Univerza v Mariboru
FAKULTETA ZA VARNOSTNE VEDE
DIPLOMSKO DELO DAKTILOSKOPIJA IN ACE-V METODA
Ljubljana, 2009 Carmen KALINGER
1
Univerza v Mariboru
FAKULTETA ZA VARNOSTNE VEDE
DIPLOMSKO DELO DAKTILOSKOPIJA IN ACE-V METODA
Carmen KALINGER
Mentor: Janez GOLJA, uni. dipl. fiz.
Komentor: Martin ALJANČIČ, dipl. varst.
December 2009
2
KAZALO
1. UVOD ..........................................................................................................................7 2. DAKTILOSKOPIJA..................................................................................................8
2.1. Splošno o daktiloskopiji ......................................................................................8 2.2. Razvoj daktiloskopije..........................................................................................8 2.3. Splošno o človeški koži ........................................................................................9
2.3.1. Zgradba kože ..............................................................................................10 2.3.2. Znojnice .......................................................................................................10
2.4. Formiranje papilarnih linij ..............................................................................11 3. PRSTNI ODTISI IN PRSTNE SLEDI ...................................................................14
3.1. Nastanek prstnih sledi .......................................................................................14 3.2. Vrste sledi papilarnih linij ................................................................................15 3.3. Sestava prstnih sledi ..........................................................................................15 3.4. Primerjava sledi in odtisov ...............................................................................16
4. METODE ISKANJA................................................................................................20 4.1. Kako pridemo do sledi ......................................................................................20 4.2. Metode izzivanja papilarnih linij .....................................................................20
4.2.1. Optične metode ...........................................................................................20 4.2.2. Kemijski postopki .......................................................................................23 4.2.3. Fizikalnokemijske metode .........................................................................26 4.2.4. Fizikalne metode.........................................................................................28
4.3. Metode zavarovanja in označevanja sledi papilarnih linij ............................30 4.4. Evidenca prstnih odtisov...................................................................................31 4.5. Hramba podatkov..............................................................................................32
5. ACE-V METODA ....................................................................................................34 5.1. Analiza ................................................................................................................34 5.2. Primerjava..........................................................................................................35 5.3. Vrednotenje........................................................................................................36 5.4. Preveritev ...........................................................................................................37
6. EKSPERIMENT.......................................................................................................41 6.1. Splošno o eksperimentu ....................................................................................41 6.2. Predstavitev uporabljene opreme ....................................................................41
6.2.1. AFIS (Avtomatski sistem za identifikacijo prstnih sledi in odtisov)......41 6.2.2. Komora........................................................................................................43 6.2.3. Live Scan – optični čitalnik........................................................................44
6.3. Priprava vzorcev................................................................................................46 6.4. Izzivanje sledi.....................................................................................................46
7. PREGLED IZZVANIH SLEDI Z ACE-V METODO ..........................................48 7.1. Analiza izzvanih sledi ........................................................................................48 7.2. Primerjava izzvanih sledi..................................................................................49 7.3. Vrednotenje izzvanih sledi................................................................................50 7.4. Preveritev izzvanih sledi ...................................................................................50
8. ZAKLJUČEK ...........................................................................................................52 9. LITERATURA: ........................................................................................................54
3
Kazalo slik
Slika 1: Koža (Maver, 2004) ........................................................................................11 Slika 2: Osnovni vzorci prstnih odtisov (Lee, Gaensselen, 2001).............................12 Slika 3: Morfološke značilnosti papilarnih linij (Lee, Gaensselen, 2001) ...............18 Slika 4: Oblike robov papilarnih linij (Maver, 2004)................................................19 Slika 5: Reakcija ninhidrina z aminokislinami..........................................................24
Kazalo prilog
PRILOGA 1: Prva in druga stran daktiloskopskega kartona, pridobljenega z Live-Scanom................................................................................................................... 56
PRILOGA 2: Sledi, izzvane z ninhidrinom................................................................ 58 PRILOGA 3: Odtis 1 in sled 1 - analiza. .................................................................... 59 PRILOGA 4: Odtis 1 in sled 1 - primerjava (izhodišče). .......................................... 60 PRILOGA 5: Odtis 1 in sled 1 – vrednotenje. ........................................................... 61 PRILOGA 6: Preveritev odtisa 1 s sledjo 1................................................................ 62
4
POVZETEK
Diplomska naloga je razdeljena na dva dela. V prvem delu najprej na splošno govori o
koži, prstnih odtisih in sledeh ter nam s tem predstavi naš preiskovani material. Nato
nam teoretično predstavi ACE-V metodo in uporabo le te v daktiloskopiji.
Drugi del diplomske naloge pa je namenjen eksperimentalnemu delu, v katerem sem
najprej predstavila naprave in orodja, brez katerih izvedba eksperimenta ne bi bila
mogoča. Nato pa sem opravila postopek primerjave prstnih sledi po načelih ACE-V
metodologije.
ACE-V metodologija je razdeljena v štiri faze: analiza, primerjava, vrednotenje in
preveritev. Pri izvedbi metodologije sem sledila smernicam in postopkom, ki so jih
oblikovali, razglasili in odobrili strokovnjaki te discipline s skupnim konsenzom.
Ugotovitve mojega dela pa so, da je ACE-V metodologija uporabna v daktiloskopski
praksi, ker zagotavlja veljavnost in zanesljivost zaključkov, ki jih prinaša.
Istočasno pa vnaša v ustaljeno daktiloskopsko prakso izboljšave, predvsem na nivoju
zanesljivosti pridobljenih rezultatov, kar si zagotovimo s fazo preveritve. Metoda sama
pa nam predvsem zagotavlja, da so rezultati dobljeni usklajeno, objektivno in
zanesljivo.
KLJUČNE BESEDE
Daktiloskopija, prstni odtisi, prstne sledi, ACE-V metodologija, analiza, primerjava,
vrednotenje, preveritev.
5
ABSTRACT
My graduation thesis is divided into two parts. The first part contains general
explanation of human skin, fingerprints and trace, which represents our investigation
material followed by an explanation of theoretical ACE-V method and its use in
fingerprint science.
The second part of the graduation thesis aims to experimental work in which I first
introduced devices and tools, without which the implementation of the experiment
would not be possible. Then I made a comparison of the fingerprint process following
the principles of ACE-V methodology.
ACE-V methodology is divided into four phases: analysis, comparison, evaluation and
verification. In carrying out the methodology I followed the guidelines and procedures,
which have been developed, approved and proclaimed by experts in these subjects with
the common consensus.
The findings of my work are that the ACE-V methodology is useful in fingerprint
practice as it ensures the validity and reliability of the conclusions.
At the same time the method introduces some improvements into the settled fingerprint
practice, particularly at the level of reliability of the results, which is provided with
verification phase. The method itself ensures us that the results are obtained
consistently, objectively and reliably.
KEYWORDS: Fingerprint investigation, Fingerprints, Fingertraces, ACE-V
methodology, Analysis, Comparison, Evaluation, Verification.
6
1. UVOD Potek papilarnih linij se med posamezniki razlikuje in je individualen, zato so sledi
papilarnih linij eden najzanesljivejših dokazov, s pomočjo katerega lahko povežemo
storilca s kaznivim dejanjem. V posameznih primerih lahko takšne sledi pri ogledu
kaznivega dejanja opazimo s prostim očesom, največkrat pa so nevidne in jih je
potrebno narediti vidne. To storimo z različnimi optičnimi, fizikalnimi ali kemijskimi
postopki. Izbira ustreznega postopka je odvisna od površine, na kateri se sled nahaja.
Postopki se po zahtevnosti izvedbe razlikujejo, nekateri se lahko opravijo na kraju
samem, zahtevnejši pa se praviloma opravijo v laboratoriju, kjer se zagotovijo ustrezni
kontrolirani pogoji.
Pri teh postopkih je pomembno, da upoštevamo protokole in metodologije, ki prinašajo
najbolj optimalne rezultate preiskav, imajo znanstven pristop k rešitvi problema in se v
največji možni meri izogibajo napakam. Ker je znanstvena metoda standard, ki se
uporablja v različnih panogah naravoslovja pri znanstvenih raziskavah, so zaključki,
pridobljeni z znanstveno metodo, pogosto splošno sprejeti in velja, da so bila
uporabljena trdna znanstvena načela in postopki.
Vse to velja tudi za ACE-V metodologijo, zato sem se odločila, da jo bom predstavila v
svoji diplomski nalogi, in sicer na področju daktiloskopije. Ugotavljala bom, ali metoda
dejansko zagotavlja veljavnost in zanesljivost zaključkov, ki jih prinaša, in če prinaša
izboljšave v ustaljeno daktiloskopsko prakso.
7
2. DAKTILOSKOPIJA
2.1. Splošno o daktiloskopiji Veda, ki se ukvarja s kožnimi reliefi prstov, dlani in stopal, se imenuje daktiloskopija
(gr. daktylos – prst, skopien – gledati), tuji avtorji pa za omenjeno področje pogosto
uporabljajo izraz papilarologija. Daktiloskopija je uporabna veda, njene zasnove
izhajajo iz anatomije, embriologije, genetike in nevrologije (Ashbaugh, 1999).
Uporablja se za identifikacijo oseb pri pojasnjevanju kaznivih dejanj, temelji pa na
naslednjih spoznanjih (Žerjav, 1994):
1. na svetu ni dveh oseb, ki bi imeli popolnoma enake odtise prstov;
2. vzorci prstov so trajni in se ne spreminjajo (razen po velikosti in pri določenih
degenerativnih boleznih) od rojstva pa vse do razpada trupla;
3. vsak dotik prsta ali dlani z gladko površino pusti na njej sled;
4. papilarne linije tvorijo vzorce, zato je prstne odtise mogoče klasificirati in o njih
voditi daktiloskopske evidence.
Kot osnovne naloge daktiloskopije bi lahko opredelili (Dežman, 1992):
- odkrivanje storilcev kaznivih dejanj po prstnih sledeh in dokazovanje njihove
navzočnosti na kraju kaznivega dejanja;
- ugotavljanje in potrjevanje identitete določenih živih in/ali mrtvih oseb;
- klasificiranje prstnih odtisov in vodenje daktiloskopskih evidenc.
2.2. Razvoj daktiloskopije
Vzorce papilarnih črt so uporabljali že v prazgodovinski dobi. Prve dokaze njihove
uporabe najdemo na Kitajskem v 8. stoletju, kjer so prstne odtise uporabljali za
identificiranje oseb in overitve dokumentov. Prva strokovna razprava o papilarnih
8
linijah je bila napisana leta 1686, avtor Marcello Malpighi je v njej pisal o funkcijah in
obliki kože.
Leta 1823 je Čeh Joannes E. Purkinje predlagal klasifikacijo prstnih odtisov na devet
osnovnih vzorcev. V letih 1888 in 1892 je dr. Francis Galton objavil svoje znamenito
delo Prstni odtisi (Fingerprints). V tistem času je bilo to najizčrpnejše delo o
daktiloskopiji, v njem je razpravljal o klasifikaciji prstnih odtisov in o registracijski
kartoteki. Galton se je pri svoji raziskavi najbolj osredotočil na dednost in rasno
zasnovo, kmalu pa je prišel do spoznanja, da mu raziskave ne prinašajo nobenih
rezultatov. Je pa lahko dokazal, da se prstni odtisi v človeškem življenju ne spreminjajo
in da niti dva prstna odtisa nista povsem enaka. Verjetnost, da bi bila dva prstna odtisa
med seboj popolnoma enaka, je 1 proti 64 bilijonov. Kasneje je Edvard Henry začel
izpopolnjevati Galtonovo delo. Njegov sistem je znan od leta 1897, imenujemo ga
Galton-Henryjev sistem. Ker je bil to eden najboljših klasifikacijskih sistemov, se je
zelo hitro razširil po vsem svetu. Pomemben za razvoj daktiloskopije pa je bil Ivan
Vučetič, Hrvat, ki je emigriral v Argentino, tam je ustanovil identifikacijski urad.
Njegov sistem identifikacije je temeljil na črkah in številkah, zaradi te enostavnosti je
bil dobro sprejet in se je hitro razširil. Vučetič je jemal prstne odtise zapornikom in
sestavil
desetprstno daktiloskopsko kartoteko, bil pa je tudi eden prvih, ki je začel prstne odtise
uporabljati za odkrivaje storilcev kaznivih dejanj.
2.3. Splošno o človeški koži
Za to, da bi lažje razumeli, kako in kdaj nastanejo papilarne linije, moramo poznati
splošno zgradbo kože, njene značilnosti in funkcije.
Koža je največji organ našega telesa. Ima varovalno funkcijo, saj organizem ščiti pred
različnimi mikrobi ter vstopom tekočin in plinov. Poleg varovalne vloge preprečuje
izhlapevanje vode iz telesa in je odličen toplotni izolator. Tehta približno 18 % celotne
telesne teže (Fajdiga, 1998).
Skozi kožo se izločajo razne snovi, ki so v telesu odveč ali pa so za telo škodljive. V
koži imamo čutila za tip, temperaturo in bolečino, prav tako koža sodeluje pri
uravnavanju telesne temperature, ki je pri človeku stalna. Zdrava koža je premazana s
tanko plastjo mešanice znoja, loja in kožnih lusk. To plast, ki površini kože daje
9
mehkobo, prožnost in sijaj, imenujemo zaščitni mastno-kisli plašč. Mastne in kisle
sestavine tega plašča koži omogočajo varovalne sposobnosti.
