UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za razredni pouk

MAGISTRSKO DELO

Nina Petek

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za razredni pouk

MAGISTRSKO DELO

NAVEZANOST NA STARE STARŠE PRI

OSNOVNOŠOLSKIH OTROCIH

Mentorica: Kandidatka:

prof. dr. Zlatka Cugmas Nina Petek

Maribor, 2016

Lektorica: Marija Topole, mag. prof. slov.

Prevajalka: Lucija Skarlovnik, univ. dipl. angl.

ZAHVALA

Najlepše se zahvaljujem mentorici, prof. dr. Zlatki Cugmas, za prijazne besede,

nasvete ter strokovno pomoč ob pisanju magistrske naloge.

Hvala prijateljem, ki so mi v težkih trenutkih vedno namenili spodbudne besede,

hvala tudi prevajalki in lektorici.

Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je študij omogočila ter mi ves čas stala ob

strani. Iskrena hvala.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Nina Petek, rojena 12. 12. 1990, študentka Pedagoške fakultete Univerze

v Mariboru, smer razredni pouk, izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom

Navezanost na stare starše pri osnovnošolskih otrocih, pri mentorici prof. dr.

Zlatki Cugmas, avtorsko delo.

V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

________________________

(podpis študenta-ke)

Maribor, _______________

POVZETEK

Magistrsko delo z naslovom Navezanost na stare starše pri osnovnošolskih otrocih

je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. Magistrsko delo se osredotoča na

dva pojma, in sicer navezanost ter stari starši. Osredotočili smo se na različne

avtorje in preučili njihove opredelitve navezanosti ter opisali značilnosti različnih

vzorcev navezanosti, med katere spadajo varna navezanost, izogibajoča navezanost,

ambivalentna navezanost in neorientirana navezanost. Opisali bomo tudi, kako

poteka razvoj navezanosti ter kateri dejavniki vplivajo nanjo in na kakšen način.

Zanimalo nas je tudi, na kakšen način in s katerimi pripomočki lahko kakovost

otrokove navezanosti merimo. V drugi polovici teoretičnega dela se bomo

osredotočili tudi na stare starše, opredelili pojem in podrobneje spoznali njihove

značilnosti. Spoznali bomo različne tipe starih staršev, ki na eni strani govorijo o

formalnem, zabavnem, nadomestnem in oddaljenem odnosu med starimi starši in

vnuki, na drugi strani pa o posesivnih, prezahtevnih in servilnih starih starših.

Opisali bomo tudi vlogo starih staršev, v kateri bomo opisali podobnosti in razlike

med vlogami v preteklosti in sodobnosti. Proti koncu teoretičnega dela bomo

spoznali značilnosti navezanosti osnovnošolskih otrok na njihove starše, kar je

glede na problem empiričnega dela naloge najpomembnejše poglavje. V

empiričnem delu smo z anketnim vprašalnikom, ki je bil namenjen starim staršem,

prišli do rezultatov. Vprašalnik je rešilo 199 starih staršev, katerih vnuki obiskujejo

osnovno šolo od 1. do 5. razreda. V nalogi smo prikazali razlike pri navezanosti

vnukov na stare starše glede na spol vnuka, razred, ki ga obiskujejo, ali so stari

starši po mamini ali po očetovi strani, starost starih staršev, status zaposlitve starih

staršev ter oddaljenost bivanja starih staršev. Zanimalo nas je, ali obstajajo razlike

med posameznimi vzorci navezanosti in prej naštetimi demografskimi značilnostmi

anketirancev. Pridobljeni podatki, ki so bili zbrani z anketnim vprašalnikom, so bili

vneseni v program SPSS in obdelani z različnimi statističnimi metodami. Ugotovili

smo, da je najpogostejši vzorec navezanosti vnukov na stare starše varna

navezanost, saj je bila povprečna ocena trditev, ki spadajo v ta vzorec, višja od

ostalih treh vzorcev. Prav tako smo ugotovili, da pri večini raziskovanih podatkov

obstajajo razlike pri navezanosti vnukov na stare starše, in sicer glede na spol

vnukov, glede na razred, ki ga vnuki obiskujejo, glede na starost starih staršev,

glede na zaposlenost in oddaljenost bivanja starih staršev. Nismo pa odkrili

pomembnih razlik v navezanosti vnukov na stare starše glede na to, ali so stari starši

po materini ali očetovi strani.

KLJUČNE BESEDE: navezanost, stili navezanosti, stari starši, stili starih staršev,

vnuki

ABSTRACT

Master's thesis entitled “Attachment of Primary School Children to Their

Grandparents” is composed of the theoretical and empirical part. The thesis deals

with two concepts. The first one is the attachment and the second is the concept of

grandparents. In the research, the focus was on different authors and examination

of their attachment definitions and characteristics description of the various patterns

of attachment, including the secure attachment, avoidant attachment, ambivalent

attachment and disoriented attachment. Furthermore, the development of the

attachment and the affected factors are described. The interest was also in what way

and which devices can measure the quality of child’s attachment. In the second half

of the theoretical part the focus was on the grandparents, definition of the concept

of grandparents and in detail presentation of their characteristics. Different types of

grandparents are presented as well. Ones that include formal, fun, alternative and

distant relationship between grandparents and grandchildren, while on the contrary

too possessive, too demanding and servile grandparents. The role of grandparents

based on the similarities and differences of the past and the present day is described.

Towards the end of the theoretical part, the focus was on the characteristics of the

attachment of primary school children to their grandparents. As such, this being the

main problem of the empirical part of the thesis, it is considered the most important

section. In the empirical part, the results were obtained with a questionnaire

designed for grandparents. The questionnaire was taken by 199 grandparents whose

grandchildren attend elementary school from 1st to 5th grade. In the research, the

differences in the attachment of grandchildren to grandparents according to the

gender of the grandchildren, the class they are attending, whether the grandparents

are after their maternal or paternal side, the age of the grandparents, their

employment status and the distance of their grandparents’ home are shown. The

differences between individual patterns of attachment and previously listed general

characteristics of the respondents were the main object. Extracted data, which was

collected through a questionnaire, was entered into SPSS program and processed

with different statistical methods. The results obtained show that the most common

pattern of attachment of grandchildren to grandparents is the secure attachment, as

the average estimate of claims which fall into this pattern are higher than the other

three samples. In the majority of the surveyed data, there are differences in the

attachment of grandchildren to grandparents regarding the gender of grandchildren,

the class they attend, the age of the grandparents, their employment and distance of

their grandparent’s home. The important differences in the attachment of

grandchildren to grandparents, regarding whether the grandparents are after their

maternal or paternal side, were not discovered.

KEY WORDS: attachment, styles of attachment, grandparents, styles of

grandparents, grandchildren

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ......................................................................................................................... 1

2 TEORETIČNI DEL .................................................................................................... 2

2.1 NAVEZANOST .................................................................................................. 2

2.1.1 Opredelitev pojma navezanosti ................................................................... 2

2.1.2 Pripomočki za merjenje kakovosti otrokove navezanosti ........................... 4

2.1.3 Vzorci navezanosti ...................................................................................... 6

2.1.4 Razvoj navezanosti ................................................................................... 10

2.1.5 Dejavniki navezanosti ............................................................................... 14

2.2 STARI STARŠI ................................................................................................ 21

2.2.1 Kdo so stari starši? .................................................................................... 21

2.2.2 Tipi starih staršev ...................................................................................... 22

2.2.3 Vloga starih staršev ................................................................................... 25

2.2.4 Navezanost na stare starše ......................................................................... 31

3 EMPIRIČNI DEL ..................................................................................................... 37

3.1 Namen in cilji .................................................................................................... 37

3.2 Raziskovalna vprašanja ..................................................................................... 37

3.3 Hipoteze ............................................................................................................ 38

3.4 Metodologija ..................................................................................................... 39

3.4.1 Raziskovalna metoda ................................................................................ 39

3.4.2 Raziskovalni vzorec .................................................................................. 39

3.4.3 Postopki zbiranja podatkov ....................................................................... 42

3.4.4 Postopki obdelave podatkov ..................................................................... 44

3.5 Rezultati vprašalnikov in intervjujev ................................................................ 45

3.5.1 Ugotavljanje veljavnosti Lestvice navezanosti na stare starše .................. 45

3.5.2 Prikaz in interpretacija pridobljenih podatkov o navezanosti osnovnošolskih

otrok na stare starše ................................................................................................... 52

3.6 Sklep ................................................................................................................. 79

LITERATURA ................................................................................................................. 82

PRILOGE .......................................................................................................................... 86

KAZALO TABEL

Tabela 1: Razmerje med anketiranimi starimi starši ......................................................... 39

Tabela 2: Spol anketiranih starih staršev .......................................................................... 40

Tabela 3: Starost anektiranih starih staršev ....................................................................... 40

Tabela 4: Zaposlenost anketiranih starih staršev .............................................................. 40

Tabela 5: Bivališče anketiranih starih staršev ................................................................... 41

Tabela 6: Spol vnukov ...................................................................................................... 41

Tabela 7: Kateri razred obiskujejo vnuki .......................................................................... 41

Tabela 8: Kategorizacija trditev ........................................................................................ 43

Tabela 9: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo A ................................. 45

Tabela 10: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo B ................................ 46

Tabela 11: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo C ................................ 46

Tabela 12: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo D ............................... 47

Tabela 13: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo E ................................ 48

Tabela 14: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo F ................................ 48

Tabela 15: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo G ............................... 49

Tabela 16: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo H ............................... 50

Tabela 17: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo I ................................. 50

Tabela 18: Povprečna ocena vzorcev navezanosti, glede na osebo J ................................ 51

Tabela 19: Število pojavljanj (f) in strukturni odstotki (f%) odgovorov anketirancev glede

strinjanja s trditvami Lestvice navezanosti na stare starše, rangirani po povprečnih

ocenah ............................................................................................................................... 52

Tabela 20: Povprečna ocena vzorcev navezanosti ............................................................ 54

Tabela 21: Izid Mann - Whitney U preizkusa razlik trditev varne navezanosti glede na spol

vnuka ................................................................................................................................. 54

Tabela 22: Izid Mann - Whitney U preizkusa razlik trditev ambivalentne navezanosti glede

na spol vnuka .................................................................................................................... 55

Tabela 23: Izid Mann - Whitney U preizkusa razlik trditev neorientirano/neorganizirane

navezanosti glede na spol vnuka ....................................................................................... 56

Tabela 24: Izid Mann - Whitney U preizkusa razlik trditev izogibajoče navezanosti glede

na spol vnuka .................................................................................................................... 56

Tabela 25: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev varne navezanosti glede na

razred, ki ga obiskuje vnuk oziroma vnukinja .................................................................. 57

Tabela 26: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev ambivalentne navezanosti

glede na razred, ki ga obiskuje vnuk oziroma vnukinja .................................................... 58

Tabela 27: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev neorientirane/neorganizirane

navezanosti glede na razred, ki ga obiskuje vnuk oziroma vnukinja ................................ 59

Tabela 28: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev izogibajoče navezanosti glede

na razred, ki ga obiskuje vnuk oziroma vnukinja ............................................................. 60

Tabela 29: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev varne navezanosti glede na

to, po čigavi strani so stari starši ....................................................................................... 62

Tabela 30: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev ambivalentne navezanosti

glede na to, po čigavi strani so stari starši ......................................................................... 63

Tabela 31: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev neorientirane/neorganizirane

navezanosti glede na to, po čigavi strani so stari starši ..................................................... 64

Tabela 32: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev izogibajoče navezanosti glede

na to, po čigavi strani so stari starši .................................................................................. 65

Tabela 33: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev varne navezanosti glede na

starost starih staršev .......................................................................................................... 67

Tabela 34: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev ambivalentne navezanosti

glede na starost starih staršev ............................................................................................ 68

Tabela 35: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev neorientirano/neorganizirane

navezanosti glede na starost starih staršev ........................................................................ 69

Tabela 36: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev izogibajoče navezanosti glede

na starost starih staršev ..................................................................................................... 70

Tabela 37: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev varne navezanosti glede na

zaposlenost starih staršev .................................................................................................. 71

Tabela 38: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev ambivalentne navezanosti

glede na zaposlenost starih staršev.................................................................................... 72

Tabela 39: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev neorientirano/neorganizirane

navezanosti glede na zaposlenost starih staršev ................................................................ 72

Tabela 40: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev izogibajoče navezanosti glede

na zaposlenost starih staršev ............................................................................................. 73

Tabela 41: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev varne navezanosti glede na

bivališče starih staršev ...................................................................................................... 74

Tabela 42: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev ambivalentne navezanosti

glede na bivališče starih staršev ........................................................................................ 75

Tabela 43: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev neorientirane / neorganizirane

navezanosti glede na bivališče starih staršev .................................................................... 76

Tabela 44: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev izogibajoče navezanosti glede

na bivališče starih staršev .................................................................................................. 77

1

1 UVOD

Vloga starih staršev je v naši družbi pogosto prezrta, čeprav so stari starši za otroka

izredno pomembni. Otrok, ki ima poleg staršev tudi ljubezen, skrb, zanimanje in

spoštovanje starih staršev, je bogat otrok.

Otroci so navezani tako na starše kot tudi na stare starše. Navezanost označuje, na

kakšen način otrok doživlja svoje starše in svoj občutek za varnost. Kadar

omenjamo navezanost, imamo v mislih ujemanje dveh strani. Na eni strani je to

otrokova potreba, da bi se počutil varnega, zaščitenega in da bi bil v varnem zavetju,

na drugi strani pa sposobnost staršev, da zadovoljijo prej naštete otrokove potrebe

(Erzar in Kompan Erzar, 2011).

Ko v svet človeka vstopi vnuk, se v njegovem življenju začne novo obdobje, saj s

prihodom vnuka postane stari oče ali stara mama. Ta otrok je starim staršem zelo

blizu na čustvenem področju, pa čeprav to ni njihov otrok, ampak otrok njihovega

otroka. Odnos, ki ga ima stari starš do vnuka, je popolnoma drugačen kot do

lastnega otroka, saj stari starš vnuka doživlja na drugačen način, kot je doživljal

svojega otroka. Starševsko vlogo oblikujejo instinkti, čemur lahko pravimo tudi

»starševski čut«. Pri odnosu med starim staršem in vnukom pa teh instinktov ni

(Žorž, 2006).

Namen tega magistrska dela je preučiti domačo in tujo literaturo, ki govori o

navezanosti, zraven pa preučiti še, kako so vnuki navezani na svoje stare starše.

V nalogi bomo preučili, kako različni avtorji opredeljujejo pojem navezanost, kako

poteka razvoj navezanosti, spoznali bomo značilnosti posameznih stilov

navezanosti, zraven pa še na kakšen način so vnuki navezani na stare starše, ali se

stari starši srečujejo s kakšnimi težavami pri vzgoji vnukov. Spoznali bomo tudi

različne dejavnike, ki vplivajo na navezanost med vnuki in starimi starši, zanimalo

pa nas bo tudi, kako pomembni so ti vplivi.

2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 NAVEZANOST

2.1.1 Opredelitev pojma navezanosti

Navezanost je opisana kot čustvena vez, ki traja. Otrok jo oblikuje z določenimi

osebami, ki mu zagotavljajo varnost in udobje (Ainsworth, 1989; povz. po Seibert

in Kerns, 2009). Otrok uporablja osebo, na katero je navezan, kot varno osnovo, ki

mu omogoča, da raziskuje okolje. Če se otrok sreča s stisko, se ob prisotnosti te

osebe počuti varno. Oblikovanje navezanosti otroka na skrbnika je proces, ki ga

doživijo vsi otroci. Prav tako razvijejo navezanost na svoje skrbnike, tudi če od njih

niso deležni ustrezne nege. S tem se navezanosti razlikujejo po kakovosti (Bowlby,

1982; povz. po Seibert in Kerns, 2009).

Siegel (1999; poz. po Poljanec in Simonič, 2008) pravi, da je navezanost sistem, ki

nam je prirojen. Razvija se tako, da vpliva na otrokov sistem motivacije, čustev in

spomina. Vpliv pa je odvisen od obnašanja njegovih staršev oziroma tistih oseb, ki

zanj skrbijo. Ta sistem otroku daje motivacijo, da se osredotoči na starše in njihovo

bližino ter z njimi vzpostavi kontakt, prav tako pa s tem poveča možnost za

preživetje na najosnovnejši razvojni stopnji.

Prav tako z navezanostjo označujemo, kako otrok doživlja svoje starše in kako

občuti svojo varnost. Kadar omenjamo navezanost, imamo v mislih ujemanje dveh

strani. Na eni strani je to otrokova potreba, da bi se počutil varnega, zaščitenega in

da bi bil v varnem zavetju, na drugi strani pa sposobnost staršev, da zadovoljijo prej

naštete otrokove potrebe (Erzar in Kompan Erzar, 2011).

Teorija navezanosti temelji na sodelovalnem delu Johna Bowlbyja in Mary S.

Ainsworth. Razvoj teorije navezanosti sega v leto 1930, ko je Bowlbyja zanimalo,

ali obstajajo povezave med izgubo matere oziroma odvzemom in kasnejšim

razvojem osebnosti. S. Ainswroth je začela teorijo navezanosti oblikovati na

podlagi zanimanja teorije varnosti. Čeprav se je njuno sodelovanje začelo leta 1950,

sta najbolj ustvarjalna postala takrat, ko je Bowlby oblikoval začetno teorijo

navezanosti, S. Ainsworth pa je obiskala Ugando, kjer je izvedla prvo empirično

3

raziskavo, v kateri je preučevala vzorce navezanosti med dojenčki in materami

(Bretherton, 1992).

Otroci poskušajo narediti vse, da bi preprečili ločitev od staršev oziroma, da bi

dosegli ponovno vzpostavitev bližine z njimi. Otrok se na ločitev od staršev odzove

v zaporedju že vnaprej napovedanih čustvenih reakcij. Začnejo s protestom, kjer

aktivno iščejo svoje starše in zavračajo druge osebe, nadaljujejo z obupom, kar

pomeni, da so pasivni in žalostni, zadnja reakcija pa je odcepitev, kjer se aktivno

izogibajo staršem (Tomec, 2005).

Bowlby je menil, da bi otrokom najbolj koristila takšna pomoč, da bi najprej

pomagali njihovim staršem. Menil je tudi, da med najpomembnejše vzroke, da pri

otrocih prihaja do čustvenih motenj, štejemo izkušnje, ki jih otrok doživi v svoji

družini (Cugmas, 2001a).

Prav tako je bil Bowlby prvi, ki je dejal, da je za normalen razvoj otroka nujno, da

je ob otroku prisotna oseba, na katero se lahko naveže. Dejal je, da ima navezanost

izjemen pomen za osebnostni, intelektualni in emocionalni razvoj, posledice pa so

dolgoročne (Erzar in Kompan Erzar, 2011).

Tomec (2005) piše, da je Bowlby menil, da je navezanost med otrokom in

skrbnikom rezultat evolucije, saj je otrokovo preživetje v začetku povsem odvisno

od odraslih. Kasneje pa otroci razvijejo sklop vedenj in značilnosti, s katerimi

pritegnejo pozornost in ohranijo skrbnikovo bližino.

Podobno kot Bowlby je teorijo navezanosti opredelila tudi Mary D. S. Ainsworth,

ki pravi, da je navezanost proces, ki poteka skozi vse življenje. V tem procesu se

razvijata močna čustvena in recipročna vez med otrokom in staršem oziroma nekom

drugim. Med otrokom in osebo na katero je navezan prihaja do velike naklonjenosti

(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

4

2.1.2 Pripomočki za merjenje kakovosti otrokove navezanosti

2.1.2.1 Tuja situacija

Na podlagi Bowlbyjeve teorije navezanosti je Mary Ainsworth s sodelavci (1978;

povz. po Cugmas, 1998) oblikovala naslednjo predpostavko: »Otrokovo reagiranje

na odsotnost matere oziroma na ponovno snidenje z njo v nepoznanem laboratoriju

pri starosti od 12 do 18 mesecev je kazalec kakovosti otrokove navezanosti na

mater, torej izraža, ali otrok ima občutek varnosti v odnosu do matere ali ne.«

(Cugmas, 1998, str. 16).

Poznamo različne vzorce otrokove navezanosti, katere lahko odkrivamo s

postopkom imenovanim tuja situacija, pravimo pa mu tudi metoda merjenja

kakovosti otrokove navezanosti (Cugmas, 2003b).

Postopek Tuja situacija je oblikovala M. Ainsworth. Gre za postopek, ki je

sestavljen iz osmih triminutnih epizod, v katerih raziskovalec skozi enosmerno

steklo opazuje dogajanje v sobi (Erzar in Kompan Erzar, 2011). Če želimo doseči

pravilno izvedbo postopka, je pomembno, da je laboratorijska soba pravilno urejena

(Cugmas, 1998).

Ainsworthova je idejo za to raziskavo dobila pri psihologinji Jean Arsenian iz

Amerike. Pred začetkom postopka eksperimentator materi razloži navodila in odide

iz sobe.

1. epizoda: mama in otrok vstopita v sobo, mama se usede na stol in opazuje

otroka.

2. epizoda: soba je polna igrač, pričakujemo, da se bo otrok začel igrati.

3. epizoda: v sobo pride neznana oseba, se usede in pogovarja z mamo, nato

mama odide.

4. epizoda: otrok je sam s tujo osebo, oseba ga tolaži in spodbuja k igri.

5. epizoda: mama se vrne, tuja oseba odide, pričakujemo, da se bo otrok

ponovno igral.

6. epizoda: mama odide, otrok je v stiski.

7. epizoda: vstopi tuja oseba, poskuša potolažiti otroka.

5

8. epizoda: mama se vrne, ga potolaži in spodbudi k igri (Erzar in Kompan

Erzar, 2011).

M. Ainsworth je s tem postopkom opredelila vzorce navezanosti in jih razdelila v

dve osnovni kategoriji, kamor spadajo varno in ne-varno navezani otroci. Osnovni

delitvi sledi nadaljnja delitev, saj je ne-varno navezane razdelila še na izogibajoče

navezane in ambivalentno navezane otroke. Ker je ugotovila, da obstajajo otroci,

katerih vzorec navezanosti ne spada v nobeno od prej naštetih kategorij, a vendar

imajo ti otroci vseeno nekaj skupnega, je dodala še četrto kategorijo, in sicer

kategorijo neorientirano/neorganizirano navezanih otrok (Erzar in Kompan Erzar,

2011).

2.1.2.2 Opazovanje odnosov na domu

Ainsworthova je velik poudarek dajala obstoju razlik med navezanostjo in

obnašanjem, ki naj bi navezanost izražalo (Cugmas, 1998). Pederson in Moran

(1996; povz. po Cugmas, 1998) pa pravita, da se odnosi, ki so prisotni med otrokom

in njegovo mamo, izražajo tudi v situacijah, ki se dogajajo vsak dan, ne le samo v

stresnih situacijah, zato je potrebno za opazovanje imeti bolj bogato okolje kot tisto,

ki je prisotno pri tuji situaciji. Ko so opravili raziskave na otrokovem domu, so te

pokazale, da varen odnos med materjo in otrokom izraža harmonijo, in sicer je

obnašanje posameznika povezano z obnašanjem drugega posameznika. Otroci, ki

so kazali izogibajoč odnos, so kazali relativno neodvisnost od svojih mater in niso

iskali njene bližine. Pri tistih, ki so imeli ambivalenten oziroma upirajoč odnos, pa

so opazili, da sta materino in otrokovo obnašanje nestalna, kar pomeni, da so matere

enkrat pozorne na otrokove signale, drugič ne.

Da bi lahko opazovanje odnosov na domu potekalo sistematično, je Waters izdelal

ocenjevalno lestvico, ki jo je poimenoval Attachment Behavior Q-Set in temelji na

navezanosti otrok (Cugmas, 1998). Pederson in Moran (1996; povz. po Cugmas,

1998) pa sta poleg te ocenjevalne lestvice uporabila tudi lestvico Maternal Behavior

Q-Set, s katero sta lahko ugotovila materino obnašanje. Ko so izvedli te raziskave,

so ugotovili, da lahko ustrezne podatke o kakovosti navezanosti otroka na mater

dobimo tudi če otroka in mater opazujemo na njunem domu.

