Îivalske podobeshrani.si/files/franerjaveo0pg.pdf · 2006-11-26 · ÎIVALSKE PODOBE BESeDA 5 pade drugo, tretje, pa vse njegovo upiranje je zastonj. Vse je umno in trdno sezidano,

BESeDAÎIVALSKE PODOBE

1

Fran Erjavec

Îivalskepodobe

BESeDA

E L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S


2

BESeDA

Fran ErjavecÎIVALSKE PODOBE

To izdajo pripravilFranko [email protected]

ISBN 91-7301-135-5

[email protected]

www.omnibus.se/beseda


3

Vsebina

Mravlja 4

Rak 19

Îaba 63


4

Mravlja

Pomladansko sonce pripeka in pregreva mravlji‰ãena kraju smrekovega gozda, iz katerega je sneg zve-

ãine Ïe zbeÏal pred sonãnimi Ïarki; in vendar je mrav-lji‰ãe ‰e mrtvo, kot da bi bila kuga pomorila njegoveprebivalce. Le ene mravlje ni videti, vse ‰e spe v gorkemstanu, kjer se skrãene ti‰ãe druga druge. Kakor silnavojska kralja MatjaÏa v votlem hribu, ãakajo tudi onepovelja od zgoraj.

Pa sonce pripeka bolj in bolj in eden zaspancev seprebudi. Vzdigne glavo iz ãrne trume in z zaspanimoãesom pogleduje okrog sebe — vse ‰e spi. Ali se jezmotil? Ali ‰e ni ãas, vzdigniti se z leÏi‰ãa? Pa saj vendarãuti, kako puhti gorkota od zgoraj. Iztegne torej noÏice,pomane si oãi in ‰e na pol zaspan se napravi iti gledat,ali je Ïe ãas zapustiti gorko posteljo, v kateri je Ïe ‰tirimesece tiãal. Gre po veliki cesti, pa ne more dalje; trd-ne barikade ali zapahe, katere je jeseni sam pomagal na-pravljati, jezijo mu zdaj pot. Nekaj ãasa hodi okoli maletrdnjave in i‰ãe kako majhno ‰pranjo, da bi se skozi njosplazil, pa ni je dobiti. Jesen zgrabi brunce in si prizade-va ga izdreti, vleãe in vleãe — pa niãesar ne opravi; po-


5

pade drugo, tretje, pa vse njegovo upiranje je zastonj.Vse je umno in trdno sezidano, kakor bi moralo trpetido sodnega dneva.

Nejevoljen gre tedaj nazaj in grabi s ãeljustmi prvegazaspanca, na katerega po sreãi naleti, za vrat in ga stre-se. Zaspanec se prebudi in debelo gleda, kakor bi hotelreãi: »Da bi te zlodej! Kaj mi hoãe‰?«

Ta ga pa zaãne s tipalnicami tipati in boÏati — in za-spane je predramljen in v trenutku ve, kaj mu je poãe-ti. Oba gresta druge budit. Kmalu jih je deset na nogahin vsi gredo na barikade, katere se zdruÏeni moãi dese-tih korenjakov veã ne morejo ustavljati. Pridejo ven,sonce jih skonca ble‰ãi, pa se ga kmalu privadijo in Ïe-lodec, kateri je ãez in ãez z debelimi pajãevinami pre-preÏen, se tudi moãno ogla‰a. UtolaÏiti ga, poi‰ãejo sikake sladkarije in zraven se od veselja na glavo postav-ljajo, trgajo in druge burke uganjajo. Potem gredo do-mov in tu je kmalu vse na nogah: kot hudournik vro venpri vseh vratih in na mravlji‰ãu se vse giblje in mrgoli,kakor voda, ki v kotlu vre in kipi.

Ko so se vsi prepriãali, da se je pomlad Ïe vrnila, in koso se na soncu popolnoma ogreli, jih gre nekoliko nadno stani‰ãa. Tu leÏi v dobro zavarovanem kraju kupãekdrobnih belih zrnc, drobnej‰ih od prosa. To so jajãeca,katera so babice preteklo jesen izlegle. Matere so kma-lu pomrle, delavci so pa jajãeca spravili na varen kraj in


6

zdaj o gorkem vremenu hite z njimi na mravlji‰ãe, da jihtoplo sonce ogreva in jih obudi k Ïivljenju.

Ker smo zgoraj nekaj omenili o delavcih, moramonatanãneje pregledati prebivalce mravlji‰ãa.

Poleti najdemo v vsakem mravlji‰ãu troje Ïivalic. Prveso mo‰ke mravlje, ki se od navadnih mravelj loãijo le poperutnicah, potem najdemo babice, ki so veãje kakormo‰ki in tudi krilate. Zadnjiã so navadne mravlje, ki ni-koli nimajo perutnic. Teh je najveã, te tudi navadno lemravlje imenujemo, ker mo‰ki in babice sploh ne hodijoiz mravlji‰ãa, ampak so le doma in navadne mravlje jimstreÏejo, dona‰ajo jim jed, zidajo tudi pohi‰tva itd., zeno besedo, one skrbe za vso naselbino. To so delavci,kateri nimajo nobenega spola.

Navadno meseca velikega srpana vzletijo mo‰ki inbabice iz mravlji‰ãa in se dvignejo v zrak, kjer se semter-tja ‰vigaje Ïenijo. Ko so nekoliko ãasa od veselja pijaniokoli frkali, popadejo na tla. Mo‰ki, ki niso zdaj za no-beno drugo rabo, kmalu poginejo; babice pa Ïe delavciãakajo. BrÏ ko katero zagledajo, jo zgrabijo, ji polomijoperutnice in jo tirajo slovesno v stan. Nekaj delavcevostane za straÏo vedno pri babicah, jih pridno pita injim streÏe na vso moã, ker one so zdaj upanje vse nasel-bine, brez njih bi rod pomrl.

Ko zaãno babice jajãeca leãi, so Ïe pripravljeni delav-ci, ki nosijo jajãeca v nala‰ã za to odmenjen kraj in jih


7

lepo uredijo. Babica potem tudi kmalu umrje, le malo-katera zime ali celo pomladi uãaka.

Po Ïenitvi delavci vse babice, kolikor jih morejo ulo-viti, tirajo domov. Seveda se tudi marsikatera izgubi; tasi potem sama perutnice iztrga, zleze pod kak kamen aliv kako luknjo in napravi ondi novo samostojno nasel-bino.

Pomladi je prva skrb delavcev jajãeca na sonce nosi-ti; ãe je sonce prevroãe, hite z njimi v mravlji‰ãe v prvonadstropje, potem v drugo itd.; proti veãeru pa, ko son-ce Ïe medli, jih nosijo zopet kvi‰ku in naposled, ko se jesonce Ïe skrilo, neso jih zopet v dno na odmenjeno me-sto, zapahnejo zopet vse duri, postavijo k vsakim vra-tom straÏo in trudna druÏina gre k pokoju.

Noã je minila, zlato sonce je Ïe iz‰lo. Tudi v mavlji‰ãuse je jelo gibati, straÏa odpahne duri in pokuka ven, pagosta megla pokriva zemljo, vreme je neprijazno inkmalu zaãne deÏevati. StraÏa zapahne zopet duri, zadelavse ‰pranje in gre v stran. S tipalnicami o‰vrka vsakega,katerega sreãa, ta se precej obrne in oba gresta nazna-njat vreme. Tipalnice ‰vigajo od kraja do kraja in kma-lu ve vsa druÏina, da deÏuje in da bo treba danes ostatidoma.

Pa pridna mravlja nikoli rok kriÏem ne drÏi. âeravnodeÏ zunanja dela ovira, vendar je doma eno ali drugoreã treba popraviti.


8

Tu se je steber, ki je dozdaj podpiral strop, podrl, tre-ba ga je nanovo postaviti. Pot, ki pelje v drugem nad-stropju do malih vrat, se je pozimi tu in tam zasula, tre-ba bi jo bilo odtrebiti in v gornjem nadstropju bi bilotudi potreba ‰e ene nove. Vse to mora biti storjeno ‰edanes.

Pridno se lotijo dela, postopaãa med njimi ni videti; vtem kotu eden s ãeljustnicami koplje in rahlja zemljo,drugi jo odna‰a, tam zopet tretji postavlja trden zid invãasih pride tudi polir pogledat, kako gre delo od rok.âe kaj ni dosti trdno, morajo podreti in iznovega zaãe-ti.

Pa po trdem delu je tudi dobro poãivati, to vsak dobrove in nobeden mravlji ne bo zameril, ãe si od dela malooddahne in svojemu Ïelodcu kaj bolj‰ega privo‰ãi.

Vsako mravlji‰ãe ima nekaj tujih drobnih Ïivalic vsvojem stanu. Imenujemo jih zeli‰ãne u‰i, ker so resu‰em podobne, in vsakdo jih je Ïe po bezgu ali po kakivrbi laziti videl. Tem Ïivalcam so mravlje posebno do-bre, nosijo jih na sonce, gle‰tajo jih in jim streÏejo, ka-kor le morejo, tudi hrane jim dona‰ajo in raj‰i samestradajo, da le njih Ïivinica pomanjkanja ne trpi. Te u‰iso res domaãa Ïivina vsega mravlji‰ãa, od katere dobi-va sladek uÏitek. Te Ïivalce imajo namreã na hrbtu dvojecevi, v katerih se nabira neka sladãica, po kateri mrav-lje posebno hrepene. Ko pride mravlja do u‰i, ji se zaã-


9

ne prilizovati, boÏa jo in gladi s tipalnicami toliko ãasa,da izpusti u‰ po vsaki cevi kapljico one sladãice, kateromravlja Ïeljno posrka. Tako gre mravlja od ene u‰i dodruge, da ima dosti. U‰i so pa tudi rade pri mravljah, sajse jim niã hudega ne zgodi, mravlje lepo zanje skrbe,kakor kmet za svojo molzno Ïivino; in res, kar je kme-tu krava ali ovca, to so mravlji te u‰i.

Na‰e mravlji‰ãe je imelo svoje dni na dveh lepih pri-stavah veliko te molzne Ïivinice. Na dveh hrasteh nam-reã, ki sta stala blizu mravlji‰ãa, je prebivalo veliko tehu‰i in mravlje so jih pogostoma obiskovale, dve trdouglajeni stezi sta peljali do hrastov in poleti ob lepemvremenu je romala nepretrgana vrsta mravej k hrasto-ma — ali zdaj je to vse minilo.

Lansko pomlad, bil je prvi lep pomladanski dan, ko soprvikrat mravlje pri‰le na sonce in so hotele iti gledat,kaj njih Ïivinica dela — ali kdo popi‰e njih osuplost innjih strah, ker jojmine prejoj — hrastov ni bilo veã. Po-sestnik gozda ju je pozimi posekal in z njima so ‰li naj-bolj‰i in najslaj‰i dohodki mravlji‰ãa rakom ÏviÏgat.

Zdaj imajo pa le malo Ïivinice veã, kar je je doma vhlevu, in ‰e en ãe‰minjev grm jim je ostal — vse to jesenca proti prej‰njemu posestvu.

Topli pomladanski dnevi, ki se zdaj vrste, so vzbudi-li Ïivljenje v jajãecih, ki so dozdaj pri miru leÏala namestu, na katerega so jih delavci spravili. Zaãnejo se


10

gibati in iz vsakega jajãeca zleze ãrviã ali gosenica. Prid-nim in skrbnim mravljam da to posebno veliko opravi-ti, ker druÏina se je hudo pomnoÏila in novorojenci ima-jo vedno laãne trebuhe in le gledajo, kje bo kaj ugrizni-ti. Ker si sami ‰e ne morejo poiskati potrebnega vsak-danjega kruha, jim ga dona‰ajo mravlje pridno od jutrado hladnega veãera. Doma je vedno sto in sto ust odpr-tih, ki Ïeljno priãakujejo svojih streÏnic. Mravlja prine-se hrano v ãeljustih in ãrviã odpre svoja usta na ‰irokoin zija kakor Ïejni srakoper v gnezdu. Mravlja ga pitapomalem s prinesenim jedilom, katero kakor blisk izgi-ne v poÏre‰nem Ïrelu. Ko bi to dolgo trpelo, moralo bibiti vseh mravelj konec. To je ‰e njih sreãa, da trpi to pi-tanje le nekoliko dni, ker potem se leni trebu‰niki za-predejo s tanko koÏico in iz gosenic postanejo bube rav-no tako, kot se zapredejo svilodi v kokone.

Te bube ljudje navadno imenujejo mravljina jajãecain jih nabirajo za ptiãe, katerim ta hrana posebno tekne.Bube se morajo pa poprej v soparu zadu‰iti, sicer binabiralcu ãez nekoliko dni ka‰o upihale.

Mravljam je kaj zelo v‰eã, da so ti poÏeruhi upokoje-ni, ker zdaj se morejo oddehniti in tudi zase bolj poskr-beti, posebno pogosto hodijo zdaj k u‰em v vas, vse jezopet veselo in zadovoljno.

Pa to prijetno Ïivljenje trpi le nekoliko dni, ker potemse zaãnejo bube zopet premikati in iz tenke koÏice pri-


11

kobacajo mlade mravlje. Torej se zdaj mravlje zopet boljdoma drÏe in pazijo na bube. Ko mislijo, da je pri‰el ãas,pretrgajo s ãeljustmi lahno tanko koÏico na onem kon-cu, kjer ima mlada mravlja glavo. S pomoãjo streÏnic seizmotajo mlade mravlje iz tesnih celic, pa so ‰e slabe inneokretne. Po vsem Ïivotu se jih drÏi ozka srajãica iztanke bele mrenice in starej‰e mravlje jim slaãijo tosrajãico poãasi in skrbno, da bi mehkih udkov ne rani-le. Ko so te zadnje vezi odpravljene, jim dajo precej kajdobrega jesti in potem, ko so se pokrepãale, jih vodijopo mravlji‰ãu in jim razkazujejo vsa kota in poti, kerzdaj bodo morale same zase in tudi za druge skrbeti. Izjajãec so se izvalile razen navadnih mravelj tudi mo‰kemravlje in babice, katere nikoli iz mravlji‰ãa ne gredo,torej jim morajo delavci dona‰ati potrebnega jedila.

Novinci so kmalu spoznali svoje dolÏnosti in se priva-dili sluÏbe in vsa druÏina Ïivi veselo in sreãno iz dnevav dan.