2.3.1. Zgradba kože
1. Vrhnjica
Vrhnjica ali epidermis je vrhnji del kože. Debela je od 0,03 do 4 mm, najtanjša je na
očesnih vekah, najdebelejša pa na dlaneh in podplatih. Prekrita je z zaščitnim mastno-
kislim plaščem in je zelo aktivna. Celice na njenem dnu se neprestano delijo. Tako
nastajajo nove celice, te postopno kopičijo trdno snov, kreatin. Ko nastaja kreatin, celice
odmirajo in se selijo proti površini vrhnjice, kjer nadomeščajo celice, ki so se oluščile
zaradi drgnjenja kože ob drugo podlago, tako na vseh podlagah, ki se jih dotaknemo,
puščamo svoje celice (Fajdiga, 1998).
2. Usnjica
Usnjica ali dermis je okoli 2 mm debela plast kože, ki leži pod vrhnjico. Sestavljena je
iz gostega vezivnega tkiva, v katerem so žile, živci in mišice ter so prisotni kožni
dodatki. Sestavljajo jo tri plasti (Fajdiga, 1998).
3. Podkožje
Podkožje ali hipodermis je najobsežnejši del kože. Najtanjše je na lasišču in na čelu,
okoli
2 mm, drugje pa je debelo od 4 mm do 9 mm. Sestavljeno je iz vezivnega tkiva
(Fajdiga, 1998).
2.3.2. Znojnice
Znojnice so večcelične, cevaste in eksokrine žleze, ki izločajo znoj. Ležijo globoko v
usnjici in segajo do podkožja, njihovo izvodilo pa poteka spiralasto proti površini kože,
kjer se konča s poro. Znojnice so razporejene po celotni površini telesa, največ jih je na
dlaneh, stopalih in na čelu. Ločimo dve vrste znojnic:
- enkrine znojnice so tiste, pri katerih žlezne celice proizvedejo izloček in ga izločijo;
10
- apokrine znojnice pa so tiste, pri katerih žlezne celice proizvedejo izloček in ga
izločijo skupaj z delom celične stene tako, da so v izločku tudi deli žlezne celice
(Fajdiga, 1998).
Zgradba kože je prikazana na sliki 1.
Slika 1: Koža (Maver, 2004)
2.4. Formiranje papilarnih linij
Papilarne linije se pričnejo formirati v devetem tednu fetusovega razvoja in so
popolnoma razvite v štirinajstem tednu. Papilarne linije tvorijo značilne oblike, ki jih
delimo na štiri osnovne vzorce: ločni, jelkasti, zankasti in krožni, kar je prikazano na
sliki 2.
11
Slika 2: Osnovni vzorci prstnih odtisov (Lee, Gaensselen, 2001)
Potek papilarnih linij je individualen, posledično tudi vsak prsti odtis. Ni dveh oseb, ki
bi imeli na blazinicah prstov enak potek papilarnih linij, kar velja tudi za enojajčne
dvojčke. Za razliko od DNK analize, s katero enojajčnih dvojčkov zaenkrat še ne
moremo ločiti med seboj, lahko to zelo zanesljivo storimo s primerjavo njihovih prstnih
odtisov. Ravno tako se potek papilarnih linij razlikuje na prstih iste osebe.
Potek papilarnih linij se pri posamezniku ne spremeni od rojstva do razpada trupla,
razen v primerih trajnih poškodb (npr. globoke vreznine, opekline) in pri degenerativnih
boleznih (Trapečar, Gerjevič, Udovič, Vidic, 2004).
Že na začetku je bilo omenjeno, da je daktiloskopija pomembna za identifikacijo oseb in
za pojasnjevanje kaznivih dejanj.
Pri postopku daktiloskopiranja gre za odvzem prstnih odtisov osebe (žive ali mrtve) z
namenom, da ugotovimo ali preverimo njeno identiteto ali pa te odtise uporabimo za
primerjavo s sledmi, najdenimi na kraju kaznivega dejanja.
Kadar poslušamo ali beremo o daktiloskopiji, pogosto naletimo na napačno pojmovanje
ali uporabo terminov prstni odtis in prstna sled. Potrebno je torej ločiti med prstnimi
odtisi in prstnimi sledmi (Maver, 2004):
- prstni odtisi so odvzeti odtisi prstov in dlani določeni osebi;
12
- prstne sledi ali sledi papilarnih linij (prstov, dlani in podplatov stopal) pa so
odtisi, ki nastanejo nevede ob dotiku določene površine na kraju kaznivega
dejanja.
Oddelek za daktiloskopske preiskave na Centru za forenzične preiskave opravlja
preiskave prstnih sledi, sledi dlani, rokavic, obuval ter sledi bosih stopal, vodijo
evidenco daktiloskopiranih oseb ter identifikacijske postopke na zaprosilo Interpola.
Število delovnih mest v daktiloskopskem laboratoriju je zapolnjeno z desetimi
zaposlenimi, od tega je sedem izvedencev. Instrumentalna-tehnična oprema, katero
uporabljajo na oddelku za daktiloskopijo, obsega binokularne lupe, različno opremo za
izvajanje kemijskih, fizikalnih in optičnih postopkov izzivanja ter izboljšanja vidnosti
sledi papilarnih linij in sledi obuval, ciankrilatno komoro, forenzični svetlobni vir.
Uporabljajo tudi dva računalniška sistema, in sicer računalniški sistem za preiskave
sledi obuval (SICAR) ter računalniško podprt sistem za preiskavo prstnih sledi in
prstnih odtisov AFIS (automated fingerprint identification system).
13
3. PRSTNI ODTISI IN PRSTNE SLEDI
Prstni odtisi pomenijo odvzete odtise prstov in dlani. Odtisi se lahko vzamejo ročno, s
pomočjo tiskarskega črnila, s katerim se pobarva zgornje členke prstov ter dlani. Na
policijskih upravah, mejnem prehodu Obrežje in na Centru za forenzične preiskave pa
se uporabljajo sodobnejše metode z optičnimi čitalniki.
Prstni odtisi se odvzemajo predvsem osumljencem kaznivih dejanj, osebam, ki jim je
potrebno preveriti identiteto, ter mrtvim osebam, prav tako zaradi preverjanja identitete
(Kovač, 1998).
Prstne odtise oziroma odtise papilarnih linij prstov, dlani in podplatov stopal, ki jih
storilec kaznivega dejanja pusti na kraju kaznivega dejanja, imenujemo sledi. V primeru
najdbe sledi papilarnih linij na kraju kaznivega dejanja, lahko le-te uporabimo kot
prepričljiv dokaz, da je bil osumljenec fizično prisoten na določenem kraju oziroma v
stiku z določenim predmetom.
Sledi papilarnih linij so torej tisti odtisi, ki nastanejo nehote in nezavedno, običajno v
kontekstu kaznivega dejanja, medtem ko prstni odtisi nastanejo zavedno in načrtno, s
točno določenim namenom v postopku daktiloskopiranja. Dodatna razlika je tudi v tem,
da so sledi v večini primerov nevidne, saj so mešanica izločkov enkrinih in holokrinih
žlez, zaščitnega mastno-kislega plašča kože ter snovi iz okolja, prstni odtisi pa so
narejeni s pomočjo drugih medijev (live scan ali barva).
3.1. Nastanek prstnih sledi
Kot smo že omenili, so prstne sledi oziroma sledi dlani, prstov in stopal sledi, ki jih je
storilec nevede pustil na kraju kaznivega dejanja, pomembne pa so predvsem zaradi
dokazovanja storilčeve prisotnosti na kraju kaznivega dejanja (Trapečar in sodelavci,
2004).
Papilarne linije so črte, ki se nahajajo na členkih prstov rok in nog ter na dlaneh in na
podplatih ter so individualna značilnost posameznika.
14
Na teh linijah so znojne pore, skozi katere se ves čas izloča znoj, ki v stiku s površino
na njej pusti sled.
Delovanje znojnic je odvisno od razpoloženja in duševnega stanja. Močno se potimo,
kadar nas je strah ali smo razburjeni.
Kako sled nastane in kako dolgo se na določeni površini obdrži, je odvisno od količine
znoja in kakovosti storilčeve kože, njegovega psihičnega stanja, vrste podlage, ki se je
je storilec dotaknil, temperature in vlažnosti prostora ter vremenskih pogojev, ko gre za
sledi na prostem.
3.2. Vrste sledi papilarnih linij
1. Vidne sledi
So sledi, ki jih opazimo s prostim očesom. Nastanejo takrat, ko se površine dotaknemo s
prsti, ki so umazani (obarvane sledi), kadar se dotaknemo mehke ali prašne podlage
(vtisnjene sledi) ali kadar med sledjo in površino pride do reakcije (Trapečar in
sodelavci, 2004).
2. Nevidne ali latentne sledi
So tiste sledi, ki jih ne vidimo s prostim očesom in jih je zato potrebno z različnimi
postopki narediti vidne. Takšnih sledi je v praksi največ (Trapečar in sodelavci, 2004).
3.3. Sestava prstnih sledi
Prstna sled je mešanica naravnih izločkov in snovi iz okolja. Naravne izločke kože
izločajo ekrine, epokrine in holokrine žleze, ki so po koži razporejene neenakomerno
(Almog, 2000).
Znoj enkrinih žlez je do neke mere prisoten v vsaki prstni sledi, saj so te žleze
najštevilčnejše prav na prstih, dlaneh in podplatih, medtem ko znoj apokrinih in
holokrinih žlez najdemo le v tistih prstnih sledeh, katerih prsti so bili v stiku z obrazom,
hrbtom, pazduho ali spolovili.
15
Enkrini znoj je brezbarven, bister, voden, brez vonja in rahlo slanega okusa.
Njegova glavna sestavina je voda, ki predstavlja 99,0 % do 99,5 % enkrinega znoja,
ostali deleži pa so v njej raztopljene organske in anorganske snovi (Trapečar in
sodelavci, 2004).
Prstne sledi pa ne sestavlja le enkrini znoj, ampak tudi zaščitni mastno-kisli plašč, ki
nastane, ko se znoj na površini kože pomeša z lojem in odpadnimi roževinastimi
luskami.
Loj ali sebum je moten, masten, rumen in gost izloček, ki ga sestavljajo različni lipidi,
kot so mast, vosek, skvalen in holesterol, izločajo pa ga holokrine žleze (Fajdiga, 1998).
Te so najštevilčnejše in najbolj aktivne na seboroičnih predelih, tj na lasišču, čelu, med
obrvmi, na nosu, za ušesi, okoli spolovil in med lopaticama na hrbtu (Bramble,
Brennan, 2000).
3.4. Primerjava sledi in odtisov
Da bi ugotovili, ali se prstna sled in prstni odtis ali pa dva odtisa ujemata, je potrebno
med njima opraviti primerjavo.
Primerjava se običajno opravlja med prstnimi sledmi in prstnimi odtisi, kadar pa
ugotavljamo identiteto določene osebe, se primerjava opravlja med dvema ali več
prstnimi odtisi. Postopek primerjave prstnih sledi in prstnih odtisov poteka v treh
nivojih.
1. Prvi nivo
Je primerjava osnovnega vzorca. Prstni odtisi se po Galton-Henreyjevem
klasifikacijskem sistemu razvrščajo v štiri osnovne vzorce: krožne, ločne, zankaste
(leve, desne) in jelkaste, ki so prikazani na sliki 2 (Beliš, 2004).
Največ vzorcev je zankastih, in sicer nekaj nad 60 % (skupaj leve in desne zanke),
sledijo krožni vzorci, ki jih je nad 30 %, medtem ko je ločnih in jelkastih vzorcev
skupaj le 5–8 %. Obstajajo pa tudi sestavljeni vzorci, kot so recimo vzorec iz dveh zank,
16
vzorec iz zanke in krožnega vzorca, reketi, dvojčki in pa naključni vzorci, ki se jih ne da
razvrstiti v nobeno izmed omenjenih skupin (Trapečar in sodelavci, 2004).
Samo na podlagi ujemanja v osnovnem vzorcu ne moremo sklepati, da je neko sled
pustila določena oseba, ali pa potrditi identitete določene osebe, saj se navedeni vzorci
pri posameznikih ponavljajo.
Poleg primerjave osnovnega vzorca se na prvem nivoju lahko opravi tudi primerjava
razdalje oziroma širine med zunanjim terminusom (sredina delte) in notranjim
terminusom (točka v središču vzorca). Razdalja se ugotavlja s štetjem papilarnih linij, ki
potekajo med terminusoma.
Delta je trikotna tvorba, ki jo oblikujeta dve razhajajoči se papilarni liniji (odprta delta)
ali pa ena papilarna linija, ki se cepi v dva kraka (zaprta delta), od katerih ena linija ali
krak potekata nad središčem vzorca, drugi pa pod njim.
Delta je lahko na levi strani vzorca (desna zanka), desni strani vzorca (leva zanka) ali na
obeh straneh vzorca (krožni). Pri nekaterih vzorcih, kot so ločni ali jelkasti, delte ne
najdemo (Trapečar in sodelavci, 2004).
2. Drugi nivo
Kadar se sled in odtis ali pa odtisa med seboj ujemata v osnovnem vzorcu in tudi v
razdalji ter številu papilarnih linij, ki potekajo med terminusom (če je to na sledi možno
prešteti), se primerjava nadaljuje z ugotavljanjem ujemanja v obliki in razporeditvi
morfoloških značilnosti papilarnih linij, kar predstavlja drugi nivo primerjave.
Drugi nivo pomeni ujemanje v obliki in razporeditvi individualnih značilnosti.
