Univerza v Mariboru

FAKULTETA ZA VARNOSTNE VEDE

DIPLOMSKO DELO DAKTILOSKOPIJA IN ACE-V METODA

Ljubljana, 2009 Carmen KALINGER

1

Univerza v Mariboru

FAKULTETA ZA VARNOSTNE VEDE

DIPLOMSKO DELO DAKTILOSKOPIJA IN ACE-V METODA

Carmen KALINGER

Mentor: Janez GOLJA, uni. dipl. fiz.

Komentor: Martin ALJANČIČ, dipl. varst.

December 2009

2

KAZALO

1. UVOD ..........................................................................................................................7 2. DAKTILOSKOPIJA..................................................................................................8

2.1. Splošno o daktiloskopiji ......................................................................................8 2.2. Razvoj daktiloskopije..........................................................................................8 2.3. Splošno o človeški koži ........................................................................................9

2.3.1. Zgradba kože ..............................................................................................10 2.3.2. Znojnice .......................................................................................................10

2.4. Formiranje papilarnih linij ..............................................................................11 3. PRSTNI ODTISI IN PRSTNE SLEDI ...................................................................14

3.1. Nastanek prstnih sledi .......................................................................................14 3.2. Vrste sledi papilarnih linij ................................................................................15 3.3. Sestava prstnih sledi ..........................................................................................15 3.4. Primerjava sledi in odtisov ...............................................................................16

4. METODE ISKANJA................................................................................................20 4.1. Kako pridemo do sledi ......................................................................................20 4.2. Metode izzivanja papilarnih linij .....................................................................20

4.2.1. Optične metode ...........................................................................................20 4.2.2. Kemijski postopki .......................................................................................23 4.2.3. Fizikalnokemijske metode .........................................................................26 4.2.4. Fizikalne metode.........................................................................................28

4.3. Metode zavarovanja in označevanja sledi papilarnih linij ............................30 4.4. Evidenca prstnih odtisov...................................................................................31 4.5. Hramba podatkov..............................................................................................32

5. ACE-V METODA ....................................................................................................34 5.1. Analiza ................................................................................................................34 5.2. Primerjava..........................................................................................................35 5.3. Vrednotenje........................................................................................................36 5.4. Preveritev ...........................................................................................................37

6. EKSPERIMENT.......................................................................................................41 6.1. Splošno o eksperimentu ....................................................................................41 6.2. Predstavitev uporabljene opreme ....................................................................41

6.2.1. AFIS (Avtomatski sistem za identifikacijo prstnih sledi in odtisov)......41 6.2.2. Komora........................................................................................................43 6.2.3. Live Scan – optični čitalnik........................................................................44

6.3. Priprava vzorcev................................................................................................46 6.4. Izzivanje sledi.....................................................................................................46

7. PREGLED IZZVANIH SLEDI Z ACE-V METODO ..........................................48 7.1. Analiza izzvanih sledi ........................................................................................48 7.2. Primerjava izzvanih sledi..................................................................................49 7.3. Vrednotenje izzvanih sledi................................................................................50 7.4. Preveritev izzvanih sledi ...................................................................................50

8. ZAKLJUČEK ...........................................................................................................52 9. LITERATURA: ........................................................................................................54

3

Kazalo slik

Slika 1: Koža (Maver, 2004) ........................................................................................11 Slika 2: Osnovni vzorci prstnih odtisov (Lee, Gaensselen, 2001).............................12 Slika 3: Morfološke značilnosti papilarnih linij (Lee, Gaensselen, 2001) ...............18 Slika 4: Oblike robov papilarnih linij (Maver, 2004)................................................19 Slika 5: Reakcija ninhidrina z aminokislinami..........................................................24

Kazalo prilog

PRILOGA 1: Prva in druga stran daktiloskopskega kartona, pridobljenega z Live-Scanom................................................................................................................... 56

PRILOGA 2: Sledi, izzvane z ninhidrinom................................................................ 58 PRILOGA 3: Odtis 1 in sled 1 - analiza. .................................................................... 59 PRILOGA 4: Odtis 1 in sled 1 - primerjava (izhodišče). .......................................... 60 PRILOGA 5: Odtis 1 in sled 1 – vrednotenje. ........................................................... 61 PRILOGA 6: Preveritev odtisa 1 s sledjo 1................................................................ 62

4

POVZETEK

Diplomska naloga je razdeljena na dva dela. V prvem delu najprej na splošno govori o

koži, prstnih odtisih in sledeh ter nam s tem predstavi naš preiskovani material. Nato

nam teoretično predstavi ACE-V metodo in uporabo le te v daktiloskopiji.

Drugi del diplomske naloge pa je namenjen eksperimentalnemu delu, v katerem sem

najprej predstavila naprave in orodja, brez katerih izvedba eksperimenta ne bi bila

mogoča. Nato pa sem opravila postopek primerjave prstnih sledi po načelih ACE-V

metodologije.

ACE-V metodologija je razdeljena v štiri faze: analiza, primerjava, vrednotenje in

preveritev. Pri izvedbi metodologije sem sledila smernicam in postopkom, ki so jih

oblikovali, razglasili in odobrili strokovnjaki te discipline s skupnim konsenzom.

Ugotovitve mojega dela pa so, da je ACE-V metodologija uporabna v daktiloskopski

praksi, ker zagotavlja veljavnost in zanesljivost zaključkov, ki jih prinaša.

Istočasno pa vnaša v ustaljeno daktiloskopsko prakso izboljšave, predvsem na nivoju

zanesljivosti pridobljenih rezultatov, kar si zagotovimo s fazo preveritve. Metoda sama

pa nam predvsem zagotavlja, da so rezultati dobljeni usklajeno, objektivno in

zanesljivo.

KLJUČNE BESEDE

Daktiloskopija, prstni odtisi, prstne sledi, ACE-V metodologija, analiza, primerjava,

vrednotenje, preveritev.

5

ABSTRACT

My graduation thesis is divided into two parts. The first part contains general

explanation of human skin, fingerprints and trace, which represents our investigation

material followed by an explanation of theoretical ACE-V method and its use in

fingerprint science.

The second part of the graduation thesis aims to experimental work in which I first

introduced devices and tools, without which the implementation of the experiment

would not be possible. Then I made a comparison of the fingerprint process following

the principles of ACE-V methodology.

ACE-V methodology is divided into four phases: analysis, comparison, evaluation and

verification. In carrying out the methodology I followed the guidelines and procedures,

which have been developed, approved and proclaimed by experts in these subjects with

the common consensus.

The findings of my work are that the ACE-V methodology is useful in fingerprint

practice as it ensures the validity and reliability of the conclusions.

At the same time the method introduces some improvements into the settled fingerprint

practice, particularly at the level of reliability of the results, which is provided with

verification phase. The method itself ensures us that the results are obtained

consistently, objectively and reliably.

KEYWORDS: Fingerprint investigation, Fingerprints, Fingertraces, ACE-V

methodology, Analysis, Comparison, Evaluation, Verification.

6

1. UVOD Potek papilarnih linij se med posamezniki razlikuje in je individualen, zato so sledi

papilarnih linij eden najzanesljivejših dokazov, s pomočjo katerega lahko povežemo

storilca s kaznivim dejanjem. V posameznih primerih lahko takšne sledi pri ogledu

kaznivega dejanja opazimo s prostim očesom, največkrat pa so nevidne in jih je

potrebno narediti vidne. To storimo z različnimi optičnimi, fizikalnimi ali kemijskimi

postopki. Izbira ustreznega postopka je odvisna od površine, na kateri se sled nahaja.

Postopki se po zahtevnosti izvedbe razlikujejo, nekateri se lahko opravijo na kraju

samem, zahtevnejši pa se praviloma opravijo v laboratoriju, kjer se zagotovijo ustrezni

kontrolirani pogoji.

Pri teh postopkih je pomembno, da upoštevamo protokole in metodologije, ki prinašajo

najbolj optimalne rezultate preiskav, imajo znanstven pristop k rešitvi problema in se v

največji možni meri izogibajo napakam. Ker je znanstvena metoda standard, ki se

uporablja v različnih panogah naravoslovja pri znanstvenih raziskavah, so zaključki,

pridobljeni z znanstveno metodo, pogosto splošno sprejeti in velja, da so bila

uporabljena trdna znanstvena načela in postopki.

Vse to velja tudi za ACE-V metodologijo, zato sem se odločila, da jo bom predstavila v

svoji diplomski nalogi, in sicer na področju daktiloskopije. Ugotavljala bom, ali metoda

dejansko zagotavlja veljavnost in zanesljivost zaključkov, ki jih prinaša, in če prinaša

izboljšave v ustaljeno daktiloskopsko prakso.

7

2. DAKTILOSKOPIJA

2.1. Splošno o daktiloskopiji Veda, ki se ukvarja s kožnimi reliefi prstov, dlani in stopal, se imenuje daktiloskopija

(gr. daktylos – prst, skopien – gledati), tuji avtorji pa za omenjeno področje pogosto

uporabljajo izraz papilarologija. Daktiloskopija je uporabna veda, njene zasnove

izhajajo iz anatomije, embriologije, genetike in nevrologije (Ashbaugh, 1999).

Uporablja se za identifikacijo oseb pri pojasnjevanju kaznivih dejanj, temelji pa na

naslednjih spoznanjih (Žerjav, 1994):

1. na svetu ni dveh oseb, ki bi imeli popolnoma enake odtise prstov;

2. vzorci prstov so trajni in se ne spreminjajo (razen po velikosti in pri določenih

degenerativnih boleznih) od rojstva pa vse do razpada trupla;

3. vsak dotik prsta ali dlani z gladko površino pusti na njej sled;

4. papilarne linije tvorijo vzorce, zato je prstne odtise mogoče klasificirati in o njih

voditi daktiloskopske evidence.

Kot osnovne naloge daktiloskopije bi lahko opredelili (Dežman, 1992):

- odkrivanje storilcev kaznivih dejanj po prstnih sledeh in dokazovanje njihove

navzočnosti na kraju kaznivega dejanja;

- ugotavljanje in potrjevanje identitete določenih živih in/ali mrtvih oseb;

- klasificiranje prstnih odtisov in vodenje daktiloskopskih evidenc.

2.2. Razvoj daktiloskopije

Vzorce papilarnih črt so uporabljali že v prazgodovinski dobi. Prve dokaze njihove

uporabe najdemo na Kitajskem v 8. stoletju, kjer so prstne odtise uporabljali za

identificiranje oseb in overitve dokumentov. Prva strokovna razprava o papilarnih

8

linijah je bila napisana leta 1686, avtor Marcello Malpighi je v njej pisal o funkcijah in

obliki kože.

Leta 1823 je Čeh Joannes E. Purkinje predlagal klasifikacijo prstnih odtisov na devet

osnovnih vzorcev. V letih 1888 in 1892 je dr. Francis Galton objavil svoje znamenito

delo Prstni odtisi (Fingerprints). V tistem času je bilo to najizčrpnejše delo o

daktiloskopiji, v njem je razpravljal o klasifikaciji prstnih odtisov in o registracijski

kartoteki. Galton se je pri svoji raziskavi najbolj osredotočil na dednost in rasno

zasnovo, kmalu pa je prišel do spoznanja, da mu raziskave ne prinašajo nobenih

rezultatov. Je pa lahko dokazal, da se prstni odtisi v človeškem življenju ne spreminjajo

in da niti dva prstna odtisa nista povsem enaka. Verjetnost, da bi bila dva prstna odtisa

med seboj popolnoma enaka, je 1 proti 64 bilijonov. Kasneje je Edvard Henry začel

izpopolnjevati Galtonovo delo. Njegov sistem je znan od leta 1897, imenujemo ga

Galton-Henryjev sistem. Ker je bil to eden najboljših klasifikacijskih sistemov, se je

zelo hitro razširil po vsem svetu. Pomemben za razvoj daktiloskopije pa je bil Ivan

Vučetič, Hrvat, ki je emigriral v Argentino, tam je ustanovil identifikacijski urad.

Njegov sistem identifikacije je temeljil na črkah in številkah, zaradi te enostavnosti je

bil dobro sprejet in se je hitro razširil. Vučetič je jemal prstne odtise zapornikom in

sestavil

desetprstno daktiloskopsko kartoteko, bil pa je tudi eden prvih, ki je začel prstne odtise

uporabljati za odkrivaje storilcev kaznivih dejanj.

2.3. Splošno o človeški koži

Za to, da bi lažje razumeli, kako in kdaj nastanejo papilarne linije, moramo poznati

splošno zgradbo kože, njene značilnosti in funkcije.

Koža je največji organ našega telesa. Ima varovalno funkcijo, saj organizem ščiti pred

različnimi mikrobi ter vstopom tekočin in plinov. Poleg varovalne vloge preprečuje

izhlapevanje vode iz telesa in je odličen toplotni izolator. Tehta približno 18 % celotne

telesne teže (Fajdiga, 1998).

Skozi kožo se izločajo razne snovi, ki so v telesu odveč ali pa so za telo škodljive. V

koži imamo čutila za tip, temperaturo in bolečino, prav tako koža sodeluje pri

uravnavanju telesne temperature, ki je pri človeku stalna. Zdrava koža je premazana s

tanko plastjo mešanice znoja, loja in kožnih lusk. To plast, ki površini kože daje

9

mehkobo, prožnost in sijaj, imenujemo zaščitni mastno-kisli plašč. Mastne in kisle

sestavine tega plašča koži omogočajo varovalne sposobnosti.

