MAGISTRSKO DELO - COnnecting REpositories · 2017. 11. 27. · 2 LIKOVNI ELEMENTI NA PODROČJU RISANJA. Risba je likovno delo, ustvarjeno z orodji, ki za seboj puščajo sled v obliki

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Karmen Kešina

INTERPRETACIJA PROSTORA V OTROŠKIH LIKOVNIH DELIH

MAGISTRSKO DELO

Maribor, april 2012

UNIVERZA V MARIBORU


Karmen Kešina

INTERPRETACIJA PROSTORA V OTROŠKIH LIKOVNIH DELIH

MAGISTRSKO DELO

Mentor: doc. dr. Matjaž Duh

Somentor: doc. dr. Tomaž Zupančič

Maribor, april 2012

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Matjažu Duhu in somentorju doc. dr.

Tomažu Zupančiču za usmerjanje in strokovno pomoč. Zahvaljujem se

tudi Živi Brumec za lektoriranje ter vsem, ki so v raziskavi sodelovali.

Posebna zahvala gre moji družini, ki me je ves čas spodbujala in mi stala

ob strani.

POVZETEK

Likovni razvoj poteka preko določenih stopenj, ki si sledijo ena za drugo.

Obstaja okvirna starost, kdaj bi naj otrok dosegel posamezno stopnjo,

vendar se med otroci pojavljajo individualne razlike. Nekateri določeno

stopnjo dosežejo prej kot je predvideno, drugi pa kasneje. Razumevanje in

interpretacija prostora sta ena izmed glavnih ciljev likovne vzgoje, zato je

pomembno, da so učitelji in vzgojitelji s stopnjami razvoja likovnega

izražanja seznanjeni in znajo otroke usmerjati in spodbujati pri njihovem

napredku. Poznavanje stopenj likovnega razvoja morajo prav tako

upoštevati pri načrtovanju vzgojno-izobraževalnega dela ter pri

interpretaciji otroških likovnih del. Z raziskavo smo želeli preučiti stopnjo

likovnega razvoja na področju dojemanja in likovne interpretacije prostora

pri otrocih, ki obiskujejo najstarejšo skupino v vrtcu in pri učencih v prvih

razredih osnovne šole. Raziskavo smo izvedli z otroki in učenci med

četrtim in sedmim letom starosti. Zanimale so nas razlike, ki se pojavljajo

glede na starost, spol in stratum ustanove. Rezultati so pokazali, da

obstajajo statistično značilne razlike v prikazovanju prostora glede na

starost in stratum, ne pa glede na spol otrok. Prostor so otroci

najpogosteje interpretirali z nizanjem figur na rob lista, ki predstavlja talno

črto, najmanjkrat pa z zvračanjem figur in delnim prekrivanjem.

UDK: 37.015.31:7(043.2)

KLJUČNE BESEDE: likovna vzgoja, prostor, risba, likovni razvoj,

kompozicija.

ABSTRACT

Art development goes through defined stages which follow one another.

There is an approximate age when a child should reach a certain stage

although individual differences between children appear. Some of them

reach the defined stage sooner than expected, others later. The

understanding and interpretation of space are one of the main goals of art

education. It is important that the teachers and preschool teachers are

familiar with the stages of art development to be able to guide and

encourage children towards their progress. Teachers and preschool

teachers should also consider their knowledge of art development stages

when preparing educational process and when interpreting children's art

work. With this research we wanted to study the stage of art development

on spatial ability area with children who attend the oldest kindergarten

group and the first grade children in elementary school. The research was

carried out between children from age 4 to 7. We were interested in

differences which appear according to age, gender and the location of

kindergarten and school that children attend. The results showed that

there are statistically distinctive differences in space display according to

age and the placement of the institution, but not according to gender.

Children most often interpreted space by drawing figures on the edge of

the sheet of paper, which represents the ground line and least often by

laying the figures on plane and with partial covering.

UDK: 37.015.31:7(043.2)

KEY WORDS: art education, space, drawing, development of artistic

expression, composition.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................. 1

2 LIKOVNI ELEMENTI NA PODROČJU RISANJA ...... 3

2.1 TOČKA KOT NAJPREPROSTEJŠI LIKOVNI ELEMENT ................. 4

2.2 ČRTA ................................................................................................ 5

2.2.1 REPREZENTATIVNA VREDNOST ČRTE ................................. 6

2.2.2 EKSPRESIVNA VREDNOST ČRTE ........................................... 6

2.2.3 SIMBOLIČNE IMPLIKACIJE ČRT .............................................. 6

2.2.3.1 SIMBOLIČNA VREDNOST RAVNE ČRTE .......................... 7

2.2.3.2 SIMBOLIČNA VREDNOST OGLATE ČRTE ........................ 8

2.2.3.3 SIMBOLIČNA VREDNOST UKRIVLJENE ČRTE ................ 8

2.3 PLOSKEV ......................................................................................... 9

2.4 PROSTOR ...................................................................................... 10

2.4.1 ODNOS MED TRIDIMENZIONALNIM PROSTOROM IN LIKOVNO PLOSKVIJO ...................................................................... 10

2.4.1.1 ORIENTACIJA V TELESNIH IN PROSTORSKIH RAZSEŽNOSTIH ........................................................................... 11

2.4.2 PROSTORSKI KLJUČI ............................................................. 11

2.4.3 PERSPEKTIVA ........................................................................ 12

2.4.3.1 VRSTE PERSPEKTIV ........................................................ 13

2.4.3.2 ELEMENTARNI NAČINI PRIKAZOVANJA PROSTORA NA RISARSKI POVRŠINI .................................................................... 14

2.5 KOMPOZICIJA ............................................................................... 22

2.5.1 ELEMENTI, KI SESTAVLJAJO KOMPOZICIJO ....................... 23

2.5.2 ARTIKULACIJA LIKOVNIH PRVIN IN ZNAČILNOSTI CELOTE .......................................................................................................... 26

2.5.3 TEMELJNE ZNAČILNOSTI LIKOVNE SIMBOLIZACIJE EMOCIJ .......................................................................................................... 26

2.5.3.1 KONCEPTUALIZACIJA IN LIKOVNA SIMBOLIZACIJA VESELJA ....................................................................................... 27

2.5.3.2 KONCEPTUALIZACIJA IN LIKOVNA SIMBOLIZACIJA ŽALOSTI ........................................................................................ 27

2.5.3.3 KONCEPTUALIZACIJA IN LIKOVNA SIMBOLIZACIJA JEZE ....................................................................................................... 28

2.5.3.4 KONCEPTUALIZACIJA IN LIKOVNA SIMBOLIZACIJA STRAHU ........................................................................................ 28

3 RAZVOJ OTROKOVEGA DOJEMANJA PROSTORA ........................................................................ 29

3.1 PROSTORSKA INTELIGENCA ...................................................... 32

4 LIKOVNI RAZVOJ OTROKA ....................................... 33

4.1 LIKOVNI RAZVOJ DO VSTOPA V ŠOLO ...................................... 35

4.2 LIKOVNI RAZVOJ V PRVEM, DRUGEM IN TRETJEM RAZREDU ............................................................................................................ .41

4.3 LIKOVNI RAZVOJ PO DEVETEM LETU STAROSTI ..................... 44

5 RAZLIKE, KI SE POJAVLJAJO NA PODROČJU LIKOVNE VZGOJE ........................................................... 46

5.1 RAZLIKE PRI LIKOVNI VZGOJI NA PREDŠOLSKI STOPNJI IN V ŠOLI ..................................................................................................... 46

5.2 RAZLIKE MED SPOLOMA PRI LIKOVNI VZGOJI ......................... 47

6 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA 52

6.1 PROBLEM RAZISKAVE ................................................................. 52

6.1.1 CILJI IN NAMEN ....................................................................... 52

6.1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE .................................................. 53

6.2 METODOLOŠKI PRISTOP ............................................................. 53

6.2.1 SPLOŠNI PRISTOP K NAČRTOVANJU RAZISKAVE ............. 53

6.2.2 RAZISKOVALNE METODE ...................................................... 53

6.2.3 STRUKTURA SPREMENLJIVK ............................................... 54

6.2.4 IZVORI PODATKOV ZA SPREMENLJIVKE ............................ 54

6.2.5 PRIDOBIVANJE PODATKOV .................................................. 55

6.2.6 ANALIZA MERSKIH INSTRUMENTOV .................................... 55

6.2.7 STATISTIČNA OBDELAVA PODATKOV ................................. 55

6.2.8 OSNOVNA POPULACIJA IN VZOREC .................................... 56

7 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ............................ 59

7.1 INTERPRETACIJA PROSTORA V OTROŠKIH LIKOVNIH DELIH ............................................................................................................ .59

7.1.1 INTERPRETACIJA PROSTORA GLEDE NA STAROST OTROK/UČENCEV ........................................................................... 60

7.1.2 INTERPRETACIJA PROSTORA GLEDE NA SPOL OTROK/UČENCEV ........................................................................... 61

7.1.3 INTERPRETACIJA PROSTORA GLEDE NA STRATUM USTANOVE, KI JO OTROCI/UČENCI OBISKUJEJO ....................... 61

7.2 INTERPRETACIJA POSAMEZNIH LIKOVNIH IZDELKOV ............ 62

7.2.1 INTERPRETACIJA IZDELKOV OTROK, STARIH OD 4 DO 5 LET .................................................................................................... 64

7.2.1.1 POVZETEK UGOTOVITEV ................................................ 83

7.2.2 INTERPRETACIJA IZDELKOV OTROK, STARIH OD 5 DO 6 LET .................................................................................................... 84

7.2.2.1 POVZETEK UGOTOVITEV .............................................. 110

7.2.3 INTERPRETACIJA IZDELKOV OTROK, STARIH OD 6 DO 7 LET ……………………………………………………………………….. 110

7.2.3.1 POVZETEK UGOTOVITEV .............................................. 132

8 SKLEP ............................................................................ 134

LITERATURA ................................................................... 138

Kešina K., Interpretacija prostora v otroških likovnih delih

1

1 UVOD

Likovno izražanje otrok je zanimiva tema za raziskovalce že nekaj

desetletij. S tem področjem se ukvarjajo psihologi, sociologi, defektologi in

likovni pedagogi. Psihologi se ukvarjajo z otrokovim mentalnim razvojem,

ki po njihovem mnenju sovpada z likovnim razvojem in se lahko razbere iz

likovnih del. Sociologi se ukvarjajo z vplivom socialnega okolja oziroma

družbe na likovno izražanje otrok. Defektologi se ukvarjajo z likovno

terapijo otrok s posebnimi potrebami. Likovni pedagogi se ukvarjajo s

povezavo očesa in roke, ki jo opazujejo skozi likovni razvoj otrok. Tako je

likovni razvoj otrok razdeljen v več faz oziroma stopenj. Različni avtorji te

stopnje različno poimenujejo, razdelijo ter jih časovno opredelijo, so si pa

enotni v tem, da gre vsak otrok skozi vse faze. Nekateri otroci dosežejo

posamezno fazo prej, nekateri kasneje, zato moramo pri pouku likovne

vzgoje k vsakemu učencu pristopiti individualno in ga spodbujati ter

usmerjati glede na njegove zmožnosti. Likovni razvoj otrok lahko

spremljamo z različnih vidikov. V naši raziskavi smo se osredotočili na

spremljanje likovnega razvoja preko interpretacije prostora. Le-to lahko

razdelimo na več kategorij. Najnižja kategorija pri prikazovanju prostora je

konglomerat, kar pomeni, da otrok prostora ne prikaže. Sledijo ji

definiranje formata; postavitev elementov na talno črto, ki jo predstavlja

rob lista; postavitev elementov na zarisano talno črto; postavitev

elementov med talno črto, ki jo predstavlja rob lista in črto neba; postavitev

elementov med zarisano talno črto in črto neba; prikaz prostora z

vertikalno oziroma slojno perspektivo; z zvračanjem figur na ravnino;

najvišja kategorija pa je prikaz prostora z delnim prekrivanjem.

V magistrskem delu so kategorije prikaza prostora nekoliko podrobneje

pojasnjene, opisane pa so tudi posamezne stopnje likovnega razvoja.

Prav tako se dotaknemo likovnih elementov na področju risanja. Naštete

so tudi razlike, ki se pojavljajo na področju likovne vzgoje med otroki, ki so

obiskovali vrtec in med tistimi, ki so bili v domačem varstvu ter po spolu,

med dečki in deklicami. V raziskovalnem delu magistrskega dela smo

ukvarjali z interpretacijo prostora v otroških likovnih delih glede na starost


2

in spol otrok ter glede na stratum ustanove, ki jo otroci obiskujejo. Še

zmeraj je preveč učiteljev, ki z likovnim razvojem otroka niso dobro

seznanjeni, zato učence težko usmerjajo k likovnemu napredku in

vrednotijo njihova dela.


3

2 LIKOVNI ELEMENTI NA PODROČJU RISANJA

Risba je likovno delo, ustvarjeno z orodji, ki za seboj puščajo sled v obliki

črte (Rački, 2010). Na likovnem področju risanja se otroci izražajo s

točkami, črtami, oblikami, svetlo-temnimi odnosi in površinami oziroma

teksturami (Vrlič, 2001b). Rački (2010) k elementom, ki tvorijo risbo poleg

točke, črte in ploskve prišteva še:

a) LINIJO

Linija je učinek črte na gledalca. Lahko je meja med dvema ploskvama,

rob oglatega telesa ali obris oblega telesa. Ločimo trde in mehke, ostre in

nežne, agresivne in poetične, odločne in medle, padajoče in rastoče,

odprte ali zaprte črte ali linije.

b) KONTURO

Kontura je obris narisanega ali realnega predmeta. Na risbi je lahko

kontura črta ali meja med sosednjima ploskvama, medtem ko je na

predmetu navadno le navidezna linija. Pri oglatih predmetih so konture

identične robovom.

c) PIKO

Pika je sled risalnega orodja, z njeno pomočjo lahko tudi senčimo.

d) LISO

Lisa je ploskev neizrazitih kontur, ki je lahko ostanek risarskega procesa

ali je uporabljena namenoma.

e) OBLIKO

Oblika je eden izmed najpomembnejših elementov pri risanju. Poznamo

osnovne oblike ali praoblike – krog, kvadrat, trikotnik, krogla, kocka, valj,

piramida, stožec in jajčasto telo. Za kakovostno risanje je potrebno

preusmeriti pozornost od motiva k oblikam.

f) STRUKTURNI SKELET

Strukturni skelet je ena od značilnosti oblik, ki pripomore k prepoznavanju

in risanju oblik oziroma predmetov. Tvorijo ga simetrale, osi in smer

predmetov oziroma njegovih pripadajočih delov. Je psihološka danost, po

kateri prepoznavamo oblike in vizualne podobe.

g) VOLUMEN


4

Volumen je prostor, ki ga zavzema telo. Senčenje poveča prepričljivost

narisanih volumnov.

h) MASO

Masa je teža nekega telesa. Navadno je masa povezana z velikostjo

telesa.

i) PROSTOR

Pri risanju je potrebno upoštevati dvodimenzionalni prostor risalne ploskve

in navidezni tridimenzionalni prostor motiva.

j) PROPORC

Proporc je lastnost predmetov in oblik, ki jo moramo pri realističnem

risanju upoštevati. Upoštevati moramo razmerje med dolžino in širino

predmeta ter med njegovimi sestavnimi deli.

k) RITEM

Ritem je ponavljanje, izmenjevanje oziroma stopnjevanje elementov v

določenem zaporedju.

l) MODELACIJO

Modelacija oziroma senčenje je način, pri katerem črtni risbi dodamo

tonske vrednosti. S tem povečamo iluzijo volumna ali prikažemo strukturo

površine predmeta.

Bodulić (1982) prišteva k elementom likovnega izražanja na področju

risanja črto, točko, liso, ploskev, smer, velikost, teksturo, volumen, prostor

in ton.

2.1 TOČKA KOT NAJPREPROSTEJŠI LIKOVNI ELEMENT

Točka je najstarejša likovna prvina, ki je nevidna in nesnovna, zato jo z

vidika teorije geste zaznavamo kot element z odsotnostjo gibanja v

prostoru. Točka je lahko različnih oblik in velikosti ter leži na likovni ploskvi

na različnih položajih (Kandinski, 1985). Tudi Rački (2010) pravi, da se

točka lahko nahaja v prostoru oziroma natančneje na risalni površini, na

objektu risanja ali v njem. Po mnenju Butine (2003) je likovno gledano

točka lahko dvo- ali tridimenzionalna oblika, ki je dovolj velika, da jo lahko


5

vidimo. Njena naloga je, da ujame in zadrži pogled, zaradi česar je

pomembno, da se giblje proti notranjosti.

Točka je statično izrazilo. Nizamo jo lahko v različnih smereh in z njo

svetlimo ali temnimo. Pri likovno-vzgojnem delu mlajših otrok lahko točka

predstavlja osnovni gradbeni element, dodatni (kontrastni) element ali

način prikazovanja površine (Vrlič, 2001b).

Če postavimo točko na likovno ploskev na sredino, v opazovalcu

vzbudimo občutek harmonije in uravnoteženosti. Bližje kot jo postavimo k

robu likovne ploskve, večji občutek neskončnosti nam daje. Že sama

likovna ploskev daje vtis določenega strukturnega ogrodja. Najstabilnejša

je podlaga v obliki kvadrata (Kovačev, 2006). Enako razmišlja tudi Butina

(2003), ki pravi, da ima točka, ki leži na sredini, močnejše delovanje na

opazovalca kot točka, ki stoji nekje na strani.

Točka je najbolj statičen element, kar pa ne pomeni, da nima možnosti za

gibanje. Do gibanja jo pripravimo šele s tem, ko jo z gibom roke v to

prisilimo. Sled njenega gibanja po dvodimenzionalni likovni ploskvi

imenujemo črta (Kovačev, 2006).

2.2 ČRTA

Matematično gledano je črta točka v gibanju. Poznamo ravne črte,

lomljene črte in krivulje. Glede na debelino ločimo debele in tanke črte.

Glede na smer ločimo vodoravne, navpične in različne poševne črte.

Glede na dolžino ločimo kratke in dolge črte. Glede na način dela ločimo

geometrijske in prostoročne črte. Po značaju ločimo trde in mehke,

prekinjene in neprekinjene, samozavestne in plahe ter enolične in

(izrazno) zanimive črte. Pomensko so črte lahko konturne (obrisne) in

strukturne. Črta je lahko narisana na različnih podlagah ali z različnim

orodjem. Od tega je odvisno, če bo črta tanka ali debela, hrapava ali

gladka, prostoročna ali tehnična (Rački, 2010). Tudi Bodulić (1982) pravi,

da so črte lahko karakterno različne. Loči ravne, ukrivljene, lomljene,

valovite, prekinjene, prepletene, tanke, debele, redke, goste, dinamične,

statične, dolge, kratke, paralelne in prekrižane. Šuštaršičeva, Butina, de


6

Gleria, Skubinova in Zornik (2011) govorijo o formalnih, neformalnih,

kaligrafskih, prekinjenih, neprekinjenih, točkastih, dolgih, kratkih, debelih,

tankih, ravnih, lomljenih, nazobčanih, enakomernih in neenakomernih

črtah in krivuljah.

2.2.1 REPREZENTATIVNA VREDNOST ČRTE

Črta je najosnovnejši izraz za usmerjanje giba v likovno kompozicijo. Z njo

lahko izrazimo in predstavimo marsikaj. Podobe iz zunanjega sveta na

likovni ploskvi omeji na obrise. Obris predstavlja obliko, seka prostor in

med seboj povezuje elemente na likovni ploskvi (Kovačev, 2006).

2.2.2 EKSPRESIVNA VREDNOST ČRTE

Črta ima tudi čisti izrazni potencial, če izključimo zavedno vodenje giba

roke po prostoru ter se prepustimo spontanosti. Posameznik na ta način

nezavedno izraža svoja čustva in občutke. Takšna raba črt je značilna

predvsem za manj razvite oblike likovne ustvarjalnosti, lahko pa jo

uporabimo kot psihodiagnostično sredstvo. Posameznik, ki ne pozna

izrazne vrednosti črt, svoje gibe težko nadzoruje (Kovačev, 2006).

2.2.3 SIMBOLIČNE IMPLIKACIJE ČRT

Črta je osnova za začetek vsake umetnosti in je sama po sebi

brezpredmetna. Prostoročne črte izražajo temperament in razpoloženje

osebe, ki riše, medtem ko so tehnične črte brezosebne (Rački, 2010).

Uporabna vrednost črt se pokaže šele pri postavljanju tridimenzionalnih

predmetov na dvodimenzionalno ploskev. V grobem ločimo ravne, oglate

in ukrivljene črte (Kovačev, 2006).


7

2.2.3.1 SIMBOLIČNA VREDNOST RAVNE ČRTE

Ravna črta je najkrajša možna razdalja med dvema točkama. Nastane, ko

se točka premika po površini in za sabo pušča sled. S potegom črte

spremenimo točki značaj iz statičnega v dinamičnega. Z ravno črto se

srečamo pri zemeljskih meritvah, trigonometriji, gradbeništvu, arhitekturi,

strojništvu itd. Ravne črte se v naravi ne pojavljajo, zato jih nekateri

umetniki definirajo kot nenaravne. Prav tako pa ravne črte ne vsebujejo

neke napetosti in tako puščajo le malo prostora domišljiji. Glede na položaj

in smer ločimo:

a) HORIZONTALO

Horizontala predstavlja podlago vseh človekovih dejavnosti. Simbolizira

zemeljsko realnost (obzorje), mirnost, ležanje, smrt in konec (Kovačev,

2006). Butina (2003) pravi, da vodoravna linija deluje spokojno. Temu

mnenju se pridružuje tudi Vrlič (2001b), ki pravi, da vodoravna črta deluje

mirno, statično in sproščeno, mlajši otroci pa jo največkrat uporabljajo za

talno črto, na katero nizajo figure in predmete. Tudi Bodulić (1982) je

prepričan, da horizontalna črta simbolizira mirnost in lagodje.

b) VERTIKALO

Vertikala simbolizira aktivnost, dinamiko in rast (Butina, 2003). Po

Boduliću (1982) je vertikalna črta simbol moči in dostojanstva. Šuštaršič

idr. (2011) dodajajo, da navpična črta predstavlja budnost in obvladljivost

položaja.

c) DIAGONALO

Diagonala, ki poteka od leve spodaj proti desni zgoraj, simbolizira vzpon,

dvig, iskanje, stremenje in upanje, tista, ki poteka od leve zgoraj proti

desni spodaj, pa simbolizira pogrezanje, drsenje navzdol, pojemanje, upad

in propad (Kovačev, 2006). Po mnenju Butine (2003) dajejo poševne linije

občutek dinamike, nemira in nestabilnosti. Tudi Bodulić (1982) pravi, da

diagonala simbolizira dinamiko.


8

2.2.3.2 SIMBOLIČNA VREDNOST OGLATE ČRTE

Oglato črto sestavljata dve ravni črti, ki sta povezani pod določenim

kotom. Na likovni ploskvi daje oglata črta večji občutek dramatičnosti kot

ravna črta. Kot, pod katerim sta črti med seboj povezani, nam posreduje

različne vtise. Pravi kot deluje najhladnejše in najobjektivnejše ter je

najlažje obvladljiv, medtem ko izraža ostri kot največjo napetost in

aktivnost. Topi kot izraža občutek nemoči, šibkost in pasivnost. Ostri kot je

največkrat rezultat hitre geste, ki je bila izvedena nenačrtno oziroma

spontano. Lahko pa ostri kot uporabimo tudi namenoma, da na likovni

ploskvi prikažemo občutek napetosti. Pravi koti so narisani načrtno in z

veliko mero natančnosti, prostorskim konstrukcijam pa dajejo občutek

stabilnosti. Topi kot je največkrat rezultat počasnega giba roke, lahko pa je

tudi pokazatelj posameznikove togosti in zdolgočasenosti. Cikcak črta

izraža največjo napetost, vzburjenje in težnjo po pobegu z likovne ploskve

v prostor. Umetniki jo najpogosteje uporabljajo za izražanje negativnih

občutkov. Posameznik jo nariše s hitrimi, impulzivnimi in ostrimi gibi

(Kovačev, 2006). Po mnenju Bodulića (1982) simbolizira oglata črta

ostrino, trdoto, nemir in strah.

2.2.3.3 SIMBOLIČNA VREDNOST UKRIVLJENE ČRTE

Ukrivljena črta vsebuje največ možnosti za umetniško sporočanje in

največ različnih prostorskih pomenskih interpretacij. Upoštevati je

potrebno kontekst, v katerem se pojavlja. Je spontana oziroma

nenačrtovana. Z njo je mogoče prikazati različne obrise in strukture v

prostoru, izraziti veselje ali zaskrbljenost. Glede na krivino, smer in potek

ločimo:

a) KROŽNE ČRTE

Krožna črta je speljana okoli središčne točke, kar na likovni ploskvi

povzroča občutek napetosti. Lahko se nadaljuje v krog, ki najpogosteje

simbolizira mir, neskončnost, red, večnost in nevsakdanjost


9

(Chevalier&Gheerbrant, 1982; Cooper, 1986; Luker, 1991; Kovačev, 1992;

povz. po Kovačev, 2006).

b) SPIRALE

Spirala izraža na likovni ploskvi strastno dinamiko. Vrti se vijakasto in

stremi k dvigu v prostor.

c) VALOVITE ČRTE

Valovita črta je sestavljena iz zaokroženih dvigov in spustov ter simbolizira

lepoto in šibkost. Z vidika trdnosti in stabilnosti izraža nestalnost in nihanje

(Kovačev, 2006). Tudi Vrlič (2001b) je mnenja, da valovite črte delujejo

nežno, blago, lepo, po drugi strani pa tudi sovražno, nemirno ter vzbujajo

strah. Po mnenju Bodulića (1982) simbolizira valovita črta vedrino,

mehkobo in milino.

2.3 PLOSKEV

Ploskev nastane takrat, ko sklenjena črta omeji določeno površino (Rački,

2010). Ima dve dimenziji in je črta v gibanju. Ločimo temeljno ploskev in

ploskovne like. Temeljna ploskev je dvodimenzionalna osnova za likovno

upodabljanje (Vrlič, 2001b). Med osnovne temeljne ploskve uvrščamo

trikotnik, kvadrat in krog, ki nastanejo z načrtnim premikanjem točke

(Kandinski, 1985). Zgornji del temeljne likovne ploskve deluje lahko,

spodnji del pa težko. Oblika na zgornjem delu temeljne ploskve deluje

težko in grozeče, na spodnjem delu pa lahko in naravno. Like delimo na

geometrijske in svobodne. Dajejo ploskovni ali prostorski občutek.

Prostorski lik je upodobljen z nakazovanjem tretje dimenzije oziroma

globine (Vrlič, 2001b). Ploskev je likovno gledano vsaka dvodimenzionalna

površina, ki reliefno ni dovolj razgibana, da bi bila njena tretja dimenzija

pomembna. S tega stališča lahko med ploskve prištevamo tudi keramične

ploščice, naravne omete zidov, stene jam, itd. (Butina, 1995). Ploskve so

lahko različnih oblik. Z njimi lahko oblikujemo tridimenzionalni prostor, kot

je na primer škatla (Butina, 2003).

Likovno ploskev oživita dve temeljni formalni prvini, ki sta prisotni v

vsakem likovnem delu, to sta točka in črta (Kandinski, 1985).


10

2.4 PROSTOR

Gibson je mnenja, da samega prostora ne zaznavamo, temveč

zaznavamo le tisto, kar prostor napolnjuje. Predmeti so tisti, ki nam prostor

omejujejo in ga orišejo. Naš pogled se pomika od enega likovnega

elementa do drugega, usmerjajo pa ga odnosi med likovnimi elementi, s

pomočjo česar lahko prostor boljše dojamemo in razumemo. Likovni

prostor uresničujemo z likovnimi sredstvi (barvami, oblikami, linijami,

točkami, položaji …). Umetnik lahko v dveh dimenzijah oblikuje ploskve ali

v treh dimenzijah prostore. Likovni prostor ustvarimo z domišljijo.