6

2.1.2.3 Opazovanje odnosov pri otrocih starejših od dveh let

Pri otrocih, ki so že dopolnili dve leti, pa lahko poleg tuje situacije uporabimo tudi

drugačne metode za opazovanje navezanosti na mater. Raziskovalci so oblikovali

pripomočke za merjenje kakovosti. Oblikovali so intervjuje, delovne liste kjer

otroci dopolnjujejo zgodbe in stavke, prav tako pa se med pripomočke štejejo risbe

otrok in njihovih družinskih članov ter razlage družinskih fotografij (Cugmas,

1998). Shouldice in Stevenson-Hinde (1992; povz. po Cugmas, 1998) sta potrdila

hipotezo, ki pravi, da otroci pokažejo podobne odgovore na slikovno prikazane

otrokove ločitve od staršev kot pri ponovnem srečanju z materjo v tuji situaciji, saj

tisti otroci, ki so v tuji situaciji razvrščeni v kategorijo varno navezanih otrok, s

svojimi odgovori kažejo srednjo stopnjo stresa, ki ga izražajo z jokom, žalostjo,

jezo. Tisti, ki so izogibajoče navezani, ob slikah prikažejo najmanj negativnih

čustev. Otroci, ki so ambivalentno navezani, izražajo največ negativnih čustev,

neorientirano navezani otroci pa največ zmedenosti v svojem govoru, mišljenju,

čustvovanju.

Raziskava, ki so jo izvedli Bosmans, Braet, Koster in De Raedt (2009) je pokazala,

da spoznanja, ki so povezana z navezanostjo, vplivajo na širino pozornosti, kadar

se v otrokovem vidnem polju pojavi slika matere. Otroci z nižjo stopnjo zaupanja

imajo tudi zmanjšano širino pozornosti, nevarna navezanost pa zmanjšuje otrokove

kognitivne sposobnosti za raziskovanje okolja.

2.1.3 Vzorci navezanosti

2.1.3.1 Varno navezani otroci

Ko je oseba, na katero so dojenčki varno navezani, prisotna, poskušajo z njo

vzpostaviti očesni stik, prav tako pa se je želijo dotakniti. Na ta način s prisotno

osebo vzpostavijo interakcijo. Ko se od te osebe ločijo, so prizadeti, veliko jokajo,

potolažiti pa jih je težko. Ko se ta oseba vrne, se hitro potolažijo, se je razveselijo,

njihova dejavnost pa spet postane aktivna. Ko se otroci znajdejo v stresni situaciji,

jih ta oseba uspe potolažiti (Marjanovič Umek in Zupančič, ur., 2009).

7

Ta vzorec se pojavlja pri dveh tretjinah dojenčkov in je povezan z odgovorno

skrbjo, ki jo mati nudi otroku v prvem letu njegovega življenja. Matere varno

navezanih dojenčkov so bolj občutljive in manj nadzirajoče (Cugmas, 2003b).

Otroci sebe zaznavajo kot ljubljene, mater pa kot vredno zaupanja in koristno, kadar

je to potrebno (Liotti, 1992; povz. po Cugmas, 2003b). Večina otrok je varno

navezanih (55–65 %) in kadar je ob teh otrocih oseba na katero so navezani, svoje

okolje raziskujejo popolnoma svobodno, kadar pa te osebe ni, pa svoje raziskovanje

omejijo (Erzar in Kompan Erzar, 2011).

2.1.3.2 Izogibajoče navezani otroci

Dejavnosti dojenčkov, ki so izogibajoče navezani, so podobne v kakršnihkoli

situacijah. Za izogibajoče navezane dojenčke ni pomembno, ali je poleg njih oseba

na katero so navezani, ali so sami, saj v nobenem primeru niso naklonjeni k temu,

da bi vzpostavili socialni stik. Kadar se oseba na katero so navezani, oddalji, jih to

ne vznemirja, ob srečanju s to osebo pa ne kažejo znakov za veselje (Marjanovič

Umek in Zupančič, ur., 2009).

Ta vzorec se ponavlja pri enem od petih otrok, njihove matere pa se izogibajo

nežnosti in telesnim stikom z njimi. Prav tako matere kažejo odklonilen odnos do

svojega otroka, njihovo obrazno izražanje pa je omejeno (Cugmas, 2003b). Stari

starši izogibajoče navezanih otrok so čustveno nedostopni, na otrokove potrebe niso

občutljivi in zato teh potreb tudi ustrezno ne zadovoljijo (Žvelc, 2011). Otroci sebe

zaznavajo kot neljubljene, osebe, na katere so navezani, pa kot sovražne in tiste, ki

jih zavračajo (Liotti, 1992; povz. po Cugmas, 2003b).

Za tiste otroke, ki so izogibajoče navezani, je značilno, da starše ignorirajo, njihova

igra pa je toga in se ponavlja. To vedenje je posledica odzivanja staršev na otroško

stisko, saj so njihovi odzivi neustrezni (Erzar in Kompan Erzar, 2011).

8

2.1.3.3 Ambivalentno navezani otroci

Dojenčki z ambivalentno oziroma upirajočo navezanostjo so manj dejavni kot tisti,

katerih navezanost je varna in izogibajoča, kadar so v kontaktu z osebo, na katero

so navezani, kadar so sami ali kadar sodelujejo z osebo, ki je ne poznajo. Zgodi se,

da, še preden se ločijo od ljube osebe, jokajo ali kako drugače nasprotujejo, ko pa

se ta oseba vrne, jih težko potolažijo. Z njo izmenično iščejo stik in se umikajo

telesnemu in očesnemu stiku ter besedni interakciji. Ko so otroci v prisotnosti

neznane osebe, so previdni, ker pa jim takšna družba ne odgovarja, se v njihovi

družbi ne počutijo ugodno (Marjanovič Umek in Zupančič, ur., 2009).

Kadar se otroci znajdejo v stresni situaciji, izražajo jezo in sovraštvo do tiste osebe,

na katero so navezani. Ta vzorec je posledica otrokovih izkušenj z neodzivnostjo in

se ponavlja pri enem od sedmih otrok. Matere takšnih otrok se na otrokove signale,

da njegove potrebe niso zadovoljene, manj odzivajo kot tiste matere, katerih otroci

so izogibajoče navezani (Cugmas, 2003b).

Otroci razvijejo dvojni model sebe in oseb, na katere so navezani. Kadar so prisotne

pozitivne interakcije, otroci sebe zaznavajo kot ljubljeno osebo, koristno pa kot

osebo, na katero so navezani. Kadar pa pride do nepredvidenih dogodkov, pri

katerih se oseba, na katero so navezani, pokaže kot nekoristna, si otroci to osebo

predstavljajo kot nekoga, ki mu ni mogoče zaupati, sebe pa kot ogroženo in

osamljeno bitje (Liotti, 1992; v Cugmas, 2003b).

Igra otrok, ki so ambivalentno navezani, je hiperaktivna in raztresena, velikokrat jo

tudi prekinejo. Njihovi starši pa se na otrokove signale odzivajo neustrezno (Erzar

in Kompan Erzar, 2011).

2.1.3.4 Neorientirano/neorganizirano navezani otroci

Glavno značilnost te kategorije predstavlja odsotnost skladne strategije. Skladno

strategijo bi otrok uporabil, da bi premagal stres, ki ga izzove ločitev od matere in

tudi ponovno srečanje z njo (Cugmas, 2003a).

9

Eden izmed vzrokov, da so otroci neorientirano/neorganizirano navezani, je tudi

nepredvidljivo okolje. Neorientirano/neorganizirano navezani otroci imajo s

spreminjanem okoliščin veliko izkušenj, spremembe okoliščin pa so zanje stresne

in jim pri razvoju povzročajo škodo (P. M. Crittenden, 1992; povz. po Cugmas,

2003a).

Dojenčki, ki so neorientirano oziroma neorganizirano navezani, izražajo največjo

ogroženost. Posledica ogroženosti se izraža v njihovem vedenju, ki je

nepredvidljivo in pretirano, kadar so sami ali z osebo, na katero so navezani. Ko se

ponovno srečajo z ljubo osebo, je njihovo vedenje zmedeno in nepričakovano

(Marjanovič Umek in Zupančič, ur., 2009).

Ti otroci ob prisotnosti staršev občutijo strah, pri čemer jim starši ne morejo

pomagati, saj so sami izvor strahu (Žvelc, 2011). Gibanje otrok je nesimetrično,

neusmerjeno in nepravočasno, njihova drža nepravilna in nenavadna, vsi ti znaki pa

kažejo na neorganiziranost in neorientiranost (Cugmas, 2003b).

Neorientirano/neorganizirano navezanih otrok je 5 % in kadar so ti otroci v stiski,

se do staršev vedejo neorientirano, kar potrdijo s svojo zmedo in strahom. Strah

naraste, če so prisiljeni, da pri tej osebi poiščejo zavetje, zato se takrat do njih

približajo z nenavadno držo telesa, lahko pa tudi, da je njihova glava obrnjena stran.

Njihova igra je ustaljena in ponavljajoča. Ti otroci so bili verjetno zlorabljeni ali pa

so starši z njimi ravnali na način, ki je nehuman. Mogoče je tudi, da so se njihovi

starši srečali s kakšno izgubo ali pa jih je nekaj tako močno prizadelo, da niso

sposobni, da bi otrokom ustrezno odgovorili na njihove potrebe (Erzar in Kompan

Erzar, 2011). Odstotek pojavljanja neorientirano/neorganizirano navezanih otrok se

spreminja, razlog teh sprememb pa so socialni dejavniki (Cugmas, 2003a).

Otroci v tej kategoriji se med seboj razlikujejo po obnašanju, zato poznamo tudi

podtipe tega vzorca. Temelj neorientirane/neorganizirane navezanosti je lahko

varna ali anksiozna strategija navezanosti. Tisti otroci, ki temeljijo na varni

strategiji navezanosti, se pri postopku tuje situacije običajno približajo materi,

izogibanje in ambivalentnost sta malo izražena, z materjo pa imajo tudi stike.

Otroci, katerih temelj je anksiozna strategija navezanosti, pa v postopku tuje

situacije izogibanje pogosto združijo z ambivalenco, veliko nasprotujejo in pri

10

materini ločitvi doživljajo stres (Cugmas, 2003a). P. M. Crittenden (1992; povz. po

Cugmas, 2003a) govori o tem, da lahko neorganizirano obnašanje razložimo na dva

načina, in sicer kot prilagoditev enega izmed podtipov vzorca anksiozne

navezanosti, ali kot prehod od enega vzorca obnašanja k drugemu. Zgodi se lahko,

da spremembe v dani situaciji povzročijo, da otrok vzorec obnašanja spremeni, a s

tem ne spremeni vzorca navezanosti.

2.1.4 Razvoj navezanosti

Otrok od rojstva pa do starosti dveh mesecev še nima potrebnih sposobnosti, da bi

ustvaril kontakte z okoljem, ki ga obdaja. Obdobju, ko tega še ni zmožen, pravimo

obdobje avtizma. Avtizmu sledi simbioza med otrokom in njegovo materjo, to pa

pomeni, da se dve različni osebi združita v eno, na spoznavnem, emocionalnem in

fiziološkem področju, ob tej združitvi pa se otrok počuti varno. Varnost v

kasnejšem obdobju predstavlja osnovo, da otrok zaupa vase in v ljudi, ki so prisotni

okrog njega (Cugmas, 1998).

Proces navezanosti traja nekaj mesecev. V prvih mesecih svojega življenja, otrok

ne loči med ljudmi, zato ne ve, h komu se obrača po stike. Ta nesposobnost

ločevanja ljudi pomeni tudi večjo odprtost za stike z različnimi, nepoznanimi

ljudmi. Otrok stike z ljudmi potrebuje, a potrebuje takšen stik, ki ga bo razveselil.

V kasnejšem obdobju otrok razvije sposobnost za ločevanje ljudi in tako

vzpostavlja stike samo s poznanimi, domačimi ljudmi, saj tiste nepoznane iz svojih

stikov izloči (Erzar in Kompan Erzar, 2011).

Ko otrok dopolni prva dva meseca starosti, začne izražati zadovoljstvo ob stikih, ki

jih doživlja z drugimi osebami. Čeprav teh oseb še ne loči, izraža veselje pri stiku

z vsakim, ki je do njega prijazen. Otrok med tremi in šestim mesecem starosti

matere še ne loči od drugih, a z njo vseeno začenja razvijati objektne vezi. Odnos

usmeri v njene dele telesa, njene prsi, njen glas, oči, lase itd. Z razvojem objektnih

vezi mati za otroka postane objekt, ki se odziva na otrokove interese, njegova

pričakovanja, hrepenenja in fantazije. Ko otrok enkrat dopolni starost šestih

mesecev, je sposoben svojo mater razlikovati od drugih oseb, s tem pa začenja

11

doživljati mater kot celoto, s tem pa dobimo tudi temelj za razvoj tiste prave

navezanosti (Praper, 1992).

Ko se otrok bliža osmemu mesecu starosti, njegov strah, ki ga doživlja ob stikih z

nepoznanimi osebami, postaja vse močnejši, to pa ga skoraj vedno prisili v jok. Jok

poneha, kadar se nepoznana oseba odmakne, tako da otrok z njo več ne more imeti

stika (Cugmas, 1998). Ta strah, ki ga otrok doživlja ob nepoznanih ljudeh,

predstavlja drugo stopnjo navezanosti, ki jo lahko poimenujemo tudi specifična

navezanost. Otroci z dopolnjenim prvim letom starosti začnejo kazati znake

navezovanja še na druge osebe poleg matere. Te osebe so prijazne, z njimi se

družijo, lahko pa so to tudi osebe, ki poleg matere zanj skrbijo. Te osebe so lahko

oče, stari starši, brati, sestre itd. To stopnjo lahko poimenujemo večkratna

navezanost (Horvat in Magajna, 1987). Otroci jo dosežejo pri starosti enega leta in

pol. V času te stopnje otroci razvijajo močno čustveno povezavo s starši ali vsaj z

enim izmed njih. To čustveno povezavo omogočajo izkušnje, ki jih malček doživi

v komunikaciji s svojimi starši. Poleg izkušenj pa povezavo omogočajo še

spoznavne in čustvene sposobnosti malčka (Marjanovič Umek in Zupančič, ur.,

2009). Otroci v tem času odgovore, ki jim jih dajo starši, ponotranjijo glede na svoje

potrebe, nato pa začnejo svoje potrebe tudi drugače dojemati, na odgovore staršev

pa se drugače odzivati. Ob potrebah razvijajo tudi pričakovanja o lastni varnosti.

Ko otroci dopolnijo drugo leto starosti, gre to obdobje proti svojemu koncu, v

otrocih pa se izoblikuje model navezanosti, ki je trajen (Erzar in Kompan Erzar,

2011). Ko pa se otrok bliža svojemu tretjemu letu starosti, takrat simbioza, ki je bila

ustvarjena v prvih dveh mesecih njegovega življenja, med njim in materjo običajno

razpade, navezanost pa še vedno ostaja (Praper, 1992).

Opis razvoja navezanosti lahko povzamemo v štiri faze:

1. Faza pred navezanostjo govori o tem, da ima dojenček prirojene različne

signale, s katerimi druge ljudi prikliče v svojo bližino. Ta faza traja od

rojstva pa do takrat, ko je otrok star približno šest tednov.

2. Faza, v kateri se navezanost oblikuje, pravi, da se dojenčki poleg matere

začnejo odzivati tudi na druge, nepoznane ljudi. Odziv je večji pri tistih

ljudeh, s katerimi so v pogostih stikih. Kadar se od teh oseb ločijo, temu ne

12

nasprotujejo, pa čeprav so jim te osebe od drugih ljubše. Ta faza traja od

šestih tednov pa do takrat, ko je otrok star približno osem mesecev.

3. Faza, v kateri je prisotna jasna navezanost, pravi, da osebo, ki ima v

otrokovem življenju prednost, uporabljajo kot varno bazo in njeno bližino z

namenom vzdržujejo. Faza traja od osmega meseca pa do približno 18 ali

24 mesecev otrokove starosti, velika večina otrok pa okrog svojega devetega

meseca začne izražati močne znake, ki kažejo na navezanost otroka na eno

osebo, ko pa se bližajo enemu letu starosti, pa se ta navezanost razširi na

vsaj dve osebi.

4. Faza oblikovanja recipročnega odnosa govori o tem, da otroci doživijo hiter

razvoj mentalne predstave ter govora, kar jim omogoča, da razumejo

razloge, da je oseba, ki ima v njihovem življenju prednost, odsotna. Poleg

razumevanja razlogov jim omogoča sposobnost, da predvidijo, kdaj se bo ta

oseba vrnila. Ta faza traja od približno enega leta in pol ali dveh let naprej

(Marjanovič Umek in Zupančič, ur., 2009).

2.1.4.1 Navezanost v zgodnjem in srednjem otroštvu

Navezanost je sistem, ki je najbolj pomemben v zgodnjem otroštvu, saj njegovo

aktiviranje prepreči delovanje drugih sistemov. Varnost, ki jo doživlja otrok, ima

več stopenj, stopnja pa je odvisna od bližine, razpoložljivosti in odzivnosti odraslih.

Otrok v prvih nekaj letih svojega življenja oblikuje odnose in ti odnosi oblikujejo

otrokov odnos do samega sebe (Tomec, 2005).

Navezanost vsebuje socialne, emocionalne, spoznavne in vedenjske sestavine. Z

razvojem otrokovih gibalnih, govornih in socialnih spretnosti se spreminjajo tudi

naloge sistema navezanosti. Otrok je pripravljen biti dalj časa ločen od staršev in

tako postanejo pomembnejše kognitivne komponente, vzdrževanje bližine s

staršem pa postane manj pomembna naloga (Cugmas, 2003c).

V obdobju med drugim in petim letom starosti se v otrokovih zmožnostih, potrebah

in nalogah v odnosu do navezanosti dogajajo pomembne spremembe, le-te pa

močno vplivajo na vedenje staršev (prav tam).

13

Z raziskavo, ki je trajala 20 let, so otroke v prvem letu starosti s tujo situacijo

razvrstili v kategorije, nato pa jih po petih letih ponovno ocenili in posledično

razvrstili v določene kategorije. Ugotovili so, da je večina varno navezanih otrok

dosegla višje rezultate kot tisti otroci, ki so bili pri enem letu starosti razvrščeni med

ne-varno navezane otroke. Varno navezani otroci so bili kasneje bolj priljubljeni,

vztrajnejši, iznajdljivejši, bolj sočutni in prilagodljivi. Varna navezanost je torej

delovala kot spodbuda za razvoj dodatnih spretnosti. Otroci, ki so bili pri enem letu

starosti ocenjeni kot izogibajoče navezani otroci, so se v obdobju šole počutili

ogrožene in so se izogibali vrstnikom. Če se je vsemu temu pridružil še stres, so

otroci postali čustveno izolirani od okolice, so lagali, goljufali in bili sovražno

nastrojeni. Tisti otroci, ki so bili ocenjeni kot upirajoče navezani otroci, niso bili

samostojni in so bili negotovi, imeli so premalo pozitivnih izkušenj pri

premagovanju težav in v nepoznanih situacijah so delovali nemočno, prestrašeno in

obrambno. Neorientirano/neorganizirano navezani otroci pa so tako v starosti enega

leta kot tudi v kasnejšem življenju bili nasilni, nemirni in neobvladljivi. Otroci so

do staršev izražali sovraštvo, jih nadzirali, poniževali in zavračali (Erzar in Kompan

Erzar, 2011).

2.1.4.2 Navezanost v najstniških letih in odraslosti

Bowlby (1979/1994 povz. po Tomec, 2005) meni, da je navezanost pomembna

komponenta človeške izkušnje od začetka do konca njegovega življenja. Fraley in

Shaver (2000; povz. po Tomec, 2005) pa opozarjata, da so vsi otroci navezani na

svoje prvotne skrbnike, saj teorija navezanosti v odraslosti vsebuje implicitno

prepričanje, da je navezanost prisotna v vseh romantičnih odnosih. Tako kot otroci

tudi odrasli, ki imajo različne vzorce navezanosti, uporabljajo različne strategije za

uravnavanje anksioznosti.

Hazan in Shaver (1987; povz. po Žvelc in Žvelc, 2006) sta v svojih raziskavah

ugotavljala, da so vzorci navezanosti, ki so prisotni v odraslosti, skoraj enaki tistim

v otroštvu, saj je okrog 56 % ljudi varno navezanih, 24 % izogibajoče in 20 %

ambivalentno navezanih. Izkušnje, ki jih v navezanosti dobijo v otroštvu se

razlikujejo pri ljudeh z različnimi vzorci navezanosti. Posameznikovo zaznavanje

14

kvalitete odnosa med njim samim in starši ter odnos njegovih staršev med seboj, pa

sta dva napovedovalca vzorca navezanosti, ki sta se izkazala za najboljša. Žvelc

(2011) pravi, da je mogoče, da se v odraslosti spremeni stil navezanosti, kar naj bi

se zgodilo, če bi v primarni družini prišlo do večjih življenjskih sprememb.

Pri varno navezanih otrocih pride do avtonomne navezanosti, kar pomeni, da v

mladostništvu in zgodnji odraslosti pride do varnega in samostojnega navezovanja.

Varno navezani najstniki se zavedajo dobrih plati, ki jih imajo njihovi starši in prav

tako poznajo njihove omejitve. So samostojni in prizanesljivi, slabe izkušnje pa

dobro prenašajo in so sposobni odpuščanja (Kerns in Richardson, 2005; povz. po

Erzar in Kompan Erzar, 2011).

Izogibajoče navezani otroci se kasneje uvrstijo v vzorec izogibajoče navezanosti,

ki pa je tudi odklonilen, saj o svojih izkušnjah z navezanostjo povedo zelo malo in

dajejo skope odgovore. Upirajoče navezani otroci so kasneje uvrščeni v

preobremenjen in tesnoben vzorec navezanosti, to pa utemeljijo s pretiranim

posvečanjem spominom iz svojega otroštva. Težko se tudi pomirijo glede svojih

nepopolnosti in nepopolnosti, ki jih imajo drugi. Tisti otroci, ki pa so uvrščeni med

neorientirano/neorganizirano navezane otroke, se kasneje uvrstijo med odrasle, ki

so nerazrešeno navezani. Za njih je značilno, da pri izgubi ali travmi ne žalujejo,

spremlja jih občutek nemoči ali pa občutek, da so ujeti v dogodkih ali osebah, ki so

jih zlorabile ali se jim odrekle (Erzar in Kompan Erzar, 2011).

2.1.5 Dejavniki navezanosti

Na otrokovo navezanost na starše oz. skrbnike vplivajo različni dejavniki, nekatere

izmed njih pa bomo spoznali v sledečih podpoglavjih.

2.1.5.1 Vloga otrokovega značaja in temperamenta

Pri vzpostavljanju navezanosti ima otrokov značaj eno osnovnih nalog. Pri

raziskovanju pomembnosti otrokovega značaja se raziskovalci razhajajo. Tisti, ki

dajejo poudarek značaju, menijo, da ima pomembno vlogo tudi značaj staršev in

15

ujemanje med značaji, medtem ko tisti, ki menijo, da je pomembnejša vloga

izkušenj, dokazujejo, da pridobljene izkušnje otrok že vključujejo značajske poteze.

Kasnejše raziskave so ugotovile, da značajske poteze ne določajo načina iskanja

varnosti in stika, zagotovo pa prispevajo k impulzivnosti, stresu in intenzivnosti

tega načina (Erzar in Kompan Erzar, 2011).

Sroufe (1985; povz. po Erzar in Kompan Erzar, 2011) je skušal pojasniti, kako

lahko značilnosti, ki so prirojene, skupaj z izkušnjami oblikujejo stil navezanosti.