Individualne značilnosti pomenijo vsak odklon od normalnega poteka papilarnih linij in
so različnih oblik, ki jih imenujemo: končujoče linije, vilice, pike, črtice, otočki, kljuke
in mostički. Vsak prst ima več deset individualnih značilnosti.
Primerjava morfoloških značilnosti med dvema prstnima odtisoma običajno ne
predstavlja posebne težave, drugače pa je pri primerjavi med prstno sledjo in prstnim
odtisom, saj je morfoloških značilnosti na sledeh običajno manj in so tudi slabše vidne.
V primeru ujemanja v zadostnem številu morfoloških značilnosti lahko zanesljivo
sklepamo, da je prstno sled pustila določena oseba, ali pa lahko potrdimo identiteto
določene osebe (Beliš, 2004). Po pravilu, ki ga je postavil Edmond Lockard, velja, da če
17
se sled in odtis ujemata v več kot 12 morfoloških značilnosti, to pomeni, da
identifikacija ni vprašljiva (Clarck, 2000). Gre za najpogosteje uporabljen nivo
primerjave. Individualne značilnosti so prikazane na sliki 3.
Slika 3: Morfološke značilnosti papilarnih linij (Lee, Gaensselen, 2001)
3. Tretji nivo primerjave
To je zadnji nivo primerjave, običajno pa se uporablja le pri primerjavah med prstno
sledjo in prstnim odtisom. Kadar na prstni sledi ni vidnih dovolj morfoloških
značilnosti, se lahko uporabi primerjava v obliki in razporeditvi znojnih por na
papilarnih linijah ter primerjava oblike robov papilarnih linij.
Tretji nivo primerjave tako predstavljata poroskopija in roboskopija. Poroskopija
pomeni primerjavo oblike in razporeditve znojnih por, pri čemer za pozitivno
identifikacijo zadostuje od dvajset do štirideset skladnih por. Na odtisu dlani je več kot
2000 por. Začetnik poroskopije je bil Edmond Locard (Trapečar in sodelavci, 2004).
18
Roboskopija pa se uporablja za primerjavo oblike robov papilarnih linij. Njen začetnik,
Salil Chatterjee, je s proučevanjem robov papilarnih linij odkril, da se papilarne linije
razlikujejo tudi po obliki robov.
Ugotovil je, da se na njihovih robovih pojavlja sedem oblik, ki jih je opredelil kot:
ravna, konveksna, koničasta, mizna, žepna, konkavna ali kotna oblika (Trapečar in
sodelavci, 2004). Oblike robov in papilarnih linij so prikazane na sliki 4.
OBLIKA ROBOV PAPILARNIH LINIJ Simbol Ime
⎯ ravna
konveksna ∩ konkavna ∪
⎨ koničasta
kotna ∧ Ω žepna oz. mizna
Slika 4: Oblike robov papilarnih linij (Maver, 2004)
Znojne pore in robovi papilarnih linij so vrsta značilnosti, ki so zaradi svoje majhnosti
na sledeh redko vidne. Zato se tretji nivo primerjave uporablja zelo redko in vedno v
povezavi s predhodno ugotovitvijo vsaj manjšega števila skladnih morfoloških
značilnosti med sledjo in odtisom.
19
4. METODE ISKANJA
4.1. Kako pridemo do sledi Na kraju kaznivega dejanja se najprej začne postopek iskanja sledi papilarnih linij. S
pomočjo miselne rekonstrukcije vizualno in hkrati temeljito pregledamo površino, kjer
bi se lahko nahajale sledi papilarnih linij. Ker pa niso vse sledi vidne, si pri tem
pomagamo s svetlobo, ki jo pod določenim kotom in z izbrano valovno dolžino
usmerimo na tista mesta, kjer iščemo nevidne sledi papilarnih linij. Tako najdeno sled
označimo z zaporedno številko, poleg položimo merilo in jo fotografiramo. Takšna sled
je uporabna za nadaljnje daktiloskopske preiskave. Prikriti odtisi so sestavljeni iz
številnih aminokislin, ki se izločajo skozi pore prstnih konic. Ti odtisi pustijo sled na
vsakem predmetu, ki se ga dotaknemo. Osnovni element prikritih prstnih odtisov je
ponavadi znoj, ki večji del sestoji iz vode, in se posuši v kratkem času. Ostale
komponente pa so predvsem trdne snovi in na površini ostanejo dlje časa.
Postopki, ki jih uporabljamo za iskanje sledi papilarnih linij, so odvisni od tega, ali jih
bomo uporabili na kraju kaznivega dejanja ali v laboratoriju, od površine, na kateri
bomo sledi izzivali, ali obstojnosti sledi in tehnične opremljenosti v danem trenutku
(Gerjevič, 2007).
Površine, na katerih iščemo prstne sledi, delimo na porozne, polporozne in neporozne
(Champod, Lenard, Margot, Stoilovic, 2004). Med porozne površine spadajo papir
karton, les, omet, lepenka in druge. Za porozne površine je značilno, da sled prodre v
podlago. Med neporozne površine spadajo lakirane površine, steklo, plastika, kovine
oziroma vse površine, kjer podlaga sledi ne absorbira in ta ostane na njeni površini.
Med polporozne površine pa spadajo tiste površine, ki jih ne moremo uvrstiti v prej
naštete.
4.2. Metode izzivanja papilarnih linij
4.2.1. Optične metode
To so nedestruktivne metode, saj z njimi ne poškodujemo sledi in njihovih nosilcev.
Optične metode uporabimo za iskanje prstnih sledi, običajno pred ostalimi postopki
20
izzivanja. Pri teh metodah navadno uporabimo močno svetlobo v kombinaciji z
različnimi optičnimi filtri. S tem povečamo kontrast med sledjo in podlago, na kateri se
snov nahaja, in s tem izboljšamo vidnost sledi. Najbolj znana naprava je forenzični
svetlobni vir. Optične metode so enostavne in učinkovite, uporabne so v laboratoriju in
na terenu (Margot, Lennard, 1994).
Forenzični svetlobni vir
Forenzični svetlobni vir se uporablja za vizualizacijo že izzvanih prstnih sledi na
različnih površinah. Večina sledi je nevidnih s prostim očesom, v tem primeru je
pomembna uporaba forenzičnega svetlobnega vira. To je najpogosteje uporabljena
optična metoda iskanja sledi. Uporablja se na samem kraju kaznivega dejanja, predvsem
pa v forenzičnih laboratorijih pri iskanju, zbiranju, fotografiranju in zavarovanju sledi.
Forenzični svetlobni vir se uporablja za sledi obuval, prstne sledi, biološke sledi,
ostanke strelnega orožja in sledi kontaktnih vlaken.
Poleg tega, da je to ena najpogosteje uporabljenih metod, je tudi ena najboljših optičnih
metod iskanja prstnih sledi. Če je kontrast med prstno sledjo in podlago, na kateri se ta
sled nahaja, preslab, da bi sled lahko fotografirali, v tem primeru uporabimo forenzični
svetlobni vir.
Z uporabo takšnega svetlobnega vira povečamo kontrast med sledjo in njeno podlago,
kar nam omogoči, da sled lahko vidimo in jo fotografiramo. Kontrast lahko povečamo s
fluorescenco ali z absorpcijo svetlobe tako, da izkoristimo lastnosti različno obarvanih
površin, ki pri različnih valovnih dolžinah svetlobe različno absorbirajo in odbijajo
svetlobo. Pri fluorescenci se pojavi problem, kadar podlaga fluorescira močneje kot
sama sled, kar nam prepreči njeno vidnost. Zato je pred začetkom izzivanja sledi
potrebno preveriti, kakšne so svetlobne lastnosti podlage, in glede na to izbrati ustrezen
reagent. V nekaterih primerih lahko to dosežemo tudi s samo nastavitvijo valovne
dolžine vzbujevalne svetlobe.
Forenzični svetlobni vir je vir močne bele svetlobe (ksenonska žarnica), ki obsega
ultravijolično, vidno in infrardeče območje svetlobe, opremljen z različnimi optičnimi
filtri, ki omogočajo uporabo različnih enobarvnih spektrov svetlobe. Pri preiskavah
sledi s forenzičnim svetlobnim virom je potrebno upoštevati, da je človeško oko bolj
občutljivo na barve, ki se nahajajo v sredini vidnega spektra (rumena in zelena barva),
kot pa na tiste, ki se nahajajo na robovih (vijolična in rdeča barva).
21
Bistvene komponente forenzičnega svetlobnega vira so ( Beliš, 2004):
- žarnica (določa moč svetlobnega vira in mora imeti dolgo življenjsko dobo);
- filter za izločanje IR žarkov (uporablja se za izločitev infrardečega sevanja iz
svetlobe, ki jo proizvaja ksenonska žarnica. Filter odbija infrardeče sevanje,
prepušča UV in vidni del svetlobnega spektra. Imeti mora visoko prepustnost
UV in vidne svetlobe);
- optični filtri (omogočajo uporabo različnih enobarvnih spektrov svetlobe. Barva
posamezne svetlobe je določena s centralno valovno dolžino optičnega filtra,
valovna širina in maksimum prepustnosti takšnega filtra pa določata čistost in
moč proizvedene svetlobe);
- kondenzacijske leče (zbirajo proizvedeno svetlobo in svetlobni snop usmerijo na
majhno točko, kjer se na napravo priklopi svetlobni vodnik);
- svetlobni vodnik (svetlobo v obliki svetlobnega snopa s pomočjo svetlobnega
vodnika iz naprave usmeri na preiskovano površino);
- zbirna leča (leča na koncu svetlobnega vodnika omogoča oblikovanje
svetlobnega snopa v obliki kroga z ostrim robom. Jakost in valovna dolžina
svetlobe sta po vsej površini takšnega kroga enaki. Takšna enakomerna
porazdelitev svetlobe je pomembna predvsem zaradi kasnejšega fotografiranja
sledi).
Pri uporabi forenzičnega svetlobnega vira moramo paziti na ustrezno osebno zaščito, saj
njegova uporaba predstavlja nevarnost za zdravje. Pri delu z napravo moramo imeti
haljo in rokavice, največji poudarek pa je na zaščitnih očalih, saj je svetloba, ki jo
proizvaja, zelo intenzivna in lahko trajno poškoduje oči.
Fluorescenca
Fluorescenca je rezultat interakcije svetlobe in snovi. Svetlobo, s katero delujemo na
snov, imenujemo vzbujevalna svetloba ali eksitacijska svetloba. Po absorbciji fotona
ima molekula snovi presežek energije, ki je enaka energiji absorbiranega fotona. Da bi
molekula zopet prišla do ravnovesnega stanja, mora prenesti del presežene energije na
ostale molekule. Ta proces se verižno nadaljuje, količina energije upada, saj se del te
energije pretvori v toploto.
22
Na koncu molekula odda presežek energije v obliki fotona in tako doseže svoje prejšnje
ravnovesje. Energija oddanega fotona je manjša od prejetega fotona. Tako sproščeni
fotoni so vidni kot fotoluminiscenca. Fotoluminiscenca je lahko fluorescenca, ki traja le
toliko časa, kot na snov deluje vzbujevalna svetloba, in preneha takoj, ko svetlobo
odstranimo ali snov ne deluje več. Namen fluorescence je doseči maksimalno
fluorescenco sledi z minimalno fluorescenco ozadja (Bizjak, 2005).
Optični filtri:
Optični filtri predstavljajo pomemben del forenzičnih svetlobnih virov, s pomočjo
katerih lahko uporabljamo samo določeno barvno svetlobo ali posamezne valovne
dolžina svetlobe.
Poznamo tri vrste filtrov:
- kratkovalovni filtri (prepuščajo svetlobo krajših valovnih dolžin in odbijajo ali
absorbirajo ostalo);
- dolgovalovni filtri (prepuščajo svetlobo dolgovalovnih dolžin in odbijajo ali
absorbirajo ostalo);
- enobarvni filtri (prepuščajo enobarvne spektre v določeni valovni dolžini ter
odbijajo ali absorbirajo ostalo svetlobo).
Pri delu s forenzičnim svetlobnim virom se moramo zavedati, da ni nobene splošne
metode odkrivanja sledi, ki bi bila najboljša za vse vrste površin in za vse starosti
prstnih sledi. S forenzičnim svetlobnim virom ne poškodujemo sledi in njihovih
nosilcev. Gre za najpogosteje uporabljeno optično metodo iskanja sledi, ki se lahko
uporablja tako v forenzičnih laboratorijih kot na terenu. Njegova uporaba je bistvena,
saj je večina sledi nevidnih s prostim očesom (Bizjak, 2005).
4.2.2. Kemijski postopki
Te metode se uporabljajo za prstne sledi na poroznih površinah, za izzivanje se
uporabljajo srebrov nitrat, ninhidrin in DFO (Margot in sodelavci, 1994).
1. Ninhidrin
Ninhidrin ( 2,2-dihidroksindan-1,3-dion) je kristalni prah, topen v vodi in drugih
polarnih topilih. Kristalizira iz etanola v bledo rumene prizme. V primeru, da prah
23
segrejemo na 25 do 130 ºC, se obarva vijoličnordeče. Pri 130 do 140 ºC se prah sprime
in postane temno rdeč. Ninhidrin razpade pri temperaturi 241 ºC (Ruhemann, 1940).
Hranimo ga v temnem in hladnem prostoru. Potek reakcije je razviden na sliki 5.