2.3.1. Zgradba kože

1. Vrhnjica

Vrhnjica ali epidermis je vrhnji del kože. Debela je od 0,03 do 4 mm, najtanjša je na

očesnih vekah, najdebelejša pa na dlaneh in podplatih. Prekrita je z zaščitnim mastno-

kislim plaščem in je zelo aktivna. Celice na njenem dnu se neprestano delijo. Tako

nastajajo nove celice, te postopno kopičijo trdno snov, kreatin. Ko nastaja kreatin, celice

odmirajo in se selijo proti površini vrhnjice, kjer nadomeščajo celice, ki so se oluščile

zaradi drgnjenja kože ob drugo podlago, tako na vseh podlagah, ki se jih dotaknemo,

puščamo svoje celice (Fajdiga, 1998).

2. Usnjica

Usnjica ali dermis je okoli 2 mm debela plast kože, ki leži pod vrhnjico. Sestavljena je

iz gostega vezivnega tkiva, v katerem so žile, živci in mišice ter so prisotni kožni

dodatki. Sestavljajo jo tri plasti (Fajdiga, 1998).

3. Podkožje

Podkožje ali hipodermis je najobsežnejši del kože. Najtanjše je na lasišču in na čelu,

okoli

2 mm, drugje pa je debelo od 4 mm do 9 mm. Sestavljeno je iz vezivnega tkiva

(Fajdiga, 1998).

2.3.2. Znojnice

Znojnice so večcelične, cevaste in eksokrine žleze, ki izločajo znoj. Ležijo globoko v

usnjici in segajo do podkožja, njihovo izvodilo pa poteka spiralasto proti površini kože,

kjer se konča s poro. Znojnice so razporejene po celotni površini telesa, največ jih je na

dlaneh, stopalih in na čelu. Ločimo dve vrste znojnic:

- enkrine znojnice so tiste, pri katerih žlezne celice proizvedejo izloček in ga izločijo;

10

- apokrine znojnice pa so tiste, pri katerih žlezne celice proizvedejo izloček in ga

izločijo skupaj z delom celične stene tako, da so v izločku tudi deli žlezne celice

(Fajdiga, 1998).

Zgradba kože je prikazana na sliki 1.

Slika 1: Koža (Maver, 2004)

2.4. Formiranje papilarnih linij

Papilarne linije se pričnejo formirati v devetem tednu fetusovega razvoja in so

popolnoma razvite v štirinajstem tednu. Papilarne linije tvorijo značilne oblike, ki jih

delimo na štiri osnovne vzorce: ločni, jelkasti, zankasti in krožni, kar je prikazano na

sliki 2.

11

Slika 2: Osnovni vzorci prstnih odtisov (Lee, Gaensselen, 2001)

Potek papilarnih linij je individualen, posledično tudi vsak prsti odtis. Ni dveh oseb, ki

bi imeli na blazinicah prstov enak potek papilarnih linij, kar velja tudi za enojajčne

dvojčke. Za razliko od DNK analize, s katero enojajčnih dvojčkov zaenkrat še ne

moremo ločiti med seboj, lahko to zelo zanesljivo storimo s primerjavo njihovih prstnih

odtisov. Ravno tako se potek papilarnih linij razlikuje na prstih iste osebe.

Potek papilarnih linij se pri posamezniku ne spremeni od rojstva do razpada trupla,

razen v primerih trajnih poškodb (npr. globoke vreznine, opekline) in pri degenerativnih

boleznih (Trapečar, Gerjevič, Udovič, Vidic, 2004).

Že na začetku je bilo omenjeno, da je daktiloskopija pomembna za identifikacijo oseb in

za pojasnjevanje kaznivih dejanj.

Pri postopku daktiloskopiranja gre za odvzem prstnih odtisov osebe (žive ali mrtve) z

namenom, da ugotovimo ali preverimo njeno identiteto ali pa te odtise uporabimo za

primerjavo s sledmi, najdenimi na kraju kaznivega dejanja.

Kadar poslušamo ali beremo o daktiloskopiji, pogosto naletimo na napačno pojmovanje

ali uporabo terminov prstni odtis in prstna sled. Potrebno je torej ločiti med prstnimi

odtisi in prstnimi sledmi (Maver, 2004):

- prstni odtisi so odvzeti odtisi prstov in dlani določeni osebi;

12

- prstne sledi ali sledi papilarnih linij (prstov, dlani in podplatov stopal) pa so

odtisi, ki nastanejo nevede ob dotiku določene površine na kraju kaznivega

dejanja.

Oddelek za daktiloskopske preiskave na Centru za forenzične preiskave opravlja

preiskave prstnih sledi, sledi dlani, rokavic, obuval ter sledi bosih stopal, vodijo

evidenco daktiloskopiranih oseb ter identifikacijske postopke na zaprosilo Interpola.

Število delovnih mest v daktiloskopskem laboratoriju je zapolnjeno z desetimi

zaposlenimi, od tega je sedem izvedencev. Instrumentalna-tehnična oprema, katero

uporabljajo na oddelku za daktiloskopijo, obsega binokularne lupe, različno opremo za

izvajanje kemijskih, fizikalnih in optičnih postopkov izzivanja ter izboljšanja vidnosti

sledi papilarnih linij in sledi obuval, ciankrilatno komoro, forenzični svetlobni vir.

Uporabljajo tudi dva računalniška sistema, in sicer računalniški sistem za preiskave

sledi obuval (SICAR) ter računalniško podprt sistem za preiskavo prstnih sledi in

prstnih odtisov AFIS (automated fingerprint identification system).

13

3. PRSTNI ODTISI IN PRSTNE SLEDI

Prstni odtisi pomenijo odvzete odtise prstov in dlani. Odtisi se lahko vzamejo ročno, s

pomočjo tiskarskega črnila, s katerim se pobarva zgornje členke prstov ter dlani. Na

policijskih upravah, mejnem prehodu Obrežje in na Centru za forenzične preiskave pa

se uporabljajo sodobnejše metode z optičnimi čitalniki.

Prstni odtisi se odvzemajo predvsem osumljencem kaznivih dejanj, osebam, ki jim je

potrebno preveriti identiteto, ter mrtvim osebam, prav tako zaradi preverjanja identitete

(Kovač, 1998).

Prstne odtise oziroma odtise papilarnih linij prstov, dlani in podplatov stopal, ki jih

storilec kaznivega dejanja pusti na kraju kaznivega dejanja, imenujemo sledi. V primeru

najdbe sledi papilarnih linij na kraju kaznivega dejanja, lahko le-te uporabimo kot

prepričljiv dokaz, da je bil osumljenec fizično prisoten na določenem kraju oziroma v

stiku z določenim predmetom.

Sledi papilarnih linij so torej tisti odtisi, ki nastanejo nehote in nezavedno, običajno v

kontekstu kaznivega dejanja, medtem ko prstni odtisi nastanejo zavedno in načrtno, s

točno določenim namenom v postopku daktiloskopiranja. Dodatna razlika je tudi v tem,

da so sledi v večini primerov nevidne, saj so mešanica izločkov enkrinih in holokrinih

žlez, zaščitnega mastno-kislega plašča kože ter snovi iz okolja, prstni odtisi pa so

narejeni s pomočjo drugih medijev (live scan ali barva).

3.1. Nastanek prstnih sledi

Kot smo že omenili, so prstne sledi oziroma sledi dlani, prstov in stopal sledi, ki jih je

storilec nevede pustil na kraju kaznivega dejanja, pomembne pa so predvsem zaradi

dokazovanja storilčeve prisotnosti na kraju kaznivega dejanja (Trapečar in sodelavci,

2004).

Papilarne linije so črte, ki se nahajajo na členkih prstov rok in nog ter na dlaneh in na

podplatih ter so individualna značilnost posameznika.

14

Na teh linijah so znojne pore, skozi katere se ves čas izloča znoj, ki v stiku s površino

na njej pusti sled.

Delovanje znojnic je odvisno od razpoloženja in duševnega stanja. Močno se potimo,

kadar nas je strah ali smo razburjeni.

Kako sled nastane in kako dolgo se na določeni površini obdrži, je odvisno od količine

znoja in kakovosti storilčeve kože, njegovega psihičnega stanja, vrste podlage, ki se je

je storilec dotaknil, temperature in vlažnosti prostora ter vremenskih pogojev, ko gre za

sledi na prostem.

3.2. Vrste sledi papilarnih linij

1. Vidne sledi

So sledi, ki jih opazimo s prostim očesom. Nastanejo takrat, ko se površine dotaknemo s

prsti, ki so umazani (obarvane sledi), kadar se dotaknemo mehke ali prašne podlage

(vtisnjene sledi) ali kadar med sledjo in površino pride do reakcije (Trapečar in

sodelavci, 2004).

2. Nevidne ali latentne sledi

So tiste sledi, ki jih ne vidimo s prostim očesom in jih je zato potrebno z različnimi

postopki narediti vidne. Takšnih sledi je v praksi največ (Trapečar in sodelavci, 2004).

3.3. Sestava prstnih sledi

Prstna sled je mešanica naravnih izločkov in snovi iz okolja. Naravne izločke kože

izločajo ekrine, epokrine in holokrine žleze, ki so po koži razporejene neenakomerno

(Almog, 2000).

Znoj enkrinih žlez je do neke mere prisoten v vsaki prstni sledi, saj so te žleze

najštevilčnejše prav na prstih, dlaneh in podplatih, medtem ko znoj apokrinih in

holokrinih žlez najdemo le v tistih prstnih sledeh, katerih prsti so bili v stiku z obrazom,

hrbtom, pazduho ali spolovili.

15

Enkrini znoj je brezbarven, bister, voden, brez vonja in rahlo slanega okusa.

Njegova glavna sestavina je voda, ki predstavlja 99,0 % do 99,5 % enkrinega znoja,

ostali deleži pa so v njej raztopljene organske in anorganske snovi (Trapečar in

sodelavci, 2004).

Prstne sledi pa ne sestavlja le enkrini znoj, ampak tudi zaščitni mastno-kisli plašč, ki

nastane, ko se znoj na površini kože pomeša z lojem in odpadnimi roževinastimi

luskami.

Loj ali sebum je moten, masten, rumen in gost izloček, ki ga sestavljajo različni lipidi,

kot so mast, vosek, skvalen in holesterol, izločajo pa ga holokrine žleze (Fajdiga, 1998).

Te so najštevilčnejše in najbolj aktivne na seboroičnih predelih, tj na lasišču, čelu, med

obrvmi, na nosu, za ušesi, okoli spolovil in med lopaticama na hrbtu (Bramble,

Brennan, 2000).

3.4. Primerjava sledi in odtisov

Da bi ugotovili, ali se prstna sled in prstni odtis ali pa dva odtisa ujemata, je potrebno

med njima opraviti primerjavo.

Primerjava se običajno opravlja med prstnimi sledmi in prstnimi odtisi, kadar pa

ugotavljamo identiteto določene osebe, se primerjava opravlja med dvema ali več

prstnimi odtisi. Postopek primerjave prstnih sledi in prstnih odtisov poteka v treh

nivojih.

1. Prvi nivo

Je primerjava osnovnega vzorca. Prstni odtisi se po Galton-Henreyjevem

klasifikacijskem sistemu razvrščajo v štiri osnovne vzorce: krožne, ločne, zankaste

(leve, desne) in jelkaste, ki so prikazani na sliki 2 (Beliš, 2004).

Največ vzorcev je zankastih, in sicer nekaj nad 60 % (skupaj leve in desne zanke),

sledijo krožni vzorci, ki jih je nad 30 %, medtem ko je ločnih in jelkastih vzorcev

skupaj le 5–8 %. Obstajajo pa tudi sestavljeni vzorci, kot so recimo vzorec iz dveh zank,

16

vzorec iz zanke in krožnega vzorca, reketi, dvojčki in pa naključni vzorci, ki se jih ne da

razvrstiti v nobeno izmed omenjenih skupin (Trapečar in sodelavci, 2004).

Samo na podlagi ujemanja v osnovnem vzorcu ne moremo sklepati, da je neko sled

pustila določena oseba, ali pa potrditi identitete določene osebe, saj se navedeni vzorci

pri posameznikih ponavljajo.

Poleg primerjave osnovnega vzorca se na prvem nivoju lahko opravi tudi primerjava

razdalje oziroma širine med zunanjim terminusom (sredina delte) in notranjim

terminusom (točka v središču vzorca). Razdalja se ugotavlja s štetjem papilarnih linij, ki

potekajo med terminusoma.

Delta je trikotna tvorba, ki jo oblikujeta dve razhajajoči se papilarni liniji (odprta delta)

ali pa ena papilarna linija, ki se cepi v dva kraka (zaprta delta), od katerih ena linija ali

krak potekata nad središčem vzorca, drugi pa pod njim.

Delta je lahko na levi strani vzorca (desna zanka), desni strani vzorca (leva zanka) ali na

obeh straneh vzorca (krožni). Pri nekaterih vzorcih, kot so ločni ali jelkasti, delte ne

najdemo (Trapečar in sodelavci, 2004).

2. Drugi nivo

Kadar se sled in odtis ali pa odtisa med seboj ujemata v osnovnem vzorcu in tudi v

razdalji ter številu papilarnih linij, ki potekajo med terminusom (če je to na sledi možno

prešteti), se primerjava nadaljuje z ugotavljanjem ujemanja v obliki in razporeditvi

morfoloških značilnosti papilarnih linij, kar predstavlja drugi nivo primerjave.

Drugi nivo pomeni ujemanje v obliki in razporeditvi individualnih značilnosti.

