UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · of my main interests is to analyze the female offender profile and female criminal statistics in Slovenia. In a few words I will explain the

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

METKA KUKOVIČ

FEMINISTIČNA KRIMINOLOGIJA IN ŽENSKA KRIMINALITETA V SLOVENIJI

Diplomsko delo

Maribor, 2015

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

FEMINISTIČNA KRIMINOLOGIJA IN ŽENSKA KRIMINALITETA V SLOVENIJI

Študent: Metka Kukovič

Številka indeksa: 71174074

Študijski program: UNI-PRAVO

Študijska smer: Kazensko pravo

Mentor: dr. Zlatan Dežman

Maribor, september 2015

»There is no elevator to success. You have to take the stairs.«

― Zig Ziglar

To diplomsko delo v prvi vrsti posvečam svojim staršem, ki so mi vsa leta šolanja stali ob strani in

mi nudili tako moralno kot tudi materialno podporo. Iskrena hvala tudi mojemu partnerju za

pomoč in spodbudo v težkih trenutkih ter vsem ostalim, ki ste ves čas verjeli vame.

Posebna zahvala pa gre tudi mojemu mentorju prof. dr. Zlatanu Dežmanu za sprejeto mentorstvo!

KAZALO VSEBINE

POVZETEK .................................................................................................................................................................................................... 1

SUMMARY .................................................................................................................................................................................................... 2

1. Uvod ................................................................................................................................................................................................ 3

2. Feminizem ................................................................................................................................................................................... 5

2.1. Družbeno gibanje ........................................................................................................................................................... 5

2.2. Feministična teorija ...................................................................................................................................................... 6

3. Feministična kriminologija .................................................................................................................................................. 7

3.1. Vsebinske različice feministične kriminologije ................................................................................................ 8

4. Feministična kritika kriminologije ................................................................................................................................ 12

5. Tradicionalne teorije o ženski kriminaliteti .............................................................................................................. 14

5.1. Cesare Lombroso in William Ferrero ................................................................................................................. 16

5.2. Otto Pollak ...................................................................................................................................................................... 17

5.3. Sigmund Freud ............................................................................................................................................................. 18

5.4. William Isaac Thomas ............................................................................................................................................... 19

5.5. Novejše biološke teorije o ženski kriminaliteti ............................................................................................. 19

6. Feministične kritike tradicionalnih teorij ................................................................................................................... 22

6.1. Feministične kritike bioloških teorij .................................................................................................................. 23

6.2. Ostale kriminološke teorije z vidika žensk ...................................................................................................... 23

7. Feminističen pogled na žensko kriminaliteto ........................................................................................................... 27

7.1. Emancipacijska hipoteza in hipoteza ekonomske marginalizacije ...................................................... 27

7.2. Hipoteza kavalirstva .................................................................................................................................................. 30

8. Feminističen pogled na moško nasilje in žensko viktimizacijo......................................................................... 32

9. Sodobne feministične razlage ženske kriminalitete (»Feminist pathways theory«) ................................ 33

9.1. Zloraba v otroštvu ...................................................................................................................................................... 35

9.2. Zasvojenost z drogami in alkoholom ................................................................................................................. 37

9.3. Ekonomska in družbena marginalizacija ......................................................................................................... 37

10. Profil ženske zločinke ..................................................................................................................................................... 38

10.1. Starost ......................................................................................................................................................................... 38

10.2. Izobrazbena struktura ......................................................................................................................................... 40

11. Gibanje ženske kriminalitete v Sloveniji ................................................................................................................ 41

11.1. Povratništvo ............................................................................................................................................................. 45

11.2. Višina kazni .............................................................................................................................................................. 45

11.3. Vrsta kaznivih dejanj ........................................................................................................................................... 46

12. Sklep ....................................................................................................................................................................................... 48

13. BIBLIOGRAFIJA ................................................................................................................................................................. 51

KAZALO TABEL

Tabela 1: Število novo sprejetih zapornic v slovenskih zavodih glede na njihovo starost .................................. 40

Tabela 2: Število novo sprejetih zapornic v slovenskih zavodih glede na njihovo stopnjo izobrazbe .............. 41

Tabela 3: Odstotek polnoletnih obsojenk v Sloveniji .................................................................................................. 43

Tabela 4: Število mladoletnih obsojenk v Sloveniji ..................................................................................................... 43

Tabela 5: Odstotek mladoletnih obsojenk v Sloveniji ................................................................................................. 43