Slika 5: Reakcija ninhidrina z aminokislinami
Raztopina ninhidrina je aminokislinski reagent, ki je stavljen iz:
- reagenta samega;
- organskega topila (etanol oz. metanol), da obdrži reagent v raztopini;
- ocetne kisline (da poteka reakcija pod rahlo kislimi pogoji)
- in nosilnega topila, ki sestavlja večji del raztopine. Nosilno topilo mora biti
hlapljivo, netoksično, nevnetljivo in nepolarno, da je raztapljanje črnila na
površinah, kjer izzivamo sledi, čim manjše.
Ninhidrin reagira s primarnimi in sekundarnimi amini (aminokislinami, proteini,
peptidi), prisotnimi v izločkih prstov in dlani. Pri tem nastane temno vijolično obarvan
resonančno stabiliziran anion, znan pod imenom Ruhemannova vijolična (Champod in
sodelavci 2004).
Na takšen način reagirajo le alfa aminokisline, zato je reakcija ninhidrina z
aminokislinami, peptidi in amini pri analizi široko v uporabi.
Uporaben je tudi za izboljšanje vidnosti sledi. Pomembnost ninhidrina za preiskovanje
latentnih sledi sta leta 1954 ugotovila Oden in Hofstein ter postopek predlagala za
kriminalistična preiskovanja (Oden, von Hofstein, 1954).
Ekrine žleze izločajo vrsto različnih aminokislin, ki so prisotne v prstnih sledeh.
Ninhidrin ni specifičen reagent za posamezne aminokisline, ampak reagira na enak
način z različnimi aminokislinami, zato vsaka aminokislina, prisotna v prstnih sledeh,
prispeva k izboljšanju vidnosti sledi (Hamilton, 1965).
24
Aminokisline so stabilne komponente, ki ne reagirajo s celulozo, prisotno v papirju in
lesu, ter prodrejo v notranjost podlage. Posledica tega je, da lahko izzovemo zelo stare
sledi in da so te tudi dobro vidne.
Na rezultat reakcije vplivajo (Azoury, Gabbay, Cohen, 2003):
- temperatura, relativna vlažnost;
- koncentracija raztopine ninhidrina in vrsta podlage;
- tip aminokisline in njena koncentracija, ki določata, ali bo do reakcije prišlo;
- pH reakcija je bolj učinkovita v kislem okolju, mnogi beli papirji vsebujejo kredo
(CaCo3) kot polnilo ali belilo, ta ustvari plast preko papirja, kar preprečuje, da ninhidrin
prodre globlje v papir; to preprečimo, če raztopini ninhidrina dodamo kislino.
Za izzivanje sledi papilarnih linij na papirju se običajno uporabljata dve metodi, in sicer
pršenje reagenta na površino ali pa namakanje papirja v reagent, vendar pri tej metodi
reagent z uporabo postopoma kontaminiramo. Papir, katerega smo prepojili z
ninhidrinom, nato pustimo, da se posuši na zraku ali pa ga nekaj minut sušimo v
digestoriju.
Samo dobro posušen papir je pripravljen za nadaljnjo obdelavo v komori. Sledi se lahko
razvijajo na sobni temperaturi v 24 do 48 urah. Reakcija je najbolj učinkovita, ko je
relativna vlaga med 50 in 80 % .
Segrevanje za pospešitev reakcije, kadar pogoji niso kontrolirani, ni priporočljivo, ker
vodi do obarvanja podlage. Najboljše rezultate dosežemo, če izzivanje poteka v
kontroliranih pogojih pri temperaturi 80 ºC in 65-odstotni relativni vlažnosti. Čas
izzivanja v takšnih pogojih je običajno med dvema in tremi minutami ( Navodilo 2006).
Absorpcijski spekter Ruhemanove vijolične na papirju ima dva absorpcijska
maksimuma, in sicer ozek pas s sredino pri 415 nm (vijolični del vidnega spektra) in
širše območje absorpcije pri valovni dolžini 560 nm ( zeleno-rumena), kar je prikazano
na sliki (Champod in sodelavci, 2004).
Dober kontrast dosežemo tudi takrat, kadar uporabljamo belo svetlobo in na objektiv
fotoaparata namestimo fotografski zeleno rumen filter.
25
2. Diazaflurorenon (DFO)
DFO je reagent, ki reagira z aminokislinami v prstnih sledeh in jih obarva bledo
vijolično. DFO uporabljamo za izzivanje prstnih sledi na poroznih in polporoznih
površinah. V primerjavi z ninhidrinom je prednost tega reagenta, da imajo tako izzvane
sledi, brez kakršnekoli dodatne obdelave, močno fluorescenco pri sobni temperaturi. Za
potek reakcije je potrebna primerna temperatura, rezultate pa dosežemo v zelo kratkem
času. Reakcija med sledmi in reagentom je zelo podobna reakciji z ninhidrinom.
Postopek za izzivanje z DFO-jem je zelo preprost. Površino papirja napršimo z
reagentom ali pa list namočimo v reagent. Z pršenjem dosežemo boljše rezultate in
preprečimo kontaminacijo. Liste papirja nato osušimo v digestoriju ali v drugem
zračnem prostoru. Če želimo, da reakcija poteka hitreje, je potrebno tako obdelan papir
dodatno segreti. Pomagamo si lahko s pečico, paziti moramo, da je papir predhodno
dobro osušen, v nasprotnem primeru lahko pride do eksplozije. Tako izzvane sledi bodo
pri dnevni svetlobi zelo blede barve in le v redkih primerih bodo izzvane sledi tako
intenzivne, da jih bo mogoče fotografirati z absorpcijo svetlobe. Absorpcijski
maksimum takšnih sledi je pri svetlobi z valovno dolžino pri približno 560 nm.
Prstne sledi izzvane z DFO-jem imajo zelo močno fluorescenco, ne da bi bilo potrebno
takšne sledi še dodatno obdelati ali hladiti.
Vedeti moramo, da imajo sledi, izzvane z DFO-jem, najmočnejšo fluorescenco takoj po
toplotni obdelavi površine. Zaradi vpliva relativne zračne vlažnosti v prostoru začne
intenzivnost fluorescence upadati. Lahko jo obnovimo s ponovnim segrevanjem sledi
oz. podlage, na kateri smo sledi izzvali. V praksi se je izkazalo, da z DFO-jem
izzovemo dvakrat do trikrat več sledi kot z ninhidrinom. Prav tako je bilo ugotovljeno,
da določen odstotek prstnih sledi iz nepojasnjenih razlogov ne reagira z DFO-jem
(Gradivo CFP, 2003).
4.2.3. Fizikalnokemijske metode
Te metode niso primerne za uporabo na terenu in se uporabljajo samo v laboratorijih,
saj je na rezultate izzivanja treba počakati vsaj štiriindvajset ur. Sled na kraju kaznivega
dejanja je torej potrebno zavarovati skupaj s podlago. Za izzivanje sledi na poroznih
površinah se uporabljajo jodove pare, za gladke, neporozne, pa cianoakrilati (Margot
in sodelavci, 1994).
26
Cianoakrilatni estri
Cianoakrilatni estri so v vsakdanjem življenju bolj znani kot sekundna lepila. Gre za
reagent, ki se uporablja za izzivanje sledi na neporoznih površinah. Hlapi cianoakrilata
reagirajo z določenimi sestavinami, izločki enkrinih in holokrinih žlez. Hlapi
polimerizirajo na sledeh papilarnih linij in tvorijo čvrst, bel polimer, ki mu pravimo
policianoakrilat. Še posebej dobro se izzovejo sledi mastnih prstov, ravno tako
cianoakrilat reagira na vlago in nekatere vodotopne (enkrine) komponente v prstnih
sledeh. Cianoakrilatne estre so v ta namen prvič uporabili na Japonskem.
Ker so cianoakrilatni estri zdravju škodljive snovi, ki dražijo predvsem nosno sluznico
in sluznico oči, je potrebno z njimi ravnati zelo previdno, paziti moramo, da nismo
izpostavljeni delovanju hlapov. Zato se izzivanje prstnih sledi s tem reagentom opravlja
izključno v posebej za to izdelanih komorah, t. i. cianoakrilatnih komorah. Takšne
komore omogočajo delo v kontroliranih pogojih. Vgrajene imajo tudi prezračevalne
sisteme s filtri, ki odstranijo škodljive hlape.
Trden cianoakrilatni polimer ne absorbira svetlobe, temveč odbija večino valovnih
dolžin v vidnem delu svetlobnega spektra. Za pregled površine, na kateri smo sled
izzvali s cianoakrilatnimi estri, uporabimo poševno usmerjeno svetlobo. Pri opazovanju
ali fotografiranju ne potrebujemo filtrov.
Cianoakrilatni estri dajejo odlične rezultate pri izzivanju sledi na neporoznih površinah,
težava pa je, kadar so takšne sledi izzvane na zelo svetlih ali belih površinah, saj je tudi
policianoakrilat bele barve. V tem primeru ni kontrasta med podlago in izzvano sledjo
in je potrebo kontrast med podlago in izzvano sledjo povečati z barvili. Pri delu z barvili
moramo biti zelo pazljivi, saj sledi ne smemo preveč izzvati, ker v tem primeru barvilo
obarva tudi vmesne prostore med papilarnimi linijami, s tem pa izgubimo potrebne
detajle prstnih sledi. Najpogosteje uporabljamo fluorescentna barvila, ki pri določeni
valovni dolžini svetlobe fluorescirajo. Predpogoj za uporabo takšnih barvil je možnost
uporabe forenzičnega svetlobnega vira. Najpogosteje uporabljeno barvilo je Basic
Yellow 40. To barvilo izzvane sledi oz. policianoakrilat obarva rumeno. Ker obarva vse
površine, katerih so se oprijeli cianoakrilatni estri, je potrebno že v postopku izzivanja
sledi s cianoakrilatnimi estri paziti, da sledi niso predolgo izpostavljene njihovemu
delovanju. Obdelane sledi so rahlo vidne že pri beli svetlobi, pravi učinek pa je dosežen
27
šele z uporabo primerne vzbujevalne svetlobe svetlobnega forenzičnega vira in
ustreznih zaščitnih očal (Gradivo CFP, 2003).
4.2.4. Fizikalne metode
Te metode so zelo dobre za izzivanje latentnih prstnih sledi in se zato v praksi
najpogosteje uporabljajo. Z nanašanjem različnih praškov (aluminijev, grafitni, sajasto
črn, magnetni in fluorescentni prašek) ali small particle reagent (SPR) na različne
površine, povzročimo obarvanje nevidnih prstnih sledi (Margot in sodelavci, 1994).
Praški
Poznamo več vrst praškov, s katerimi lahko izzovemo sledi papilarnih linij. Pomembno
je, da pred uporabo teh praškov nosimo zaščitna očala in masko. Praške delimo na dve
skupini:
na luskaste in zrnaste praške.
1. Luskasti praški
Luskasti praški so iz aluminija, broma ali zlata. Ker so zelo občutljivi, je z njimi možno
izzvati največ sledi. Če prstne odtise izzovemo s temi praški, jih enostavno in hitro
zavarujemo. Za zavarovanje se uporabljajo samolepilni trakovi in instant folije. Če so
sledi pravilno zavarovane na foliji ali traku, jih je možno takoj primerjati z odtisi. Pri
nas se uporabljajo praški, kot npr. Silver Special in druge praški proizvajalca BVDA
(Delčnjak, 2006).
Luskaste praške delimo na koncentrirane, specialne in instantne. Med vsemi naštetimi
so za uporabo najzahtevnejši koncentrirani praški, vendar pa le-ti dajejo najlepši potek
črt pri kasnejši preslikavi.
• Silver Special: njegova oznaka je B-32000. Zelo uporaben je za relativno čiste,
ravne površine, kot so steklo, barvan les, kovinsko pohištvo in trda plastika.
Odličen kontrast dosežemo na temnih površinah. Sledi zavarujemo na črne
folije ali samolepilni trak (Delčnjak, 2006).
• Gold Special: njegova oznaka je B-33000. Uporablja se za iskanje sledi na
svetlečih površinah. Ta prašek je zelo občutljiv, kadar je sled zamazana, isto
sled večkrat posnamemo z daktiloskopsko folijo. Sledi se tudi pri tem prašku
zavarujejo na črne folije ali samolepilni trak (Delčnjak, 2006).
28
2. Zrnasti praški
Ti praški imajo zrnaste osnovne delce in so manj občutljivi kot luskasti praški. Sledi,
izzvane z zrnastimi praški, so običajno bolj zamazane. Zaradi tega je potrebno tovrstne
sledi pred zavarovanjem na daktiloskopske folije fotografirati ob merilu. Zrnasti praški
se na površine nanašajo s čopiči, ti pa so navadno iz veveričje dlake. Poznamo več vrst
zrnastih praškov, npr. Swedish Soot Powder Mix, Black Special.
• Swedish Soot Powder Mix: Njegova oznaka je B-42000. Mi ga poznamo kot
sajasti prašek, je zelo primeren za delo s čopičem, se zelo dobro oprijema na
sled in minimalno na ostalo površino (Delčnjak, 2006).
• Black Special: njegova oznaka je B-34000. S tem praškom izzivamo sledi z
relativno čistih površin, kot so porcelan, emajlirani gospodinjski aparati, indigo
papir in karton (Delčnjak, 2006).
Če izzivamo sled s čiste, nelepljive, ravne in neporozne površine, uporabimo srebrni
(aluminijev) luskasti prašek. Sled zavarujemo s samolepilnim trakom, instant ali pa na
črno daktiloskopsko folijo. Če se površine, na katerih izzivamo sled, slabo držijo svoje
osnove, so razpokane in se luščijo, lahko uporabimo luskaste ali pa zrnaste praške.