Posameznik lahko likovni prostor vsakič zaznava, občuti in razume

drugače (Butina, 2003). Zaznavanje prostorskih odnosov je bistveno za

razlikovanje predmetov po velikosti, obliki, položaju v prostoru, itd. Ta

sposobnost se razvije postopoma, na podlagi ustreznih telesnih in

miselnih izkušenj (Horvat in Magajna, 1989). Pojem prostora razvijejo

otroci na predoperativni stopnji razvoja mišljenja (Marjanovič Umek,

2009b).

Pri razvoju zaznavanja prostora in prostorskih odnosov ima pomembno

vlogo tudi razvoj govora. Velikokrat ima otrok pravilne zaznave med

predmeti v prostoru, vendar le-teh zaradi pomanjkanja besedišča ne zna

izraziti (Horvat in Magajna, 1989).

Razumevanje prostora in sposobnost prikaza prostora sta ena

najpomembnejših ciljev likovne vzgoje (Šupšakova, Tacol, Tomšič Čerkez,

2007).

2.4.1 ODNOS MED TRIDIMENZIONALNIM PROSTOROM IN LIKOVNO PLOSKVIJO

Z razvojem človekovih spoznavnih sposobnosti se veča tudi njegova

sposobnost za ustvarjalno poseganje v prostor in aktivno preoblikovanje

lastnega okolja. Točko, ki služi kot izhodišče za določanje smeri

posameznikovega gibanja po spoznavnem prostoru ter predpostavke, ki


11

pomagajo pri orientaciji v prostoru, določijo emocionalni dejavniki

(Kovačev, 2006).

2.4.1.1 ORIENTACIJA V TELESNIH IN PROSTORSKIH RAZSEŽNOSTIH

Za dobro orientacijo v prostoru je potreben razvit občutek za lastno telo,

kar je tudi osnova za prenos telesne sheme v prostor. Notranjo prostorsko

sliko predstavljata telo v prostoru ter odnos telo - prostor. Zunanji prostor

predstavlja tridimenzionalni sistem: zgoraj - spodaj, spredaj - zadaj in

desno - levo. Sem spada tudi ocena stojišča in razdalje do predmeta.

Sposobnost prostorske ocene, ki jo pridobimo na podlagi izkušenj, je

osnova za prenos smeri na likovno ploskev. Otrok navadno doživlja sebe

kot središče sveta (Kremžar in Petelin, 2001).

Že Tanay (1988) je bil mnenja, da se je v prostoru potrebno orientirati in

da orientacijo v prostoru označujemo z besedami zraven, nad, za, v, pred,

zgoraj, spodaj, levo, desno, blizu, daleč, ki nam povedo, kje se nekaj

oziroma nekdo nahaja v odnosu z okolico. Te besede nam omogočijo, da

določeni prostor vizualno razčlenimo ali da z likovnimi elementi zgradimo

nov prostor.

Piaget je skupaj z B. Inhelder preučeval razvoj prostorske orientacije pri

otroku. Do otrokovega četrtega leta so vsi liki narisani s sklenjeno krivuljo,

brez ravnih črt in vogalov. Med sedmim in osmim letom so otroci sposobni

narisati predmet kot ga vidijo drugi in ne le on sam, kar pomeni

razumevanje elementarne perspektive. Med devetim in desetim letom

znajo otroci izmed več risb že poiskati tisto, na kateri je narisan predmet z

določenega zornega kota (Tušak, 2010).

2.4.2 PROSTORSKI KLJUČI

Prostorski ključi so osnovne zakonitosti, s pomočjo katerih prepoznamo

predmete kot bližnje ali oddaljene v naravi in na sliki. Pri risanju predmetov

moramo upoštevati tudi prostor. Vsak predmet, postavljen v prostor,


12

zavzema določen prostor ter ga nakazuje. Oglati predmeti prostor bolj

izrazito definirajo kot okrogli in valjasti predmeti. Prostor nakazujeta tudi

dva ali več predmetov, kadar je eden bližje, drugi pa bolj oddaljen in če se

delno prekrivata. Navadno nakažemo pri risanju predmetov prostor z

vodoravno črto za predmetom, ki predstavlja rob police ali rob prostora. Pri

risanju krajine si predstavljamo prostor kot globino, ki jo prikažemo z

različno oddaljenimi predmeti. Rački (2010) loči naslednje prostorske

ključe:

1. Predmeti, ki so narisani blizu spodnjega roba slike, se nam zdijo bližji.

2. Enako veliki predmeti se z oddaljenostjo manjšajo, manjšajo pa se tudi

razdalje med njimi.

3. Bližnji predmeti lahko delno prekrivajo bolj oddaljene.

4. Na bližnjih predmetih zaznavamo več podrobnosti kot na oddaljenih.

5. Po principu zračne perspektive podoba objektov z oddaljenostjo bledi.

6. Vzporednice se z oddaljevanjem postopoma navidezno zbližujejo, kar je

osnova za linearno perspektivo.

2.4.3 PERSPEKTIVA

V likovnem delu, kjer upodabljamo na likovni ploskvi, je lahko prostor le

navidezen, irealen oziroma naslikan. Prikažemo ga s pomočjo likovnih

sredstev, predvsem s perspektivo ter svetlostjo in barvitostjo. Höfler, J.

(1999, str. 18) pravi: »Perspektiva je poseben risarsko-geometrijski

postopek, v katerem so likovni elementi razporejeni tako, kot da bi jih videli

z ene same točke opazovanja.« Likovni elementi so poševno projicirani na

ploskev, tako da se med njimi ustvari videz prostora (iluzije). Ločimo

vzporedno (paralelno) perspektivo in središčno (centralno) perspektivo

(Höfler, 1999).

Perspektiva je veščina prikazovanja prostora na dvodimenzionalni ploskvi

(Bagnall, 1995). Uporabljamo jo predvsem pri risanju zgradb, cest in

notranjih prostorov, kjer so v prostoru prisotni vzporedni robovi. Za

upodabljanje krajine perspektive praviloma ne uporabljamo, saj v naravi

ne najdemo vzporednih linij. Iz tega razloga za risanje krajine raje


13

uporabljamo prostorske ključe oziroma vodila, z izjemo, ko krajina

vključuje tudi ceste in zgradbe, ki so usmerjene v globino. Takrat za

upodabljanje krajine uporabimo perspektivo kot prostorski ključ (Rački,

2010).

Pri svetlobni in barvni perspektivi ustvarimo videz prostora s pojemanjem

moči (intenzitete) svetlosti in barvitosti upodobljenih predmetov. Od

spredaj je intenziteta predmetov večja kot od zadaj. Prostor ni prikazan v

vsakem likovnem delu. Predmet je prikazan le tako, da zapolni likovno

ploskev. Ko videza prostora ni, govorimo o brezprostorju (Höfler, 1999).

Arhitektura in kiparstvo sta področji, ki sodita med tridimenzionalno

izražanje, medtem ko sodi področje slikarstva med dvodimenzionalno

izražanje. Slikarji so na slikovni ploskvi omejeni na dve dimenziji, tretjo

dimenzijo lahko ustvarijo le navidezno. V obdobju renesanse, baroka, vse

do impresionizma, so se slikarji čim bolj trudili ustvariti vtis globine in

tridimenzionalnosti oziroma iluzionarni prostor. S kubizmom ta miselnost

dokončno razpade, saj umetniki ugotovijo, da lahko predmete oziroma

oblike opazujejo z več zornih kotov ter upodobijo seštevek videnj z

različnih gledišč (Gorjup, 1999).

2.4.3.1 VRSTE PERSPEKTIV

a) VERTIKALNA PERSPEKTIVA

Vertikalna perspektiva je najstarejši način prikazovanja prostora, pri

katerem so bližnji predmeti prikazani v spodnjem delu risbe, bolj oddaljeni

pa nad njimi. Druga možnost je, da bližnji predmeti delno prekrivajo

oddaljene predmete. Globino prostora lahko prikažemo tudi tako, da so

oddaljeni predmeti manjši kot bližnji predmeti ali da so daljni predmeti bolj

zabrisani, narisani z manj podrobnostmi ter svetlejši kot bližnji predmeti.

b) LINEARNA PERSPEKTIVA

Prostor lahko prikažemo kot ga vidimo ali tako kot ga doživljamo. Na

primer, otrok nariše ulico z dvema ravnima črtama, na katerih so

postavljene hiše, saj jo tako doživlja.

c) CENTRALNA ALI ENOBEŽIŠČNA PERSPEKTIVA


14

Centralna ali enobežiščna perspektiva je risba z enim očiščem. Na ta

način lahko narišemo prostor, ki se razprostira v smeri pogleda, predmeti

pa so razporejeni pravokotno na smer pogleda. Tak prostor deluje

prepričljivo, togo in svečano.

d) PERSPEKTIVA Z DVEMA OČIŠČEMA

Pri tej perspektivi rišemo prostor kot da bi ga gledali s strani. Objekte v

prostoru pa gledamo z več smeri.

e) PTIČJA PERSPEKTIVA

Na ta način prikazujemo prostor, če ga gledamo navzdol.

f) ŽABJA PERSPEKTIVA

Na ta način prikazujemo prostor, če ga gledamo navzgor (Rački, 2006).

2.4.3.2 ELEMENTARNI NAČINI PRIKAZOVANJA PROSTORA NA RISARSKI POVRŠINI

a) KONGLOMERAT

Konglomerat pomeni, da prostor ni definiran oziroma da so narisani

elementi razmetani po prostoru. Otroci na začetku med likovnim

ustvarjanjem nenehno obračajo list v vse smeri, tako da so nekateri

prikazani elementi obrnjeni pravilno, drugi na glavo, nekateri kot bi jih

gledali z leve in drugi kot bi jih gledali z desne strani (Tanay, 1988).

Gerlovičeva (1976) navaja, da otroci na začetku še ne vedo, kaj je spodaj

in kaj zgoraj ploskve. Ker so zanje vsi robovi enako pomembni, list med

risanjem poljubno obračajo. Karlavaris (1991) je mnenja, da v fazi

čečkanja otrok nima odnosa do težiščne linije, saj vsako čačko opazuje

posebej. Ta značilnost se pojavlja tudi kasneje pri prvih upodobitvah figur,

ki so otroku pomembne vsaka posebej, zanemarja pa odnose med njimi.

Na spodnji risbi (Slika 1) vidimo, da prostor ni prikazan, pojavlja se

konglomerat. Otrok se je izrazil s pomočjo različnih črt, med katerimi

prevladuje krožna črta, pri čemer je med upodabljanjem list obračal. Gre

za spontan likovni izraz, ki še ne predstavlja posebnega pomena.


15

Slika 1: Prikaz prostora − konglomerat

b) DEFINIRAN JE FORMAT

Otrok prostora ne definira, pojavi se konglomerat, kar pomeni, da otrok

med risanjem še zmeraj obrača list v vse smeri, pojavi se okvir formata,

znotraj katerega se otrok likovno izraža (Tanay, 1988).

Slika 2: Prikaz prostora – definiran je format


16

Na zgornji risbi (Slika 2) vidimo, da prostor ni prikazan, pojavlja se

konglomerat, je pa definiran format lista. Otrok se je izrazil s pomočjo

različnih črt, med katerimi prevladuje ravna črta. Upodobil je tudi preproste

okrogle in oglate oblike, pri čemer je med upodabljanjem list obračal.

c) TALNO ČRTO PREDSTAVLJA ROB LISTA

Otrok prične oblike postavljati na talno črto, ki loči ploskev tal od ploskve

ozadja. Včasih otroci kot talno črto zaznajo tudi rob lista. Otroci stvari, ki

so postavljene na tla, nanizajo na talno črto, vendar se še vedno pojavljajo

tudi osebe ali predmeti, ki lebdijo v zraku, saj želijo ploskev enakomerno

zapolniti (Gerlovič, 1976).

Slika 3: Prikaz prostora – talno črto predstavlja rob lista

Na risbi (Slika 3) vidimo, da je prostor prikazan s talno črto, ki jo

predstavlja rob lista. Nanjo sta postavljeni dve človeški figuri, miza in stola.

d) TALNA ČRTA

Otrok prične oblike postavljati na talno črto, ki loči ploskev tal in ploskev

ozadja. Otroci stvari, ki so postavljene na tla, nanizajo na talno črto,

vendar se še vedno pojavljajo tudi osebe ali predmeti, ki lebdijo v zraku,


17

saj želijo ploskev enakomerno zapolniti (Gerlovič, 1976). Schrader (2000)

navaja, da otroci v liniji tal upodabljajo tudi ograje, travo, kamenje in morje.

Slika 4: Prikaz prostora – zarisana talna črta

Na risbi (Slika 4) vidimo, da je prostor prikazan z zarisano talno črto. Nanjo

je postavljena človeška figura, ki je upodobljena med igro in notranja

stanovanjska oprema.

e) TALNA ČRTA (ROB LISTA) IN ČRTA NEBA

Nad talno črto in pod zgornjim robom lista otroci kasneje narišejo še črto

neba, ki pa ne sega do talne črte, zato je praznino vmes potrebno zapolniti

(Gerlovič, 1976). Schrader (2000) navaja, da otroci v liniji neba

upodabljajo sonce, oblake, nebo, snežinke, dežne kaplje, luno in zvezde,

če gre za notranji prostor, pa se najpogosteje pojavljajo stropne svetilke.

Na spodnji risbi (Slika 5) vidimo, da je prostor prikazan s talno črto, ki jo

predstavlja rob lista in s črto neba, ki jo predstavlja sonce. Na rob lista je

otrok nanizal hišo, dve človeški figuri, upodobljeni med igro z žogo,

zunanja ter notranja vrata.


18

Slika 5: Prikaz prostora – rob lista predstavlja talno črto in črta neba

f) TALNA ČRTA IN ČRTA NEBA

Nad talno črto in pod zgornjim robom lista otroci kasneje narišejo še črto

neba, ki pa ne sega do talne črte, zato je praznino vmes tudi potrebno

zapolniti (Gerlovič, 1976). Schrader (2000) navaja, da otroci v liniji tal

upodabljajo tudi ograje, travo, kamenje in morje. V liniji neba pa se

pojavljajo sonce, oblaki, nebo, snežinke, dežne kaplje, luna in zvezde, če

gre za notranji prostor pa se najpogosteje pojavljajo stropne svetilke.

Na spodnji risbi (Slika 6) vidimo, da je prostor prikazan s talno črto, ki jo

predstavlja travnata površina in s črto neba, ki jo predstavljata dva oblaka

ter sonce. Na travo je otrok postavil hišo, znotraj katere je upodobljena

človeška figura med igro, rožo in žogo.


19

Slika 6: Prikaz prostora − zarisana talna črta in črta neba

g) VERTIKALNA PERSPEKTIVA

Otrok prikaže prostor z nizanjem oblik tako, da je tisto, kar je v ospredju,

narisano na spodnjem delu risbe, tisto, kar je pa nekoliko oddaljeno, pa je

narisano nad tem. Otrok tako naniza oblike eno na vrh druge (Grgurić in

Jakubin, 1996). Tudi Bodulić (1982) razlaga, da otroci predmete, ki bi

morali biti eden za drugim, narišejo enega nad drugim in tako risbo

razdelijo na posamezne sloje.

Na spodnji risbi (Slika 7) vidimo, da je prostor prikazan z vertikalno

perspektivo oziroma v slojih, ki prikazujejo otroke med igro.


20

Slika 7: Prikaz prostora – vertikalna perspektiva

h) ZVRAČANJE FIGUR

Med petim in šestim letom prične otrok prostor prikazovati po načelu

najboljše jasnosti, kar pomeni, da predmete nariše zvrnjene na ravnino,

tako da so vsi vidni in se ne prekrivajo. Predmeti so upodobljeni tako, kot

da bi jih gledali z različnih perspektiv, kar pomeni, da otroci rišejo tisto, kar

o določeni stvari vedo in ne tistega, kar vidijo v resnici (Gerlovič, 1976).

Otrok želi vsako obliko prikazati v celoti in je ne želi zmanjšati ali prekriti,

zato oblike zvrača na ravnino (Karlavaris, 1991).

Na spodnji risbi (Slika 8) vidimo, da je prostor prikazan z zvračanjem figur

na ravnino. Poleg dveh človeških figur, ki sedita za mizo in sta prikazani

zvrnjeni na ravnino, je upodobljene veliko notranje stanovanjske opreme

ter igrač.


21

Slika 8: Prikaz prostora – zvračanje figur na ravnino

i) DELNO PREKRIVANJE

Otrok prikaže prostor tako, da predmeti, ki ležijo bližje, delno prekrivajo

tiste predmete, ki so bolj oddaljeni (Grgurić in Jakubin, 1996).

Na spodnji risbi (Slika 9) vidimo, da je prostor prikazan z delnim

prekrivanjem. Zid, zgrajen iz lego kock, stoji pred eno izmed figur in jo

delno prekriva. Tako je figura na levi strani upodobljena brez leve roke in

noge. Druga figura je prikazana v celoti.


22

Slika 9: Prikaz prostora – delno prekrivanje

2.5 KOMPOZICIJA

Vsako likovno delo ima svojo obliko, ki vsebuje prvine likovnega izražanja.

Med prvine likovnega izražanja sodijo točka, črta (linija), ploskev, telesnost

(volumen), prostor, barva in svetloba. Le-te na gledalca ne učinkujejo

posamično, temveč vse hkrati (Höfler, 1999). Posamezne prvine likovnega

izražanja v celoto oblikuje kompozicija (Höfler, 1999). Kompozicija oziroma

razporeditev elementov po sliki je pomembna pri upodabljanju slike. Pri

enostavni kompoziciji pozitivne (polne) in negativne (prazne) površine

umestimo v dani prostor, pa naj ta prostor predstavlja risalni list, platno ali

linijo na papirju, ki si jo določimo sami. Znotraj teh meja moramo

razporediti elemente slike tako, da bomo z njihovo upodobitvijo čim bolj

pojasnili motiv. Sama kompozicija lahko sliko naredi mirno ali agresivno in

dolgočasno ali živahno. Predmet na sliki se lahko izgubi ali pa postane

dominanten, če je narisan predmet prevelik. Tehnika upodabljanja nima

nobenega vpliva na kompozicijo (Bagnall, 1995).

Kompozicijo lahko opazujemo na dva načina:

- opazujemo razporeditev likovnih elementov po likovni ploskvi,


23

- opazujemo razporeditev likovnih elementov glede na prostor (Höfler,

1999).

Kompozicija ima na opazovalca močan izrazno-vsebinski učinek. Ločimo

dinamične (v opazovalcu ustvarja vtis gibanja) in statične (v opazovalcu

ustvarja vtis mirovanja) kompozicije (Gorjup, 1999). Höfler (1999) k temu

dodaja še uravnoteženo kompozicijo.

Glede na razporejanje likovnih elementov na ploskvi ločimo:

- prosto ali nevezano kompozicijo,

- vodoravno vezano kompozicijo,

- simetrično kompozicijo,

- trikotniško kompozicijo,

- diagonalno kompozicijo (Höfler, 1999).

Simetrična in trikotniška kompozicija sta uravnoteženi, diagonalna pa je

dinamična (Höfler, 1999).

Tudi Šuštaršičeva idr. (2011) govorijo o prosti ali nevezani kompoziciji, o

vodoravno vezani kompoziciji, o trikotniški kompoziciji, o diagonalni

kompoziciji, o razpršeni kompoziciji, o radialni kompoziciji, o simetrični

kompoziciji in o asimetrični kompoziciji.

Kompozicijska struktura je abstraktna, saj pri upodabljanju motiva nizamo

okrogle in oglate oblike, velike in majhne mase, svetle in temne površine

ter navpične in poševne smeri. Nekatere lastnosti elementov slike in

kompozicije niso vidno izražene (Rački, 2004). Zanimiva kompozicija je

posledica veliko vaje v razporejanju elementov po ploskvi. Preden se

začnemo umetniško izražati, je dobro, da si naredimo skico (Bagnall,

1995).

2.5.1 ELEMENTI, KI SESTAVLJAJO KOMPOZICIJO

a) PROSTOR

Prostor je osnovni in najpomembnejši kompozicijski element, ki mu z

drugo besedo pravimo tudi slikovno polje in predstavlja dvodimenzionalno

površino slike. Že naše dojemanje neposlikanega lista se razlikuje glede

na njegov položaj in obliko. Slikovno polje, ki je obrnjeno vertikalno, deluje


24

ozko, togo, po drugi strani pa samozavestno in aktivno, saj stremi kvišku

in deluje poduhovljeno. Slikovno polje, ki je obrnjeno horizontalno, deluje

široko, pasivno, spokojno, prizemljeno in stvarno, medtem ko slikovno

polje v obliki kvadrata deluje nevtralno in pričakujoče. Zaradi teh lastnosti,

ki vsakič drugače vplivajo na občutke posameznika, lahko tudi

neposlikanemu platnu rečemo slika.

Različne občutke zbuja tudi odnos med motivom (likom) in slikovno

površino. Ko določeni lik prestavljamo po slikovnem polju, ju postavljamo v

določen medsebojni odnos. Tretji pomembnejši kompozicijski element, ki

ga je potrebno upoštevati in uskladiti, je barva ali ton elementa. Pri

mešanih likovnih tehnikah vpliva na likovno kompozicijo tudi slikarska

tehnika. Beseda risba ima lahko dva pomena, in sicer risba kot likovna

tehnika, pri čemer ne upoštevamo slikovnega polja ter risba kot likovno

delo, pri čemer upoštevamo slikovno polje. Pri tem se kaže, kako

pomemben je vsak, tudi neporisan košček slikovnega polja, saj v

medsebojnem odnosu z motivom predstavlja edinstveno in »pravo«

likovno delo.

Enako risbo lahko v likovni prostor umestimo na različne načine (na

spodnji rob, na sredino …). Kompozicija tako vsakič deluje drugače, zato

dobimo različna likovna dela.

Na praznem slikovnem polju se naš pogled zmeraj osredotoči na središče,

nekoliko manj na levo in desno stran od središča, najmanj pa na tisto, kar

se nahaja zgoraj in spodaj. Iz tega razloga po navadi pričakujemo, da se

bo motiv nahajal v osrednjem delu slike, pri čemer to doživimo kot

potešitev in pomirjenje. Vznemirjenje in napetost pa občutimo, če je barvni

ali svetlobni poudarek kje drugje kot na sredini slike. Zaradi tega nam

pogled uide tja, še preden doživimo občutek zadoščenja. To nam daje

občutek dinamičnega dogajanja. Ko likovno delo pogledamo prvič, je

središče najpomembnejša točka. Bolj ko je nek element oddaljen od

središča, manj je zanimiv, vendar pa ima večjo specifično težo. Majhen

element na robu slikovnega polja pomaga vzpostaviti kompozicijsko

ravnotežje z velikim elementom na sredini slikovnega polja. Ob drugem

pogledu likovnega dela opazovalca pritegne slikovna površina v skladu z


25

motivom, konkretna kompozicijska zasnova dela in posameznikov interes.

Notranjo strukturo slikovnega dela predstavljajo torej središče, leva in

desna, zgornja in spodnja polovica ter diagonale. Elemente, ki so

razvrščeni tako, da upoštevajo smeri in presečišča strukturnih linij,

opazovalec dojema kot urejene. Elementi na levi polovici slikovnega polja

imajo nekoliko večjo težo kot elementi na desni polovici slikovnega polja, s

čimer se strinja tudi Arnheim (2009). Prav tako so liki na zgornji polovici

slikovnega polja večji kot liki na spodnji polovici slikovnega polja.

Slikovno polje ima svojo globino. Četudi prostor ni z ničemer nakazan,

imamo občutek globine. Na spodnji polovici so prikazani bližji predmeti, na

zgornji polovici pa so prikazani bolj oddaljeni predmeti. Globino prostora

lahko nakažemo z zmanjševanjem, prekrivanjem in bledenjem elementov.

Na slikovno polje vpliva tudi format slike. V povezavi s kompozicijo ločimo

oglate, okrogle, ovalne, kvadratne in pravokotne formate. Slednji so

najpogosteje uporabljeni. Okroglo slikovno polje je nestabilno, zato je na

njem težko ustvariti uravnoteženo kompozicijo (Rački, 2004).

Butina (1995) loči s psihološkega stališča zaznavni in pojmovni prostor.

Zaznavni prostor nam predstavlja to, kar vsak dan vidimo, slišimo in

tipamo, pojmovni prostor pa se ne konča tam, kjer se končajo naši čuti,

temveč sega še naprej. O pojmovnem prostoru govorijo tudi fiziki in

astronomi. Zaznavni in pojmovni prostor se med seboj povezujeta, kot se

povezujeta tudi vidni in likovni prostor.

b) OBLIKA ELEMENTOV (okrogli elementi, oglati elementi, črte, trde in

mehke oblike, konkavne in konveksne oblike, organske oblike).

c) MASA IN TEŽA (mase na izdelku morajo biti uravnotežene).

d) SMER (posamezni element ali več elementov skupaj tvorijo navidezno

linijo ali smer).

e) DINAMIKA (način organizacije več elementov na slikovni ploskvi).

f) BARVE (imajo razlikovalni in povezovalni pomen, pomembna je

predvsem na področju slikanja) (Rački, 2004). Itten (1999) navaja, da je

učinek barve odvisen od tega, na katerem delu formata se posamezna

barva nahaja in kakšna je njena smer.


26

2.5.2 ARTIKULACIJA LIKOVNIH PRVIN IN ZNAČILNOSTI CELOTE

Skozi povezovanje likovnih prvin v obsežne kompozicijske sklope se

povečuje njihova izrazna vrednost. Iz likovnih prvin se oblikuje struktura, ki

jo nekateri umetniki delijo na globinsko in površinsko (Kovačev, 2006).

Pri likovni umetnosti je zelo pomembno podrobno opazovanje. Ko se

opazovalec v likovno delo poglobi, postane likovni motiv drugotnega

pomena. V ospredje opazovanja se pomaknejo kompozicija, oblike in

barve (Gardner, 1995). Likovne umetnine nimajo svoje vrednosti le zaradi

zbujanja občutka estetike. Nekatera likovna dela v opazovalcih zbujajo

celo negativne emocije, ki pa jih opazovalec še vedno dojema kot estetske

(Kovačev, 2006).

Arnheim (2009) je mnenja, da vsako likovno delo nosi pomen in da ga

dojemamo kot celoto. Po drugi strani pa je naš celoviti vtis o likovnem delu

odvisen tudi od tega, na katerem delu slikovnega polja leži posamezni

element in kakšna je njegova funkcija. Zato lahko z manjšimi popravki

spremenimo celotno dojemanje likovnega dela, včasih pa popravki na

celotno dojemanje likovnega dela nimajo vpliva.

Likovni znak ni le sredstvo predstavljanja, temveč je pogosto tudi cilj neke

dejavnosti. Pomembni sta tako oblika kot tudi vsebina. Pri raziskovanju

likovnega dela se pojavljata sinoptična pozornost, ki je hkrati usmerjena

na več vidikov likovnega dela in razčlenjujoča pozornost, ki je usmerjena

na vsak posamezni vidik. Sinoptični pozornosti pripisujejo večji pomen, saj

razčlenjujoča pozornost ne zadošča za razumevanje kompleksnih

umetnin. Po drugi strani pa razčlenjujoča pozornost pripomore in izostri

opazovalčevo prefinjenost (Kovačev, 2006).