Individualne značilnosti pomenijo vsak odklon od normalnega poteka papilarnih linij in

so različnih oblik, ki jih imenujemo: končujoče linije, vilice, pike, črtice, otočki, kljuke

in mostički. Vsak prst ima več deset individualnih značilnosti.

Primerjava morfoloških značilnosti med dvema prstnima odtisoma običajno ne

predstavlja posebne težave, drugače pa je pri primerjavi med prstno sledjo in prstnim

odtisom, saj je morfoloških značilnosti na sledeh običajno manj in so tudi slabše vidne.

V primeru ujemanja v zadostnem številu morfoloških značilnosti lahko zanesljivo

sklepamo, da je prstno sled pustila določena oseba, ali pa lahko potrdimo identiteto

določene osebe (Beliš, 2004). Po pravilu, ki ga je postavil Edmond Lockard, velja, da če

17

se sled in odtis ujemata v več kot 12 morfoloških značilnosti, to pomeni, da

identifikacija ni vprašljiva (Clarck, 2000). Gre za najpogosteje uporabljen nivo

primerjave. Individualne značilnosti so prikazane na sliki 3.

Slika 3: Morfološke značilnosti papilarnih linij (Lee, Gaensselen, 2001)

3. Tretji nivo primerjave

To je zadnji nivo primerjave, običajno pa se uporablja le pri primerjavah med prstno

sledjo in prstnim odtisom. Kadar na prstni sledi ni vidnih dovolj morfoloških

značilnosti, se lahko uporabi primerjava v obliki in razporeditvi znojnih por na

papilarnih linijah ter primerjava oblike robov papilarnih linij.

Tretji nivo primerjave tako predstavljata poroskopija in roboskopija. Poroskopija

pomeni primerjavo oblike in razporeditve znojnih por, pri čemer za pozitivno

identifikacijo zadostuje od dvajset do štirideset skladnih por. Na odtisu dlani je več kot

2000 por. Začetnik poroskopije je bil Edmond Locard (Trapečar in sodelavci, 2004).

18

Roboskopija pa se uporablja za primerjavo oblike robov papilarnih linij. Njen začetnik,

Salil Chatterjee, je s proučevanjem robov papilarnih linij odkril, da se papilarne linije

razlikujejo tudi po obliki robov.

Ugotovil je, da se na njihovih robovih pojavlja sedem oblik, ki jih je opredelil kot:

ravna, konveksna, koničasta, mizna, žepna, konkavna ali kotna oblika (Trapečar in

sodelavci, 2004). Oblike robov in papilarnih linij so prikazane na sliki 4.

OBLIKA ROBOV PAPILARNIH LINIJ Simbol Ime

⎯ ravna

konveksna ∩ konkavna ∪

⎨ koničasta

kotna ∧ Ω žepna oz. mizna

Slika 4: Oblike robov papilarnih linij (Maver, 2004)

Znojne pore in robovi papilarnih linij so vrsta značilnosti, ki so zaradi svoje majhnosti

na sledeh redko vidne. Zato se tretji nivo primerjave uporablja zelo redko in vedno v

povezavi s predhodno ugotovitvijo vsaj manjšega števila skladnih morfoloških

značilnosti med sledjo in odtisom.

19

4. METODE ISKANJA

4.1. Kako pridemo do sledi Na kraju kaznivega dejanja se najprej začne postopek iskanja sledi papilarnih linij. S

pomočjo miselne rekonstrukcije vizualno in hkrati temeljito pregledamo površino, kjer

bi se lahko nahajale sledi papilarnih linij. Ker pa niso vse sledi vidne, si pri tem

pomagamo s svetlobo, ki jo pod določenim kotom in z izbrano valovno dolžino

usmerimo na tista mesta, kjer iščemo nevidne sledi papilarnih linij. Tako najdeno sled

označimo z zaporedno številko, poleg položimo merilo in jo fotografiramo. Takšna sled

je uporabna za nadaljnje daktiloskopske preiskave. Prikriti odtisi so sestavljeni iz

številnih aminokislin, ki se izločajo skozi pore prstnih konic. Ti odtisi pustijo sled na

vsakem predmetu, ki se ga dotaknemo. Osnovni element prikritih prstnih odtisov je

ponavadi znoj, ki večji del sestoji iz vode, in se posuši v kratkem času. Ostale

komponente pa so predvsem trdne snovi in na površini ostanejo dlje časa.

Postopki, ki jih uporabljamo za iskanje sledi papilarnih linij, so odvisni od tega, ali jih

bomo uporabili na kraju kaznivega dejanja ali v laboratoriju, od površine, na kateri

bomo sledi izzivali, ali obstojnosti sledi in tehnične opremljenosti v danem trenutku

(Gerjevič, 2007).

Površine, na katerih iščemo prstne sledi, delimo na porozne, polporozne in neporozne

(Champod, Lenard, Margot, Stoilovic, 2004). Med porozne površine spadajo papir

karton, les, omet, lepenka in druge. Za porozne površine je značilno, da sled prodre v

podlago. Med neporozne površine spadajo lakirane površine, steklo, plastika, kovine

oziroma vse površine, kjer podlaga sledi ne absorbira in ta ostane na njeni površini.

Med polporozne površine pa spadajo tiste površine, ki jih ne moremo uvrstiti v prej

naštete.

4.2. Metode izzivanja papilarnih linij

4.2.1. Optične metode

To so nedestruktivne metode, saj z njimi ne poškodujemo sledi in njihovih nosilcev.

Optične metode uporabimo za iskanje prstnih sledi, običajno pred ostalimi postopki

20

izzivanja. Pri teh metodah navadno uporabimo močno svetlobo v kombinaciji z

različnimi optičnimi filtri. S tem povečamo kontrast med sledjo in podlago, na kateri se

snov nahaja, in s tem izboljšamo vidnost sledi. Najbolj znana naprava je forenzični

svetlobni vir. Optične metode so enostavne in učinkovite, uporabne so v laboratoriju in

na terenu (Margot, Lennard, 1994).

Forenzični svetlobni vir

Forenzični svetlobni vir se uporablja za vizualizacijo že izzvanih prstnih sledi na

različnih površinah. Večina sledi je nevidnih s prostim očesom, v tem primeru je

pomembna uporaba forenzičnega svetlobnega vira. To je najpogosteje uporabljena

optična metoda iskanja sledi. Uporablja se na samem kraju kaznivega dejanja, predvsem

pa v forenzičnih laboratorijih pri iskanju, zbiranju, fotografiranju in zavarovanju sledi.

Forenzični svetlobni vir se uporablja za sledi obuval, prstne sledi, biološke sledi,

ostanke strelnega orožja in sledi kontaktnih vlaken.

Poleg tega, da je to ena najpogosteje uporabljenih metod, je tudi ena najboljših optičnih

metod iskanja prstnih sledi. Če je kontrast med prstno sledjo in podlago, na kateri se ta

sled nahaja, preslab, da bi sled lahko fotografirali, v tem primeru uporabimo forenzični

svetlobni vir.

Z uporabo takšnega svetlobnega vira povečamo kontrast med sledjo in njeno podlago,

kar nam omogoči, da sled lahko vidimo in jo fotografiramo. Kontrast lahko povečamo s

fluorescenco ali z absorpcijo svetlobe tako, da izkoristimo lastnosti različno obarvanih

površin, ki pri različnih valovnih dolžinah svetlobe različno absorbirajo in odbijajo

svetlobo. Pri fluorescenci se pojavi problem, kadar podlaga fluorescira močneje kot

sama sled, kar nam prepreči njeno vidnost. Zato je pred začetkom izzivanja sledi

potrebno preveriti, kakšne so svetlobne lastnosti podlage, in glede na to izbrati ustrezen

reagent. V nekaterih primerih lahko to dosežemo tudi s samo nastavitvijo valovne

dolžine vzbujevalne svetlobe.

Forenzični svetlobni vir je vir močne bele svetlobe (ksenonska žarnica), ki obsega

ultravijolično, vidno in infrardeče območje svetlobe, opremljen z različnimi optičnimi

filtri, ki omogočajo uporabo različnih enobarvnih spektrov svetlobe. Pri preiskavah

sledi s forenzičnim svetlobnim virom je potrebno upoštevati, da je človeško oko bolj

občutljivo na barve, ki se nahajajo v sredini vidnega spektra (rumena in zelena barva),

kot pa na tiste, ki se nahajajo na robovih (vijolična in rdeča barva).

21

Bistvene komponente forenzičnega svetlobnega vira so ( Beliš, 2004):

- žarnica (določa moč svetlobnega vira in mora imeti dolgo življenjsko dobo);

- filter za izločanje IR žarkov (uporablja se za izločitev infrardečega sevanja iz

svetlobe, ki jo proizvaja ksenonska žarnica. Filter odbija infrardeče sevanje,

prepušča UV in vidni del svetlobnega spektra. Imeti mora visoko prepustnost

UV in vidne svetlobe);

- optični filtri (omogočajo uporabo različnih enobarvnih spektrov svetlobe. Barva

posamezne svetlobe je določena s centralno valovno dolžino optičnega filtra,

valovna širina in maksimum prepustnosti takšnega filtra pa določata čistost in

moč proizvedene svetlobe);

- kondenzacijske leče (zbirajo proizvedeno svetlobo in svetlobni snop usmerijo na

majhno točko, kjer se na napravo priklopi svetlobni vodnik);

- svetlobni vodnik (svetlobo v obliki svetlobnega snopa s pomočjo svetlobnega

vodnika iz naprave usmeri na preiskovano površino);

- zbirna leča (leča na koncu svetlobnega vodnika omogoča oblikovanje

svetlobnega snopa v obliki kroga z ostrim robom. Jakost in valovna dolžina

svetlobe sta po vsej površini takšnega kroga enaki. Takšna enakomerna

porazdelitev svetlobe je pomembna predvsem zaradi kasnejšega fotografiranja

sledi).

Pri uporabi forenzičnega svetlobnega vira moramo paziti na ustrezno osebno zaščito, saj

njegova uporaba predstavlja nevarnost za zdravje. Pri delu z napravo moramo imeti

haljo in rokavice, največji poudarek pa je na zaščitnih očalih, saj je svetloba, ki jo

proizvaja, zelo intenzivna in lahko trajno poškoduje oči.

Fluorescenca

Fluorescenca je rezultat interakcije svetlobe in snovi. Svetlobo, s katero delujemo na

snov, imenujemo vzbujevalna svetloba ali eksitacijska svetloba. Po absorbciji fotona

ima molekula snovi presežek energije, ki je enaka energiji absorbiranega fotona. Da bi

molekula zopet prišla do ravnovesnega stanja, mora prenesti del presežene energije na

ostale molekule. Ta proces se verižno nadaljuje, količina energije upada, saj se del te

energije pretvori v toploto.

22

Na koncu molekula odda presežek energije v obliki fotona in tako doseže svoje prejšnje

ravnovesje. Energija oddanega fotona je manjša od prejetega fotona. Tako sproščeni

fotoni so vidni kot fotoluminiscenca. Fotoluminiscenca je lahko fluorescenca, ki traja le

toliko časa, kot na snov deluje vzbujevalna svetloba, in preneha takoj, ko svetlobo

odstranimo ali snov ne deluje več. Namen fluorescence je doseči maksimalno

fluorescenco sledi z minimalno fluorescenco ozadja (Bizjak, 2005).

Optični filtri:

Optični filtri predstavljajo pomemben del forenzičnih svetlobnih virov, s pomočjo

katerih lahko uporabljamo samo določeno barvno svetlobo ali posamezne valovne

dolžina svetlobe.

Poznamo tri vrste filtrov:

- kratkovalovni filtri (prepuščajo svetlobo krajših valovnih dolžin in odbijajo ali

absorbirajo ostalo);

- dolgovalovni filtri (prepuščajo svetlobo dolgovalovnih dolžin in odbijajo ali

absorbirajo ostalo);

- enobarvni filtri (prepuščajo enobarvne spektre v določeni valovni dolžini ter

odbijajo ali absorbirajo ostalo svetlobo).

Pri delu s forenzičnim svetlobnim virom se moramo zavedati, da ni nobene splošne

metode odkrivanja sledi, ki bi bila najboljša za vse vrste površin in za vse starosti

prstnih sledi. S forenzičnim svetlobnim virom ne poškodujemo sledi in njihovih

nosilcev. Gre za najpogosteje uporabljeno optično metodo iskanja sledi, ki se lahko

uporablja tako v forenzičnih laboratorijih kot na terenu. Njegova uporaba je bistvena,

saj je večina sledi nevidnih s prostim očesom (Bizjak, 2005).

4.2.2. Kemijski postopki

Te metode se uporabljajo za prstne sledi na poroznih površinah, za izzivanje se

uporabljajo srebrov nitrat, ninhidrin in DFO (Margot in sodelavci, 1994).

1. Ninhidrin

Ninhidrin ( 2,2-dihidroksindan-1,3-dion) je kristalni prah, topen v vodi in drugih

polarnih topilih. Kristalizira iz etanola v bledo rumene prizme. V primeru, da prah

23

segrejemo na 25 do 130 ºC, se obarva vijoličnordeče. Pri 130 do 140 ºC se prah sprime

in postane temno rdeč. Ninhidrin razpade pri temperaturi 241 ºC (Ruhemann, 1940).

Hranimo ga v temnem in hladnem prostoru. Potek reakcije je razviden na sliki 5.