Ali komu se sreãa vedno smehlja? Velikokrat pridenesreãa, ko se je nobeden nadejal ni. Neko jutro, ko somravlje komaj vstale in so ‰e na pol zaspane lazile pomravlji‰ãu, prilomasti ena, ki je Ïe zgodaj vstala in Ïe naogledu bila, na mravlji‰ãe, veselje se ji bere na obrazu,hitro o‰vrka nekoliko sestre in kmalu je vse na nogah.Veã kakor tretjina druÏine odide urno proti kolovozu, kije peljal skozi gozdiã.


12

Mravlja, ki je prinesla prijetno novico, jim kaÏe pot.Zdaj pridejo na pot in hitro obsujejo poljsko mi‰, kate-ra je leÏala mrtva na sredi pota. To je bil obed, kakr‰-nega ‰e ne, kar so slekle bele srajãice nedolÏnosti!

Ali kjer je sreãa, tam je tudi nesreãa, in nesreãa je pri-‰la za mravlje zdaj v podobi kolesa na samoleÏnem vo-ziãku, katerega je star moÏ s plevelom naloÏenega predsabo peljal. Levo kolo gre ravno ãez mi‰ — in kjer je predenim trenutkom bilo ‰e vse Ïivo, je zdaj ostudno mrt-vi‰ãe. Skoro vse mravlje so potrte od kolesa, katerega jenemila usoda ravno zdaj pripeljala mimo. Le malo jih jeodneslo pete in te zdaj beÏe od nesreãnega kraja, sredipeljejo tudi kakega ranjenca, katerega je kolo po sreãizgrabilo le za kako bedro in mu pustilo vsaj ‰e celo gla-vo.

To je bila velika izguba za na‰o druÏino. Kdo bo zdajbabicam stregel in mo‰ke redil, ker pe‰ãica sreãnih, ka-teri so splo‰ni uimi u‰li, je premajhna, da bi moglaopravljati vsa dela? Del in opravil je na kupe, delavcevpa malo.

Prepla‰eni pribeÏe v eni sapi ostali domov in nazna-nijo sestram stra‰no prigodbo. Velika Ïalost obidedruÏice, s pobitim srcem obÏalujejo svoje sestrice, kate-re jim je nemila usoda vzela tako zgodaj. Pa mravlja tudiv Ïalosti ne izgubi poguma in si ve iz vsake stiske poma-gati.


13

Ko drugo jutro zarja prepne nebo, so na‰e mravlje Ïevse na nogah, nekaj posebnega danes tuhtajo, ker takonemirno semtertja tekajo in se pogostoma s tipalnicamiliÏejo. Ena, ki je tudi nekoliko veãja mimo drugih, imaposebno veliko opraviti, vedno ‰viga od enega do dru-gega in jih pregleduje, kot general svoje vojake, prednojih pelje v ogenj.

Zdaj se vzdigne ãrna truma, straÏe odpro vrat na ‰iro-ko in kot hudournik se vsuje ãeta po mravlji‰ãu. Lemalo, kar jih je pri babicah za postreÏbo in pri vratih zastraÏo neobhodno potrebno, je doma ostalo, druge so sevse vzdignile. Zunaj zleze ona velika mravlja na bilko inod ondod pregleda ‰e enkrat svojo armado, potem jopovede nizdol v gozdiã.

V tem gozdiãu, ne daleã od na‰ega mravlji‰ãa, je sta-novala druga manj‰a druÏina mravelj, ki so se od na‰ihãrnih loãile le po barvi, bile so namreã rjave. Mirno jeÏivel rod za rodom Ïe mnoga leta, bile so ravno takopridne in delavne kakor ãrne, ravno tako so skrbele zasvoje potomstvo. Ker so se pa naselile v bolj senãnemkraju gozda pod ko‰ato jelko, jih je ogrevalo soncemanj; torej so se njih mladiãi tudi navadno nekaj dnipozneje izlegli, kakor pri na‰ih ãrnih mravljah.

Sonce je stalo Ïe precej visoko in pregrevalo tudi skri-to mravlji‰ãe. Skrbno nosijo rjave mravlje svoje bube iz


14

dna proti vrhu in se Ïe naprej vesele ãasa, kadar se bomladina izlegla. Ali — kdo ve, kaj pride jutri?

ârne mravlje, ki so zjutraj hitro ‰le od doma, pri‰le sozdaj blizu omenjenega mravlji‰ãa. Ene gredo bliÏe inbliÏe, pridejo na mravlji‰ãe, ogledajo vse in potem sehitro vrnejo k svoji armadi. Precej potem se zakadi vsaarmada na mravlji‰ãe, obleÏejo vsa vrata, pokoljejo vra-tarje in z zdruÏeno moãjo planejo v stan. Rjave mravljese precej ne zavedo in ne razumejo, kaj to pomeni;osuple gledajo, kaj se bo z njimi zgodilo. Roparji pa, kertako smemo imenovati ãrne mravlje, padejo na bube,vsak zgrabi eno in z njo pobegne. Ko domaãe mravlje vi-dijo, kaj se godi, da jim roparji hoãejo vzeti njih mladi-no, se vrÏejo srdito na sovraÏnike, ali — sili se ustavlja-ti ne morejo. Medtem ko se rujejo z enimi, so Ïe odneslidrugi bube, in akoravno je skoro veã ãrnih kakor rjavihtrupel pokrivalo podzemeljsko boji‰ãe — kaj pomaga toma‰ãevanje oropancem, mladiãev svojih vendarle nima-jo.

ârni roparji pa hite s svojim plenom domov, kjer jihtovari‰i Ïe Ïeljno priãakujejo. Ko pridejo premagovalci,jih obsujejo straÏe in doma ostali delavci, jim vzamejobube in jih spravijo v varen kraj. Kot da bi bila to do-maãa zalega, jo gle‰tajo ãrne mravlje, in ko drugi danzaãnejo lesti iz bub, jim pomagajo tudi belo srajãicosleãi ravno tako, kakor bi bile njih rodu. Rjave mravlje


15

dobijo precej jesti in si kmalu s ãrnimi sprijaznijo. Revene vedo, da so suÏnje. Roparjem v ãast pa moramo reãi,da s svojimi suÏnjami usmiljeno ravnajo in da si priza-devajo, jim zlaj‰ati njih usodo kolikor moãi. Delati mo-rajo kakor druge, pa tudi pri jedi niso loãene, le ko gre-do ven, kako delo opravljat, gre ena ãrnih kot biriã znjimi in, ãe se obotavljajo, priganja jih k delu, ãesar panajveã ni treba.

Dan za dnevom preide, suÏnji so zadovoljni, ker bolj-‰ega prostega Ïivljenja ne poznajo, in pridno opravlja-jo dela svoji gospodi.

Nekoã prinese ãrna mravlja novico, da v gozdu nedaleã od hi‰e pojema rejen keber. En oddelek rjavihmravelj pod vodstvom treh ãrnih biriãev se napravimastnega kebra v hi‰o pritirat. Ko pridejo na mesto, sebiriãi prestra‰ijo, ker krdelo rjavih mravlj je Ïe kebraobleglo, hitro se mislijo umakniti — pa je Ïe prepozno,Ïe so jih rjave obsule, strastno objemajo svoje rejence,ki so jim bili vzeti, ko ‰e luãi belega dneva niso zagledali.SuÏnji tudi kmalu spoznajo svoje rojake in zdruÏeni sevrÏejo zdaj na ãrne trinoge; eden jim komaj uide, osta-la dva pa na drobne kosce raztrgajo, ker tudi mirnamravlja divja, kadar brani svoj rod tujih napadov.

V stani‰ãu rjavih mravelj je vse Ïidane volje. Naglonapravijo veliko gostovanje, pri mastnih kebrovih kra-ãah obhajajo re‰itev svojih ljubih iz suÏnosti. Veselje se


16

bere na vsakem obrazu, zdaj jim niãesar ne manjka, lespomin na nesreãne sestrice, ki ‰e stoãejo pod tujim jar-mom, jim teÏi srce in jim greni sleherni griÏljaj. Eno-glasno sklenejo drugi dan ‰e druge suÏnje re‰iti, naj ve-lja, kar hoãe.

Pri ãrnih mravljah je pa vse drugaãe. Neka pobitost inklavrnost se je vseh polastila, na suÏnje ‰e bolj pazijo injih ne puste iz mravlji‰ãa. Med sabo se vedno posvetu-jejo, kaj bi bilo poãeti.

To je gotovo, da oba roda zdaj ne moreta veã sosed-no skupaj Ïiveti, preveã sta se Ïe spoznala; eden je dru-gemu napoti, sovra‰tva in bojev bi ne bilo nikoli konca.Jutri‰nji dan bo razsodil, kateri rod bo obveljal. V obehtabori‰ãih se pripravljajo na boj. ârni so tirali svoje rja-ve suÏnje v najgloblji stan in postavili straÏe, da jim nih-ãe ne uide. Potem se vzdignejo vsi delavci; vse, kar se legibati more, gre v vojsko, strahopetca ni med njimi.

Na majhni trati v gozdu se sreãata krdeli. Kakor bitrenil, zakadita se eno proti drugemu in boj se priãne.Navadno se jih sprime po veã od obeh strank; grizejo inkoljejo se nekoliko ãasa in ko se potem klobãiã zmota,leÏi jih nekoliko od obeh strank mrtvih na tleh. Tudi podve se sprijemata in se izku‰ata, katera bo zmagala. Sãeljustnicami izku‰a vsaka svojega sovraÏnika raniti inpotem, ko mu je vsekala rano, izpusti vanjo kapljiconeke skeleãe kisline, katera ranjenega sovraÏnika umori.


17

Ono kislino si napravlja mravlja v posebni Ïlezi, imenu-jemo jo mravljinjo kislino. Ko je zmagala enega sovraÏ-nika, vrÏe se na drugega in tako dalje toliko ãasa, da jeona zmagana, ali pa da je sovraÏnik popolnoma uniãen.

âeravno je Ïe sama ranjena, vendar ne odjenja, dok-ler je moã popolnoma ne zapusti in ‰e potem, ko Ïepredrtih prsi na tleh leÏi in se Ïe ne more veã gibati,zgrabi ‰e sovraÏnika, katerega more doseãi; celo, ko jeÏe mrtva, se ne odpro ãeljustnice, katere je v smrtnemborenji zasadila v sovraÏnika. V svoji goreãnosti napa-de celo kakega prijatelja, pa kmalu spozna svojo zmoto,poboÏa ga stipalnicami, kakor bi ga hotela odpu‰ãanjaprositi, in potem se toliko srditeje vrÏe na svoje du‰-mane.

Tako so se borile na‰e mravlje. Kolikor bojevalcev,toliko junakov. Boji‰ãe se je kadilo od strupene kisline.Tu neseta dva vojaka ranjenega tovari‰a v varen kraj, dasi odpoãije; tu hitijo drugi ‰e neutrujeni na boji‰ãe —novi boj, nova juna‰tva, pa zmaga se ni ‰e na nobenostran nagnila, akoravno je boji‰ãe Ïe pokrito s padlimijunaki. Le majhna tropa se ‰e bori, pa utrujena po dol-gem boju omaguje — kar privr‰i iz zati‰ja ãeta ãvrstihspoãitih rjavih vojakov in zopet se vname »stra‰ni boj,ne boj, mesarsko klanje«.


18

Kar jih je bilo ãrnega rodu, vsi so padli pod ãeljustmineusmiljenih zmagovalcev. Ves juna‰ki rod je poginil, kose je boril za svoje domove.

O‰abni in veseja pijani zmagovalci dero zdaj na domzmaganih sovraÏnikov, kjer so bili ‰e zaprti rjavi suÏnji.Kakor bi trenil, leÏe ãrne straÏe na tleh, opro‰ãeni suÏnjise zedinijo s svojim oprostiteljem, razdero poslopje inpotem se vrnejo v prosti dom.

Veãerna zarja rumeni gozdna drevesa in obseva raz-valine mravlji‰ãa, v katerem je prebival hrabri rod v sre-ãi in blagostanju. Pa kdo se bliÏa mravlji‰ãu? ârna mrav-lja, s krvavimi ranami pokrita, se plazi po ‰tirih nogahdo razdejanega doma. Rjavi razuzdani sovraÏniki so jozgre‰ili in, akoravno Ïe na pol mrtva, se vendar ‰e pla-zi do kraja, kjer je gospodoval nje rod. Zadnja svojegarodu premi‰lja o preteklih ãasih, solza se ji utrne in moãidomaãa tla, katera so oskrunili tujci. Ko bi znala peti,zakroÏila bi glasno jeremiado, tako si pa le misli: »Sictransit gloria mundi,« ali po domaãe: »Tudi mi smominili!«


19

Rak

Vsi pojte rakom ÏviÏgat,laÏnjivi pratikarji,laÏnjivi zvezdogledi,vremena vi preroki!

Pre‰eren

Vse niÏje Ïivalstvo, ki v brezmejnem ‰tevilu in v ne-izãrpni raznolikosti Ïivotari po suhem in po mok-

rem, menda nima Ïivalce, ki bi bila popularnej‰a odraka. Pri nas vsaj ga pozna vsak samosrajãnik, izvzem‰imorebiti kakega bosopetega Kra‰evãka, ki ‰e ni videldruge vode, nego domaãe vasi umazani kal. Temu bimogel kdo ugovarjati, da brezsrajãniki in bosopetci ni-koli in nikjer nimajo besede, vsaj veljavne besede ne. Toje Ïiva resnica, katere nobeden pameten ãlovek ne bopobijal, toda raku so do imenitnosi pomogli moÏje, uãe-ni in modri moÏje. Kdo bi hotel tajiti, da pokojni profe-sor Metelko ni bil uãen in moder moÏ? In uãenjak, ki jeSlovencem v nem‰kem jeziku spisal slovnico slovenske-ga jezika, ta uãenjak je postavil za vzor raka, da bi poka-zal, kako gre sklanjati mo‰ka imena. Kaj menite, to ni


20

kar si bodi! Toliko in toliko imen je bilo moÏu na izbor,a nobeno mu ni bilo po volji. Raka si je izbral, gotovo nebrez dobrega premisleka.

Sicer nimamo vse gotovosti, da li je bil rak Metelko-va izvirna misel. Vsakemu naobraÏenemu Slovencu jeznano, da so se Ïe pred Metelkom slovenski slovniãarjiukvarjali z delom, o katerem je teÏko reãi, ali je manjkoristno ali bolj nehvaleÏno. A kraj vse nehvaleÏnosti‰tevilo teh moÏ vendar ni tako neznatno, kakor bi semorebiti komu zdelo. Prav zato je tudi mogoãe, da je Ïekdo drug pred Metelkom imel sreãno misel, posaditiraka na to ãastno mesto. Pravimo: mogoãe je, a poro‰tvaza to nikakor dati ne moremo, ker odkrito izpovemo, daso nam vse te slovnice, najsi jih je rodil Bohoriã, oãeMarko ali Kopitar, znane zgolj po pisateljevem imenu.Pa ãe bi se tudi dalo prerekati Metelkovi izvirnosti gle-de raka, to vendar njemu samemu — raku namreã —slave zmanj‰ati ne more, da, moglo bi mu jo samo po-veãati.