Tabela 6: Gibanje števila novo sprejetih zapornic v slovenskih zavodih ................................................................ 44

Tabela 7: Gibanje odstotka novo sprejetih zapornic .................................................................................................. 45

Tabela 8: Odstotek povratnic med slovenskimi zapornicami ................................................................................... 45

Tabela 9: Višina kazni slovenskih zapornic .................................................................................................................. 46

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Gibanje števila polnoletnih obsojenk v Sloveniji .............................................................................................. 42

Graf 2: Gibanje odstotka novo sprejetih zapornic ........................................................................................................ 44

Graf 3: Razmerje med številom povratnic in prvič kaznovanih zapornic ................................................................ 45

1

POVZETEK

Kriminologija je bila že od nekdaj eno izmed najbolj moško zastopanih in osnovanih družbenih

področij. V njenem okviru so delovali pretežno moški kriminologi, ki so svojo pozornost

posvečali preučevanju moške kriminalitete, zaradi česar je ostala ženska kriminaliteta dolga leta

zanemarjena in prezrta. Kriminološke raziskave so bile osredotočene le na moške, ker je

kriminaliteta sprva veljala za izraz tipičnega moškega vedenja, medtem ko naj bi bile ženske že

po naravi bolj ubogljive in manj nevarne. Poleg tega so moški zagrešili večji del zločinov,

medtem ko je bil delež ženskih zločink manjši. Posledično so bile ženske kot manj pomemben

subjekt pri pojasnjevanju kriminalitete izvzete iz kriminoloških teorij. Zaradi pomanjkanja

interesa pa je obstajalo tudi malo literature, ki bi bila namenjena problematiki ženske

kriminalitete. Pomemben premik na tem področju je prinesel drugi val feminizma. Takrat so se

pojavile znanstvenice, ki so pričele ostro kritizirati tradicionalno kriminologijo, pri tem pa so

izpostavile predvsem problem prezrtosti žensk na kriminološkem področju. Diplomsko delo bo

zato usmerjeno k predstavitvi razvoja in prispevka feministične kriminologije na področju

ženske kriminalitete. Pozornost bo namenjena tudi profilu ženske zločinke in aktualnim

statističnim razmeram na področju ženske kriminalitete v Sloveniji. V povezavi z žensko

kriminaliteto bom predstavila tudi problematiko viktimizacije žensk, saj je slednja po mnenju

sodobne feministične kriminološke misli eden izmed temeljnih vzrokov za žensko prestopništvo.

V prvi polovici diplomskega dela bom predstavila pojem feminizma in feministične

kriminologije. V tej zvezi bom pojasnila tudi tradicionalni kriminološki pogled na žensko

kriminaliteto in feministično kritiko le-tega. Nekaj pozornosti bom posvetila tudi pomenu

viktimizacije žensk in povezavi med viktimizacijo in zločinom.

Druga polovica diplomskega dela bo usmerjena v analizo profila ženske zločinke v Sloveniji in v

analizo ženske kriminalitete v Sloveniji.

Ključne besede: ženske zločinke, ženska kriminaliteta, viktimizacija, feministična kriminologija,

spol, feminizem

2

SUMMARY

Criminology has always been one of the most androcentric fields of study in the social sciences.

It has been dominated by male academics who have concentrated their attention to studying

male criminality and that's why criminality of women had a long history of neglect. The main

researches of criminality have based on the study of male criminality and male offenders

beacuse criminal activity has been seen as typical masculine conduct, meanwhile it has been

argued that females are based on their nature less delinquent and more law abiding than men.

Furthermore males have always commited an overwhelming majority of crime unlike women.

Therefore women have less frequently been subject of criminological theory. Because of the lack

of the interest there has been a small group of literature concerned with women offenders and

crime. The emergence of second wave feminism led female academics to look critically at

criminology and to the invisibility of women within the subject. Since then researchers have

been more focused on female offending as well. The main focus of the thesis is to explain the

development and the contribution of feminist criminology to the field of female criminality. One

of my main interests is to analyze the female offender profile and female criminal statistics in

Slovenia. In a few words I will explain the problem of the female victimization which is according

to the feminist pathways theory one of the main causes for female deliquency.

In the first part of my thesis i will explain the meaning of feminism and feminist criminology. The

intention of this part is to describe the female criminality throught the eyes of traditional

criminology and the main feminist critiques. I will also explain the connection between the

female victimization and female criminality.

The second part of my thesis is focused on analysis of the female offender profile in Slovenia and

analysis of female criminality in Slovenia.