Slika 5: Reakcija ninhidrina z aminokislinami

Raztopina ninhidrina je aminokislinski reagent, ki je stavljen iz:

- reagenta samega;

- organskega topila (etanol oz. metanol), da obdrži reagent v raztopini;

- ocetne kisline (da poteka reakcija pod rahlo kislimi pogoji)

- in nosilnega topila, ki sestavlja večji del raztopine. Nosilno topilo mora biti

hlapljivo, netoksično, nevnetljivo in nepolarno, da je raztapljanje črnila na

površinah, kjer izzivamo sledi, čim manjše.

Ninhidrin reagira s primarnimi in sekundarnimi amini (aminokislinami, proteini,

peptidi), prisotnimi v izločkih prstov in dlani. Pri tem nastane temno vijolično obarvan

resonančno stabiliziran anion, znan pod imenom Ruhemannova vijolična (Champod in

sodelavci 2004).

Na takšen način reagirajo le alfa aminokisline, zato je reakcija ninhidrina z

aminokislinami, peptidi in amini pri analizi široko v uporabi.

Uporaben je tudi za izboljšanje vidnosti sledi. Pomembnost ninhidrina za preiskovanje

latentnih sledi sta leta 1954 ugotovila Oden in Hofstein ter postopek predlagala za

kriminalistična preiskovanja (Oden, von Hofstein, 1954).

Ekrine žleze izločajo vrsto različnih aminokislin, ki so prisotne v prstnih sledeh.

Ninhidrin ni specifičen reagent za posamezne aminokisline, ampak reagira na enak

način z različnimi aminokislinami, zato vsaka aminokislina, prisotna v prstnih sledeh,

prispeva k izboljšanju vidnosti sledi (Hamilton, 1965).

24

Aminokisline so stabilne komponente, ki ne reagirajo s celulozo, prisotno v papirju in

lesu, ter prodrejo v notranjost podlage. Posledica tega je, da lahko izzovemo zelo stare

sledi in da so te tudi dobro vidne.

Na rezultat reakcije vplivajo (Azoury, Gabbay, Cohen, 2003):

- temperatura, relativna vlažnost;

- koncentracija raztopine ninhidrina in vrsta podlage;

- tip aminokisline in njena koncentracija, ki določata, ali bo do reakcije prišlo;

- pH reakcija je bolj učinkovita v kislem okolju, mnogi beli papirji vsebujejo kredo

(CaCo3) kot polnilo ali belilo, ta ustvari plast preko papirja, kar preprečuje, da ninhidrin

prodre globlje v papir; to preprečimo, če raztopini ninhidrina dodamo kislino.

Za izzivanje sledi papilarnih linij na papirju se običajno uporabljata dve metodi, in sicer

pršenje reagenta na površino ali pa namakanje papirja v reagent, vendar pri tej metodi

reagent z uporabo postopoma kontaminiramo. Papir, katerega smo prepojili z

ninhidrinom, nato pustimo, da se posuši na zraku ali pa ga nekaj minut sušimo v

digestoriju.

Samo dobro posušen papir je pripravljen za nadaljnjo obdelavo v komori. Sledi se lahko

razvijajo na sobni temperaturi v 24 do 48 urah. Reakcija je najbolj učinkovita, ko je

relativna vlaga med 50 in 80 % .

Segrevanje za pospešitev reakcije, kadar pogoji niso kontrolirani, ni priporočljivo, ker

vodi do obarvanja podlage. Najboljše rezultate dosežemo, če izzivanje poteka v

kontroliranih pogojih pri temperaturi 80 ºC in 65-odstotni relativni vlažnosti. Čas

izzivanja v takšnih pogojih je običajno med dvema in tremi minutami ( Navodilo 2006).

Absorpcijski spekter Ruhemanove vijolične na papirju ima dva absorpcijska

maksimuma, in sicer ozek pas s sredino pri 415 nm (vijolični del vidnega spektra) in

širše območje absorpcije pri valovni dolžini 560 nm ( zeleno-rumena), kar je prikazano

na sliki (Champod in sodelavci, 2004).

Dober kontrast dosežemo tudi takrat, kadar uporabljamo belo svetlobo in na objektiv

fotoaparata namestimo fotografski zeleno rumen filter.

25

2. Diazaflurorenon (DFO)

DFO je reagent, ki reagira z aminokislinami v prstnih sledeh in jih obarva bledo

vijolično. DFO uporabljamo za izzivanje prstnih sledi na poroznih in polporoznih

površinah. V primerjavi z ninhidrinom je prednost tega reagenta, da imajo tako izzvane

sledi, brez kakršnekoli dodatne obdelave, močno fluorescenco pri sobni temperaturi. Za

potek reakcije je potrebna primerna temperatura, rezultate pa dosežemo v zelo kratkem

času. Reakcija med sledmi in reagentom je zelo podobna reakciji z ninhidrinom.

Postopek za izzivanje z DFO-jem je zelo preprost. Površino papirja napršimo z

reagentom ali pa list namočimo v reagent. Z pršenjem dosežemo boljše rezultate in

preprečimo kontaminacijo. Liste papirja nato osušimo v digestoriju ali v drugem

zračnem prostoru. Če želimo, da reakcija poteka hitreje, je potrebno tako obdelan papir

dodatno segreti. Pomagamo si lahko s pečico, paziti moramo, da je papir predhodno

dobro osušen, v nasprotnem primeru lahko pride do eksplozije. Tako izzvane sledi bodo

pri dnevni svetlobi zelo blede barve in le v redkih primerih bodo izzvane sledi tako

intenzivne, da jih bo mogoče fotografirati z absorpcijo svetlobe. Absorpcijski

maksimum takšnih sledi je pri svetlobi z valovno dolžino pri približno 560 nm.

Prstne sledi izzvane z DFO-jem imajo zelo močno fluorescenco, ne da bi bilo potrebno

takšne sledi še dodatno obdelati ali hladiti.

Vedeti moramo, da imajo sledi, izzvane z DFO-jem, najmočnejšo fluorescenco takoj po

toplotni obdelavi površine. Zaradi vpliva relativne zračne vlažnosti v prostoru začne

intenzivnost fluorescence upadati. Lahko jo obnovimo s ponovnim segrevanjem sledi

oz. podlage, na kateri smo sledi izzvali. V praksi se je izkazalo, da z DFO-jem

izzovemo dvakrat do trikrat več sledi kot z ninhidrinom. Prav tako je bilo ugotovljeno,

da določen odstotek prstnih sledi iz nepojasnjenih razlogov ne reagira z DFO-jem

(Gradivo CFP, 2003).

4.2.3. Fizikalnokemijske metode

Te metode niso primerne za uporabo na terenu in se uporabljajo samo v laboratorijih,

saj je na rezultate izzivanja treba počakati vsaj štiriindvajset ur. Sled na kraju kaznivega

dejanja je torej potrebno zavarovati skupaj s podlago. Za izzivanje sledi na poroznih

površinah se uporabljajo jodove pare, za gladke, neporozne, pa cianoakrilati (Margot

in sodelavci, 1994).

26

Cianoakrilatni estri

Cianoakrilatni estri so v vsakdanjem življenju bolj znani kot sekundna lepila. Gre za

reagent, ki se uporablja za izzivanje sledi na neporoznih površinah. Hlapi cianoakrilata

reagirajo z določenimi sestavinami, izločki enkrinih in holokrinih žlez. Hlapi

polimerizirajo na sledeh papilarnih linij in tvorijo čvrst, bel polimer, ki mu pravimo

policianoakrilat. Še posebej dobro se izzovejo sledi mastnih prstov, ravno tako

cianoakrilat reagira na vlago in nekatere vodotopne (enkrine) komponente v prstnih

sledeh. Cianoakrilatne estre so v ta namen prvič uporabili na Japonskem.

Ker so cianoakrilatni estri zdravju škodljive snovi, ki dražijo predvsem nosno sluznico

in sluznico oči, je potrebno z njimi ravnati zelo previdno, paziti moramo, da nismo

izpostavljeni delovanju hlapov. Zato se izzivanje prstnih sledi s tem reagentom opravlja

izključno v posebej za to izdelanih komorah, t. i. cianoakrilatnih komorah. Takšne

komore omogočajo delo v kontroliranih pogojih. Vgrajene imajo tudi prezračevalne

sisteme s filtri, ki odstranijo škodljive hlape.

Trden cianoakrilatni polimer ne absorbira svetlobe, temveč odbija večino valovnih

dolžin v vidnem delu svetlobnega spektra. Za pregled površine, na kateri smo sled

izzvali s cianoakrilatnimi estri, uporabimo poševno usmerjeno svetlobo. Pri opazovanju

ali fotografiranju ne potrebujemo filtrov.

Cianoakrilatni estri dajejo odlične rezultate pri izzivanju sledi na neporoznih površinah,

težava pa je, kadar so takšne sledi izzvane na zelo svetlih ali belih površinah, saj je tudi

policianoakrilat bele barve. V tem primeru ni kontrasta med podlago in izzvano sledjo

in je potrebo kontrast med podlago in izzvano sledjo povečati z barvili. Pri delu z barvili

moramo biti zelo pazljivi, saj sledi ne smemo preveč izzvati, ker v tem primeru barvilo

obarva tudi vmesne prostore med papilarnimi linijami, s tem pa izgubimo potrebne

detajle prstnih sledi. Najpogosteje uporabljamo fluorescentna barvila, ki pri določeni

valovni dolžini svetlobe fluorescirajo. Predpogoj za uporabo takšnih barvil je možnost

uporabe forenzičnega svetlobnega vira. Najpogosteje uporabljeno barvilo je Basic

Yellow 40. To barvilo izzvane sledi oz. policianoakrilat obarva rumeno. Ker obarva vse

površine, katerih so se oprijeli cianoakrilatni estri, je potrebno že v postopku izzivanja

sledi s cianoakrilatnimi estri paziti, da sledi niso predolgo izpostavljene njihovemu

delovanju. Obdelane sledi so rahlo vidne že pri beli svetlobi, pravi učinek pa je dosežen

27

šele z uporabo primerne vzbujevalne svetlobe svetlobnega forenzičnega vira in

ustreznih zaščitnih očal (Gradivo CFP, 2003).

4.2.4. Fizikalne metode

Te metode so zelo dobre za izzivanje latentnih prstnih sledi in se zato v praksi

najpogosteje uporabljajo. Z nanašanjem različnih praškov (aluminijev, grafitni, sajasto

črn, magnetni in fluorescentni prašek) ali small particle reagent (SPR) na različne

površine, povzročimo obarvanje nevidnih prstnih sledi (Margot in sodelavci, 1994).

Praški

Poznamo več vrst praškov, s katerimi lahko izzovemo sledi papilarnih linij. Pomembno

je, da pred uporabo teh praškov nosimo zaščitna očala in masko. Praške delimo na dve

skupini:

na luskaste in zrnaste praške.

1. Luskasti praški

Luskasti praški so iz aluminija, broma ali zlata. Ker so zelo občutljivi, je z njimi možno

izzvati največ sledi. Če prstne odtise izzovemo s temi praški, jih enostavno in hitro

zavarujemo. Za zavarovanje se uporabljajo samolepilni trakovi in instant folije. Če so

sledi pravilno zavarovane na foliji ali traku, jih je možno takoj primerjati z odtisi. Pri

nas se uporabljajo praški, kot npr. Silver Special in druge praški proizvajalca BVDA

(Delčnjak, 2006).

Luskaste praške delimo na koncentrirane, specialne in instantne. Med vsemi naštetimi

so za uporabo najzahtevnejši koncentrirani praški, vendar pa le-ti dajejo najlepši potek

črt pri kasnejši preslikavi.

• Silver Special: njegova oznaka je B-32000. Zelo uporaben je za relativno čiste,

ravne površine, kot so steklo, barvan les, kovinsko pohištvo in trda plastika.

Odličen kontrast dosežemo na temnih površinah. Sledi zavarujemo na črne

folije ali samolepilni trak (Delčnjak, 2006).

• Gold Special: njegova oznaka je B-33000. Uporablja se za iskanje sledi na

svetlečih površinah. Ta prašek je zelo občutljiv, kadar je sled zamazana, isto

sled večkrat posnamemo z daktiloskopsko folijo. Sledi se tudi pri tem prašku

zavarujejo na črne folije ali samolepilni trak (Delčnjak, 2006).

28

2. Zrnasti praški

Ti praški imajo zrnaste osnovne delce in so manj občutljivi kot luskasti praški. Sledi,

izzvane z zrnastimi praški, so običajno bolj zamazane. Zaradi tega je potrebno tovrstne

sledi pred zavarovanjem na daktiloskopske folije fotografirati ob merilu. Zrnasti praški

se na površine nanašajo s čopiči, ti pa so navadno iz veveričje dlake. Poznamo več vrst

zrnastih praškov, npr. Swedish Soot Powder Mix, Black Special.

• Swedish Soot Powder Mix: Njegova oznaka je B-42000. Mi ga poznamo kot

sajasti prašek, je zelo primeren za delo s čopičem, se zelo dobro oprijema na

sled in minimalno na ostalo površino (Delčnjak, 2006).

• Black Special: njegova oznaka je B-34000. S tem praškom izzivamo sledi z

relativno čistih površin, kot so porcelan, emajlirani gospodinjski aparati, indigo

papir in karton (Delčnjak, 2006).

Če izzivamo sled s čiste, nelepljive, ravne in neporozne površine, uporabimo srebrni

(aluminijev) luskasti prašek. Sled zavarujemo s samolepilnim trakom, instant ali pa na

črno daktiloskopsko folijo. Če se površine, na katerih izzivamo sled, slabo držijo svoje

osnove, so razpokane in se luščijo, lahko uporabimo luskaste ali pa zrnaste praške.