O temeljnem vzorcu navezanosti otroka naj bi odločal vzorec navezanosti

njegovega starša, otrokov značaj pa naj bi pripomogel k temu, v katero podskupino

bo otrok razvrščen pri posameznem vzorcu navezanosti. V tem primeru podskupine

govorijo le o intenzivnosti in izrazitosti otrokovega vedenja.

Težavnost, zaskrbljenost in negativna čustva so najpogosteje preučevane

značilnosti v odnosu do navezanosti. Ta preučevanja temeljijo na ocenah, ki jih

posredujejo starši. Ali obstaja povezava med otrokovim temperamentom in stilom

navezanosti, so poskušali ugotoviti z raziskavo, v kateri so merili delovanje srca pri

otrocih z različnimi vzorci navezanosti. Rezultati raziskave so pokazali, da

temperament, ki ga izmerimo v prvem letu otrokove starosti, pomembno

napoveduje, v kateri vzorec navezanosti otrok spada (prav tam).

Vaughn pa je s sodelavci (1992; povz. po Cugmas, 2003b) meril značilnosti

temperamenta pri otrocih starih od 5 do 42 mesecev, kakovost navezanosti pa od

12 do 45 mesecev. Odkrili so, da sta temperament in navezanost pomembno

povezana pri vseh starostih, ki so jih proučevali, vendar pa je bila zveza med njima

le srednje velika. Opozarjajo pa, da se zveza med otrokovim temperamentom in

navezanostjo s starostjo povečuje, zato ni mogoče trditi, da sta temperament in

navezanost neodvisna drug od drugega.

2.1.5.2 Vloga očeta

Poleg matere so lahko objekt navezanosti tudi druge osebe, ki skrbijo za otroka,

npr. oče (Bowlby, 1969; povz. po Cugmas, 2003b). Vloga očeta naj bi bila po teoriji

navezanosti posredna, in sicer v smislu nudenja čustvene podpore materi pri njeni

16

vlogi (Bretherton, 1992; povz. po Cugmas, 2001b). Bowlby je menil, da kadar je

pri otroku prisoten stres, takrat poišče objekt, na katerega se lahko naveže, kadar pa

stresa ni in je otrok dobro razpoložen, pa išče soigralca. In če se obrnemo na teorijo

navezanosti, naj bi objekt navezanosti predstavljala mama, soigralca pa oče (Cox,

Owen, Henderson in Margand, 1992; povz. po Cugmas, 2001b).

Cabrera, Tamis-LeMonda, Bradley, Hofferth in Lamb (2000; povz. po Cugmas,

2003b) pravijo, da je že zgodovina pokazala, da je običajen glavni otrokov skrbnik

mati. Z. Cugmas (2003b) pravi, da se zgodovina očetovstva iz Amerike delno ujema

z našo, slovensko zgodovino, saj so se očetje iz Amerike zaposlili v industriji,

odgovornost za skrb otrok prepustili materam in tako so bili raziskovalci prepričani,

da ima oče v primerjavi z materjo le majhen vpliv na razvoj otroka.

V dvajsetem stoletju pa je prišlo do velikih sprememb, kot so: povečanje števila

zaposlenih mater, povečanje družin brez očeta, povečanje vključevanja očetov v

vzgojo otrok in povečanje kulturne raznolikosti (Cabrera idr., 2000; povz. po

Cugmas, 2003b).

Kadar je oče trajno odsoten in za otroka skrbi samo mama, je verjetno ekonomsko

stanje slabše, zaradi tega ponavadi pride tudi do konfliktov med starši, prav tako pa

je mogoče tudi zanemarjanje s strani skrbnika. Ti dejavniki močno vplivajo na

otroka in njegov pojav čustvene stiske. Otrok se pogosto začenja obnašati

negativno, še posebej takrat, ko ni prisotna nobena druga podpora, ki bi ublažila

očetovo odsotnost. Da se očetje pogosteje vključujejo v vzgojo in nego otroka, so

krivi naslednji dejavniki: zaposlitev matere, nezaposlenost očeta, skupen ali gibljiv

delovni čas, opravljanje službenega dela doma idr. Vedno več je tudi primerov, ko

oče vzame dopust za nego otrok ali pa ostane doma in skrbi za otroka, medtem ko

je mama zaposlena (Cabrera idr., 2000; povz. po Cugmas, 2003b).

Nekatere raziskave so pokazale, da četudi sta starša enako vključena v vzgojo in

nego otroka, prihaja do razlik, saj so očetje tisti, ki manjkrat dvignejo otroka, se

manj smehljajo in komunicirajo z otrokom. Te razlike privedejo do večje

naklonjenosti otroka materi (Cox in dr., 1992; povz. po Cugmas, 2001b). Prav tako

je Coxova s sodelavci (1992; povz. po Cugmas, 2001b) dokazala, da več časa, kot

ga otroci preživijo z očetom, več je prisotnih pozitivnih interakcij med njima.

17

Po drugi strani pa nikjer v strokovni literaturi ne bomo našli dokazov, ki bi govorili

o tem, da so matere biološko bolj pripravljene na starševstvo kot očetje (Berk 1997;

povz. po Marjanovič Umek in Zupančič, ur., 2009). Zato je ponavadi kakovost

navezanosti na mater in očeta podobna, ni pa nujno. Za podobnost lahko naštejemo

nekaj razlogov, in sicer: otrok oblikuje odnos z eno osebo, nato pa ta odnos prenese

še na drugo, kar pomeni, da se do obeh oseb obnaša enako; starša sta si podobna pri

odzivih na otroka ter pri svojih stališčih do vzgoje, kar pomeni, da kakovost

otrokove navezanosti odraža zgodovino njegovih interakcij v družini; značilnosti

otrokovega temperamenta povzročijo, da se različni ljudje nanj odzivajo različno

(Dunn, 1993; povz. po Marjanovič Umek in Zupančič, ur., 2009).

Z. Cugmas (2003b) v svojem članku navaja, da oče lahko predstavlja otrokov objekt

navezanosti, kar je preučila z različnimi merili. Med preučevanjem je ugotovila, da

različno obnašanje matere in očeta vpliva na različne poglede na otrokov razvoj,

prav tako pa lahko vzorec otrokove navezanosti na osebo, ki zanj skrbi, napove

občutljivost te osebe.

2.1.5.3 Vloga izobrazbe staršev in njihove zaposlitve

Glede na izobrazbo matere je mogoče napovedati morebitne spremembe v

kakovosti otrokove navezanosti, ki je merjena pri 12. in 18. mesecih otrokove

starosti. Nižjo izobrazbo kot ima mati, večja je možnost, da se bo do drugega

merjenja navezanosti, navezanost otroka spremenila iz varne v anksiozno (Egeland

in Farber, 1984; povz. po Cugmas, 2003b). Za bolj izobražene matere je značilna

večja besedna odzivnost in manjša stopnja postavljanja omejitev otroku ter

njihovega nadzorovanja (Zussman, 1978; povz. po Cugmas, 2003b). Volling in

Belsky (1992; povz. po Cugmas, 2003b) sta ugotovila, da so očetje varno navezanih

otrok bolj izobraženi kot očetje anksiozno navezanih otrok.

Starši, ki so po svoje uspešni in zadovoljni s svojim življenjem, svoje otroke

vzpodbujajo in zadovoljujejo njihove čustvene potrebe. Prav tako poskušajo

predvideti njihove stiske, pospešujejo interakcijo v družbi itd (Zavrl, 1999).

18

Poleg izobrazbe staršev pa ima pomembno vlogo tudi zaposlenost staršev.

Otrokovo prvo leto starosti in materina zaposlitev zunaj doma predstavljata

povezavo s kakovostjo navezanosti otroka (Cugmas, 2001a). Ugotovitve o

pomembnosti zaposlitve in kakovosti navezanosti se razlikujejo, saj so najprej

ugotovili, da zaposlenost zunaj doma povzroči, da se otrok po svojem prvem letu

matere izogiba, s čemer se večina ni strinjala, saj pri svojih raziskavah niso

upoštevali vseh dejavnikov, ki bi lahko vplivali na to, ali se otrok matere res

izogiba, če je ta zaposlena zunaj doma. Zgodi se tudi, da na razvoj navezanosti

otroka zaposlenost matere zunaj doma vpliva pozitivno (Cugmas, 2003b). Pri tej

povezavi pa drugače obstajajo tudi posredni dejavniki, in sicer so to otrokova

starost, kako si otrok razlaga materino odsotnost, materino obnašanje in čas, ki ga

otrok in mama zaradi zaposlitve preživita ločeno (Cugmas, 2001a).

Zaposlenost mater se je v zadnjih desetletjih korenito povzpela. Povečala se je

zaradi potrebe po zaposlitvi in lastne izbire mater, da bodo zaposlene. Raziskave so

pokazale, da je otrokovo dobro počutje odraz časa in denarja, ki ga starši vložijo v

odnos z otroki. Denar je potreben za nakup predmetov, ki so potrebni za zdrav

razvoj otroka, za šolo, zdravstveno oskrbo itd. Vložen čas pa lahko razdelimo na

količino časa, ki ga starši namenijo otrokom, ter na kakovost časa oziroma kaj starši

počnejo z otroci, ko so skupaj. Materina zaposlenost lahko vpliva na otroke in bi

lahko bila povezana s časom in denarjem, ki ju mama vloži v odnos z otrokom.

Raziskave so pokazale, da matere, katere so zaposlene zunaj doma, preživijo manj

časa z otroci, kot tiste, ki niso zaposlene. Raziskave so pokazale, da je za otroka

koristno, če je deležen toplih in ljubečih interakcij. Takšne interakcije pozitivno

vplivajo na kakovost časa, ki ga starši preživijo z otroki. Če so starši pod stresom,

je verjetnost takšnih interakcij manjša. Če materina zaposlenost povzroča stres

zaradi težav pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, lahko to

negativno vpliva na otroka, saj je verjetno prisotnih manj pozitivnih interakcij.

Posledično je lahko kakovost časa, ki ga starši preživijo z otroki, slabša. Lahko pa

se zgodi, da finančne in socialne koristi, ki jih zaposlenost prinaša, zmanjšujejo

stres pri starših. Zaradi zmanjšanja stresa je verjetnost za pozitivne interakcije

večja, zato je lahko tudi kakovost skupno preživetega časa, boljša (Dunifon in Gill,

2013).

19

Tudi čas, ki ga očetje preživijo z otroki, se je v zadnjih desetletjih korenito povečal,

a raziskave vseeno kažejo na to, da matere vseeno opravijo več dela povezanega z

otroki, ne glede na to ali so zaposlene (Dunifon in Gill, 2013).

Crouter pa je s sodelavci (1987; povz. po Cugmas, 2003b) ugotovil, da naj bi v

družinah, kjer je zaposlen le oče, ta opravil dvakrat manj dela, povezanega s skrbjo

za otroka, kot v tistih družinah, kjer sta zaposlena oba starša. Vendar pa naj bi imele

družine, kjer sta zaposlena oba starša, večje število konfliktov, kar tudi vpliva na

navezanost.

Matere pogosteje opravljajo tradicionalna ženska opravila, zaradi česar verjetno

velikokrat pride do družinskih konfliktov, ki so tudi razlog za otrokovo anksiozno

navezanost na očeta, zato je pomembno, da tudi oče večkrat priskoči na pomoč pri

opravilih. Očetova pomoč pri družinskih opravilih privede do kvalitetnejšega

odnosa v družini (Cugmas, 2003b).

V Kanadi so v 70. letih opravili več raziskav, s katerimi so ugotovili, da med otroki,

ki obiskujejo kvaliteten vrtec, njihovi starši pa so zaposleni, in med otroki, ki ne

obiskujejo vrtca, ampak so doma z materami, ne obstajajo razlike v razvoju otrok.

Raziskovalec Belsky je ugotovil, da je v prvem letu starosti vsako varstvo, ki ni

varstvo matere in je daljše od 20 ur na teden, škodljivo za razvoj navezanosti in s

tem tudi za splošni razvoj otroka. Nadaljnje raziskave so pokazale, da imajo tisti

otroci, ki redno preživijo del dneva v nematerinskem varstvu, manj pozitivne

odnose s svojimi materami kot tisti otroci, ki v takšnem varstvu preživijo manj časa.

Na varstvo bolj kot oblika in kraj vpliva kakovost varstva in tako lahko naredimo

zaključek, da so otroci v kvalitetnem varstvu brez negativnih posledic za razvoj

navezanosti (Erzar in Kompan Erzar, 2011).

2.1.5.4 Zanemarjanje, zloraba in socialna prikrajšanost

Skoraj v vsaki družini se člani srečajo z neprijetnimi izkušnjami, ki nimajo trajno

negativnih posledic za otroka, za to v teh primerih ne govorimo o zanemarjanju in

zlorabi. Mladi starši, ki še nimajo izkušenj z vzgojo otrok, in samohranilci lahko

trajno zanemarjanje pojasnijo s skrajnimi okoliščinami ter stresom, ki ga doživljajo

20

pri svoji vlogi staršev. Pomembno je, da na otroke ta dejanja ne pustijo trajno

negativnih posledic, zato se morajo starši soočiti s svojimi izkušnjami, ki so glavni

krivec, da so se znašli v takšni situaciji, da so otroka zanemarili. Čeprav starši

mislijo, da se bo stanje izboljšalo, če se bodo na novo zaposlili, se preselili v, za

njih, boljše bivališče in dobili novega partnerja, pa boljše okoliščine otroku ne

prinesejo novih izkušenj navezanosti. Zanemarjanje in zloraba se največkrat

pojavita vzajemno. Med zanemarjanje spada otrokovo pomanjkanje ustrezne nege

in pomoči, med zlorabo pa kadar so starši pretirano besni, nagnjeni k sovražnosti,

grobosti ter čustvenemu in telesnemu izkoriščanju. Otroci, ki so deležni

zanemarjanja in zlorabe, večinoma spadajo med neorientirano navezane otroke, ob

prisotnosti staršev pa so v stiski, prestrašeni in vznemirjeni. Posledice zanemarjanja

in zlorabe so negativne, saj starši svoje otroke dojemajo kot tisti del sveta, ki jim

želi škodovati in je sovražen, kar kaže na to, da so bili starši deležni prav takšnega

ravnanja s strani svojih staršev, otrokovih starih staršev. Zanemarjeni otroci so

svojim staršem v čustvenem pomenu odveč in jim to jasno pokažejo, saj jih zavržejo

ali pa pokažejo, da bi si to zaslužili (Erzar in Kompan Erzar, 2011).

Brezposelnosti staršev, njihovi slabi izobrazbi, zlorabi alkohola, medosebnim

konfliktom in slabim stanovanjskim razmeram se pogosto pridružijo še težke

socialne razmere. Vse te neugodne okoliščine so med seboj prepletene,

najpogostejše posledice za otroke teh okoliščin pa so slaba prehrana, slabo

zdravstveno varstvo, neurejene stanovanjske razmere in čustvena zanemarjenost.

Otroci, ki so socialno prikrajšani, imajo manj varne in trajne odnose s starši kot tisti

s socialno ugodnejšimi razmerami, a težke socialne razmere niso nujno povod za

ne-varno navezanost, saj je posledice težkih socialnih razmer mogoče omiliti z

ustreznim starševskim posluhom za otrokove potrebe (Erzar in Kompan Erzar,

2011).

21

2.2 STARI STARŠI

Ko se rodi prvi vnuk, to pomeni, da so prej starši sedaj postali stari starši. Takrat se

starši soočijo s staranjem, prav tako pa so enkrat že bili v vlogi staršev, in če katere

naloge takrat niso dobro opravili, sedaj dobijo priložnost, da to ob vnukih popravijo.

Prav zaradi tega imajo stari starši za vnuke velik pomen, prav tako pa so lahko dobra

opora staršem. Ta dobra opora pa temelji na tem, da imajo stari starši do svojih

otrok spoštovanje ter razumevanje (Kompan Erzar, 2003).

2.2.1 Kdo so stari starši?

V družinah večina staršev z otroki preživi polovico svojega življenja. Otroci

zapustijo družino okrog petdesetega, šestdesetega leta starosti svojih staršev. Ko

odide prvi otrok, se starši večinoma soočijo s stresom, verjetno pa je najhujši odhod

zadnjega otroka, saj se takrat življenje spremeni. Z odhodom vseh otrok v hiši ni

več mlade osebe in takrat se starša, ne glede na njuno starost, počutita stara. A tudi

otroci imajo enkrat svoje otroke in takrat stari starši dobijo vnuke, ki v družino

prinesejo osvežitev (Pečjak, 1998).

Ko starš postane stari starš, pride v socialnih stikih do sprememb. Dobi vnuka, ki

mu je čustveno zelo blizu, a vendar ni njegov otrok, temveč otrok njegovega otroka.

V primerjavi z odnosom do lastnega otroka, je odnos do vnuka popolnoma

drugačen. Odnos se razlikuje v načinu doživljanja, saj je starševska vloga

zaznamovana z instinkti (»starševski čut«), česar pa ni v odnosu, ki ga ima stari

starš sedaj do vnuka (Žorž, 2006).

Stari starši predstavljajo pomemben del v družini, saj ponazarjajo povezavo med

preteklostjo in sedanjostjo. V starih starših se zopet obudijo stare sposobnosti, da

vnukom pripovedujejo pravljice, jim menjujejo pleničke in jim pojejo uspavanke.

Marsikateremu staremu staršu to obdobje predstavlja možnost, da bi se lahko v miru

posvetil otrokom in bil ob njih potrpežljiv. Ne mudi se mu, lahko uživa ob

spremljanju vnukov (Newman in Newman, 2003: povz. po Kompan Erzar, 2003).

22

2.2.2 Tipi starih staršev

Newman in Newman (2003; povz. po Kompan Erzar, 2003) govorita o raziskavi, v

kateri so bili opravljeni intervjuji s 70 družinami iz srednjega razreda. S to raziskavo

je bilo odkritih 5 različnih tipov starih staršev.

Ločimo torej:

1. Formalni stari starši

Takšen tip starih staršev se zanima za vnuke in so pripravljeni le na to, da

otroke občasno popazijo, ne želijo pa se vmešavati v njihovo vzgojo.

2. Stari starši kot zabava

Takšen tip starih staršev ima z vnuki neformalen odnos, z njimi se igrajo in

zabavajo.

3. Nadomestni stari starši

Takšen tip je značilen predvsem za tiste stare mame, ki prevzamejo tudi

nalogo, da vnukom nudijo redno varstvo, kadar je mama zaposlena izven

doma.

4. Starševstvo kot posoda družinske modrosti

Stari starši tega tipa imajo avtoritativno vlogo. Ponavadi je to dedek, ki ima

posebne sposobnosti in znanja, starši in otroci pa so mu podrejeni.

5. Oddaljeni stari starši

Takšen tip starih staršev ima malo stikov z vnuki, pojavijo se le na

praznovanjih in praznikih.

Ugotovila sta tudi, da so te oblike starih staršev odvisne od celotnega sistema

družinskih vezi treh generacij, ne le samo od individualnih oseb. Še posebej je

pomembna povezanost članov družine, njihovi medsebojni odnosi ter podpora

(Newman in Newman, 2003: povz. po Kompan Erzar, 2003).

23

Žorž (2006) pa govori o različnih tipih starih staršev, ki radi pozabijo, da so bili

nekoč tudi sami starši:

1. Tujci

Takšni stari starši prekinejo stik z lastnimi otroki, ko se ti osamosvojijo. Do

njih in njihovih otrok se obnašajo kot do tujcev ali daljnih sorodnikov. V

večji meri so takšni stari starši v mestih, saj so tam v večji meri prisotna

manjša stanovanja, ki ne dopuščajo kakovostnega bivanja več generacijam

skupaj. Običajno takšni starši svojega otroka na odraščanje niso prilagajali

postoma in se do njega še vedno obnašajo kot do otroka. A osamosvojitev

je naravna potreba mladih in ne bi smela biti razlog, da starši z njimi

prekinejo stik, saj imajo otroci potrebe po svojih starših tudi, ko odrastejo.

2. Posesivni stari starši

To so takšni starši, ki ne pustijo, da bi njihovi otroki odrastli. Ne pustijo jim,

da bi odšli na svoje in se osamosvojili, saj jih še vedno želijo imeti za svoje

otroke. Ko takšni starši postanejo stari starši, te vloge ne sprejmejo. Njihovo

obnašanje kaže na to, da mislijo, da je to njihov otrok in tako svojemu otroku

ne priznavajo starševskih pravic in dolžnosti. Menijo, da sta njihov otrok in

vnuk oba njihova otroka, med njima je le večja razlika v starosti.

Tudi pri tem tipu starih staršev gre za to, da otroka niso postopoma

pripravljali na osamosvojitev, razlika s prejšnjim tipom pa je, da ti ne

zaključijo oz. prekinejo svoje posesivnosti.

Takšni starši pa se predvsem radi hvalijo, kako samostojni so njihovi otroci,

čeprav jih še vedno razvajajo.

3. Preveč zahtevni stari starši

Do lastnih otrok so takšni starši preveč zahtevni, jih nenehno kritizirajo in

se jezijo nanje. To počnejo tudi, ko imajo otroci že svoje otroke, saj pri njih

vidijo tudi vsako, še tako majhno, vzgojno napako. Takšni starši lahko svojo

vzgojno nalogo označijo za uspešno opravljeno, saj so njihovi otroci

uspešno odrasli, prav tako pa prevzemajo odgovornost za svoje življenje. A

24

v starših še vedno vzbujajo nezaupanje, pomanjkanje samozavesti in

občutke nezadovoljstva s samim seboj. Včasih si takšni otroci želijo hitre

osamosvojitve, staršem dokazati, da so zreli in sposobni, pri tem pa naredijo

kakšno napako in tako starši dobijo potrditev za svoja ravnanja. Tudi njihov

odnos do vnukov je podoben. Od njih zahtevajo preveč, obenem pa vpričo

vnukov kritizirajo lastne otroke, ter jim s tem zmanjšujejo avtoriteto, ki jo

imajo kot starši. Vnuki takšnih starih staršev ne marajo, saj veljajo za večno

nezadovoljne. Ker vnuki nočejo k njim in se jih izogibajo, stari starši dobijo

nov razlog, zaradi katerega so jezni na svoje otroke in jih kritizirajo ter

krivijo za slabo vzgojo vnukov, nočejo pa priznati, da so za takšen odnos

odgovorni tudi sami.

4. Projekcija lastnih napak

Takšni starši so bili običajno zahtevni tudi do svoje vloge, ki so jo imeli kot

vzgojitelji, in menijo, da te vloge niso opravili dovolj uspešno. Ne

razmišljajo o svojih konkretnih napakah, ampak posplošeno ocenjujejo

svojo vzgojo kot slabo. Drugače pa je pri njihovih otrocih, pri katerih

prepoznavajo konkretne napake. Te napake staršem vzbudijo občutke

krivde, katere takoj preusmerijo na svoje otroke. Takšni starši kritizirajo,

nergajo in so nezadovoljni.

5. Servilni stari starši

To je poseben tip starih staršev, saj se bojijo lastnih otrok in dopuščajo, da

otroci nad njimi zavladajo. Takšni stari starši so bili tudi do svojih otrok

neodgovorni in nezreli. Posluževali so se kazni, ki so neprimerne, prisotno

pa je bilo tudi nasilje. Za to jim je bilo velikokrat žal, zato so začeli otrokom

popuščati, da bi lahko prejšnja dejanja popravili. Ko takšni otroci odrastejo,

prevzamejo njihov odnos in postanejo zahtevni, nasilni in grobi, starši pa

teh težav ne morejo več reševati z nasiljem in grobostjo, temveč se začnejo

bati lastnih otrok, zato jim skušajo v vsem ugoditi. Lahko pa so takšni stari

starši tudi tisti, ki so razvajali svoje otroke. Razvajeni otroci z odraščanjem

postajajo zahtevnejši do staršev, in če se njihovih potreb ne izpolni,

postanejo grobi in nasilni, pa čeprav tega sami niso izkusili. Takšnega

25

odnosa se starši, ki se niso posluževali nasilja, ustrašijo, in se pred njim

začenjajo umikati v servilnost - ponižno služenje, saj bi naredili prav vse,

da ne bi izzvali nasilja ali jeze. Tudi do svojih vnukov se obnašajo kot

služabniki in se s ponižnostjo, ustrežljivostjo in ugajanjem trudijo pridobiti

njihovo naklonjenost. Želijo si, da bi jih vnuki za razliko od lastnih otrok

imeli radi, a dosežejo prav nasprotno, saj se začnejo vnuki do njih obnašati

kot, da bi bili starši služabniki, prav tako pa njihov odnos do starih staršev

postane takšen, kakršnega so prepoznali pri svojih starših.