Mnogim bi vsled takega poãa‰ãenja vzrasel greben, tain oni bi se pona‰al s tako slavo. Rak pa niã. Niti vred-no se mu ne zdi, da bi se o tem govorilo. Pozna se mu,da je razvajen, kar se tiãe slave. Kaj hoãe tudi slavamalo‰tevilnega slovenskega naroda njemu, katerega jeÏe stari svet v zvezde koval! Pa kaj govorimo: stari svet!Kaj ga ne slavi ‰e dandanes ves svet, stari in novi, koli-


21

kor je dolg in ‰irok, svet namreã? Saj vemo vsi, da se raksveti med zvezdami. In ne samo takisto med zvezdami,med tistimi malimi, katerih razven kakega zagrizenegastrokovnjaka zvezdogleda morebiti nobeden po imenune pozna. Nikakor ne! Rak je vzet med nebe‰ka zname-nja. Pomisli, med znamenja nebe‰ka! Ali ve‰, koliko jih‰teje uãeni svet? Tega vpra‰anja skoro ni bilo treba sta-viti, ker vsak po‰ten Slovenec, ãetudi brati ne zna, imapratiko v malem prstu in ta ga uãi, da je teh znamenjdvanajst. Niã veã in niã manj. In rak je med njimi. Zra-ven nam je pa ‰e pomisliti, da nima vseh dvanajst zna-menj Ïivalskih imen. Samo sedem je takih, na vsemnebu. In poleg leva, ovna in bika je tudi rak v tem ‰tevi-lu. In vsaka pratika, bodisi velika ali mala, prava Blazni-kova ali ponarejena Kleinmayerjeva, vsaka naznanjaleto za letom natanko, katerega meseca in katerega dnestopi sonce v rakovo znamenje.

Ali vsa ta sloveãina raka ni pokvarila, kar se drugimtako rado primerja. Napuha in o‰abnosti temu po‰te-njakoviãu ne smemo oãitati. Pristojno in mo‰ko se paãvede ter se rad daje prav na ‰iroko. Pozna se mu, da ãutisvojo vrednost in, dasi ni pregostobeseden, luãi svojemodrosti vendar ne stavlja pod polovnik, temveã ji dasvetiti, kadar se mu ponudi ugodna prilika. Prijatelj mojdragi, ãe si kdaj bral JeÏo na Parnas, uverjem sem, da radprikima‰ tej sodbi. âlovek se ãudi in strmi, ko poslu‰a


22

modrost njegovih ust. Takoj o prvem nastopu preloput-ne s svojo modrostjo vse k jeÏi zbrane tekmece. Kako Ïepravi? A da!

»Tovari‰i moji, kdor kaj velja,brez uma besede iz ust ne da,zatorej se mislim mirno v krajbrez besedovanja umakniti zdaj.«

Potem pa ‰e oblasto in zadovoljno pristavlja:

»Pri nas je sicer vse drugaãi,pri nas pod vodo le rak junaãi.«

In dalje, kakor samosvestno in odloãno — dasi vljud-no — odklanja komarjevo grajo:

»Ne uãi ti mene, ljubi moj brat!Kdor ima razum, sam zna se vesti,kdor ima izvirnost, vpra‰al ne bo,kaj va‰a vodila mu zapovedo.«

To je korenika! To je moÏ, kolikor ga je pod ko‰em.Tako se govori! Kaj takega ãlovek rad sli‰i. Komarumolkne. Kaj bi se tudi dalo na to odgovarjati? Ti pa, oãlovek, pojdi in se uãi od raka, kako velja zopernikusapo zapreti.

S tem smo — tako vsaj menimo — rakovo imenitnostdovoljno osvetlili in skrajni ãas je Ïe, da se resno lotimo


23

posla. Nakanili smo namreã opisati raka in njegovo de-janje in nedejanje pod vodo, njega vesele in Ïalostneure. Sicer nam ta ali oni morebiti poreãe: »Tega ni pravniã treba; rak bodi velik in poln, tolst in ukusen, za vsedrugo nas ni niã briga. In pa, ali niste zgoraj sami rekli,da pri nas vsako dete pozna raka? Pustite nas torej namiru z njim! Ali mu morebiti hoãete pretipati srce inobisti?«

Za sedaj dajmo mir srcu in obistim. — Prijatelj ljubimoj, gotovo bi se tebi hudo zamerili, ako bi samo po-sumnjali, da li raka pozna‰ ali ne. Zamerili bi se ti Ïezaradi tega, ker si v svoji druÏbi znan, da ga najhitreje innajãisteje umeje‰ izlu‰ãiti, in sicer ne brez neke poseb-ne spretnosti. No, pri vsem tem ne vemo ali ne bi pri‰elv majhno zadrego, ko bi te kdo kar iznenada in ostropovpra‰al, koliko nog ima rak. Nam se moãno dozdeva,da bi med desetimi tako vpra‰animi njih pet bilo v‰kripcih zaradi odgovora. In to pri vsem tem, da raka prinas pozna vsako dete.

Koliko nog ima rak?Poslu‰ajmo!V srbski narodni pripovedki se psujeta rak in Ïaba. Po

Martin Krpanovem, ali prav za prav po vodilu ranjegaJernejka na Golem, nista se tudi ta dva prepiraãa pitalas pogaão, temveã sta se ometala z najgr‰imi psovkami,kar si jih je mogel kdo izmisliti. Med ostalim reãe Ïaba


24

raku: raãe sedmokraãe! Po tem bi rak imel sedem nog.Sedem! To bi bilo vendar ãudno! Liho ‰tevilo nog! Ko-likorkoli Ïivali poznamo, vsaka ima noge lepo na pare.Samo rak da bi jih imel sedem? Ne, to se nam ne zdiverjetno. NajbrÏ psujoãa Ïaba v hipcu najveãje razdra-Ïenosti ni prav pomislila. Mogoãe pa tudi, da je hotelana sploh reãi, da ima polno nog. — Tako tedaj srbskaÏaba.

Preglejmo sedaj kaj drugega.Vrtãev neimenovan pesnik Otroãjih iger v pesmicah

poje:

»Blato gazi‰, kakor rak,kadar leze osmokrak,nese laãen v Ïabji gradspredaj kle‰ãe, zadaj vrat.«

To se nam zdi resnici bolj podobno. In vrhu tega se tevrstice bero nekam lehko in u‰esu prijetno zvene. Rak bitedaj imel osem nog, eno veã nego v srbski pripovedki.Vse bi bilo prav, ko bi le pesnikom mogli v takih pro-zaiãnih reãeh dati popolno vero. Nam navadnim ozem-ljakom, ki pot Ïivljenja svojega pe‰ krevsamo, se zde tiljudje veãkrat nekako vihravasti, ki veã letajo po zraku,nego hodijo po trdi zemlji. Zato jih svet v takih suhopar-nih reãeh ne pozivlje rad za prião, ker jih ima na sumnji,


25

da vidijo vãasih veã vãasih manj, nego drugi vsakdanjiljudje.

Tedaj zopet ne vemo, na ãem smo. Vsekako ne bi bilonapaãno, ko bi si poiskali ‰e kakega treznej‰ega poroka.

V notranjem Kranjskem je majhen trg. Do imena namni. V tem trgu je pred leti Ïivel gospodar, ki je s krãmoin majhno kupãijo po‰teno redil sebe in svojce. Nekegapoletnega dne se nameri, da mu pride v hi‰o tujec Ne-mec v gosposki suknji ter si ukaÏe prinesti jela in pila.Priljudni krãmar nosi na mizo, kar zmore klet in kuhi-nja, in streÏe gospodu, kakor je sploh imel navado, bo-disi gost tak ali tak.

Ko si je potni gospod du‰o Ïe dobr‰no privezal, sespomni krãmarica, da ima v kleti ‰e nekaj lepih rakov.

»Vidi‰, kako sem pozabljiva!« obrne se gospodinja kmoÏu. »V kleti je ‰e nekaj rakov v koprivah, pa ne da bise bila prej zmislila nanje. Ponudi jih gospodu!«

»Rak! Rak!« ponavlja gospodar poãasi in si tere razo-rano ãelo. »Kako neki se ta Ïival imenuje po nem‰ki?«govori moÏ bolj sam vase, nego svoji zakonski druÏici,o kateri je vedel, da mu v tej stvari ne more pomoãi.

»Ti vsaj mora‰ to vedeti, saj si malo manj nego polveãnosti v cesarski sluÏbi nosil suknjo belo in sem takodolgo morala ãakati nate, da sem malone ostarela. To-liko si se menda v dolgih letih nauãil nem‰ãine, da bo‰znal gostu raka ponuditi.«


26

MoÏ ni dalje poslu‰al, ‰el je iz kuhinje in je razmi‰ljalsvoje misli. Pri vojakih se je paã nem‰kovalo na vse pre-tege in ujela se je raznokaka beseda, ki je potem pri tejali oni priliki dobro sluÏila, ãetudi ne ãe‰ãe, pa vsaj vsa-ko sedmo leto. Ali sedaj se je Ïe mnogo tega izkadilo izsive glave in kdaj je Ïiv krst pri vojakih sli‰al kaj o rakih?Nikdar niãesar!

MoÏ stopi za hi‰o, pomakne si klobuk na ãelo, poloÏiroke na hrbet in koraka zami‰ljen gori in doli, kakor jeimel navado vselej, kadar je premi‰ljeval kaj posebnega.

Za nekaj ãasa si popravi klobuk in nekako zadovolj-neje gre zopet v hi‰o k tujcu, upre se z obema rokamaob mizo ter vrÏe gostu v obraz besede: »Noh bos bin-ãens?« (Ali ‰e ãesa Ïelite?)

Tujec ga na to povpra‰a, kaj bi mu mogel ‰e dati.»Pefelens zer ‰ene rake?« (Îelite zelo lepe rake?)»Was ist denn das?« (Kaj je to?)»Rake zajn klajne fiher, hat file, file fusen, rote mon-

dur, ‰najdermajster, carukmar‰irt.« (Rak je majhna Ïiva-lica, ima zelo, zelo veliko nog, rdeão uniformo, rojaã,hodi ritenski.)

Ne ve se prav, ali je Nemec razumel, kaka zverina jeto, ali resnica je, da ga je popadel silen smeh. MoÏ se jesmejal in smejal drÏe se z obema rokama za trebuh in daso mu solze oãi zalivale. Na‰emu krãmarju sprva ta ob-jestni smeh ni bil niã pogodu. Malo je manjkalo, da ni


27

bradaãa, ki se mu je tako nespodobno v zobe reÏal,zgrabil za vrat ter ga vrgel pod hi‰ni kap. Toda o pravemãasu se je ‰e spomnil svojega stanu in neplaãanega raãu-na. Zdajci se zaãne tudi on smejati, ne ve se, li sebi insvoji nem‰ãini, ali smejavemu gostu, ali slanemu raãu-nu, ki mu ga bo naredil. In smejala sta se oba tako odsrca, da je pri‰la gospodinja iz kuhinje na prag gledat,kaj imata.

Hipoma pa zablisne nekaj na krãmarjevem obrazu inmoÏ si z kazalcem desne roke potrka na ãelo v zname-nje, da se mu je v glavi zasvetila dobra misel. Hitro seobrne, skoãi v klet in prinese v vsaki roki lepega raka.Na to znova smeh, kateremu se je sedaj ‰e Ïena pridru-Ïila.

Kaj se je godilo dlje, nas ne zanima, in to tem manj,ker nas je tudi ta porok pustil na cedilu. Trezen mislecje res in tudi pameten bi bil za silo, ali kaj, ker raku ni-koli ni nog pre‰tel. To sicer ve, da jih ima mnogo, vsajmnogo veã, nego kakr‰nakoli druga Ïival, ki se deva vlonec. Ali s tem nam ni ustreÏeno.

Koliko nog ima rak?Na to vpra‰anje imamo sicer Ïe nekaj odgovorov,

toda ãe hoãemo biti zdu‰ni, reãi moramo, da nas odvseh teh odgovorov nobeden ne more zadovoljiti. Radiali neradi, priznati moramo, da vemo toliko kakor


28

poprej, dasi tudi smo se po‰teno trudili resnici priti nasled.

Ali pa nismo tega slabega uspeha nekoliko tudi samikrivi?

Ako stvar trezno prav do konca premislimo, priznatinam je, da pada krivde veãja polovica na nas. Prav senam godi! In pa ‰e malo sram bi nas moralo biti, ko bise dalje razvedelo, da v taki stvari i‰ãemo sveta pri Ïa-bah regetaljkah in pri notranjekranjskih vinotokih. To je‰e sreãa, da vse to ostane lepo med nami.

Srbska Ïaba, le pojdi rakom ÏviÏgat, in ti kranjskitrÏan, pojdi se solit! V taki stvari se mi obraãamo dodrugih veljakov, do pristnih uãenjakov. Saj, hvala bogu,taki siromaki pa zopet nismo, da bi rekli: v tem, kar seimenuje prirodopis, nimamo niãesar tiskanega. O, ima-mo, imamo! To in ono imamo. Celo Knjigo prirode namje med ostalim presrbela na‰a Slovenska matica. Inuverjeni smo, da je v tej knjigi tudi raku mesto odloãe-no. Zato le urno po njo!

Kaj nismo rekli, da nas ta knjiga ne pusti na cedilu? Vdrugem delu na strani 369. se bere v 212. odstavku raz-loãno in jasno: »Semkaj spadajo pravi raki, ki niso samonajveãji, temveã tudi najkoristnej‰i ko‰arji. Nog imajopet parov, zatorej jim tudi desetonoÏci pravimo. Neka-teri imajo dolg obroãkast rep, drugi so brezrepi. Izmed


29

prvih omenjam navadnega potoãnega raka (astacus flu-viatilis), ki ãasi sleãe lupino in dobi novo.«

Da, da! To je na‰a Ïival, to je na‰ junak! Saj smo ve-deli, da nas Knjiga prirode ne prevari. Sedaj je konecvsake zmote, vsake sumnje. No, saj je pa tudi Ïe zadnjiãas.

Tedaj rak ima deset nog, desetonoÏec je. Torej nitisedem niti osem niti mnogo, ampak deset. Tako govoriKnjiga prirode.