2.5.3 TEMELJNE ZNAČILNOSTI LIKOVNE SIMBOLIZACIJE EMOCIJ

Emocije skupaj z nagoni vplivajo na naše gibanje in vedenje. Vsaka

kultura ima določena pravila za izražanje emocij. Za likovno simbolizacijo

emocij je potrebno tudi vizualno mišljenje, ki emocije konkretizira in jih v

posameznikovem spoznavnem aparatu fiksira ter prenese na likovno


27

ploskev. Črte so rezultat spontanih gest, zato so lahko dober pokazatelj

posameznikovega razpoloženja (Kovačev, 2006).

2.5.3.1 KONCEPTUALIZACIJA IN LIKOVNA SIMBOLIZACIJA VESELJA

Pri likovni simbolizaciji veselja se najpogosteje uporabljajo valovite in

krožne črte, s katerimi navadno ponazarjamo pozitivne emocije.

Omenjene črte so največkrat debelejše in narisane skoraj brez prekinitev.

Posamezniki so pri simbolizaciji veselja risali velike risbe, čeprav velike

risbe rišemo tudi pri drugih, negativnih emocijah. Veselje je emocija, ki se

na risbah največkrat razširja iz središča navzven, in sicer v vse smeri ali

pa z dna kvišku, v obliki vodometa. Risbe, ki simbolizirajo veselje, so

navadno zelo natrpane (Kovačev, 2006). Tudi raziskava Kovačeve in

Museka (1993) je pokazala, da sta se na risbah, ki so simbolizirale

veselje, največkrat pojavljali valovita in krožna črta. Obe črti sodita v

kategorijo ukrivljenih črt, ki so najpogosteje uporabljene in imajo značilno

lahkotnost.

2.5.3.2 KONCEPTUALIZACIJA IN LIKOVNA SIMBOLIZACIJA ŽALOSTI

Tudi pri likovni simbolizaciji žalosti se najpogosteje uporabljajo valovite in

krožne črte, ki naj bi izražale pozitivne emocije. Ker pa so ukrivljene črte

mehke, lahko z njimi prikažemo tudi žalost oziroma vsa čustva, ki ne

vsebujejo ostrine in trdote. Zaradi svoje estetske vrednosti so pogosto

simbol lepote, lahko pa izzovejo tudi odpor. Interpretiramo jih lahko kot

svobodno, neusmerjeno nihanje sem ter tja, kar izraža šibkost,

brezvoljnost in melanholijo. Na risbah žalosti so črte največkrat debelejše

in pogosto narisane s prekinitvami. Risbe žalosti se ne odpirajo v prostor,

saj se posameznik ob občutju žalosti zapre sam vase in ga dogodki iz

zunanjega sveta ne zanimajo. Ker se posameznik ob občutku žalosti

počuti navznoter prazen, je bolj ali manj prazna tudi likovna površina.


28

Žalost je emocija, ki na risbi navadno poteka od vrha navzdol tako kot

upada tudi posameznikovo razpoloženje (Kovačev, 2006).

Rezultati raziskave Kovačeve in Museka (1993) so pokazali, da sta se na

risbah, ki prikazujejo žalost, največkrat pojavili valovita in krožna črta.

2.5.3.3 KONCEPTUALIZACIJA IN LIKOVNA SIMBOLIZACIJA JEZE

Pri likovni simbolizaciji jeze se najpogosteje uporabljajo cikcak črte, ki

vsebujejo napetost in vzburjenje. Na risbah jeze so prekinjene črte redke,

pogosto pa se pojavljajo debele črte. V povprečju so risbe jeze največje in

najpogostejše. Risbe jeze se širijo iz središča v vse smeri (Kovačev,

2006).

2.5.3.4 KONCEPTUALIZACIJA IN LIKOVNA SIMBOLIZACIJA STRAHU

Pri likovni simbolizaciji strahu se najpogosteje uporabljajo krožne in

valovite črte. Krožne črte se nadaljujejo v zaključen krog, znotraj katerega

so prav tako krogi, kar simbolizira zaprtost posameznika pred zunanjo

nevarnostjo. Valovita črta simbolizira posameznikovo drgetanje. Na risbah

strahu so črte pogosto narisane s prekinitvami. Risbe strahu se

najpogosteje pojavljajo v obliki koncentričnih krogov (Kovačev, 2006).


29

3 RAZVOJ OTROKOVEGA DOJEMANJA PROSTORA

Razvoj in razumevanje prostora pri otrocih je preučeval Piaget. Prostorsko

inteligenco je opredelil kot neločljiv del splošnega logičnega razvoja. V

zgodnjem otroštvu se pojavi senzomotorično razumevanje prostora, pri

katerem je bistveno dojemanje premikanja predmetov in sposobnost najti

pravo pot med dvema različnima mestoma. Na koncu senzomotorične

stopnje so mladi sposobni tvoriti miselne predstave, ki so po Piagetovem

mnenju povezane z zgodnjimi izkušnjami (Gardner, 1995).

Piaget razdeli otrokovo predstavo prostora preko načrtov v 4 faze:

a) ZAZNAVNOGIBALNA STOPNJA

S prostorskimi razmerji in razumevanjem le-teh se otrok sreča že zelo

zgodaj. Najprej s pogledom sledi potem oseb in predmetov, nato se po

prostoru giblje, plazi in caplja ter tako išče poti z ene na drugo stran

prostora (Hohmann in P. Weikart, 2005). Ko otrok shodi, se je sposoben

orientirati v svojem okolju ter usklajevati svoje gibe ob prihajanju in

odhajanju. S pomočjo reverzibilnosti v akciji se nauči, kako se vrniti na

točko odhoda, kasneje pa tudi, kako priti na točko odhoda po različnih

obvozih. Teh sprememb je fizično zmožen, ni pa si jih zmožen predstavljati

(Labinowicz, 2010).

Otrok že med drugim in tretjim letom starosti loči predmete v prostoru po

njihovih glavnih fizičnih značilnostih (Horvat in Magajna, 1989). Mali otroci

zelo radi prenašajo stvari s kraja na kraj, jih vtikajo v druge stvari in spet

jemljejo ven (Hohmann in P. Weikart, 2005).

b) PREDOPERACIONALNA STOPNJA

Predšolski otrok začne natančneje določati prostorske odnose. Njegova

orientacija v prostoru se začne na podlagi razlikovanja prostorskih

odnosov lastnega telesa. Na začetku loči desno in levo roko, nato druge

parne dele telesa in šele nato predmete v prostoru. Tej stopnji sledi

predoperativna stopnja mišljenja, kjer otroci uporabljajo zunanje predmete

oziroma prostorska znamenja kot pomembne oporne točke za orientacijo v

prostoru (Marjanovič Umek, 2009b).


30

Štiri do pet let stari otroci znajo sami prehoditi pot od doma do vrtca in

nazaj. Če jih prosimo, naj nam predstavijo pot, jo predstavijo zgolj z

besedami in kretnjami ne glede na relief. Ko so otrokom pokazali dva

enaka reliefa vasi in jih prosili, naj punčko namestijo na drugi relief na isto

mesto kot se nahaja na prvem reliefu, so štiri leta stari otroci punčko

postavili na približno enako mesto, vendar skorajda niso upoštevali

razdalje levo-desno in zgoraj-spodaj. Bolje so se odrezali od pet do šest

let stari otroci, ki pa so ob zasuku reliefa za 180° obrat zanemarili in

punčko narisali na njenem prvotnem mestu. Kadar raziskovalci otroke

prosijo, da po vzoru oblikujejo enak relief, štiri leta stari otroci ne bodo

izbrali pravih predmetov, niti jih ne bodo ustrezno razvrstili. Postavili jih

bodo v majhne skupine ali tesno skupaj, zato izdelek ne daje vtisa celote.

Šest let stari otroci imajo z razvrstitvijo predmetov še zmeraj težave,

vendar je njihov rezultat že bolj podoben originalu (Labinowicz, 2010).

Pet- ali šestletni otrok se je sposoben znajti v prostorski situaciji, ki mu je

neznana, ni pa je sposoben opisati z besedami ali po njej narisati slike

oziroma zemljevida. Otrokovo razumevanje prostora se razvija zelo hitro,

ni pa sposoben tega razumevanja ubesediti oziroma naslikati (Gardner,

1995).

Temeljno razumevanje prostorskih razmerij predšolski otroci razvijajo s

polnjenjem in praznjenjem posodic ter rezanjem in lepljenjem. Naštete

dejavnosti izpolnjujejo njihovo željo po združevanju in ločevanju. Prav tako

razvijajo otroci prostorska razmerja z urejenostjo, ko različne predmete

umestijo ali pozicionirajo v prostor ter z obdanostjo, ko se obdajo z

različnimi stvarmi. Predšolski otroci se po prostoru gibljejo drzneje.

Prepoznajo znane poti in se orientirajo v svoji okolici. Zelo radi sestavljajo

in razstavljajo sestavljanke ter zlagajo kocke. Sposobni so oblikovati

mentalne podobe o stvareh v prostoru, načrtujejo kam bodo šli in rišejo

sebe na različnih lokacijah. Prav tako se, s tem ko rešujejo prostorske

probleme, začnejo zavedati prostorskih razmerij v svoji bližnji okolici.

Hohmann in P. Weikart (2005) ločita 6 ključnih izkušenj prostora:

- polnjenje in praznjenje,

- sestavljanje in razstavljanje stvari,


31

- spreminjanje oblike in razporeditve stvari (ovijanje, zavijanje,

raztegovanje, zlaganje, obdajanje),

- opazovanje ljudi, krajev in stvari z različnih gledišč,

- preskušanje in opisovanje položajev, smeri in razdalj v igralnici, stavbi

in okolici,

- interpretiranje prostorskih razmerij na risbah, slikah in fotografijah.

Prve tri izkušnje so vezane na delovanje na predmete, druge tri pa poleg

delovanja vključujejo tudi opazovanje in interpretacijo prostorskih razmerij

(Hohmann in P. Weikart, 2005).

c) STOPNJA KONKRETNIH OPERACIJ

Ob vstopu v šolo se pojavijo konkretne operacije, ki predstavljajo

pomembno prelomnico v otrokovem duševnem razvoju. Otrok na

prostorskem področju postane bolj dejaven s predmeti in predstavami. S

pomočjo reverzibilnih miselnih operacij na osnovi konkretne situacije si je

otrok sposoben predstavljati predmet tako, kot ga vidi nekdo z drugega

zornega kota (Gardner, 1995). Otroci, stari od sedem do osem let, so

sposobni postaviti punčko v petnajst različnih situacij, pri čemer nimajo

težav niti s tem, če jim relief obrnemo. Prav tako so sposobni po vzoru

oblikovati enaki relief, ne znajo pa tega reliefa prenesti na papir, ki je

manjši od reliefa. Pri risanju imajo težave z nenatančnostjo razdalj med

predmeti, usklajevanjem razdalj in velikostjo predmetov (četudi otrok riše v

merilu, ostanejo velikosti predmetov nespremenjene, predmete pa nariše

bliže skupaj) ter upoštevanjem več odnosov hkrati (če mora narisati novo

risbo glede na spremembo reliefa, bo ta risba nenatančna) (Labinowicz,

2010).

d) STOPNJA FORMALNIH OPERACIJ

Mladostnik je že sposoben narisati preprost načrt v merilu, ki je abstraktna

predstava realnosti. Simboli, ki jih uporablja pri risanju, so zelo malo

podobni pravim predmetom, s kakšnega drugega reliefa je tudi sposoben

razbrati njihov pomen (Labinowicz, 2010). Enako razmišlja tudi Gardner

(1995), ki pravi, da šele v fazi formalnih miselnih operacij mladostniki

razumejo pojem abstraktnih prostorov in pravila, ki obvladujejo prostor

(Gardner, 1995).


32

3.1 PROSTORSKA INTELIGENCA

L. L. Thurstone je prostorsko inteligenco uvrščal med sedem osnovnih

faktorjev razuma. Razdelil jo je na tri dele: na zmožnost prepoznavanja

istega predmeta, če ga gledamo z različnih kotov, na zmožnost

predstavljanja gibanja ali notranjih premikov med deli konfiguracije ter na

zmožnost razmišljanja o prostorskih odnosih, pri katerih je težava

gledalčeva telesna pozicija. Zadnji omenjeni zmožnosti sta abstraktni in

značilni predvsem za likovno umetnost. Za prostorsko inteligenco je

izrednega pomena sposobnost pravilnega zaznavanja vidnega sveta,

pretvarjanje ali spreminjanje začetnih zaznav, poustvarjanje vidikov svojih

vidnih zaznav, kljub odsotnosti ustreznih telesnih dražljajev. Temelj

prostorske inteligence je zaznati lik ali predmet. To sposobnost lahko

preverjamo z zahtevo, da posameznik lik ali predmet preriše. Težave na

prostorskem področju lahko zaznamo prav z napakami pri prerisovanju

(Gardner, 1995).


33

4 LIKOVNI RAZVOJ OTROKA

Risanje je ena izmed otroških dejavnosti in ustvarjalnosti. Preučevanje

risbe igra pomembno vlogo tudi pri diagnostičnih in terapevtskih namenih.

Na podlagi risbe lahko ugotovimo, kakšne so otrokove sposobnosti

zaznavanja, fine motorike, socialne interakcije z okoljem in ocenimo

splošni duševni razvoj na posameznih starostnih stopnjah. Pri metodi

analize izdelkov se moramo vprašati, kako zanesljiva je ta metoda za

preučevanje duševnega razvoja otroka (Horvat in Magajna, 1989).

Z razvojem risanja pri otrocih se je ukvarjal Piaget. Tudi on razvojne

stopnje risanja povezuje z mentalnim razvojem otroka. Vsaki fazi

mentalnega razvoja pripadajo določene razvojne stopnje risanja, posebni

načini risanja, posebna uporaba in razumevanje prostora (Tušak, 2010).

Risanje otrok in risanje odraslih se med seboj bistveno razlikuje. Otroško

risanje ni odvisno od talenta, temveč bolj od psihofizičnega razvoja otroka

(Rački, 2010). Tudi Arnheim (2009) pravi, da je za risanje otrok značilno

pomanjkanje motorične kontrole, zaradi česar niso zmožni narisati ravne

črte. Črte pa so večinoma vseeno dovolj natančne, da lahko opazovalec

razbere, kaj je otrok želel narisati.

Iz otrokove risbe lahko razberemo njegovo okvirno starost, saj v

določenem obdobju vsi otroci rišejo iste motive na enak način. Otroško

risanje se ne ozira na kulturno okolje, zato otroci iz različnih kulturnih okolij

do določene starosti rišejo enako (Rački, 2010). Po drugi strani pa je

Gerlovičeva (1976) prepričana, da se pri likovnem izražanju starejših otrok

odraža tudi likovno pojmovanje staršev, učiteljev in družbe nasploh.

Razvoj otroške risbe je tesno povezan z razvojem govora, mišljenja ter

socialnim in čustvenim razvojem (Belamarić, 1986; Thomas in Silk, 1990

povz. po Marjanovič Umek, 2009a). S tem se strinjata tudi Horvat in

Magajna (1989), ki pravita, da se v posameznem razvojnem obdobju med

otroci pojavljajo velike razlike, pri čemer moramo upoštevati miselni razvoj,

socialno okolje, motorične spretnosti, razlike med spoloma, itd. Stopnje

razvoja se med seboj mešajo in prepletajo. Čeprav se določene stopnje ne

pojavijo pri isti starosti, si zmeraj sledijo v enakem zaporedju (Vrlič,


34

2001b). Tudi Arnheim (2009) opozarja, da ne obstaja ustaljena povezava

med otrokovo starostjo in stopnjo razvoja otroškega izražanja, v kateri se

nahaja. Vsekakor pa otroškega likovnega ustvarjanja ne gre zaničevati in

se na vse pretege truditi, da bi otrok čim prej napredoval v višjo stopnjo

razvoja likovnega izražanja, saj ima vsaka stopnja svoje čare. Naloga

učitelja je, da otroke pri razvoju spodbuja in jih usmerja, vendar s tem ni

mišljeno, da jim vse rešitve tako rekoč prinese na pladnju. Za delo pri

likovni vzgoji je poznavanje likovnega razvoja otroka izredno pomembno

(Karlavaris, Berce-Golob, 1991).

Različni avtorji imajo različna poimenovanja, delitev in časovno opredelitev

stopenj razvoja likovnega izražanja. Čeprav se v omenjenem avtorji

razhajajo, pa so skupnega mnenja, da gre vsak otrok skozi vse faze. V

nadaljevanju se bomo osredotočili na delitev Duha in Vrliča (2003), ki

ločita:

- obdobje čečkanja (traja od otrokovega drugega do četrtega leta,

značilen je hiter čustveno-ustvarjalni razvoj),

- obdobje simbolov (traja do otrokovega sedmega leta starosti, značilna

je rast in padanje likovnega razvoja, začetek prevlade intelektualno-

likovnih sposobnosti),

- obdobje oblik in pojavov (traja do otrokovega osmega leta starosti,

značilen je ponovni vzpon v likovnem razvoju ter prevladovanje

ustvarjalno-doživljajskih dejavnikov),

- obdobje oblik in pojavov ter stabilizacije (traja do otrokovega desetega

leta starosti, značilna je likovna stagnacija ter prevlada intelektualno-

likovnega razvoja), - obdobje polnega likovnega izraza (traja do otrokovega štirinajstega leta

starosti, značilno je postopno upadanje razvoja likovnih sposobnosti), - obdobje prehoda iz faze oblik in pojavov v obdobje zrelega likovnega

izraza (traja do otrokovega šestnajstega leta starosti, značilna je

prevlada intelektualno-likovnega razvoja).


35

Slika 10: Učenci med likovnim ustvarjanjem

4.1 LIKOVNI RAZVOJ DO VSTOPA V ŠOLO

Prvo obliko likovnega izražanja imenujemo čečkanje, ki jo je sposoben

ustvariti otrok, star eno ali dve leti. Izdelek je skupek popolnoma

nepovezanih elipsastih in krožnih črt. Takšna risba nima pomena, saj je

namen tega ustvarjanja zgolj užitek ob puščanju sledi oziroma vlečenju črt

(Horvat in Magajna, 1989). Arnheim (2009) k temu dodaja, da otroci

uživajo ob tem, da ustvarijo nekaj, česar prej tam ni bilo. Oblika, vrsta in

smer potez je odvisna od konstrukcije roke in od otrokovega

temperamenta ter razpoloženja. Karlavaris (1991) vidi čečkanje kot

pripravo za realno likovno izražanje na osnovi igre.

Nekateri takšno risbo poimenujejo kinestetična risba. Čeprav omenjena

risba nima pomena, se otrok pri svojem ustvarjanju kljub temu stalno

razvija (Horvat in Magajna, 1989). Otroci začnejo navadno čečkati s

krožnimi oblikami, saj so najbolj ritmične. Kasneje, ko so otroci stari dve do

tri leta, kombinirajo črte na različne načine in tako prikazujejo različne

vsebine. Pri tem si pomagajo z različnimi vrstami črt, z različnimi smermi in


36

dolžinami črt ter z različnim pritiskom risala (Marjanovič Umek, 2009a). Te

črte se največkrat združijo v krog in se ločijo od praznega polja v ozadju,

kar pomeni dober napredek k »pravemu« likovnemu izražanju. Krog je

prva oblika, ki jo je otrok sposoben upodobiti in ki nosi pomen. Predstavlja

lahko sebe, živali, rastline, avtomobile in še marsikaj drugega (Duh in

Vrlič, 2003). Temu mnenju se pridružuje tudi Tanay (1988), ki pravi, da se

vsak otrok izraža z nizom ponavljajočih se ritmičnih krožnih ali oglatih

oblik, ki predstavljajo obraz in telo. Horvat in Magajna (1989) k temu

dodajata še značilnost, da se otrok po določenem času omeji na risalno

površino in ne riše več preko lista, njegove črte pa postanejo vedno bolj

urejene oziroma so ustvarjene po nekem vzorcu. K temu pripomore njegov

razvoj motorike in samokontrole. Posebno pomemben je razvoj

koordinacije med očesom in roko. Tri leta star otrok si s prosto roko že drži

list papirja, na katerem ustvarja in ima daljšo koncentracijo za likovno

izražanje kot dve leti star otrok (Grgurić in Jakubin, 1996).

Tanay (1988) pravi, da je otroška risba odraz raziskovanja okolice. Otrok

risbo bogati z elementi lastnih spoznanj in odkritij, ki jih pretvori v elemente

kot so točke, linije in krogi ter jih postopoma dodaja h kontroliranemu

čečkanju. Po drugi strani pa Gerlovič (1976) pravi, da prvotne oblike

likovnega izražanja ne izhajajo iz otrokovega dojemanja sveta okrog sebe,

temveč iz bivanja in funkcioniranja lastnega telesa. Otrok na začetku

ponavlja cikcak črte, lise, črtice in točke, saj tako dojema delovanje

svojega telesa. Hoja, bitje srca in dihanje se vseskozi ponavljajo.

V fazi čečkanja je pomembno, da otroku ponudimo različne formate in

vrste papirja ter različne materiale in sredstva za likovno izražanje

(Bodulić, 1982).

Za prehod med obdobjem čečkanja in obdobjem simbolov je značilno, da

otrokova risba dobi pomen (Marjanovič Umek, 2009a). Ta prehod poteka

na notranjem miselnem nivoju otroka in sovpada z razvojem simboličnega

mišljenja. Pri otrocih med drugim in tretjim letom starosti risba še vedno

vsebuje značilnosti čečkanja, vendar pa otrok narisanemu že pripiše

določen pomen oziroma vsebino. Otrok izdelek poimenuje na osnovi

asociacije, ki se mu ob pogledu na izdelek porodi, zato to obdobje nekateri


37

poimenujejo obdobje naključnega ujemanja s predmetom. Tri do štiri leta

star otrok že vnaprej pove, kaj bo narisal, čeprav se njegova napoved z

narisanim ne ujema (Horvat in Magajna, 1989). Na tej stopnji otroci rišejo

tisto, kar o predmetih oziroma o osebah vedo in ne kar vidijo, zato so za to

stopnjo značilne rentgenske slike (Marjanovič Umek, 2009a). Risba

predšolskega otroka lahko iz ure v uro dobiva nov pomen, enkrat nariše

psa, drugič medveda. Šele nekoliko kasneje dobijo risbe stalno obliko in

postanejo shematične (Horvat in Magajna, 1989).

Za otroke, stare od tri do šest let, so značilne enostavne sheme. Eno

shemo uporabi za več različnih predmetov oziroma iste predmete nariše z

različnimi shemami. Katero shemo bo otrok uporabil, je odvisno od

njegovega razpoloženja in pomembnosti motiva. Na risalni površini

upodobi več shem, vendar le-teh ni sposoben med seboj povezati, zato

delujejo razmetane po površini. Otroci na tej stopnji na risalni ploskvi

največkrat prikazujejo značilnosti topološkega prostora, ki zajema načelo

sosedstva oziroma bližine prvin, načelo ločevanja ter načelo reda. Štiri do

pet let stari otroci prikazujejo globino oziroma tretjo dimenzijo s

prevračanjem figure na ravnino, pet do šest let stari otroci pa z

oddaljevanjem (Marjanovič Umek, 2009a). Vrlič (2001b) je prepričan, da je

zvračanje figur posledica obračanja lista, pri čemer se skupna talna črta

izgubi.

Simboli se pri otrocih pojavljajo skozi vso predšolsko obdobje. Kot smo že

omenili, je krog prvi simbol, ki ga otrok upodobi. Kasneje prične otrok

upodabljati tudi ostre oblike kot so kvadrati, pravokotniki in trikotniki. Te

oblike uporablja otrok zavedno in jih izbira na osnovi temeljnih vizualnih

značilnosti predmetov in pojavov ter razlik med njimi. Otroci v tej starosti

upodabljajo živa bitja z mehkimi oblikami, predmete pa z ostrimi, oglatimi

oblikami. Okoli četrtega leta starosti dodajajo otroci simbolom vedno več

značilnosti, kar vodi v fazo sestavljenih simbolov (Duh in Vrlič, 2003).

Gerlovičeva (1976) dodaja, da otroci na prvih risbah, na katerih so

upodobljeni predmeti, pogosto prikazujejo pravokotnik, ki predstavlja

simbol za hišo, ki otrokom pomeni varnost in zaščito.


38

Predšolski otroci najpogosteje rišejo človeško figuro. Od stopnje likovnega

razvoja je odvisno, kako bo otrok človeško figuro prikazal. Dve leti do dve

in pol let star otrok sprva upodobi živa bitja oziroma človeka kot čačke.

Kasneje, med drugim in četrtim letom, se pojavijo glavonožci, to so krožne

oblike, iz katerih izhajajo ravne črte za okončine. Okoli četrtega leta

narišejo otroci človeško figuro z glavo, telesom in okončinami. Otroci

upodabljajo telo na različne načine (telo v obliki kroga, pravokotnika,

trikotnika, črte). Večina pet do šest let starih otrok že riše konvencionalno

človeško figuro, za katero je značilna nesorazmernost glede na velikost

posameznih delov človekovega telesa. Prav tako otroci človeško figuro

najprej rišejo po delih, kasneje pa v celoti narišejo njen obris. Sprva otroci

rišejo človeško figuro v kanonični perspektivi (figure so obrnjene proti

opazovalcu), šele nato prikažejo figure od zadaj ali s profila. Pet do šest

let stari otroci navadno rišejo figuro hkrati od spredaj in s profila

(Marjanovič Umek, 2009a). Otrok na risbi upodobi tisto, kar se mu zdi na

figuri oziroma predmetu pomembno, izpusti pa tisto, kar je zanj

nepomembno. Na človeški figuri so pomembne glava, oči, ustnice, nato

nos, kasneje lasje in uhlji, roke in noge, včasih tudi prsti, medtem ko telo ni

pomembno. Načelo pomembnosti se kaže tudi v velikostnih razmerjih, saj

je človeška figura pomembnejša od hiše in je zato narisana večja od hiše

in drevesa. Prav tako se pojavljajo razlike v velikosti med človeškimi

figurami. Pomembnejše figure so narisane večje kot tiste, ki so manj

pomembne (Karlavaris, Berce-Golob, 1991).

Na podlagi razvoja pri risanju človeškega lika psihologi ocenjujejo splošni

miselni razvoj otroka v določeni starostni stopnji (Horvat in Magajna,

1989).

V risbi predšolskega otroka ima večjo težo oziroma je bolj poudarjeno

tisto, kar se zdi otroku pomembno. Upodobljeno ni v skladu z realnimi

razmerji. Otrok lahko nariše le del predmeta, čeprav je imel v mislih cel

predmet. Velikost narisanih predmetov je odvisna od čustvenega odnosa

do njih (Horvat in Magajna, 1989; Arnheim, 2009). Gerlovičeva (1976)

dodaja, da otroci prav tako narišejo večje tiste predmete, na katerih želijo

upodobiti več podrobnosti. Karlavaris (1991) pa opozarja, da je lahko


39

majhen predmet tudi posledica pomanjkanja prostora. Tudi Vrlič (2001b)

pravi, da mlajši otroci pri upodabljanju oseb, živali in predmetov ne

upoštevajo realnih razmerij, temveč rišejo večje tisto, kar jim je blizu in se

jim zdi pomembno. Za njih nepomembnih oseb, živali, stvari ter

podrobnosti sploh ne upodobijo. Horvat in Magajna (1989) pa sta mnenja,

da predšolski otrok ne upodablja detajlov, ker še nima dobro razvite fine

motorike. Otrok tisto, kar riše, poenostavi ali kar izpusti, če je za njegove

duševne zmožnosti pretežko.