2.2.3 Vloga starih staršev

Vloga starih staršev prinaša močan občutek za koristnost in smisel, zato je za

posameznika zelo pomembna. Stari starši s pomočjo vnukov ostanejo vitalni in v

koraku s časom. Prav tako so miselno in čustveno sveži. Stari starši preko vnukov

spoznavajo novitete, ki prihajajo s časom in na tak način ostanejo vključeni v tok

življenja (Newman in Newman, 2003; povz. po Kompan Erzar, 2003).

Stari starši pridobijo novo vlogo in spremenjene odnose, z vnuki pa vzpostavijo

edinstveno vez, ki je ne otežujejo odgovornost, obveznost ter konflikti, ki so

drugače prisotni med otroki in starši (Kompan Erzar, 2003).

G. Čačinovič Vogrinčič (2006) pravi, da se je v družini potrebno obrniti na starega

človeka, da nam pripoveduje o svojem življenju. Pove nam lahko kaj o svetu, v

katerem je živel ter o ljudeh, s katerimi je bil v stiku. S tem prinese v družino

pomembno dimenzijo, saj poveže sedanjost s preteklostjo. To dimenzijo pa lahko s

seboj člani družine vzamejo v prihodnost. Pravi, da je pomembna naloga družine,

da starega človeka povabimo, naj na ta poseben način ostane udeležen v družini.

Starši v vzgoji starih staršev po nepotrebnem vidijo razvajanje otrok in podiranje

vzgoje, kar si predstavljajo kot to, da bodo stari starši počeli vse v nasprotju z

njihovimi stališči in na tak način spodbili njihovo avtoriteto. Pa vendar otroci

potrebujejo stare starše, ti pa se pri varovanju vnukov pogosto spomnijo na lastne

napake, ki so jih delali kot starši in želijo to popraviti. Treba jim je dovoliti, da

26

zaživijo vlogo babic in dedkov. Spoštujmo čas, ki je na voljo, saj so babice in dedki

tisti, ki naredijo družino bolj polno in življenjsko (Šmid, 2005).

Družba prehaja od ene generacije k naslednji, in to ji omogoča prenos kulturne

dediščine od starejše na mlajšo generacijo, kar pomeni, da se lahko ta dediščina

spreminja, prenavlja in prilagaja novim razmeram in znanju. Tradicionalna družba

je v nasprotju z moderno družbo poznala le malo sprememb v prenosu dediščine,

tako kulturne kot zgodovinske, na mlajšo generacijo. V modernih družbah so se

razmerja med generacijami korenito spremenila, saj za generacije novejšega časa

ni dovolj, da osvojijo le znanje predhodnih generacij in sprejemanje tradicij, temveč

je treba, če se želijo potrditi, preseči starejše generacije (Ule, 2003).

2.2.3.1 Vloga starih staršev nekoč

Očetje iz patriarhalne družbe so imeli veliko moč. Tudi ko so njihovi sinovi že imeli

svoje otroke, se očetovska vloga še ni zaključila. Bili so glavni, dokler niso

obnemogli. Z očetovo vlogo pa je ta moč pripadala tudi ženi - materi, torej so stare

matere in očetje ohranjali pomembnost svoje vloge v družinah, tako pri

gospodarstvu, kot pri vzgoji vnukov (Žorž, 2006).

V družinah, kjer so za preživetje lovili in nabirali, je že sam način življenja določal

vlogo moškega in ženske - očeta in matere. Za hrano so skrbeli moški z lovom in

ribolovom, se bojevali, branili so svoje ozemlje in življenje plemena. Opravljali so

tudi verske obrede. Naloga žensk je bila nega otrok, vzdrževanje bivališč ter

nabiranje, shramba in priprava hrane. Delitev vlog je bila jasna in stroga, saj je

moški z dogajanjem zunaj povezoval družino, naloga žensk pa je bilo oblikovanje

življenja znotraj družine (Žmuc-Tomori, 1988).

Če pogledamo na slovenska tla, je preteklost podobna, saj so se naši predniki v večji

meri preživljali s kmetijstvom in dokler je bilo tako, je moč, veljavo in ugled

določalo lastništvo kmetije. Gospodar hiše svoje kmetije ni predal otrokom, ko so

se ti poročili ali ko so odrasli, temveč ko je bil sam na smrtni postelji, do smrti pa

je odločal prav o vsem. Ob prihodu vnukov so stari starši imeli glavno besedo pri

njihovi vzgoji, saj takrat drugih možnosti ni dopuščal že sam način življenja. Skupaj

27

je na kmetiji živelo več ljudi, tudi strici in tete, zato je bila potrebna hierarhična

ureditev. Pojav obrti odnosov ni spremenil, je pa gospodar obrt prenesel na svoje

otroke. Izučil jih je o obrti, odločal in gospodaril pa je še vedno sam (Žorž, 2006).

Že od nekdaj je torej vloga starih staršev zelo pomembna, vendar pa je bila omejena

le na tiste otroke, ki niso odšli od doma in so ostali na kmetiji oziroma obrti. Vezi,

ki so jih imeli stari starši in otroci, ki so odšli od hiše, so se prekinile ali ostale

ohlapne (prav tam).

Pri vzgoji vnukov je bila nekoč vloga starih staršev še pomembnejša, kot se nam

zdi. Otroci so se ob starših učili in vzgajali, saj šole še ni bilo. A starši so bili takrat

na vrhuncu svoje življenjske moči, zato jim je za vzgojo primanjkovalo časa.

Takšnega napora pa stari starši niso več zmogli, zato so imeli dovolj časa, ki so ga

lahko namenili vnukom. Najboljše pa je bilo, da so stari starši doživeli že veliko

izkušenj, katere so lahko prenesli na svoje vnuke, s tem pa tudi veliko znanja,

zatorej je bila vzgojna vloga starih staršev nekoč predvsem nuja (prav tam).

Z razvojem industrije je prišlo do velikih sprememb, predvsem v odnosih mestnih

družin. Na vlogo starih staršev so vplivali različni dejavniki:

- V mestih je število delovnih mest naraščalo, kar je posledično oblikovalo

rod mladih, ekonomsko neodvisnih ljudi. Živeli so po svoje, si sami uredili

družino in vzgajali otroke.

- Zaradi naraščanja življenjskega standarda so posledično narasle tudi potrebe

po bivalnih prostorih, v mestih pa so bila na voljo le majhna stanovanja, v

katerih ni bilo prostora za stare starše.

- Zaradi kapitalizma so potrebovali delavce in stari starši so bili v službi tudi

po tem, ko so končali z vzgojo lastnih otrok.

- Zaradi boja za enakopravnost je vse več žensk odšlo v službo, kar je

pomenilo, da so bile tudi stare mame še vedno zaposlene.

Zaradi vseh teh dejavnikov so se začele uveljavljati družine dveh generacij, kar je

pomenilo, da so se stari starši začeli vse bolj umikati iz življenja otrok in vzgoje

vnukov. Spremembe so dosegle tudi podeželje in otroci, ki niso bili pripravljeni

28

postati gospodarji, so odšli v mesto. Družine so se krčile, kar je bilo krivo za

spremembo odnosov v družini, zato je tudi na podeželju vloga starih staršev začela

bledeti. Življenjska doba se je začela povečevati, kar je veljalo za največjo

spremembo. Čeprav se mladi pozno odločajo za lastno družino, postajajo prastarši

vse večja skupina. Pred desetletji so le redki dočakali pravnuke, v današnjem času

pa je to nekaj običajnega. Ker so stari starši v veliki meri še zaposleni, prastarši pa

upokojeni in z manj obveznostmi, je potrebno razmisliti o vlogi ki jo imajo stari

starši ter jo razširiti tudi na prastarše (prav tam).

2.2.3.2 Vloga starih staršev danes

Dandanes moški nima ničesar več skupnega z lovcem iz pradavnine, a vendar kar

naprej išče svojo moško potrditev v dejavnostih, ki so podobno tvegane, kot so bile

za njegovega davnega prednika. A če svojemu otroku ne posreduje tega doživetja s

poučevanjem lovskih veščin, ga na drugačen način spodbuja k pogumu, bojevitosti

in raziskovanju novega (Žmuc-Tomori, 1988).

Korenite spremembe so pri vzgoji otrok doživeli odnosi med starimi starši in starši.

Splošen vzorec kaže na to, da si mladi po poroki ustvarijo lasten, samostojen dom.

Tudi na podeželju in v primestju si v družinski hiši uredijo bivalne prostore, ki so

ločeni (Žorž, 2006).

Nekaj generacij nazaj so bila povsem jasna splošna pričakovanja o tem, kakšni naj

bodo stari starši. Stare mame so bile stare in marsikaj se, ko si star, ne spodobi več.

Med te stvari sodijo trajno skodrani lasje, svetla oblačila, modna oblačila, ležanje

na plaži ali plesanje v javnosti. Zabavnega življenja je konec, spodobi se samo še,

da so neopazni, tihi in modri. Tudi v knjigah za otroke so stare mame naslikane z

belimi lasmi in s predpasnikom. Stare mame pečejo piškote, vnuke tolažijo in jim

pripovedujejo pravljice. A časi se spreminjajo in poleg takšnih babic, ki seveda še

vedno obstajajo, so tukaj tudi tiste, ki takšni podobi ne želijo ustrezati. Današnja

babica in dedek si lahko svoje življenje urejata po svoje (Gürtler, 2013).

Tudi E. Meinerts (1999) pravi, da je bilo v starih časih splošno znano, kakšne

morajo biti babice, kako morajo biti oblečene in česa ne smejo nositi in početi.

29

Babice in dedke sodobnega časa pa lahko najdemo v različnih življenjskih

položajih. Mogoče se jim ravnokar odpirajo nove poklicne možnosti in ne vedo,

kako bi v svoje urnike vnesli še čas za vnuke, po drugi strani pa komaj čakajo, da

bodo lahko popazili nanje ter njihovim staršem omogočili vrnitev k študiju ali v

službo. S časom se je marsikaj spremenilo, tako družina kot vzgoja, pri kateri danes

sodeluje televizija. Plenic ne peremo več, ampak jih odvržemo, prav tako pa lahko

stekleničko mleka pogrejemo v mikrovalovni pečici. A tudi otroci so drugačni, saj

jih večina ne odrašča več med številnimi brati in sestrami, so samostojnejši, bolj

kritični in bistrejši. Babica in dedek imata priložnosti, da zapolnita vrzeli in s tem

pomagata vnukom do doživetij, ki jih drugače mogoče ne bi izkusili.

Pečjak (1998) v svoji knjigi ugotavlja, da se lik starejšega človeka naglo spreminja,

saj stereotip »brezmočnega starčka« spodriva stereotip »avtonomnega in

aktivnega« človeka. Bengston in Robertson (1985; povz. po Pečjak, 1998) sta

ugotovila, da se socialna mobilnost potomcev poveča, in posledično stari starši

živijo daleč od svojih otrok ter vnukov, zato so srečanja redkejša, odnosi pa

hladnejši. Stari starši so bolj finančno neodvisni kot včasih, imajo svoja stanovanja,

hiše ter drugačne prijatelje in tudi interese kot njihovi potomci. Pogosteje so

zaposleni, imajo manj časa, manj moči ter potrebe po druženju z vnuki.

V zadnjih dveh desetletjih doživljamo nekakšno »prebujanje« starega starševstva.

Esme Fuller - Thompson in Meredith Minker sta z raziskavo ugotovili, da 7–15 %

starih staršev skrbi za vnuka v celoti, kar sta utemeljiti z besedami »polni delovni

čas«, naslednjih 24 % pa 10 do 29 ur na teden. Rachel Dunifon pa je v svoji

raziskavi leta 2004 na Cornellovi univerzi v New Yorku ugotovila, da če mama

samohranilka živi pri svojih starših, njen otrok ne zaostaja za tistim, ki odrašča v

popolni družini. Obe raziskavi kažeta na pomembno vlogo starih staršev: ne le da

stari starši dopolnjujejo vlogo otrokovih staršev, nadomestijo lahko tudi

primanjkljaje, ki bi jih sicer bili deležni pri odraščanju s samo enim staršem (Žorž,

2006).

Položaj starih staršev v novejšem času doživlja spremembe. Stari starši postajajo

vse močnejši in vitalnejši. So na vrhuncu življenjske moči, sodobni, radi ustvarjajo,

imajo pa tudi lastne načrte. Ker se mnogi zavedajo, da v svoji starševski vlogi niso

bili najbolj uspešni, želijo to popraviti in zato pomagajo vnukom. V razvitem svetu

30

stari starši svojim vnukom ne želijo biti le zastonj »varuške«, temveč hočejo imeti

tudi svoje pravice (prav tam).

Zaradi naraščanja življenjskega standarda, boljšega zdravstvenega varstva in boljše

izobrazbene strukture, v populaciji, kjer so prisotni starejši ljudje, najdemo vse več

življenjsko aktivnih, takšnih, ki v svoji starosti želijo doseči več in si zagotoviti

kakovostnejše življenje v poznih letih (prav tam).

A. Švab (2001) je proučevala daljšanje tretjega življenjskega obdobja v kontekstu

družinskega življenja. Tretje življenjsko obdobje se iz družbeno pasivnega obdobja

spreminja v vedno bolj aktivno družbeno obdobje, kar pomeni predvsem tesnejše

medgeneracijske povezave. Izpostavlja, da postaja tretje življenjsko obdobje vedno

bolj kompleksno, saj stiki med starimi starši in vnuki postajajo vedno bolj raznoliki.

Do razlik prihaja zaradi tega, ker starši postajajo stari starši ob različnih starostih,

zaradi tega pa je posledično vedno bolj raznolika tudi vloga starih staršev.

2.2.3.3 Težave starih staršev pri vzgoji vnukov

Čeprav vnuki ponavadi dajejo občutek veselja, upanja in občutek povezanosti, bi

stari starši vstop v starejšo dobo pričakovali kot čas, v katerem lahko uresničijo

svoje želje, uživajo v privilegijih, ki jih ponujajo vnuki, ter naj bi v tem uživali brez

odgovornosti. Ker večinoma starši postanejo stari starši, ko so že starejši, imajo

manj energije ali pa jim zdravje ne dopušča, da bi se ukvarjali z varstvom otrok in

njihovimi vedenjskimi težavami (Aziz, 2007).

Nekateri stari starši želijo imeti svoj zasebni prostor, brez vnukov, da bi lahko

počeli druge stvari ali preprosto sedeli v tišini. Vsak dan želijo imeti nekaj časa

zase, prav tako pa se želijo družiti s svojimi odraslimi prijatelji, ne da ves svoj čas

posvetijo vnukom (prav tam).

Do težav pri vzgoji prihaja tudi, kadar stari starši živijo s svojimi odraslimi otroki.

Takrat se pogosto počutijo odvečne, saj so otroci neodvisni in jih ne potrebujejo

več. Predvsem se mladi starši pri vzgoji otrok opirajo na družbeno pomoč in otroške

ustanove (vrtec, jasli). Takšen način v družinah zmanjšuje pomen sodelovanja

babice in dedka v skrbi za otroka in v takšnem položaju se stari starši večkrat

31

počutijo odrinjene, čustveno zanemarjene in nezanimive. Ker skušajo ta čustven

konflikt v sebi rešiti, iščejo rešitve v odnosu do svojih vnukov. V primerjavi z

odraslimi otroki si želijo, da bi jih vnuki potrebovali. To jih spodbudi k razvajanju

vnukov, saj jih želijo narediti odvisne od sebe in jih na takšen način navežejo nase

(Košiček, 1992).

Zgodi se tudi, da stari starši vnuke uporabijo kot sredstvo za kljubovanje njihovim

staršem – svojim otrokom. Ko se starši trudijo za dosledno vzgojo, jih babice in

dedki pri tem ovirajo, saj otroka zagovarjajo, ko je ta grajan, ali pa mu dovolijo

stvari, ki so mu jih starši pravkar prepovedali. S takšnimi dejanji prizadenejo ugled

staršev, prav tako pa jim otežujejo vzgojo otrok (prav tam).

Vse to se v večini dogaja zaradi tega, ker so stari starši jezni na svoje otroke in se

jim želijo maščevati. Stara mama je navajena biti gospodar v družini, a ker je njen

otrok odrasel in je zaživel po svoje, je nehal ubogati svojo mater, to pa staro mamo

naredi ljubosumno in napadalno (prav tam).

2.2.4 Navezanost na stare starše

Če so otroci deležni ljubečega in doslednega starševstva, bolj pogosto tvorijo varno

navezanost s svojimi skrbniki skozi vse življenje in so pripravljeni raziskovati svoje

okolje brez strahu, da bi jim kdo škodoval (Edwards in Sweeney, 2007).

Slovenski otroci se s svojimi starimi starši pogosto videvajo, saj sta najmanj dve

tretjini otrok v rednem stiku s svojimi starimi starši (Mlakar, 2015). Boldin (2013;

povz. po Mlakar, 2015) v svoji raziskavi pravi, da ima velika večina mladih družin

pogoste stike s starimi starši, nekaj manj pa vsakodnevne stike. Pogosti stiki so

povezani tudi z načinom in bližino bivanja ter življenjskim okoljem, saj lahko

mlade družine in stari starši živijo v mestu, primestju ali vaškem okolju. Stiki med

vnuki in starimi starši, ki živijo v mestu, so manj pogosti kot stiki tistih, ki živijo v

vaškem in primestnem okolju. Več kot polovica anketiranih ima v vaškem in

primestnem okolju vsakodnevne stike. Poleg življenjskega okolja na pogostost

stikov vpliva tudi način bivanja. Manj kot polovica starih staršev, ki z vnuki živijo

v skupnem gospodinjstvu, ima z vnuki vsakodnevne stike. Pri tistih družinah, ki ne

32

živijo v skupnem gospodinjstvu s starimi starši, je le 20 % vsakodnevnih stikov. Na

pogostost stikov pa vpliva tudi bližina bivanja, saj je stikov več, če vnuki in stari

starši živijo bližje.

Vnuki, ki so bili udeleženi v raziskavi, so navedli, da pogosto preživljajo čas s

starimi starši ter da ga pogosteje preživljajo z babicami kot z dedki. Stari starši se z

vnuki družijo med vikendi, ko so bolni jim pomagajo, jih pokličejo, se pogovarjajo

in se družijo. Prav tako jim pogosto pripovedujejo pravljice, zgodbe in anekdote, ki

so povezane z družino (Mlakar, 2015).

2.2.4.1 Stari starši kot zamenjava za starše

Vlogo matere ali očeta lahko prevzame tudi kateri drug otrokov sorodnik,

največkrat je to babica, nato teta, lahko tudi dovolj starejša sestra, brat, dedek in

drugi. V sodobnih družinah večkrat opazimo babico kot namestnico matere. Mamo

lahko nadomesti deloma kadar je mama v službi, če pa je mama umrla, odšla in

zapustila družino ali preprosto noče imeti stika z otroki, pa jo lahko nadomesti tudi

popolnoma. Zgodi se tudi, da starši svojega otroka ne marajo in jih obremenjuje,

zato se njegovi vzgoji odpovedo. Takšni starši otroku naredijo uslugo, saj so stari

starši, ki otrokove starše nadomestijo, veliko boljši starši temu otroku kot njegovi

pravi starši (Košiček, 1992).

V več različnih državah več kot 5 % vnukov, ki so mlajši od 18 let, živi s svojimi

starimi starši. Ker se pričakovana življenjska doba veča, se povečuje tudi število

starih staršev, ki so na voljo, da vnuki živijo pri njih. Ker stari starši živijo dlje, bo

tudi veliko starejših starih staršev prevzelo nadomestno starševstvo njihovih

mladoletnih vnukov (Edwards in Sweeney, 2007).

Kadar mama hodi v službo, babica predstavlja prav tako pomembno vzgojiteljico

otrok kakor mama, zgodi pa se tudi, da starša tudi v prostem času ne pokažeta

zanimanja za svoje otroke, zato takrat babica popolnoma nadomesti mamo in

postane glavna vzgojiteljica. V veliki večini starši otroke raje, kot da bi jih poslali

v vrtec, pustijo pri stari mami (Košiček, 1992).

33

V družbi pogosto naletimo na kritike na babičino in dedkovo ravnanje z otroki, saj

ljudje mislimo, da so stari starši otroke pripravljeni razvaditi, starši pa nato težko

opravijo svoje delo in jih ne morejo pravilno vzgajati, a to vsekakor spada pod

predsodek. Avtor je v svetovalnici za starše in otroke ugotovil, da imajo otroci, ki

živijo pri babici in so pod njenim vplivom, manj pogosto pojavljanje čustvenih

težav, motenj v vedenju, nevroze in vzgojnih problemov, kot tisti otroci, ki babice

nimajo ob sebi, vzgajajo pa jih le starši. Torej lahko povzamemo, da v našem okolju,

stare mame in stari očetje, niso pomembno boljši vzgojitelji kot starši, nimamo pa

pravice trditi, da vzgajajo slabše kot starši (prav tam).

Najbolj koristno je, če se otrok na starše najmočneje čustveno naveže, saj ga bodo

ti vzgajali najdlje, zato tudi ni dobro, če stara mama in stari oče dobita vlogo glavnih

družinskih vzgojiteljev, saj lahko umreta še preden otrok doseže mladostno dobo.

Če pa se to zgodi, potem imata starša težko nalogo, saj bosta morala prevzeti glavno

vlogo vzgojitelja, kar pa do tedaj nista bila, z otrokom pa niti nista ustvarila dovolj

trdnih čustvenih temeljev (prav tam).

Otrok se najbolj enači z osebami, ki so predstavljeni kot glavni vzgojitelji in

sprejema njihova stališča ter posnema njihova vedenja. Če so glavni vzgojitelji stari

starši, se otrok z njima teže enači zaradi različnih razlogov. Eden izmed razlogov je

starostna razlika med starima staršema in otrokom, ta razlika pa s seboj prinese še

razlike v mišljenju, nagnjenjih, njihovih potrebah in interesih. Vsi ti razlogi

pomenijo manjšo medsebojno razumevanje in manjše čustveno ujemanje (prav

tam).

Koristno za otroka je, če imajo njegovi vzgojitelji prilagodljivo osebnost, kar pa ne

velja za starejše ljudi. Ti so bolj konservativni in so nezaupljivi do novih in

drugačnih stvari (prav tam).

Ko stari starši prevzamejo vlogo skrbnika, vzornika in med drugim tudi nosilca

tradicije, nastane medgeneracijski odnos, s katerim so vnuki zelo zadovoljni. Stari

starši ohranjajo rituale in izkušnje, ki so jih doživeli v preteklosti. Stari starši so

vnukom tudi vzor in takrat imajo na vnuke večji vpliv. Mladostniki pravijo, da so z

odnosom, ki ga imajo s starimi starši, bolj zadovoljni, ko jim ti priskočijo na pomoč

34

in jim nudijo čustveno oporo tudi takrat, ko živijo daleč narazen (Taylor, Robila in

Lee, 2005; povz. po Mlakar, 2015).

2.2.4.2 Vedenje in šola

Stari starši vnukom, ki jih vzgajajo, lahko nudijo ljubeče domače okolje, ki je bolj

pozitivno, kot če za njih skrbijo tujci. Vzgajanje otrok je za stare starše težavno, a

se nad tem ne pritožujejo, čeprav je to čas, ko bi morali uživati čas umirjenosti in

tišine (Edwards in Daire, 2006). Ker so nekateri stari starši že v svojih šestdesetih

letih, se bojujejo z vrnitvijo k vlogi nadomestnega starševstva za polni delovni čas.