Key words: female offenders, female criminality, victimization, feminist criminology, gender,

feminism

3

1. Uvod

Tradicionalna kriminologija je bila pri preučevanju kriminalitete vselej osredotočena le na

moško populacijo, zato je delež teoretičnih spoznanj, ki pojasnjujejo žensko kriminaliteto dokaj

skromen. Teorije o ženski kriminaliteti so dolgo časa izhajale iz postavk, vezanih na moške

zločince, saj so slednji vselej občutno prevladovali v številu storjenih kaznivih dejanj. Redke

teorije, ki so vendarle omenjale žensko kriminaliteto pa so nanjo gledale stereotipno, saj so se

vse do 70. let 20. stoletja s preučevanjem kriminalitete ukvarjali pretežno moški. Ne le, da so

ženske ostale spregledane kot storilke kaznivih dejanj, temveč tudi kot žrtve. V kolikor so jih

upoštevali pa so krivdo za storjeno kaznivo dejanje mnogokrat prevalili nanje. Tako so namesto

zadoščenja za krivico, ki jim je bila storjena, prejele dodatno kazen. Do večjega premika na tem

področju je prišlo sočasno z drugim valom feminizma. Slednji je s seboj prinesel tudi ženske

znanstvenice, ki so pričele ostro kritizirati tradicionalno kriminologijo, pri tem pa so izpostavile

predvsem problem prezrtosti žensk na kriminološkem področju – prezrtost žensk kot storilk in

kot žrtev kaznivih dejanj. Temeljni cilj diplomskega dela je zato predstaviti razvoj in prispevek

feministične kriminologije na področju ženske kriminalitete in področju viktimizacije žensk. Kot

sem že omenila, je bil eden izmed glavnih razlogov za prezrtost ženskih zločink majhno število

njihovih kaznivih dejanj, ki so bila poleg tega tudi milejša od kaznivih dejanj moških. Drugi

izmed ciljev moje diplomske naloge je zato preveriti aktualne statistične razmere na področju

ženske kriminalitete v Sloveniji. Na podlagi analize statističnih podatkov bom preverila kakšen

je delež ženske kriminalitete v Sloveniji in kako se z leti spreminja ter kakšna kazniva dejanja so

pri ženskah najpogostejša. Zanimal me bo tudi profil ženske zločinke v Sloveniji, s poudarkom na

starosti, izobrazbi in predkaznovanosti storilk.

V samem izhodišču diplomske naloge bom predstavila pojem »feminizem«, ki je sprva kot gibanje

in kasneje s pomočjo teoretičnih spoznanj veliko doprinesel k položaju ženske na različnih

področjih, vključno s področjem kriminologije, kjer se je manifestiral kot feministična

kriminologija. Feministična kriminologija ni enovito, zaokroženo področje, temveč združuje

mnogo različic, ki so se pojavile v različnih zgodovinskih obdobjih kot odraz takratnih družbenih

in političnih razmer ter položaja žensk v družbi. Ker je eden izmed najpomembnejših prispevkov

feministične kriminologije kritika tradicionalne kriminologije, me bo zanimalo, kako so na

žensko kriminaliteto gledali predstavniki tradicionalne kriminologije. Med njimi bom izpostavila

Cesara Lombrosa, ki se je kot prvi poglobil v iskanje vzrokov za žensko kriminaliteto. Čeprav so

njegova dognanja temeljila na biološkem pozitivizmu, ki je med feminističnimi kriminologinjami

naletel na veliko mero neodobravanja, pa je z njimi prekinil obdobje prezrtosti ženskih zločink.

Poleg njega so žensko kriminaliteto preučevali tudi Sigmund Freud, Otto Pollak in W.I. Thomas,

zato bom na kratko povzela njihova temeljna prepričanja. Kot je bilo že omenjeno, feministična

4

kritika predstavlja temeljni prispevek feminizma h kriminologiji, zato bom preverila, kako so se

feministične kriminologinje odzvale na najbolj znane tradicionalne kriminološke teorije o ženski

kriminaliteti in kako so utemeljevale svoje kritike. Glede na to, da feministične kriminologinje

niso bile zadovoljne s tradicionalnim pogledom na žensko kriminaliteto, me bo zanimalo kako so

na vzroke za žensko kriminaliteto gledale same. Predstavila bom bistvo emancipacijske hipoteze,

ki jo je izoblikovala Freda Adler in šteje za prvo izmed feminističnih razlag ženske kriminalitete,

hkrati pa gre za prvi odmevnejši samostojni prispevek s strani feministične kriminologije.