Slika 11: Otrok si med risanjem pomaga z obračanjem lista

Raziskovalci so ugotavljali, ali otroci, stari med tri in deset let, spontano

spremenijo velikost predmetov na risbah, ko likovno upodabljajo na

čustveno obarvano temo. Preučevali so risbe, na katerih so otroci

upodobili pretekle osebne izkušnje. Narisati so morali dve risbi. Eno, na

kateri so upodobili dogodek, ki jih je razveselil in drugo, na kateri so

upodobili dogodek, ki jih je razžalostil. Ko so raziskovalci pare risb med

seboj primerjali, niso opazili nikakršnih razlik v velikosti predmetov na eni


40

ali na drugi risbi. Ugotovili pa so, da triletniki rišejo predmete višje in širše

kot devetletniki. To lahko pojasnimo tako, da so z likovnim razvojem in

razvojem fine motorike otroci sposobni risati manjše risbe (Strange,

Hoynck Van Papendrecht, Crawford, Candel in Hayne, 2010).

Tudi človeško figuro v gibanju rišejo otroci na različnih stopnjah. Na

začetku se statična in dinamična figura ne razlikujeta, nato ima figura

spremenjeno lego spodnjih okončin, kasneje pa je spremenjena lega

spodnjih in zgornjih okončin (Marjanovič Umek, 2009a). Tudi Vrlič (2001b)

je mnenja, da upodablja otrok človeške figure na način, da je telo

postavljeno navpično, roke pa vodoravno. Kasneje gibanje prikazuje s

podaljšanimi udi, šele ko obvlada lomljeno črto, gibanje upodobi s pregibi

v pasu, kolenih in komolcu ter v vratu in dlaneh (Vrlič, 2001b).

Med četrtim in petim letom se otroci srečajo s težavo, kako na

dvodimenzionalni ploskvi prikazati tridimenzionalni prostor oziroma kako

ustvariti globino. V tej starosti otroci prvič poskušajo upodobiti prostor

(Vrlič, 2001b). 5 do 6 let star otrok ima že izoblikovano predstavo o tem,

kaj bo narisal in kako bo to narisal. Do svojih izdelkov postanejo kritični, še

posebej deklice. Velik razvoj se kaže na področju prikazovanja prostora.

Šest let stari otroci že znajo prikazati razmerja med predmeti in le-teh ne

nizajo po vsej risalni površini. Prikazovanje prostora se prične z osnovno

črto, na katero so postavljeni predmeti (Horvat in Magajna, 1989). Tudi

Vrlič (2001b) pravi, da se v tej starosti med upodobljenimi predmeti

začnejo pojavljati realnejši velikostni odnosi ter da začnejo otroci

uporabljati talno črto, s čimer na novo organizirajo prostor.

V obdobju simbolov začnejo otroci upodobljene oblike poimenovati, in

sicer le-te poimenujejo naključno. Za otroka, starega približno tri leta, ima

oblika pomembnejšo vlogo kot barva. Barve se zdijo otroku nepomembne

in jih izbira naključno (Vrlič, 2001b). Ko se otroci začnejo osredotočati na

barvo, jo uporabljajo zelo svobodno. Ne povezujejo je z vidnimi vtisi,

temveč njen izbor temelji predvsem na čustveni osnovi. Veliko vlogo ima

tudi kognitivni razvoj, kar se kaže v uporabi živih, kontrastnih barv in jasnih

odnosov. Proti koncu predšolskega obdobja se pričnejo pojavljati barvni

znaki. Otrok določene predmete in pojave riše vedno v isti barvi (Duh in


41

Vrlič, 2003). Otroci najprej najdejo razlike, šele kasneje v razvoju najdejo

tudi podobnosti. Iz tega razloga otroci tudi pri upodabljanju uporabljajo

maksimalne oziroma čim večje razlike (Vrlič, 2001b). Enako razmišljanje

imata tudi Karlavaris in Berce-Golobova (1991), ki omenjata pojav

ekspresivnosti oblik in barv, kar pomeni, da otrok svoj likovni izraz

poenostavi in ga s tem naredi še bolj prepričljivega. Ekspresivnost se

pojavi tudi zaradi otroškega neobvladovanja likovnih izrazov, zaradi česar

se osredotoča na preproste oblike in čiste barve. Barva ne prikazuje

realnosti, temveč predstavlja zgolj okras in odraža otrokovo čustveno

razmerje do upodobljenega.

Grgurićeva in Jakubin (1996) navajata, da se otroci na koncu faze

primarnih simbolov najprej likovno izražajo. Ko imajo pred sabo končni

likovni izdelek, začnejo razmišljati, kaj bi narisano lahko predstavljalo.

Nekoliko kasneje otroci najprej razmislijo, kaj bodo narisali, nato likovno

ustvarjajo in na koncu dobijo likovni izdelek, ki so si ga zamislili, čeprav

lahko tok misli med samim delom tudi spremenijo. Za likovne izdelke ni

nujno, da prikazujejo samo osebe in predmete, temveč lahko prikazujejo

tudi pojme in pojave. Nekateri simboli prikazujejo hitenje, ples, skakanje,

neurje, veter itd.

Otroci radi posnemajo dela drugih otrok. Težava se pojavi, če otroci

posnemajo nekakovostna likovna dela in tako zapostavljajo svoj likovni

razvoj. Upodabljanje določenih shem pa je značilno za vse otroke (Vrlič,

2001b).

4.2 LIKOVNI RAZVOJ V PRVEM, DRUGEM IN TRETJEM RAZREDU

V prvem razredu se začnejo pojavljati vedno bolj zapletene oblike z več

podrobnostmi in najrazličnejše vrste črt. Pri upodabljanju otroci že delno

upoštevajo vidne vtise, čeprav še velikokrat upoštevajo tisto, kar o

določenem predmetu oziroma pojavu vedo. Pojavi se obrisna risba, ki jo

kasneje zapolnijo z barvo. Barve otroci že uporabljajo v veliki meri, jih med

seboj mešajo in svetlijo ter temnijo. Počasi začnejo presegati barvne


42

znake. Delo otrok v prvem razredu je še vedno spontano, se pa kljub temu

že pojavljajo raznolike kompozicijske rešitve, v izdelku se opazi zastavljeni

likovni problem. Pogosto se pojavi tudi rentgenska slika, pri upodabljanju

prostora pa se včasih pojavi prekrivanje in izrez ter pogled na upodobljen

predmet iz različnih smeri (Duh in Vrlič, 2003).

Slika 12: Prvošolec pri likovnem izražanju

Grgurićeva in Jakubin (1996) sta mnenja, da so otroci v prvem razredu

navdušeni nad svojimi aktivnostmi. Njihovo zaznavanje je še posebej

izostreno za podrobnosti, zato spodbude za likovno ustvarjanje izvirajo iz

vsega, kar vidijo v svoji okolici.

V drugem in tretjem razredu se prične zlato obdobje otrokovega

ustvarjanja, saj so motorično-tehnično že spretnejši in počasi prehajajo na

abstraktni nivo razmišljanja, zaradi česar so njihova dela unikatna in

zanimiva. Oblike sestavljajo s pomočjo kombinacije likovnih elementov,

prevladuje pa vertikalno-horizontalna kompozicija. Še vedno se pojavljata

rentgenska risba in risanje na osnovi čustvenega sorazmerja. Pri

prikazovanju prostora se pojavlja zvračanje oblik. Če otroci prikazujejo

elemente obratno kot jih vidimo, govorimo o obrnjeni perspektivi. O

poliperspektivi govorimo takrat, ko otroci na likovnem delu hkrati

upodabljajo elemente, ki so upodobljeni iz različnih zornih kotov. V tem


43

obdobju se poleg raznih vrst in oblik črt pojavijo še rastri in teksture, s

pomočjo katerih otroci prikazujejo material upodobljenega predmeta (Duh

in Vrlič, 2003).

Za šest do devet let starega otroka je značilno, da se nahaja v obdobju

izpopolnjevanja risbe in počasi prehaja na realistično stopnjo risanja.

Otroške risbe v zgodnjem šolskem obdobju nimajo urejene notranje

strukture, saj otrok riše brez predhodnega načrta in risbi venomer kaj

dodaja. Otrok prične upodabljati figure in predmete v gibanju, kar daje risbi

občutek dinamike (Horvat in Magajna, 1989). Karlavaris in Berce-

Golobova (1991) prav tako omenjata začetek prikazovanja gibanja med

šestim in sedmim letom, in sicer tako, da otrok upodobi premikanje rok v

ramenih in nog v kolkih, kasneje v komolcih in kolenih, nazadnje pa še v

zapestju in prstih. Tudi Vrlič (2001b) se strinja, da otroci vedno bolje

upodabljajo figure v gibanju. Navaja pojav pregibov v kolenih, komolcih,

zapestjih in v pasu. Otroci človeško figuro vedno pogosteje upodabljajo s

profila. Tudi Tanay (1988) pravi, da pričnejo sedemletniki postopoma

kazati težnjo po povezovanju detajlov v celoto. Postanejo tudi dovolj

občutljivi in razvojno sposobni, da se preizkusijo v upodabljanju

predmetov, ki jih imajo pred seboj. Pri tem želijo, da je narisani predmet

čim bolj podoben realnemu predmetu, zaradi česar na njem prikažejo

veliko podrobnosti. V tem obdobju se razvija otrokova zmožnost

podrobnega opazovanja in raziskovanja različnih oblik. Otrok začne o svoji

risbi razmišljati in ne riše več le iz veselja ob ustvarjanju, kar pomeni, da je

otrokom potrebno nuditi čim več različnih sredstev za likovno ustvarjanje in

jih usmerjati k natančnemu opazovanju.

Prostor na začetku ni določen, figure so narisane posebej in imajo celo

različna težišča, zaradi česar dobimo vtis razmetanosti po ploskvi. Čez

nekaj časa pričnejo otroci risati predmete v eni liniji (friz), kasneje v dveh

linijah (dvojni friz), ki sta razporejeni ena nad drugo in se med seboj ne

prikrivata. V nadaljnjem razvoju se oba friza spojita s potjo, potokom … v

globino in tako izoblikujeta talno ploskev (ptičja perspektiva). Občasno se

še pojavljajo zvrati predmetov in figur na ravnino. V tem starostnem

obdobju se otroci učijo mešati barve in ustvarjati linije različnih dolžin,


44

debelin in oblik (Karlavaris, Berce-Golob, 1991). Tudi Horvat in Magajna

(1989) pravita, da otrok v tej starosti predmetov ne postavlja več zgolj na

osnovno črto, temveč jih riše tudi nad črto, s čimer skuša ustvariti občutek

prostora. Kasneje se pojavi evklidski prostor, kjer otroci prikazujejo

predmete kot v koordinatnem sistemu. Rišejo ravne črte, vzporednice,

kote, upoštevajo sorazmernost in razdalje med predmeti (Ivić, 1969 povz.

po Marjanovič Umek, 2009a). Postopoma se pojavi tudi risanje predmetov

z različnih perspektiv (Cox, 1991 povz. po Marjanovič Umek, 2009a).

Otroci na tej stopnji že razlikujejo med različnimi shemami, zato

uporabljajo za iste predmete iste sheme in za različne predmete različne

sheme (Marjanovič Umek, 2009a). Otroci, ki obiskujejo osnovno šolo, še

zmeraj upodabljajo predmete in pojave na podlagi tega, kar o njih vedo.

Vedno bolj se pojavljajo tudi odseki, ki so jih učenci upodobili na osnovi

vizualnih vtisov (Vrlič, 2001b). Risbe so celovitejše, prikazanih je več prvin,

ki so med seboj povezane in dogajanje, ki ga prikažejo v obliki stripa ali s

figurami v gibanju. Otroci si z vodoravnimi črtami risalno površino razdelijo

na več delov in skladno z delitvijo narišejo različne prvine (npr. spodaj

nariše travo, zgoraj sonce in oblake, v sredini pa hišo in ljudi). Na začetku

te stopnje otroci bližnje in bolj oddaljene predmete rišejo enako

(Marjanovič Umek, 2009a).

Sposobnosti otrok so že razvite v tolikšni meri, da vedno bolj zavedno

uporabljajo likovne elemente in kompozicijska načela (Vrlič, 2001b).

4.3 LIKOVNI RAZVOJ PO DEVETEM LETU STAROSTI

V tej starosti so figure in predmeti na risbi zelo podobni tistim v resničnem

svetu. Otroci uporabljajo prava sorazmerja in odnose med narisanimi

prvinami, sposobni so prikazati tretjo dimenzijo oziroma globino, rišejo iz

določene perspektive, upodobijo dinamiko, vsaka prvina na risbi pa ima

tudi svoj pomen (Marjanovič Umek, 2009a). Ko je otrok star približno deset

let, skuša globino prikazati z risanjem od zgoraj navzdol, kar imenujemo

risanje s ptičje perspektive. V risbi se pojavi tudi realistično izražanje, pri

čemer ima vsak element risbe svoj pomen. Ta pojav je posledica


45

otrokovega analitičnega opazovanja in njegovih miselnih zmožnosti

(Horvat in Magajna, 1989). Prostorsko perspektivo otroci dokončno

usvojijo, ko so stari približno dvanajst let. Pojavi se risanje v obliki stripa, s

pomočjo česar želi otrok predstaviti časovno dogajanje (Horvat in

Magajna, 1989). Tanay (1988) dodaja, da so otroci v tem starostnem

obdobju nagnjeni k odkrivanju naravnih zakonitosti in odnosov v njihovi

okolici oziroma je njihova percepcija usmerjena k odkrivanju načina, kako

stvari funkcionirajo. Pojmi, ki jih otroci upodobijo, se med seboj vedno bolj

razlikujejo ter so prikazani bolj razčlenjeno in z veliko podrobnostmi. Vtis

celote zanje ni več prvotnega pomena (Gerlovič, 1976). Karlavaris (1991)

navaja, da je realistična faza zadnja faza, ki jo mora otrok doseči, da se

lahko začne njegov individualni likovni razvoj.


46

5 RAZLIKE, KI SE POJAVLJAJO NA PODROČJU LIKOVNE VZGOJE

5.1 RAZLIKE PRI LIKOVNI VZGOJI NA PREDŠOLSKI STOPNJI IN V ŠOLI

Likovna vzgoja v prvih razredih osnovne šole se v marsičem razlikuje od

likovne vzgoje v predšolskem obdobju. Pri tem ima velik pomen drugačna

vloga in organiziranost šole v primerjavi s predšolskimi ustanovami. Šola

deluje na ustvarjalno in sproščeno likovno delo pozitivno in tudi negativno.

V šoli je likovno izražanje časovno omejeno. Pomanjkljivost šolskega

okolja je tudi pomanjkanje likovnih kotičkov in potrebnih likovnih

materialov, ki bi bili otrokom na razpolago. Likovna vzgoja v vrtcih se

pogosto odvija tudi izven igralnic. Šole imajo na razpolago več AV

sredstev in učil, učiteljice razrednega pouka pa se lahko obrnejo tudi na

kolege likovnike. Likovna vzgoja v šoli temelji na podrobnem učnem

načrtu, kar je lahko spodbudno ali ovirajoče (Vrlič, 2001b). Kljajičeva

(2005) navaja, da so vsebine in likovna področja v osnovni šoli določena,

medtem ko se v vrtcu likovne dejavnosti prepletajo z drugimi vzgojnimi

področji. V vrtcu imajo otroci likovne kotičke, v katerih so zmeraj na

razpolago različni likovni materiali, zato se lahko svobodno likovno

izražajo, kadar se jim zahoče, v osnovni šoli pa se likovno izražanje izvaja

vodeno v okviru ur likovne vzgoje. V vrtcu je cilj likovne vzgoje otrokov

razvoj ob likovnem ustvarjanju, v osnovni šoli pa je navadno cilj likovne

vzgoje končni likovni izdelek (Vrlič, 2001a). V vrtcu otroci nimajo svojih

likovnih pripomočkov, sredstev in materialov, zato morajo vzgojitelji/ce

najprej zagotoviti le-te, medtem ko je v osnovni šoli to osnovna »oprema«

vsakega učenca. Prav tako v vrtcu likovno ustvarjanje poteka po mizicah,

po stolčkih ali po tleh, v osnovni šoli pa likovno ustvarjanje največkrat

poteka za mizami (Bodulić, 1982).

Horvat (1986) je izvedel raziskavo, v kateri je ugotavljal vpliv predšolske

vzgoje na intelektualni razvoj otrok. Prišel je do zaključka, da med otroki,


47

ki so različno dolgo obiskovali vrtec in med tistimi, ki vrtca niso obiskovali,

v spoznavnih kompetencah ni pomembnih razlik (Marjanovič Umek in

Zupančič, 2009). Po drugi strani pa so rezultati raziskave Kljajičeve (2005)

pokazali, da otroci, ki so pred vstopom v osnovno šolo obiskovali vrtec, na

likovnem področju dosegajo boljše rezultate kot učenci, ki vrtca niso

obiskovali.

Večje število drugih raziskav je razkrilo, da vključitev v vrtec pozitivno

vpliva na razvoj mišljenja in govora, ne glede na to, iz katerega

družinskega okolja otrok izhaja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

5.2 RAZLIKE MED SPOLOMA PRI LIKOVNI VZGOJI

Za moške je značilen logični način razmišljanja, medtem ko je način

razmišljanja pri ženskah bolj intuitiven, zaradi česar so moški uspešnejši v

prostorskem sklepanju (Trew in Kremer, 1998).

Fantje in dekleta se razlikujejo po tem, kako uporabljajo levo in desno

hemisfero. V levi možganski hemisferi se razvijajo predvsem matematične

in logične funkcije, saj le-ta upravlja razumske, logične, matematične in

verbalne funkcije. Desna možganska hemisfera povezuje prostorske

funkcije v celoto in se ukvarja s sintetičnim in intuitivnim mišljenjem, z

artističnimi spretnostmi ter z interpretacijo glasbe (Porter, 1999; povz. po

Luršak, 2006). Pri dekletih nobena izmed možganskih hemisfer ne

prevlada, medtem ko pri fantih prevlada desna hemisfera, zaradi česar

imajo fantje boljše sposobnosti zaznavanja prostora (Guarian in Stevens,

2004; Sax, 2005; povz. po Kommer, 2006).

Kognitiviste so zanimale predvsem spacialne sposobnosti, za katere je že

stereotipno veljalo, da se pri le-teh med moškimi in ženskami pojavljajo

razlike. Raziskave so pokazale, da so se pojavile zelo majhne razlike v

prid moškim na področju spacialnih oziroma prostorskih sposobnosti

(Durkin, 1997; povz. po Kobal, 2000). Tudi nekatere druge izvedene

raziskave potrjujejo, da so moški uspešnejši v sposobnosti razumevanja in

v obvladovanju prostorskih odnosov (Jardine in Martin; McGuinness,

1998; 1983; Law, Pellegrino in Hunt, 1993; Linn in Petersen, 1985;


48

Masters in Sanders, 1993; povz. po Musek, 2005; Linn in Petersen, 1985;

povz. po Trew in Kremer, 1998).

Dečki, stari pet ali šest let, so bolje izvajali naloge, kjer so morali

identificirati pravilne smeri predmetov, ko so jim za 180° obrnili preprost

zemljevid (Liben in Downs, 1993; povz. po Cherney, Seiwert, Dickey in

Flichtbeil, 2006). Rezultate podpirajo tudi druge raziskave (Cherney in

Collaer, 2005; Cherney in Neff, 2004; Halpern, 2000; povz. po Cherney,

Seiwert, Dickey in Flichtbeil, 2006), ki v boljši položaj prostorskega

zaznavanja in sposobnosti mentalne rotacije postavljajo moške. Tudi pri

nalogah z dvo- ali tridimenzionalnimi predmeti in zemljevidi so se dečki,

stari od šest do deset let, odrezali bolje kot deklice (Hetherington in Parke,

1986; Maccoby in Jacklin, 1974; povz. po Marjanovič Umek in Zupančič,

2004).

Nemški strokovnjaki so slikali moške in ženske možgane, medtem ko so

sestavljali abstraktne tridimenzionalne like. Oboji so bili pri sestavljanju

enako uspešni, razlike so se pojavljale zgolj v aktiviranju različnih

možganskih tokokrogov (Bell, 2006; Jordan, 2002; povz. po Brizendine,

2007). Ženske so za rešitev naloge potrebovale več časa kot moški, saj so

uporabljale možganske poti, ki so povezane z vidnim prepoznavanjem

(Brizendine, 2007).

Dečki in deklice se prav tako razlikujejo v finomotoriki, in sicer so v

prednosti deklice (Halpern, 2000; povz. po Cherney, Seiwert, Dickey in

Flichtbeil, 2006).

Pri analizi otroških risb ugotovimo, da se le-te že zelo zgodaj razlikujejo

glede na spol. Dečki človeško figuro rišejo redkeje kot deklice, vendar

predstavijo človeška razmerja bolje kot to storijo deklice. Deklice risbe bolj

okrasijo. Med petim in enajstim letom starosti otroci pogosteje rišejo

človeške figure, ki ustrezajo njihovemu spolu. Ko deklice dopolnijo enajst

oziroma dvanajst let, pričnejo pogosteje upodabljati človeške figure

nasprotnega spola. Dečki rišejo like ali s profila ali od spredaj, medtem ko

deklice like pogosteje rišejo s sprednje strani (Hurlock, 1956; povz. po

Bizjak, 2001).


49

Sodčeva (2000) je v raziskavi ugotovila, da deklice v primerjavi z dečki pri

risanju upodabljajo več atributov kot so srce, sonce, krona, roža in metulj

ter so pri upodobitvi svoje podobe večkrat narisale smejoča usta. Pri

upodobitvi svoje podobe je bil pri deklicah v nekoliko večji meri

razpoznaven spol kot pri dečkih. Deklice so prav tako večkrat kot dečki

risbe postavljale v naravo ter pretežno izbirale svetle barve, dečki pa so

pogosteje uporabljali tudi temne barve.

Slika 13: Risba deklice prikazuje veliko podrobnosti

V raziskavi (Cherney, Seiwert, Dickey in Flichtbeil, 2006) so avtorji pobrali

po dve risbi od sto devetih otrok, ki so bili stari od pet do trinajst let. Učenci

so dobili nalogo, da narišejo svojo družino in šolo, ki jo obiskujejo.

Rezultati raziskave so pokazali, da obstajajo razlike v upodabljanju

družine v številu upodobljenih podrobnosti glede na spol otroka. Pojavile

so se tudi pomembne razlike med dečki in deklicami v stereotipnih risbah,

uporabi proporcev in pri oblačilih. Čeprav obstaja veliko različnih pristopov

k preučevanju kognitivnega razvoja otrok, lahko analiza otroških risb

omogoči vpogled v njihov predstavni svet. Pri analizi risb, kjer so otroci

upodobili svojo družino, so raziskovalci ugotovili, da so deklice upodobile

občutno več značilnih podrobnosti kot dečki in da so v povprečju dekleta

risala večje ženske figure kot fantje. Dekleta so prav tako večkrat


50

upodabljala oblečene osebe, uporabljala so več stereotipnih oblik in

ustvarjala skladnejše podobe kot fantje. Pri analizi risb, kjer so otroci

upodobili šolo, so raziskovalci ugotovili, da so dekleta upodobila več klopi

in oken kot dečki. Večina otrok se je namesto upodabljanja šole raje

osredotočila na upodabljanje svojega razreda (Cherney, Seiwert, Dickey in

Flichtbeil, 2006).

Tabela 1: Razlike glede na spol pri risbah družine

Vir: Sodec, 2000

Iz Tabele 1 je razvidno, da deklice pogosteje kot dečki rišejo človeške

figure, ki so oblečene in upodabljajo elemente risbe stereotipno.

Stereotipno upodabljanje pomeni, da so elementi risbe narisani po

določenem vzorcu, ki je značilen za večino otrok. Deklice prav tako

večkrat upodabljajo skladne podobe oziroma težijo k enakosti le-teh.

Golomb (2004; povz. po Cherney, Seiwert, Dickey in Flichtbeil, 2006) je

mnenja, da razlike med spoloma v prosti izbiri motiva za risanje lahko

nakazujejo, da imajo dečki in deklice pri risanju različna občutja in načine

zaznavanja predmetov. Za otroke je značilno tudi združevanje po spolu.

Vse osebe ženskega spola rišejo enako in vse osebe moškega spola

enako, osebe ženskega in moškega spola pa se med seboj razlikujejo.

Iijima, Arisaka, Minamoto in Araj (2001; povz. po Cherney, Seiwert, Dickey

in Flichtbeil, 2006) so ugotovili, da so deklice pri likovnem upodabljanju

pogosteje uporabljale linearno kompozicijo, medtem ko so dečki večkrat

uporabljali zračno kompozicijo. Golomb (2004; povz. po Cherney, Seiwert,

FANTJE DEKLICE SKUPAJ

Z oblačili 30 43 73

Brez oblačil 24 12 36

Stereotipne 6 23 29

Nestereotipne 48 32 80

Skladne 2 9 11

Neskladne 52 46 98


51

Dickey in Flichtbeil, 2006) navaja, da je lahko likovna kompozicija otroka

odsev odnosov v njegovem življenju. Upodabljanje večjih ženskih figur

lahko pri deklicah prav tako nakazuje na visoko samopodobo. Dečki so

tudi večkrat upodabljali dinamične predmete kot so avtomobili, stroji in

roboti v izrazitih barvah, deklice pa so pogosteje upodabljale naravo in

žive predmete kot so ljudje, rože in metulji v toplih barvah (Iijima, Arisaka,

Minamoto in Araj, 2001; povz. po Cherney, Seiwert, Dickey in Flichtbeil,

2006).


52

6 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

V teoretičnem delu raziskave so predstavljeni likovni elementi na področju

risanja. Pri kompoziciji so na kratko opisani elementi, ki jo sestavljajo ter

konceptualizacija in simbolizacija različnih čustev. Podrobneje so

predstavljene tudi stopnje razvoja likovnega izražanja, razvoj otrokovega

dojemanja prostora po Piagetu ter odnos med tridimenzionalnim

prostorom in likovno ploskvijo. Našteti so prostorski ključi in načini

prikazovanja prostora na risarski ploskvi, na kratko so omenjene tudi

razlike med likovno vzgojo na predšolski stopnji in likovno vzgoji v šoli ter

razlike med spoloma na področju prostorskih predstav. V empiričnem delu

magistrskega dela smo izvedli učno uro, s pomočjo katere smo pridobili

izdelke za kasnejšo analizo. Na podlagi teh izdelkov smo ugotavljali,

kakšna je stopnja razvoja likovnega izražanja otrok.

6.1 PROBLEM RAZISKAVE

Za osrednji raziskovalni problem smo izbrali likovno interpretacijo prostora,

za katero smo se odločili zaradi problematike, ki se pojavlja pri

interpretiranju otroških izdelkov, še posebej na področju interpretacije

prostora. Likovni prostor oziroma slikovno polje zapolnjujemo z oblikami,

točkami, linijami, barvami in položaji. Razumevanje in prikazovanje

prostora sta ena najpomembnejših ciljev likovne vzgoje. Pri uresničevanju

le-teh ima pomembno vlogo učitelj, saj je od njega odvisno, kako pouk

načrtuje, kako ga izvaja in kako izvedeno ovrednoti.

6.1.1 CILJI IN NAMEN

Z raziskavo smo želeli preučiti stopnjo likovnega razvoja na področju

dojemanja in likovne interpretacije prostora pri otrocih, ki obiskujejo

najstarejšo skupino v vrtcu in pri učencih v prvih razredih osnovne šole.

Raziskavo smo izvedli z otroki in učenci med 4. in 7. letom starosti.


53

Zanimale so nas razlike, ki se pojavljajo glede na starost, spol in stratum

ustanove. Z raziskavo želimo učiteljem približati otrokovo dojemanje

prostora in jim pomagati pri načrtovanju vzgojno-izobraževalnega procesa

ter pri interpretaciji likovnih izdelkov učencev.

6.1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Hipoteze so implicitno izražene v obliki raziskovalnih vprašanj o odvisnih

zvezah in razlikah.

V raziskavi smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja (RV):

RV1: Kakšni načini upodabljanja prostora so prisotni v otroških likovnih

delih?