To bi lahko vplivalo na njihove sposobnosti za pomoč vnukom pri ustreznem

razvoju in izobraževanju (Harrison, Richman in Vittimberga, 2000: povz. po

Edwards in Sweeney, 2007). Raziskave so pokazale, da imajo vnuki boljše fizično

zdravje in manj vedenjskih težav, če jih vzgajajo stari starši, kot tisti, ki živijo samo

z enim staršem. Fantje, ki so jih vzgajali stari starši, so pokazali več vedenjskih

težav kot dekleta, prav tako pa z akademskega vidika bolje funkcionirajo tisti otroci,

ki so vzgojeni s strani starejše stare mame, kot tisti, ki imajo mlajšo staro mamo.

Solomon in Marx (1995; povz. po Edwards in Daire, 2006) pravita, da do tega

prihaja zato, ker mlajše stare mame v svojo vlogo vstopijo prezgodaj in te vloge ne

marajo, zato porabijo manj časa, da vnukom zagotovijo podporo pri izobraževanju.

Vertikalni in horizontalni vzorci za integracijo, ki so ustanovljeni zgodaj v

življenju, predstavljajo posebna razmerja navezanosti, ki vplivajo na kasnejši

razvoj. Vertikalna navezanost do primarnih skrbnikov se začne v prvih nekaj

mesecih, medtem ko se horizontalna navezanost ponavadi oblikuje kasneje v

življenju, med vrstniki, in je osnova za socialne izmenjave s prijatelji. Kadar pa so

vnuki prisiljeni zapustiti svoje starše in odidejo k starim staršem, imajo lahko težave

pri učenju te spretnosti, ki je potrebna za vzpostavitev horizontalne navezanosti. Ti

zgodnji vertikalni in horizontalni odnosi navezanosti vplivajo na delovanje, ki je

povezano s šolo na kognitivnih, vedenjskih in socialno-čustvenih področjih.

Otrokova varna navezanost na stare starše krepi socialno-čustveni razvoj otrok in

lahko zmanjša verjetnost, da otroci razvijejo neprilagojeno vedenje, ki negativno

vpliva na njihovo delovanje v šoli. Varno navezani otroci imajo več možnosti za

35

razvoj in uporabo spretnosti za reševanje problemov, saj do svojih skrbnikov (stari

starši) tvorijo močno zaupanje in ne vidijo ovir pri raziskovanju, asimilaciji,

prilagoditvi in učenju iz svojega okolja. Otroci, ki niso varno navezani, so lahko

deležni socialno-čustvenih primanjkljajev, lahko imajo težave v socialnih odnosih

in so pretirano občutljivi na zahtevnost v šoli (Edwards in Sweeney, 2007).

Stari starši, ki skrbijo za svoje vnuke, lahko na delovanje otrok vplivajo dobro ali

slabo, odvisno od oskrbe, ki jim jo zagotavljajo. Stari starši, ki so sposobni, da

otrokom nudijo občutljivo oskrbo, ali pa so se takšne oskrbe pripravljeni naučiti,

okrepijo vnukovo delovanje v šoli. Če želimo, da vnuki vzpostavijo varno

navezanost s starimi starši, morajo biti ti veliko bolj občutljivi na potrebe svojih

vnukov kot v tipičnih družinskih razmerjih, v katerih na otroke niso vplivali

negativni življenjski dogodki (prav tam).

Stari starši, ki so malo starejši, nimajo veliko izkušenj z vzgajanjem otrok v

sodobnem čas, saj so izgubili stik z njihovimi interesi (računalniki, video igre, ipd.).

Takšni stari starši imajo zato lahko težave z razumevanjem najnovejših zahtev, ki

jih postavlja šola, prav tako z aktualnimi šolskimi predmeti. Čeprav otrokom težje

nudijo pomoč pri domačih nalogah in dejavnostih, ki so povezane s šolo, pa stari

starši, ki za vnuke skrbijo, predstavljajo pomembno osebnost, na katero se morajo

vnuki navezati, saj nudijo fizično in čustveno nego. Stari starši morajo vnukom, ki

jih vzgajajo, služiti kot zavetje (prav tam).

Šola je odličen vir pomoči, da starim staršem pomaga pri upravljanju potreb

njihovih vnukov. Šole se nahajajo v središču, so sestavni del večine skupnosti, prav

tako pa se v njih nahajajo strokovnjaki, ki imajo potrebno znanje in spretnosti za

razvoj in izvedbo intervencij za tiste otroke, ki jih vzgajajo stari starši. Ker otroci

velik del dneva preživijo v šoli, bi morale intervencije vsebovati bistvene šolske

komponente. Takšni posegi bi pripomogli starim staršem za lažjo vključitev v

razumevanje šolstva in lažjo pomoč svojim vnukom. Starim staršem lahko na

pomoč priskočijo šolski psihologi, šolski svetovalni delavci in drugi zaposleni. Šola

organizira posamezne sestanke z vnuki in starimi starši, občasno pa se dobijo tudi

skupaj. Otrokom, ki živijo s starimi starši in imajo težave v šoli, poskušajo urediti,

da ima več let isto učiteljico in iste sošolce. Socialni delavci lahko starim staršem

nudijo pomoč tako, da jih povežejo z agencijami v skupnosti in drugimi viri, ki jim

36

nudijo terapevtsko, finančno in socialno pomoč. Lahko se pridružijo tudi

podpornim skupinam (prav tam).

Če povzamemo, obstaja veliko starih staršev, ki se pri vzgoji vnukov srečujejo s

socialno-čustvenimi in fizičnimi težavami. Pri vnukih se v takšnih družinah

pojavijo tudi akademske, vedenjske in druge težave, ki so povezane s šolo. Člani

takšnih družin potrebujejo sistematično pomoč, ki jim jo lahko nudi šolsko osebje

ter jim s tem ublažijo težave, s katerimi se srečujejo, ob enem pa izboljšajo rezultate

izobraževanja. Vnuki in njihovi stari starši so med seboj tesno navezani, stari starši

pa lahko postanejo zavezniki s šolskimi strokovnjaki, ki jim zagotovijo ustrezen

vnukov socialno-čustven razvoj in uspeh v šoli (prav tam).

2.2.4.3 Vnuki z ločenimi starši

Ena večjih demografskih sprememb v zadnjih 30 letih je porast števila ločitev v

družini. Hetherington (1989) je odkril, da se odnos med starimi starši in otokom ob

ločitvi njegovih staršev poveča, a ne obstaja veliko dokazov, da imajo stari starši

pomembno vlogo pri socialnem, čustvenem in kognitivnem razvoju vnukov, razen

če ti živijo skupaj. Namesto tega je stare starše označil kot neke vrste rezervo, ko

gredo katere stvari narobe. Ob ločitvi so stari starši kot pomožno sredstvo za

krepitev navezanosti med materjo in otrokom. Medtem ko je odnos med njima zelo

pomemben, je zelo pomemben tudi odnos starih staršev z vnukom. Ko se zakonca

soočita z ločitvijo, se njuni starši soočajo z vprašanji, ki se nanašajo na navezanost.

Včasih je ta sprememba (ločitev) koristna za mlade, saj so sposobni doseči varno

navezanost s svojimi starimi starši. Ta navezanost lahko ublaži negativne posledice

ločitve. Prav tako obstaja možnost, da lahko z navezanostjo na stare starše

prebrodijo skozi negotovo navezanost na starše (Everett Henderson, 2001).

Simpson (1992; povz. po Everett Henderson, 2001) je s kolegi raziskal, da lahko

napovemo, da v takšnih okoliščinah varno navezani vnuki iščejo čustveno podporo

pri svojih starih starših, varno navezani stari starši pa so bolj nagnjeni k temu, da za

takšno podporo poskrbijo. Thompson in Lamb (1986; povz. po Everett Henderson,

2001) sta ugotovila, da na razmerje med vnukom in starimi starši vpliva kakovost

odnosa med starimi starši in njihovim otrokom, ki se ločuje. Teorija navezanosti

37

napoveduje, da bo stres, ki je prisoten ob ločitvi, povezan s stilom navezanosti

udeleženca zato, da bo določil, v kakšnem obsegu bodo stari starši vključeni v

dogajanje. Stari starši, ki imajo varen stil navezanosti, bi pustili, da se jih izkoristi

za pomoč svojim otrokom in vnukom. Poleg tega je za srednjo generacijo z varno

navezanim stilom bolj verjetno, da bodo za pomoč prosili.

Če povzamemo vlogo starih staršev pri ločitvi, Johnson (1998) ugotavlja, da stari

starši priskočijo na pomoč v urgentnih primerih, ko pa teh primerov ni, so prisotni

kot pomemben družinski vir. Z raziskavo so ugotovili, da močna navezanost na

stare starše deluje kot zaščitni dejavnik za otroke iz ločenih družin. Rezultati so

pokazali tudi, da je navezanost na stare starše pomembna za otroke, ne glede na to

ali prihajajo iz ločene ali popolne družine, saj imajo vsi otroci, ki so na stare starše

močno navezani, od tega le koristi (prav tam).

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Namen in cilji

Namen empiričnega dela magistrske naloge je preučiti kakovost navezanosti na

stare starše pri otrocih, ki obiskujejo osnovno šolo od 1. do 5. razreda. Preučili smo

veljavnost Lestvice navezanosti na stare starše (Cugmas, neobjavljeno delo) in

povezanost med navezanostjo učencev in spolom učenca, razredom, ki ga

obiskujejo učenci, ter zaposlenostjo in oddaljenostjo bivanja starih staršev. Prav

tako smo preučili, ali obstajajo povezave med navezanostjo učencev in starimi starši

glede na to, ali so stari starši po mamini ali po očetovi strani.

3.2 Raziskovalna vprašanja

Za potrebe empiričnega dela magistrske naloge smo izvedli raziskavo z anketnim

vprašalnikom. Zastavili smo si sledeča raziskovalna vprašanja:

1. Kateri vzorec navezanosti učencev na stare starše je pri učencih

najpogostejši?

38

2. Ali obstajajo razlike v navezanosti učencev na stare starše glede na spol

vnuka?

3. Ali obstajajo razlike v navezanosti učencev na stare starše glede na

razred osnovne šole, ki ga obiskujejo učenci?

4. Ali obstajajo razlike v navezanosti učencev na stare starše glede na to,

ali so stari starši po mamini ali po očetovi strani?

5. Ali obstajajo razlike v navezanosti učencev na stare starše glede na

starost starih staršev?

6. Ali obstajajo razlike v navezanosti učencev na stare starše glede na

status zaposlitve starih staršev?

7. Ali obstajajo razlike v navezanosti učencev na stare starše glede na

oddaljenost bivanja starih staršev?

3.3 Hipoteze

H1: Predvidevamo, da med vnuki in starimi starši prevladuje varna navezanost,

pojavljajo pa se tudi drugi vzorci navezanosti.

H2: Predvidevamo, da ne obstajajo razlike pri navezanosti vnukov na stare starše

glede na spol vnukov.

H3: Predvidevamo, da obstajajo razlike pri navezanosti vnukov na stare starše glede

na razred, ki ga obiskujejo vnuki.

H4: Predvidevamo, da ne obstajajo razlike pri navezanosti vnukov na stare starše

glede na to, po čigavi strani so stari starši.

H5: Predvidevamo, da ne obstajajo razlike pri navezanosti vnukov na stare starše

glede na starost starih staršev.

H6: Predvidevamo, da ne obstajajo razlike pri navezanosti vnukov na stare starše

glede na zaposlenost starih staršev.

H7: Predvidevamo, da obstajajo razlike pri navezanosti vnukov na stare starše glede

na oddaljenost bivanja starih staršev.

39

3.4 Metodologija

3.4.1 Raziskovalna metoda

V empiričnem delu magistrske naloge smo uporabili deskriptivno in kavzalno-

neeksperimentalno metodo empiričnega pedagoškega raziskovanja. S pomočjo

vprašalnika, ki je vseboval Lestvico navezanosti na stare starše (Cugmas,

neobjavljeno delo), smo zbrali podatke in jih obdelali v programu SPSS.

Vprašalnik je prilagojen ugotavljanju navezanosti vnukov na stare starše, s pomočjo

lestvice navezanosti pa lahko ugotovimo tudi stile navezanosti. Vprašalnike so

izpolnjevali stari starši.

3.4.2 Raziskovalni vzorec

V raziskavi so sodelovali stari starši učencev, ki obiskujejo osnovno šolo v

Trbovljah, in sicer od 1. do 5. razreda.

Razdeljenih je bilo 420 vprašalnikov, 105 učencem. V času anketiranja, od 9. 5. do

23. 5. 2016, smo dobili vrnjenih 199 izpolnjenih vprašalnikov, ti pa se nanašajo na

86 učencev. Obdelanih je bilo torej 47,4 % vseh razdeljenih vprašalnikov. Vsi

vprašalniki so bili razdeljeni na Osnovno šolo Trbovlje.

Za lažje razumevanje smo uvedli okrajšave, in sicer:

MM = stara mama po otrokovi mamini strani

OM = stari oče po otrokovi mamini strani

MO = stara mama po otrokovi očetovi strani

OO = stari oče po otrokovi očetovi strani

Tabela 1: Razmerje med anketiranimi starimi starši

40

Pri anketiranju so prevladovale stare mame po mamini strani, sledijo jim stare

mame po očetovi strani, nato pa stari očetje po mamini strani. Najmanj sodelujočih

je bilo starih očetov po očetovi strani.

Tabela 2: Spol anketiranih starih staršev

Pri anketiranju je sodelovalo približno 14 odstotkov več starih mam kot starih

očetov.

Tabela 3: Starost anektiranih starih staršev

Več kot polovica udeležencev, ki so sodelovali v raziskavi, je starih med 60 in 69

let. Sledijo jim stari starši, ki so stari od 50 do 59 let, nato pa tisti, ki so starejši od

70 let. Najmanj sodelujočih je bilo starih do 49 let. Iz tabele je prav tako razvidno,

da so bile do 49 let stare le stare mame po mamini strani.

Tabela 4: Zaposlenost anketiranih starih staršev

Velika večina sodelujočih anketirancev je upokojenih, saj predstavljajo kar 76,9

odstotkov celote. Približno 19 odstotkov anketirancev je zaposlenih, najmanj pa je

nezaposlenih. Vidimo lahko, da so nezaposlene le stare mame, prav tako pa je starih

mam, ki so zaposlene, približno 30 odstotkov več kot starih očetov.

41

Tabela 5: Bivališče anketiranih starih staršev

Več kot 80 odstotkov sodelujočih anketirancev je od svojih vnukov oddaljenih manj

kot 20 kilometrov, kar pomeni, da živijo v njihovi bližini. Približno 11 odstotkov

jih živi daleč od svojih vnukov in so oddaljeni 20 kilometrov ali več, okrog 7

odstotkov pa z vnuki živi v skupnem gospodinjstvu.

Tabela 6: Spol vnukov

Stari starši so odgovarjali na vprašalnike, ki so se nanašali na vnuke. Vprašalniki so

bili izpolnjeni za skupno 86 vnukov, je pa sodelovalo približno 7 odstotkov več

vnukinj kot vnukov.

Tabela 7: Kateri razred obiskujejo vnuki

V času anketiranja je največ vnukov obiskovalo četrti razred osnovne šole, najmanj

pa peti razred osnovne šole. Prvi, drugi in tretji razred je obiskovalo po približno

20 odstotkov vnukov.

42

3.4.3 Postopki zbiranja podatkov

a) Organizacija zbiranja podatkov

Za začetek smo sestavili šest splošnih vprašanj, zraven pa dodali še Lestvico

navezanosti na stare starše (Cugmas, neobjavljeno delo). Po mentoričinem pregledu

splošnih vprašanj smo anketni vprašalnik sondažno uporabili. Čeprav smo

pričakovali, da bodo imeli stari starši težave pri izpolnjevanju vprašalnika, teh ni

bilo, zato smo anketiranje lahko izvedli. Vrnjene vprašalnike smo za lažjo obdelavo

podatkov označili s šiframi. Na podlagi šifer smo tudi vedeli, kateri stari starši so

odgovarjali za istega vnuka. Anketiranje je bilo anonimno.

b) Vsebinsko-metodološke značilnosti

Vsebinsko-formalne značilnosti

Na anketnem vprašalniku je 6 splošnih vprašanj, od tega jih je 5 zaprtega tipa, saj

imajo že vnaprej ponujene odgovore. Ta vprašanja sprašujejo po spolu vnuka,

razredu osnovne šole, ki ga obiskuje, ali so stari starši po mamini ali po očetovi

strani, starost starih staršev, status zaposlitve starih staršev in oddaljenost bivanja

starih staršev. Eno vprašanje je odprtega tipa, saj morajo stari starši zapisati svojo

starost. Vprašanjem sledi Lestvica navezanosti na stare starše (Cugmas,

neobjavljeno delo), ki vsebuje 24 postavk. Pri posamezni postavki se lahko

anketiranci odločijo med petimi stopnjami, in sicer: nikoli, redko, včasih, pogosto,

zelo pogosto ali vedno.

Merske karakteristike

o Veljavnost smo kontrolirali na takšen način, da smo deset starih

staršev najprej povprašali po njihovem odnosu z vnuki. Pustili smo

jim, da prosto govorijo, včasih smo jih le spodbudili in jim zastavili

kakšno podvprašanje kot npr.: Opišite svojega vnuka.; Kaj skupaj

počneta?; Ali se razumeta?; Pride kdaj do težav? in podobno. Šele

nato smo jim razdelili vprašalnike in rešene vprašalnike primerjali z

intervjuji. Intervjuji in vprašalniki so se ujemali (glej točko 3.5.4).

43

o Zanesljivost smo dosegli z natančnimi navodili in vprašanji, pri tem

pa nam je bilo v veliko pomoč tudi sondažno anketiranje (intervju),

saj je pokazalo ustreznost vprašanj in odgovorov.

c) Opis pripomočka

Anketni vprašalnik je poleg že prej omenjenih splošnih vprašanj vseboval tudi

Lestvico navezanosti na stare starše (Cugmas, neobjavljeno delo) s 24 trditvami. Te

trditve lahko kategoriziramo v štiri različne vzorce navezanosti, predstavljeni pa

bodo v spodnji tabeli.

Tabela 8: Kategorizacija trditev

T1 AMBIVALENTNOST T13 NEORIENTIRANOST /

NEORGANIZIRANOST

T2 AMBIVALENTNOST T14 IZOGIBANJE

T3 VARNOST T15 IZOGIBANJE

T4 VARNOST T16 AMBIVALENTNOST

T5 NEORIENTIRANOST /

NEORGANIZIRANOST

T17 VARNOST

T6 AMBIVALENTNOST T18 NEORIENTIRANOST /

NEORGANIZIRANOST

T7 IZOGIBANJE T19 NEORIENTIRANOST /

NEORGANIZIRANOST

T8 VARNOST T20 VARNOST

T9 NEORIENTIRANOST /

NEORGANIZIRANOST

T21 NEORIENTIRANOST /

NEORGANIZIRANOST

T10 AMBIVALENTNOST T22 IZOGIBANJE

T11 IZOGIBANJE T23 AMBIVALENTNOST

T12 VARNOST T24 IZOGIBANJE

Legenda: T1 – Vnuk/inja mi ves čas sledi, kar »prilepi« se name.; T2 – Vnuk/inja se mi upira,

trmoglavi.; T3 – Vnuk/inja išče telesni stik z mano (npr. hoče se pocartat).; T4 – Vnuk/inja mi zaupa

svoje skrivnosti.; T5 – Vnuk/inja se v moji prisotnosti obnaša zmedeno ali čudno.; T6 – Vnuk/inja

je jezen/jezna name.; T7 – Vnuka/vnukinjo s težavo pripravim do tega, da mi pove, kaj ga/jo teži.;

44

T8 – Vnuka/vnukinjo hitro potolažim, če je vznemirjen/-a.; T9 – Vnuk/inja me nadzira in

komandira.; T10 – Vnuk/inja ni vodljiv/a, me ne uboga.; T11 – Vnuk/inja me ignorira. Se dela, kot

da me ni.; T12 – Vnuk/inja je vesel/a, ko me vidi.; T13 – Vnuk/inja kaže pretirano skrb zame.; T14

– Vnuk/inja se izogiba mojemu objemu.; T15 – Vnuk/inja se dela, kot da me ne pozna.; T16 –

Vnuk/inja je ljubosumen/ljubosumna, če se posvetim komu drugemu.; T17 – Vnuk/inja pride k meni,

če ima težave s starši ali kom drugim.; T18 – Vnuk/inja me tolaži, kot da bi bil/a odrasel/odrasla.;

T19 – Vnuk/inja se me boji.; T20 – Vnuk/inja želi, da se skupaj igrava ali da mi pomaga pri domačih

opravilih.; T21 – Vnuk/inja je jezen/jezna, žalosten/žalostna ali prestrašen/prestrašena, če mora brez

staršev ostati pri meni.; T22 – Vnuk/inja je brezbrižen/brezbrižna za moje težave.; T23 – Vnuk/inja

me hoče samo zase.; T24 – Vnuk/inja mi pokaže, da me ne potrebuje.

3.4.4 Postopki obdelave podatkov

Podatke, ki smo pridobili z anketnim vprašalnikom, smo kvantitativno obdelali in

analizirali. Uporabili smo deskriptivno in inferenčno statistiko, pridobljene podatke

pa smo obdelali s pomočjo programa SPSS Statistics 22.

Vse pridobljene podatke smo prikazali v tabelah, vprašanjem zaprtega tipa pa smo

določili absolutne (f) in odstotne (f%) frekvence ter njihove povprečne vrednosti.

Odvisne spremenljivke smo glede na njihovo pogostost v tabeli rangirali.

Odvisne spremenljivke so ordinalne, zato smo za preverjanje statistične značilnosti

glede na spol uporabili Mann-Whitney U test, saj smo imeli na voljo samo dva

odgovora. Ker so ostale neodvisne spremenljivke imele na voljo več odgovorov,

smo uporabili Kruskal - Wallisov H preizkus.

Za preverjanje statistične značilnosti smo uporabili stopnjo tveganja P=0,05.

45

3.5 Rezultati vprašalnikov in intervjujev

3.5.1 Ugotavljanje veljavnosti Lestvice navezanosti na stare starše

Tabela 9: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo A

Na podlagi intervjuja, ki smo ga opravili s staro mamo, ki je odgovarjala za vnuka

A (Priloga 1), lahko razberemo, da vnuk stari mami težko zaupa svoje skrivnosti in

da ga s težavo pripravi do tega, da ji zaupa težave, da vnuk na staro mamo ni nikoli

jezen, prav tako pa vnuka za staro mamo skrbi. Iz intervjuja lahko razberemo tudi

to, da vnuk rad pomaga pri hišnih opravilih, če je vznemirjen, ga stara mama lahko

hitro potolaži. Pri intervjuju lahko opazimo, da se večino povedanega ujema s

trditvami, ki spadajo med varno navezanost, nekaj manj pa je takšnih, ki bi sodile

med ostale vzorce.

Iz tabele 9 je razvidno, da ima pri osebi A na Lestvici navezanosti na stare starše

najvišjo oceno varna navezanost, saj ima oceno čez 3, sledi ji

neorientiranost/neorganiziranost, ki ima oceno 2, ostali dve pa nista pomembno

izraženi, saj je njuna povprečna ocena manj kot 2.

Če primerjamo intervju z rezultati anketnega vprašalnika, lahko rečemo, da stara

mama pri reševanju vprašalnika ni odstopala od prej povedanega, zato lahko

potrdimo ujemanje med intervjujem in vprašalnikom.