Sočasno bom prestavila še ostale teorije o ženski kriminaliteti, ki so zavračale trditve

emancipacijske hipoteze oz. so na problem ženske kriminalitete gledale s povsem drugačnega

zornega kota. Drugi pomembnejši mejnik v razvoju feministične kriminologije pa predstavlja

pojav radikalnega feminizma, ki je poudaril pomen viktimizacije žensk. Do tedaj je bilo nasilje

nad ženskami potisnjeno v ozadje. Radikalni feminizem pa je izpostavil problematiko posilstev

in družinskega nasilja nad ženskami, s čimer je postalo nasilje nad ženskami končno tudi stvar

javnega interesa. Pomen prispevka radikalnega feminizma je opazen še dandanes v sodobni

feministični kriminološki misli. Slednja namreč izhaja iz stališča, da ženska kriminaliteta izvira iz

predhodne viktimizacije kasnejše zločinke. Glede na to, da predstavlja viktimizacija žensk poleg

vprašanja enakosti med spoloma pomembno področje delovanja feministične kriminologije, bo

nekaj besed namenjenih povezavi med viktimizacijo in zločinom. Preverila bom, katere so tiste

travmatične izkušnje in okoliščine, ki ženske najpogosteje vodijo h kriminalnemu vedenju.

Zanimale me bodo aktualne statistične razmere na področju ženske kriminalitete v Sloveniji in

lastnosti povprečne ženske zločinke. Zaključni del diplomskega dela bo zato namenjen analizi

ženske kriminalitete v Sloveniji na podlagi statističnih podatkov Statističnega urada Republike

Slovenije in statističnih podatkov, navedenih v letnem poročilu Urada za izvrševanje kazenskih

sankcij. Analiza bo sprva usmerjena k ugotovitvi vzorca gibanja števila ženskih kaznivih dejanj v

Sloveniji, k prevladujoči vrsti kaznivih dejanj med ženskami in povprečnemu trajanju zaporne

kazni. Na podlagi tovrstnih ugotovitev in ugotovitev o prevladujoči starosti ter izobrazbeni

strukturi bom poskušala sestaviti profil povprečne slovenske zapornice.

Pri pisanju diplomske naloge bom torej primarno uporabila metodo deskripcije. Na podlagi

strokovne literature in spletnih virov bom obrazložila temeljne pojme, teme in probleme, ki se

navezujejo na področje feministične kriminologije. Pri tem bom uporabila metodo kompilacije, s

pomočjo katere bom povzela mnenja, stališča in trditve domačih in tujih avtorjev. Analizo ženske

kriminalitete bom izvedla s pomočjo podatkov Statističnega urada Republike Slovenije in Uprave

za izvrševanje kazenskih sankcij. Z uporabo komparativne metode bom profil slovenske ženske

kriminalke in podatke o ženski kriminaliteti v Sloveniji primerjala z globalnimi spoznanji o

prevladujočem profilu ženske kriminalke in statističnimi podatki nekaterih tujih držav.

5

2. Feminizem

Feminizem je bil sprva oznaka za žensko gibanje, katerega začetek sega v konec 19. stoletja. S

pojmom feminizem se označuje izraz za skupek teorij, ki svojo pozornost posvečajo pravicam

žensk in njihovem položaju v družbi. Ključno zanj je razlikovanje med spolom in spolno vlogo.

Feminizem je torej ideologija, ki temelji na prepričanju, da so ženske v družbi zaradi svojega

spola v podrejenem položaju in zagovarja uveljavitev enakosti pravic žensk ter si prizadeva k

odpravi moške prevlade. Je gibanje, ki nasprotuje politični, socialni in ekonomski diskriminaciji,

ki doleti ženske zaradi njihovega spola; temelji namreč na prepričanju da se odnos med spoloma

ne sme krojiti na podlagi bioloških razlik med njima.

Kot lahko vidimo je pojem »feminizem« zelo obsežen in združuje več pomenov.

Najpomembnejši komponenti feminizma pa se kažeta v družbenem gibanju in v feministični

teoriji.