Dobro je, če takšne sledi pred izzivanjem fotografiramo. Na zelo umazanih površinah in

lakiranih površinah pa je

optimalna uporaba zrnastih praškov. Sledi je možno tudi uliti, iz teh ulitkov se naredi

odtis.

Čopiči

Ravno tako kot različne praške poznamo tudi različne čopiče, s katerimi nanašamo te

praške. Kot sem že omenila, je v Sloveniji najbolj razširjena uporaba čopičev iz

veveričje dlake, ker so primerni za nanašanje vseh vrst praškov. Drugače so v uporabi

še čopiči iz marabujeve in zefirjeve dlake. Slednji so primerni za velike površine, kadar

uporabljamo luskaste praške. Zelo pomembno je, da so površine, na katerih

uporabljamo čopiče, suhe in nemastne, če tem pogojem ni zadoščeno, pride do

kontaminacije. Pomembno pa je tudi, da preiskovalec za vsako vrsto praška uporabi

drug čopič.

29

4.3. Metode zavarovanja in označevanja sledi papilarnih linij

Sledi papilarnih linij se lahko zavarujejo na različne načine:

• s fotografiranjem,

• z daktiloskopsko folijo,

• s samolepilnimi trakovi,

• s silikonskimi materiali.

Vsaka sled je na kraju fotografirana oziroma dokumentirana:

• s številko sledi,

• z merilom, ki je ponavadi dodano že k številki,

• s smerjo sledi ( če je potrebno, kar oceni kriminalistični tehnik).

Pri sledeh, ki so zavarovane z daktiloskopskimi ali instant folijami, lepilnimi trakovi,

pride do drugačnega zavarovanja in podajanja podatkov, doda se:

• številka sledi,

• številka zadeve oziroma ogleda,

• datum ogleda oziroma zavarovanja sledi.

Podatki, ki so dostopni na terenu, se napišejo na samem kraju kaznivega dejanja, ostale

podatke se dopiše, ko se do njih pride. Ponavadi se doda tudi podpis preiskovalca. Vse

to označevanje in dokumentiranje trenutnega stanja na samem kraju kaznivega dejanja

je zelo pomembno kriminalistično oziroma forenzično dejanje. Vsaka sled mora biti

ustrezno dokumentirana in označena, da je lahko skozi različne spise sledljiva in da ne

izgubi svoje procesne in dokazne vrednosti. Napake pri ogledih niso dopustne, saj jih

kasneje v raznih preiskavah in sodnih postopkih ni več možno popraviti.

Sledi papilarnih linij se pošiljajo v AFIS sistem na obrazcu KT-17 (mac3). Vse sledi

papilarnih linij morajo biti fotografirane v merilu 1 : 1 ter uporabne za identifikacijo.

Vsaka sled mora dobiti oznako, ki se mora ujemati s tisto oznako, s katero je bila

označena sled na kraju kaznivega dejanja, ter potem vnesena v zapisnik. Kriminalistični

tehniki opravijo izločitveni postopek primerjave sledi z odtisi oseb, za katere je možno,

da so prišle v stik s predmetom, na katerem je bila izzvana sled ter kasneje zavarovana.

Z vsemi morebitnimi osumljenci, za katere obstaja sum, da so povzročili to kaznivo

30

dejanje, morajo opraviti primerjavo sledi z njihovimi odtisi. Nato v označena polja

določenega obrazca nalepijo neidentifirane sledi papilarnih linij, dodajo tekstovni del in

vse skupaj pošljejo na oddelek za daktiloskopijo na CFP za vnos v AFIS sistem. Na

kriminalistični tehniki se hranijo vsi originali izzvanih sledi oziroma zavarovanih sledi.

Ko se sledi vnesejo v AFIS sistem, se pošiljatelju vrnejo obrazci. Če je katera izmed

preiskovanih sledi identificirana, se fotokopiji obrazca priloži tudi strokovno mnenje o

daktiloskopski identifikaciji (Kopar, 2006).

4.4. Evidenca prstnih odtisov

Osebni podatki se lahko obdelujejo na dva načina:

• s sredstvi informacijske tehnologije (avtomatizirana obdelava),

• ročno.

Centralna zbirka prstnih odtisov vseh daktiloskopiranih oseb, ki je shranjena v sistemu

AFIS, se nahaja v Centru za forenzične preiskave GPU. AFIS je računalniško podprt

sistem za identifikacijo prstnih odtisov in odtisov dlani. Iz daktiloskopskega obrazca so

vanj vneseni prstni odtisi, odtisi dlani in CR številke daktiloskopiranih oseb. V sistemu

AFIS ne bomo našli nobenih osebnih podatkov posameznika. Osebni podatki in drugi

podatki daktiloskopiranih oseb ter roki hrambe podatkov so shranjeni v aplikaciji FIO

daktiloskopija. Centralna zbirka daktiloskopiranih obrazcev se nahaja na Centru za

forenzične preiskave, lokalne zbirke (kopije) so shranjene na SKP PU. Za tujce se

zbirke obrazcev, ki so originali, nahajajo v Centru za tujce (CT) UUP GUP; v enoti za

varovanje in strožji policijski nadzor Postojna in na izpostavi CT Prosenjakovci

(Kopar, 2006).

Vsak obrazec ima svoj predpisan način, kako se vnesejo osebni in drugi podatki. Če se

vnašajo podatki v aplikacijo FIO-daktiloskopija, se vnesejo izključno na podlagi že

izpolnjenega daktiloskopskega obrazca na SKP PU ali na policijski enoti, ki je izpolnila

ta daktiloskopski obrazec oziroma je opravila daktiloskopiranje osebe. Po vnosu vseh

teh podatkov v to aplikacijo mora oddelek kriminalistične tehnike SKP PU opraviti še

nekaj nalog:

31

- na daktiloskopski obrazec mora v rubriko »številka« odtisniti črko »T«, ki

pomeni, da je gradivo trajno;

- iz aplikacije je potrebno v rubriko »črtna koda« pripisati CR številko

daktiloskopirane osebe (ta številka je sicer devetmestna, a ni potrebno pripisati

vodilnih ničel);

- na tako izpolnjen obrazec je potrebno kopirati in v ustrezno kopijo kopiranega

obrazca v rubriko »pokazatelj«, odtisniti oznako »kopija« z rdečo barvo.

Original se hrani na Centru za forenzične preiskave, kopija pa v lokalni zbirki na

oddelku kriminalistične tehnike SKP PU (Kopar, 2006).

4.5. Hramba podatkov Za hrambo podatkov obstajajo predpisi in zakoni, ki predpisujejo, koliko časa je

potrebno določene podatke imeti v zbirki. Za osebne podatke so navodila, da se

shranjujejo le toliko časa, dokler je potrebno, da se doseže namen, zaradi katerega so se

zbirali oziroma nadalje obdelovali. Ko je namen dosežen, se osebni podatki zbrišejo,

uničijo ali blokirajo, če seveda niso opredeljeni kot arhivsko gradivo, kar ureja Zakon o

arhivskih gradivih in arhivih. Vsi ti podatki se hranijo do ustavitve policijske preiskave

oziroma do zaključka akcije varovanja. Ko pretečejo ti roki, se podatki iz policijskih

evidenc obravnavajo s predpisi o poslovanju organov javne uprave. Vendar imajo

potem policisti in pristojne osebe dostop do njih le v primeru preiskovanja suma storitve

kaznivega dejanja.

Vsak zapis se po vnosu razloga, zakaj je prišlo do daktiloskopiranja, opremi z

zastaralnim rokom; njegov začetek je enak datumu, ko je prišlo do daktiloskopiranja.

Teh rokov hrambe na daktiloskopske obrazce ni potrebno pisati, ker so razvidni iz

aplikacije FIO-daktiloskopija. Daktiloskopski obrazci se hranijo v omarah z oznako

stalna zbirka dokumentarnega gradiva, tako v centralni zbirki kot v lokalnih zbirkah.

Podatki, ki so zbrani v evidencah daktiloskopiranih oseb, se lahko posredujejo organom

tujih držav ali mednarodnim organom na podlagi njihove prošnje. Pred tem

posredovanjem mora policija dobiti zagotovila, da ima država, v katero se podatki

pošiljajo, urejeno varstvo osebnih podatkov in da jih bodo uporabili samo za svoje

namene. O predanih podatkih se mora zabeležiti, kdaj so bili poslani, komu in zakaj.

32

Podatke lahko posreduje le CFP, razen če gre za posredovanje znotraj policije. Organom

tujih držav se podatki posredujejo le preko Sektorja za mednarodno policijsko

sodelovanje (Kopar, 2006).

33

5. ACE-V METODA (»Analysis, Comparison, Evaluation, Verification« – analiza, primerjava, vrednotenje,

preveritev)

5.1. Analiza

V tej fazi temeljito pregledamo latentni odtis, da bi v celoti razumeli parametre prenosa

odtisa in odlaganja, ki vplivajo na videz, jasnost in popačenje značilnosti papilarnih

linij. Analiza je razdeljena na štiri:

1. dejavniki odtisa in odlaganja,

2. ocena jasnosti,

3. ocena popačenja zaradi medija,

4. ugotavljanje vrednosti/brez vrednosti.

FAZA ANALIZE ACE-V METODE

Koraki postopka

Fazo analize uporabljamo z namenom, da bi omejili značilnosti papilarnih linij na

njihove osnovne komponente. V tej fazi temeljito ocenimo lastnosti in atribute

značilnosti papilarnih linij v neznanem latentnem odtisu. (Beeton, M., 2002).

Preiskovalec izvede kvalitativne in kvantitativne ocene detajlov 1., 2. in 3. stopnje.

Izvede se ocena vzrokov/dejavnikov popačenja in njihovega učinka na latentni odtis.

Temu sledi ocena stopnje jasnosti, ki jo ima odtis.

Nazadnje se ugotovi vplive na odlaganje odtisa, kot so vrsta substrata (površine),

matrica/ostanek, smer dotika in pritisk. Preiskovalec nazadnje odloči, ali obstaja dovolj

kakovostnih informacij, da bi bila primerjava upravičena.

V znanstveni metodi je to faza opazovanja in opisovanja. Tvori jo vrsta opažanj, katerih

namen je pridobiti razumevanje ugotovljive skupine dogodkov, v našem primeru so to

značilnosti papilarnih linij, njihov videz in vplivi, ki delujejo nanje.

S tem dobimo vpogled v hipotezo, ki jo bomo oblikovali kasneje (v našem primeru, da

je mogoče uporabiti ujemanje značilnosti papilarnih linij kot temelj identificiranja). To

hipotezo nato testiramo, da ugotovimo, ali jo je mogoče ovreči.

34

5.2. Primerjava

Pri vsakem od naslednjih delov pregledamo značilnosti papilarnih linij, ali so z znanim

odtisom skladne znotraj dopustnih meja, ki so bile že ugotovljene v fazi analize.

Faza primerjave se razdeli na štiri korake:

1. Izberemo izhodišče značilnosti papilarnih linij.

2. Pri preizkusih za detajle prve stopnje se osredotočimo predvsem (vendar ne

izključno) na orientiranost odtisa, vrsto vzorca, potek grebenov in žariščne točke.

3. V preizkusih za detajle druge stopnje ugotavljamo (vendar ne izključno) obliko,

lokacijo, orientiranost in skupinsko povezanost individualnih značilnosti.

4. Osredotočimo se (vendar ne izključno) na znojnice in robove papilarnih linij.

FAZA PRIMERJAVE V ACE-V METODI

Koraki postopka

To je sistematični, ciklični pristop k primerjanju značilnosti papilarnih linij, ki smo ga

ugotovili že v fazi analize, da bi dokazali, ali se ujemajo z znanim odtisom.

To je izmenično pregledovanje, saj gremo z neznanega in se približujemo znanemu.

(Tuthill, H., 1994). Začnemo s pregledom 1. stopnje in opazujemo vrsto vzorca in

potek grebenov. Za izhodišče vzamemo skupino detajlov v neznanem latentnem odtisu,

ki si jih zapomnimo in jih primerjamo z znanim odtisom. Opazujemo lastnosti in

značilnosti papilarnih linij (2. in 3. stopnja) ter iščemo znan odtis, ki je skladen z

značilnostmi papilarnih linij, opaženimi v neznanem latentnem odtisu.

Preučimo atribute, ki smo jih opazili v fazi analize, da bi ugotovili raven ujemanja

oziroma prisotnosti razlik med značilnostmi papilarnih linij (Beeton, M., 2002).

Izmenično pregledovanje v fazi primerjave ACE-V je uvod v strukturo znanstvene

metode.

Faza primerjave je postopek »zmanjševanja populacije«, da se izločijo znani odtisi za

nadaljnje proučevanje v sledečih fazah ACE-V. Izločitev dosežemo z opazovanjem

detajlov

1. stopnje, ki jih proučujemo v fazi analize.

35

V kolikšni meri je mogoče jasno opazovati značilnosti papilarnih linij ter ustrezno

oceniti njihove atribute v tej fazi primerjave, bo osnova, na kateri bo predlagana

hipoteza predvidena in potrjena v fazi vrednotenja

5.3. Vrednotenje

V tej fazi ACE-V se za načela in postopek identifikacije papilarnih linij krepko

zanašamo na znanstveno metodo. Izvajalci, ki upoštevajo protokol ACE-V, se bodo

izognili človeškim napakam in bodo v nadaljevanju poskrbeli, da bo stopnja napak pri

vedi identifikacije papilarnih linij enaka nič.