Dobro je, če takšne sledi pred izzivanjem fotografiramo. Na zelo umazanih površinah in
lakiranih površinah pa je
optimalna uporaba zrnastih praškov. Sledi je možno tudi uliti, iz teh ulitkov se naredi
odtis.
Čopiči
Ravno tako kot različne praške poznamo tudi različne čopiče, s katerimi nanašamo te
praške. Kot sem že omenila, je v Sloveniji najbolj razširjena uporaba čopičev iz
veveričje dlake, ker so primerni za nanašanje vseh vrst praškov. Drugače so v uporabi
še čopiči iz marabujeve in zefirjeve dlake. Slednji so primerni za velike površine, kadar
uporabljamo luskaste praške. Zelo pomembno je, da so površine, na katerih
uporabljamo čopiče, suhe in nemastne, če tem pogojem ni zadoščeno, pride do
kontaminacije. Pomembno pa je tudi, da preiskovalec za vsako vrsto praška uporabi
drug čopič.
29
4.3. Metode zavarovanja in označevanja sledi papilarnih linij
Sledi papilarnih linij se lahko zavarujejo na različne načine:
• s fotografiranjem,
• z daktiloskopsko folijo,
• s samolepilnimi trakovi,
• s silikonskimi materiali.
Vsaka sled je na kraju fotografirana oziroma dokumentirana:
• s številko sledi,
• z merilom, ki je ponavadi dodano že k številki,
• s smerjo sledi ( če je potrebno, kar oceni kriminalistični tehnik).
Pri sledeh, ki so zavarovane z daktiloskopskimi ali instant folijami, lepilnimi trakovi,
pride do drugačnega zavarovanja in podajanja podatkov, doda se:
• številka sledi,
• številka zadeve oziroma ogleda,
• datum ogleda oziroma zavarovanja sledi.
Podatki, ki so dostopni na terenu, se napišejo na samem kraju kaznivega dejanja, ostale
podatke se dopiše, ko se do njih pride. Ponavadi se doda tudi podpis preiskovalca. Vse
to označevanje in dokumentiranje trenutnega stanja na samem kraju kaznivega dejanja
je zelo pomembno kriminalistično oziroma forenzično dejanje. Vsaka sled mora biti
ustrezno dokumentirana in označena, da je lahko skozi različne spise sledljiva in da ne
izgubi svoje procesne in dokazne vrednosti. Napake pri ogledih niso dopustne, saj jih
kasneje v raznih preiskavah in sodnih postopkih ni več možno popraviti.
Sledi papilarnih linij se pošiljajo v AFIS sistem na obrazcu KT-17 (mac3). Vse sledi
papilarnih linij morajo biti fotografirane v merilu 1 : 1 ter uporabne za identifikacijo.
Vsaka sled mora dobiti oznako, ki se mora ujemati s tisto oznako, s katero je bila
označena sled na kraju kaznivega dejanja, ter potem vnesena v zapisnik. Kriminalistični
tehniki opravijo izločitveni postopek primerjave sledi z odtisi oseb, za katere je možno,
da so prišle v stik s predmetom, na katerem je bila izzvana sled ter kasneje zavarovana.
Z vsemi morebitnimi osumljenci, za katere obstaja sum, da so povzročili to kaznivo
30
dejanje, morajo opraviti primerjavo sledi z njihovimi odtisi. Nato v označena polja
določenega obrazca nalepijo neidentifirane sledi papilarnih linij, dodajo tekstovni del in
vse skupaj pošljejo na oddelek za daktiloskopijo na CFP za vnos v AFIS sistem. Na
kriminalistični tehniki se hranijo vsi originali izzvanih sledi oziroma zavarovanih sledi.
Ko se sledi vnesejo v AFIS sistem, se pošiljatelju vrnejo obrazci. Če je katera izmed
preiskovanih sledi identificirana, se fotokopiji obrazca priloži tudi strokovno mnenje o
daktiloskopski identifikaciji (Kopar, 2006).
4.4. Evidenca prstnih odtisov
Osebni podatki se lahko obdelujejo na dva načina:
• s sredstvi informacijske tehnologije (avtomatizirana obdelava),
• ročno.
Centralna zbirka prstnih odtisov vseh daktiloskopiranih oseb, ki je shranjena v sistemu
AFIS, se nahaja v Centru za forenzične preiskave GPU. AFIS je računalniško podprt
sistem za identifikacijo prstnih odtisov in odtisov dlani. Iz daktiloskopskega obrazca so
vanj vneseni prstni odtisi, odtisi dlani in CR številke daktiloskopiranih oseb. V sistemu
AFIS ne bomo našli nobenih osebnih podatkov posameznika. Osebni podatki in drugi
podatki daktiloskopiranih oseb ter roki hrambe podatkov so shranjeni v aplikaciji FIO
daktiloskopija. Centralna zbirka daktiloskopiranih obrazcev se nahaja na Centru za
forenzične preiskave, lokalne zbirke (kopije) so shranjene na SKP PU. Za tujce se
zbirke obrazcev, ki so originali, nahajajo v Centru za tujce (CT) UUP GUP; v enoti za
varovanje in strožji policijski nadzor Postojna in na izpostavi CT Prosenjakovci
(Kopar, 2006).
Vsak obrazec ima svoj predpisan način, kako se vnesejo osebni in drugi podatki. Če se
vnašajo podatki v aplikacijo FIO-daktiloskopija, se vnesejo izključno na podlagi že
izpolnjenega daktiloskopskega obrazca na SKP PU ali na policijski enoti, ki je izpolnila
ta daktiloskopski obrazec oziroma je opravila daktiloskopiranje osebe. Po vnosu vseh
teh podatkov v to aplikacijo mora oddelek kriminalistične tehnike SKP PU opraviti še
nekaj nalog:
31
- na daktiloskopski obrazec mora v rubriko »številka« odtisniti črko »T«, ki
pomeni, da je gradivo trajno;
- iz aplikacije je potrebno v rubriko »črtna koda« pripisati CR številko
daktiloskopirane osebe (ta številka je sicer devetmestna, a ni potrebno pripisati
vodilnih ničel);
- na tako izpolnjen obrazec je potrebno kopirati in v ustrezno kopijo kopiranega
obrazca v rubriko »pokazatelj«, odtisniti oznako »kopija« z rdečo barvo.
Original se hrani na Centru za forenzične preiskave, kopija pa v lokalni zbirki na
oddelku kriminalistične tehnike SKP PU (Kopar, 2006).
4.5. Hramba podatkov Za hrambo podatkov obstajajo predpisi in zakoni, ki predpisujejo, koliko časa je
potrebno določene podatke imeti v zbirki. Za osebne podatke so navodila, da se
shranjujejo le toliko časa, dokler je potrebno, da se doseže namen, zaradi katerega so se
zbirali oziroma nadalje obdelovali. Ko je namen dosežen, se osebni podatki zbrišejo,
uničijo ali blokirajo, če seveda niso opredeljeni kot arhivsko gradivo, kar ureja Zakon o
arhivskih gradivih in arhivih. Vsi ti podatki se hranijo do ustavitve policijske preiskave
oziroma do zaključka akcije varovanja. Ko pretečejo ti roki, se podatki iz policijskih
evidenc obravnavajo s predpisi o poslovanju organov javne uprave. Vendar imajo
potem policisti in pristojne osebe dostop do njih le v primeru preiskovanja suma storitve
kaznivega dejanja.
Vsak zapis se po vnosu razloga, zakaj je prišlo do daktiloskopiranja, opremi z
zastaralnim rokom; njegov začetek je enak datumu, ko je prišlo do daktiloskopiranja.
Teh rokov hrambe na daktiloskopske obrazce ni potrebno pisati, ker so razvidni iz
aplikacije FIO-daktiloskopija. Daktiloskopski obrazci se hranijo v omarah z oznako
stalna zbirka dokumentarnega gradiva, tako v centralni zbirki kot v lokalnih zbirkah.
Podatki, ki so zbrani v evidencah daktiloskopiranih oseb, se lahko posredujejo organom
tujih držav ali mednarodnim organom na podlagi njihove prošnje. Pred tem
posredovanjem mora policija dobiti zagotovila, da ima država, v katero se podatki
pošiljajo, urejeno varstvo osebnih podatkov in da jih bodo uporabili samo za svoje
namene. O predanih podatkih se mora zabeležiti, kdaj so bili poslani, komu in zakaj.
32
Podatke lahko posreduje le CFP, razen če gre za posredovanje znotraj policije. Organom
tujih držav se podatki posredujejo le preko Sektorja za mednarodno policijsko
sodelovanje (Kopar, 2006).
33
5. ACE-V METODA (»Analysis, Comparison, Evaluation, Verification« – analiza, primerjava, vrednotenje,
preveritev)
5.1. Analiza
V tej fazi temeljito pregledamo latentni odtis, da bi v celoti razumeli parametre prenosa
odtisa in odlaganja, ki vplivajo na videz, jasnost in popačenje značilnosti papilarnih
linij. Analiza je razdeljena na štiri:
1. dejavniki odtisa in odlaganja,
2. ocena jasnosti,
3. ocena popačenja zaradi medija,
4. ugotavljanje vrednosti/brez vrednosti.
FAZA ANALIZE ACE-V METODE
Koraki postopka
Fazo analize uporabljamo z namenom, da bi omejili značilnosti papilarnih linij na
njihove osnovne komponente. V tej fazi temeljito ocenimo lastnosti in atribute
značilnosti papilarnih linij v neznanem latentnem odtisu. (Beeton, M., 2002).
Preiskovalec izvede kvalitativne in kvantitativne ocene detajlov 1., 2. in 3. stopnje.
Izvede se ocena vzrokov/dejavnikov popačenja in njihovega učinka na latentni odtis.
Temu sledi ocena stopnje jasnosti, ki jo ima odtis.
Nazadnje se ugotovi vplive na odlaganje odtisa, kot so vrsta substrata (površine),
matrica/ostanek, smer dotika in pritisk. Preiskovalec nazadnje odloči, ali obstaja dovolj
kakovostnih informacij, da bi bila primerjava upravičena.
V znanstveni metodi je to faza opazovanja in opisovanja. Tvori jo vrsta opažanj, katerih
namen je pridobiti razumevanje ugotovljive skupine dogodkov, v našem primeru so to
značilnosti papilarnih linij, njihov videz in vplivi, ki delujejo nanje.
S tem dobimo vpogled v hipotezo, ki jo bomo oblikovali kasneje (v našem primeru, da
je mogoče uporabiti ujemanje značilnosti papilarnih linij kot temelj identificiranja). To
hipotezo nato testiramo, da ugotovimo, ali jo je mogoče ovreči.
34
5.2. Primerjava
Pri vsakem od naslednjih delov pregledamo značilnosti papilarnih linij, ali so z znanim
odtisom skladne znotraj dopustnih meja, ki so bile že ugotovljene v fazi analize.
Faza primerjave se razdeli na štiri korake:
1. Izberemo izhodišče značilnosti papilarnih linij.
2. Pri preizkusih za detajle prve stopnje se osredotočimo predvsem (vendar ne
izključno) na orientiranost odtisa, vrsto vzorca, potek grebenov in žariščne točke.
3. V preizkusih za detajle druge stopnje ugotavljamo (vendar ne izključno) obliko,
lokacijo, orientiranost in skupinsko povezanost individualnih značilnosti.
4. Osredotočimo se (vendar ne izključno) na znojnice in robove papilarnih linij.
FAZA PRIMERJAVE V ACE-V METODI
Koraki postopka
To je sistematični, ciklični pristop k primerjanju značilnosti papilarnih linij, ki smo ga
ugotovili že v fazi analize, da bi dokazali, ali se ujemajo z znanim odtisom.
To je izmenično pregledovanje, saj gremo z neznanega in se približujemo znanemu.
(Tuthill, H., 1994). Začnemo s pregledom 1. stopnje in opazujemo vrsto vzorca in
potek grebenov. Za izhodišče vzamemo skupino detajlov v neznanem latentnem odtisu,
ki si jih zapomnimo in jih primerjamo z znanim odtisom. Opazujemo lastnosti in
značilnosti papilarnih linij (2. in 3. stopnja) ter iščemo znan odtis, ki je skladen z
značilnostmi papilarnih linij, opaženimi v neznanem latentnem odtisu.
Preučimo atribute, ki smo jih opazili v fazi analize, da bi ugotovili raven ujemanja
oziroma prisotnosti razlik med značilnostmi papilarnih linij (Beeton, M., 2002).
Izmenično pregledovanje v fazi primerjave ACE-V je uvod v strukturo znanstvene
metode.
Faza primerjave je postopek »zmanjševanja populacije«, da se izločijo znani odtisi za
nadaljnje proučevanje v sledečih fazah ACE-V. Izločitev dosežemo z opazovanjem
detajlov
1. stopnje, ki jih proučujemo v fazi analize.
35
V kolikšni meri je mogoče jasno opazovati značilnosti papilarnih linij ter ustrezno
oceniti njihove atribute v tej fazi primerjave, bo osnova, na kateri bo predlagana
hipoteza predvidena in potrjena v fazi vrednotenja
5.3. Vrednotenje
V tej fazi ACE-V se za načela in postopek identifikacije papilarnih linij krepko
zanašamo na znanstveno metodo. Izvajalci, ki upoštevajo protokol ACE-V, se bodo
izognili človeškim napakam in bodo v nadaljevanju poskrbeli, da bo stopnja napak pri
vedi identifikacije papilarnih linij enaka nič.