RV1.1 Ali obstaja razlika v prikazovanju prostora glede na starost?

RV1.2 Ali obstaja razlika v prikazovanju prostora glede na spol?

RV1.3 Ali obstaja razlika v prikazovanju prostora glede na stratum?

6.2 METODOLOŠKI PRISTOP

6.2.1 SPLOŠNI PRISTOP K NAČRTOVANJU RAZISKAVE Raziskavo smo načrtovali v več etapah. Najprej smo izbrali ciljno starostno

skupino, nato smo izbrali vrtce in osnovne šole iz podravske regije. Vrtci in

šole so bili izbrani na podlagi enakomerne zastopanosti mestnih,

primestnih in vaških vrtcev in osnovnih šol. V vrtcih smo izbrali starostne

skupine, ki so ustrezale naši ciljni starostni skupini. Po dogovoru z

ravnatelji in s soglasjem staršev smo pričeli z izvajanjem raziskave.

6.2.2 RAZISKOVALNE METODE V raziskavi smo izhajali iz kvantitativne in kvalitativne paradigme

znanstvenega pedagoškega raziskovanja. Uporabili smo deskriptivno,

komparativno in kavzalno-neeksperimentalno metodo empiričnega

pedagoškega raziskovanja.


54

6.2.3 STRUKTURA SPREMENLJIVK

Spremenljivke, ki se pojavljajo v raziskavi, imajo različno vlogo in so

različnih vrst.

Tabela 2: Spremenljivke po vlogi in vrsti

Vloga Ime Opis Vrednosti Vrste

NEO

DVI

SNE

STAROST Starost otrok/učencev

Od 4 do 5 let, od 5 do 6 let, od 6 do 7 let

Opisna (ordinalna)

SPOL Spol otrok/učencev

Deček, deklica Opisna (nominalna)

STRATUM Stratum ustanove, ki jo otroci/učenci obiskujejo

Mestna šola/vrtec, primestna šola/vrtec, vaška šola/vrtec

Opisna (nominalna)

OD

VISN

E

STOPNJA INTERPRETACIJE PROSTORA

Stopnja interpretacije prostora

Prostor ni definiran –konglomerat, definiran je format, talno črto predstavlja rob lista, talna črta, talna črta (rob lista) in črta neba, talna črta in črta neba, vertikalna perspektiva, zvračanje figur, delno prekrivanje

Opisna (ordinalna)

6.2.4 IZVORI PODATKOV ZA SPREMENLJIVKE

Podatke smo zbrali s pomočjo otroških likovni del s področja risanja,

pridobljenih v testnih pogojih. Učenci in otroci v vrtcih so na list papirja v

formatu A4 risali in reševali enako likovno nalogo, ki je bila opredeljena

tako, da je v izvedbi motiva predvidevala prikaz prostora.


55

6.2.5 PRIDOBIVANJE PODATKOV

Podatke smo pridobili s praktičnimi izvedbami učnih ur po predhodnem

dogovoru z ravnatelji in s soglasjem staršev ter s pomočjo otroških likovnih

del s področja risanja, pridobljenih v testnih pogojih, ki smo jih kasneje

analizirali.

Najprej smo učence seznanili z likovnim problemom (črtno izražanje), nato

pa jih motivirali za nadaljnje delo. Motivacija je potekala zgolj z

razgovorom. Ponudili smo jim material za likovno ustvarjanje. Učenci so

ustvarjali na temo »Igram/o se v sobi«. Učna ura je potekala pod testnimi

pogoji, zato učencev med delom nismo usmerjali in jim svetovali. Na

zadnjo stran likovnih izdelkov smo si zabeležili otrokovo/učenčevo ime in

starost, ki smo jo razbrali iz dnevnika o vzgojno-izobraževalnem delu.

6.2.6 ANALIZA MERSKIH INSTRUMENTOV

Na začetku raziskave smo postavili 9 kategorij likovne interpretacije

prostora, ki se stopnjujejo od razvojno najnižje interpretacije do najvišje.

Otrokom oziroma učencem smo zagotovili ustvarjanje v testnih pogojih,

kar pomeni, da so vsi udeleženci raziskave dobili enaka navodila za delo,

imeli na razpolago enak material ter enake pogoje za delo.

6.2.7 STATISTIČNA OBDELAVA PODATKOV

Podatke, ki smo jih pridobili na osnovi likovnih izdelkov, smo obdelali s

statističnim programom SPSS 17.0. Obdelali smo jih kvantitativno na

nivoju deskriptivne statistike (parametri osnovne deskriptivne statistike) in

inferenčne statistike (parametrični in neparametrični preizkusi).

Kvalitativno smo izbrana otroška likovna dela analizirali po načelu

eksemplarnosti.

Statistična obdelava podatkov zajema:

- Osnovno deskriptivno statistiko:

frekvenčne porazdelitve,


56

aritmetične sredine,

standardni odklon,

ugotavljanje normalnosti porazdelitve spremenljivk.

- Bivariatne in multivariatne statistične metode:

χ2

Mann-Whitneyev U-preizkus za dva neodvisna vzorca,

-preizkus (za ugotavljanje povezanosti med spremenljivkami

oziroma za obstoj razlik v odvisni spremenljivki glede na

neodvisno spremenljivko),

Kruskal-Wallisov preizkus za več neodvisnih vzorcev.

6.2.8 OSNOVNA POPULACIJA IN VZOREC

Osnovno statistično množico predstavljajo otroci podravske statistične

regije, ki so v šolskem letu 2011/2012 obiskovali najstarejšo vrtčevsko

skupino in učenci, ki so v istem šolskem letu obiskovali prvi razred

osnovne šole. Zajeti priložnostni vzorec otrok in učencev med 5. in 7.

letom starosti je velik vzorec (n = 522 učencev). Vzorec smo na nivoju

rabe inferenčne statistike obravnavali kot enostavni slučajnostni vzorec iz

hipotetične populacije.

V raziskavi, izvedeni novembra in decembra 2011, je sodelovalo 597

otrok/učencev iz najstarejše vrtčevske skupine in iz prvega razreda

osnovne šole. Iz vzorca smo izločili 37 likovnih izdelkov, saj so bili otroci

stari manj kot 4 leta, 14 likovnih izdelkov, ker so bili otroci stari več kot 7

let, in 24 likovnih izdelkov zaradi neupoštevanja dogovorjenega likovnega

motiva. Skupaj je bilo tako izločenih 75 likovnih izdelkov, torej končni

vzorec zajema 522 otrok in učencev.

Vzorec se razlikuje glede na starost učencev, spol in stratum ustanove, ki

jo otroci/učenci obiskujejo.


57

Tabela 3: Število (f) in odstotek (f %) otrok/učencev glede na starost

V vzorcu prevladujejo otroci/učenci, ki so stari 6 let in 9 mesecev (12,6 %),

najmanj je otrok/učencev, ki so stari 4 leta in 0 mesecev (3,8 %). Število

otrok/učencev glede na starost narašča.

Tabela 4: Število (f) in odstotek (f %) otrok/učencev glede na spol

V vzorcu je več deklic (51,7 %), dečki pa predstavljajo 48,3 % celotnega

vzorca, zato lahko trdimo, da je vzorec z vidika spola uravnotežen.

Starost f f%

4 leta 0 mesecev 20 3,8

4 leta 3 mesece 31 5,9



5 let 0 mesecev 41 7,9

5 let 3 mesece 41 7,9




6 let 3 mesece 63 12,1



Skupaj 522 100,0

Spol f f%

Deček 252 48,3

Deklica 270 51,7

Skupaj 522 100,0


58

Tabela 5: Število (f) in odstotek (f %) otrok/učencev glede na stratum šole, ki jo obiskujejo

Stratum ustanove f f%

Mestna šola/vrtec 257 49,2

Primestna

šola/vrtec 116 22,2

Vaška šola/vrtec 149 28,5

Skupaj 522 100,0

Iz Tabele 5 je razvidno, da se v vzorcu največkrat pojavljajo otroci/učenci,

ki obiskujejo mestne šole (49,2 %), najmanj pa je otrok/učencev, ki

obiskujejo primestne šole (22,2 %). Tudi dejansko največ otrok iz

populacije obiskuje mestne šole.

Če povzamemo vzorec, lahko ugotovimo, da le-ta zajema največ deklic, ki

so stare 6 let in 9 mesecev ter obiskujejo mestne šole.


59

7 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

Najprej smo izvedli osnovno deskriptivno statistiko.

Tabela 6: Ocena parametrov osnovne deskriptivne statistike

(N – število, min – minimalna vrednost, max – maksimalna vrednost, M – aritmetična sredina, SD – standardni odklon, KA – koeficient asimetrije, KS – koeficient sploščenosti)

Interpretacijo prostora smo preučevali na 522 likovnih izdelkih. Najnižja

interpretacija prostora je bila vrednotena z 1, kar pomeni, da se je pojavil

konglomerat in da otrok prostora ni definiral, najvišja interpretacija

prostora pa je bila vrednotena z 9, kar pomeni, da je otrok prostor prikazal

z delnim prekrivanjem. Srednja vrednost prikazovanja prostora znaša

4,08, standardni odklon pa 1,812. Koeficient asimetrije je 0,504, kar

pomeni, da so vrednosti spremenljivk porazdeljene razmeroma simetrično,

koeficient sploščenosti pa -0,091, iz česar ugotovimo, da so vrednosti

spremenljivk razporejene sploščeno.

7.1 INTERPRETACIJA PROSTORA V OTROŠKIH LIKOVNIH DELIH

Iz spodnje tabele (Tabela 7) lahko razberemo, da otroci, stari od 4 do 7 let,

prostor najpogosteje interpretirajo z nizanjem figur na rob lista, ki

predstavlja talno črto (37,9 %), kar je v skladu s teoretičnimi izhodišči, saj

je za povprečno starost otrok iz našega vzorca značilna upodobitev

prostora s pomočjo talne črte. Najmanj pogosto se pojavita zvračanje figur

(1,7 %) in prikaz prostora z delnim prekrivanjem (2,1 %), saj sta ta dva

načina prikazovanja prostora dokaj zahtevna in se v tej starosti redko

pojavljata.

N min max M SD KA KS

Interpretacija

prostora 522 1 9 4,08 1,812 0,504 -0,091


60

Tabela 7: Število (f) in odstotek (f %) otrok/učencev glede na njihovo stopnjo

interpretacije prostora

7.1.1 INTERPRETACIJA PROSTORA GLEDE NA STAROST OTROK/UČENCEV Tabela 8: Izid Kruskal-Wallisovega preizkusa glede na starost otrok

(N – število, R – povprečje rangov, χ 2

Spremenljivka

– rezultat Kruskal-Wallisovega preizkusa, P – statistična pomembnost)

Starost N R χ P 2

Stopnja

interpretacije

prostora

Od 4 do 5 let 109 150,35

82,615 0,000 Od 5 do 6 let 163 276,01

Od 6 do 7 let 250 300,50

Analiza rezultatov je pokazala, da pri interpretaciji prostora glede na

starost otrok/učencev obstajajo statistično značilne razlike (najnižja je

stopnja prikazovanja prostora pri otrocih med 4. in 5. letom starosti,

Interpretacija prostora f f%

Prostor ni definiran –konglomerat

42 8,0

Definiran je format 18 3,4

Talno črto predstavlja rob lista 198 37,9

Talna črta 69 13,2

Talna črta (rob lista) in črta neba

69 13,2

Talna črta in črta neba 75 14,4

Vertikalna perspektiva 31 5,9

Zvračanje figur 9 1,7

Delno prekrivanje 11 2,1

Skupaj 522 100,0


61

najvišja pa je stopnja prikazovanja prostora pri učencih med 6. in 7. letom

starosti). Stopnja interpretacije prostora s starostjo narašča. Končni

rezultati so pričakovani, saj imajo večinoma mlajši otroci manj razvite

prostorske predstave kot nekoliko starejši otroci.

7.1.2 INTERPRETACIJA PROSTORA GLEDE NA SPOL OTROK/UČENCEV Tabela 9: Izid Mann-Whitneyevega preizkusa glede na spol otrok/učencev

(N – število, R – povprečje rangov, U – rezultat Mann-Whitneyevega preizkusa, P – statistična pomembnost)

Spremenljivka Spol N R U P

Stopnja

interpretacije

prostora

Deček 252 253,65

32042,500 0,236 Deklica 270 268,82

Analiza rezultatov je pokazala, da pri interpretaciji prostora glede na spol

otrok/učencev statistično značilne razlike ne obstajajo. Rezultati nas

nekoliko presenečajo, saj teoretična izhodišča v prednostni položaj pri

prikazovanju in interpretaciji prostora postavljajo dečke, vendar so se tudi

pri preteklih raziskavah na tem področju pojavljale zelo majhne razlike.

7.1.3 INTERPRETACIJA PROSTORA GLEDE NA STRATUM USTANOVE, KI JO OTROCI/UČENCI OBISKUJEJO

Analiza rezultatov (Tabela 10) je pokazala, da pri interpretaciji prostora

glede na stratum ustanove, ki jo otroci/učenci obiskujejo, obstajajo

statistično značilne razlike (najnižja je stopnja prikazovanja prostora pri

otrocih, ki obiskujejo vaške šole/vrtce, najvišja pa je stopnja prikazovanja

prostora pri učencih, ki obiskujejo mestne šole/vrtce). Stopnja

interpretacije prostora pada z oddaljenostjo ustanove, ki jo otroci/učenci

obiskujejo, od mesta. Dobljeni rezultati nas presenečajo, saj smo

predvidevali, da se pri interpretaciji prostora glede na stratum ustanove, ki


62

jo otroci/učenci obiskujejo, ne bodo pojavljale statistično značilne razlike.

Rezultati so najverjetneje posledica dejstva, da mestni otroci/učenci živijo

v bolj spodbudnem socialnem okolju, mestno okolje nudi več možnosti za

likovno udejstvovanje in s tem pridobivanje pomembnih izkušenj za

napredovanje v likovnem razvoju. Predvidevamo, da mestni vrtci in šole

nudijo tudi več praktičnih likovnih izkušenj kot vrtci in ustanove izven

mesta. Morda vzgojitelji in učitelji na vasi nimajo toliko možnosti za

izobraževanje in samoizobraževanje na področju likovne vzgoje in se

zaradi tega ne počutijo dovolj kompetentni za izvajanje različnih likovnih

nalog. Otroci/učenci, ki obiskujejo vaške šole/vrtce imajo več možnosti za

igro in raziskovanje na prostem, zatorej manj časa posvečajo dejavnostim

znotraj stanovanja, tudi likovnemu ustvarjanju.

Tabela 10: Izid Kruskal-Wallisovega preizkusa glede na stratum ustanove, ki jo

otroci/učenci obiskujejo

(N – število, R – povprečje rangov, χ 2

Spremenljivka

– rezultat Kruskal-Wallisovega preizkusa, P – statistična pomembnost)

Stratum N R χ P 2

Stopnja

interpretacije

prostora

Mestna šola/vrtec 257 287,85

18,822 0,000 Primestna šola/vrtec 116 251,47

Vaška šola/vrtec 149 223,86

7.2 INTERPRETACIJA POSAMEZNIH LIKOVNIH IZDELKOV

V spodnji tabeli (Tabela 11) so prikazane frekvence pojavljanja

posameznih kategorij interpretacije prostora v starosti od 4 do 7 let po

tromesečjih.


63

Tabela 11: Prikaz prostora glede na starost po tromesečjih

Prva stopnja interpretacije prostora (konglomerat) se najpogosteje pojavlja

v zgodnjem obdobju (4 leta 0 mesecev in 4 leta 3 mesece), po starosti

petih let in nič mesecev pa se več ne pojavlja oziroma se pojavlja zgolj

izjemoma. Druga stopnja interpretacije prostora (definiranje formata) se

prav tako najpogosteje pojavlja v zgodnjem obdobju (od 4 leta in 0

mesecev do 4 leta in 6 mesecev), po starosti štirih let in devet mesecev pa

se več ne pojavlja oziroma se pojavlja zgolj izjemoma. Tretja stopnja

interpretacije prostora (talno črto predstavlja rob lista) se pogosto pojavlja

skozi vso starostno obdobje. Četrta stopnja interpretacije prostora (talna

črta) se prične pogosteje pojavljati pri starosti petih let in tri mesece, prej

Star

ost o

trok

a

Otrokova stopnja interpretacije prostora

Skup

aj

Pros

tor n

i def

inira

n - k

ongl

omer

at

Def

inira

n je

form

at

Taln

o čr

to

pred

stav

lja ro

b lis

ta

Taln

a čr

ta

Taln

a čr

ta (r

ob

lista

) in

črta

neb

a Ta

lna

črta

in č

rta

neba

Ve

rtika

lna

pers

pekt

iva

Zvra

čanj

e fig

ur

Del

no p

rekr

ivan

je

4 leta 0 mesecev 7 4 8 1 0 0 0 0 0 20

4 leta 3 mesece 13 4 11 1 1 1 0 0 0 31

4 leta 6 mesecev 4 4 12 0 1 3 2 0 0 26

4 leta 9 mesecev 8 2 11 3 2 5 1 0 0 32

5 let 0 mesecev 5 1 21 1 3 3 5 2 0 41

5 let 3 mesece 0 2 17 8 2 7 4 1 0 41

5 let 6 mesecev 2 1 11 10 5 9 2 1 0 41

5 let 9 mesecev 2 0 12 9 5 6 3 2 1 40

6 let 0 mesecev 0 0 20 10 13 9 3 0 1 56

6 let 3 mesece 0 0 21 9 13 13 4 1 2 63

6 let 6 mesecev 1 0 27 6 12 8 5 2 4 65

6 let 9 mesecev 0 0 27 11 12 11 2 0 3 66

Skupaj 42 18 198 69 69 75 31 9 11 522


64

se pojavlja zgolj izjemoma. Peta stopnja interpretacije prostora (talno črto

predstavlja rob lista in črta neba) se prične pogosteje pojavljati pri starosti

petih let in šest mesecev. Šesta stopnja interpretacije prostora (talna črta

in črta neba) se prične pogosteje pojavljati pri starosti petih let in tri

mesece. Sedma stopnja interpretacije prostora (vertikalna perspektiva) se

prične pojavljati pri starosti štirih let in šest mesecev, vendar se tudi

kasneje zelo redko pojavlja. Osma stopnja interpretacije prostora

(zvračanje figur) se prične pojavljati pri starosti petih let in 0 mesecev,

vendar se tudi kasneje zelo redko pojavlja. Deveta stopnja interpretacije

prostora (delno prekrivanje) se prične pojavljati pri starosti petih let in

devet mesecev, vendar se tudi kasneje zelo redko pojavlja.

7.2.1 INTERPRETACIJA IZDELKOV OTROK, STARIH OD 4 DO 5 LET

Slika 14: Deček, 4 leta 0 mesecev

Deček, star 4 leta in 0 mesecev, na risbi (Slika 14) ni prikazal prostora,

pojavlja se konglomerat. Likovno se je izrazil s pomočjo različnih črt in

točk, pri čemer prevladuje krožna črta, ki jo je najlažje upodobiti in velja za

najbolj ritmično. Pojavljajo se različni krožni ritmi. Na posameznih mestih

je črte gostil. Krožne oblike je deček narisal slučajno in spontano, lahko pa


65

ga napeljejo na to, da svoje čačke poimenuje. Deček že ima razvito

motorično samokontrolo, saj njegove čačke ne segajo izven danega

formata. Format je zapolnjen v celoti.

Slika 15: Deklica, 4 leta 0 mesecev

Deklica, stara 4 leta in 0 mesecev, na risbi (Slika 15), ni upodobila

prostora, pojavlja se konglomerat, je pa definirala format lista. Prikazane

so štiri figure (glavonožci), ki so narisane po principu elipsaste oblike, iz

katere izhajajo črte za roke in noge ter lasje. Ostale podrobnosti na figuri

niso upodobljene, ker se deklici ne zdijo pomembne. Levo od figur je

upodobljenih več vrat, nekatera so prikazana navpično, druga pa

vodoravno, kar je najverjetneje posledica obračanja lista med risanjem. Na

nekaterih vratih so vidne kljuke, na drugih ne. Lahko gre tudi za prikaz

oken. Deklica že obvlada prikazovanje oglatih likov, kjer se črte stikajo pod

kotom 90°. Format je zapolnjen v celoti.

Deček, star 4 leta in 0 mesecev, je na spodnji risbi (Slika 16) na talno črto,

ki jo predstavlja rob lista, postavil dve človeški figuri. Figuri sta upodobljeni

kot glavonožca. Krog predstavlja telo, iz katerega izhajajo roke in noge.

Roke so upodobljene kot dve ravni črti, ki se končujeta z manjšimi črticami


66

za prste. Znotraj kroga so prav tako v obliki kroga prikazane še oči, nos je

prikazan z ravno črto, usta pa z ukrivljeno. Ena figura je bistveno večja kot

druga, iz česar lahko sklepamo, da gre za prikaz starša in otroka ali pa je

dečku za upodobitev druge manjše figure zmanjkalo prostora. Nad večjo

figuro je vidna oblika iz zgoščenih ravnih črt. Večja figura ima prikazane

roke, manjša pa ne. Deček ima razvit občutek za likovni red. Format je

zapolnjen v celoti.


Deklica, stara 4 leta 0 mesecev, je na spodnji risbi (Slika 17) upodobila

preprosto človeško figuro, ki jo je postavila na talno črto. Pod talno črto, na

kateri stoji figura, je prikazanih še več črt, ki lahko predstavljajo ograjo,

preprogo, omaro, vrata, okno, itd. Človeška figura ima že ločen trup in

glavo, znotraj katere so upodobljene samo oči. Iz glave izraščajo lasje, iz

trupa pa vodoravno pod pravim kotom izhajajo roke in navpično noge.


67

Ostale podrobnosti na figuri se deklici ne zdijo pomembne, zato jih ni

upodobila. Znotraj trupa je prikazana nekoliko večja pika, ki lahko

predstavlja gumb ali pa gre za rentgenski prikaz in pika prikazuje srce.

Črta, ki jo vidimo desno od figure je lahko narisana povsem naključno ali

pa ima za deklico nek pomen. Deklica že dokaj celostno obvladuje format,

saj linije sledijo rokam lika. Format je zapolnjen v celoti.


Deček, star 4 leta 3 mesece, na spodnji risbi (Slika 18) ni prikazal

prostora, pojavlja se konglomerat. Likovno se je izrazil s pomočjo črt, ki so

različnih oblik, smeri in narisane z različnim pritiskom risala. Ponekod so

črte bolj zgoščene. Pojavljajo se vodoravne, navpične in poševne linije črt.

Likovni izdelek je nastal kot posledica užitka ob puščanju različnih sledi.

Deček že ima razvito motorično samokontrolo, saj njegove čačke ne

segajo izven danega formata. Format je zapolnjen v celoti.


68

Slika 18: Deček, 4 leta 3 mesece

Slika 19: Deček, 4 leta 3 mesece

Deček, star 4 leta 3 mesece, na risbi (Slika 19) ni upodobil prostora,

pojavlja se konglomerat, je pa definiral format lista. Prikazane so tri figure

(glavonožci), ki so narisane po principu krožne oblike, iz katere izhajajo


69

črte za roke in noge ter lasje. Roke iz trupa izhajajo vodoravno, pod

pravim kotom. Figure imajo prikazane tudi oči in usta. Deček je že

sposoben narisati preproste geometrijske like, vendar si pri tem še vedno

pomaga z obračanjem lista. Desno od figur se nahaja krožna oblika, iz

katere okrog in okrog izhajajo črte. Domnevamo, da gre za prikaz mize, ki

jo je deček upodobil zvrnjeno na ravnino. Poleg mize je na risbi prikazanih

še pet drugih elementov, ki najbolj spominjajo na postelje, saj se na

posameznih delih pojavljajo zgoščene črte, ki bi lahko predstavljale

vzglavnike. Format je zapolnjen v celoti.

Slika 20: Deklica, 4 leta 3 mesece

Deklica, stara 4 leta in 3 mesece, je na risbi (Slika 20) upodobljene

elemente postavila na rob lista. Prikazala je človeško figuro, katere glava

in trup sta ločena. Iz trupa, ki ni več krožne oblike, izhajata roki vodoravno

in nogi navpično, vse okončine pa se zaključujejo s tremi prsti.

Upodobljeni trije prsti ne pomenijo, da je deklica prepričana, da imamo

ljudje tri prste, temveč da se pri upodabljanju ne obremenjuje s štetjem

prstov oziroma z realnim prikazom. Na glavi so poleg oči, nosu, ust in las,

spetih v dva čopka, vidna tudi ušesa. Desno od figure je upodobljena

otroška postelja, nad njo pa stopnice, ki vodijo do postelje dekličinih


70

staršev. Pod figuro so prikazane igrače, s katerimi se deklica najraje igra,

v desnem zgornjem kotu risbe pa je stereotipna upodobitev rože. Deklica

je posamezne elemente upodobila z uporabo pravih kotov. Format je

zapolnjen v celoti.


Deklica, stara 4 leta in 3 mesece, je na risbi (Slika 21) človeško figuro

postavila na talno črto, ki jo predstavlja dno kopalne kadi. Figura ima

ločena glavo in trup. Na glavi so upodobljeni oči, nos, usta in lasje, iz trupa

pa izhajajo roke in noge. Pri tej risbi se pojavlja transparentnost, saj se

človeška figura vidi skozi steno kadi. Posamezni deli risbe so nekoliko

slabše vidni zaradi šibkega pritiska risala ali njegove slabše kvalitete.

Format je le delno zapolnjen, ostaja še veliko neporisane površine.

Deklica, stara 4 leta in 3 mesece, je na spodnji risbi (Slika 22) upodobila

prostor s talno črto, ki jo predstavlja rob lista ter z nebesno črto, ki jo

predstavljajo sonce in oblaki. Prikazani sta dve hiši z okni, v katerih se

igrajo otroci, iz dimnikov pa se kadi dim. Gre za pojav transparentnosti, saj

je dogajanje v notranjosti hiše vidno skozi steni hiš. Otroci so upodobljeni

kot glavonožci, roke jim pravokotno izhajajo iz nog. Dve figuri sta prikazani


71

brez rok, imata pa za razliko od drugih dveh figur upodobljene zaključke

nog oziroma stopala. Ena izmed figur ima čez obraz narisane črte, ki

morda predstavljajo čez obraz segajoče lase. Deklica je posamezne

elemente upodobila z uporabo pravih kotov. Sonce in rože, ki se pojavijo

na risbi, so stereotipno upodobljene, na njih so vidni tudi oči, nos in usta.

Omenjeni elementi so značilni predvsem za krasitev risb pri deklicah.

Format je zapolnjen v celoti.


Deklica, stara 4 leta in 3 mesece, je na spodnji risbi (Slika 23) upodobila

prostor z zarisano talno črto in črto neba, ki jo predstavljajo oblaki.

Prikazana figura ima nesorazmerno velike dele telesa, saj sta trup in roki

zelo kratki, medtem ko ima figura zelo dolge noge. Na glavi, ki je ločena

od trupa, so upodobljeni oči, usta, lasje in ušesa. Levo od figure pada iz

oblakov velika kaplja, znotraj katere se nahaja nesimetrična oblika. Na

risbi sta vidni še dve točki in ena tanka kratka črta, ki so lahko nastale

naključno ali pa imajo za deklico kakšen pomen. Format je delno

zapolnjen.


72




73

Deček, star 4 leta in 6 mesecev, na zgornji risbi (Slika 24) ni upodobil

prostora, pojavlja se konglomerat. Likovno se je izrazil s pomočjo različnih

črt, pri čemer prevladujeta ravna in oglata črta, ki daje risbi občutek

dramatičnosti. Deček ima že razvito motorično samokontrolo, saj njegove

čačke ne segajo izven danega formata, sposoben pa je že tudi narisati

ravno črto in posamezne elemente upodobiti s pravim kotom. Na dečkovi

risbi je prikazana preprosta človeška figura, ki ima ločena glavo in trup.