Faza vrednotenja se razdeli na tri korake:

1. Predlagamo okvirni zaključek, da je latentni odtis prišel iz istega vira kot znani odtis.

2. V celoti raziščemo odtise in neprekinjeno opazujemo značilnosti papilarnih linij, da

tako testiramo okvirni zaključek.

3. Formuliramo zaključek, najsi bo to individualizacija, neidentifikacija ali negotovo, in

sicer na osnovi tega, kako opažene značilnosti papilarnih linij lahko vodijo do končne

individualizacije.

FAZA VREDNOTENJA ACE-V

Koraki postopka

Ko preiskovalec najde območje, kjer se značilnosti papilarnih linij dosledno ujemajo pri

znanem in latentnem odtisu, sprejme odločitev, da bo oblikoval okvirni zaključek

(narejeno, narejeno, ni dovolj podrobnosti), ki bi vodil do individualizacije, izločitve ali

negotovega stanja.

Okvirni zaključek testiramo tako, da izvedemo nadaljnje preiskave primerjave

neznanega odtisa z znanim.

Napravi se ocena tega, kako bistveno je ujemanje oziroma neujemanje detajlov. Uporabi

se vse znane odtise, ki so nam na voljo. Upoštevamo vse variacije in razlike v videzu

med odtisoma.

36

Presodimo o kvalitativnem in kvantitativnem ujemanju opaženih detajlov glede na to,

kako jasno so odtisnjeni in kakšno stopnjo dopustnosti smo ugotovili. »Izpeljemo

odtis«, tako da raziščemo poti grebenov in poti dolin, jih preštejemo in jim sledimo.

Individualizacijo razglasimo, ko najdemo skladne ujemajoče detajle v takem številu in

takega pomena, da ni več verjetna možnost, da bi šlo za naključen pojav takega odnosa

pri drugem prstnem odtisu, kjer ne bi bilo nobenih bistvenih, nerazložljivih razlik.

Izločitev potrdimo, ko najdemo eno samo nedvoumno pristno odstopanje v detajlih

papilarnih linij med znanim in latentnim odtisom.

Ko preiskovalec oblikuje odločitve za vzpostavitev okvirnega zaključka, uporablja

deduktivno sklepanje, da predvidi, da bo vrednotenje atributov, orientiranost, oblike,

lokacije in skupinske povezanosti detajlov papilarnih linij 2. stopnje in 3. stopnje, če je

potrebno, razkrilo zadostne informacije, da bo individualizacija potrjena.

V fazi vrednotenja je naslednji korak eksperiment po znanstveni metodi, v katerem

iščemo značilnosti papilarnih linij, katerih prisotnost bi razveljavila individualizacijo.

(Wertheim, P. A., 2000). To se v znanstveni metodi imenuje dokazovanje nične

hipoteze.

Nazadnje uporabimo korak zaključka in potrditve hipoteze. Odtisi so v celoti pregledani

in vsaka razločna značilnost papilarnih linij je ovrednotena. V tej fazi ocenimo ujemanje

značilnosti papilarnih linij, prisotnih v obeh odtisih, da ugotovimo, ali okvirni zaključek

drži. Če drži, je hipoteza potrjena in izvede se zaključek individualizacije.

5.4. Preveritev

Še en preiskovalec izvede neodvisno preiskavo individualnega latentnega odtisa. Ko je

ta faza zaključena, potrjena individualizacija predstavlja znanstveno znanje, ki ga je

mogoče uporabiti kot pričanje izvedenca.

Faza preveritve se razdeli na pet korakov:

1. Neodvisno izvedemo celoten postopek, od analize do vrednotenja.

2. Neodvisno pridemo do zaključka.

3. Razpravljamo o obeh neodvisno doseženih zaključkih, da ugotovimo ujemanje.

4. Zabeležimo in poročamo, da je zaključek dokazan in individualizacija končana.

37

5. Po potrebi se ukvarjamo z morebitnimi neskladji, v soglasju s postopki, ki jih ima

posamezna organizacija za reševanje sporov.

FAZA PREVERITVE ACE-V

Koraki postopka

Za identifikacijo papilarnih linij, podobno kot za druge primerjalne forenzične

discipline, uporabljamo objektiven, neodvisno izveden korak preveritve kot zadnjo fazo

metodologije ACE-V.

Preiskovalec, ki opravlja drugo preiskavo z namenom preveritve, ne sme pričakovati, da

bo imel ista opažanja in ocene kot prvotni preiskovalec. Tako drugi preiskovalec

neodvisno opravi preiskavo od faze analize do ovrednotenja.

Postopek preveritve lahko uporabimo kot nasprotujoči znanstveni eksperiment, ki daje

prednost ovržbi individualizacije, ki jo je ugotovil prvotni preiskovalec. (Beeton, M.,

2002). Postopek potrjevanja zaključene individualizacije je izkazano ponovljiv in

zanesljiv.

Faza preveritve je bistveni sestavni del metodologije AEC-V, saj z njo dokažemo

individualizacijo tako, da je zadoščeno znanstveni metodi.

Individualizacija, ki je dokazana v fazi preveritve, šteje za potrditev individualizacije

kot veljavne, dokazane, testirane hipoteze.

Nadaljnja uporaba preveritve potrjuje, da imajo preiskovalci ustrezno usposobljenost in

da se osnovna hipoteza vede identifikacije papilarnih linij neprestano testira, skladno z

znanstveno metodo. Metodologija ACE-V je še toliko bolj znanstvena, ker je

objektivne, odprte in eksplicitne narave.

Sestavni del faze preveritve so odpravljanja metodoloških in administrativnih napak ter

ukrepi za povečanje zaupanja.

V fazi preveritve se ukvarjamo s kriteriji v povezavi z znano ali potencialno stopnjo

napak pri tej metodologiji. Metodologija ACE-V v ocenah, izvedbi in interpretaciji ne

vsebuje lažnih pozitivnih rezultatov. Pri tej metodologiji lahko občasno pride do napake

izvajalca, toda stopnja napake za samo metodologijo ACE-V je nič.

38

Razlike v značilnostih papilarnih linij

Nekaj izgube ter razhajanja v kakovosti in količini informacij, ki so vidne v značilnostih

odtisnjene kože, tako v znanem kot v neznanem odtisu, lahko pričakujemo. Od

odloženega latentnega odtisa nikoli ne pričakujemo, da bo zajel in upodobil vso

kakovost in količino značilnosti kože s papilarnimi linijami, ki jih vidimo v znanem

odtisu. Na podlagi tega postopek primerjanja vključujemo v meje dopustnosti

odstopanj.

Vzrok in naravo različnosti lažje razumemo, če uporabimo tehnike, kot so preštevanje

grebenov in sledenje grebenov, ob upoštevanju drugih značilnosti papilarnih linij v

neposredni bližini.

Če je vzrok različnosti mogoče pripisati popačenju, je artefakt, ki ga ustvari tako

popačenje, za preiskovalca znotraj meja dopustnosti odstopanja. Ti artefakti so

preprosto pojavitve značilnosti papilarnih linij, ki niso natančno enake za znani in

neznani odtis.

Če pa vzroka različnosti ni mogoče pripisati posameznemu, vidnemu dejavniku, ki ga je

mogoče opredeliti kot popačenje, potem je nezmožnost identificiranja vzroka različnosti

za preiskovalca že zunaj sprejemljivih meja dopustnosti odstopanja. V tem primeru

različnost velja za neizpodbitno pristno odstopanje v značilnostih papilarnih linij in je

zadosten vzrok, da odtis izločimo.

Stopnje dopustnosti razlik v značilnostih papilarnih linij

Dopustnost je stopnja, do katere preiskovalec lahko sprejme različnosti v značilnostih

papilarnih linij med latentnim in znanim odtisom. Do presoje o vzroku različnosti pride

na osnovi opazovanja značilnosti papilarnih linij in njihove interakcije s podlago

oziroma matrico.

Nekaj izgube ter razhajanja podrobnosti v kakovosti in količini informacij, ki so vidne v

značilnostih odtisnjene kože v latentnem odtisu, lahko pričakujemo. Od odloženega

latentnega odtisa nikoli ne pričakujemo, da bo zajel in upodobil vso kakovost in

količino značilnosti kože s papilarnimi linijami, ki jih vidimo v znanem odtisu. Na

podlagi tega v postopek primerjanja vključujemo meje dopustnosti odstopanj.

39

Stopnjo dopustnosti določimo glede na stopnjo jasnosti, ki je razvidna iz latentnega

odtisa. Če je latentni odtis jasnejši, sme biti dopustnost odstopanja nižja. Tako različnost

značilnosti papilarnih linij postane manj sprejemljiva.

Velja pa tudi obratno: pri latentnih odtisih, ki niso tako jasni, določimo višji prag

stopnje dopustnosti odstopanja. Tako različnost značilnosti papilarnih linij postane bolj

sprejemljiva. Z manjšo jasnostjo se mora povečati število papilarnih linij (in običajno

tudi fizična velikost odtisa kože, ki je nastal s trenjem), da bi dosegli individualizacijo.

40

6. EKSPERIMENT

Eksperimentalni del diplomske naloge je bil izveden na Centru za forenzične preiskave

v Ljubljani pod vodstvom komentorja. Z eksperimentom smo ugotavljali, ali ACE-V

metoda:

- v ustaljeno daktiloskopsko prakso prinaša izboljšave,

- zagotavlja veljavnost in zanesljivost zaključkov.

6.1. Splošno o eksperimentu

Za izvedbo eksperimenta sem uporabila reagent, ki se tudi v praksi najpogosteje

uporablja na poroznih površinah. Izbrala sem tovarniško pripravljeno delovno raztopino

ninhidrina (proizvajalec Sirchie, oznaka delovne raztopine 201CL).

Poleg osebnih zaščitnih sredstev in običajnih laboratorijskih pripomočkov sem za

izvedbo eksperimenta uporabila naslednjo opremo:

- digestorij, za pripravo in sušenje vzorcev;

- NIN-DFO komoro proizvajalca Weiss-Gallenkamp, model FDC018, za

izzivanje sledi v kontroliranih pogojih;

- optični čitalnik LIVE SCAN proizvajalca Motorola;

- računalniški sistem AFIS, ki nam je služil za evalvacijo rezultatov, torej smo

ugotovljene rezultate potrdili z AFIS sistemom namesto s še enim izvedencem.

6.2. Predstavitev uporabljene opreme

6.2.1. AFIS (Avtomatski sistem za identifikacijo prstnih sledi in odtisov)

Prvi AFIS sistem so izdelali leta 1974, leto zatem pa ga je začel uporabljati FBI.

Slovenska policija uporablja AFIS sistem od leta 2001 za vnos prstnih odtisov, sledi

papilarnih linij in za daktiloskopske primerjave.

AFIS nam ponuja mnoge pomembne rešitve, ena od teh je hitra zmožnost shranjevanja

in primerjava daktiloskopskih zbirk, pripomore pa tudi k porastu složnosti v

41

klasifikacijskih in primerjalnih kriterijih. AFIS nam omogoča dve tehniki ujemanja

prstnih odtisov. Prva je tehnika individualne značilnosti, druga pa tehnika korelacije. Pri

prvi omenjeni tehniki se najprej poiščejo točke individualnih značilnosti, nato pa sledi

včrtavanje njihovih sorazmernostnih položajev na prstni odtis. Pri drugi tehniki, torej pri

korelacijski, je osnova soodnosnost in je uporabna tudi zato, ker rešuje nekatere

pomanjkljivosti prve tehnike. AFIS zahteva natančno lokacijo registracijske točke

prenosa in rotacije podobe, temu pravimo tudi afektiranje.

Sistem AFIS nam omogoča daktiloskopske primerjave v več bazah, in sicer: primerjave

desetprstnih odtisov z bazo odtisov papilarnih linij, omogoča tudi primerjave

neidentificiranih sledi papilarnih linij z odtisov papilarnih linij.

Obdelava prstnih odtisov v sistemu AFIS poteka po naslednjem zaporedju:

- ustanovitev baze,

- zajem vzorca,

- vzorčenje,

- primerjava zajetega vzorca v bazi,

- rezultat.

Potek dela s sistemom AFIS

Vnos prstnih sledi se opravi na CFP-ju. Uradi kriminalistično tehničnih uprav pošljejo

vse daktiloskopske kartone na CFP v fizični obliki, po novem pa s pomočjo optičnih

čitalnikov v elektronski obliki že v sam AFIS sistem.

Predhodno kriminalistični tehniki na upravah preverijo kakovost odvzetih prstnih

odtisov, potrdijo identiteto daktiloskopiranih oseb ter opravijo vnos daktiloskopiranja v

FIO.

Oddelek za daktiloskopijo na CFP-ju uporablja AFIS sistem podjetja Printak Motorola

Company. Uporablja pa verzijo Omnitrak 9.8. Ta sistem vključuje digitalno kamero z

visoko resolucijo, optični čitalnik in tiskalnik, s katerim natisnemo daktiloskopske

kartone in poročila. Delovna postaja Omnitrak omogoča skeniranje prstnih odtisov in

dlani ter kontrolo kakovosti odvzema prstnih odtisov in pregled vnesenih-iskanih sledi.

AFIS sistem je nameščen na dveh lokacijah, strežnik Omnitrak je nameščen na UIT-ju,

delovni postaji (6) print scan (3) in multi print (3) pa sta nameščeni v CFP-ju.