Faza vrednotenja se razdeli na tri korake:
1. Predlagamo okvirni zaključek, da je latentni odtis prišel iz istega vira kot znani odtis.
2. V celoti raziščemo odtise in neprekinjeno opazujemo značilnosti papilarnih linij, da
tako testiramo okvirni zaključek.
3. Formuliramo zaključek, najsi bo to individualizacija, neidentifikacija ali negotovo, in
sicer na osnovi tega, kako opažene značilnosti papilarnih linij lahko vodijo do končne
individualizacije.
FAZA VREDNOTENJA ACE-V
Koraki postopka
Ko preiskovalec najde območje, kjer se značilnosti papilarnih linij dosledno ujemajo pri
znanem in latentnem odtisu, sprejme odločitev, da bo oblikoval okvirni zaključek
(narejeno, narejeno, ni dovolj podrobnosti), ki bi vodil do individualizacije, izločitve ali
negotovega stanja.
Okvirni zaključek testiramo tako, da izvedemo nadaljnje preiskave primerjave
neznanega odtisa z znanim.
Napravi se ocena tega, kako bistveno je ujemanje oziroma neujemanje detajlov. Uporabi
se vse znane odtise, ki so nam na voljo. Upoštevamo vse variacije in razlike v videzu
med odtisoma.
36
Presodimo o kvalitativnem in kvantitativnem ujemanju opaženih detajlov glede na to,
kako jasno so odtisnjeni in kakšno stopnjo dopustnosti smo ugotovili. »Izpeljemo
odtis«, tako da raziščemo poti grebenov in poti dolin, jih preštejemo in jim sledimo.
Individualizacijo razglasimo, ko najdemo skladne ujemajoče detajle v takem številu in
takega pomena, da ni več verjetna možnost, da bi šlo za naključen pojav takega odnosa
pri drugem prstnem odtisu, kjer ne bi bilo nobenih bistvenih, nerazložljivih razlik.
Izločitev potrdimo, ko najdemo eno samo nedvoumno pristno odstopanje v detajlih
papilarnih linij med znanim in latentnim odtisom.
Ko preiskovalec oblikuje odločitve za vzpostavitev okvirnega zaključka, uporablja
deduktivno sklepanje, da predvidi, da bo vrednotenje atributov, orientiranost, oblike,
lokacije in skupinske povezanosti detajlov papilarnih linij 2. stopnje in 3. stopnje, če je
potrebno, razkrilo zadostne informacije, da bo individualizacija potrjena.
V fazi vrednotenja je naslednji korak eksperiment po znanstveni metodi, v katerem
iščemo značilnosti papilarnih linij, katerih prisotnost bi razveljavila individualizacijo.
(Wertheim, P. A., 2000). To se v znanstveni metodi imenuje dokazovanje nične
hipoteze.
Nazadnje uporabimo korak zaključka in potrditve hipoteze. Odtisi so v celoti pregledani
in vsaka razločna značilnost papilarnih linij je ovrednotena. V tej fazi ocenimo ujemanje
značilnosti papilarnih linij, prisotnih v obeh odtisih, da ugotovimo, ali okvirni zaključek
drži. Če drži, je hipoteza potrjena in izvede se zaključek individualizacije.
5.4. Preveritev
Še en preiskovalec izvede neodvisno preiskavo individualnega latentnega odtisa. Ko je
ta faza zaključena, potrjena individualizacija predstavlja znanstveno znanje, ki ga je
mogoče uporabiti kot pričanje izvedenca.
Faza preveritve se razdeli na pet korakov:
1. Neodvisno izvedemo celoten postopek, od analize do vrednotenja.
2. Neodvisno pridemo do zaključka.
3. Razpravljamo o obeh neodvisno doseženih zaključkih, da ugotovimo ujemanje.
4. Zabeležimo in poročamo, da je zaključek dokazan in individualizacija končana.
37
5. Po potrebi se ukvarjamo z morebitnimi neskladji, v soglasju s postopki, ki jih ima
posamezna organizacija za reševanje sporov.
FAZA PREVERITVE ACE-V
Koraki postopka
Za identifikacijo papilarnih linij, podobno kot za druge primerjalne forenzične
discipline, uporabljamo objektiven, neodvisno izveden korak preveritve kot zadnjo fazo
metodologije ACE-V.
Preiskovalec, ki opravlja drugo preiskavo z namenom preveritve, ne sme pričakovati, da
bo imel ista opažanja in ocene kot prvotni preiskovalec. Tako drugi preiskovalec
neodvisno opravi preiskavo od faze analize do ovrednotenja.
Postopek preveritve lahko uporabimo kot nasprotujoči znanstveni eksperiment, ki daje
prednost ovržbi individualizacije, ki jo je ugotovil prvotni preiskovalec. (Beeton, M.,
2002). Postopek potrjevanja zaključene individualizacije je izkazano ponovljiv in
zanesljiv.
Faza preveritve je bistveni sestavni del metodologije AEC-V, saj z njo dokažemo
individualizacijo tako, da je zadoščeno znanstveni metodi.
Individualizacija, ki je dokazana v fazi preveritve, šteje za potrditev individualizacije
kot veljavne, dokazane, testirane hipoteze.
Nadaljnja uporaba preveritve potrjuje, da imajo preiskovalci ustrezno usposobljenost in
da se osnovna hipoteza vede identifikacije papilarnih linij neprestano testira, skladno z
znanstveno metodo. Metodologija ACE-V je še toliko bolj znanstvena, ker je
objektivne, odprte in eksplicitne narave.
Sestavni del faze preveritve so odpravljanja metodoloških in administrativnih napak ter
ukrepi za povečanje zaupanja.
V fazi preveritve se ukvarjamo s kriteriji v povezavi z znano ali potencialno stopnjo
napak pri tej metodologiji. Metodologija ACE-V v ocenah, izvedbi in interpretaciji ne
vsebuje lažnih pozitivnih rezultatov. Pri tej metodologiji lahko občasno pride do napake
izvajalca, toda stopnja napake za samo metodologijo ACE-V je nič.
38
Razlike v značilnostih papilarnih linij
Nekaj izgube ter razhajanja v kakovosti in količini informacij, ki so vidne v značilnostih
odtisnjene kože, tako v znanem kot v neznanem odtisu, lahko pričakujemo. Od
odloženega latentnega odtisa nikoli ne pričakujemo, da bo zajel in upodobil vso
kakovost in količino značilnosti kože s papilarnimi linijami, ki jih vidimo v znanem
odtisu. Na podlagi tega postopek primerjanja vključujemo v meje dopustnosti
odstopanj.
Vzrok in naravo različnosti lažje razumemo, če uporabimo tehnike, kot so preštevanje
grebenov in sledenje grebenov, ob upoštevanju drugih značilnosti papilarnih linij v
neposredni bližini.
Če je vzrok različnosti mogoče pripisati popačenju, je artefakt, ki ga ustvari tako
popačenje, za preiskovalca znotraj meja dopustnosti odstopanja. Ti artefakti so
preprosto pojavitve značilnosti papilarnih linij, ki niso natančno enake za znani in
neznani odtis.
Če pa vzroka različnosti ni mogoče pripisati posameznemu, vidnemu dejavniku, ki ga je
mogoče opredeliti kot popačenje, potem je nezmožnost identificiranja vzroka različnosti
za preiskovalca že zunaj sprejemljivih meja dopustnosti odstopanja. V tem primeru
različnost velja za neizpodbitno pristno odstopanje v značilnostih papilarnih linij in je
zadosten vzrok, da odtis izločimo.
Stopnje dopustnosti razlik v značilnostih papilarnih linij
Dopustnost je stopnja, do katere preiskovalec lahko sprejme različnosti v značilnostih
papilarnih linij med latentnim in znanim odtisom. Do presoje o vzroku različnosti pride
na osnovi opazovanja značilnosti papilarnih linij in njihove interakcije s podlago
oziroma matrico.
Nekaj izgube ter razhajanja podrobnosti v kakovosti in količini informacij, ki so vidne v
značilnostih odtisnjene kože v latentnem odtisu, lahko pričakujemo. Od odloženega
latentnega odtisa nikoli ne pričakujemo, da bo zajel in upodobil vso kakovost in
količino značilnosti kože s papilarnimi linijami, ki jih vidimo v znanem odtisu. Na
podlagi tega v postopek primerjanja vključujemo meje dopustnosti odstopanj.
39
Stopnjo dopustnosti določimo glede na stopnjo jasnosti, ki je razvidna iz latentnega
odtisa. Če je latentni odtis jasnejši, sme biti dopustnost odstopanja nižja. Tako različnost
značilnosti papilarnih linij postane manj sprejemljiva.
Velja pa tudi obratno: pri latentnih odtisih, ki niso tako jasni, določimo višji prag
stopnje dopustnosti odstopanja. Tako različnost značilnosti papilarnih linij postane bolj
sprejemljiva. Z manjšo jasnostjo se mora povečati število papilarnih linij (in običajno
tudi fizična velikost odtisa kože, ki je nastal s trenjem), da bi dosegli individualizacijo.
40
6. EKSPERIMENT
Eksperimentalni del diplomske naloge je bil izveden na Centru za forenzične preiskave
v Ljubljani pod vodstvom komentorja. Z eksperimentom smo ugotavljali, ali ACE-V
metoda:
- v ustaljeno daktiloskopsko prakso prinaša izboljšave,
- zagotavlja veljavnost in zanesljivost zaključkov.
6.1. Splošno o eksperimentu
Za izvedbo eksperimenta sem uporabila reagent, ki se tudi v praksi najpogosteje
uporablja na poroznih površinah. Izbrala sem tovarniško pripravljeno delovno raztopino
ninhidrina (proizvajalec Sirchie, oznaka delovne raztopine 201CL).
Poleg osebnih zaščitnih sredstev in običajnih laboratorijskih pripomočkov sem za
izvedbo eksperimenta uporabila naslednjo opremo:
- digestorij, za pripravo in sušenje vzorcev;
- NIN-DFO komoro proizvajalca Weiss-Gallenkamp, model FDC018, za
izzivanje sledi v kontroliranih pogojih;
- optični čitalnik LIVE SCAN proizvajalca Motorola;
- računalniški sistem AFIS, ki nam je služil za evalvacijo rezultatov, torej smo
ugotovljene rezultate potrdili z AFIS sistemom namesto s še enim izvedencem.
6.2. Predstavitev uporabljene opreme
6.2.1. AFIS (Avtomatski sistem za identifikacijo prstnih sledi in odtisov)
Prvi AFIS sistem so izdelali leta 1974, leto zatem pa ga je začel uporabljati FBI.
Slovenska policija uporablja AFIS sistem od leta 2001 za vnos prstnih odtisov, sledi
papilarnih linij in za daktiloskopske primerjave.
AFIS nam ponuja mnoge pomembne rešitve, ena od teh je hitra zmožnost shranjevanja
in primerjava daktiloskopskih zbirk, pripomore pa tudi k porastu složnosti v
41
klasifikacijskih in primerjalnih kriterijih. AFIS nam omogoča dve tehniki ujemanja
prstnih odtisov. Prva je tehnika individualne značilnosti, druga pa tehnika korelacije. Pri
prvi omenjeni tehniki se najprej poiščejo točke individualnih značilnosti, nato pa sledi
včrtavanje njihovih sorazmernostnih položajev na prstni odtis. Pri drugi tehniki, torej pri
korelacijski, je osnova soodnosnost in je uporabna tudi zato, ker rešuje nekatere
pomanjkljivosti prve tehnike. AFIS zahteva natančno lokacijo registracijske točke
prenosa in rotacije podobe, temu pravimo tudi afektiranje.
Sistem AFIS nam omogoča daktiloskopske primerjave v več bazah, in sicer: primerjave
desetprstnih odtisov z bazo odtisov papilarnih linij, omogoča tudi primerjave
neidentificiranih sledi papilarnih linij z odtisov papilarnih linij.
Obdelava prstnih odtisov v sistemu AFIS poteka po naslednjem zaporedju:
- ustanovitev baze,
- zajem vzorca,
- vzorčenje,
- primerjava zajetega vzorca v bazi,
- rezultat.
Potek dela s sistemom AFIS
Vnos prstnih sledi se opravi na CFP-ju. Uradi kriminalistično tehničnih uprav pošljejo
vse daktiloskopske kartone na CFP v fizični obliki, po novem pa s pomočjo optičnih
čitalnikov v elektronski obliki že v sam AFIS sistem.
Predhodno kriminalistični tehniki na upravah preverijo kakovost odvzetih prstnih
odtisov, potrdijo identiteto daktiloskopiranih oseb ter opravijo vnos daktiloskopiranja v
FIO.
Oddelek za daktiloskopijo na CFP-ju uporablja AFIS sistem podjetja Printak Motorola
Company. Uporablja pa verzijo Omnitrak 9.8. Ta sistem vključuje digitalno kamero z
visoko resolucijo, optični čitalnik in tiskalnik, s katerim natisnemo daktiloskopske
kartone in poročila. Delovna postaja Omnitrak omogoča skeniranje prstnih odtisov in
dlani ter kontrolo kakovosti odvzema prstnih odtisov in pregled vnesenih-iskanih sledi.
AFIS sistem je nameščen na dveh lokacijah, strežnik Omnitrak je nameščen na UIT-ju,
delovni postaji (6) print scan (3) in multi print (3) pa sta nameščeni v CFP-ju.