Roke iz trupa izhajajo pod pravim kotom, na glavi pa so prikazane oči in

usta. Deček se je na risbo tudi podpisal. Format je zapolnjen v celoti.


Deklica, stara 4 leta in 6 mesecev, na risbi (Slika 25) ni prikazala prostora,

pojavlja se konglomerat, je pa definirala format lista. Večinoma se

pojavljajo krožne oblike. Nekatere izmed njih najverjetneje predstavljajo

zasnovo glavonožcev, saj so znotraj njih vidna usta in oči. V enem primeru

leži zasnova glavonožca znotraj druge zasnove glavonožca, kar lahko

pomeni, če govorimo o pojavu transparentnosti, tudi prikaz nosečnice. Na

posameznih delih risbe je vidno goščenje črt. Format je zapolnjen v celoti.


74


Deklica, stara 4 leta in 6 mesecev, je na risbi (Slika 26) prikazala prostor s

talno črto, ki jo predstavlja rob lista. Človeško figuro je postavila znotraj

okvirja, nad katerim je narisala streho. Okvir skupaj s streho simbolizira

hišo. Opazimo lahko pojav transparentnosti, saj je figura vidna skozi

steno. Človeška figura ima ločena glavo in trup, ki je v primerjavi z nogami,

ki sploh niso prikazane, nesorazmerno velik. Nog deklica ni prikazala zato,

ker ji je za njihovo upodobitev zmanjkalo prostora. Roki potekata ob telesu

in se zaključujeta s tremi prsti. Na glavi so prikazani oči, nos, usta, lasje in

ušesa, iz katerih segata dolgi cvetlični verigi, ki najverjetneje predstavljata

uhane. Figura je upodobljena oblečena, na krilu ima črtni vzorec. V ozadju

je viden napis ata, desno od figure pa je upodobljen stolp iz kock. Deklica

je posamezne elemente upodobila z uporabo pravih kotov. Format je

zapolnjen v celoti.


75


Deklica, stara 4 leta in 6 mesecev, je na risbi (Slika 27) prostor prikazala s

talno črto, ki jo predstavlja rob lista in s črto neba, ki jo predstavlja sonce.

Znotraj okvirja, ki predstavlja hišo, je deklica narisala dve človeški figuri.

Gre za moško in žensko figuro oziroma za princa in princeso. Glava in trup

figur, ki ju povezuje vrat, sta ločena. Na glavi imata upodobljene oči, nos,

usta in lase. Vidna so tudi ramena. Roke ležijo prosto ob telesu in se

zaključujejo s prsti. Tudi noge se zaključujejo s stopali. Obe figuri sta

prikazani oblečeni, ženska figura ima krilo okrašeno s črtnim vzorcem, na

očeh ima prikazane trepalnice, na glavi pa nosi krono in je nekoliko večja

od moške figure. Razlog za to je najverjetneje ta, da se zdi deklici bolj

pomembna, saj se lahko z njo poistoveti. Deklica je pri upodobitvi okvirja

za hišo uporabila prave kote. Opazimo lahko tudi pojav transparentnosti,

saj sta figuri vidni skozi steno hiše. Upodobitev sonca in rože, ki se pojavi

na risbi, je stereotipna. Deklica se je na risbo tudi podpisala. Format je

zapolnjen v celoti.


76


Deček, star 4 leta in 6 mesecev, je na risbi (Slika 28) prostor prikazal z

zarisano talno črto in črto neba, ki jo predstavlja sonce. Znotraj okvirja, ki

prikazuje hišo, je deček narisal dva glavonožca. Ta imata v primerjavi z

rokami in krožno obliko, ki predstavlja glavo in trup, zelo dolge noge, ki se

pri eni od figur končujejo s stopali. Znotraj krožne oblike imata človeški

figuri upodobljene oči, nos in usta. Hišo in zgornji rob lista povezujejo

zgoščene črte, ki imajo za dečka najverjetneje določen pomen. Prav tako

se desno od hiše nahaja polkrožna oblika, ki bi lahko predstavljala vhodna

vrata. Deček je pri upodobitvi okvirja za hišo uporabil prave kote. Opazimo

lahko pojav transparentnosti, saj sta figuri vidni skozi steno hiše. Format je

delno zapolnjen, saj levo od figur ostaja še veliko neporisane površine.

Deklica, stara 4 leta in 6 mesecev, je na spodnji risbi (Slika 29) prostor

prikazala z vertikalno perspektivo oziroma v slojih. V vsakem izmed slojev

se nekaj dogaja. Risba je narisana v obliki stripa. Prikazane človeške

figure imajo glavo in trup ločena. Na glavi imajo prikazane oči, nos, usta in

lase, znotraj trupa pa se nahaja krožna oblika oziroma pika, ki lahko

predstavlja popek, morda gumb ali če gre za pojav transparentnosti, srce.

Tudi drugače lahko opazimo pojav transparentnosti, saj so figure in


77

dogajanje znotraj hiše vidne skozi steno. Poleg človeških figur so na risbi

prikazana tudi vrata, ki so nekoliko manjša od figur, saj se le-te deklici

zdijo bolj pomembne. Pri posameznih elementih je deklica uporabila prave

kote. Format je zapolnjen v celoti.


Deklica, stara 4 leta in 9 mesecev, na spodnji risbi (Slika 30) prostora ni

prikazala, pojavlja se konglomerat. Likovno se je izrazila z ukrivljenimi in

ravnimi črtami, med čačkami pa se pojavita tudi dve preprosti upodobitvi

glavonožcev. Upodobitve imajo za deklico že določen pomen, čeprav se

lahko njihov pomen spreminja iz ure v uro. Deklica še nima razvite

motorične samokontrole, saj segajo nekatere čačke izven danega formata.



78



Deček, star 4 leta in 9 mesecev, na risbi (Slika 31) ni prikazal prostora,

pojavlja se konglomerat, je pa definiral format lista. Deček je upodobil

človeško figuro, ki je prikazana oblečena, in živalsko figuro. Figuri sta

obrnjeni vsaka v svojo stran, kar je najverjetneje posledica obračanja lista

med risanjem. Tako človeška kot tudi živalska figura imata glavo ločeno


79

od trupa, iz katerega izhajajo pripadajoče okončine. Na glavi imata

prikazane oči in usta. Pri človeški figuri je opaziti odsotnost prstov na

rokah in stopal. Pri živalski figuri je deček s točkami nakazal njeno

površino oziroma dlako. Poleg figur so na risbi vidne tudi oglate oblike, ki

predstavljajo različne kose pohištva. Posamezne elemente je deček

upodobil z uporabo pravih kotov. Format je zapolnjen v celoti.


Deklica, stara 4 leta in 9 mesecev, je na risbi (Slika 32) prostor prikazala s

talno črto, ki jo predstavlja rob lista. Upodobila je dve človeški figuri

ženskega spola, ki sedita na visokih stolih za majhno mizo. Figuri imata

glavo in trup ločena, vez med njima pa že predstavlja vrat. Na glavi imata

prikazane oči, nos, usta in lase. Roke figur se zaključujejo s petimi prsti,

noge pa s stopali oziroma čevlji. Figuri sta prikazani oblečeni. Na majhni

mizi leži igralna plošča in dve figuri, ki nakazujejo, da igrata deklici igro

človek, ne jezi se. Desno od figur je postavljena še večja miza, h kateri sta

primaknjena dva stola. Opazimo lahko tudi pojav transparentnosti, saj so

figuri in dogajanje v hiši vidni skozi steno hiše. Posamezne elemente je

deklica upodobila z uporabo pravih kotov. Format je zapolnjen v celoti.


80


Deklica, stara 4 leta in 9 mesecev, je na risbi (Slika 33) prikazala prostor z

zarisano talno črto. Nanjo je postavila preprosto človeško figuro in

avtomobil, ki nista v realnem razmerju. Človeška figura ima glavo in trup

ločena, iz trupa izhajajo okončine brez ustreznega zaključka. Na glavi so

prikazane oči in usta. Ozadje je deklica popestrila z vzorcem iz krožnih

oblik in črt in predstavlja nekakšne tapete. Format je zapolnjen v celoti.

Deklica, stara 4 leta in 9 mesecev, je na spodnji risbi (Slika 34) prostor

prikazala s talno črto, ki jo predstavlja rob lista in z nebesno črto, ki jo

predstavljajo stropne svetilke. Upodobila je tri človeške figure, ki imajo

glavo in trup ločena, iz trupa izhajajo okončine. Roke se zaključujejo z

naključnim številom prstov. Na glavi so vidne oči, nos, usta in lasje. Figure

so prikazane oblečene. Ena izmed upodobljenih figur prikazuje čarovnico,

ki je prikazana s klobukom in brez rok, saj se otroku prikaz le-teh ne zdi


81

pomemben. Leva figura prepleta nedoločljivo stvar z volno, desna figura

pa se likovno izraža. Poleg figur so na risbi vidni tudi posamezni kosi

pohištva. Posamezne elemente je deklica upodobila z uporabo pravih

kotov. Opazimo lahko tudi pojav transparentnosti, saj so figure in

dogajanje v hiši vidni skozi steno hiše. Format je zapolnjen v celoti.




82

Deklica, stara 4 leta in 9 mesecev je na zgornji risbi (Slika 35) prostor

prikazala z zarisano talno črto in s črto neba, ki jo predstavlja stropna

svetilka. Upodobila je dve človeški figuri, ki imata nesorazmerno velike

dele telesa. Figuri imata glavo in trup ločena, iz trupa vodoravno izhajajo

roke, ki se končujejo z dvema prstoma. Na glavi lahko razločimo oči, nos,

usta in lase. Noge so v primerjavi s trupom zelo kratke in nimajo pravega

zaključka. Med figurama ležijo lego kocke, levo od njiju so upodobljena

vrata, desno od njiju pa okno. Posamezne elemente je deklica upodobila z

uporabo pravih kotov. Opazimo lahko tudi pojav transparentnosti, saj so

dogajanje in figure v hiši vidne skozi steno. Format je zapolnjen v celoti.


Deklica, stara 4 leta in 9 mesecev, je na risbi (Slika 36) prostor prikazala z

vertikalno perspektivo oziroma v dveh slojih. V prvem spodnjem sloju sta

upodobljeni dve človeški figuri kot glavonožca, vendar izhajajo roke


83

pravokotno iz nog in ne iz osrednje krožne oblike, znotraj katere so

prikazane oči, nos, usta, lica in lasje. Roke se zaključujejo z dlanmi in

prsti, noge pa s stopali. Dlani in prsti so v nesorazmerju s preostalimi deli

telesa, saj se otroku zdijo pomembni. Ponekod je deklica upodobila tri,

ponekod pa štiri prste. V drugem zgornjem sloju je prikazana le ena

človeška figura, ki ima enake značilnosti kot spodnji dve. Na eni izmed

figur so na dlaneh zgoščene črte. Posamezne elemente je deklica

upodobila z uporabo pravih kotov. Opazimo lahko tudi pojav

transparentnosti, saj so figure in dogajanje v hiši vidne skozi steno hiše. V

obeh slojih se pojavljajo tudi rože, ki so narisane stereotipno. Format je

zapolnjen v celoti.

7.2.1.1 POVZETEK UGOTOVITEV

Za otroke stare med 4 in 5 let je značilno, da prostor najpogosteje

prikazujejo s talno črto, ki predstavlja rob lista. Zelo pogosto se pojavlja

tudi, da prostor ni prikazan oziroma se pojavlja konglomerat ali da otrok

samo definira format lista. Višje kategorije prikazovanja prostora kot je

vertikalna perspektiva, zvračanje figur in delno prekrivanje, se v tej starosti

še ne pojavljajo oziroma so zelo redke. Pri upodabljanju človeške figure

otroci najpogosteje prikazujejo glavonožce, to so krožne oblike, iz katerih

izhajajo črte za noge in roke, v notranjosti so navadno prikazane oči, nos

in usta, na zunanji strani pa so vidni lasje. Figure so obrnjene proti

opazovalcu, kar imenujemo kanonična perspektiva.


84


Slika 37: Deklica, 5 let 0 mesecev

Deklica, stara 5 let in 0 mesecev, na risbi (Slika 37) prostora ni prikazala,

pojavlja se konglomerat. Likovno se je izrazila s krožnimi oblikami, pojavlja

se tudi nekaj oglatih oblik. Krog je eden izmed prvih simbolov, ki jih je

otrok sposoben upodobiti. Nekateri krogi se zdijo kot bi bili povezani v

verigo. Znotraj nekaterih oglatih oblik je deklica upodobila točke, kar ima

za deklico najverjetneje določen pomen. Na risbi je vidna tudi oblika srca,

ki je lahko nastala povsem naključno ali pa jo je deklica načrtno upodobila.

Na posameznih mestih se pojavlja goščenje črt. Format je zapolnjen v

celoti.

Deček, star 5 let in 0 mesecev, na spodnji risbi (Slika 38) prostora ni

prikazal, pojavlja se konglomerat, je pa definiral format lista. Na risbi je

upodobil človeško figuro, ki ima glavo in trup ločena, iz trupa izhajajo

nesorazmerno dolge roke in stopala. Roke so zelo dolge zato, da je

narisana figura lahko prijela predmet, ki leži pred njo oziroma nakazujejo

gibanje. Na glavi so upodobljene oči in usta ter pentlja, zato lahko

sklepamo, da gre za prikaz figure ženskega spola. Desno od figure je


85

upodobljenih nekaj oglatih oblik. Posamezni deli risbe so nekoliko slabše

vidni zaradi šibkega pritiska risala ali njegove slabše kvalitete. Format je

zapolnjen le delno, saj ostaja še veliko neporisane površine.

Slika 38: Deček, 5 let 0 mesecev

Deklica, stara 5 let in 0 mesecev, je na spodnji risbi (Slika 39) prostor

prikazala s talno črto, ki jo predstavlja rob lista. Dejansko je talna črta

zarisana, vendar je narisana v sklopu pravokotnika, ki skupaj s streho

predstavlja simbol za hišo, zato je kot takšne ne upoštevamo. Znotraj

pravokotnika sta prikazani dve večji ženski figuri, v ozadju pa so vidne še

štiri manjše ženske figure. Vse figure imajo glavo in trup ločena, trup je v

obliki trikotnika, iz katerega izhajajo roke in noge. Večji figuri sta

upodobljeni oblečeni, njuni obleki sta porisani s cvetličnim vzorcem, ob

straneh pa sta obleki polni okrasnih naborkov. Na glavi figur so vidne oči s

trepalnicami, nos, usta z zobmi, lasje in ušesa z uhani. Posamezne

elemente je deklica upodobila z uporabo pravih kotov. Opazimo lahko tudi

pojav transparentnosti, saj so dogajanje in figure v hiši vidne skozi steno

hiše. Format je zapolnjen v celoti.


86




87

Deklica, stara 5 let in 0 mesecev, je na zgornji risbi (Slika 40) prostor

prikazala s talno črto, ki jo predstavlja travnata površina. Znotraj okvirja, ki

najverjetneje predstavlja hišo, je deklica upodobila dve večji in pet manjših

človeških figur ter eno živalsko figuro. Figure imajo glavo in trup ločena, iz

trupa izhajajo okončine, ki se ne končujejo s prsti ali stopali. Na glavi figur

so prikazane oči, usta in lasje oziroma uhlji pri živalski figuri. Večji figuri

imata v primerjavi s preostalimi deli telesa nesorazmerno dolge noge

zaradi tega, da izgledata večji od ostalih. Nad figurami je deklica narisala

kroge, ki lahko predstavljajo balone ali žoge ali pa predstavljajo zgolj okras

oziroma zapolnitev preostalega prostora. Format je zapolnjen v celoti.


Deklica, stara 5 let in 0 mesecev, je na risbi (Slika 41) prostor prikazala s

talno črto, ki jo predstavlja rob lista in s črto neba, ki jo predstavljajo tri

stropne svetilke. Risba prikazuje človeško figuro ženskega spola, ki ima

glavo in telo ločena, iz trupa izhajajo roke in nesorazmerno dolge noge.

Roke se zaključujejo s tremi prsti, medtem ko noge nimajo ustreznega

zaključka. Na trupu so že prikazani nekateri detajli, kot na primer pas. Na

glavi so upodobljene oči, usta in lasje. Desno od figure je upodobljen

predalnik, levo od nje pa postelja. Na postelji se nahaja punčka, pod


88

posteljo pa avtomobilček. Posamezne elemente je deklica upodobila z

uporabo pravih kotov. Opazimo lahko tudi pojav transparentnosti, saj sta

figura in dogajanje v hiši vidna skozi steno hiše. Format je zapolnjen v

celoti.

Deček, star 5 let in 0 mesecev, je na spodnji risbi (Slika 42) prostor

prikazal z zarisano talno črto in črto neba, ki jo predstavlja stropna

svetilka. Na risbi je upodobljeno mesto iz oglatih oblik, ki je najverjetneje

zgrajeno iz lego kock, levo od mesta pa so narisana drevesa. Na nekaterih

elementih je vidno zgoščevanje črt, na drugih elementih pa je deček

upodobil prave kote. Zgoščene črte na steni najverjetneje prikazujejo

okno. Opazimo lahko tudi pojav transparentnosti, saj so elementi v hiši

vidni skozi steno. Format je zapolnjen le delno, saj ostaja še veliko

neporisane površine.



prikazala z vertikalno perspektivo oziroma v slojih. V spodnjem delu risbe

je prikazana hiša in v njej različni stanovanjski prostori. V prostorih se

nahaja stanovanjska oprema, prikazani pa sta tudi dve človeški figuri


89

ženskega spola. Figuri imata glavo in trup ločena, vez med njima pa

predstavlja vrat, ki je v primerjavi s preostalimi deli telesa nekoliko predolg.

Roke izhajajo iz telesa pravokotno in se pri eni figuri končujejo s petimi

prsti, pri drugi pa ustreznega zaključka ni. Figuri sta upodobljeni oblečeni.

Noge se pri obeh figurah končujejo s stopali oziroma čevlji. Na glavi so

prikazane oči, nos, usta in lasje. Posamezne elemente je deklica zapolnila

z vodoravnimi in navpičnimi črtami. Na strehi hiše je prikazan dimnik, iz

katerega se kadi. V zgornjem delu risbe je prikazano sonce, hkrati pa tudi

oblaki, iz katerih pada dež. Sonce z očmi, nosom, ustnicami in žarki

predstavlja tipično šablono oziroma stereotipno upodobitev. Opazimo

lahko tudi pojav transparentnosti, saj so elementi v hiši vidni skozi steno

hiše. Deklica se je na risbo tudi podpisala. Format je zapolnjen v celoti.



prikazala z zvračanjem figur. Narisala je pogrnjeno jedilno mizo kot jo

vidimo s ptičje perspektive, ob njej pa stole, ki so zvrnjeni na ravnino.

Upodobila je tudi preprosto človeško figuro in nekatere kose notranje

opreme. Figura ima glavo in trup ločena, iz trupa izhajajo roke in noge. Na

glavi so prikazane oči, usta in lasje. Na skrajnem zgornjem robu risbe se je


90

deklica izrazila s cikcak črto, na skrajnem spodnjem robu pa s

pravokotniki, ki imajo zarisano diagonalo. Posamezne elemente je deklica

upodobila z uporabo pravih kotov, druge elemente pa je črtno zapolnila.

Opazimo lahko tudi pojav transparentnosti, saj sta figura in dogajanje v

hiši vidna skozi steno. Deklica je na risbi upodobila veliko podrobnosti. V

zgornjem levem kotu se pojavi tudi stereotipna upodobitev sonca. Format

je zapolnjen v celoti.


Deček, star 5 let in 3 mesece, na spodnji risbi (Slika 45) prostora ni

prikazal, pojavi se konglomerat, je pa definiral format lista. Znotraj okvirja

je deček upodobil človeško figuro, ki sicer ima glavo ločeno od trupa,

vendar ji manjkajo nekateri drugi deli telesa, kot so na primer roke, stopala

in lasje, ki se mu ne zdijo pomembni in jih je zato izpustil. Na glavi so

prikazane oči, nos in usta. Deček se je izrazil tudi s pomočjo ravnih in

krivih črt ter točk. Ravne črte potekajo vodoravno, navpično in poševno.

Črte predstavljajo sestavni del posameznih elementov, ki imajo za dečka

določen pomen. Posamezne elemente je deček upodobil z uporabo pravih

kotov. Format je zapolnjen v celoti.


91

Slika 45: Deček, 5 let 3 mesece



92

Deček, star 5 let in 3 mesece, je na zgornji risbi (Slika 46) prostor prikazal

s talno črto, ki jo predstavlja rob lista. Na risbi so upodobljene tri človeške

figure, ki imajo glavo ločeno od trupa. Roke jim izhajajo iz telesa pod

pravim kotom in se končujejo s prsti. Število prstov se razlikuje od figure

do figure, kar kaže na to, da je otrok število prstov risal spontano.

Najmanjša figura nima prikazanih stopal, ker se otroku niso zdela

pomembna. Ena izmed figur ima v primerjavi s preostalim telesom zelo

majhno glavo, na sredini katere se nahaja pika, znotraj trupa pa je

prikazan križec. Preostali figuri imata na glavi upodobljene oči, nos, usta in

lase. Desno od figur stoji pisalna miza, na kateri se nahaja računalnik z

glasbenimi zvočniki. Med skrajno levima figurama je upodobljen element,

ki lahko predstavlja vrtljiv stol ali pa duhca. Format je zapolnjen le delno,

saj ostaja še veliko neporisane površine.

Slika 47: Deklica, 5 let 3 mesece

Deklica, stara 5 let in 3 mesece, je na risbi (Slika 47) prostor prikazala z

zarisano talno črto. Spodnja črta je narisana v sklopu pravokotnika kot

simbol za hišo, medtem ko je zgornjo črto deklica narisala namenoma, da

bi z njo prikazala oziroma opredelila prostor. Znotraj okvirja je deklica

upodobila preprosto človeško figuro ženskega spola med igro. Trup figure


93

predstavlja trikotnik, iz katerega izhajajo okončine, ki se končujejo s tremi

prsti in s stopali. Na glavi ima upodobljene oči, usta in lase. Desno od

figure se nahajajo vrata, levo se nahaja omara, nad njo pa sta narisani dve

okni. Na strehi je upodobila tudi strešno kritino. Posamezne elemente je

deklica upodobila z uporabo pravih kotov. Opazimo lahko tudi pojav

transparentnosti, saj sta figura in dogajanje v hiši vidna skozi steno hiše.



Deklica, stara 5 let in 3 mesece, je na risbi (Slika 48) prostor prikazala s

talno črto, ki jo predstavlja rob lista in s črto neba, ki jo predstavlja stropna

svetilka. Upodobila je dve človeški figuri, katerima roke iz trupa izhajajo

vodoravno pod pravim kotom in se končujejo z dvema prstoma. Na glavi

so vidne oči, nos, usta in lasje. Ena izmed figur je narisana za mizo in za

stolom, ki se nahajata desno od vrat. Vrata so okrašena z vodoravnimi

črtami, prav tako tudi stena. Leva figura v rokah drži palico oziroma meter.

Posamezne elemente je deklica upodobila z uporabo pravih kotov. Format



94



zarisano talno črto in s črto neba, ki jo predstavljajo sonce in oblaki.

Upodobila je človeško figuro ženskega spola, ki je prikazana oblečena.

Njeno obleko krasi velika pentlja. Trup in glava sta ločena, njuno povezavo

pa predstavlja vrat. Roke, ki iz trupa izhajajo vodoravno, se končujejo s

tremi prsti, noge pa s stopali oziroma čevlji. Na glavi so vidne oči,

trepalnice, nos, usta, zobje, ušesa, uhani, lasje in lasni dodatki. Desno od

figure ležita dve igrači druga na drugi, v desni roki pa deklica drži balone.

Nad deklico je prikazan vzorec iz različnih črt, na hiši pa je viden dimnik, iz

katerega se kadi. Na levi strani hiše sta upodobljeni dve cvetlici, ki skupaj

s soncem in oblakom z očmi, nosom, ustnicami in žarki predstavljata

tipično šablono oziroma stereotipno upodobitev. Deklica je na risbi

prikazala veliko podrobnosti. Posamezne elemente je deklica upodobila z

uporabo pravih kotov. Opazimo lahko tudi pojav transparentnosti, saj sta


95

figura in dogajanje v hiši vidna skozi steno hiše. Format je zapolnjen v

celoti.


Deček, star 5 let in 3 mesece, je na risbi (Slika 50) prikazal prostor z

vertikalno perspektivo oziroma v treh slojih. V prvem sloju so upodobljene

štirikotne oziroma oglate oblike, v drugem sloju sta upodobljeni okni, v

tretjem sloju pa sta upodobljeni dve človeški figuri s krili. Trup in glava sta

ločena. Iz trupa vodoravno pod pravim kotom izhajajo roke oziroma krila

ter noge, ki se končujejo s stopali. Na glavi so vidne oči, nos, usta, ušesa

in lasje. Vsi trije sloji ležijo znotraj okvirja, ki predstavlja simbol za hišo,

zato lahko govorimo o transparentnosti, saj sta figuri in dogajanje v hiši

vidna skozi steno hiše. Posamezne elemente je deček upodobil z uporabo

pravih kotov. Format je zapolnjen le delno, saj ostaja še veliko neporisane

površine.


96


Deček, star 5 let in 3 mesece, je na risbi (Slika 51) prostor prikazal z

zvračanjem figur na ravnino. Upodobil je cesto, po kateri se vozi veliko

avtomobilov. Ponekod je cesta ravna, ponekod pa vijugasta. Na

avtomobilih je vidna kabina, vsak avto ima po dve kolesi. Ob cesti stoji

preprosta človeška figura, ki ima glavo in trup ločena. Noge se zaključujejo

s stopali oziroma čevlji. Na glavi so vidne le oči in usta. Na rokah nima

prikazanih prstov, na glavi pa ji manjkajo nos, ušesa in lasje, saj za dečka

ti deli telesa niso pomembni. Format je zapolnjen v celoti.

Deček, star 5 let in 6 mesecev, na spodnji risbi (Slika 52) ni prikazal

prostora, pojavlja se konglomerat. Likovno se je izrazil s pomočjo krožnih

in oglatih oblik ter z veliko točkami. Oglate in krožne oblike najverjetneje

predstavljajo kose notranje opreme. Upodobil je tudi preprosto človeško

figuro, ki ima glavo in trup ločena. Iz trupa, ki je v obliki kroga, izhajajo

okončine, ki nimajo ustreznega zaključka. Na glavi so vidne oči in usta,

ostale podrobnosti na figuri za dečka niso pomembne. Deček se je na

risbo želel tudi podpisati. Posamezne elemente je upodobil z uporabo

pravih kotov. Format je zapolnjen v celoti.


97


Deček, star 5 let in 6 mesecev, na spodnji risbi (Slika 53) ni prikazal

prostora, pojavlja se konglomerat, je pa definiral format lista. Likovno se je

izrazil s pomočjo krožnih in oglatih oblik, ki so sestavljene iz ravnih,

ukrivljenih in oglatih črt. Pojavljajo se vodoravne, navpične in poševne

črte. Nekatere oblike je tudi pobarval, čeprav je navodilo barvanje

prepovedovalo. Za dečka imajo oblike najverjetneje že določen pomen. Pri

nekaterih oblikah je upodobil tudi prave kote. Format je zapolnjen v celoti.


98




99


prikazala s talno črto, ki jo predstavlja rob lista. Upodobila je človeško

figuro ženskega spola in hišo, najverjetneje zgrajeno iz lego kock.