Deset! Ni napaãno ‰tevilo, prav lahko in spretno ‰te-vilo, okroglo ‰tevilo. No, to je gotovo lepo od raka, da sije svoje najpotrebnej‰e ude, svoja gibala, uredil po de-setinskem sistemu, in — kar je ‰e posebno treba po-udarjati — uredil Ïe v tistih ãasih, ko ni bilo niti uãenja-kov niti nikakr‰nih sistemov. Dandanes je to seveda vsedrugaãe, saj ‰tejemo, merimo in tehtamo vse po dese-tinskem sistemu. In sedaj pa ‰e hoãejo mnogi, da je tarak nekov starokopitneÏ, nazadnjak in reakcionar. Osvet, kako si hudoben!

O tristo najkosmatej‰ih medvedov! Kaj pa je zopet to?Dve, tri vrstice niÏe se bere v isti knjigi: »Okoli ust je

name‰ãenih ‰est parov Ïvekalnih priprav, zadnji trijepari so noÏicam podobni ter se zategadelj ustne noÏiceimenujejo.«

NoÏice! NoÏice! Kaj je noÏica? NoÏica je po vseh pra-vilih jezika majhna noga. Ali noga je vendar, ãetudi


30

majhna. A nam je do ‰tevila, ne do velikosti. O krãmar,notranjski krãmar, saj naposled vendar nisi tako ne-umen, kakor bi ãlovek sodil po tvojem obrazu in po tvojinem‰ãini. Konãno ima rak vendarle veã nego deset nog,kajti tri pare je gotovo ‰est, deset in ‰est je pa tudi poMoãniku zmerom ‰estnajst. O da bi ga potipal Poberin!Raka namreã, ki nam s svojimi nogami dela toliko pre-glavico, in po strani nekoliko tudi tistega Schödlerja znjegovo Knjigo prirode vred. S kakim bahatim in ‰iro-koustim naslovom po‰ilja to svojo knjigo v svet, a na-posled ãlovek v njej ne najde, ãesar i‰ãe, vsaj jasno inrazloãno ni povedano.

Kaj nam je sedaj poãeti? Najbolje bi ‰e bilo, ko bi ‰liin si ujeli raka ter mu lepo poãasi in vestno pre‰telinoge. In, ko bi bilo ob kresu. Ali, prosim vas, kdo bosedaj ob svetih treh kraljih hodil raka lovit? In pa v takomrzlo vodo, ali pa ‰e celo pod led. Mogli bi si ga sicertudi naroãiti od koderkoli, pa bodisi tam doli od dolenj-ske Krke. Ali bati se je, da, predno pride rak, mine naspotrpeÏ. In pa, kdo ve, ãe bi znali prav ‰teti sedaj, kosmo po tolikem neuspehu razdraÏeni in ozlovoljni. Kajnam je tega treba bilo? O prijatelj, ki si modro besedoizustil, da rak naj bo velik in tolst, za vse drugo te nibriga, o prijatelj, zakaj nismo poslu‰ali tebe! Sedaj sima‰ãevan, dobrodejna zadovolj‰ãina ti lahko leÏe oko-li srca in v Ïelodec.


31

Nam pa je Ïe dogorelo do prstov, ali stvari vendar nepustimo iz rok, Ïe zaradi sramote ne. Resnica, ãista inÏiva resnica mora na videÏ, ako bi tudi suknjo moralidati s sebe. Ali to pa vemo gotovo, da odslej ne bomoiskali nauka niti v tej niti v oni knjii, ‰e manj pa kje drug-je. Napotimo se naravnost do uãenjaka prirodopisca terga naprosimo, naj nam razloÏi, kako je ta stvar. Zakajnam ta pametna misel ni pri‰la poprej.

Prirodopisec nas pozdravi prijazno, a mi mu povemo,kaj nas je dovelo k njemu.

Koliko nog ima rak?Na to vpra‰anje moÏ nekoliko pomisli, potem nas

omeri od nog do glave, kakor bi premi‰ljal, kako naj biprikrojil svoj odgovor, da bi nam bil kolikor mogoãe ja-sen in razumen. MoÏ ne ve, da ima pred seboj ljudi, kiso o tem Ïe razmi‰ljali.

Mi, razumev‰i ta pogled in bojeãi se, da bi nas neodpravil s kakim povr‰nim in niãastim odgovorom, drz-nemo se opaziti, da priãakujemo korenitega odgovora,ker le s tak‰nim bi se mogli zadovoljiti.

MoÏ se na to opomnjo malo nasmehne in zaãne raz-lagati:

»Rak ima ‰estnajst parov nog, in …«»Kaj ste rekli? ·estnajst parov! Menda se vam je zare-

klo, brÏãas ste hoteli reãi: ‰estnajst nog.«


32

»Kakor sem rekel, rak ima dvaintrideset nog, in si-cer …«

»Je li mogoãe? Dvaintrideset! No, to je v resnici mno-go.«

»Oprosti, notranjski vinotok, nehote smo ti delali ve-liko krivico. V svoji preprostosti in idiliãni nevednosti siresnici vendar pri‰el mnogo bliÏe nego slavna Knjigaprirode. Kdo bi bil mogel kaj takega samo pomisliti.«

»Torej ‰estnajst parov nog. Te noge so pa precej raz-nolike, kar se tiãe njih velikosti in njih zunanje podobe.SluÏijo namreã raznih namenom, a vsaka je priliãenasvojemu namenu in ustreza popolnoma.

Da bo to popolnoma jasno, treba je malo delj poseãiter si ustroj rakovega telesa nekoliko natanãneje ogleda-ti.

V nepreglednih vrstah niÏjega Ïivalstva vzbujajo na‰opozornost posebno one Ïivalice, katere imenujemo ãle-narje. To ime smo jim zadeli zaradi tega, ker je na njihvse ãlenkovito. Telo jim je namreã zloÏeno od veã alimanj ãlenov, ki so kakor kolca ali obroãki drug do dru-gega nanizani. Ti obroãki so med sabo staknjeni in skle-njeni ter so bolj ali manj trdi in skorjasti, a vsi meãji inneÏnej‰i organi so zaprti v notranjo telesno duplino.Oblika teh obroãkov daje vsej Ïivali neko gotovo in stal-no podobo. Zatorej se tudi pri teh Ïivalih govori o nekizunanji okostnici ali o zunanjih ogrodih in sicer s po-


33

gledom na njih trdo in skorjasto koÏo. Ime ãlenarji jimgre tudi zato, ker so njih gibala ãlenasta. Pomislite narogaãa ali kle‰ãarja, na ‰ãipalca, na stonogo.

Pri stonogi so si vsi ãleni jako podobni. Prvi je glava,vsi ostali sestavljajo truplo, na katerem pa ni moãi niãdalje razloãati. Ne more se reãi: tukaj konãa oprsje intukaj priãenja trebuh. Razen zadnjega so si vsi obroãkitako podobni, da bi lahko enega skril in drugega poka-zal in vrhu tega nosi vsak na sebi en par ali celo dva paranoÏic, ki so tudi ãlenkovite in vse enake. Enakost alienoliãnost pa zmerom pomeni nepopolnost ali nedo-vr‰enost, kakor je z druge strani raznoliãnost znak veãjedovr‰enosti in veãje zmoÏnosti. âlovek ima na roki petprstov, a niti dva si nista povsem enaka, zato je pa rokanajspretnej‰i in najsposobnej‰i ud, ki si ga moremo po-misliti.

·ãipalec — tudi ‰korpijon mu pravimo — je glede te-lesnega razvitka nekoliko vi‰e od stonoge. Îe ob prvempogledu opaÏamo v ãlenih neko razliko. Glava sicer niprosta, temveã se je zrasla z oprsjem, na katerem giblje-jo ‰tirje pari enakih nog. Oprsja se drÏi ‰e precej dolgzadek, ki je tudi prav razloãno ãlenkovit, samo dasi tizadkovi ãleni niso podobni. Prva polovica je namreã‰iroka, kakor oprsje, druga pa je mnogo oÏja in nosi nazadnjem ãlenu znano strupeno Ïelo. Ta druga oÏja po-lovica je v oãeh neukega sveta ‰ãipalãev rep, toda to ime


34

ni opraviãeno, ker se ‰ãipalãev zadek ni kratko ni malone sme primerjati repu vi‰jih Ïivali.

Poglejmo ‰e hitro rogaãa. Glava mu je prosta in gib-ka, takisto tudi oprsja prvi ãlen, ki nosi zgoraj ‰irok intrd ovratnik. Drugi in tretji oprsni ãlen sta zrasla, nazadku pa lahko ‰tejemo devet obroãkov. Oprsnih ãlenovnosi vsak na spodnji strani en par nog, torej ima rogaã‰est nog in vrhu tega na zgornji plati tudi krila, s kate-rimi se dviga v zrak. Ta krila stavijo rogaãa in vse ÏuÏel-ke visoko nad vse ostale ãlenarje, katerim je sojeno la-ziti in kobacati po zemeljskem prahu in blatu.

Pa vrnimo se zopet k svojemu junaku. Tudi rak spa-da v ãlenarsko krdelo. Da je pravi ãlenar, videti mu jejasno na zadku, ki je oãividno zloÏen od sedem obroã-kov. Na oprsju to res ni tako oãitno, kajti ne samo daglava ni prosta, temveã se je docela zrasla z oprsjem,nego so tudi oprsni ãleni med seboj tako staknjeni, re-kel bi zliti, da ni moãi niãesar razloãiti. Ves ta prednji delrakovega telesa, recimo mu glavoprsje, pokriva trda lu-pina, ki sega kakor nekov oklep ob straneh do nog ter jenavspred za‰iljen v oster trn. Temu oklopu pravimo na-vadno ko‰ in zategadelj rake in vse njih sorodnike ime-nujemo ko‰arje (crustacea). Kakor ‰ãipalãev velja tudirakov zadek navadno za rep, kar je pa prav tudi napaã-no in neosnovno, kakor pri zgoraj imenovani Ïivali. ·e


35

nerazumnej‰a in brez vsega razloga je pa za ta del iz-mi‰ljena beseda vrat, dasi tudi se pogostoma ãuje …«

»O ãuje, ãuje! Saj ‰e pesnik poje o raku, da nese laãenv Ïabji grad spredaj kle‰ãe, zadaj vrat!« vtaknemo se miv moÏevo Ïe nekoliko dolgoãasno razlaganje.

»Dajte mir pesniku, od njega se prirodopisa ne bomouãili. Torej, kakor sem rekel, glava in prsni obroãki so naraku zliti v enoliãno celoto. Ali menda vendar nismodaleã od resnice, ako trdimo, da je rakovo glavoprsje, tadozdevna celota, zloÏena od ‰tirinajstih obroãkov. Tosklepamo iz tega, ker na njem ‰tejemo ‰tirinajst parovudov. V tej misli nas potrjuje tudi prispodabljanje dru-gih sorodnikov, kajti ako kje, velja pri nas primerjajoãeraziskovanje. Vsako Ïival spozna‰ do konca ‰ele tedaj,ako se ozira‰ na vse njene bliÏnje in daljne sorodnevrste. Celota se naj vselej na tehtnico postavi …«

»Da, da, tako veli pesnik.«»Ne vem, dali so te besede res pesnikove, ali resniã-

ne so gotovo. Rak ima tedaj na glavoprsju ‰tirinajst pa-rov udov. Ti udje so si prav malo podobni. Po pregovo-ru kak‰na sluÏba, tak‰na suknja ustrojeni so proti svo-jemu opravilu. Prvi in drugi par sta prestvarjena v tipal-nice, tretji par je prestrojen v oãi.«

»Oãi! Tedaj pri vas meãete oãi in noge vse v en ko‰?«»Temu se ne boste toliko ãudili, ako si to oko malo

bliÏe ogledate. Da je zloÏeno od velike mnoÏine pre-


36

drobnih oãesc, to ni sicer niã posebnega, tudi ÏuÏelkeimajo take oãi. Ali nenavadno je to, da je rakovo oko na-sajeno na gibkem drÏalu, ki se lahko obraãa sedaj sem,sedaj tja, kadar pa miruje, stisne se v Ïlebiãasto jamico.To drÏalo je ud, kateri je namenjen posebnemu sluÏbo-vanju in je proti temu izpremenjen.«

»Zato raku strãe oãi tako ãudno iz glave, da bi mu jih,kako ravimo, lahko s palico odbil.«

»âetrti par je preobraÏen v ãeljusti. Te so krepka innazobãana grizala ter so s strani oboroÏena s troãlena-stim pipalom. Ostalih deset parov moramo uvrstiti mednoge, ãetudi v hojo in sploh gibanju sluÏi samo zadnjihpet. Prvih pet parov je namreã primaknjenih k ustom,njih opravilo je vse drugo in proti temu tudi njih vnanjaoblika. Te noge imajo nalogo posezati po hrani, podrÏa-vati jo, prevraãati in pretipavati ter jo podajati ãeljustim.V ta namen je tudi vsaki pridano neko pipalo. Prva dvapara tik ust sta ãeljustim ‰e moãno podobna in v pre-mnogih knjigah ju najdete oznaãena kot prve in drugespodnje ãeljusti, a to so le besede brez pravega pomena.Da sta ta dva para v resnici noge, pokazalo se bo ‰e oãit-neje pozneje, ko se ‰e enkrat povrnemo k ustom …«

»Kaj, ‰e enkrat se povrnemo na to suhoparno razpra-vo? Nam Ïe sedaj preseda. O, prijatelj rakoljub, ti si imelprav, dvakrat prav. Kaj nam je bilo vsega tega treba? In


37

pa, da smo se namerili na takega cepidlako, kakor je tana‰ prirodopisec.«

»Tretji in ãetrti par stoji glede zunanje postave neka-ko v sredi med ãeljustmi in nogami, peti par je pa Ïe vesnogi podoben. Vsi ti udje, katerih smo na‰teli pet parov,streÏejo ustom in so bolj ali manj preobraÏene noÏice,zato jim po vsej pravici pravimo ustne ali ãeljustne noÏi-ce.«

»No, sedaj nam je jasen tudi Schödler, samo da smomi na‰teli pet parov, kjer je on videl samo tri.«

»Sedaj so na vrsti prave pravcate noge. Te so takovelike in oãitne, da nam vsak otrok, ãetudi ‰e do deset‰teti ne zna, hitro pove, da jih je toliko, kolikor ima onprstov na obeh rokah. Vsaka je sestavljena od osem ãle-nov, jako razliãnih po obliki in po velikosti, peti je naj-dalj‰i. Prvi par je jako velik in ‰irok ter je preobraÏen vkrepke kle‰ãe. Vsak, kdor je kdaj s svojo roko rake lovil,izkusil je gotovo moã raãjih kle‰ã, katere tudi ‰karje in‰ãipalke imenujemo. Tudi rakoljubom so dobro znanezaradi lepega kosa mesa, ki ga izlu‰ãijo iz njih. Kle‰ãenastanejo od navadne noge tako, da se predzadnji, jakoudebeljeni ãlen podalj‰a poleg zadnjega gibkega, ki se zonim podalj‰kom sklepa v ‰ãipalko. Ostale noge sodrobne in precej enake. Drugi in tretji par se skonãujetudi v drobne kle‰ãece, ãetrti in peti par sta pa breznjih.«