42
6.2.2. Komora
Kontrolirane pogoje smo zagotovili s pomočjo NIN-DFO komore WEISS
GALLENKAMP, FDC018, ki jo uporabljamo na Centru za forenzične preiskave.
Komora je namenjena izzivanju sledi papilarnih linij z ninhidrinom in DFO-jem.
Natančna nastavitev temperature in relativne zračne vlažnosti v delovnem prostoru
komore nam omogoča, da reakcije potekajo v optimalnih pogojih, kar je pomembno za
uspešno reakcijo in posledično tudi za dobre rezultate pri izzivanju sledi (Weiss
Gallenkamp, 2006).
Deli naprave:
1. odprtina za zrak: skozi odprtino hlape iz komore usmerimo v odzračevanje in s
tem preprečimo, da bi v prostor laboratorija uhajali škodljivi hlapi;
2. odprtina za pretok zraka: namenjena je nastavitvi pretoka zraka v komori;
3. pokrov luči;
4. gumb brisalca stekla: omogoča čiščenje stekla v notranjosti komore in s tem
boljšo kontrolo samega postopka;
5. zapiralo vrat s ključavnico;
6. kontrolna plošča: namenjena je različnim nastavitvam temperature, vlage in
želenega procesa.
Notranjost komore je razdeljena na delovni prostor in predprostor komore. Zrak s
pomočjo ventilatorja kroži iz predprostora komore v delovni prostor prek kombinirane
sonde, ki pošilja signal elektronsko vodenim regulatorjem. Elektronsko vodeni regulator
primerja dejansko temperaturo in relativno zračno vlago v delovnem prostoru komore z
želeno temperature ter relativno zračno vlago, ki jo je nastavil uporabnik. Morebitna
zaznana razlika v temperaturi ali vlagi se sprotno uravnava z vklopom grelcev ali
vlažilnikov (Weiss Gallenkamp, 2006).
Pri izzivanju sledi papilarnih linij je pomembna izbira želenega postopka. Lahko
izbiramo med ninhidrinom ali DFO-jem. Glede na izbrani postopek nastavimo primerno
temperaturo in relativno zračno vlažnost v delovnem prostoru komore.
Čas izzivanja nastavimo na uri, ki nas z zvočnim alarmom opozori na potek potrebnega
časa za postopek izzivanja. Vse te nastavitve naravnamo na kontrolni plošči.
43
Po vsaki nastavitvi komore z novimi parametri za temperaturo in relativno zračno vlago
je potrebno počakati, da komora te nastavitve doseže in nato še 30 min, da se komora
stabilizira. Po stabilizaciji komore lahko vstavimo preiskovani material (Navodilo,
2006).
Pri uporabi komore je potrebno opozoriti tudi na varnost pri delu, samo komoro pa
moramo tudi redno vzdrževati.
6.2.3. Live Scan – optični čitalnik
Sistem LIVE SCAN je namenjen daktiloskopiranju osumljencev kaznivih dejanj po
določilih ZKP, pri čemer se baza odtisov papilarnih linij v AFIS sistemu nadgrajuje
neposredno.
Sistem LIVE SCAN je sestavljen iz dveh enot, računalnika za preverjanje po FIO
evidenci in same LIVE SCAN enote. Za uspešno delo je potrebno oboje.
Postopek odvzema prstnih odtisov z Live Scanom
Daktiloskopiranje
S križcem v zgornjem desnem kotu »Massage Manager« se pojavi uporabniški vmesnik.
S pritiskom na »Finish« to okno zapremo in pojavi se prvi uporabniški vmesnik.
Postopek daktiloskopiranja se prične s klikom na »Criminal«.
1. Izpiše se uporabniški vmesnik, ki nas poziva k vnosu kode osebe, praviloma
dvanajstmestne CR-številke, ki je v postopku daktiloskopiranja.
2. Po vnosu kode in potrditvi se nam pojavi v spodnji uporabniški vmesnik, v
katerega vnašamo osebne podatke daktiloskopirane osebe. Incidenta ID tukaj ne
moremo več vnesti, saj je ta enak kodi s točke 1. Tudi na tem sistemu je
potrebno potrditev identitete navesti.
3. Ko vnesemo osebne podatke s klikom na »Next«, pridemo do uporabniškega
vmesnika, s katerim začnemo jemati odtise s prstov in dlani.
4. Pojavi se uporabniški vmesnik. Na levi strani je t. i. števec postopka, ko je rdeča
kljukica pred postopkom oz. pred korakom, je le-ta že opravljen. Tisti, ki je
44
obarvan s svetlo modro, je trenutno v obdelavi. Z zeleno pod kvadratki za odtise
je opisano, kar je potrebno storiti.
Vrstni red jemanja prstnih odtisov je sledeč:
Istočasni odvzem odtisov štirih prstov desne
roke
Istočasni odvzem odtisov štirih prstov
leve roke
odtis desnega palca odtis levega palca
odtis desnega kazalca odtis levega kazalca
odtis desnega sredinca odtis levega sredinca
odtis desnega prstanca odtis levega prstanca
odtis desnega mezinca odtis levega mezinca
odtis desne dlani odtis leve dlani
5. Postopek je načeloma tak, da na čitalnik položimo prst, dlan ali vse štiri prste ter
kliknemo s stopalko. Prsti naj bodo navlaženi (oseba naj se popraska po glavi ali
naj si namili roke). Odtis se odčita, na to smo opozorjeni z zvočnim signalom ali
s sporočilom v vrstici z opisom postopka. Poznamo dva načina odvzema prstnih
odtisov eni so povaljani, eni so odtisnjeni.
6. Ko odtisnemo oz. povaljamo vse prste, nas program pripelje do pregleda
odtisov.
7. Priporočljiv je detajlni pregled vsakega prstnega odtisa, pregled pričnemo s
pritiskom na ikono »Pregled posameznih prstov« v orodni vrstici. Pojavi se nam
uporabniški vmesnik.
8. Če s katerim odtisom nismo zadovoljni, pritisnemo na »Rescan«. Dobimo okno
za odvzem odtisa.
9. Ko pregledamo in popravimo vse odtise, s klikanjem na oznako »Next« pridemo
do uporabniškega vmesnika za tiskanje odtisov, vsak odtis natisnemo 2 x.
(Navodilo za OKT).
Priloga 1. (daktiloskopski karton prstnih odtisov za primerjavo pridobljen s pomočjo
Live Scana).
45
6.3. Priprava vzorcev
Vzorce za pripravo eksperimenta sem pripravila tako, da sem na list belega papirja
odtisnila 20 prstnih odtisov, ki sem jih v nadaljnjem delu uporabila kot sledi, saj delo z
realnimi vzorci iz konkretnih zadev ni mogoče, zato sem zahteve metodologije in
eksperimenta optimalno prilagodila danim možnostim v praksi, da bi cel postopek
izpeljala čim bolj korektno in verodostojno s prakso in metodologijo ACE-V. V
nadaljnjem delu eksperimenta pa sem sledila navodilom, podanim v ACE-V
metodologiji.
Za boljši prikaz sem odtisnila 20 prstnih odtisov, nato sem odtise starala štirinajst dni,
da so se vpili v podlago in so bili rezultati izzvanih sledi bolj kvalitetni.
Tako dobljene odtise sem izzivala s tovarniško pripravljeno delovno raztopino
ninhidrina (proizvajalec Sirchie, oznaka delovne raztopine 201CL).
6.4. Izzivanje sledi
Postopek izzivanja je takšen, da papir, na katerem so odtisi, položimo v digestorij in
nanj napršimo delovno raztopino ninhidrina. Tako prepojen papir z ninhidrinom
položimo v reže digestorija, na katerem vklopimo funkcijo prepihovanja, s tem
posušimo papir, ki ga, ko je posušen, položimo v NIN-DFO komoro za izzivanje sledi v
kontroliranih pogojih. Natančno sem nastavila temperaturo, ki znaša 80 ºC, in relativno
zračno vlažnost, ta pa mora biti v delovnem prostoru 65-odstotna.
Preden položimo papir v komoro, moramo počakati 60 minut, da se komora stabilizira
na kontrolirane pogoje. Vzorce sem po nekaj več kot dveh minutah vzela iz komore, na
vseh so bile dobro vidne izzvane sledi. Nato pa sem vzorce fotografirala. Fotografirane
vzorce sem vnesla v AFIS sistem.
Priloga 2: (fotografirane izzvane sledi z ninhidrinom).
Vzorce sem razdelila tako, da bom lahko pri vsaki zahtevi, ki jo postavlja ACE-V
metoda, prikazala vse dejavnike, ocene in vrednosti.
46
Ker sem opravljala postopek identifikacije prstnih sledi, sem potrebovala tudi prstne
odtise, ki sem jim pridobila z LIVE SCANOM. Odvzela sem svoje prstne odtise in
prstne odtise neimenovane osebe.
47
7. PREGLED IZZVANIH SLEDI Z ACE-V METODO
Pri tem delu eksperimenta sem si pomagala z opornimi točkami metodologije ACE-V,
ker sem imela znane sledi, ki sem jih primerjala z znanimi odtisi. Opravila sem
primerjavo vseh sledi z vsemi odtisi, podala ugotovitve za vse sledi in dodala v prilogi
tudi slikovni prikaz, ki ponazarja pomen zahtev metodologije ter nam plastično
ponazori posamezne možne opredelitve.
V prvi fazi sem se lotila analize po točkah in zaporedju, ki ga zahteva metodologija.
7.1. Analiza izzvanih sledi
V tem delu sem ugotavljala kakovost detajlov 3-dimenzionalnih papilarnih linij, ki so
zabeležene v 2-dimenzionalnem odtisu.
Najprej sem ocenila prvo stopnjo detajlov, kar pomeni, da sem morala odgovoriti na
vprašanje, ali je splošni vzorec papilarnih linij viden.
Tukaj sem ugotovila, da so detajli vidni pri sedemnajstih od dvajsetih sledi, pri treh
sledeh pa je splošni vzorec papilarnih linij nejasen.
V prvi stopnji analize sem ocenila tudi lastnosti oziroma atribute sledi. Ugotovila sem,
da imajo vsi moji vzorci dopustno jasnost, natančno velikost, verodostojno obliko,
točno lokacijo, očitno orientiranost in absolutno skupinsko povezanost.
Po teh ugotovitvah je bilo potrebno oceniti drugo stopnjo detajlov, kar pomeni
ugotavljanje količine in kakovosti vidnih glavnih formacij grebenov. Ugotovila sem, da
so pri vseh sledeh, ki sem jih izzvala, vidne glavne formacije grebenov.
V tretji fazi se ocenijo pore in robovi, te zadnje stopnje detajlov nisem izvedla, ker se
roboskopija in porologija tudi v trenutni daktiloskopski praksi redko uporabljata.
48
Če imamo sledi, ki so kakovostne, jih lahko ocenimo že v drugi fazi ocenjevanja
detajlov. Pri sledeh, ki pa niso kakovostne, si s porologijo in roboskopijo ne moremo nič
pomagati.
Poleg tega sem že v drugi fazi lahko zaključila primerjavo in primerjava v tretji fazi ni
bila potrebna.
V fazi analize pa je potrebno opisati tudi popačenje substrata. V mojem primeru ni
popačenja substrata, saj je bil moj substrat za nalaganje matrice čist bel list papirja.
Opredeliti je potrebno tudi razvojni medij, s katerim sem delala. Jaz sem izvajala
postopek z ninhidrinom, ki je sprožil obarvanje vseh dvajsetih sledi v vijolično.
Zadnja stvar, ki jo je potrebno oceniti v fazi analize, pa je popačenje zaradi pritiska ob
prenosu, do katerega pride ob pritisku posameznikovega prsta oziroma roke na substrat.
Pritisk je lahko navpičen, kar pomeni vertikalno obtežitev papilarnih linij. Tak pritisk na
splošno spremeni obliko papilarnih linij tako, da splošči ali razširi vsak greben. Možno
pa je tudi popačenje na lateralni oziroma vodoravni ravni; v praksi to izgleda kot prečno
drsenje papilarnih linij in zabrisanje grebenov.
Ugotovila sem, da sta pri mojih sledeh prisotni obe vrsti popačenja, vendar bistveno ne
vplivata na kakovost sledi.
Priloga 3: (prikaz prve stopnje detajlov v fazi analize)
7.2. Primerjava izzvanih sledi
Pri primerjavi si na začetku vedno izberemo izhodiščno značilnost papilarnih linij, to je
lahko brazgotina, guba, otoček, … in opravimo primerjavo na drugi stopnji. Faza
primerjave je pomembna, ker z njo zmanjšujemo populacijo in s tem izločamo znane
odtise za nadaljnjo primerjavo, torej se pomikamo iz neznanega k znanemu.
V fazi primerjave sem za vsako sled uporabila sistematični ciklični pristop k
primerjanju papilarnih linij. Vse prstne sledi sem primerjala po postopku primerjave
prstnih sledi. Primerjavo sem izvedla z binokularno lupo. Primerjavo sem opravila na
prvem nivoju, kjer sem ugotovila, da imam sedemnajst sledi, ki so primerne za
nadaljnjo primerjavo, nadaljevala sem z drugim nivojem primerjave, tu sem lahko
49
identificirala sedemnajst od dvajsetih sledi, tako sem lahko potrdila ujemanje sled/odtis
že na podlagi drugega nivoja. Ker sem sledi identificirala že na drugem nivoju, se
identifikacije na tretjem nivoju nisem lotila, pa tudi uporablja se jo zelo redko. V praksi
pa seveda ni vedno tako, saj niso pogoji tako optimalni, kot si bili v mojem
eksperimentu.