Človeška figura ima glavo in trup povezana z vratom, roke iz trupa izhajajo

vodoravno in se končujejo s tremi oziroma štirimi prsti, noge pa se

končujejo s stopali oziroma čevlji. Na glavi ima upodobljene oči, usta in

lase. Človeška figura in hiška sta narisani v nesorazmernem velikostnem

razmerju. Hiška ima upodobljen dimnik, iz katerega se kadi. Posamezne

elemente je deklica upodobila z uporabo pravih kotov. Format je zapolnjen

le delno, saj ostaja še veliko neporisane površine.


Deklica, stara 5 let in 6 mesecev, je na risbi (Slika 55) prostor prikazala z

zarisano talno črto. Znotraj okvirja, ki skupaj s streho predstavlja hišo, je

upodobila človeško figuro. Figura ima trup v obliki pravokotnika, iz

katerega vodoravno izhajajo roke, ki se končujejo s krožno obliko, na

kateri so vidni tudi prsti. Pri nogah so vidna le stopala. Figura nima

prikazanih ust in nog, najverjetneje iz razloga, ker je deklica figuro želela

prikazati v sedečem položaju in je zato le-ta nagnjena malo naprej. Streho

hiše je okrasila z oglatimi črtami, na njej pa je upodobila tudi strešno okno.


100

Posamezne elemente je deklica upodobila z uporabo pravih kotov.

Opazimo lahko tudi pojav transparentnosti, saj sta figura in dogajanje v

hiši vidna skozi steno hiše. Format je zapolnjen v celoti.



talno črto, ki jo predstavlja rob lista in s črto neba, ki jo predstavlja stropna

svetilka. Upodobila je dve človeški figuri ženskega spola, ki sta prikazani

oblečeni, glavo in trup pa imata povezano z vratom. Roke iz trupa izhajajo

vodoravno, noge pa navpično in se končujejo s stopali. Na glavi so vidne

oči s trepalnicami, nos, usta in lasje. Poleg igrač in vrat je na risbi vidna še

nadstropna postelja. Posamezne elemente je deklica upodobila z uporabo



prikazal z zarisano talno črto in s črto neba, ki jo predstavlja sonce. Znotraj

okvirja, ki poleg strehe predstavlja simbol za hišo, je upodobil človeško

figuro ženskega spola, ki ima glavo in trup ločena. Iz trupa, ki je trikotne

oblike, izhajajo roke, ki se končujejo z dvema prstoma ter noge, ki se

zaključujejo s stopali oziroma čevlji. Poleg figure je na risbi upodobljenih


101

še nekaj stolpov, zgrajenih iz kock. Zunaj okvirja so narisane rože.

Posamezne elemente je deček upodobil z uporabo pravih kotov. Opazimo

lahko tudi pojav transparentnosti, saj sta figura in dogajanje v hiši vidna

skozi steno. Format je zapolnjen v celoti.



prikazal z vertikalno perspektivo oziroma v slojih. Upodobil je

dvonadstropno hišo z dimnikom, iz katerega se vali dim. V vsakem

prostoru se na stropu nahaja stropna svetilka. V prvem nadstropju sta

prikazani dve človeški figuri, v drugem nadstropju pa ena človeška figura.

Figure so prikazane oblečene, vez med trupom in glavo predstavlja vrat,

figure že nakazujejo gibanje. Na glavi so vidne oči, nos, usta in lasje. V

obeh nadstropjih je prikazano okno z zavesami in nekaj notranje opreme.

Posamezne elemente je deček upodobil z uporabo pravih kotov. Opazimo


102

lahko tudi pojav transparentnosti, saj so figure in dogajanje v hiši vidni

skozi steno hiše.

Sonce z očmi, nosom, usti in žarki je upodobljeno po principu šablone

oziroma stereotipno. Deček se je na risbo tudi podpisal. Format je

zapolnjen v celoti.



prikazal z zvračanjem figur na ravnino. Upodobil je cesto, prometne znake,

semaforje, zapornice, tunele in avtomobile. Sredi ceste poteka prekinjena

črta. Na posameznih delih se pojavi zgoščevanje črt. Zraven ceste stoji

preprosta človeška figura, ki ima ločena trup in glavo. Trup predstavlja

kvadratna oblika, iz katere izhajajo okončine brez zaključkov, na sredini

trupa pa je vidna pika. Na glavi so upodobljene oči, usta in nos, ki je


103

prikazan z dvema vzporednima pikama. Posamezne elemente je deček

upodobil z uporabo pravih kotov. Format je zapolnjen v celoti.



Deček, star 5 let in 9 mesecev, na risbi (Slika 60) ni prikazal prostora,

pojavlja se konglomerat. Likovno se je izrazil s krožnimi oblikami, med


104

katerimi je upodobil tudi preprosto človeško figuro. Figura ima ločena trup

in glavo. Iz trupa, ki je prikazan v obliki kroga, vodoravno izhajajo roke, ki

nimajo ustreznega zaključka ter noge, ki se končujejo s stopali. Krog je

prvi simbol, ki ga je otrok sposoben upodobiti. Deček je format lista razdelil

z diagonalo, ki simbolizira upadanje. Format je zapolnjen v celoti.


Deček, star 5 let in 9 mesecev, je na risbi (Slika 61) prikazal prostor s talno

črto, ki jo predstavlja rob lista. Znotraj okvirja, ki simbolizira hišo, je deček

upodobil človeško in živalsko figuro. Človeška figura ima roke postavljene

vodoravno od telesa, trup in glavo pa ima povezano z dolgim vratom.

Okončine se končujejo s prsti oziroma s stopali, na glavi so vidne oči, nos,

usta, velika ušesa in lasje. Krokodil je narisan s profila in ni prikazan v

celoti. Na desni strani hiše so vidna odprta vrata. Posamezne elemente je

deček upodobil z uporabo pravih kotov. Opazimo lahko tudi pojav


105

transparentnosti, saj so dogajanje in figuri v hiši vidni skozi steno hiše.

Format je zapolnjen le delno, saj na zgornjem robu lista ostaja še veliko



Deček, star 5 let in 9 mesecev, je na risbi (Slika 62) prostor prikazal z

zarisano talno črto. Na talni črti je upodobil dve človeški figuri, eno

moškega in drugo ženskega spola, med igro z avtomobilčki. Žensko figuro

je deček upodobil sede tako, da je njene noge postavil v vodoraven

položaj. Trup figure predstavlja pravokotna oblika, njene okončine pa so

brez primernega zaključka. Moška figura ima trup kvadratne oblike, tudi

njene spodnje okončine so brez zaključka, ena roka se končuje s petimi

prsti, druga roka pa ni prikazana, ker se dečku ne zdi pomembna. Pri

moški figuri vez med glavo in trupom predstavlja vrat, medtem ko pri

ženski figuri vrat ni upodobljen. Na glavi so pri obeh vidne oči, nos, usta in

lasje. Posamezne elemente je deček upodobil z uporabo pravih kotov.

Format je zapolnjen v celoti, kar je dosegel z zapisom svojega imena na

risbico.


106


Deček, star 5 let in 9 mesecev, je na risbi (Slika 63) prikazal prostor s talno

črto, ki jo predstavlja rob lista in s črto neba, ki jo predstavlja stropna

svetilka. Upodobil je eno večjo in dve manjši figuri. Vse figure so prikazane

oblečene in z veliko podrobnostmi. Njihove okončine se zaključujejo s

tremi prsti oziroma s čevlji. Na glavi so vidne oči, nos, usta in lasje. Večja

figura ima v primerjavi z ostalimi deli telesa nesorazmerno velike roke, v

katerih drži kladivo in nož, manjši figuri pa sedita za mizo. Mizo je deček

prikazal od strani, vendar pri tem ni upošteval prostorskih ključev, saj se

predmeti z oddaljenostjo manjšajo, krajšajo in ožijo. Ploskev mize se z

oddaljenostjo širi, prav tako so tudi zadnje noge mize daljše kot sprednje,

zato govorimo o obrnjeni perspektivi. Noge mize je deček prikazal z

goščenjem črt. Format je zapolnjen v celoti.


prikazala z zarisano talno črto in s črto neba, ki jo predstavljata stropni

svetilki. Čeprav je zarisala talno črto, upodobljeni človeški figuri ženskega

spola lebdita nad talno črto. Trup in glava sta ločena. Roke figur iz trupa

izhajajo vodoravno in se zaključujejo v obliki vetrnice s šestimi prsti, noge

pa se končujejo s stopali. Na glavi so vidne oči, usta in lasje, ki so speti v


107

dva čopka. Desno od figur leži grad z zastavo, najverjetneje zgrajen iz

lego kock. Na gradu so prikazana vrata, dvoje oken in obzidje.






108


prikazala z vertikalno perspektivo oziroma v slojih. Znotraj okvirja, ki

skupaj s streho predstavlja simbol za hišo, se v treh slojih pojavijo vrata in

preprosta človeška figura. Figura ima ločena trup in glavo. Iz trupa, ki je v

obliki kroga, izhajajo okončine, ki nimajo ustreznega zaključka. Na glavi so

vidne oči, nos, usta in lasje. Na posameznih delih so črte zgoščene.


je zapolnjen le delno, saj na levem delu lista ostaja še veliko neporisane

površine.



zvračanjem figur na ravnino. Upodobila je hišo zanimive trikotne oblike,

znotraj katere je prikazala šest človeških figur, ki sedijo za mizo in igrajo

družabno igro človek, ne jezi se. Pri figurah so vidne le glave in roke. Na


109

glavah so upodobljene oči, nos, usta in lasje. Nad mizo se nahaja oglata

oblika, nad njo pa okno in vrh hiše. Posamezne elemente je deklica

upodobila z uporabo pravih kotov. Opazimo lahko tudi pojav

transparentnosti, saj so figure in dogajanje v hiši vidni skozi steno hiše.

Format je zapolnjen le delno, saj ostaja še veliko neporisane površine.



delnim prekrivanjem. Upodobila je dve človeški figuri ženskega spola, ki

sta prikazani oblečeni. Vrat povezuje trup in glavo, na kateri so prikazane

oči, usta in lasje. Noge figur se končujejo s stopali oziroma copati, na

rokah pa zaključek predstavljata dva prsta. Figura, ki stoji, je prikazana za

vrati, ki jo delno prekrivajo, tako da se ne vidi del njene hlačnice in roka.

Druga figura je upodobljena v sedečem položaju s profila. Noge pod

pravim kotom izhajajo iz trupa in so iztegnjene naprej. Figura sedi pred

omaro, tako da jo delno prekriva. Na tleh ležijo igrače, levo od figur je

vidna postelja, pod njo pa dva predalnika. Deklica je na risbi prikazala

veliko podrobnosti, posamezne elemente je upodobila z uporabo pravih

kotov. Format je zapolnjen le delno, saj na zgornjem robu lista ostaja še

nekaj neporisane površine.


110


Za otroke, stare med 5 in 6 let, je značilno, da prostor najpogosteje


prostor, prikazan z zarisano talno črto ali prostor z zarisano talno črto in

črto neba. Višje kategorije prikazovanja prostora kot je vertikalna

perspektiva, zvračanje figur in delno prekrivanje, se v tej starosti še vedno

redko pojavljajo. Zelo redko se še pojavljajo risbe, kjer prostor ni prikazan

oziroma se pojavlja konglomerat ali otrok definira le format lista. Pri

upodabljanju človeške figure otroci najpogosteje prikazujejo človeško

figuro, ki ima glavo ločeno od trupa, povezuje ju vrat. Iz trupa, ki je

navadno v obliki kroga, trikotnika, pravokotnika ali kvadrata, izhajajo

okončine. Na glavi so največkrat prikazane oči, nos, usta in lasje. Figure

so v večini primerov še vedno obrnjene proti opazovalcu, kar imenujemo

kanonična perspektiva. Pogosto se pojavlja nakazovanje gibanja z rokami,

ki vodoravno izhajajo iz navpično ležečega trupa.




111

Deček, star 6 let in 0 mesecev, je na zgornji risbi (Slika 68) prostor prikazal

s talno črto, ki jo predstavlja rob lista. Znotraj okvirja, ki simbolizira hišo, je

upodobil tri človeške figure, ki sestavljajo stolpe iz lego kock. Figure imajo

glavo in trup povezana z vratom, poleg oči, nosa, ust in las imajo na glavi

vidna tudi ušesa. Dve večji figuri sta upodobljeni sede in s profila, nogi

imata obrnjeni nazaj, kar pomeni, da figuri najverjetneje klečita. Tretja,

manjša figura, je upodobljena stoje, s profila, njena glava pa je prikazana

en face oziroma od spredaj, kar nakazuje njeno gibanje oziroma

premikanje. Smer premikanja lahko razberemo tudi iz položaja stopal, ki

so obrnjena proti desni, kamor so iztegnjene tudi roke. Posamezne

elemente je deček upodobil z uporabo pravih kotov. Opazimo lahko tudi

pojav transparentnosti, saj so figure in dogajanje v hiši vidni skozi steno

hiše. Format je zapolnjen le delno, saj na zgornjem robu lista ostaja še

nekaj neporisane površine.



112


prikazala z zarisano talno črto. Na črti je upodobila dve človeški figuri, ki

sta upodobljeni oblečeni. Figuri imata ločena trup in glavo. Na glavi so

narisane oči s trepalnicami, obrvi, nos, usta in lasje. Roke se končujejo s

petimi prsti, noge pa s stopali. Desno od figur so vidna vrata, ki so v

primerjavi s figurama upodobljena premajhna, saj za deklico nimajo

takšnega pomena kot figuri. Na steni nad figurama visi slika, na kateri je

prikazana roža. Ena izmed figur v rokah drži risbo, na kateri je narisana

roža. Posamezne elemente je deklica upodobila z uporabo pravih kotov.

Format je zapolnjen le delno, saj na zgornjem robu lista ostaja še nekaj




talno črto, ki jo predstavlja rob lista in z nebesno črto, ki jo predstavljajo

stropne svetilke. Znotraj okvirja, ki simbolizira hišo, je upodobila človeško

figuro ženskega spola in živalsko figuro, ki je bodisi živa ali plišasta

igračka. Človeška figura je upodobljena sede za mizo in ima ločena trup in

glavo. Noge izhajajo iz trupa do pregiba v kolenih vodoravno, nato pa

navpično. Figura je upodobljena s profila, glava pa je prikazana en face


113

oziroma od spredaj. Okončine nimajo ustreznih zaključkov. Na glavi so

vidne oči, usta in lasje. Prav tako je s profila upodobljena tudi živalska

figura, ki stoji na štirih tacah. Levo od mize, na mizi in na omari so

upodobljene rože v okrasnih loncih. Od strani sta upodobljena tudi miza in

stol. Posamezne elemente je deklica upodobila z uporabo pravih kotov.

Opazimo lahko tudi pojav transparentnosti, saj so dogajanje in figuri v hiši

vidni skozi steno hiše. Format je zapolnjen v celoti.


Deček, star 6 let in 0 mesecev, je na risbi (Slika 71) prostor prikazal s talno

črto, ki jo predstavljajo kocke oziroma ploščice in s črto neba, ki jo

predstavljajo stropne svetilke. Znotraj okvirja, ki simbolizira hišo, je

upodobil preprosto človeško figuro, sestavljeno iz različnih likov. Trup in

glavo povezuje vrat. Okončine se končujejo s petimi prsti oziroma s

stopali, na glavi pa so vidne oči, usta in lasje. Desno od figure se nahaja

pisalna miza s predalnikom, na kateri stojita globus in namizna svetilka.

Posamezne elemente je deček upodobil z uporabo pravih kotov. Deček se

očitno navdušuje nad upodabljanjem različnih likov, saj so na risbi prisotni

v veliki meri. Opazimo lahko tudi pojav transparentnosti, saj sta figura in

dogajanje v hiši vidna skozi steno hiše. Format je zapolnjen v celoti.


114



vertikalno perspektivo oziroma v slojih. V prvem sloju je upodobila okna ali

darila, ki jih je postavila na črto. V drugem sloju je upodobila dve človeški

figuri, ki sta prikazani oblečeni. Figuri imata ločena trup in glavo. Okončine

se končujejo s spontano upodobljenim številom prstov oziroma s stopali

oziroma čevlji. Na glavi imata vidne oči, nos, usta in lase. Desna figura ima

na glavi klobuk, pod levo figuro pa so prikazani trije plišasti medvedki. V

tretjem sloju je deklica upodobila štiri metulje. Nekateri deli risbe so

pobarvani, čeprav je navodilo barvanje strogo prepovedovalo. Posamezne


v celoti.


prikazala z delnim prekrivanjem. Delno prekrivanje je vidno pri upodobitvi


115

igralne hišice, kjer se skozi okno vidi le del človeške figure ženskega

spola, saj se transparentnost ne pojavlja več, skozi stene hiše več ni vidno

vse, kar se znotraj nje dogaja. Figura ima ločena trup in glavo, na njej pa

so prikazane oči, nos, usta in lasje. Na igralni hiški je pritrjena tudi

gugalnica. Črti ob gugalnici nakazujeta njeno nihanje oziroma premikanje.

Na hiški so upodobljena tudi vrata, ki so zapolnjena z vodoravnimi in

navpičnimi črtami. Desno od hiške stoji pisalna miza s predalnikom,

pisarniški stol na kolesih in omara. Znotraj omare se nahajajo dekorativni

elementi. Nad omaro je prikazan metulj. Posamezne elemente je deklica

upodobila z uporabo pravih kotov. Format je zapolnjen v celoti.


Deček, star 6 let in 3 mesece, je na spodnji risbi (Slika 74) prostor prikazal

s talno črto, ki jo predstavlja rob lista. Upodobil je človeško figuro med igro

z avtomobilčki. Trup in glava sta ločena, njuno povezavo pa predstavlja

vrat. Roke so upodobljene nesimetrično, končujejo pa se z velikim

številom prstov. Noge so glede na preostale dele telesa prikazane

premajhne, končujejo pa se s stopali. Na glavi so vidne oči, nos, usta,

ušesa in lasje. Deček je najprej upodobil osemnajst avtomobilčkov, nato

pa je ugotovil, da ima doma le osem avtomobilčkov, zato je ostalih deset


116

prečrtal. Deček je najprej narisal kabine avtomobilov, šele nato je kabinam

dodal po dve kolesi in sprednje žaromete. Format je zapolnjen le delno,

saj na zgornjem in desnem robu lista ostaja še veliko neporisane površine.




117

Deklica, stara 6 let in 3 mesece, je na zgornji risbi (Slika 75) prostor

prikazala z zarisano talno črto. Upodobila je dve človeški figuri ženskega

spola med igro z novodobnimi barbikami. Figuri sta oblečeni, desna figura

nima vidnih nog, kar je najverjetneje posledica dolge obleke, ki sega do

tal. Na risbi je upodobljena tudi polica, na kateri se nahajajo televizijski

sprejemnik in daljinca. Deklica še ni vešča delnega prekrivanja, zato

posamezne elemente riše kar enega preko drugega. Posamezne


le delno, saj na zgornjem robu lista ostaja še veliko neporisane površine.


Deček, star 6 let in 3 mesece, je na risbi (Slika 76) prostor prikazal s talno

črto, ki jo predstavlja rob lista in s črto neba, ki jo predstavljata stropni

svetilki. Upodobil je človeško figuro moškega spola, ki je prikazana

oblečena in se plazi po kolenih ter se igra z avtomobilčkom. Gibanje je

uprizoril z upogibom v kolenih in v stopalih, desno roko pa je nekoliko

podaljšal, da je z njo lahko dosegel avtomobilček. Vez med glavo in

trupom predstavlja vrat. Na glavi so vidne oči, nos, usta in lasje. Levo in

desno od figure je deček upodobil notranjo stanovanjsko opremo ter


118

dekorativne elemente. Posamezne elemente je upodobil z uporabo pravih



Deček, star 6 let in 3 mesece, je na risbi (Slika 77) prostor prikazal s talno

črto, ki jo predstavlja rob lista in s črto neba, ki jo predstavljajo oblaki. Na

risbi je upodobil preproste človeške figure, ki so prikazane s profila in

imajo nakazano gibanje z rokami, ki so iztegnjene v isto smer kot stopala.

Na glavi so prikazane le oči in usta, saj se ostali deli dečku ne zdijo

pomembni. Figure v rokah držijo meče, zato sklepamo, da gre za vojake.

To nam potrjujejo tudi helikopterji, letalo in bombe v zraku. V zraku sta

vidni tudi dve človeški figuri. Posamezne elemente je upodobil z uporabo


Deklica, stara 6 let in 3 mesece, je na spodnji risbi (Slika 78) prostor

prikazala z vertikalno perspektivo oziroma v slojih. V spodnjem sloju je

upodobila številke, levo od njih pa je najverjetneje upodobila človeško

figuro. V zgornjem sloju je prikazala prazne in zapolnjene krožne oblike in

črke l, skrajno levo pa sta upodobljeni dve preprosti človeški figuri, vendar

si je deklica med risanjem premislila in druge figure ni dokončala, ampak


119

jo je prečrtala. Nad krožnimi oblikami in črkami l je upodobila še dve krožni

obliki in tri štirice ter zapisala svoje ime. Posamezne elemente je deklica





120

Deklica, stara 6 let in 3 mesece, je na zgornji risbi (Slika 79) prostor

prikazala z zvračanjem figur na ravnino. Upodobila je dve človeški figuri, ki

sta prikazani oblečeni. Vez med glavo in trupom predstavlja vrat, roke

izhajajo iz trupa vodoravno in se končujejo s petimi ali šestimi prsti, noge

pa s stopali oziroma čevlji. Roke so v primerjavi s preostalimi deli telesa

nekoliko prekratke. Na glavi so vidne oči, usta in lasje. Med figurama stoji

tabla, na kateri so vidni različni geometrijski liki, srčki in računski

predznaki. Desno od table je prikazana hiška, v kateri so prav tako vidni

geometrijski liki, srčki in računski predznaki. Nad tablo so prikazani stoli in

miza, ki so zvrnjeni na ravnino. Desno od mize je prikazana speča muca,

nad mizo pa je zarisana črta, za katero je upodobljen šotor ali piramida, ki

je prikazana z vodoravnimi in navpičnimi črtami ter točkami. Posamezne


le delno, saj ostaja še nekaj neporisane površine.



delnim prekrivanjem. Upodobila je človeško figuro ženskega spola, ki

prekriva okrasni trak na steni v ozadju. Figura je prikazana oblečena,

njeno obleko krasita veliko in malo srce. Vez med glavo in trupom


121

predstavlja vrat, figura pa ima na glavi poleg oči, nosa, ust in las narisana

tudi lička. Roke se zaključijo z dvema oziroma tremi prsti, noge pa nimajo

ustreznega zaključka. Desno od figure stoji visoka hiška, ki prav tako

prekriva okrasni trak na steni, hiško pa prekriva miza, ki stoji pred njo. Na

hiški so vidna vrata in okna, okrašena pa je še z rožo, srcem in

peterokrako zvezdo. Zvezda je upodobljena tudi nad hiško. Miza je

prikazana tako kot da bi jo gledali od strani, le zadnje noge bi morale biti

nekoliko krajše. Vaza z rožami, ki leži na mizi, prav tako prekriva okrasni

trak na steni. Posamezne elemente je deklica upodobila z uporabo pravih

kotov. Format je zapolnjen le delno, saj ostaja še nekaj neporisane

površine.


Deček, star 6 let in 6 mesecev, na risbi (Slika 81) ni prikazal prostora,

pojavlja se konglomerat. Likovno se je izrazil s pomočjo ukrivljene črte, ki

jo je narisal z eno potezo in deluje kot celota. V desnem spodnjem kotu je

deček upodobil še sonce, ki je obrnjeno na glavo, na podlagi česar

sklepamo, da deček med risanjem še vedno obrača list. Format je

zapolnjen v celoti.


122


prikazala s talno črto, ki jo predstavlja rob lista. Upodobila je dve človeški

figuri ženskega spola, ki sta prikazani oblečeni, poleg njiju pa stoji živalska

figura, ki ima vidni le dve taci. Figuri imata ločena trup in glavo. Iz trupa

izhajajo okončine, ki se končujejo z dlanmi oziroma stopali. Na glavi so

vidne oči, usta in lasje. Poleg figur je deklica upodobila še notranjo

stanovanjsko opremo kot so postelja, omari, predalnik in pisalna miza. Na

pisalni mizi leži odprta knjiga, ob njej stoji namizna svetilka. Pisalna miza

je delno prikazana s ptičje perspektive, delno pa tako kot da jo vidimo s

strani, čemur pravimo poliperspektiva. Posamezne elemente je deklica




prikazal z zarisano talno črto. Upodobil je človeško figuro, ki jo je prikazal


123

kleče. Trup in okončine je narisal s profila, medtem ko je glavo upodobil en

face oziroma od spredaj. Na glavi so vidne oči in lasje, v ustih pa ima

figura tolažilno dudo. Na figuri sta vidni le ena roka in ena noga. Klečeči

položaj figure je deček prikazal z upogibanjem hrbtnega dela, kolen in

stopal. Figura iz lego kock sestavlja hiško. Poleg figure je na risbi

upodobljena še notranja stanovanjska oprema – dvoje vrat, omara,

postelja. Na steni je prikazan obešalnik, na kateri visi torbica, in stenska

ura. Posamezne elemente je upodobil z uporabo pravih kotov. Format je

zapolnjen le delno, saj na zgornjem robu lista ostaja še nekaj neporisane

površine.



prikazal s talno črto, ki jo predstavlja rob lista in s črto neba, ki jo

predstavljata stropni svetilki. Upodobil je dve preprosti človeški figuri, ena

je prikazana v stoječem, druga pa v ležečem položaju. Figuri nimata

ustreznih zaključkov rok, le na eni roki stoječe figure je vidnih pet prstov.

Noge se končujejo s stopali oziroma copati. Roke izhajajo iz trupa

vodoravno tudi pri figuri, ki je prikazana leže na postelji. Stoječa figura se

igra z avtomobilčki, ležeča figura pa bere časopis oziroma knjigo.


124

Posamezne elemente je deček upodobil z uporabo pravih kotov. Format je

zapolnjen v celoti.




125


zarisano talno črto in s črto neba, ki jo predstavlja stropna svetilka.

Upodobil je dve človeški figuri med igro, in sicer ju je narisal v sedečem

položaju, ki ga je dosegel z upogibanjem telesa v predelu pasu. Trup figur

je prikazan s profila, glavi pa sta prikazani en face oziroma od spredaj.

Figuri imata vidno samo eno roko, ki se končuje s tremi prsti, trup in noge

pa so upodobljene v enem delu. Na nogah manjka ustrezen zaključek.

Poleg figur so na risbi prikazane še notranja stanovanjska oprema in

igrače. Deček je narisal veliko podrobnosti, vsi narisani elementi pa so

zelo majhni, kar pomeni, da deček obvlada finomotoriko. Posamezne

elemente je upodobil z uporabo pravih kotov. Format je zapolnjen v celoti.



vertikalno perspektivo oziroma v slojih. Na spodnjem delu risbe je znotraj

okvirja, ki skupaj s streho predstavlja simbol za hišo, upodobljena notranja

stanovanjska oprema, na zgornjem delu pa so poleg stanovanjske opreme

upodobljene tudi dve večji in dve manjši človeški figuri ter živalska figura.