42

6.2.2. Komora

Kontrolirane pogoje smo zagotovili s pomočjo NIN-DFO komore WEISS

GALLENKAMP, FDC018, ki jo uporabljamo na Centru za forenzične preiskave.

Komora je namenjena izzivanju sledi papilarnih linij z ninhidrinom in DFO-jem.

Natančna nastavitev temperature in relativne zračne vlažnosti v delovnem prostoru

komore nam omogoča, da reakcije potekajo v optimalnih pogojih, kar je pomembno za

uspešno reakcijo in posledično tudi za dobre rezultate pri izzivanju sledi (Weiss

Gallenkamp, 2006).

Deli naprave:

1. odprtina za zrak: skozi odprtino hlape iz komore usmerimo v odzračevanje in s

tem preprečimo, da bi v prostor laboratorija uhajali škodljivi hlapi;

2. odprtina za pretok zraka: namenjena je nastavitvi pretoka zraka v komori;

3. pokrov luči;

4. gumb brisalca stekla: omogoča čiščenje stekla v notranjosti komore in s tem

boljšo kontrolo samega postopka;

5. zapiralo vrat s ključavnico;

6. kontrolna plošča: namenjena je različnim nastavitvam temperature, vlage in

želenega procesa.

Notranjost komore je razdeljena na delovni prostor in predprostor komore. Zrak s

pomočjo ventilatorja kroži iz predprostora komore v delovni prostor prek kombinirane

sonde, ki pošilja signal elektronsko vodenim regulatorjem. Elektronsko vodeni regulator

primerja dejansko temperaturo in relativno zračno vlago v delovnem prostoru komore z

želeno temperature ter relativno zračno vlago, ki jo je nastavil uporabnik. Morebitna

zaznana razlika v temperaturi ali vlagi se sprotno uravnava z vklopom grelcev ali

vlažilnikov (Weiss Gallenkamp, 2006).

Pri izzivanju sledi papilarnih linij je pomembna izbira želenega postopka. Lahko

izbiramo med ninhidrinom ali DFO-jem. Glede na izbrani postopek nastavimo primerno

temperaturo in relativno zračno vlažnost v delovnem prostoru komore.

Čas izzivanja nastavimo na uri, ki nas z zvočnim alarmom opozori na potek potrebnega

časa za postopek izzivanja. Vse te nastavitve naravnamo na kontrolni plošči.

43

Po vsaki nastavitvi komore z novimi parametri za temperaturo in relativno zračno vlago

je potrebno počakati, da komora te nastavitve doseže in nato še 30 min, da se komora

stabilizira. Po stabilizaciji komore lahko vstavimo preiskovani material (Navodilo,

2006).

Pri uporabi komore je potrebno opozoriti tudi na varnost pri delu, samo komoro pa

moramo tudi redno vzdrževati.

6.2.3. Live Scan – optični čitalnik

Sistem LIVE SCAN je namenjen daktiloskopiranju osumljencev kaznivih dejanj po

določilih ZKP, pri čemer se baza odtisov papilarnih linij v AFIS sistemu nadgrajuje

neposredno.

Sistem LIVE SCAN je sestavljen iz dveh enot, računalnika za preverjanje po FIO

evidenci in same LIVE SCAN enote. Za uspešno delo je potrebno oboje.

Postopek odvzema prstnih odtisov z Live Scanom

Daktiloskopiranje

S križcem v zgornjem desnem kotu »Massage Manager« se pojavi uporabniški vmesnik.

S pritiskom na »Finish« to okno zapremo in pojavi se prvi uporabniški vmesnik.

Postopek daktiloskopiranja se prične s klikom na »Criminal«.

1. Izpiše se uporabniški vmesnik, ki nas poziva k vnosu kode osebe, praviloma

dvanajstmestne CR-številke, ki je v postopku daktiloskopiranja.

2. Po vnosu kode in potrditvi se nam pojavi v spodnji uporabniški vmesnik, v

katerega vnašamo osebne podatke daktiloskopirane osebe. Incidenta ID tukaj ne

moremo več vnesti, saj je ta enak kodi s točke 1. Tudi na tem sistemu je

potrebno potrditev identitete navesti.

3. Ko vnesemo osebne podatke s klikom na »Next«, pridemo do uporabniškega

vmesnika, s katerim začnemo jemati odtise s prstov in dlani.

4. Pojavi se uporabniški vmesnik. Na levi strani je t. i. števec postopka, ko je rdeča

kljukica pred postopkom oz. pred korakom, je le-ta že opravljen. Tisti, ki je

44

obarvan s svetlo modro, je trenutno v obdelavi. Z zeleno pod kvadratki za odtise

je opisano, kar je potrebno storiti.

Vrstni red jemanja prstnih odtisov je sledeč:

Istočasni odvzem odtisov štirih prstov desne

roke

Istočasni odvzem odtisov štirih prstov

leve roke

odtis desnega palca odtis levega palca

odtis desnega kazalca odtis levega kazalca

odtis desnega sredinca odtis levega sredinca

odtis desnega prstanca odtis levega prstanca

odtis desnega mezinca odtis levega mezinca

odtis desne dlani odtis leve dlani

5. Postopek je načeloma tak, da na čitalnik položimo prst, dlan ali vse štiri prste ter

kliknemo s stopalko. Prsti naj bodo navlaženi (oseba naj se popraska po glavi ali

naj si namili roke). Odtis se odčita, na to smo opozorjeni z zvočnim signalom ali

s sporočilom v vrstici z opisom postopka. Poznamo dva načina odvzema prstnih

odtisov eni so povaljani, eni so odtisnjeni.

6. Ko odtisnemo oz. povaljamo vse prste, nas program pripelje do pregleda

odtisov.

7. Priporočljiv je detajlni pregled vsakega prstnega odtisa, pregled pričnemo s

pritiskom na ikono »Pregled posameznih prstov« v orodni vrstici. Pojavi se nam

uporabniški vmesnik.

8. Če s katerim odtisom nismo zadovoljni, pritisnemo na »Rescan«. Dobimo okno

za odvzem odtisa.

9. Ko pregledamo in popravimo vse odtise, s klikanjem na oznako »Next« pridemo

do uporabniškega vmesnika za tiskanje odtisov, vsak odtis natisnemo 2 x.

(Navodilo za OKT).

Priloga 1. (daktiloskopski karton prstnih odtisov za primerjavo pridobljen s pomočjo

Live Scana).

45

6.3. Priprava vzorcev

Vzorce za pripravo eksperimenta sem pripravila tako, da sem na list belega papirja

odtisnila 20 prstnih odtisov, ki sem jih v nadaljnjem delu uporabila kot sledi, saj delo z

realnimi vzorci iz konkretnih zadev ni mogoče, zato sem zahteve metodologije in

eksperimenta optimalno prilagodila danim možnostim v praksi, da bi cel postopek

izpeljala čim bolj korektno in verodostojno s prakso in metodologijo ACE-V. V

nadaljnjem delu eksperimenta pa sem sledila navodilom, podanim v ACE-V

metodologiji.

Za boljši prikaz sem odtisnila 20 prstnih odtisov, nato sem odtise starala štirinajst dni,

da so se vpili v podlago in so bili rezultati izzvanih sledi bolj kvalitetni.

Tako dobljene odtise sem izzivala s tovarniško pripravljeno delovno raztopino

ninhidrina (proizvajalec Sirchie, oznaka delovne raztopine 201CL).

6.4. Izzivanje sledi

Postopek izzivanja je takšen, da papir, na katerem so odtisi, položimo v digestorij in

nanj napršimo delovno raztopino ninhidrina. Tako prepojen papir z ninhidrinom

položimo v reže digestorija, na katerem vklopimo funkcijo prepihovanja, s tem

posušimo papir, ki ga, ko je posušen, položimo v NIN-DFO komoro za izzivanje sledi v

kontroliranih pogojih. Natančno sem nastavila temperaturo, ki znaša 80 ºC, in relativno

zračno vlažnost, ta pa mora biti v delovnem prostoru 65-odstotna.

Preden položimo papir v komoro, moramo počakati 60 minut, da se komora stabilizira

na kontrolirane pogoje. Vzorce sem po nekaj več kot dveh minutah vzela iz komore, na

vseh so bile dobro vidne izzvane sledi. Nato pa sem vzorce fotografirala. Fotografirane

vzorce sem vnesla v AFIS sistem.

Priloga 2: (fotografirane izzvane sledi z ninhidrinom).

Vzorce sem razdelila tako, da bom lahko pri vsaki zahtevi, ki jo postavlja ACE-V

metoda, prikazala vse dejavnike, ocene in vrednosti.

46

Ker sem opravljala postopek identifikacije prstnih sledi, sem potrebovala tudi prstne

odtise, ki sem jim pridobila z LIVE SCANOM. Odvzela sem svoje prstne odtise in

prstne odtise neimenovane osebe.

47

7. PREGLED IZZVANIH SLEDI Z ACE-V METODO

Pri tem delu eksperimenta sem si pomagala z opornimi točkami metodologije ACE-V,

ker sem imela znane sledi, ki sem jih primerjala z znanimi odtisi. Opravila sem

primerjavo vseh sledi z vsemi odtisi, podala ugotovitve za vse sledi in dodala v prilogi

tudi slikovni prikaz, ki ponazarja pomen zahtev metodologije ter nam plastično

ponazori posamezne možne opredelitve.

V prvi fazi sem se lotila analize po točkah in zaporedju, ki ga zahteva metodologija.

7.1. Analiza izzvanih sledi

V tem delu sem ugotavljala kakovost detajlov 3-dimenzionalnih papilarnih linij, ki so

zabeležene v 2-dimenzionalnem odtisu.

Najprej sem ocenila prvo stopnjo detajlov, kar pomeni, da sem morala odgovoriti na

vprašanje, ali je splošni vzorec papilarnih linij viden.

Tukaj sem ugotovila, da so detajli vidni pri sedemnajstih od dvajsetih sledi, pri treh

sledeh pa je splošni vzorec papilarnih linij nejasen.

V prvi stopnji analize sem ocenila tudi lastnosti oziroma atribute sledi. Ugotovila sem,

da imajo vsi moji vzorci dopustno jasnost, natančno velikost, verodostojno obliko,

točno lokacijo, očitno orientiranost in absolutno skupinsko povezanost.

Po teh ugotovitvah je bilo potrebno oceniti drugo stopnjo detajlov, kar pomeni

ugotavljanje količine in kakovosti vidnih glavnih formacij grebenov. Ugotovila sem, da

so pri vseh sledeh, ki sem jih izzvala, vidne glavne formacije grebenov.

V tretji fazi se ocenijo pore in robovi, te zadnje stopnje detajlov nisem izvedla, ker se

roboskopija in porologija tudi v trenutni daktiloskopski praksi redko uporabljata.

48

Če imamo sledi, ki so kakovostne, jih lahko ocenimo že v drugi fazi ocenjevanja

detajlov. Pri sledeh, ki pa niso kakovostne, si s porologijo in roboskopijo ne moremo nič

pomagati.

Poleg tega sem že v drugi fazi lahko zaključila primerjavo in primerjava v tretji fazi ni

bila potrebna.

V fazi analize pa je potrebno opisati tudi popačenje substrata. V mojem primeru ni

popačenja substrata, saj je bil moj substrat za nalaganje matrice čist bel list papirja.

Opredeliti je potrebno tudi razvojni medij, s katerim sem delala. Jaz sem izvajala

postopek z ninhidrinom, ki je sprožil obarvanje vseh dvajsetih sledi v vijolično.

Zadnja stvar, ki jo je potrebno oceniti v fazi analize, pa je popačenje zaradi pritiska ob

prenosu, do katerega pride ob pritisku posameznikovega prsta oziroma roke na substrat.

Pritisk je lahko navpičen, kar pomeni vertikalno obtežitev papilarnih linij. Tak pritisk na

splošno spremeni obliko papilarnih linij tako, da splošči ali razširi vsak greben. Možno

pa je tudi popačenje na lateralni oziroma vodoravni ravni; v praksi to izgleda kot prečno

drsenje papilarnih linij in zabrisanje grebenov.

Ugotovila sem, da sta pri mojih sledeh prisotni obe vrsti popačenja, vendar bistveno ne

vplivata na kakovost sledi.

Priloga 3: (prikaz prve stopnje detajlov v fazi analize)

7.2. Primerjava izzvanih sledi

Pri primerjavi si na začetku vedno izberemo izhodiščno značilnost papilarnih linij, to je

lahko brazgotina, guba, otoček, … in opravimo primerjavo na drugi stopnji. Faza

primerjave je pomembna, ker z njo zmanjšujemo populacijo in s tem izločamo znane

odtise za nadaljnjo primerjavo, torej se pomikamo iz neznanega k znanemu.

V fazi primerjave sem za vsako sled uporabila sistematični ciklični pristop k

primerjanju papilarnih linij. Vse prstne sledi sem primerjala po postopku primerjave

prstnih sledi. Primerjavo sem izvedla z binokularno lupo. Primerjavo sem opravila na

prvem nivoju, kjer sem ugotovila, da imam sedemnajst sledi, ki so primerne za

nadaljnjo primerjavo, nadaljevala sem z drugim nivojem primerjave, tu sem lahko

49

identificirala sedemnajst od dvajsetih sledi, tako sem lahko potrdila ujemanje sled/odtis

že na podlagi drugega nivoja. Ker sem sledi identificirala že na drugem nivoju, se

identifikacije na tretjem nivoju nisem lotila, pa tudi uporablja se jo zelo redko. V praksi

pa seveda ni vedno tako, saj niso pogoji tako optimalni, kot si bili v mojem

eksperimentu.