Priloga 4: (prikaz izbire izhodiščnih točk, v fazi primerjave)
7.3. Vrednotenje izzvanih sledi
V fazi vrednotenja sem najprej ugotavljala, ali se formacije papilarnih linij v neznanih
in znanih odtisih ujemajo. Sledi in odtise sem primerjala s pomočjo lupe. Odtise sem
izpeljala tako, da sem raziskala poti grebenov in dolin, tem sem sledila in jih preštela.
Identificirala sem sedemnajst odtisov, treh sledi pa nisem mogla identificirati, saj niso
bile dovolj kakovostne. S tem sem potrdila hipotezo, ki sem jo postavila v fazi
primerjave.
Pozitivno identifikacijo oziroma ujemanje sem seveda potrdila takrat, ko ni bilo nobenih
razlik v izbranih značilnostih papilarnih linij med sledjo in odtisom papilarnih linij.
Načeloma pomeni pozitivna identifikacija to, da najdemo vsaj dvanajst nesporno
ujemajočih se morfoloških značilnosti med sledjo in odtisom. Izločitev pa razglasimo
takrat, ko najdemo eno samo nedvomno pristno odstopanje v morfoloških značilnostih
med sledjo in odtisom.
Priloga 5. (prikaz ujemanja formacij v odtisu in sledi papilarnih linij v fazi vrednotenja).
7.4. Preveritev izzvanih sledi
Metodologija ACE-V nalaga izvajalcu, da v fazi preveritve izvede ponovno primerjavo
po postopku in korakih, kot jih nalaga metodologija. Torej mora še en neodvisni
preiskovalec opraviti identifikacijo. Pri tem pa le-ta lahko hipotezo prvega preiskovalca
potrdi ali ovrže.
50
V mojem eksperimentu za fazo preveritve nisem uporabila dodatnega preiskovalca
ampak AFIS sistem. V sistem sem vnesla moje sledi in prstne odtise, pridobljene s
pomočjo LIVE SCANA.
Ugotovila sem, da se rezultati mojega dela ujemajo z rezultati primerjave in vrednotenja
opravljenega v AFIS sistemu. To tudi pomeni, da je sistem uspel identificirati istih
sedemnajst sledi z istimi prstnimi odtisi kot jaz, torej je potrdil sedemnajst identifikacij,
treh pa ni identificiral.
Zanimivo pri AFIS sistemu je, da le ta ne postavi vedno najbolj podobnega oz.
skladnega odtisa na prvo mesto, lahko ga, recimo, postavi šele na dvajseto mesto, vse to
pa je povezano predvsem s kakovostjo sledi.
Priloga 6: (prikaz ujemanja formacij papilarnih linij v fazi preveritve)
51
8. ZAKLJUČEK Z eksperimentom sem hotela ugotoviti, ali ACE-V metodologija prinaša v ustaljeno
daktiloskopsko prakso izboljšave, in če metodologija dejansko zagotavlja veljavnost in
zanesljivost zaključkov, ki jih prinaša. V mojem primeru se je pokazalo, da ACE-V
metodologija zagotavlja veljavnost in zanesljivost, saj sem to s fazo preveritve
dokazala. Lahko trdim, da bi ta metodologija prinesla v ustaljeno prakso manj napak,
saj bi se, z upoštevanjem jasnih navodil in zaporedja korakov te metode, dejansko lahko
izognili napakam, ki jih prinaša človeški faktor. Pri fazi analize sem tako ocenila
kvalitativne in kvantitativne atribute prve in druge stopnje, prav tako sem ocenila
jasnost, popačenje zaradi matrice in dejavnike odtisa odlaganja. Z analizo sem tudi
ugotavljala, ali ima odtis vrednost, ali je brez vrednosti. Faza primerjave je pomembna
zato, ker sem z njo zmanjšala populacijo in izločila odtise za nadaljnjo primerjavo.
Primerjava se izvaja na treh nivojih, jaz sem jo izvedla le na prvem in drugem nivoju,
saj je to zadostovalo za identifikacijo. V fazi vrednotenja sem potrdila hipotezo, ki sem
jo postavila v fazi primerjave, kar pomeni, da sem uspela identificirati sedemnajst od
dvajsetih sledi. Poleg tega mi je zadnja faza metodologije, torej faza preveritve,
omogočila dodatni varnostni mehanizem, s katerim sem dodatno potrdila svoje
ugotovitve, za izvedbo zadnje faze preveritve sem namesto še enega izvedenca
uporabila AFIS sistem. Tako bi bile naše identifikacije oziroma neidentifikacije še bolj
verodostojen dokaz v kazenskem postopku na sodišču. Poleg tega standardi in nadzor
zagotavljajo pravilno izvajanje metodologije, saj vzpostavljajo smernice, ki
znanstveniku omogočajo, da prepozna, ali se metoda izvaja dosledno, kdaj deluje
pravilno in kdaj ne, omogoča pa mu tudi, da se izogiba napakam med izvajanjem
metode. Daktiloskopija se razvija tudi z mednarodnim sodelovanjem prek Interpola,
Europola in v zadnjem času preko Preumske pogodbe. Gre za povezanost baz
daktiloskopiranih v oseb drugih evropskih državah (Avstrija, Nemčija in Luksemburg)
in opravljanje daktiloskopskih preiskav z namenom identifikacije prstnih sledi,
obravnavanih na kraju kaznivega dejanja, najhujših kaznivih dejanj in tudi ugotavljanje
identitete določenih oseb, s tem se je posledično zvečalo število narejenih primerjav,
daktiloskopske baze podatkov so večmilijonske, posledično se je s tem povečalo tudi
število podobnih prstnih odtisov. Kar pa zahteva še večjo strokovnost in natančnost
preiskovalcev, da ne pride do zamenjav. Zato je potrebno v prakso vpeljati dosledno
metodo, ki bo opredelila oziroma določala enoznačen postopek z namenom izogibanja
52
napakam oziroma, da bi jih metoda onemogočala. Mislim, da je le vprašanje časa, kdaj
se bo ACE-V metodologija uvedla v našo daktiloskopsko prakso.
53
9. LITERATURA:
• Almog, J. (2000). Visualization. V: Siegel, J. A.: Encyclopedia of forensic
sciences. San Diego; Academic Press.
• Ashbaugh, David R. (1999). Ridgeology, modern evaluative friction ridge
identification, Royal Canadian Mounted Police.
• Azoury, M.; Gabbay, R.; Cohen D. (2003). Esda processing and latent
fingerprint development: the humidity effect. Journal of Forensic Sciences.
• Beeton, M. (2002). Scientific Methodology and the Friction Ridge Identification
Proces. Oshawa, Ontario. Durham Regional Police Service.
• Beliš, M. (2004). Uporaba forenzičnega svetlobnega vira pri detekciji in
vizualizaciji sledi papilarnih linij. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza Maribor.
• Beeton, M. (2002). Scientific Methodology and the Friction Ridge Identification
Proces. Oshawa, Ontario. Durham Regional Police Service.
• Bizjak, N. (2005). Izboljšave na področju odkrivanja in preiskovanja papilarnih
linij. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza Maribor.
• Bramble, S. K., Brennan, J.S. (2000) Chemistry of print residue. Siegel, J.A.:
Encyclopedia of forensic science. San Diego; Academic Press.
• Champod, C.; Lennard, C.; Margot, P.; Stoilović, M. (2004). Fingerprints and
other ridge skin impressions, Boca Raton, CRC Press.
• Delčnjak, J. (2006). Prstne sledi na vinilnih in lateks rokavicah. Diplomsko delo,
Ljubljana, Univerza Maribor
• Dežman, V. G. (1992). Prstni odtisi in daktiloskopija. Življenje in tehnika (julij-
avgust 1992).
• Fajdiga, D. (1998). Koža - anatomija, histologija in fiziologija človeške kože.
Železniki; Pami.
• Hamilton, P. B. (1965). Amino-acids on hands. Nature, 205.
• Kovač M. (1998). Metode odkrivanja storilcev kaznivih dejanj. Pravnik, 53.
54
• Kopar, V. (2006). Zgodovinski razvoj prstnih odtisov na slovenskem.
Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza Ljubljana.
• Lee, H. C.; Gaensslen, R. E. (1994). Advances in fingerprint technology, Boca
Raton, CRC Press.
• Margot, P., Lennard, C. (1994). Methoden zur Sichtbarmachumg von
Fingerabdrucken. Universite de Lausanne.
• Ruhemann, S. (1940). Cyclic di- and triketons. Journal of Chem. Society, 97.
• Oden, S.; von Hofstein, B. (1954). Detection of fingerprints by the ninhydrin
reaction. Nature, 173.
• Trapečar, M., Gerjevič, A., Udovič, B., Vidic, G. (2004). Daktiloskopija. V:
Maver, D. in soavtorji: Kriminalistika – uvod, taktika, tehnika. Ljubljana,
Uradni list RS.
• Tuthill, H.(1994). Individualization: Priciples and Procedures in
Criminalistic.Salem, OR. Lightning Powder Co. Inc.
• Wertheim, P. A. (sept/okt 2000). Scientific Comparison and Identification of
Fingerprint Evidence. The Print, Let. 16, št. 5.
• Žerjav, C. (1994). Kriminalistika. Ljubljana; MNZ RS IC.
Ostali viri
• Navodilo za uporabo Nin DFO komore Weiss Gallenkamp (2006), Ljubljana,
Center za forenzične preiskave; Oddelek za daktiloskopijo.
• Navodilo za uporabo Live Scana. Ljubljana, OKT.
Ustni vri
Martin Aljančič, dipl. varst., oddelek za daktiloskopijo.
55
PRILOGA 1: Prva in druga stran daktiloskopskega kartona, pridobljenega z Live-Scanom.
56
57
PRILOGA 2: Sledi, izzvane z ninhidrinom.
58
PRILOGA 3: Odtis 1 in sled 1 - analiza.
Odtis 1.
Sled 1.
59
PRILOGA 4: Odtis 1 in sled 1 - primerjava (izhodišče).
Odtis 1 izhodišče.
Sled 1 izhodišče.
60
PRILOGA 5: Odtis 1 in sled 1 – vrednotenje.
Odtis 1 – vrednotenje.
Sled 1 – vrednotenje.
61
PRILOGA 6: Preveritev odtisa 1 s sledjo 1.
62
DELOVNI ŽIVLJENJEPIS
Formalna izobrazba Leta 2000 sem zaključila srednjo šolo za farmacijo in zdravstvo, pridobila sem
izobrazbo laboratorijskega tehnika.
Zaposlitev Od 15. 10. 2000 do 14. 4. 2002 sem bila zaposlena na oddelku za pripravo gojišč na
Medicinski fakulteti (Inštitut za mikrobiologijo in epidemiologijo).
Od 16. 2. 2004 pa sem zaposlena kot kriminalistični tehnik na biološkem oddelku in od
18. 12. 2004 na kemijskem oddelku Centra za forenzične preiskave, Generalne
policijske uprave, Ministrstva za notranje zadeve.
Delovne izkušnje Na oddelku za biološke preiskave sem leta 2004:
- pripravljala reagente in raztopine;
- določevala izvor in vrsto bioloških sledi s preliminarnima testoma za hitro določevanje
semenske tekočine (Phosphatesmo KM, Mackerey-Nigel) in za hitro določevanje krvi
(Hemastix, Bayer) ter Z imunološkima testoma za kri OBTI in semensko tekočino PSA-
CHECK;
- izvajala različne tehnike odvzemanja bioloških sledi z nosilcev;
- pripravljala izolacije DNK iz različnih bioloških sledi z uporabo organske metode,
organske diferencialne metode in z metodo Qiagen;
- določala koncentracijo humane DNK z uporabo kvantitativnega PCR;
- določala profile primerjalnih vzorcev ter pomnoževanje DNK z metodo verižne
reakcije s polimerazo.
V oddelku za kemijske preiskave od leta 2004 do 2009:
- pripravljam vzorce za analizo (homogenizacija, raztapljanje, ekstrakcija);
-pripravljam reagente in raztopine, ki so potrebni za analizo;
-z mikrokemijskimi reakcijami preliminarno ugotavljam prisotnost posameznih zvrsti
drog v vzorcih;
63
- z mikroskopskim pregledom vzorcev ugotavljam morfološke značilnosti;
-opravljam tankoslojno kromatografijo (TLC);
- opravljam plinsko kromatografijo z masno selektivnim detektorjem;
- opravljam tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti;
- opravljam infra rdečo spektrometrijo, ki se uporablja za identifikacijo prepovedanih
drog in za primerjalne analize.
Usposabljanja in dodatna izpopolnjevanja: - leta 2008 sem pridobila strokovni izpit iz javne uprave;
- leta 2007 sem opravila priprave in izpit za izvajanje policijskih pooblastil;
- tečaji za napredno delo z osebnim računalnikom;
- fakultativno učenje nemškega jezika;
- seminarji in usposabljanja iz balistike.
64
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana Carmen Kalinger, študentka Fakultete za varnostne vede Univerze v
Mariboru, izjavljam, da sem diplomsko delo z naslovom »Daktiloskopija in ACE-V
metoda« napisala samostojno, s korektnim navajanjem virov, ob pomoči mentorja
Janeza Golje, univ. dipl. fiz., in komentorja Martina Aljančiča, dipl. varst.
3.12.2009 Carmen
Kalinger
65