38

»No, smo vendar Ïe pri kraju z nogami! Ali ne zame-rite, teh je tudi po va‰em samo deset parov, a ne ‰est-najst, kakor ste sami sprva rekli, da jih ima.«

»Poãasi po kamenju, veli pregovor. Kdo pravi, da smopri kraju? Kaj pa zadek? Rekli smo, da je v njem naniza-nih sedem razloãnih obroãkov in razen zadnjega imavsak svoj par udov, torej je prej‰njemu ‰tevilu treba pri-dati ‰e ‰est parov. Ti udje so tudi noÏice, upodobljenenekako po istem ãrteÏu kakor ãeljustne noÏice. Naskupni podstavi stojita dve vrsti ozkih ãlenov ter so tenoge nitkaste in viliãaste. Raku so v pomoã pri plavanju,zlasti velja to za zadnji par, ki ni ozek in nitkast, temveã‰irok in plo‰ãat, ker je vsaka nitka izpremenjena v ‰iro-ko krpo. V sredo med te ‰tiri krpe sodi ‰e zadkov zadnjiãlen, ki je tudi plo‰ãat in krpast ter se tedaj raku okonãu-je telo v peto krpo pahalasto plavuto. Po sluÏbi, ki jozadkove noÏice navadno opravljajo, nadeli smo jim imeplavutaste noÏice. Pri samici imajo vsako toliko ãasa ‰edrugo opravilo, med njimi namreã nosi tako dolgo jaj-ca okoli, da se iz njih izlezejo mladiãi. — No, ali sedajveste, koliko nog ima rak?«

»Vemo, vemo. Dvaintrideset jih je, resniãnih in pra-viãnih, in sicer deset ãeljustnih, deset pravih hodilk indvanajst plavutnih. In s tem bi bila, hvala bogu, pravdao rakovi nogah konãana.«


39

»âlenarji — in kakor vemo, spada med nje tudi rak —imajo to skupno in posebno svojstvo, da jih je bolj alimanj trda in skorjasta koÏa od neke posebne snovi, ki jenajpodobnej‰a rogovini. Imenujemo jo kitin. Ta telesnaskorja je zloÏena od mnogih pretenkih skladov in nasa-dov, ki so se redoma izloãali iz tenke neÏne koÏice, skatero je vse telo zaodeto. Ko se je kitinov oklop utrdil,uklenjena je Ïivalica vanj in vsa daljna rast je odslej ne-mogoãa. Rjavi hro‰ã, znani kvarljivec, ki na pomlad pri-rije iz tale zemlje, stopi na cvetoãi svet gotov in dorasel.Med njimi ni takih, ki bi jih mogli otrokom ali mlade-niãem primerjati. Razen neznatne spolne razlike so sivsi enaki in taki ostanejo do konca svojega — sicer dostikratkega — veka. Tako je tudi pri metulju, pri buãeli, primuhi, skratka pri vseh ÏuÏelkah. Kolikor je vsaka mislilarasti, storila je to v prvi mladosti, na prvi stopnji svoje-ga razvitka, kot zaplivek ali kot gosenica ali kot podjedv zemlji.«

»Prav!« se oglasi nekdo. »Ne zamerite, meni to razla-ganje ni popolnoma jasno. Noãem vam sicer prerekati,ali povedati vendar moram, da se mi to ne zdi, kakor bibilo pribito. Kot deãek sem imel veliko veselje z rogaãi,imel sem jih vãasih vse polno v zaporu. Tu je bilo vsa-kovrstnih, velikih in malih. Poleg korenjaka, katerega bise bil skoraj zbal, ko je mo‰ko korakal proti meni, bili sopa tudi taki pritlikavci, da bi bil ãlovek lahko pomislil, da


40

so sinovi onega velikana. In jaz sem takrat v resnicimislil, da je tako. Ali je to morebiti samo izjemoma prirogaãih?«

»Vzemi dva mladiãka iz istega legla, recimo dva pra-siãka, loãi ju ter enega hrani z uborno in malovrednokrmo, drugega pa namesti poleg korita, vedno polnegaslastne in teãne hrane. DrÏi ga tako leto in dan, potemsvoja gojenca oglej, premeri in pretehtaj. Uveril se bo‰,da je med njima velikanska razlika. Takista je ta stvar prirogaãih. Niso se vsi gojili pri istem koritu. V tem ko jeeden imel najbolj‰e hrane na izber, otepal se je drugi zrev‰ãino in prestradal je morebiti vso svojo mladost.Tisti drobni rogaãki niso mladiãi, temveã samo v rastizaostali stradalci, krnjavi laãenbergarji. A kar so zamu-dili v mladosti, tega nikdar veã ne pridobe.

Pa vrnimo se zopet k na‰emu raku!Vsakdo ve, da pri rakih ni tako, da je namreã med nji-

mi, kar se tiãe velikosti, isto razmerje, kakor npr. pri lju-deh. Tudi med raki so poleg moÏakarjev in starcev ten-ki, nadepolni mladeniãi in drobni otroãiãi. Njemu torejne velja pravilo, ki smo ga malo prej ugotovili za ÏuÏel-ke, kajti on rase vse svoje Ïive dni venomer.«

»Tedaj njega ne sti‰ãe tista tesna in toga kitinova sraj-ca, o kateri je bilo reãeno, da je vsem ãlenarjem skupnosvojstvo?«


41

»Sti‰ãe ga, sti‰ãe, in ‰e kako! Ta srajca je pri njem ‰etr‰a, ker ni od samega roÏenega kitina, nego se je vanjoseselo ‰e polno ogljenãevokislega in fosforovokislegaapna, ki dela raãjo koÏo trdo in skorjasto. Prav tako setudi ãloveku in drugim Ïivalim trdijo kosti, ki so sprvatudi mehke in hrustanãaste.«

»A kako je vendar mogoãe, da se ‰iri rakovo telo, dasije speto v tako tesan in ni malo gibek oklop? Morebitivendar le z rakom rase tudi suknja?«

»Ne! Rak si pomaga s tem, da sleãe staro srajco, kadarmu postaja pretesna, ter si napravi novo. Lahko in hitroreãeno, ali teÏko in muãno storjeno. Ta mena dela rakupreglavice dovolj; dnevi, v katerih se vr‰i, so raku gorju-pi dnevi, pravi pasji dnevi. Kajti ne samo, da mu je tre-ba sleãi oklop, sezuti noge iz mnogih tenkih golenic,izvleãi mesnate roke iz tesnih ‰karij in naposled poteg-niti rep iz obroãkastega tulca, vrhu vsega tega morajo seoleviti tudi oãi in oboje tipalnice in nekoliko celo — Ïe-lodec. Kaj menite, to ni ‰ala! Zato tudi ni ãuda, da mu Ïenekaj dni poprej odpove Ïelodec in da izgubi vso slastdo jedi.

Kadar rak ãuti, da se bo treba premladiti umakne sev kako mirno zavetje, kjer se mu zdi, da bo prost vsehnepotrebnih zijal in sitnih draÏilcev, mogel mirno opra-viti imenitno delo. V tem mu je gorenja trda suknjazaãela odstopati od spodnje neÏne koÏice, ki je vsa z


42

rdeãimi Ïilicami premreÏena in s ãrnimi pikicami po-suta. Ako takega raka vzamemo v roko in rahlo nanj pri-tiskamo, lahko ãutimo, kako se odstopiv‰a skorja podprstom udaje. Rak se vznemirja bolj in bolj, menca sem-tertja in tere nogo ob nogo. Zdajci se prevali in vznakleÏeã se previja in prevraãa, kolikor mu dopu‰ãa trdaobleka, dela z Ïivotom in z repom, giblje z vsemi noga-mi in oteplje s tipalnicami. Tako udelava in se napenjatoliko ãasa, da mu poãi vez, ki veÏe hrbtni ko‰ z repovimoklopom. Ko Ïe regne ta vez, postavi se rak zopet nanoge ter si po tem napotnem delu nekoliko oddahne inpoãije in si zbira novih moãi za nove muke, ki ga ‰e ãa-kajo.

Rak zaãne znova delati in gibati z vsemi udi in vidnoje, kako se hrbtni ko‰ odmika od trupla in se zmeromvi‰e vzdiguje. S ko‰em se potem upre v kako stvar in ses prednjim Ïivotom trÏe nazaj, tako si malo po malo iz-vleãe oãi in tipalnice iz tesnih tokov. Sedaj velja ‰e nogedobiti iz obuvala. To je najteÏavnej‰e in najbolj boleãedelo. Tu se celo rado dogaja, da se mu ta ali ona nogautrga. Golenice sicer razpokajo po dolgem in tudi ‰karjeregnejo na dnu, ali pri vsem tem ima polno trdega dela,predno vse sreãno izdere. Ko so noge Ïe sezute, izlu‰ãi‰e rep hitro iz svoje stare lupine. Vsa lev se vr‰i dostinaglo, ko je regnila hrbtna vez, in mine pol ure in rak bise lahko pokazal v novi obliki.


43

Da, lahko bi se pokazal, ali se neãe pokazati, ker do-bro ve, da tak‰en, kakr‰en je zdaj, se ne sme pokazati.Vsaka Ïaba bi se ga lotila. In s ãim bi se branil, ko je vesmehak kakor maslo? Pa kaj Ïabe! Zaradi njih bi ‰e ne bilv takem strahu. Ali ‰ãuka, ‰ãuka! Joj, kako bi hlastnila ponjem! Pa tudi raki, bratje njegovi, ‰ãipali bi od tolikegatrpljenja onemoglega siromaka od spredaj in od zadaj inbi kose Ïivega mesa trgali z njega. Zato, moj rak mekuÏ,po svoji stari navadi ostani lepo v zavetju in zavleci se vnajmirnej‰i kotiãek ter poãakaj ‰tiri ali pet dni, da ti ki-tin in apno utrdita novo koÏo, da bo‰ mogel pogumne-ga srca zopet zabroditi v motne valove in prerojen junakãilih moãi stopiti na staro popri‰ãe, kjer

,… somov vojska pod vodo ne minein drugih roparjev v dnu globoãine.’

Rak se menda preoblaãi navadno samo enkrat naleto, a ãe donese potreba, tudi dvakrat ali celo trikrat, insicer o poletnem ãasu, ko ne primanjkuje ÏiveÏa in jevoda prijetno topla, tedaj najveã meseca julija in avgu-sta. No, vendar sem Ïe o kresu v Podnanosici na‰el pre-levljenega mekuÏa.

Z novo koÏo se mu povraãa spet stara slast do jedi vpodvojeni meri in kmalu je nadome‰ãeno in poravnano,kar se je za velikega posta zamudilo.


44

Îe iz raznokake malenkosti se je pokazalo, da je rakposebne korenine moÏak. Posebno pa ‰e se nam odkri-je resnica tega izreka, ako prei‰ãemo in razgledamo ra-kov Ïelodec. Njega notranja koÏa ima namreã tri podol-govate trde plo‰ãice od kitina — nam Ïe znanega — inna teh plo‰ãicah so nastavljeni trdi zobki. S temi plo-‰ãicami in s temi zobki gibljejo posebno mi‰ice, ki takojzaãno delati, kakor hitro po goltancu pridrsi kak zalogajv Ïelodãevo vreãico. V tem hipu se strne vsa ta napravakakor mlinski teãaj in ne neha mleti, dokler ni vse pre-trto, zdrobljeno in preÏmikano. Kar ãeljusti niso mogleali utegnile zgrizti in zgleviti, to vse opravi Ïelodec s po-moãjo omenjenega strugala.

O mati priroda, zakaj nisi tudi ãloveku dala takegaÏelodca?

Blagovoljni bralec, menim, da bo‰ sedaj ‰e bolje razu-mel in znal oceniti teÏke vzdihe, ki jih v JeÏi na Parnasrad izdihuje. Videã, kako je keber pevca Keberskega na-mesto v zraãne vi‰ave proti Parnasu zanesel v bliÏnjeblato ter ga ondi odloÏil, zaplaãe milo iz Ïaljenega Ïe-lodca:

»Ti bode‰ ãrvem v Ïelodci segnil,ti rakov z mesom ne bode‰ redil,oh, ne bode‰ redil!Ko v vodo bi keber zanesel te bil,


45

tud’ jaz bi se tvoje koÏe lotil,oh, koÏe lotil!«

O ãloveãe, ali ãuti‰ globoãino in tehtnost rakovegaobãutka? Ali se more‰ zamisliti v to neizmerno boleãi-no? Kako pomemben je ta oh! Kako teÏko se mu je utr-gal iz dna praznega Ïelodca, v katerem je sama misel namastni zalogaj Ïe zavrtila strugalo. — »Tudi jaz bi setvoje koÏ lotil.« Pa bodisi ta Keberski ‰e tako medel inmr‰av, bodisi njega koÏa ‰e tako trsna in Ïilava, on bi seje vendar lotil, ker ima vso pripravo za to. Saj nesreãe,smrti temu Keberskemu ne Ïeli, zastran njega naj bi Ïi-vel, dokler bi se mu pohtelo, da, ‰e privo‰ãil bi mu, da jepri‰el na Parnas in da si je zasluÏil prvo darilo. A ker seje Ïe nesreãa zgodila, zakaj ga ni keber raj‰i v vodo za-nesel, kjer bi bil z mesom redil rake, a ne prostih ãrvov.Ne da se tajiti, da iz raka govori nekoliko tudi zavist insamopa‰nost, ali ta ãut je splo‰en Ïivalski in ne moremomu ga vpisavati v greh, zlasti pri praznem Ïelodcu ne.Kdor ni v sebi poãutil nikdar niãesar enakega, poberikamen in vrzi ga v raka. — »Oh, koÏe lotil!«

Îe zgoraj smo nekje rekli, da se mora raku oblevititudi Ïelodec. In to je Ïiva resnica. Vse, kar je v Ïelodcutrdega, tedaj vse kitinove plo‰ãice in vsi zobki, skratka:vse strugalo se mora ob tej zgodi obnoviti. Sedaj je tudigotovo vsakemu razumno, zakaj drugaãe tako je‰ã rak


46

za levitve izgubi vso slast do jedi. Kdo bi mislil na jed, kose mu lupi Ïelodec?