46

Tabela 10: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo B

Na podlagi intervjuja (Priloga 2), ki ga je stara mama opravila glede na vnukinjo B,

lahko razberemo, da je vnukinja včasih trmasta, včasih tudi jezna na staro mamo,

želi pa jo tudi samo zase. Vnukinja je stare mame vedno vesela, jo veliko objema

in se rada druži z njo, prav tako pa ji rada pomaga pri hišnih opravilih.

Besede v intervjuju se ujemajo s trditvami, ki predstavljajo večinoma varno

navezanost ter ambivalentno navezanost.

Iz tabele 10 je razvidno, da je na Lestvici navezanosti na stare starše najvišjo oceno

dobila varna navezanost, sledita pa ji ambivalentnost in

neorientiranost/neorganiziranost. Pri vnukinji B vzorec izogibanja ni pomembno

izražen.

Stara mama pri izpolnjevanju vprašalnika ni odstopala od prej povedanega, lahko

pa ugotovimo, da je za tiste trditve, ki spadajo med ambivalentno navezanost,

dejala, da se dogajajo včasih, za tiste, ki pa spadajo med varno navezanost, pa, da

se dogajajo pogosto. Intervju se torej ujema s tabelo 10.

Tabela 11: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo C

Na podlagi intervjuja, ki je bil opravljen s staro mamo glede na vnuka C (Priloga

3), lahko razberemo, da se vnuk pogosto želi igrati s staro mamo in ji tudi pomagati

pri hišnih opravilih. Včasih je nanjo jezen, rad pa veliko časa preživi v njeni družbi.

Kar je povedala stara mama, se ujema s trditvami, ki spadajo med varno navezanost

47

in med ambivalentno navezanost, a ker so trditve, ki spadajo med ambivalentnost,

bile izražene kot včasih, varne pa kot velikokrat, prevladuje varna navezanost.

V tabeli 11 lahko vidimo, da ima na Lestvici navezanosti na stare starše varna

navezanost najvišjo oceno, sledita pa ji neorientiranost/neorganiziranost in

ambivalentnost. Najnižjo povprečno oceno ima izogibajoča navezanost.

Če primerjamo rezultate vprašalnika in intervju lahko potrdimo ujemanje, saj se pri

obeh najbolj kaže varna navezanost, nekaj pa je prisotne tudi ambivalentne

navezanosti.

Tabela 12: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo D

Na podlagi intervjuja, ki ga je opravil stari oče glede na vnukinjo D (Priloga 4),

lahko razberemo, da se vnukinja in stari oče veliko družita, hodita na sprehode, se

igrata, vnukinja pa je vedno nasmejana, starega očeta veliko objema, po čemer

lahko sklepamo, da je vesela, kadar je v njegovi družbi. Včasih je tudi trmasta in

želi, da je vse tako, kot si zamisli. Največ povedanega se ujema s trditvami, ki

spadajo med varno navezanost, nekaj malega pa jih je tudi pri ambivalentni

navezanosti.

Pri vnukinji D lahko iz tabele 12 razberemo, da je na Lestvici navezanosti na stare

starše najbolj izražena varna navezanost, saj ima najvišjo povprečno oceno. Sledita

ji ambivalentnost in neorientiranost/neorganiziranost, najnižjo oceno pa ima

izogibanje.

Če primerjamo intervju in vprašalnik, lahko opazimo, da stari oče pri reševanju

vprašalnika ni odstopal od prej povedanega, saj vidimo, da je pri obeh najbolj

pogosta varna navezanost.

48

Tabela 13: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo E

Na podlagi intervjuja, ki ga je stari oče opravil glede na vnuka E (Priloga 5), lahko

razberemo, da se vnuk in stari oče veliko družita, vnuk pa mu rad pomaga pri

opravilih. Vnuk je vedno vesel, ko ga vidi, včasih pa ga stari oče težko pripravi, da

bi mu zaupal svoje težave. Večina opisa se ujema s trditvami varne navezanosti,

ena pa spada tudi med izogibajočo navezanost.

V tabeli 13 lahko vidimo, da ima pri vnuku E na Lestvici navezanosti na stare starše

varna navezanost visoko povprečno oceno, sledita pa ji

neorientiranost/neorganiziranost in ambivalentnost. Najnižjo oceno je pri vnuku E

dobila izogibajoča navezanost.

Primerjava intervjuja in vprašalnika pokaže, da pri obeh izstopa varna navezanost,

kar pomeni, da stari oče pri reševanju vprašalnika ni odstopal od prej povedanega,

zato se intervju in vprašalnik ujemata.

Tabela 14: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo F

Na podlagi intervjuja, ki smo ga opravili s starim očetom glede na vnuka F (Priloga

6), lahko razberemo, da ima vnuk starega očeta zelo rad, se rad druži z njim, stari

oče pa ga zna tudi hitro potolažiti, če je vznemirjen. Vnuk je ubogljiv in včasih

pokaže skrb za starega očeta. Ker se skupaj zabavata, predvidevamo, da se skupaj

igrata. Nekaj stvari kaže na izogibajočo navezanost, nekaj pa na

49

neorientirano/neorganizirano, a večina se ujema s trditvami, ki spadajo med varno

navezanost.

Vidimo lahko, da je pri vnuku F na Lestvici navezanosti na stare starše varna

navezanost dobila zelo visoko povprečno oceno, drugo mesto pa si delita

ambivalentnost ter neorientiranost/neorganiziranost, ki imata enako povprečno

oceno. Najnižjo povprečno oceno so dobile trditve, ki so predstavljale izogibajočo

navezanost.

Intervju in vprašalnik se ujemata, saj je pri obeh najbolj izražena varna navezanost,

kar pomeni, da stari oče pri reševanju vprašalnika ni odstopal od tega, kar je prej

povedal o svojem odnosu z vnukom.

Tabela 15: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo G

Na podlagi intervjuja, ki smo ga opravili s staro mamo glede vnukinje G (Priloga

7), lahko razberemo, da se vnukinja stari mami pogosto upira, je ne uboga in jo

nadzira ter komandira. Zgodi se tudi, da jo ignorira ter da se dela, da je ne pozna,

občasno pa se skupaj igrata in vnukinja pomaga stari mami pri hišnih opravilih.

Opis se ujema s trditvami, ki govorijo o varni navezanost, o ambivalentni

navezanosti ter o izogibajoči navezanosti. Najbolj pogoste so tiste, ki predstavljajo

ambivalentno navezanost, sledita pa varna in izogibajoča navezanost.

Iz tabele 15 lahko vidimo, da je pri vnukinji G na Lestvici navezanosti na stare

starše najvišjo povprečno oceno dobila ambivalentnost. Prav tako sta imeli

povprečno oceno nad oceno 3 varna in izogibajoča navezanost. Najnižjo povprečno

oceno je imela neorientirana/neorganizirana navezanost.

Če pogledamo intervju in rezultate vprašalnika, lahko vidimo, da prihaja do

ujemanja, saj je pri obeh najbolj izražena ambivalentna navezanost, sledita pa varna

50

in izogibajoča navezanost. To pomeni, da obstaja ujemanje med odgovori stare

mame, ki smo jih pridobili z intervjujem, in vprašalnikom.

Tabela 16: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo H

Na podlagi intervjuja, ki smo ga opravili s staro mamo glede na vnuka H (Priloga

8), lahko razberemo, da vnuk išče telesne stike s staro mamo, se z njo igra in je

vesel, kadar jo vidi. Včasih ji ves čas sledi, jo hoče samo zase, včasih pa je tudi

ljubosumen, če se stara mama pogovarja s kom drugim. Ta opis nakazuje, da pri

tem otroku prevladujeta varna in ambivalentna navezanost, a še vedno je varna

navezanost višje, saj je stara mama pri besednih zvezah, ki se ujemajo s trditvami

ambivalentne navezanosti, dejala, da se to dogaja včasih.

Pri vnuku H lahko iz tabele 16 vidimo, da je na Lestvici navezanosti na stare starše

najvišjo povprečno oceno dobila varna navezanost, prav tako pa je visoko ocenjena

ambivalentnost. Sledi neorientiranost/neorganiziranost, najnižjo povprečno oceno

pa je imela izogibajoča navezanost.

Lahko potrdimo ujemanje intervjuja in vprašalnika, saj je pri obeh najbolj izrazita

varna navezanost, dokaj visoko oceno pa ima tudi ambivalentna navezanost. To

pomeni, da pri reševanju vprašalnika stara mama ni odstopala od prej povedanih

odgovorov pri intervjuju.

Tabela 17: Povprečna ocena vzorcev navezanosti glede na osebo I

51

Na podlagi intervjuja, ki smo ga opravili s starim očetom glede na vnukinjo I

(Priloga 9), lahko sklenemo, da vnukinja s starim očetom išče telesni stik, mu zaupa

svoje skrivnosti in se z njim rada igra. Stari oče jo hitro potolaži, saj mu vnukinja

velikokrat zaupa svoje težave. Stari oče je o svoji vnukinji povedal samo takšne

stvari, ki se ujemajo s trditvami varne navezanosti.

Iz tabele 17 lahko vidimo, da je pri vnukinji I na Lestvici navezanosti na stare starše

varna navezanost dobila zelo visoko povprečno oceno, saj je to več kot 4. Sledi ji

ambivalentnost, nato neorientiranost/neorganiziranost, najnižjo povprečno oceno

pa je imelo izogibanje.

Pri intervjuju in vprašalniku lahko potrdimo ujemanje, saj lahko tako iz intervjuja

kot iz tabele razberemo, da pri obeh najbolj izstopa varna navezanost, to pa pomeni,

da stari oče pri reševanju vprašalnika ni odstopal od prej povedanega o svoji

vnukinji.

Tabela 18: Povprečna ocena vzorcev navezanosti, glede na osebo J

Na podlagi intervjuja, ki smo ga opravili s starim očetom glede vnuka J (Priloga

10), lahko razberemo, da je vnuk vedno vesel, ko vidi starega očeta, da se skupaj

pogosto igrata, stari oče pa vnuka brez težav potolaži, kadar ima ta težave.

Razberemo lahko tudi to, da včasih vnuk pokaže skrb za starega očeta in ga nato

tudi tolaži, kot da bi bil odrasel. Odgovori se ujemajo s trditvami, ki govorijo o

varni navezanosti in o neorientiranosti/neorganiziranosti. Najbolj pogoste so izjave,

ki spadajo pod varno navezanost, saj je stari oče za tiste izjave, ki spadajo med

neorientirano/neorganizirano, dejal, da se to dogaja včasih.

Pri vnuku J lahko iz tabele 18 vidimo, da so bile na Lestvici navezanosti na stare

starše vse trditve, ki se navezujejo na varno navezanost, označene z najvišjo oceno.

Sledijo ji ambivalentnost in neorientiranost/neorganiziranost, najnižjo oceno pa ima

izogibajoča navezanost.

52

Intervju in vprašalnik se ujemata, saj pri obeh izstopa varna navezanost, ki je še

posebej visoko oceno dobila pri izpolnjevanju vprašalnika. Ujemanje pomeni, da

stari oče ni odstopal od odgovorov, ki jih je podal pri intervjuju, ko je izpolnjeval

vprašalnik.

3.5.2 Prikaz in interpretacija pridobljenih podatkov o navezanosti

osnovnošolskih otrok na stare starše

Tabela 19: Število pojavljanj (f) in strukturni odstotki (f%) odgovorov anketirancev

glede strinjanja s trditvami Lestvice navezanosti na stare starše, rangirani po

povprečnih ocenah

53

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8. Stopnje: 1 – nikoli, 2 – redko, 3 – včasih, 4 – pogosto, 5 – zelo pogosto ali vedno.

Iz tabele 19 lahko razberemo, da so se anketirani stari starši najpogosteje strinjali s

tem, da so jih vnuki/-nje veseli/-e, kadar jih vidijo, ter da se stari starši in vnuki radi

skupaj igrajo. Povprečni oceni teh dveh trditev sta bili nad oceno 4, le slab odstotek

anketirancev ju je ocenil najnižje.

Sledijo štiri trditve, ki imajo povprečno oceno nad oceno 3, govorijo pa o tem, da

lahko stari starši vnuke hitro potolažijo, če so ti vznemirjeni, vnuki/-nje pa s starimi

starši iščejo telesni stik, jim zaupajo skrivnosti in kažejo pretirano skrb zanje.

Trditve, ki so na zadnjih treh mestih, imajo povprečno oceno malo nad oceno 1, z

oceno 5 pa teh trditev ni označil prav nihče.

54

Tabela 20: Povprečna ocena vzorcev navezanosti

Tabela 20 prikazuje povprečno oceno posameznega vzorca navezanosti. Sešteli

smo ocene posameznih trditev določenega vzorca navezanosti ter izračunali

povprečno oceno.

Prvih pet trditev spada v kategorijo varne navezanosti in čeprav je zadnja, šesta

trditev, ki spada v to kategorijo, na devetem mestu po pogostosti, lahko trdimo, da

je večina otrok na stare starše varno navezana, saj je skupna povprečna ocena teh

šestih trditev 3,51.

Ostale trditve, ki si sledijo glede na pogostost, so med seboj pomešane, lahko pa

povemo, da varno navezanim otrokom sledijo tisti, ki so ambivalentno navezani,

saj je povprečna ocena trditev, ki spadajo v to kategorijo, 2,17. Za ambivalentno

navezanimi otroki so neorientirano/neorganizirano navezani otroci, saj je

povprečna ocena trditev 1,9. Najmanj je takšnih otrok, ki spadajo v kategorijo

izogibajoče navezanosti, saj je povprečna ocena teh trditev 1,6. To pomeni, da so

anketirani stari starši pri teh trditvah največkrat dejali, da se s trditvami ne strinjajo

ter da za njihove vnuke to ni značilno.

Tabela 21: Izid Mann - Whitney U preizkusa razlik trditev varne navezanosti glede

na spol vnuka

Trditve R U P

T3 Ženski 105,30 4341,5 0,137

Moški 93,71

T4 Ženski 102,24 4672,0 0,532

Moški 97,34

T8 Ženski 92,09 4060,0 0,029

Moški 109,38

T12 Ženski 101,34 4769,0 0,665

Moški 98,41

55

T17 Ženski 109,96 3838,5 0,006

Moški 88,18

T20 Ženski 101,96 4702,0 0,580

Moški 97,67

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Izid Mann - Whitneyevega neparametričnega U testa je pokazal, da pri dveh

trditvah obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenja, ki izražajo varno

navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na spol vnukov/-inj, in sicer pri trditvah

T8 in T17. Pogosteje so vnuki tisti, katere lahko stari starši hitro potolažijo, če so ti

vznemirjeni, vnukinje pa pogosteje pridejo k starim staršem, če imajo težave s starši

ali kom drugim.

Tabela 22: Izid Mann - Whitney U preizkusa razlik trditev ambivalentne

navezanosti glede na spol vnuka

Trditve R U P

T1 Ženski 105,00 4374,5 0,163

Moški 94,07

T2 Ženski 105,47 4323,0 0,124

Moški 93,51

T6 Ženski 103,95 4487,5 0,247

Moški 95,31

T10 Ženski 107,55 4098,5 0,032

Moški 91,04

T16 Ženski 97,28 4620,0 0,449

Moški 103,23

T23 Ženski 100,74 4834,0 0,837

Moški 99,12

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 22 lahko razberemo, da je izid Mann - Whitneyevega U preizkusa pokazal,

da samo pri eni trditvi obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo ambivalentno navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na spol

vnukov/-inj, in sicer pri trditvi T10. Vnukinje so manj vodljive kot vnuki in ne

ubogajo starih staršev.

56

Tabela 23: Izid Mann - Whitney U preizkusa razlik trditev

neorientirano/neorganizirane navezanosti glede na spol vnuka

Trditve R U P

T5 Ženski 95,97 4479,0 0,131

Moški 104,78

T9 Ženski 107,16 4141,0 0,035

Moški 91,51

T13 Ženski 100,79 4828,5 0,825

Moški 99,06

T18 Ženski 98,70 4773,5 0,720

Moški 101,54

T19 Ženski 103,86 4497,5 0,093

Moški 95,42

T21 Ženski 101,97 4701,5 0,439

Moški 97,66

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 23 je razvidno, da je izid Mann - Whitneyevega U preizkusa pokazal, da

samo pri eni trditvi obstaja statistično značilna razlika v pogostosti vedenj, ki

izražajo neorientirano/neorganizirano navezanost vnukov/-inj na stare starše glede

na spol vnukov/-inj, in sicer pri trditvi T9. Bolj pogosto kot vnuki so vnukinje tiste,

ki stare starše nadzirajo in jih komandirajo.

Tabela 24: Izid Mann - Whitney U preizkusa razlik trditev izogibajoče navezanosti

glede na spol vnuka

Trditve R U P

T7 Ženski 95,72 4452,0 0,231

Moški 105,08

T11 Ženski 107,13 4144,5 0,019

Moški 91,54

T14 Ženski 94,12 4279,0 0,065

Moški 106,98

T15 Ženski 102,31 4664,5 0,334

Moški 97,26

T22 Ženski 99,02 4808,5 0,761

Moški 101,16

Ženski 97,93 4690,0 0,535

57

T24 Moški 102,46

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 24 je razvidno, da je izid Mann - Whitneyevega U preizkusa pokazal, da

samo pri eni trditvi obstajajo statično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo izogibajočo navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na spol vnukov/-

inj, in sicer pri trditvi T11. Vnukinje pogosteje kot vnuki stare starše ignorirajo ter

se delajo, kot da starih staršev ni.

Iz tabel 21, 22, 23 in 24 lahko razberemo, da pri vseh štirih vzorcih navezanosti

obstajajo trditve, pri katerih prihaja do statistično značilnih razlik v pogostosti

vedenj, ki izražajo navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na spol vnukov.

Hipotezo, da ne obstajajo statistično značilne razlike pri navezanosti vnukov na

stare starše glede na spol, lahko zato delno potrdimo.

Tabela 25: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev varne navezanosti

glede na razred, ki ga obiskuje vnuk oziroma vnukinja

Trditve R χ²

P

T3 Prvi razred 81,60 8,831 0,065

Drugi razred 112,09

Tretji razred 111,69

Četrti razred 98,22

Peti razred 98,03

T4 Prvi razred 93,63 9,561 0,049

Drugi razred 105,84

Tretji razred 111,60

Četrti razred 79,44

Peti razred 110,21

T8 Prvi razred 103,61 8,699 0,069

Drugi razred 118,59

Tretji razred 97,37

Četrti razred 81,63

Peti razred 99,51

T12 Prvi razred 95,53 8,162 0,086

Drugi razred 109,93

Tretji razred 110,73

Četrti razred 84,79

58

Peti razred 98,90

T17 Prvi razred 80,25 9,188 0,057

Drugi razred 111,28

Tretji razred 107,78

Četrti razred 94,72

Peti razred 108,97

T20 Prvi razred 116,53 19,223 0,001

Drugi razred 98,24

Tretji razred 119,09

Četrti razred 79,24

Peti razred 81,28

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 25 je razvidno, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal, da

pri dveh trditvah obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo varno navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na razred, ki ga vnuki/-

inje obiskujejo, in sicer pri trditvah T4 in T20. Najmanj pogosto svojim starim

staršem zaupajo skrivnosti vnuki/-inje, ki obiskujejo četrti razred osnovne šole,

najbolj pogosto pa se s starimi starši želijo igrati oziroma jim želijo pomagati pri

domačih opravilih vnuki/-inje, ki obiskujejo tretji razred osnovne šole.

Tabela 26: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev ambivalentne

navezanosti glede na razred, ki ga obiskuje vnuk oziroma vnukinja

Trditve R χ² P

T1 Prvi razred 96,16 18,031 0,001

Drugi razred 116,69

Tretji razred 119,69

Četrti razred 90,26

Peti razred 74,58

T2 Prvi razred 104,81 3,154 0,532

Drugi razred 109,86

Tretji razred 100,52

Četrti razred 92,69

Peti razred 91,28

T6 Prvi razred 97,49 1,291 0,863

Drugi razred 108,18

Tretji razred 97,78

Četrti razred 101,09

59

Peti razred 96,14

T10 Prvi razred 90,81 4,293 0,368

Drugi razred 109,26

Tretji razred 93,09

Četrti razred 109,56

Peti razred 99,61

T16 Prvi razred 96,16 10,636 0,031

Drugi razred 126,46

Tretji razred 94,83

Četrti razred 93,45

Peti razred 90,78

T23 Prvi razred 98,02 11,661 0,020

Drugi razred 126,69

Tretji razred 97,24

Četrti razred 92,05

Peti razred 86,89

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 26 je razvidno, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal, da

pri treh trditvah obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki izražajo

ambivalentno navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na razred, ki ga vnuki/-

inje obiskujejo, in sicer pri trditvah T1, T16 in T23. Najmanj pogosto se na starega

starša »prilepijo« vnuki/-inje, ki obiskujejo peti razred osnovne šole, najbolj

ljubosumni pa so na stare starše, če se pogovarjajo z drugo osebo, v drugem razredu

osnovne šole. Prav tako vnuki/-inje, ki obiskujejo drugi razred osnovne šole,

najpogosteje starega starša hočejo samo zase.

Tabela 27: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev

neorientirane/neorganizirane navezanosti glede na razred, ki ga obiskuje vnuk

oziroma vnukinja

Trditve R χ² P

T5 Prvi razred 93,52 10,236 0,037

Drugi razred 100,14

Tretji razred 90,73

Četrti razred 117,27

Peti razred 100,14

T9 Prvi razred 94,51 5,950 0,203

Drugi razred 104,46

60

Tretji razred 104,62

Četrti razred 111,04

Peti razred 84,65

T13 Prvi razred 95,22 7,148 0,128

Drugi razred 108,58

Tretji razred 113,10

Četrti razred 83,54

Peti razred 99,21

T18 Prvi razred 88,97 5,496 0,240

Drugi razred 111,08

Tretji razred 110,90

Četrti razred 95,73

Peti razred 93,71

T19 Prvi razred 103,52 3,101 0,541

Drugi razred 98,80

Tretji razred 96,94

Četrti razred 106,21

Peti razred 93,86

T21 Prvi razred 93,24 6,387 0,172

Drugi razred 105,24

Tretji razred 96,60

Četrti razred 111,46

Peti razred 94,51

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 27 je razvidno, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal, da

samo pri eni trditvi obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo neorientirano/neorganizirano navezanost vnukov/-inj na stare starše glede

na razred, ki ga vnuki/-inje obiskujejo, in sicer pri trditvi T5. Najbolj pogosto se ob

prisotnosti starih staršev zmedeno ali čudno obnašajo vnuki/-inje, ki obiskujejo

četrti razred osnovne šole.

Tabela 28: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev izogibajoče

navezanosti glede na razred, ki ga obiskuje vnuk oziroma vnukinja

Trditve R χ² P

T7 Prvi razred 80,51 9,930 0,042

Drugi razred 95,62

Tretji razred 110,87

61

Četrti razred 113,82

Peti razred 100,36

T11 Prvi razred 87,18 7,131 0,129

Drugi razred 111,76

Tretji razred 97,63

Četrti razred 108,36

Peti razred 97,36

T14 Prvi razred 103,36 3,733 0,443

Drugi razred 99,32

Tretji razred 91,57

Četrti razred 110,76

Peti razred 95,00

T15 Prvi razred 92,99 5,259 0,262

Drugi razred 97,26

Tretji razred 97,98

Četrti razred 110,46

Peti razred 102,47

T22 Prvi razred 105,24 2,682 0,612

Drugi razred 95,82

Tretji razred 103,35

Četrti razred 103,71

Peti razred 89,88

T24 Prvi razred 89,89 3,772 0,438

Drugi razred 97,61

Tretji razred 102,41

Četrti razred 111,29

Peti razred 99,71

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 28 je razvidno, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal, da

samo pri eni trditvi obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo izogibajočo navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na razred, ki ga

vnuki/-inje obiskujejo, in sicer pri trditvi T7. Najmanj pogosto imajo stari starši pri

vnukih/-injah težave, da jih pripravijo do tega, da jim povedo, kaj jih teži, če ti

obiskujejo prvi razred osnovne šole. Pri tem vedenju obstaja tendenca, da se z

razredom to vedenje pojavlja pogosteje.