Trup in glava sta ločena, figure so prikazane oblečene. Na glavi so vidne

oči, nos, usta in lasje. Ena izmed figur, ki se opira nazaj na roke, ima trup


126

upodobljen s profila, glava pa je prikazana en face oziroma od spredaj. Na

tej figuri sta vidni le ena roka in noga. Tudi živalska figura je upodobljena s

profila in ima vidni le dve taci. Posamezne elemente je deklica upodobila z

uporabo pravih kotov. Opazimo lahko tudi pojav transparentnosti, saj so

figure in dogajanje v hiši vidni skozi steno hiše. Format je zapolnjen v

celoti.



zvračanjem figur na ravnino. Znotraj okvirja, ki simbolizira hišo, je upodobil

dve preprosti človeški figuri. Figurama manjkajo lasje in ustrezen zaključek

nog, eni figuri pa tudi zaključek ene roke, saj se dečku prikaz teh delov

telesa ne zdi pomemben. Ena izmed figur ima prikazan vrat, drugi figuri pa

manjka. Desno od figur se nahajajo vrata, ki so v primerjavi s figurama

premajhna. Iz tega lahko sklepamo, da se dečku figuri zdita pomembnejši

od vrat. Med figurama leži miza, ki ima noge zvrnjene na ravnino in na

kateri ležijo igrače. Posamezne elemente je deček upodobil z uporabo

pravih kotov. Opazimo lahko tudi pojav transparentnosti, saj so dogajanje

in figuri v hiši vidni skozi steno hiše. Format je zapolnjen le delno, saj na

zgornjem robu lista ostaja še veliko neporisane površine.


127



delnim prekrivanjem. Upodobil je dve figuri moškega spola, ki se nahajata

pred pregrado in jo skupaj z igračami delno prekrivata. Figuri sta narisani v

enem delu in imata v primerjavi s preostalimi deli telesa nesorazmerno

velike roke. Vez med glavo in trupom predstavlja vrat, roke se končujejo s

petimi prsti, noge pa s stopali oziroma copati. Na glavi imata figuri vidne

oči, nos, usta in lase. Nad figurama je vidna stropna svetilka. Posamezne

elemente je deček upodobil z uporabo pravih kotov. Format je zapolnjen v

celoti.


prikazal s talno črto, ki jo predstavlja rob lista. Poleg notranje stanovanjske

opreme kot so omara, postelja in okni, je upodobil tudi preprosto človeško

figuro, ki se spušča po toboganu. Spodnji del trupa figure je prikazan s

profila, zgornji del in glava pa sta vidna en face oziroma od spredaj. Na

glavi so upodobljene oči, nos, usta in lasje. Gibanje figure je deček

prikazal z upogibanjem spodnjega dela telesa ter s črtami, ki so

upodobljene za figuro in nakazujejo njeno gibanje. Figura v rokah drži


128

igračo. Posamezne elemente je deček upodobil z uporabo pravih kotov.





talno črto, ki jo predstavlja zarisana podlaga oziroma tla. Upodobila je dve


129

človeški figuri ženskega spola med igro s konjičkom oziroma ponijem.

Figuri sta v celoti prikazani s profila. Vidno imata po eno roko in obe nogi.

Oblečeni sta v oblačila, ki so okrašena z različnimi vzorci. Na glavi so

narisane oči, usta in lasje. Poleg figur so na risbi upodobljene tudi notranja

stanovanjska oprema in igrače, deklica pa je pri tem narisala veliko

podrobnosti. Posamezne elemente je deklica upodobila z uporabo pravih



Deček, star 6 let in 9 mesecev, je na risbi (Slika 91) prostor upodobil s

talno črto, ki jo predstavlja rob lista in s črto neba, ki jo predstavlja sonce.

Upodobil je dve človeški figuri moškega spola med igro. Trup in glava sta

ločena, vrat pa se dečku še ne zdi pomemben. Ena figura je prikazana

stoje, druga pa sede, kar je deček dosegel z upogibanjem v predelu pasu.

Roke se zaključujejo s petimi prsti, na glavi pa so poleg oči, nosa, ust in


130

las vidna tudi ušesa. Nad figurama se nahaja okno. Posamezne elemente

je deček upodobil z uporabo pravih kotov. Format je zapolnjen v celoti.



zarisano talno črto in s črto neba, ki jo predstavlja stropna svetilka.

Upodobila je človeško figuro ženskega spola med igro s plišasto igračko.

Figura je prikazana oblečena. Trup in glava sta ločena, okončine se

končujejo s štirimi prsti oziroma s stopali ali copati. Na glavi so vidne oči,

usta in lasje. Figura je v celoti prikazana s profila, vidni ima obe roki in obe

nogi. Poleg figure je deklica narisala še notranjo stanovanjsko opremo in

več plišastih igračk. Na risbi je vidnih veliko podrobnosti. Posamezne


v celoti.


prikazala z vertikalno perspektivo oziroma v slojih. V prvem sloju je

upodobljeno prvo nadstropje hiše, v drugem sloju pa drugo nadstropje, do

katerega vodijo stopnice. V obeh slojih se nahajajo preproste človeške

figure, ki imajo ločena trup in glavo. Okončine, ki izhajajo iz trupa elipsaste


131

ali trikotne oblike, se končujejo s tremi prsti oziroma s stopali. Na glavi so

upodobljene oči, nos, usta in lasje. Ena izmed figur je prikazana leže,

ostale figure stojijo. Posamezne elemente je deklica upodobila z uporabo

pravih kotov. Opazimo lahko tudi pojav transparentnosti, saj so dogajanje

in figuri v hiši vidni skozi steno hiše. Format je zapolnjen v celoti.



prikazal z delnim prekrivanjem. Od zadaj je upodobil dve človeški figuri,

katerima se roki delno prekrivata. Trup in glava sta povezana z vratom,

okončine se končujejo s petimi prsti oziroma s stopali ali copati. Figuri sta

oblečeni, ena izmed figur ima roko nekoliko podaljšano, da lahko z njo

doseže tipkovnico računalnika. Desna figura je upodobljena stoje in

prekriva del predalnika, pred katerim stoji, leva figura pa je upodobljena

sede na stolu za pisalno mizo, njen trup pa prekriva del računalniške

tipkovnice. Prekrivanje se pojavi tudi pri naslonjalu stola, ki deloma

prekriva upodobljeno figuro ter pri nogah stola, ki prekrivajo mizo v ozadju.

Posamezne elemente je deček upodobil z uporabo pravih kotov. Format je

zapolnjen v celoti.


132



Za otroke, stare med 6 in 7 let, je značilno, da prostor najpogosteje


prostor, ki je prikazan s talno črto, ki predstavlja rob lista in črto neba ter z

zarisano talno črto in črto neba. Višje kategorije prikazovanja prostora kot

je vertikalna perspektiva, zvračanje figur in delno prekrivanje, se v tej

starosti pojavljajo že pogosteje. Skoraj nikoli se ne pojavi več prostor, ki

ne bi bil prikazan oziroma konglomerat ali da bi otrok definiral le format

lista. Pri upodabljanju človeške figure otroci najpogosteje prikazujejo

konvencionalno človeško figuro, ki je pogosto upodobljena s profila ali pa

je telo prikazano s profila, glava pa je obrnjena proti opazovalcu. Na glavi

so največkrat prikazane oči, nos, usta in lasje, pojavljajo se že tudi ušesa

in trepalnice. Pogosto se pojavlja figura v gibanju, ki ga otrok upodobi s


133

pregibi v pasu, v kolenih, v stopalih in z obema rokama, iztegnjenima

naprej.


134

8 SKLEP

Namen raziskave, predstavljene v magistrskem delu, je bil preučiti stopnjo

likovnega razvoja na področju dojemanja in likovne interpretacije prostora

pri otrocih, ki obiskujejo najstarejšo skupino v vrtcu in pri učencih v prvih

razredih osnovne šole. Zanimale so nas razlike, ki se pojavljajo glede na

starost, spol in stratum ustanove.

Že na začetku statistične obdelave smo ugotovili, da otroci, stari od 4 do 7

let, prostor najpogosteje interpretirajo z nizanjem figur na rob lista, ki

predstavlja talno črto (37,9 %). Dobljeni rezultati se skladajo s teoretičnimi

izhodišči, saj je za povprečno starost otrok iz našega vzorca značilna

upodobitev prostora s pomočjo talne črte. Najmanjkrat se pojavita

zvračanje figur (1,7 %) in prikaz prostora z delnim prekrivanjem (2,1 %),

saj sta ta načina prikazovanja prostora dokaj zahtevna in se v tej starosti

redko pojavljata.

Analiza rezultatov, pridobljenih s Kruskal-Wallisovim preizkusom, je

pokazala, da pri interpretaciji prostora glede na starost otrok oziroma

učencev obstajajo statistično značilne razlike (najnižja je stopnja

prikazovanja prostora pri otrocih med 4. in 5. letom starosti, najvišja pa je

stopnja prikazovanja prostora pri učencih med 6. in 7. letom starosti).

Kompleksnost interpretacije prostora s starostjo narašča. Dobljeni rezultati

so pričakovani, saj imajo mlajši otroci večinoma manj razvite prostorske

predstave v primerjavi z nekoliko starejšimi otroki.

Analiza rezultatov, pridobljenih z Mann-Whitneyevim preizkusom, je

pokazala, da pri interpretaciji prostora glede na spol otrok oziroma

učencev ne obstajajo statistično značilne razlike. Teoretična izhodišča v

prednostni položaj pri prikazovanju in interpretaciji prostora postavljajo

dečke, zato nas dobljeni rezultati nekoliko presenečajo. Upravičujemo jih z

dejstvom, da so se tudi pri preteklih raziskavah na tem področju pojavljale

zelo majhne razlike.

Analiza rezultatov, pridobljenih s Kruskal-Wallisovim preizkusom, je

pokazala, da pri interpretaciji prostora glede na stratum ustanove, ki jo


135

otroci oziroma učenci obiskujejo, obstajajo statistično značilne razlike

(najnižja je stopnja prikazovanja prostora pri otrocih, ki obiskujejo vaške

šole/vrtce, najvišja pa je stopnja prikazovanja prostora pri učencih, ki

obiskujejo mestne šole/vrtce). Stopnja interpretacije prostora pada z

oddaljenostjo ustanove, ki jo otroci/učenci obiskujejo, od mesta. Dobljeni

rezultati nas presenečajo, saj smo predvidevali, da se pri interpretaciji

prostora glede na stratum ustanove, ki jo otroci/učenci obiskujejo, ne bodo

pojavljale statistično značilne razlike. Rezultati so najverjetneje posledica

dejstva, da mestni otroci/učenci živijo v spodbudnejšem socialnem okolju,

mestno okolje prav tako nudi več možnosti za likovno udejstvovanje in s

tem pridobivanje pomembnih izkušenj za napredovanje v likovnem

razvoju. Predvidevamo, da mestni vrtci in šole nudijo tudi več praktičnih

likovnih izkušenj kot vrtci in ustanove izven mesta. Morda vzgojitelji in

učitelji na vasi nimajo toliko možnosti za izobraževanje in

samoizobraževanje na področju likovne vzgoje in se zaradi tega ne

počutijo dovolj kompetentni za izvajanje različnih likovnih nalog.

Otroci/učenci, ki obiskujejo vaške/šole vrtce, imajo več možnosti za igro in

raziskovanje na prostem, zatorej manj časa posvečajo dejavnostim znotraj

stanovanja, med drugim tudi likovnemu ustvarjanju.

Konglomerat se najpogosteje pojavlja v zgodnjem obdobju okoli četrtega

leta starosti, po petem letu pa se več ne pojavlja oziroma se pojavlja zgolj

izjemoma. Definiranje formata se prav tako najpogosteje pojavlja v

zgodnjem obdobju okoli četrtega leta in se po petem letu več ne pojavlja

oziroma se pojavlja zgolj izjemoma. Talna črta, ki jo predstavlja rob lista,

se pogosto pojavlja skozi vso starostno obdobje. Zarisana talna črta se

prične pogosteje pojavljati okoli petega leta, prej se pojavlja zgolj

izjemoma. Talna črta, ki predstavlja rob lista in črta neba se pričneta

pogosteje pojavljati okoli petega leta in pol. Zarisana talna črta in črta

neba se pričneta pogosteje pojavljati pri starosti okoli petih let. Vertikalna

perspektiva se prične pojavljati okoli četrtega leta in pol, vendar se tudi

kasneje zelo redko pojavlja. Zvračanje figur se prične pojavljati okoli

petega leta, vendar se tudi kasneje zelo redko pojavlja. Delno prekrivanje


136

se prične pojavljati okoli šestega leta, vendar se tudi kasneje zelo redko

pojavlja.

Kvalitativna analiza je pokazala, da je za otroke, stare med štiri in pet let,

značilno, da prostor najpogosteje prikazujejo s talno črto, ki predstavlja rob

lista. Zelo pogosto se pojavlja tudi, da prostor ni prikazan oziroma se

pojavlja konglomerat ali da otrok samo definira format lista. Višje

kategorije prikazovanja prostora, kot je vertikalna perspektiva, zvračanje

figur in delno prekrivanje, se v tej starosti še ne pojavljajo oziroma so zelo

redke. Pri upodabljanju človeške figure otroci najpogosteje prikazujejo

glavonožce krožne oblike, iz katerih izhajajo črte za noge in roke, v

notranjosti so po navadi prikazane oči, nos in usta, na zunanji strani pa so

vidni lasje. Figure so obrnjene proti opazovalcu, kar imenujemo kanonična

perspektiva.

Kvalitativna analiza je pokazala tudi, da je za otroke, stare med 5 in 6 let,

značilno, da prostor najpogosteje prikazujejo s talno črto, ki predstavlja rob

lista. Zelo pogosto se pojavlja tudi prostor, prikazan z zarisano talno črto

ali prostor z zarisano talno črto in črto neba. Višje kategorije prikazovanja

prostora kot je vertikalna perspektiva, zvračanje figur in delno prekrivanje,

se v tej starosti še vedno redko pojavljajo. Zelo redko pa se še pojavlja, da

prostor ni prikazan oziroma da se pojavlja konglomerat ali da otrok definira

le format lista. Pri upodabljanju človeške figure otroci najpogosteje

prikazujejo človeško figuro, ki ima ločena trup in glavo, ki sta povezana z

vratom. Iz trupa, ki je navadno v obliki kroga, trikotnika, pravokotnika ali

kvadrata, izhajajo okončine. Na glavi so največkrat prikazane oči, nos in

usta ter lasje. Figure so v večini primerov še zmeraj obrnjene proti

opazovalcu, kar imenujemo kanonična perspektiva. Pogosto se pojavlja

nakazovanje gibanja z rokami, ki vodoravno izhajajo iz navpično ležečega

trupa.

Prav tako je kvalitativna analiza pokazala, da je za otroke, stare med 6 in

7 let, značilno, da prostor najpogosteje prikazujejo s talno črto, ki

predstavlja rob lista. Zelo pogosto se pojavlja tudi prostor, prikazan s talno

črto, ki predstavlja rob lista in črto neba ter prostor z zarisano talno črto in

črto neba. Višje kategorije prikazovanja prostora kot je vertikalna


137

perspektiva, zvračanje figur in delno prekrivanje, se v tej starosti pojavljajo

že pogosteje. Skoraj nikoli se ne pojavi več prostor, ki ne bi bil prikazan

oziroma konglomerat ali da bi otrok definiral le format lista. Pri

upodabljanju človeške figure otroci najpogosteje prikazujejo

konvencionalno človeško figuro, ki je pogosto upodobljena s profila, ali pa

je telo prikazano iz profila, glava pa je obrnjena proti opazovalcu. Na glavi

so največkrat prikazane oči, nos in usta, lasje, pojavljajo se že tudi ušesa

in trepalnice. Pogosto se pojavlja figura v gibanju, ki ga otrok upodobi s

pregibi v pasu, v kolenih, v stopalih in z obema rokama iztegnjenima

naprej.

Če povzamemo dobljene rezultate ugotovimo, da okvirno postavljene meje

za doseganje posamezne stopnje razvoja likovnega izražanja na področju

dojemanja in interpretacije prostora v večini primerov držijo. Vsekakor pa

se pojavljajo tudi odstopanja, saj je vsak otrok individuum. Nekateri

določeno stopnjo dosežejo prej kot je predvideno, spet drugi kasneje.

Razumevanje in interpretacija prostora sta ena izmed glavnih ciljev likovne

vzgoje, zato je pomembno, da so učitelji in vzgojitelji s stopnjami razvoja

likovnega izražanja seznanjeni in znajo otroke usmerjati in spodbujati pri

njihovem napredku. Spodbujanje pa ne pomeni, da otrokom rešitve

povemo, temveč jim moramo pomagati, da bodo sami prišli do novega

spoznanja. Učitelji in vzgojitelji morajo pri načrtovanju vzgojno-

izobraževalnega dela ter pri interpretaciji oziroma evalvaciji otroških

likovnih del prav tako upoštevati stopnje likovnega razvoja. Zmotno je torej

vrednotenje, ki izhaja iz stopnje otrokovega likovnega razvoja in

primerjanje otrok v skupini, saj je pri enako starih otrocih stopnja likovnega

razvoja lahko zelo različna. Tudi v prihodnje bi bilo dobro raziskovati teme,

ki bi bile učiteljem v pomoč pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju

vzgojno-izobraževalnega procesa, saj se na področju likovne vzgoje pri

učiteljih pojavlja še veliko vrzeli v njihovem znanju.


138

LITERATURA

• Arnheim, R. (2009). Art and visual perception. Barkeley, Los Angeles,

London: University of California Press.

• Bagnall, B. (1995). Crtanje i slikanje. Ljubljana: Mladinska knjiga.

• Batistič Zorec, M. (2003). Razvojna psihologija in vzgoja v vrtcih.

Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti.

• Bizjak, M. (2001). Razlike med spoloma v samoocenjevanju šolskih otrok.

Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

• Bodulić, V. (1982). Umjetnički i dječji crtež. Zagreb: Školska knjiga.

• Brizendine, L. (2007). Ženski možgani. Ljubljana: Modrijan.

• Butina, M. (1995). Slikarsko mišljenje: od vizualnega k likovnemu.

Ljubljana: Cankarjeva založba.

• Butina, M. (2003). Mala likovna teorija. Ljubljana: Debora.

• Cherney, I. D., Seiwert, C. S., Dickey, S. M. in Flichtbeil, J. D. (2006).

Childrens drawings: A mirror to their minds. Educational psychology, 26

(1), str. 127–142. Pridobljeno 31. 1. 2008 iz Eric database.

• Duh, M. in Vrlič, T. (2003). Likovna vzgoja v prvi triadi osnovne šole.

Priročnik za učitelje razrednega pouka. Ljubljana: Rokus.

• Gardner, H. (1995). Razsežnosti uma. Teorija o več inteligencah.

Ljubljana: Založba Tangram.

• Gerlovič, A. (1976). Likovni pouk otrok. Ljubljana: Mladinska knjiga.

• Gorjup, T. (1999). Likovne zakonitosti in aktivnosti delovne terapije.

Ljubljana: DZS.

• Grgurić, N. in Jakubin, M. (1996). Vizualno-likovni odgoj i obrazovanje.

Zagreb: Educa.

• Höfler, J. (1999). Umetnostna vzgoja. Osnove likovne umetnosti.

Ljubljana: DZS.

• Hohmann, M. in P. Weikart, D. (2005). Vzgoja in učenje predšolskih otrok.

Ljubljana: DZS.

• Horvat, L. in Magajna, L. (1989). Razvojna psihologija. Ljubljana: DZS.


139

• Itten, J. (1999). Umetnost barve: študijska izdaja. Jesenice: (samozal.) R.

Reichmann.

• Kandinski, V. (1985). Od točke do slike: Zbrani likovnoteoretski spisi.

Ljubljana: Cankarjeva založba.

• Karlavaris, B. (1991). Metodika likovnog odgoja 2. Rijeka: Hofbauer p.o.

• Karlavaris, B., Berce-Golob, H. (1991). Likovna vzgoja. Priročnik za

učitelje razrednega pouka. Ljubljana: DZS.

• Kljajič, A. (2005). Vpliv predšolskega varstva na likovno ustvarjanje otrok v

prvem razredu devetletke. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru,

Pedagoška fakulteta.

• Kobal, D. (2000). Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški

inštitut.

• Kommer, D. (2006). Boys and girls together. A case for creating gender-

friendly middle school classrooms. The clearing house, 79 (6), str. 247–

251. Pridobljeno 31. 1. 2008 iz Eric database.

• Kovačev, A. N. (2006). Oblikovanje prostora in njegova simbolika.

Ljubljana: Educy.

• Kovačev, A. N. in Musek, J. (1993). Grafična simbolizacija primarnih

emocij. Psihološka obzorja, 2, str. 31–50. Pridobljeno 3. 10. 2011, iz

http://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-0EG5E7G9.

• Kremžar, B. in Petelin, M. (2000). Otrokovo gibalno vedenje. Ljubljana:

Društvo za motopedagogiko in psihomotoriko.

• Labinowicz, E. (2010). Izvirni Piaget. Mišljenje – učenje – poučevanje.

Ljubljana: DZS.

• Luršak, A. (2006). Razlike med spoloma v dosežkih na šolskih

matematičnih tekmovanjih prvih dveh triad. Diplomsko delo, Maribor:

Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

• Marjanovič Umek, L. (2009a). Razvoj otroške risbe. V L. Marjanovič Umek

in M. Zupančič (Ur.), Razvojna psihologija (str. 394−406). Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete: distribucija Rokus

Klett.


140

• Marjanovič Umek, L. (2009b). Spoznavni razvoj v zgodnjem otroštvu. V L.

Marjanovič Umek in M. Zupančič (Ur.), Razvojna psihologija (str.

291−314). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete:

distribucija Rokus Klett.

• Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2009). Otroci v vrtcu in šoli. V L.

Marjanovič Umek in M. Zupančič (Ur.), Razvojna psihologija (str.

468−494). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete:

distribucija Rokus Klett.

• Musek, J. (2005). Psihološke in kognitivne študije osebnosti. Ljubljana:

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

• Rački, T. (2004). Veščina likovne kompozicije v slikarstvu, oblikovanju,

fotografiji, filmu, kiparstvu, arhitekturi in gledališču. Ljubljana: Javni sklad

RS za kulturne dejavnosti.

• Rački, T. (2006). Veščina risanja 1. Predmeti in prostor. Ljubljana: Javni

sklad RS za kulturne dejavnosti.

• Rački, T. (2010). Veščina risanja 3. Majhne skrivnosti velikih mojstrov.

Ljubljana: JSKD.

• Schrader, W. (2000). Die sinnerfüllte Kinderzeichnung: von innen

begriffen. Baltmannsweiler: Schneider Verlag Hohengehren.

• Sodec, V. (2000). Razlike med dečki in deklicami v risanju risbe z

naslovom: jaz in moja vzgojiteljica. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v

Mariboru, Pedagoška fakulteta.

• Strange, D., Hoynck Van Papendrecht, H., Crawford, E., Candel, I. in

Hayne, H. (2010). Size doesn't matter: emotional content does not

determinate the size of objects in children's drawings. Psychology, Crime

and Law, 16 (2), 459–476.

• Šupšakova, B., Tacol, T. in Tomšič Čerkez, B. (2007). Art education.

Ljubljana: Debora.

• Šuštaršič, N., Butina, M., de Gleria, B., Skubin, I., in Zornik, K. (2011).

Likovna teorija. Učbenik za likovno teorijo v vzgojno-izobraževalnem

programu umetniška gimnazija – likovna smer. Ljubljana: Debora.


141

• Tanay, E. R. (1988). Likovna kultura u nižim razredima osnovne škole.

Priručnik za nastavnika. Zagreb: Školska knjiga.

• Trew, K. in Kremer, J. (1998). Gender and psychology. London: Arnold.

• Tušak, M. (2010). Risarske preizkušnje. Ljubljana: Znanstvena založba

Filozofske fakultete.

• Vrlič, T. (2001a). Likovne dejavnosti v vrtcu. V L. Marjanovič Umek (Ur.),

Otrok v vrtcu. Priročnik h kurikulu za vrtce (str. 124–142). Maribor: Založba

Obzorja.

• Vrlič, T. (2001b). Likovno-ustvarjalni razvoj otrok v predšolskem obdobju.

Ljubljana: Debora.

• Zupančič, M. (1999). Razvojnopsihološke značilnosti različno starih otrok

ob vstopu v šolo. Ljubljana: i2.


142

KAZALO SLIK

Slika 1: Prikaz prostora − konglomerat .................................................... 15

Slika 2: Prikaz prostora – definiran je format ........................................... 15

Slika 3: Prikaz prostora – talno črto predstavlja rob lista .......................... 16

Slika 4: Prikaz prostora – zarisana talna črta ........................................... 17

Slika 5: Prikaz prostora – rob lista predstavlja talno črto in črta neba ...... 18

Slika 6: Prikaz prostora − zarisana talna črta in črta neba ....................... 19

Slika 7: Prikaz prostora – vertikalna perspektiva ...................................... 20

Slika 8: Prikaz prostora – zvračanje figur na ravnino ............................... 21

Slika 9: Prikaz prostora – delno prekrivanje ............................................. 22

Slika 10: Učenci med likovnim ustvarjanjem ............................................ 35

Slika 11: Otrok si med risanjem pomaga z obračanjem lista .................... 39

Slika 12: Prvošolec pri likovnem izražanju ............................................... 42

Slika 13: Risba deklice prikazuje veliko podrobnosti ................................ 49

Slika 14: Deček, 4 leta 0 mesecev ........................................................... 64

Slika 15: Deklica, 4 leta 0 mesecev ......................................................... 65



Slika 18: Deček, 4 leta 3 mesece ............................................................. 68

Slika 19: Deček, 4 leta 3 mesece ............................................................. 68

Slika 20: Deklica, 4 leta 3 mesece ........................................................... 69






143













Slika 37: Deklica, 5 let 0 mesecev ........................................................... 84

Slika 38: Deček, 5 let 0 mesecev ............................................................. 85







Slika 45: Deček, 5 let 3 mesece ............................................................... 91


Slika 47: Deklica, 5 let 3 mesece ............................................................. 92





144






Slika 56: Deklica, 5 let 6 mesecev ......................................................... 100

Slika 57: Deček, 5 let 6 mesecev ........................................................... 101

















Slika 74: Deček, 6 let 3 mesece ............................................................. 116

Slika 75: Deklica, 6 let 3 mesece ........................................................... 116



145



















Vir slik 1 do 94 je lasten arhiv.


146

KAZALO TABEL

Tabela 1: Razlike glede na spol pri risbah družine ................................... 50

Tabela 2: Spremenljivke po vlogi in vrsti .................................................. 54

Tabela 3: Število (f) in odstotek (f %) otrok/učencev glede na starost ..... 57

Tabela 4: Število (f) in odstotek (f %) otrok/učencev glede na spol .......... 57

Tabela 5: Število (f) in odstotek (f %) otrok/učencev glede na stratum šole, ki jo obiskujejo .......................................................................................... 58

Tabela 6: Ocena parametrov osnovne deskriptivne statistike .................. 59

Tabela 7: Število (f) in odstotek (f %) otrok/učencev glede na njihovo stopnjo interpretacije prostora .................................................................. 60

Tabela 8: Izid Kruskal-Wallisovega preizkusa glede na starost otrok ...... 60

Tabela 9: Izid Mann-Whitneyevega preizkusa glede na spol otrok/učencev ................................................................................................................. 61

Tabela 10: Izid Kruskal-Wallisovega preizkusa glede na stratum ustanove, ki jo otroci/učenci obiskujejo ..................................................................... 62

Tabela 11: Prikaz prostora glede na starost po tromesečjih .................... 63


147

UNIVERZA V MARIBORU


IZJAVA

Podpisana Karmen Kešina, rojena 22.07.1982, podiplomska študentka

Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer Izobraževanje na razredni

stopnji, izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Interpretacija prostora

v otroških likovnih delih pri mentorju doc. dr. Matjažu Duhu in somentorju

doc. dr. Tomažu Zupančiču, avtorsko delo. V magistrskem delu so

uporabljeni viri in literatura korektno navedeni.

Maribor, 23.4.2012 ______________________

Documents

MAGISTRSKO DELO - COnnecting REpositories · 2017. 11. 27. · 2 LIKOVNI ELEMENTI NA PODROČJU RISANJA. Risba je likovno delo, ustvarjeno z orodji, ki za seboj puščajo sled v obliki