Sami sebi bi morali oãitati povr‰nost, ko ne bi ob tejugodni priliki omenili neke stvari, ki je v Ïivi zvezi z ra-kovim presvlakom. To so namreã rakove oãi, kakor jihnavadno zovejo. Pred levitvijo z desna in z leva sta v Ïe-lodãevem kotu dva bela kamenca leãaste podobe. Nek-daj so bili ti kamenci zelo imenitni, rabili so kot poseb-no zdravilo v mnogih, zlasti v Ïelodãnih boleznih, mo-goãe da nekje praznovernim ljudem rabijo ‰e sedaj kotdomaãe zdravilo. Uãeno zdravilstvo jih je Ïe davno opu-stilo in pozabilo, in sicer po vsej pravici. Razkrojitev jenamreã pokazala, da te rakove oãi niso drugega negoogljenãevokislo apno, da torej v ãlove‰kem Ïelodcu nemorejo niã drugaãe delovati nego npr. ko‰ãek krede.

A ãemu so te oãi raku? Tudi temu se ni teÏko domisli-ti, ako drÏimo na umu, da kamenca po levitvi izgineta inda se zato rakova mlada koÏa hitro utrdi, rekel bi oka-meni. Te rakove oãi so tedaj apnena zaloga, katero si jerak napravil, da mu potem, ko se je preoblekel, ni sto-prav treba gradiva za novo suknjo zna‰ati in prirejati,temveã ga ima pri roki, kakr‰nega in kolikor mu ga jetreba, da more ãim prej iz radovoljnega zapora v svet.

Kdo drugi bi morebiti rekel: Ta kamenca sta name-njena, da raku prikraj‰ata veliki post. Tudi dobro.


47

Poglavja o rakovi koÏi ne moremo dokonãati, da ne bikatere rekli o rakovi barvi. Îiv rak nima, kakor je znano,nobene prav doloãene. Nekam zamazano rjavo zelen-kast je; iz te vode morebiti nekoliko bledej‰i, iz one zo-pet temnej‰i. Toliko krasnej‰i je pa, kadar je voda nadnjim prevrela. Tedaj zaÏari v ãuda lepem rdeãilu, da gaje milina gledati. To rdeãilo se da samo ‰e s seboj pri-merjati. Rdeã kakor kuhan rak, veli pregovor.

Odkod ta izprememba?Îiv rak ima v sebi dve barvili — nekateri trdijo, da ‰e

veã — namreã neko rjavkasto in neko rdeãe. V Ïivi Ïivalise ti dve barvili me‰ata in pokrivata bolj ali manj, zatotudi nobeno ni ãisto izraÏeno. V vreli vodi se pa rjavobarvilo razprosti, ostane torej samo rdeãe, katerega vre-la voda ne more izpremeniti. To bi utegnilo ‰e celo tebezanimati, raãji prijatelj, ki si rekel: »Rak naj bo tolst invelik, za vse drugo te ni briga.«

Neuki svet ima pojma kri in rdeãe tako tesno zveza-na, da si ne more misliti krvi, ki ne bi bila rdeãa. Takiljudje so uverjeni, da polÏ ali rak nimata niã krvi. Zatopreprosti ‰aljivci po‰iljajo nevedno deco kupovat polÏe-no ali rakovo kri in potem se ne morejo dosti naãuditiotro‰ki lahkovernosti, zraven pa tudi svoji dozdevni bi-stroumnosti in dovtipnosti. Ali kraj vsega tega je ta verapovsem kriva. Kakor sploh nobena Ïival ni mogoãa brezkrvi, to je brez hraneãega soka, tako tudi raku brez nje


48

ni obstanka. Tudi njemu pripravlja Ïelodec v zvezi zdrugimi prebavili neko mezgo, katera se, iz ãrevesa vsr-kana, potem v telesu izpreminja v kri. Samo da je raãjakri bela, rek‰i, brez barve. Kri je tisti vrelec, iz kateregaÏival zajema vse, ãesar potrebuje v vzdrÏavanje in sluÏ-bovanje vsakega posamiãnega uda in po njih vse celo-te. Da pa more kri ustrezati toli razliãnim zahtevam, nezado‰ãuje samo, da se vedno obnavlja po novi mezgi,prihajajoãi iz prebavil, nego mora biti v neprestani do-tiki z zrakom. Iz njega vzprijema kislec in v zameno od-daje ogljenãevo kislino. Ta presnova se vr‰i vsevdilj, do-kler je Ïival Ïiva, in sicer z dihanjem.

Pri najniÏjih, veãinoma v vodi Ïiveãih Ïivalih oprav-lja ta posel telesna koÏa, vse popolneje ustrojene Ïivaliimajo pa za to opravilo posebna dihala.

Suhozemske Ïivali — in tudi ãlovek — dihajo s pluãiali pa z du‰nicami, povodne pa — tudi na‰ rak je mednjimi — veãinoma s ‰krgami.

Ako hoãe‰ razgledati rakova dihala, vzemi ‰karjice inodstriÏi od oklopa (ko‰a) ob straneh spodnje krilo, kisega malone do nog. Odstraniv‰i odstriÏene okrajke,ugleda‰ dosti prostorno duplino, v katero pa voda spre-daj, zadaj in zdolaj lahko prihaja. V tej duplini je vsepolno belih niti, ki so v kosmiãe zbrane in ob koncu ra-kovih nog prirasle. Vseh pet parov pravih nog in tudizadnja dva para ãeljustnih noÏic nosita take kosmiãe. To


49

so ‰krge, rakova dihala. Tudi tebi, raãji prijatelj, znani soti kosmiãi. Kadar razdeva‰ raka, potegne‰ jih z nogamivred izpod ko‰a in vedoã, da na njih ni kaj ugrizniti,posesa‰ samo sok iz njih ter jih odloÏi‰ na stran z noÏ-nim spletom vred. Kaj je to in ãemu je to, zaradi tega teni nikdar glava zabolela; zvest svojim naãelom ne briga‰se za kaj takega. In vendar so ti pusti kosmiãi jako umet-na, predvsem pa raku preimenitna naprava. Vanje pri-taka rakova onemogla in iztro‰ena, za daljno hranitevnesposobna kri ter se tu sestaja in spaja s kislecem izzraka, katerega ima vsaka voda kolikor toliko v sebi.Predvsem je tukaj potrebno, da voda obliva ‰krge in dase ta voda kar najhitreje obnavlja.

V ta namen ima rak blizu ust neko posebno pripravo,ki skrbi, da redno pritaka nova voda k ‰krgam. Drugipar ãeljustnih noÏic ima namreã neko kopatiãasto krpo,ki neprenehoma giblje semtertam ter polje proti ‰krgamvodo, ki potem nizdol in navzad zopet odteka. Tako na-stane v ‰krÏni duplini vodni tok, ki je v tesni zvezi z di-hanjem.

Ker ima‰ ‰karjice pri rokah, izku‰aj z njimi polagomaodloãiti ‰e hrbtni kos prsnega oklopa. Ako si pri temdelu nekoliko oprezen, odlu‰ãi se tudi ta lupina, in hipo-ma se ti odkrije rakovo drobovje, kolikor ga ima, in povolji pregleduje‰ vse njega podrobnosti in tajnosti.


50

Vreãica spredaj v sredi tikoma nad usti je Ïelodec, okaterem smo Ïe prej dovolj govorili. Vsebina te vreãiceni po tem, da bi nas mogla posebno zanimati, najboljestorimo, ako ne drezamo dlje vanjo, spominjajoã se pes-nikovih besed:

»âlovek naj gledati nikdar ne sili,kar so s temo mu bogovi pokrili!«

Zlasti onemu, ki je nakanil privo‰ãiti si kuhanegaraka, svetujemo, da Ïelodec pusti lepo na miru in ga od-loÏi, kakor je, ker drugaãe bi mu podrobno raziskovanjeutegnilo za zmerom pokvariti slast do rakov. V tem mo-ramo pohvaliti na‰ega raãjega prijatelja, ki iz odprtegako‰a izvleãe malopridno vreãico ter jo hladnokrvno od-vrÏe, ne da bi dalje pregledaval ali tudi pozvedoval, kajje v njej, ostalo vsebino pa slastno posreblje in do zad-nje mrve z noÏem postrÏe. S tem svojim umenjem setudi pona‰a in sicer ne malo, tako da ãlovek ne ve, aligleda z veãjim pomilovanjem ali z veãjim preziranjemna soseda, ki se poleg njega sedeã muãi z rakom in neve, kaj se more in sme jesti in kaj ne, a naposled pustimorebiti najslastnej‰e kosce.

Pa da vidimo, kaj ima rak poleg Ïelodca ‰e v svojemdrobovju. Najprej opazimo neko zelenkasto rjavo Ïle-zasto tvarino, ki navadno velja za jetra. Ta Ïleza zaslanjaÏelodec od obeh stran in izpolnjuje veãji del te dupline,


51

prostirajoã se daleã nazad pod druge organe. Kakor privi‰jih Ïivalih jetra, pripravlja tudi ta Ïleza neki sok, ki seodceja v ãrevo, kjer pospe‰uje prebavo. Da so raãja je-tra uÏitna, razumno je samo ob sebi.

Od Ïelodca preko jeter nazad gredoã ustavi se nampogled malone v sredi telesne dupline pri treh belihkrpicah. To so rakova plodila, ki pa niso pri vseh rakihenaka, kakor nam je kot Ïrtev na‰ega raziskovanja pri‰elv roke kak ali raãica; kajti tudi te Ïivali so po spolu loãe-ne in treba je njega in nje, samca in samice, da ne izmrjerod in koleno. Pri samcu se iz treh belih zrnastih plo‰ãicizmatata dve dolgi beli cevãici, ki sta izpreviti kakor nitv klopki ter se konãata in na ven odpirata na prvem ãle-nu petega noÏnega para. Po teh belih nitkah valje lahkoloãi‰ samca od samice, ki ima na tem mestu trokrp jajã-njak brez onih belih koncev. Jajca iz jajãnjaka prihajajona dan po kratkem odvodniku, ki se okonãuje ondi, kjerje vra‰ãen tretji noÏni par. Sicer ti pa tudi sam pogled narakov zadek pove, ali ima‰ samca ali samico pred seboj.Pri samici so namreã vse noge na zadku plavutaste, prisamcu sta pa prvi dve preobraÏeni v dva trda, proti kon-cu Ïlebasta cveka.

Precej za plodili, Ïe ob koncu telesne dupline leÏineka belkasta, malone ‰esterokotna vreãica — rakovosrce. Krvnih Ïil, po katerih se steka kri iz ‰krg v srce inse iz tega zopet razvaja po telesu k posamiãnim udom,


52

tukaj ne bomo dalje zasledovali, ker se tako bojimo, dase je bralec pri zadnjih odstavkih dolgoãasil. Z istegarazloga noãemo govoriti o rakovih Ïivcih in Ïivenih ple-teÏih, zlasti ker jih ni tako lahko odkriti in loãiti, kakorzgoraj omenjene ustroje. Da mora pa tudi ta del razmer-no dobr‰no biti razvit, sodimo lahko Ïe po tem, ker soãutila njegova za ãudo dovr‰ena. O jih poreãemo ‰e po-zneje katero.

Izpod srca se vleãe od Ïelodca sem ãrevo ter gre pos-red mesnatega zadka tja do zadnjega ãlena, rek‰e, dosrednje repne plavute, kjer izpada blato. O tebi, raãjiprijatelj, vem, da vselej razkolje‰ zadek, ali kakor ti pra-vi‰: vrat, ter mu izvleãe‰ tisto temno nit, predno ga zlo-Ïi‰ v usta. Pa ker poznam naãelo tvoje, mislim, da tiustreÏem, ako ti odkrijem neko tajnost. Rak bo mnogoukusnej‰i — in tebi je najveã do tega, — ako mu z osred-njo repno plavutjo vred iztrÏe‰ ãrevo, predno ga vrÏe‰ vlonec. Menil bi, da sem s tem zopet poravnal, ako ti prejsemtertja morebiti ni bilo vse pov‰eãi.

Vsemu svetu je znano, da je rak povodna Ïival. Povolji so mu posebno polagoma tekoãe vode strmih inmehkih bregov, ob katerih rasto na ‰iroko razkoreni-njena drevesa. Pod takimi koreninami biva najraj‰i, akjer teh ni, i‰ãe zavetja pod panji in v gostem vodnemhomotu, ali pa si v mehkem bregu izdolbe rov, v kate-rem Ïdi ob dnevu in ãaka prijaznej‰e noãi. Mehke vode


53

mu prijajo vse drugaãe nego trde, po zadnjih bivajo na-vadno samo malovredni ko‰ãaki. Deroãe vode s kame-nito strugo mu niso ljube, dasi tudi v njih ni brez njega.Veãji kamni in skale so mu ondi v skrivali‰ãa. Takistomu ne ugajajo povsem stojeãe vode, zlasti ne, ako sopremajhne. V keblih in drugih vodnih posodah kmalupogine, v vlaÏnih kleteh in v podzemeljskih hramih paÏivi po veã tednov, ãe ima primerne hrane. Radovoljenne gre iz vode, samo ponoãi ga svetloba izvabi na suho,posebno v zatohlici pred nevihtami. Zato tudi zaÏigajoribiãi ognje na prikladnih krajih v toplih noãeh ter po-tem iz vode prilezle rake brez velikega truda pobirajo.Gotovo najlagodnej‰i lov.

Podnevi tedaj ãemi v svojem Ïdi‰ãu, drÏeã pred sebojkle‰ãe, ki so zmerom pripravljene pograbiti vse, kar biuÏitnega pri‰lo v njih podroãje. Ako ga kaj vznemirja,povleãe se kolikor mogoãe nazaj ter se z nogami in ostjona ãelu upre tako ãvrsto, da ga je teÏko izvleãi celega.Navadno pu‰ãa ene ali pa tudi oboje kle‰ãe napastnikuv rokah, sam pa ostane v rovu. Do kle‰ã mu ni toliko, sajmu namesto izgubljenih v kratkem narasto druge. Resje sicer, da bodo nove nekoliko manj‰e in slab‰e, ali Ïi-velo se bo tudi z njimi. Bolje tako, nego nikakor. — Sto-prav pod veãer se napoti po svojih opravilih. Na svojempotu lazi z nogami po tleh, in sicer lahko naprej in na-zaj, kakor se mu zdi, ali pa plava, veslajoã s krepkim


54

repom, a nikoli naprej, zmerom nazaj ritensko. Za toima tudi tehtne razloge. Uzmikajoã rak ima svojega so-vraÏnika zmerom lahko na oãeh in je vedno pripravljenna obrabo, ali pa tudi na napad. In ta hoja se mu vednoopona‰a, zaradi nje je pri‰el v zamero pri vseh prijate-ljih napredka, ona ga dela, da velja povsod za nazadnja-ka in da je Ïe od nekdaj znak reakcije. No, on se za vsete obreke ne zmeni ni kratko ni malo, temveã hodi, ka-kor so hodili vsi raki od prvega svojega oãaka poãen‰i.In vendar so zmerom dobro izhajali. Pa kdo bi grajalraka zaradi tega, ali ne videvamo tudi med nami tega alionega, ki hodi kakor rak, a vendar pride daleã, morebitidelj nego drug, ki ga vodi napredek!