62

Iz tabel 25, 26, 27 in 28 lahko razberemo, da pri vseh štirih vzorcih navezanosti

obstajajo trditve, pri katerih prihaja do statistično značilnih razlik v pogostosti

vedenj, ki izražajo navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na razred katerega

vnuki obiskujejo. Hipotezo, da obstajajo statistično značilne razlike pri navezanosti

vnukov na stare starše glede na razred, ki ga vnuki/-inje obiskujejo, lahko zato delno

potrdimo.

Tabela 29: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev varne navezanosti

glede na to, po čigavi strani so stari starši

Trditve R χ² P

T3 Stara mama/mamina

stran

106,19 3,097 0,377

Stara mama/očetova

stran

100,52

Stari oče/mamina stran 88,34

Stari oče/očetova stran 103,16

T4 Stara mama/mamina

stran

107,37 4,883 0,181

Stara mama/očetova

stran

102,32

Stari oče/mamina stran 101,15

Stari oče/očetova stran 82,99

T8 Stara mama/mamina

stran

106,12 2,382 0,497

Stara mama/očetova

stran

100,37

Stari oče/mamina stran 100,33

Stari oče/očetova stran 88,64

T12 Stara mama/mamina

stran

104,15 1,751 0,626

Stara mama/očetova

stran

99,31

Stari oče/mamina stran 92,67

Stari oče /očetova stran 102,87

T17 Stara mama/mamina

stran

97,67 0,289 0,962

Stara mama/očetova

stran

103,32

Stari oče/mamina stran 99,81

Stari oče/očetova stran 99,95

63

T20 Stara mama/mamina

stran

105,75 1,284 0,733

Stara mama/očetova

stran

99,74

Stari oče/mamina stran 94,60

Stari oče/očetova stran 97,18

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 29 je razvidno, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal, da

pri nobeni od trditev ne obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo varno navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na to, ali so stari starši

po mamini ali po očetovi strani.

Tabela 30: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev ambivalentne

navezanosti glede na to, po čigavi strani so stari starši

Trditve R χ² P

T1 Stara mama/mamina

stran

96,38 0,768 0,857

Stara mama/očetova

stran

98,77

Stari oče/mamina stran 101,60

Stari oče/očetova stran 105,80

T2 Stara mama/mamina

stran

102,74 0,635 0,888

Stara mama/očetova

stran

100,05

Stari oče/mamina stran 94,74

Stari oče/očetova stran 101,75

T6 Stara mama/mamina

stran

93,75 3,916 0,271

Stara mama/očetova

stran

108,91

Stari oče/mamina stran 93,23

Stari oče/očetova stran 107,57

T10 Stara mama/mamina

stran

98,23 0,169 0,982

Stara mama/očetova

stran

100,66

Stari oče/mamina stran 102,31

Stari oče/očetova stran 99,32

64

T16 Stara mama/mamina

stran

91,45 2,964 0,397

Stara mama/očetova

stran

105,00

Stari oče /mamina stran 99,38

Stari oče/očetova stran 108,95

T23 Stara mama/mamina

stran

95,32 1,880 0,598

Stara mama/očetova

stran

104,01

Stari oče /mamina stran 95,61

Stari oče/očetova stran 108,28

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 30 je razvidno, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal, da

pri nobeni od trditev ne obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo ambivalentno navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na to ali so stari

starši po mamini ali po očetovi strani.

Tabela 31: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev

neorientirane/neorganizirane navezanosti glede na to, po čigavi strani so stari starši

Trditve R χ² P

T5 Stara mama/mamina

stran

95,62 3,933 0,269

Stara mama/očetova

stran

99,16

Stari oče/mamina stran 97,61

Stari oče/očetova stran 111,53

T9 Stara mama/mamina

stran

98,25 0,918 0,821

Stara mama/očetova

stran

101,45

Stari oče /mamina stran 95,95

Stari oče/očetova stran 106,13

T13 Stara mama/mamina

stran

92,95 2,562 0,464

Stara mama/očetova

stran

97,27

Stari oče/mamina stran 106,19

Stari oče/očetova stran 107,92

65

T18 Stara mama/mamina

stran

94,71 2,240 0,524

Stara mama/očetova

stran

102,88

Stari oče/mamina stran 96,01

Stari oče/očetova stran 110,28

T19 Stara mama/mamina

stran

96,01 5,752 0,124

Stara mama/očetova

stran

95,84

Stari oče/mamina stran 100,34

Stari oče/očetova stran 111,78

T21 Stara mama/mamina

stran

100,85 2,307 0,511

Stara mama/očetova

stran

95,94

Stari oče/mamina stran 96,89

Stari oče/očetova stran 107,62

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 31 je razvidno, da je izid Kruskal – Wallisovega H preizkusa pokazal, da

pri nobeni od trditev ne obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo neorientirano/neorganizirano navezanost vnukov/-inj na stare starše glede

na, ali so stari starši po mamini ali po očetovi strani.

Tabela 32: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev izogibajoče

navezanosti glede na to, po čigavi strani so stari starši

Trditve R χ² P

T7 Stara mama/mamina

stran

93,48 1,863 0,601

Stara mama/očetova

stran

99,92

Stari oče/mamina stran 102,46

Stari oče/očetova stran 108,22

T11 Stara mama/mamina

stran

91,00 7,556 0,056

Stara mama/očetova

stran

99,60

Stari oče/mamina stran 99,00

Stari oče/očetova stran 117,14

66

T14 Stara mama/mamina

stran

96,94 0,487 0,922

Stara mama/očetova

stran

103,34

Stari oče/mamina stran 100,59

Stari oče/očetova stran 100,21

T15 Stara mama/mamina

stran

99,64 0,857 0,836

Stara mama/očetova

stran

98,52

Stari oče/mamina stran 98,15

Stari oče/očetova stran 104,82

T22 Stara mama/mamina

stran

91,10 3,448 0,328

Stara mama/očetova

stran

103,06

Stari oče/mamina stran 102,52

Stari oče/očetova stran 108,16

T24 Stara mama/mamina

stran

100,25 1,382 0,710

Stara mama/očetova

stran

95,86

Stari oče/mamina stran 97,44

Stari oče/očetova stran 108,09

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 32 je razvidno, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal, da

pri nobeni od trditev ne obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo izogibajoče navezanosti vnukov/-inj na stare starše glede na to, ali so stari

starši po mamini ali po očetovi strani.

Iz tabel 29, 30, 31 in 32 lahko razberemo, da se pri nobenem od štirih vzorcev

navezanosti ne pojavljajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na to, ali so stari starši po

mamini ali po očetovi strani. Hipotezo, da ne obstajajo statistično značilne razlike

pri navezanosti vnukov na stare starše glede na to. ali so stari starši po mamini ali

po očetovi strani, lahko zato popolnoma potrdimo.

67

Tabela 33: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev varne navezanosti

glede na starost starih staršev

Trditve R χ² P

T3 do 49 let 163,50 7,153 0,067

od 50 do 59 let 109,03

od 60 do 69 let 94,03

od 70 let dalje 95,63

T4 do 49 let 128,33 8,749 0,033

od 50 do 59 let 115,89

od 60 do 69 let 91,85

od 70 let dalje 92,55

T8 do 49 let 103,67 0,580 0,901

od 50 do 59 let 96,36

od 60 do 69 let 102,75

od 70 let dalje 97,79

T12 do 49 let 132,50 11,741 0,008

od 50 do 59 let 109,90

od 60 do 69 let 100,23

od 70 let dalje 76,29

T17 do 49 let 133,00 1,134 0,769

od 50 do 59 let 98,14

od 60 do 69 let 99,87

od 70 let dalje 100,95

T20 do 49 let 141,00 5,857 0,119

od 50 do 59 let 110,27

od 60 do 69 let 96,19

od 70 let dalje 88,15

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 33 je razvidno, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal, da

pri dveh trditvah obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo varno navezanost vnukov/-inj na stare starše, glede na starost starih staršev,

in sicer pri trditvah T4 in T12. Vnuki/-inje najbolj pogosto zaupajo svoje skrivnosti

starim staršem, ki so stari do 49 let, prav tako pa se teh starih staršev najpogosteje

razveselijo. Pri obeh vedenjih obstaja tendenca, da se ti dve vedenji s starostjo starih

staršev pojavljata manj pogosto.

68

Tabela 34: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev ambivalentne

navezanosti glede na starost starih staršev

Trditve R χ² P

T1 do 49 let 160,17 11,120 0,011

od 50 do 59 let 114,67

od 60 do 69 let 93,02

od 70 let dalje 88,03

T2 do 49 let 117,67 5,324 0,150

od 50 do 59 let 97,79

od 60 do 69 let 94,89

od 70 let dalje 119,69

T6 do 49 let 106,83 5,045 0,169

od 50 do 59 let 99,35

od 60 do 69 let 94,60

od 70 let dalje 118,56

T10 do 49 let 69,17 8,632 0,035

od 50 do 59 let 103,49

od 60 do 69 let 92,14

od 70 let dalje 122,13

T16 do 49 let 50,83 9,738 0,021

od 50 do 59 let 110,83

od 60 do 69 let 90,66

od 70 let dalje 114,13

T23 do 49 let 120,50 4,126 0,248

od 50 do 59 let 108,13

od 60 do 69 let 92,49

od 70 let dalje 106,71

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 34 lahko razberemo, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal,

da pri treh trditvah obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo ambivalentno navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na starost starih

staršev, in sicer pri trditvah T1, T10 in T16. Najbolj pogosto se vnuki/-inje

»prilepijo« na najmlajše stare starše, pri tem vedenju pa tudi obstaja tendenca, da s

starostjo starih staršev pogostost tega vedenja pada. Najmanj pogosto vnuki/-inje

ne ubogajo najmlajših starih staršev, so pa prav tako vnuki/-inje najpogosteje

ljubosumni/-e na najmlajše stare starše, če se ti posvetijo komu drugemu.

69

Tabela 35: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev

neorientirano/neorganizirane navezanosti glede na starost starih staršev

Trditve R χ² P

T5 do 49 let 79,00 6,458 0,091

od 50 do 59 let 98,94

od 60 do 69 let 96,39

od 70 let dalje 116,16

T9 do 49 let 55,00 5,620 0,132

od 50 do 59 let 105,73

od 60 do 69 let 94,44

od 70 let dalje 111,37

T13 do 49 let 140,33 3,698 0,296

od 50 do 59 let 98,06

od 60 do 69 let 103,70

od 70 let dalje 87,68

T18 do 49 let 131,17 2,826 0,419

od 50 do 59 let 107,51

od 60 do 69 let 95,42

od 70 let dalje 97,18

T19 do 49 let 85,50 4,392 0,222

od 50 do 59 let 106,46

od 60 do 69 let 99,04

od 70 let dalje 91,66

T21 do 49 let 81,50 4,990 0,173

od 50 do 59 let 92,87

od 60 do 69 let 101,83

od 70 let dalje 109,97

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 35 lahko razberemo, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal,

da pri nobeni trditvi ne obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo neorientirano/neorganizirano navezanost vnukov/-inj na stare starše glede

na starost starih staršev.

70

Tabela 36: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev izogibajoče

navezanosti glede na starost starih staršev

Trditve R χ² P

T7 do 49 let 50,33 4,206 0,240

od 50 do 59 let 101,70

od 60 do 69 let 96,94

od 70 let dalje 111,56

T11 do 49 let 69,50 7,413 0,060

od 50 do 59 let 104,11

od 60 do 69 let 93,56

od 70 let dalje 116,13

T14 do 49 let 64,50 10,042 0,018

od 50 do 59 let 89,01

od 60 do 69 let 101,57

od 70 let dalje 120,19

T15 do 49 let 84,00 3,454 0,327

od 50 do 59 let 101,85

od 60 do 69 let 96,64

od 70 let dalje 109,02

T22 do 49 let 63,50 4,136 0,247

od 50 do 59 let 107,73

od 60 do 69 let 95,47

od 70 let dalje 103,11

T24 do 49 let 58,00 9,183 0,027

od 50 do 59 let 106,89

od 60 do 69 let 91,89

od 70 let dalje 117,23

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 36 lahko razberemo, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal,

da pri dveh trditvah obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo izogibajočo navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na starost starih

staršev, in sicer pri trditvah TT14 in T24. Najpogosteje se vnuki/-inje izogibajo

objemu najstarejših starih staršev, obstaja pa tendenca, da s starostjo starih staršev

pogostost tega vedenja narašča. Najmanj pogosto se vedenje, da vnuki/-inje starih

staršev ne potrebujejo, pojavlja pri najmlajših starih starših.

71

Iz tabel 33, 34, 35 in 36 lahko razberemo, da pri varno, ambivalentno in izogibajoče

navezanih vnukih obstajajo trditve, pri katerih prihaja do statistično značilnih razlik

v pogostosti vedenj, ki izražajo navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na

starost starih staršev. Pri neorientirani/neorganizirani navezanosti do statistično

značilnih razlik v pogostosti vedenj ne prihaja. Hipotezo, da ne obstajajo statistično

značilne razlike pri navezanosti vnukov na stare starše glede na starost starih

staršev, lahko delno potrdimo.

Tabela 37: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev varne navezanosti

glede na zaposlenost starih staršev

Trditve R χ² P

T3 Zaposlen 110,96 2,026 0,363

Nezaposlen 90,31

Upokojen 97,78

T4 Zaposlen 114,63 3,360 0,186

Nezaposlen 101,00

Upokojen 96,31

T8 Zaposlen 103,07 1,662 0,436

Nezaposlen 75,69

Upokojen 100,51

T12 Zaposlen 112,18 4,646 0,098

Nezaposlen 117,75

Upokojen 96,05

T17 Zaposlen 110,79 4,761 0,093

Nezaposlen 64,25

Upokojen 99,19

T20 Zaposlen 119,49 7,474 0,024

Nezaposlen 118,31

Upokojen 94,20

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 37 lahko razberemo, da je izid Kruskal – Wallisovega H preizkusa pokazal,

da samo pri eni trditvi obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo varno navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na zaposlenost starih

staršev, in sicer pri trditvi T20. Najmanj pogosto vnuki/-inje želijo, da se igrajo

skupaj s starimi starši ali da jim pomagajo pri domačih opravilih, če so stari starši

upokojeni.

72

Tabela 38: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev ambivalentne

navezanosti glede na zaposlenost starih staršev

Trditve R χ² P

T1 Zaposlen 112,50 2,805 0,246

Nezaposlen 108,75

Upokojen 96,44

T2 Zaposlen 91,67 2,344 0,310

Nezaposlen 80,81

Upokojen 103,07

T6 Zaposlen 101,45 4,227 0,121

Nezaposlen 62,69

Upokojen 101,59

T10 Zaposlen 104,55 2,399 0,301

Nezaposlen 72,19

Upokojen 100,32

T16 Zaposlen 106,83 1,108 0,575

Nezaposlen 86,50

Upokojen 99,01

T23 Zaposlen 109,18 1,453 0,484

Nezaposlen 105,25

Upokojen 97,44

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 38 je razvidno, da je izid Kruskal -– Wallisovega H preizkusa pokazal, da

pri nobeni od trditev ne obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo ambivalentno navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na zaposlenost

starih staršev.

Tabela 39: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev

neorientirano/neorganizirane navezanosti glede na zaposlenost starih staršev

Trditve R χ² P

T5 Zaposlen 103,67 2,411 0,299

Nezaposlen 79,00

Upokojen 100,19

T9 Zaposlen 106,70 0,912 0,634

Nezaposlen 105,13

Upokojen 98,07

T13 Zaposlen 101,18 0,123 0,941

Nezaposlen 93,69

73

Upokojen 100,04

T18 Zaposlen 110,17 1,617 0,446

Nezaposlen 92,94

Upokojen 97,84

T19 Zaposlen 107,13 3,030 0,220

Nezaposlen 85,50

Upokojen 98,99

T21 Zaposlen 94,93 1,016 0,602

Nezaposlen 94,81

Upokojen 101,53

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 39 je razvidno, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal, da

pri nobeni od trditev ne obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo neorientirano/neorganizirano navezanost vnukov/-inj na stare starše glede

na zaposlenost starih staršev.

Tabela 40: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev izogibajoče

navezanosti glede na zaposlenost starih staršev

Trditve R χ² P

T7 Zaposlen 98,83 1,517 0,468

Nezaposlen 77,13

Upokojen 101,49

T11 Zaposlen 105,50 3,941 0,139

Nezaposlen 69,50

Upokojen 100,23

T14 Zaposlen 88,05 3,881 0,144

Nezaposlen 85,13

Upokojen 103,75

T15 Zaposlen 102,72 0,333 0,846

Nezaposlen 95,88

Upokojen 99,54

T22 Zaposlen 111,89 4,043 0,132

Nezaposlen 77,56

Upokojen 98,22

T24 Zaposlen 103,39 0,467 0,792

Nezaposlen 108,25

Upokojen 98,73

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

74

Iz tabele 40 lahko razberemo, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal,

da pri nobeni od trditev ne obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj,

ki izražajo izogibajočo navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na zaposlenost

starih staršev.

Iz tabel 37, 38, 39 in 40 lahko ugotovimo, da samo pri trditvah varne navezanosti

prihaja do statistično značilnih razlik v pogostosti vedenj, ki izražajo navezanost

vnukov/-inj na stare starše glede na zaposlenost starih staršev. Pri izogibajoči,

ambivalentni in neorientirani/neorganizirani navezanosti do statistično značilnih

razlik v pogostosti vedenj, ki izražajo navezanost vnukov/-inj na stare starše, ne

prihaja. Hipotezo, da ne obstajajo statistično značilne razlike pri navezanosti

vnukov na stare starše glede na zaposlenost starih staršev, lahko zato delno

potrdimo.

Tabela 41: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev varne navezanosti

glede na bivališče starih staršev

Trditve R χ² P

T3 Skupno gospodinjstvo 117,03 1,787 0,409

Bližina prebivališča (0–

20 km)

98,99

Daleč od bivališča (20

km in več)

95,02

T4 Skupno gospodinjstvo 132,38 6,047 0,049

Bližina prebivališča (0–

20 km)

97,51

Daleč od bivališča (20

km in več)

94,66

T8 Skupno gospodinjstvo 132,75 7,164 0,028

Bližina prebivališča (0–

20 km)

95,53

Daleč od bivališča (20

km in več)

108,86

T12 Skupno gospodinjstvo 103,25 0,497 0,780

Bližina prebivališča (0–

20 km)

98,88

Daleč od bivališča (20

km in več)

105,86

T17 Skupno gospodinjstvo 129,66

75

Bližina prebivališča (0–

20 km)

97,06 4,993 0,082

Daleč od bivališča (20

km in več)

99,98

T20 Skupno gospodinjstvo 100,56 0,110 0,947

Bližina prebivališča (0–

20 km)

100,44

Daleč od bivališča (20

km in več)

96,36

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 41 lahko razberemo, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal,

da pri dveh trditvah obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo varno navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na oddaljenost bivanja

starih staršev in vnukov/-inj, in sicer pri trditvah T4 in T8. Najpogosteje vnuki/-inje

svoje skrivnosti zaupajo starim staršem, s katerimi živijo v skupnem gospodinjstvu,

prav tako pa stari starši, s katerimi živijo v skupnem gospodinjstvu, pogosto hitreje

potolažijo vnuke, če so ti vznemirjeni.

Tabela 42: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev ambivalentne

navezanosti glede na bivališče starih staršev

Trditve R χ² P

T1 Skupno gospodinjstvo 108,47 1,107 0,575

Bližina prebivališča (0–

20 km)

100,51

Daleč od bivališča (20

km in več)

90,09

T2 Skupno gospodinjstvo 129,31 4,994 0,082

Bližina prebivališča (0–

20 km)

97,33

Daleč od bivališča (20

km in več)

98,25

T6 Skupno gospodinjstvo 110,56 1,038 0,595

Bližina prebivališča (0–

20 km)

99,90

Daleč od bivališča (20

km in več)

93,05

T10 Skupno gospodinjstvo 102,72 0,491 0,782

Bližina prebivališča (0–

20 km)

98,78

76

Daleč od bivališča (20

km in več)

106,98

T16 Skupno gospodinjstvo 114,31 1,177 0,555

Bližina prebivališča (0–

20 km)

98,89

Daleč od bivališča (20

km in več)

97,75

T23 Skupno gospodinjstvo 129,59 5,243 0,073

Bližina prebivališča (0–

20 km)

98,15

Daleč od bivališča (20

km in več)

92,02

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 42 lahko razberemo, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal,

da pri nobeni od trditev ne obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj,

ki izražajo ambivalentno navezanost vnukov/-inj na stare starše, glede na

oddaljenost bivanja starih staršev in vnukov.

Tabela 43: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev

neorientirane/neorganizirane navezanosti glede na bivališče starih staršev

Trditve R χ² P

T5 Skupno gospodinjstvo 109,22 9,297 0,010

Bližina prebivališča (0–

20 km)

95,95

Daleč od prebivališča

(20 km in več)

122,95

T9 Skupno gospodinjstvo 95,53 0,310 0,856

Bližina prebivališča (0–

20 km)

101,00

Daleč od prebivališča

(20 km in več)

95,93

T13 Skupno gospodinjstvo 108,47 0,808 0,668

Bližina prebivališča (0–

20 km)

98,31

Daleč od prebivališča

(20 km in več)

106,20

T18 Skupno gospodinjstvo 103,63 0,246 0,884

Bližina prebivališča (0–

20 km)

99,05

77

Daleč od prebivališča

(20 km in več)

104,32

T19 Skupno gospodinjstvo 92,38 3,167 0,205

Bližina prebivališča (0–

20 km)

102,15

Daleč od prebivališča

(20 km in več)

89,84

T21 Skupno gospodinjstvo 99,47 1,139 0,566

Bližina prebivališča (0–

20 km)

98,91

Daleč od prebivališča

(20 km in več)

108,36

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 43 lahko razberemo, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal,

da samo pri eni trditvi obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo neorientirano/neorganizirano navezanost vnukov/-inj na stare starše glede

na oddaljenost bivanja starih staršev in vnukov, in sicer pri trditvi T5. Najbolj

pogosto se vnuki/-inje v prisotnosti starih staršev obnašajo zmedeno ali čudno, če

je bivališče starih staršev oddaljeno 20 kilometrov ali več.

Tabela 44: Izid Kruskal - Wallisov H preizkusa razlik trditev izogibajoče

navezanosti glede na bivališče starih staršev

Trditve R χ² P

T7 Skupno gospodinjstvo 99,09 0,847 0,655

Bližina prebivališča

(0–20 km)

98,70

Daleč od bivališča (20

km in več)

110,16

T11 Skupno gospodinjstvo 113,75 2,777 0,249

Bližina prebivališča

(0–20 km)

100,24

Daleč od bivališča (20

km in več)

88,27

T14 Skupno gospodinjstvo 111,47 1,262 0,532

Bližina prebivališča

(0–20 km)

99,75

Daleč od bivališča (20

km in več)

93,52

T15 Skupno gospodinjstvo 128,47

78

Bližina prebivališča

(0–20 km)

96,31 11,864 0,003

Daleč od bivališča (20

km in več)

106,30

T22 Skupno gospodinjstvo 105,91 0,255 0,880

Bližina prebivališča

(0–20 km)

99,37

Daleč od bivališča (20

km in več)

100,32

T24 Skupno gospodinjstvo 139,91 12,905 0,002

Bližina prebivališča

(0–20 km)

94,34

Daleč od bivališča (20

km in več)

112,39

Legenda: Vsebino postavk glej pri tabeli 8.