Priloga 4: (prikaz izbire izhodiščnih točk, v fazi primerjave)

7.3. Vrednotenje izzvanih sledi

V fazi vrednotenja sem najprej ugotavljala, ali se formacije papilarnih linij v neznanih

in znanih odtisih ujemajo. Sledi in odtise sem primerjala s pomočjo lupe. Odtise sem

izpeljala tako, da sem raziskala poti grebenov in dolin, tem sem sledila in jih preštela.

Identificirala sem sedemnajst odtisov, treh sledi pa nisem mogla identificirati, saj niso

bile dovolj kakovostne. S tem sem potrdila hipotezo, ki sem jo postavila v fazi

primerjave.

Pozitivno identifikacijo oziroma ujemanje sem seveda potrdila takrat, ko ni bilo nobenih

razlik v izbranih značilnostih papilarnih linij med sledjo in odtisom papilarnih linij.

Načeloma pomeni pozitivna identifikacija to, da najdemo vsaj dvanajst nesporno

ujemajočih se morfoloških značilnosti med sledjo in odtisom. Izločitev pa razglasimo

takrat, ko najdemo eno samo nedvomno pristno odstopanje v morfoloških značilnostih

med sledjo in odtisom.

Priloga 5. (prikaz ujemanja formacij v odtisu in sledi papilarnih linij v fazi vrednotenja).

7.4. Preveritev izzvanih sledi

Metodologija ACE-V nalaga izvajalcu, da v fazi preveritve izvede ponovno primerjavo

po postopku in korakih, kot jih nalaga metodologija. Torej mora še en neodvisni

preiskovalec opraviti identifikacijo. Pri tem pa le-ta lahko hipotezo prvega preiskovalca

potrdi ali ovrže.

50

V mojem eksperimentu za fazo preveritve nisem uporabila dodatnega preiskovalca

ampak AFIS sistem. V sistem sem vnesla moje sledi in prstne odtise, pridobljene s

pomočjo LIVE SCANA.

Ugotovila sem, da se rezultati mojega dela ujemajo z rezultati primerjave in vrednotenja

opravljenega v AFIS sistemu. To tudi pomeni, da je sistem uspel identificirati istih

sedemnajst sledi z istimi prstnimi odtisi kot jaz, torej je potrdil sedemnajst identifikacij,

treh pa ni identificiral.

Zanimivo pri AFIS sistemu je, da le ta ne postavi vedno najbolj podobnega oz.

skladnega odtisa na prvo mesto, lahko ga, recimo, postavi šele na dvajseto mesto, vse to

pa je povezano predvsem s kakovostjo sledi.

Priloga 6: (prikaz ujemanja formacij papilarnih linij v fazi preveritve)

51

8. ZAKLJUČEK Z eksperimentom sem hotela ugotoviti, ali ACE-V metodologija prinaša v ustaljeno

daktiloskopsko prakso izboljšave, in če metodologija dejansko zagotavlja veljavnost in

zanesljivost zaključkov, ki jih prinaša. V mojem primeru se je pokazalo, da ACE-V

metodologija zagotavlja veljavnost in zanesljivost, saj sem to s fazo preveritve

dokazala. Lahko trdim, da bi ta metodologija prinesla v ustaljeno prakso manj napak,

saj bi se, z upoštevanjem jasnih navodil in zaporedja korakov te metode, dejansko lahko

izognili napakam, ki jih prinaša človeški faktor. Pri fazi analize sem tako ocenila

kvalitativne in kvantitativne atribute prve in druge stopnje, prav tako sem ocenila

jasnost, popačenje zaradi matrice in dejavnike odtisa odlaganja. Z analizo sem tudi

ugotavljala, ali ima odtis vrednost, ali je brez vrednosti. Faza primerjave je pomembna

zato, ker sem z njo zmanjšala populacijo in izločila odtise za nadaljnjo primerjavo.

Primerjava se izvaja na treh nivojih, jaz sem jo izvedla le na prvem in drugem nivoju,

saj je to zadostovalo za identifikacijo. V fazi vrednotenja sem potrdila hipotezo, ki sem

jo postavila v fazi primerjave, kar pomeni, da sem uspela identificirati sedemnajst od

dvajsetih sledi. Poleg tega mi je zadnja faza metodologije, torej faza preveritve,

omogočila dodatni varnostni mehanizem, s katerim sem dodatno potrdila svoje

ugotovitve, za izvedbo zadnje faze preveritve sem namesto še enega izvedenca

uporabila AFIS sistem. Tako bi bile naše identifikacije oziroma neidentifikacije še bolj

verodostojen dokaz v kazenskem postopku na sodišču. Poleg tega standardi in nadzor

zagotavljajo pravilno izvajanje metodologije, saj vzpostavljajo smernice, ki

znanstveniku omogočajo, da prepozna, ali se metoda izvaja dosledno, kdaj deluje

pravilno in kdaj ne, omogoča pa mu tudi, da se izogiba napakam med izvajanjem

metode. Daktiloskopija se razvija tudi z mednarodnim sodelovanjem prek Interpola,

Europola in v zadnjem času preko Preumske pogodbe. Gre za povezanost baz

daktiloskopiranih v oseb drugih evropskih državah (Avstrija, Nemčija in Luksemburg)

in opravljanje daktiloskopskih preiskav z namenom identifikacije prstnih sledi,

obravnavanih na kraju kaznivega dejanja, najhujših kaznivih dejanj in tudi ugotavljanje

identitete določenih oseb, s tem se je posledično zvečalo število narejenih primerjav,

daktiloskopske baze podatkov so večmilijonske, posledično se je s tem povečalo tudi

število podobnih prstnih odtisov. Kar pa zahteva še večjo strokovnost in natančnost

preiskovalcev, da ne pride do zamenjav. Zato je potrebno v prakso vpeljati dosledno

metodo, ki bo opredelila oziroma določala enoznačen postopek z namenom izogibanja

52

napakam oziroma, da bi jih metoda onemogočala. Mislim, da je le vprašanje časa, kdaj

se bo ACE-V metodologija uvedla v našo daktiloskopsko prakso.

53

9. LITERATURA:

• Almog, J. (2000). Visualization. V: Siegel, J. A.: Encyclopedia of forensic

sciences. San Diego; Academic Press.

• Ashbaugh, David R. (1999). Ridgeology, modern evaluative friction ridge

identification, Royal Canadian Mounted Police.

• Azoury, M.; Gabbay, R.; Cohen D. (2003). Esda processing and latent

fingerprint development: the humidity effect. Journal of Forensic Sciences.

• Beeton, M. (2002). Scientific Methodology and the Friction Ridge Identification

Proces. Oshawa, Ontario. Durham Regional Police Service.

• Beliš, M. (2004). Uporaba forenzičnega svetlobnega vira pri detekciji in

vizualizaciji sledi papilarnih linij. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza Maribor.

• Beeton, M. (2002). Scientific Methodology and the Friction Ridge Identification

Proces. Oshawa, Ontario. Durham Regional Police Service.

• Bizjak, N. (2005). Izboljšave na področju odkrivanja in preiskovanja papilarnih

linij. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza Maribor.

• Bramble, S. K., Brennan, J.S. (2000) Chemistry of print residue. Siegel, J.A.:

Encyclopedia of forensic science. San Diego; Academic Press.

• Champod, C.; Lennard, C.; Margot, P.; Stoilović, M. (2004). Fingerprints and

other ridge skin impressions, Boca Raton, CRC Press.

• Delčnjak, J. (2006). Prstne sledi na vinilnih in lateks rokavicah. Diplomsko delo,

Ljubljana, Univerza Maribor

• Dežman, V. G. (1992). Prstni odtisi in daktiloskopija. Življenje in tehnika (julij-

avgust 1992).

• Fajdiga, D. (1998). Koža - anatomija, histologija in fiziologija človeške kože.

Železniki; Pami.

• Hamilton, P. B. (1965). Amino-acids on hands. Nature, 205.

• Kovač M. (1998). Metode odkrivanja storilcev kaznivih dejanj. Pravnik, 53.

54

• Kopar, V. (2006). Zgodovinski razvoj prstnih odtisov na slovenskem.

Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza Ljubljana.

• Lee, H. C.; Gaensslen, R. E. (1994). Advances in fingerprint technology, Boca

Raton, CRC Press.

• Margot, P., Lennard, C. (1994). Methoden zur Sichtbarmachumg von

Fingerabdrucken. Universite de Lausanne.

• Ruhemann, S. (1940). Cyclic di- and triketons. Journal of Chem. Society, 97.

• Oden, S.; von Hofstein, B. (1954). Detection of fingerprints by the ninhydrin

reaction. Nature, 173.

• Trapečar, M., Gerjevič, A., Udovič, B., Vidic, G. (2004). Daktiloskopija. V:

Maver, D. in soavtorji: Kriminalistika – uvod, taktika, tehnika. Ljubljana,

Uradni list RS.

• Tuthill, H.(1994). Individualization: Priciples and Procedures in

Criminalistic.Salem, OR. Lightning Powder Co. Inc.

• Wertheim, P. A. (sept/okt 2000). Scientific Comparison and Identification of

Fingerprint Evidence. The Print, Let. 16, št. 5.

• Žerjav, C. (1994). Kriminalistika. Ljubljana; MNZ RS IC.

Ostali viri

• Navodilo za uporabo Nin DFO komore Weiss Gallenkamp (2006), Ljubljana,

Center za forenzične preiskave; Oddelek za daktiloskopijo.

• Navodilo za uporabo Live Scana. Ljubljana, OKT.

Ustni vri

Martin Aljančič, dipl. varst., oddelek za daktiloskopijo.

55

PRILOGA 1: Prva in druga stran daktiloskopskega kartona, pridobljenega z Live-Scanom.

56

57

PRILOGA 2: Sledi, izzvane z ninhidrinom.

58

PRILOGA 3: Odtis 1 in sled 1 - analiza.

Odtis 1.

Sled 1.

59

PRILOGA 4: Odtis 1 in sled 1 - primerjava (izhodišče).

Odtis 1 izhodišče.

Sled 1 izhodišče.

60

PRILOGA 5: Odtis 1 in sled 1 – vrednotenje.

Odtis 1 – vrednotenje.

Sled 1 – vrednotenje.

61

PRILOGA 6: Preveritev odtisa 1 s sledjo 1.

62

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS

Formalna izobrazba Leta 2000 sem zaključila srednjo šolo za farmacijo in zdravstvo, pridobila sem

izobrazbo laboratorijskega tehnika.

Zaposlitev Od 15. 10. 2000 do 14. 4. 2002 sem bila zaposlena na oddelku za pripravo gojišč na

Medicinski fakulteti (Inštitut za mikrobiologijo in epidemiologijo).

Od 16. 2. 2004 pa sem zaposlena kot kriminalistični tehnik na biološkem oddelku in od

18. 12. 2004 na kemijskem oddelku Centra za forenzične preiskave, Generalne

policijske uprave, Ministrstva za notranje zadeve.

Delovne izkušnje Na oddelku za biološke preiskave sem leta 2004:

- pripravljala reagente in raztopine;

- določevala izvor in vrsto bioloških sledi s preliminarnima testoma za hitro določevanje

semenske tekočine (Phosphatesmo KM, Mackerey-Nigel) in za hitro določevanje krvi

(Hemastix, Bayer) ter Z imunološkima testoma za kri OBTI in semensko tekočino PSA-

CHECK;

- izvajala različne tehnike odvzemanja bioloških sledi z nosilcev;

- pripravljala izolacije DNK iz različnih bioloških sledi z uporabo organske metode,

organske diferencialne metode in z metodo Qiagen;

- določala koncentracijo humane DNK z uporabo kvantitativnega PCR;

- določala profile primerjalnih vzorcev ter pomnoževanje DNK z metodo verižne

reakcije s polimerazo.

V oddelku za kemijske preiskave od leta 2004 do 2009:

- pripravljam vzorce za analizo (homogenizacija, raztapljanje, ekstrakcija);

-pripravljam reagente in raztopine, ki so potrebni za analizo;

-z mikrokemijskimi reakcijami preliminarno ugotavljam prisotnost posameznih zvrsti

drog v vzorcih;

63

- z mikroskopskim pregledom vzorcev ugotavljam morfološke značilnosti;

-opravljam tankoslojno kromatografijo (TLC);

- opravljam plinsko kromatografijo z masno selektivnim detektorjem;

- opravljam tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti;

- opravljam infra rdečo spektrometrijo, ki se uporablja za identifikacijo prepovedanih

drog in za primerjalne analize.

Usposabljanja in dodatna izpopolnjevanja: - leta 2008 sem pridobila strokovni izpit iz javne uprave;

- leta 2007 sem opravila priprave in izpit za izvajanje policijskih pooblastil;

- tečaji za napredno delo z osebnim računalnikom;

- fakultativno učenje nemškega jezika;

- seminarji in usposabljanja iz balistike.

64

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Carmen Kalinger, študentka Fakultete za varnostne vede Univerze v

Mariboru, izjavljam, da sem diplomsko delo z naslovom »Daktiloskopija in ACE-V

metoda« napisala samostojno, s korektnim navajanjem virov, ob pomoči mentorja

Janeza Golje, univ. dipl. fiz., in komentorja Martina Aljančiča, dipl. varst.

3.12.2009 Carmen

Kalinger

65