V hrani ni niã izbirãen, drÏeã se pregovora: »Bodi sla-ma al’ seno, da je le polno ãrevo.« Dobro je vse, na karse nameri, bodisi rastlina ali Ïival, vendar mu gre zad-nja bolj v slast od prve. ârvi, polÏi, ‰koljke in majhneribe so mu pogavitna jedaãa. Mrtveãina pa mu je draÏ-ja od presnega mesa in kjer leÏi v vodi kaka veãja mrho-vina, zbirajo se na njej raki zbliza in zdaleka. Zato tudiribiãi nastavljajo rakom v vr‰e za vabo kosce kake stareribe ali sploh smradne mesnine. Ujetim rakom pa dajejokopriv, korenja, otrobij, mleka in drugih vsakovrstnihodpadkov.

Pri vsem dejanju in nedejanju, na vseh potih in pod-jetjih vodijo raka ‰tiri sluge, ki mu hipoma poroãajo o


55

vsem, kar se dogaja okoli njega. ·tiri sluge so ‰tirje ãuti,namreã vid, sluh, vonj in tip.

O oãesu smo Ïe povedali, da je zloÏeno od velikemnoÏine predrobnih oãesc in da je nasajeno na gibkemdrÏalu. Tik oães kraj ãelne osti so vrasle tipalnice, in si-cer dvoje dalj‰e zunanje in kraj‰e notranje. Zunanje sodolge malone kakor rak in so nasajene na troãlenemdrÏalu, ki je spodaj podprto ali zakrito z neko lusko. VznoÏju je videti ‰e neka kopiãasta grbica in v njej je nekazelenkasta Ïleza, o kateri se pa ne ve, ãemu je. Med ve-likima dvema tipalnicama stoje notranje mnogo kraj‰e,katerih je pa vsaka na dve nitki razcepljena. Tudi te sopostavljene na troãleno stojalo.

Na dnu notranjih tipalnic leÏi v neki globelici majhenodprt mehurec, napolnjen z vodo. Znotraj je obrasel zdlaãicami, ki plavajo v vodi. âim se zaziblje voda v me-hurci, zatrepeãejo tudi dlaãice in ti potresi se prena‰ajona neki Ïivec, ki je v zvezi s tem mehurcem. Ta napra-va je rakovo uho.

Da rak tudi vonja, je do konca dokazano. Kje pa imato ãutilo, ne moremo niã gotovega reãi. Najveã se misli,da vonj posredujejo niti notranjih tipalnic, ki so s pre-tenkimi dlaãicami porasle in prav te dlaãice veljajo na-vadno kot ãutilo vonja.

Slovenski kmet in tudi drugi pametni svet se Ïeni po-zimi, ko nima bolj‰ega dela. In tudi rak je tega mi‰ljenja,


56

da je za ta posel zimski ãas najprikladnej‰i. Kako se pavede snubaã, o tem nimamo niã gotovega poroãila. Alikakor ga poznamo, rekli bi, da se tudi pri tem imenit-nem koraku ne prenagli, temveã da se nosi trezno inpremi‰ljeno in da opravlja vse s potrebno dostojnostjo.Na pomlad zaãne mati raãica jajca leãi, vsega skupajokoli dvesto. Mati jih nosi pod repom, vsako jajce nam-reã ima kratek repek, s katerim se obesi na to ali onoplavutno noÏico, na vsaki jih visi po dvajset do trideset.Tako jih nosi tja do konca meseca junija. Takrat so za-metki zreli, predro koÏico in mladi raãki prilezejo nadan. Majhni so in skoro prozorni ter poãasi lazijo okolimatere, ki mirno Ïdi sredi njih. Kakor jih pa kaj pre-stra‰i, zbeÏe hitro pod rep, v svoje leglo, poprimejo seplavutnih noÏic materini in ta jih urno unese vsaki ne-varnosti. Toda materina ljubezen kmalu ohladne in ne-kega dne pusti sirote, da ne vedo, kako in kdaj so izgu-bili mater, oãine skrbi pa tako nikdar poãutili niso. Pre-pu‰ãeni sami sebi se razidejo na vse strani s trebuhomza kruhom. Odtod tudi pregovor: »Raz‰li smo se kakorrakova deca.«

Rak uãaka lepo starost, Ïivi namreã do blizu dvajsetlet. Ali dandanes so taki raãji Metuzalemi redki, vsaj prinas. Saj nima miru. Tudi on ãuti, kako teÏek je boj zaobstanek; kamor krene, povsod pasti in nastave, vsepolno sovraÏnikov in napastnikov. Potlej pa rasti in se


57

veseli Ïivljenja, kdor more! Vsak paglavec, vsako pa-stirãe iztikuje za njim in ga cmari pri ognju. Potem so ‰epravi rakarji, katerim je raãji lov ali zabava ali obrt. Lovega z rokami ali s precepi, ali mu nastavljajo vr‰e, sake inmreÏe, kamor ga vabijo z mrtvimi ribami, z jetri in dru-go mesnino. Drugod ga izmamijo z ognji ponoãi iz vode,da neumnega brkaãa toliko laÏe in brez truda pobirajo.

V vodah, kjer imajo mir in jih redkokdaj kdo lovi, sotako brezskrbni, da ob belem dnevu grabijo po polÏih,glistah ali kar se jim mesenega ponuja na palici priveza-nega. Na Plitvicah sem v jezeru Kozjaku to sam posku-sil. Na moãan prot sem privezal nekoliko kurjih ãrev insem jih poteknil v vodo. âreva ‰e niso bila dobro v vodi,Ïe so od vseh strani planili raki nanja. Ko sem poãasivzdignil prot, vrgel sem tri rake na suho. Tako sem jihnekaj ãasa metal iz vode, ãetudi ne po tri, pa vendar podva ali vsaj po enega. Sprva so kakor slepi hlastali poãrevah. Ko so pa sãasoma videli, da je tovari‰a za tova-ri‰em ãudotvorni prot vzdigal iz njih srede, ne da bi sebil kdo povrnil in jim povedal, kako se jim godi na dru-gem svetu, polotila se jih je malo po malo neka treznostin neka resnobnost. Bolj in bolj nezaupno so si ogleda-vali mameãa ãreva in dolgo jih je bilo treba premikatisemtertja, predno se je kdo odloãil pograbiti zanja. In ‰eta je bil navadno kakov malovreden mladec, s starcemse je vsa stvar naposled zdela velesumna. Dolgo ni bilo


58

nobenega na videÏ in tudi mene je minil potrpeÏ, niti mini veã bilo do njih, ker na‰i mali druÏbi jih je bilo dovoljza posladek.

Poleg ãloveka ima rak med samimi povodnimi Ïival-mi mnogo sovraÏnikov. Mnoge pohrustajo grabeÏljiveribe, zlasti dokler so ‰e majhni in mehki, in koliko jihpohrusta vidra, celo lisica preÏi za njimi.

Svoje vrste — in ‰e prav posebne — so raki v reki Kol-pi ob hrva‰ki meji. Ne da bi bili morebiti telesno dru-gaãe ustvarjeni; taki so kakor vsi drugi. Ali glede um-stvenih zmoÏnosti so daleã pred vsemi drugimi. Poseb-no veliki prijatelji so godbi, pravzaprav ÏviÏganju. Lepe-mu ÏviÏgu na ljubav ostavljajo najmastnej‰e zalogaje inprihajajo iz svojih skrivali‰ã poslu‰at. In tedaj imaÏviÏgalec najlep‰o priliko raka za rakom vlaãiti na suho.Toda zgolj z du‰evno hrano se to vendar ne opravi, tudiÏelodcu je treba nekaj ponuditi. Ako torej hoãe‰ v Kol-pi z uspehom rake loviti, vzemi v eno roko prot, katere-mu si na konec ãrva privezal, v drugo pa stisni precep inpotem ÏviÏgaj tisto imenitno raãjo pesem. Kajti ne gre,da bi ÏviÏgal kar si bodi, kolpski raki so neznansko svo-jeglavi. Ali njih pesem, ali pa niã!

Temu in onemu se bo to zdelo sme‰no. Tudi Valva-sorju se je sprva stvar sme‰na zdela, a naposled je moÏvendar verjel. Pi‰oã Slavo kranjske vojvodine je pobralslavni uãenjak vse, kar se mu je zdelo, da bi ljubljeni


59

deÏeli utegnilo sluÏiti v ãast. V tej stvari se je sam po-‰teno trudil, da bi zvedel resnico, ali okolnosti mu nisobile ugodne. Dasi tedaj na svoje oãi ni videl loviti rakovna ÏviÏg, vendar nas zagotavlja, da ‰e okoli Vinice inPodbreÏja tako love. Pravi, da ÏviÏgalci med seboj tek-mujejo; kdor zna bolje, nalovi veã rakov. On sam jevpra‰al nekega Hrvata, Polakoviãa po imenu, ki je sluÏilFrankopana in je bil na glasu, da zna rakom posebnodobro ÏviÏgati. Vpra‰al ga je, ãe raki ne bi pri‰li, ako jimne bi ÏviÏgal. Hrvat je odgovoril, da ne pridejo, ãudaredko pride kak‰en. V tem ko jih ÏviÏgalec nalovi sto,dobi jih drug, ki ne ÏviÏga, jedva ‰est. Vpra‰an nadaljuje,ali imajo tudi drugi raki to svojstvo, pravi, da ne ve, keron je lovil samo med Poljanami in Metliko. Tudi drugeosebe od stanu so temu pritrdile. Valvasor bi se bil o temtudi sam rad uveril, ali voda je bila motna in velika. Zatose opira na svedoãanstvo vere dostojnih moÏ »sowohlvon hochfürnehmer als gemeiner Condition«, ki so muvse to potrdili iz svoje izku‰nje. Na koncu ‰e pristavlja,da rek ‰el je rakom ÏviÏgat povsod drugod pomenjaumrl je.

Dandanes o tem ÏviÏganju vse molãi. Gotovo je mlaj‰isvet pozabil pravo raãjo pesem. Kaj pa! Zapisana ni bilanikdar, hranila se je samo po ustnem izroãilu v pravempomenu te besede. In nekega dne je zatisnil oãi star oãa-nec in Ï njim je ‰la pod zemljo tudi pesem, bodisi da je


60

pozabil nauãiti je sina, bodisi da je topi glavi ni mogelvcepiti. Tako se izgublja in opu‰ãa star obiãaj in malo pomalo gre v pozabo vse, kar je bilo od starine dobrega inhasnovitega. Kajne, ti raãji prijatelj?

Rakova domovina je jako prostrana, raz‰irja se namreãmalone po vsej Evropi in po velikem delu Azije. Pri nas senahaja po vseh vodah, posebno ‰e mu prijajo kranjske in‰tajerske. Manj mu ugajajo vode po na‰em Primorju. Naj-lep‰e rake na Gori‰kem sem videl v kobari‰kem blatu, pamenda niso posebno ukusni. V Gorici vsaj imajo po go-stilnicah samo kranjski veljavo. Nemo propheta in patriasua. Da v Soãi ni in ne more biti lepih rakov, umeti je lah-ko; a popolnoma nerazumno mi je, zakaj jih Ipava nima,o kateri bi ãlovek sodil, da je kakor nala‰ã ustvarjena zato Ïival. Na Koro‰kem ne manjka rakov nikjer, ali poseb-no hvaliti jih nisem ãul. Na slovenskem ·tajerju bivajolepi in dobri raki v Sotli in v Pesnici in gotovo ‰e drugod,kar pa meni ni znano. Toda Kranjska vendar prvakujeglede ra‰tva; posebno s svojimi kr‰kimi raki se je prosla-vila daleã preko ozkih svojih mej. Pa tudi ljubljanski raki,ki se love v Ljubljanici, Grada‰ãici, IÏici in v drugih poljubljanskem barju tekoãih potokih so na dobrem glasupri vseh poznavateljih. Vse hvale vredni so dalje raki izPivke, Planin‰ãice in iz drugih potokov okoli Planine,Cerknice in LoÏa. Iz vseh teh krajev izvaÏa se mnogo tegablaga v Trst. Na Dolenjskem se pona‰ajo razen Krke z le-


61

pimi raki tudi Kolpa, Temenica, Mirna in ‰e druge manj‰evode, katerih tukaj ne bom na‰teval. Pa tudi gorenjskastran redi po otokih semtertja prav lepo Ïival. Tako npr.vem iz svoje izku‰nje, da imajo Poljane nad ·kofjo Lokojako velike in ukusne rake. Kar se tiãe velikosti, bo za-do‰ãevalo, ako povem, da so nekoã enega ulovili, ki je natehtnici potegnil tri rezi, rek‰e: tri ãerti libre. Sam ga sicernisem videl, pravil mi je pa o njem vse ãasti in vere do-stojen moÏ, ki je stal poleg tehtnice; brÏãas ga je tudi uku-sil. Taki velikani so vendar redki. V Dolskem gradu podLjubljano so kazali nekdaj — da li ‰e zdaj, ni mi znano —lupino ogromnega raka, ãe se ne motim, rekli so, da se jeporodil v Krki. Tisti bi utegnil biti dostojen drug onemupoljanskemu, dokler je namreã ‰e junakoval pod vodo.

Cerkni‰ko jezero je polno rakov. Kadar voda upade,jih je po jamah brez ‰tevila. Pobirajo jih kakor hru‰ke inspravljajo v vreãe in ko‰are. Ali ti jezerski raki glededobrote ne morejo tekmovati s potoãnimi, zato tudi ni-majo prave cene.

Kupãija z raki je na Kranjskem znamenita in prina‰av deÏelo vsako leto najmanj kakih dvajset tisoã goldi-narjev. In prina‰ala bi tudi veã, ko bi se ra‰tvo umno ur-avnalo. Iz same Krke se jih izvozi na leto najmanj sto ti-soã repov, iz drugih voda pa tudi vsaj toliko, ãe ne veã.Prvi trgovec s kr‰kimi raki je kr‰ki po‰tar gospod A.; onsam jih razpo‰lje na leto blizu ‰estdeset tisoã repov. Naj-


62

veã jih gre na Dunaj, v Prago, v Pe‰to, potem v Pariz,London, Milano itd. Pol libre teÏki so precej redki, sem-tertja vendar je ‰e kak teÏji, do dvajset lotov stare dunaj-ske teÏe.