Iz tabele 44 lahko razberemo, da je izid Kruskal - Wallisovega H preizkusa pokazal,

da pri dveh trditvah obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki

izražajo izogibajočo navezanost vnukov/-inj na stare starše glede na oddaljenost

bivanja starih staršev in vnukov, in sicer pri trditvah T15 in T24. Najbolj pogosto

se vnuki/-inje delajo, kot da starih staršev ne poznajo, če z njimi živijo v skupnem

gospodinjstvu, prav tako pa starim staršem, s katerimi živijo v skupnem

gospodinjstvu, najbolj pogosto pokažejo, da jih ne potrebujejo.

Iz tabel 41, 42, 43 in 44 lahko ugotovimo, da pri varni, neorientirani/neorganizirani

in izogibajoči navezanosti obstajajo trditve, pri katerih prihaja do statistično

značilnih razlik v pogostosti vedenj, ki izražajo navezanost vnukov/-inj na stare

starše glede na oddaljenost bivanja starih staršev in vnukov. Pri ambivalentni

navezanosti ne obstajajo statistično značilne razlike v pogostosti vedenj, ki izražajo

navezanost vnukov/-inj na stare starše. Hipotezo, da obstajajo razlike pri

navezanosti vnukov na stare starše glede na oddaljenost bivanja starih staršev, lahko

delno potrdimo.

79

3.6 Sklep

Skozi magistrsko nalogo se je pokazalo, da imajo stari starši pomembno vlogo pri

odraščanju svojih vnukov, namen raziskave pa je bil raziskati, ali obstajajo razlike

pri navezanosti vnukov na stare starše.

Na podlagi raziskovalnega vprašalnika smo postavili sedem hipotez, ki smo jih

preverili na podlagi pridobljenih podatkov. Ugotavljamo, da lahko potrdimo

hipotezo, ki govori o tem, da med vnuki in starimi starši prevladuje varna

navezanost, pojavljajo pa se tudi drugi vzorci navezanosti, saj je večina

anketirancev z najvišjo oceno najpogosteje označila tiste trditve, katerih opisana

vedenja spadajo v kategorijo varne navezanosti, na ta način pa so se te trditve

uvrstile na prva mesta. Povprečna ocena trditev varne navezanosti je bila 3,51.

Hipotezo, da razlike pri navezanosti vnukov na stare starše glede na spol vnuka ne

obstajajo, lahko delno potrdimo, saj pri nekaterih vedenjih prihaja do razlik.

Vnukinje pogosteje kot vnuki pridejo k starim staršem, če imajo težave s starši ali

kom drugim, pogosteje niso vodljive in starih staršev ne ubogajo. Prav tako

vnukinje pogosteje kot vnuki nadzirajo, komandirajo in ignorirajo stare starše ter se

delajo, kot da starih staršev ni. Stari starši pa lahko hitreje kot vnukinje potolažijo

vnuke, če so ti vznemirjeni.

Delno lahko potrdimo tudi naslednjo hipotezo, da obstajajo razlike pri navezanosti

vnukov na stare starše glede na razred, ki ga vnuki obiskujejo, saj pri nekaterih

vedenjih prihaja do razlik. Najbolj so na stare starše, če se ti pogovarjajo z drugo

osebo, ljubosumni/-e vnuki/-inje, ki obiskujejo drugi razred osnovne šole, prav tako

pa vnuki/-inje drugega razreda osnovne šole pogosteje hočejo starega starša samo

zase. Najbolj pogosto se želijo s starimi starši igrati oziroma jim želijo pomagati pri

domačih opravilih vnuki/-inje, ki obiskujejo tretji razred osnovne šole. Najmanj

pogosto svojim starim staršem zaupajo skrivnosti vnuki/-inje, ki obiskujejo četrti

razred osnovne šole, najmanj pogosto pa se na stare starše »prilepijo« vnuki/-inje,

ki obiskujejo peti razred osnovne šole.

Potrdimo lahko hipotezo, ki govori o tem, da ne obstajajo razlike pri navezanosti

vnukov na stare starše glede na to, ali so stari starši po mamini ali po očetovi strani.

Pri nobeni od trditev nismo opazili statistično značilnih razlik, zato lahko z

80

gotovostjo trdimo, da na vnukovo navezanost na stare starše, spol starih staršev

oziroma, ali so stari starši po materini ali očetovi strani, nima bistvenega pomena.

Delno lahko potrdimo naslednjo hipotezo, ki pravi, da ne obstajajo razlike pri

navezanosti vnukov na stare starše glede na starost starih staršev. Pri nekaterih

trditvah prihaja do statistično značilnih razlik. Najmlajšim starim staršem vnuki/-

inje bolj pogosto zaupajo svoje skrivnosti in se jih bolj pogosto razveselijo, kadar

jih vidijo. Prav tako se vnuki/-inje najbolj pogosto »prilepijo« na najmlajše stare

starše. Ta tri vedenja se s starostjo starih staršev pojavljajo manj pogosto. Najmanj

pogosto vnuki/-inje ne ubogajo najmlajših starih staršev in jim tudi najmanj pogosto

pokažejo, da jih ne potrebujejo. Najpogosteje pa se vnuki/-inje izogibajo

najstarejših starih staršev. To vedenje se s starostjo starih staršev pojavlja bolj

pogosto.

Tudi hipotezo, ki pravi, da ne obstajajo razlike pri navezanosti vnukov na stare

starše glede na zaposlenost starih staršev, lahko delno potrdimo, saj pri eni trditvi

prihaja do statistično značilnih razlik. Najmanj pogosto se vnuki-inje želijo igrati

oziroma želijo pomagati pri domačih opravilih starim staršem, ki so upokojeni.

Prav tako lahko delno potrdimo hipotezo, ki govori o tem, da obstajajo razlike pri

navezanosti vnukov na stare starše glede na oddaljenost bivanja starih staršev, saj

pri nekaterih trditvah prihaja do statistično značilnih razlik. Vnuki/-inje

najpogosteje zaupajo svoje skrivnosti tistim starim staršem, s katerimi živijo v

skupnem gospodinjstvu, prav tako pa jih ti stari starši pogosteje lahko potolažijo,

če so vnuki/-inje vznemirjeni/-e. Vnuki/-inje se tudi pogosteje delajo, kot da starih

staršev ne poznajo, če z njimi živijo v skupnem gospodinjstvu, prav tako pa tem

starim staršem bolj pogosto pokažejo, da jih ne potrebujejo. Najbolj pogosto se

vnuki/-inje v prisotnosti starih staršev obnašajo zmedeno ali čudno, če je bivališče

starih staršev oddaljeno 20 kilometrov ali več.

Pri raziskavi prednost vidim v tem, da smo izvedli raziskavo, ki predhodno še ni

bila narejena, saj smo prvi uporabili Lestvico navezanosti na stare starše in tudi prvi

preverili njeno veljavnost. Pomanjkljivost vidim v tem, da je bil vzorec premajhen

ter da smo raziskavo omejili le na eno regijo Slovenije. Raziskavo bi lahko

nadaljevali, v prihodnje pa bi jo lahko razširili na celotno Slovenijo ter tako povečali

81

vzorec tako starih staršev kot tudi vnukov. S tem bi lahko raziskali, ali obstajajo

razlike pri navezanosti vnukov na stare starše med posameznimi deli Slovenije.

Menim, da smo s to raziskavo dobili nekaj pomembnih rezultatov, s katerimi smo

ugotovili, da stari starši pomembno vplivajo na življenja vnukov, ki obiskujejo

osnovno šolo. Ker so v sodobnem času starši čedalje bolj zaposleni in v službah

ostajajo dlje časa, je pomembno, da otroci s svojimi starimi starši razvijejo

kakovosten odnos, saj jim le- ti lahko nudijo oporo in jih spodbujajo, kadar se

srečujejo s težavami, starši pa takrat niso prisotni. Prav tako jim lahko pomagajo

pri domačih nalogah, pri učenju ter jim na podlagi lastnih izkušenj delijo nasvete.

82

LITERATURA

Aziz, R. A. (2007). Grandparenting: Issues and challenges. Akademika, 70, 103-

115. Pridobljeno 18. 9. 2016 iz: http://journalarticle.ukm.my/4302/1/

akademika65%5B02%5D.pdf

Bosmans, G. Braet, C. Koster, E. in De Raedt, R. (2009). Attachment security

and attentional breadth toward the attachment figure in middle childhood.

Journal of clinical child & adolescent psychology, 38 (6), 872-882.

Bretherton, I. (1992). The Origins of attachment theory: John Bowlby and Mary

Ainsworth. Developmental psychology, 28 (5), 759–775. Pridobljeno

28. 9. 2016 iz: http://cmapspublic2.ihmc.us/rid=1LQX400NM-RBVKH9-

1KL6/the%20origins%20of%20attachment%20theory%20john%20bowlby

%20and_mary_ainsworth.pdf

Cugmas, Z. (1998). Bodi z menoj mami: razvoj otrokove navezanosti. Ljubljana:

Produktivnost, Center za psihodiagnostična sredstva.

Cugmas, Z. (2001a). Nova spoznanja o vlogi staršev pri razvoju otrokove

navezanosti. Psihološka obzorja, 10 (2), 51-66. Pridobljeno iz: http://www.

dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-JTVI4LZG

Cugmas, Z. (2001b). Vloga očeta kot objekt otrokove navezanosti. Psihološka

obzorja, 10 (3),89-104. Pridobljeno iz: http://www.dlib.si/details/URN:NBN

:SI:DOC-YIOSGXUR

Cugmas, Z. (2003a). Četrti vzorec navezanosti. Psihološka obzorja, 12 (3), 7-24.

Cugmas, Z. (2003b). Narisal sem sonce zate: izbrana poglavja o razvoju otrokove

navezanosti in samozaznave. Ljubljana: Center za psihodiagnostična sredstva.

83

Cugmas, Z. (2003c). Navezanost je dinamičen sistem. Psihološka obzorja, 12

(1), 85-102.Pridobljeno iz: http://www.dlib.si./details/URN:NBN:SI:doc-

8VKGDN99/

Cugmas, Z. Lestvica navezanosti na stare starše. Neobjavljeno delo.

Čačinovič Vogrinčič, G. (2006). Socialno delo z družino. Ljubljana: Fakulteta za

socialno delo.

Dunifon, R. in Gill, L. (2013). Maternal employment and child well-being.

Pridobljeno 25. 10. 2016 iz http://www.human.cornell.edu/pam/outreach/par

enting/parents/upload/FINAL-Research-Brief-Maternal-Employment-3.pdf

Edwards, O. W. in Daire, A. P. (2006). School-age children raised by their

grandparents: problems and solutions. Journal of instructional psychology,

33 (2), 113-119.

Edwards, O. W. in Sweeney, E. A. (2007). Theory-based interventions for

school children cared for their grandparents. Educational psychology in

practice, 23 (2), 177-190.

Erzar, T. in Kompan Erzar, K. (2011). Teorija navezanosti. Celje: Celjska

Mohorjeva družba.

Everett Henderson, C. (2001). Grandparent-grandchild attachment as a predictor

of psychological adjustment among youth from divorced families. Pridobljeno

15. 8. 2016 iz https://digital.library.untedu/ark:/67531/metadc2895/m2/1/high_

res_d/dissertation.pdf

Gürtler, H. (2013). Otroci imajo radi stare starše. Priročnik za življenje z vnuki.

Celje: Celjska Mohorjeva družba in Društvo Mohorjeva družba.

84

Horvat, M. in Magajna, L. (1987). Razvojna psihologija. Ljubljana: Državna

založba Slovenije.

Kompan Erzar, L. K. (2003). Skrita moč družine. Ljubljana: Brat Frančišek in

Frančiškanski družinski inštitut.

Košiček, M. (1992). Otrok, moja skrb! Maribor: Obzorja.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana:

Znanstveno in publicistično središče.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2009). Razvojna psihologija. Ljubljana:

Založba Rokus Klett, d.o.o.

Meinerts, E. (1999). Hura, vnučke imam! Priročnik za babice in dedke. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Mlakar, T. (2015). Stari starši v življenju vnukov. Kakovostna starost, 18 (2), 3-21.

Pečjak, V. (1998). Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Ljubljana:

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze.

Poljanec, A. in Simonič, B. (2008). Starševstvo za tretje tisočletje v luči teorije

navezanosti. Socialno delo, 3, 241-248.

Praper, P. (1992). Tako majhen, pa že nervozen!?. Nova Gorica: EDUCA.

Seibert C., A. in Kerns A., K. (2009). Attachment figures in middle childhood.

International journal of behavioral development, 33(4), 347-355. Pridobljeno

20. 9. 2016 iz: https://www.researchgate.net/profile/Kathryn_Kerns/

publication/47779615_Attachment_figures_in_middle_childhood/links/

5559e21d08ae6943a877b96d.pdf

85

Šmid, D. (2005). O plenicah, mozoljih in ljubezni. Razmišljanja o vzgoji. Kranj.

Gorenjski glas.

Švab, A. (2001). Družina: od modernosti k postmodernosti. Ljubljana: Znanstveno

in publicistično središče.

Tomec, E. (2005). Navezanost v odraslosti. Anthropos, 1 (4), 399-415.

Ule, M. (2003). Mladi, družina, starševstvo: spremembe življenjskih potekov

v pozni moderni. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Zavrl, N. (1999). Očetovanje in otroštvo. Ljubljana: Znanstveno in publicistično

središče.

Žmuc - Tomori, M. (1998). Klic po očetu. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Žorž, B. (2006). Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo. Celje: Celjska

Mohorjeva družba.

Žvelc, M. in Žvelc, G. (2006). Stili navezanosti v odraslosti. Psihološka obzorja,

15 (3), 51-64.

Žvelc, G. (2011). Razvojne teorije v psihoterapiji. Ljubljana: IPSA.

86

PRILOGE

PRILOGA 1

»Z osebo A se zelo dobro razumeva. Najpogosteje se druživa, kadar njegovi starši

ostanejo dlje v služi, zato jih ni doma. No, takrat mu pomagam pri domači nalogi.

Ko pridejo njegovi starši, je slabe volje, saj mora domov, a ve, da nisem kriva jaz,

zato name ni jezen. Je pa zato na svoje starše, saj pravi, da se midva vedno bolje

zabavava, kot se zabava z njima. Drugače pa je oseba A zelo skrben fant in mu je

vedno hudo, če je s kom kaj narobe. Veliko prejoka, ker ga skrbi, kako bo z drugimi

ljudmi, a mu povem, da naj se ne obremenjuje s takšnimi stvarmi, da je še premlad,

in to ga kar hitro potolaži. Sedaj ga je začelo skrbeti tudi zame in me pogosto

sprašuje, ali je vse v redu z menoj, ali sem zdrava, kaj se dogaja z menoj in podobno.

Ko pa ga jaz vprašam, kako je in kaj je z njim, pa mi le redko kaj zaupa. Mislim, da

ga skrbi, ali ga bom izdala staršem. No, drugače mislim, da me ima zelo rad, saj

pride k meni vedno z nasmehom na obrazu, še posebej pa se veseli, ker ve, da mi bo

lahko pomagal pri kuhanju. Tudi jaz ga imam zelo rada in menim, da je super fant.

Tudi v šoli je zelo priden.«

PRILOGA 2

»Oseba B je zelo živahna deklica, zato se velikokrat zgodi, da se skregava. Če ji

česa ne dovolim, je kar nekaj časa jezna name, a se hvala bogu potem hitro spravi

k sebi. To se največkrat zgodi, ko bi mi rada pomagala v kuhinji, a me je strah, da

se bo poškodovala. Največji problem pri njej je, ker želi vedno biti v središču

pozornosti, najraje takrat, kadar dobimo obisk. Če se začnem pogovarjati s kom

drugim, začne vpiti in to kar traja, saj je zelo trmasta. To je zame največji problem

pri njej, čeprav se vedno pogovorimo in ji povemo, da se to ne dela. Upam, da bo

sčasoma bolje. Drugače pa zelo rada pride k meni na obisk, takrat me je zelo vesela,

saj me kar naprej objema in se želi crkljati z menoj. Na sploh se dobro razumeva.

Najraje pa prespi pri meni, sploh če jaz spim zraven nje. Odkar je moj mož zbolel,

jo zelo skrbi zanj, pa tudi zame jo je začelo. No, kadar pa vidi, da sem slabe volje,

pa že sama ve, da je to zaradi dedija, me objame pa tudi potolaži na nek način.«

87

PRILOGA 3

»Oseba C je zelo »lumpast« fant, saj ne more biti pri miru niti sekunde, kar pomeni,

da včasih kaj ušpiči. Ker mu gredo po glavi samo neumnosti, ga takrat okregam, in

to je seveda nekaj najhujšega, ker potem je jezen name, pa to zelo dolgo, je kar

trmast fant. No, dostikrat je pa dobre volje in takrat se dobro razumeva in se pride

k meni tudi pocrkljat. Njegovi starši so super starši, a fant kar naprej preizkuša

njihove meje. No, najraje pa ima, kadar so njegovi starši dolgo v službi, potem pride

k meni delat domačo nalogo, jaz pa ga opazujem, potem pa ga prepričam, da mi še

nekaj časa bere. Ko pa to naredi, pa mu pustim, da izbere kakšno igro, potem pa se

nekaj časa igrava, preden pridejo starši ponj. Ob vikendih ali pa kadar me prosijo,

da pazim nanj, mu kar naložim kakšno delo, in sedaj je ugotovil, da to ni tako slaba

zadeva, pa mi tudi pomaga pospraviti po hiši, no pa tudi na kakšen sprehod se

skupaj odpraviva.«

PRILOGA 4

Oseba D je zelo poredna deklica, je trmasta, pa še vedno mora biti vse po njenem.

Ko pride k nam na obisk, je vedno nasmejana, mislim tudi, da je vesela, kadar pride.

Vedno me objame, potem pa želi, da se skupaj igrava, in moram reči, da me tudi

uspe nahecati za takšne stvari. Zgodi pa se tudi, da nimam časa, ali pa se mi

preprosto ne da, potem je zelo slabe volje. Aja, igrava pa se vedno po tem, ko

narediva domačo nalogo, to pa delava le takrat, kadar njenih staršev ni doma.

Takrat grem tudi v šolo po njo. Za vikende, ko so njeni starši doma, pa gremo

velikokrat skupaj na izlet, če ne gre drugače, jo vzamem s seboj, ko grem na sprehod

v gozd. Na sploh se veliko družimo.«

PRILOGA 5

»Za osebo E bi rekel, da je skoraj hiperaktiven. Vedno želi, da se nekaj dogaja

okrog njega, zato ga najraje vzamem s seboj v naravo, tam pa ga lahko zamotim z

različnimi stvarmi. Ker živimo zelo blizu skupaj, ga vsako jutro odpeljem v šolo,

včasih pa grem tudi ponj. Opažam, da me je zelo vesel, ko pridem ponj, le če

zamudim, se začne razburjati in se celo pot noče pogovarjati z menoj, jaz pa ga

težko pripravim, da bi povedal, kako je bilo v šoli. Ker imam zadnje čase nekaj

težav z zdravjem, me vsak dan vpraša, kako se počutim, nato pa vedno reče, da bo

88

že bolje. No najraje od vsega pa ima, če ga vzamem s seboj v klet, kjer imam

delavnico, različna orodja pa takšne stvari, pa mu dam kakšno delo, da mi pomaga,

če kaj posebnega ustvarjam.«

PRILOGA 6

»Oseba F je za moje pojme za svoja leta zelo odrasel in tudi odgovoren fant. Zelo

me ima rad, pa tudi ostale svoje stare starše, in se velikokrat joka, če mu starši ne

pustijo, da bi prespal pri meni. No, takrat ga moram hitro potolažiti, pa obljubiti,

da se bova naslednjič, ko pride, zelo zabavala, edino tako ga lahko zamotim. Oseba

F je res tak pošten fant, vedno me uboga, no včasih pa tako čudno odreagira pa

reče: »Dedi, saj sem že dovolj star, ne rabiš toliko skrbeti zame.« Je pa ena izmed

slabših stvari to, da se zelo hitro naveže na osebo in nekaj mesecev nazaj je izgubil

staro mamo, to ga je res potrlo. No, hočem povedati, da od takrat naprej me kaj

naprej sprašuje, kako sem, ali sem v redu, če bom kaj pil, če sem lačen. Vidim pa

ga, kako o teh stvareh tudi dosti premišljuje.«

PRILOGA 7

»Oseba G živi v zgornjem nadstropju hiše, zato se veliko videvava in imava pogoste

stike. Velikokrat pride kar sama k meni dol, ker želi, da bi se igrala z njo. Kadar

nimam časa, potem me pa začne kar ignorirati, pa dela se, da me ni več tam, tudi

če jaz kaj govorim. Takrat najraje kar gre nazaj gor. Če pa se že igrava, potem

more biti pa vse po njeno, drugače kar začne vpiti, pa jo zelo težko potolažim. Hoče

pač, da je tako, kot si je zamislila. No sedaj je začela hoditi v cerkev in mi doma

prireja maše. Ona je župnik in me uči, kako se moli. Ima mlajšega brata in mu zelo

ukazuje, no, sedaj je pa začela še meni. Pride v kuhinjo, pravi, da bi mi rada

pomagala, nato pa mi kar naprej govori, kaj moram početi in kako moram početi.

Drugače pa je oseba G zelo v redu punca, le ukazovati ji ne smeš preveč, pa mislim

tudi, da se midve kar dobro razumeva.«

PRILOGA 8

»Oseba H je zelo sramežljiv fant in zgodi se tudi, ne vedno, ampak se, da ko gremo

od doma, da greva na sprehod malo, potem se me »drži kot klop« in takrat ne morem

početi nič drugega, kot se ukvarjati z njim. Rad se pride k meni pocrkljat, še raje

pa bi imel, če bi se kar naprej igrala z njim. Če je dobre volje, potem je vesel, kar

89

pride k meni, kadar pa mu kaj ni všeč, potem se me tudi izogiba in takrat hoče čim

prej nazaj domov. Kadar je pri meni brez svojih staršev in jaz dobim obisk, takrat

se že na daleč vidi, da mu to ni všeč, postane trmast, saj želi, da se posvetim samo

njemu in kar naprej vztraja pri svojem. Sem mu že velikokrat razložila, da to ne gre

tako, pa upam, da, ko bo starejši, ne bo več tako sramežljiv. Mislim, da mu je že

letos šola malo pomagala, pa da bo s časom še boljše. in se bo naučil nekega reda

in pravil, da me bo pustil, da se pogovarjam tudi z drugimi, ne pa zahteval, da se

vedno posvetim samo njemu.«

PRILOGA 9

»Tale naša oseba I je kar poredna. Uboga me še kar, nisem pa vedno pri volji, da

bi se igral z njo, saj sem že star. Čeprav se kar pogosto igrava, mi včasih uspe, da

jo prepričam, da mi samo sedi v naročju, pa se pogovarjava o šoli, o starših, kaj so

spet ušpičili, pa o psu, ki ga imamo doma. Ker se ji v šoli zadnje čase ne da

sodelovati, jo starša velikokrat kregata, ona pa mi takoj zaupa, saj vedno priteče k

meni, jaz pa jo nato tolažim. Živimo v isti hiši, zato to ni problem in je tudi drugače

velikokrat pri nama, saj z ženo rada paziva nanjo.«

PRILOGA 10

»Oseba J me ima zelo rad in se težko loči od mene, saj sem edini, ki se vedno igra

z njim. Ob njem se počutim prav mladostnega, saj tečeva okrog hiše in včasih se

tudi skrivalnice igrava. Letos je začel obiskovati prvi razred osnovne šole, zato

vedno, ko se njegovi starši zadržani v službi, grem po njega peš v šolo, greva skupaj

domov, nato pa mu pomagam pri domači nalogi. Če naloge ne zna rešiti, hitro

obupa, ne želi nadaljevati, pa čeprav mu rečem, da je treba narediti do konca. Z

njim moram takrat delati »v rokavicah«, pa ga tolažiti ter mu obljubiti, da se bova

potem skupaj igrala. Ne vem pa, ali so se v šoli pogovarjali kaj takšnega, ampak

zadnje čase me sprašuje, kako se počutim. No, ko pa rečem, da me kaj boli, takrat

me tolaži, kot da ne bi bil tako mlad. To ga moram še naštudirat.«