Staro pravilo Ïe uãi, da raka jej v mesecih katerih ime-na nimajo v sebi nobenega r, in ti meseci so: majnik,junij, julij in avgust. V teh mesecih je tudi trgovina z rakinajÏivahnej‰a. Razpo‰iljajo jih v ko‰arah, vloÏene medmah, ob veãji vroãini pa v slamo. Kadar gredo prav da-leã, namaÏejo jih z vinom ali z vinskim kisom. Ujete rakespravljajo v posebne skrinje, plavajoãe v vodi, ter jihpitajo s krvjo, z mesnimi odpadki in s slabimi ribami.

Predno konãam, ‰e nekaj ‰aljivega. Srbska sme‰nicapripoveduje, da je Turek, nepoznav‰i dotle raka, pri‰elk Srbu in, videv‰i to neznano Ïival pri njem, vpra‰al gaje, kaj je to. Srb mu odgovori, da je to bolhober, da lovibolhe po hi‰i in ponoãi v postelji. Turku je bil po tempojasnilu bolhober moãno v‰eã, zato si ga izprosi odSrba in ga odnese domov. Kako sta se Turk in bolhoberpogajala ponoãi v postelji, o tem sme‰nica molãi. Da nibolh lovil, lahko si mislimo. Prej bi rekli, da se jim je pri-druÏil, spomniv‰i se stare svoje pesmi:

»Tud’ jaz bi se tvoje koÏe lotil,oh, koÏe lotil!«


63

Îaba

Stanovali smo zunaj mesta. Pri hi‰i je bil vrt, v njemso rasle jabolka, hru‰ke, ãe‰plje in tudi ena ãe‰nja. V

gorenjem koncu so bile pa gredice, na katerih so vsepoletje do pozne jeseni cvetele cvetlice modre, rdeãe,rumene in pisane. Moj oãe so imeli z njimi posebno ve-selje in ãe le niso imeli bolj‰ega opravila, gotovo so bilina vrtu. Mati so bili pa praktiãnej‰i; postrani so gledalilepe roÏe in ãe je pri‰la govorica na vrt, vedno so godr-njali, ãe‰, bogve, zakaj ta lepi prostor brez vsakega do-biãka stoji na vrtu. Oãe, ki jim je bil hi‰ni mir nad vse,vdali so se naposled materinim Ïeljam in neke pomladi,jaz sem se jel ravno abc uãiti, vrgli so mati iz vrta vseroÏe in vse korenike, katere so oãe ‰e prej‰njo jesen za-varovali s slamo proti mrazu. Iz gredic je postala njiva innamesto tulipanov in narcis, namesto balzamin in geor-gin so posadili mati drago amerikansko zeli‰ãe: krompir.Le pri plankah so pustili oãetu majhen prostor, kamorso presadili tiste cvetlice, ki so se jim najbolj k srcu pri-rasle, ker materi bi se bili oãe na tihem vendar smilili, kobi jim bili uniãili vse veselje. Ali ljub‰a, nego cvetice inkrompir, ljub‰e, nego jabolka in ãe‰nje, dasiravno sem


64

jih nerad pozabil, bila mi je velika mlaka konec vrta, kitudi v najhuj‰i su‰i ni usehnila. To je bilo moje morje, pokaterem so se vozile moje ladje v daljna mesta, na nitisem jih peljal celo v Ameriko. Tja sem vozil pesek, na-zaj sem naloÏil ãe‰njevih pe‰ka. In ãe se mi je po nesreãiladja potopila, nisem dolgo Ïaloval, naredil sem si dru-go — s papirja.

Moje morje je bilo tudi Ïivo. Îabe vsake velikosti sogospodovale v njem, vodni moãeradi so kakor somi pla-vali semtertja, ‰iroki vodni hro‰ãi v ãrnih frakih so sepotapljali, vodni ‰ãipalec je s kle‰ãami preÏal na mu‰ice,ki so plesale nad vodo. Po ves dan sem stal kraj svojegamorja in premi‰ljeval Ïivali, ki so tu notri Ïivele in trpe-le. ·e ponoãi v sanjah sem bil pri njih in o pomladnihveãerih, ko sem Ïe v postelji leÏal, bila mi je najslaj‰amuzika regljanje mojih Ïab, ki sem vse poznal od naj-mlaj‰e do najstarej‰e, ki je bila lepo zelena, po hrbtu paje imela tri rumene proge. Najprej je jel debel mo‰ki basposku‰ati Ïalostne glasove, odgovarjal pa mu je tenekglas — zdelo se mi je, da ga poznam. — Nekaj ãasa stasi odgovarjala v zateglih akordih, potem vse potihne, aliv tem hipu zagrmi ves kor in regljanje se je razlegalo da-leã okoli v neizreãno moje veselje in v veliko nejevoljomoje matere. In tudi pozimi, ko je regljajoãa moja ban-da spala pod ledeno skorjo, sem imel na morju nepo-pisno veselje. Bil je mraz, da je vse pokalo, s sosedovim


65

Andrejãkom sva se pa drsala na vrtu, da so iskre ‰vigaleizpod podkovanih peta — kadar ni bilo matere doma. —Nikoli te ne bom pozabil, mlaka na vrtu! Dnevi, ki semjih preÏivel kraj tebe, so bili najsreãnej‰i.

V tisti hi‰i je stanoval moÏ samec, ki so mu ljudjesploh rekali: gospod profesor; uãil je otroke v velikihmestnih ‰olah. Moja mati so se mu smejali, ker je lovilhro‰ãe in gosenice in drug mrães. Midva sva bila pa ve-lika prijatelja in ãe sem le mogel, zmuzal sem se v nje-govo stanovanje. V velikih ‰tirioglatih ‰katlah je imel vsete Ïivali nabodene na iglah. Kakor soldatje so stali vvrstah, da jih je bilo lepo gledati. Tu sem videl velikegakle‰ãmana rogaãa, zlato minico, malo pikasto polonico,zeleno kobilico s sabljo, kratko reãeno, vse Ïivalice, karsem jih kdaj videl na na‰em vrtu ali pa zunaj na izpre-hodih. Tudi z oãetom sta si bila prijatelja in veãkrat stasedevala na vrtu v prijaznem razgovoru.

Nekega dne, bilo je poleti, sedim na vrtu kraj morja ingledam sluznate kepe, ki so plavale po vodi. Spominjamse, da sem jih videl tudi lani ob tem ãasu, ali kaj to po-meni, nisem vedel. Ker je pri‰el ravno profesor po vrtu,povpra‰am ga, kaj je to.

»Pojdi k materi, naj ti dado skledico.«»Bojim se, da je ne bodo hoteli dati.«»âakaj, prinesem jo pa jaz.«


66

In res pride kmalu s skledico in zajame eno tako kepoz vodo vred. Zdaj sem videl, da so v kepi rumenkasekrogljice grahove velikosti s ãrnikastim zrnom v sredi.

»To postavi na kak‰no okno in vsak dan poglej, ãe sebo kaj izpremenilo ali ne. âe bo‰ videl kak‰no izpre-membo, pa mi povej.«

Îe drugi dan sem videl, da so jajca bolj nabuhnjena inprofesor mi je dal okroglo steklo, skozi katero se je vsemnogo veãje videlo, nego je res. Kocinice na moji roki sose videle kakor pra‰iãeve ‰ãetine, da sem se moral sme-jati, ko sem skozi to steklo pogledal eno kroglico; zde-lo se mi je, kakor bi notri leÏala zvita Ïivalica, ali nisemmogel prav razloãiti. Ne enkrat, bogve kolikokrat semhodil gledat vsak dan sluzne krogljice v skledi. ·esti dansem Ïe komaj priãakoval, da je profesor pri‰el domov,ker nekoliko krogljic se je odprlo in to, kar je poprej kotãrnkasta pika leÏalo v njej, plavalo je zdaj okoli po vodikakor neÏna ribica. Imela je rep, glavo in na vratu z vsa-ke strani drobno resico. Na pragu sem priãakoval pro-fesorja, in ko pride, povem mu, kaj sem videl.

»Vidi‰,« pouãuje me, »to, kar sva zadnjiã vzela iz mla-ke, to je bila kepa Ïabjih jajc ali Ïabji krak. Vsaka krog-ljica je eno jajce in iz vsake bo nastala Ïaba. To, kar sidanes videl okoli plavati, to so mlade Ïabice!«

»Ali to so ribice, ne Ïabice!«


67

»Le poãakaj ‰e malo in gledaj jih vsak dan. Vidi‰ to-lejajãece? Ravno zdaj bo Ïivalca pregrizla sluznato lupino.Z glavo je Ïe zunaj, zdaj se bo vsa izmotala — no, zdajpa Ïe plava okoli. To, kar ima na vratu, to so njene dihal-ke ali ‰krge, z njimi Ïivalca diha, ker brez dihanja nemore Ïiveti, kakor tudi ti ne; samo da ima‰ ti pljuãa,mlada Ïabica ima pa ‰krge ali dihalke.«

»Zakaj jih pa one Ïabe v mlaki nimajo?«»To bo‰ Ïe pozneje videl, zakaj ne. Le potrpi! Vidi‰ to-

le tukaj? Ta je ‰la spet nazaj v svojo lupino in jo je. Dok-ler so Ïabice mlade, jedo le slunato svojo lupino, pozne-je jim bo‰ pa dajal kru‰nih drobtinic.«

Îivalice so bile vse iz jajc, rasle so in ko so vso sluzpojedle, dajal sem jih kruha. Zdaj sem se spomnil, dasem lani tudi v mlaki videl ravno take Ïivalice, ki semmislil, da so ribice, rekli smo jim pupki. Imele so ravnotako debelo glavo, tak repek in ‰krge na strani. Poznejeso pa izginile iz mlake.

âez dvajset dni sem zapazil, da so dihalke vednomanj‰e in da se poãasi izgubljajo, in zdaj so se na zad-njem koncu glave blizu repa pokazai majhni izrastki.Profesor mi je povedal, da sta to zadnji nogi, ker Ïabedobe zadnji nogi poprej nego prednji, in res sem drugidan videl, da sta bili popolni Ïabji noÏici. S steklom semvidel tudi prednji, pa sta bili ‰e pod koÏo skriti. Tako staostali prav dolgo. Ko je ‰el drugi mesec h koncu, jela jim


68

je na glavi koÏa pokati in popolne Ïabice so se jele izkoÏe motati. Ozka usta z roÏenim klunãkom na koncuso padla, usta so se zdaj ‰iroko odprla, zdaj ima tudi ‰tirinoge, ‰krge so se skrãile in pozna se le ‰e poklina, ki sepa tudi sãasoma zarase in repek se takisto izgublja. Zdajso Ïabice splavale na vrh ter so molele glave iz vode.Mehovi, v katerih so poprej tiãale, plavali so zdaj kakorÏabje srajce po vodi.

»Vidi‰,« rekel mi je profesor, »zdaj je Ïabica popolna,zdaj ima ‰tiri noge, ‰iroka usta, izgubila je rep, izgubilaje ‰krge, zdaj diha s pluãi, torej je pri‰la vrh vode; prejpa, dokler je imela ‰krge, bila je vedno pod vodo kakorriba, ki vse svoje Ïivljenje diha s ‰krgami. Îabica zdaj nebo veã jela kruha, ampak druge drobne Ïivalice, npr.muhe, ãrve, polÏe itd.; tedaj je najbolje, da jih nese‰ spetv mlako nazaj, kjer se bodo redile same.«

Gospod profesor mi je ‰e veliko pravil o Ïabah. Rekelje, da se mlade Ïabice ‰e vsakih osem dni leve, da ‰ele v‰tirih ali petih letih popolnoma dorastejo, in pravijo, dauãakajo do ‰estnajst let. Îabje oãi so zlato obrobljene,imajo trepalnici in pod njima ‰e eno koÏico, ki jo lahkoãez oko potegnejo. Na tistem kraju, kjer je bil dihalnipoã, ostane tenka koÏica, ki se pri regljanju napne kakormehur, ki glasu daje posebno moã, toda regljajo pa samimo‰ki, samice ne. Jezik Ïabji ni od zadaj prirasen, kakornavadno pri drugih Ïivalih, ampak spredaj, in ãe hoãe z


69

lepkim jezikom loviti kako muho, zavihati ga mora ven.Îaba ima prav trdno Ïivljenje. âe ji tudi glavo odreÏe‰ inji iztrebi‰ drob, vendar se ‰e ãez veã ur premika.

Pozimi se Ïabe zarijejo v grez in blato in prespe vsozimo, ‰ele konec aprila se navadno prebude, mladiãi pamalo poprej. Îaba se greje rada na soncu, sedi kakor pesna zadnjih nogah in gleda z neko neumno o‰abnostjookoli sebe; srce ji pa precej v hlaãe pade; ãe le kak suhlist za‰umi, puhne v vodo. Îaba je ãloveku v postavi po-dobna in vem, da je Ïe vsak videl ãloveka ‰irokoustne-ga, izuljenih oãi in zabuhlega lica, ki nas spominja Ïabe.V zemlji so tudi na‰li okamenine velikanskega Ïabjakain uãenjaki so nekaj ãasa mislili, da je okamenel ãlovek.Najveã Ïab je menda na bregovih reke Volge; spomladise sli‰i njih regljanje v tihih noãeh po veã ur daleã. V Lu-jizijani Ïivi pa Ïaba po en ãevelj dolga, ki rjove kakor vol.Turkom je Ïaba sveta Ïival, ker poje slavo Alli.

Zeleno vodno Ïabo pri nas jedo, severnim Nemcem jepa gnus. Love se z rokami (ponoãi pa z bakljami) in tudis trnki, na katerih so napiãeni ãrvi ali kos ‰krlata. Ocv-rte in kuhane Ïabe so prav dobra in lahka jed, posebnoza bolnike. Îabe jedo ãrve, hro‰ãe, polÏe, muhe in drugmrãe‰, tedaj so koristne. Njih najveãji sovraÏniki so ‰ãu-ke, ‰torklje in nekatere druge vodne ptice.


70

ISBN 91-7301-135-5

www.omnibus.se/beseda

Documents

Îivalske podobeshrani.si/files/franerjaveo0pg.pdf · 2006-11-26 · ÎIVALSKE PODOBE BESeDA 5 pade drugo, tretje, pa vse njegovo upiranje je zastonj. Vse je umno in trdno sezidano,