2.1. Družbeno gibanje

Feminizem je kot družbeno gibanje mogoče razdeliti v tri zgodovinske faze oz. valove. Prvi val

se je pričel sredi 18. stoletja, trajal pa naj bi vse do prve svetovne vojne. V ospredju feminističnih

prizadevanj je bila odprava razlik med pravicami moških in žensk, enakopravnost v javnem in

političnem življenju in enakopravnost v gospodinjstvu.1 Največ pozornosti pa je bilo namenjeno

volilni pravici žensk.2 Drugi val umeščamo v leto 1960 v ZDA in 1970 v Evropi. To obdobje je

pomembno zaznamoval pojav liberalnega feminizma. Liberalne feministke so bile mnenja, da so

ženske diskriminirane na podlagi njihovega spola, saj nimajo enakih političnih, finančnih,

kariernih in osebnih možnosti kot moški.3 Omenjene neenakosti bi bilo po njihovem mnenju

mogoče odpraviti s popolno družbeno emancipacijo žensk,4 zato lahko v tem obdobju govorimo

o emancipatornem gibanju za enakost v zakonodaji. Poleg tega pa so se začele feministke tega

časa zavzemati tudi za reproduktivne pravice5. Na tem področju je pomembno vlogo odigral

radikalni feminizem, ki je poudaril problem patriarhata in izkoriščanja žensk. Tretji val

feminizma umeščamo v obdobje od 80. let 20. stoletja dalje, ko je bilo v ospredju feministično

zavzemanje za enake pogoje. Kritika pravnega reda se je pričela nadomeščati z dejanskimi

1 Pojav tovrstne miselnosti sovpada z obdobjem francoske revolucije (1789 - 1799), in ameriške vojne za neodvisnost (1775 – 1783). Oba dogodka sta poudarjala svobodo in enakopravnost kot glavni vrednoti. Francoske feministke so si prizadevale za vsesplošno veljavnost vrednot kot so svoboda, bratstvo in enakost, ne glede na spol, medtem ko so ameriške aktivistke zahtevale, da se v Deklaraciji neodvisnosti posveti pozornost tudi ženskam, njihovim državljanskim pravicam in pravicam do lastnine. 2 T.i. sufražetsko gibanje. 3 Povzeto po Završnik A., Homo criminalis: upodobitve zločinskega subjekta v visokotehnološki družbi, Institut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2009, str. 79 4 Do nje bi prišlo, ko bi bile ženskam priznane človekove pravice in temeljne svoboščine, kot so enakost pred zakonom, priznanje ustavne pravice do izobrazbe, dela in političnega predstavništva. 5 Ženske se je do tega trenutka obravnavalo predvsem skozi naravo njihovega telesa in njihove vloge v reprodukciji in porodu.

6

spremembami političnih ureditev in spremembami v družbenih institucijah, prišlo je do

dekonstrukcije tradicionalnih kategorij in pojmov, medtem ko je bilo pravo dojeto kot ovira in

ne sredstvo emancipacije.6 Feminizem se preusmeri od teoretičnega polemiziranja k

prizadevanju za dejanske spremembe ženskih pogojev. Zadnji val feminizma je dobil ime

postmoderni feminizem oz. postfeminizem.

2.2. Feministična teorija

Feministkam je uspelo v 19. stoletju izboriti določene človekove pravice in svoboščine za ženske,

na katere so se ženske odločno opirale še skozi kasnejša obdobja. V 20. stoletju so nadaljevale

delo prvih feministk s pravnimi reformami na področju delovnega, družinskega in kazenskega

prava, s čimer so želele dokončno spremeniti podrejen položaj žensk. Kmalu so prišle do

spoznanja, da zgolj s pomočjo prava ne bo mogoče izkoreniniti diskriminacije, saj je postopek

spreminjanja zakonodaje kljub njihovemu trudu stagniral. Ker postopek spreminjanja

zakonodaje ni obrodil sadov, se je pričelo kritično ocenjevanje feministk na različnih področjih,

ki je posledično vodilo k nastanku feministične teorije.7 Feministična teorija je torej razširitev

feminizma na širok spekter teoretičnih oz. filozofskih področij.8 Prizadeva si razumeti

neenakosti med spoloma in se osredotoča na politiko spola, razmerje moči v družbi in spolnost.

Na podlagi kritik poudarja pomen ženskih pravic in interesov. Temeljne teme na področju

feministične teorije so diskriminacija, stereotipi, objektivizacija, zatiranje in patriarhat.

Feministično teorijo bi lahko definirali kot teorijo, ki opazuje družbo z ženskega vidika, hkrati

pa si prizadeva k spremembi položaja žensk v družbi in spremembe družbe same. Ne gre za

enoten sistem mišljenja, kljub temu pa vse njene perspektive izhajajo iz diskriminiranosti žensk9

v sodobni družbi in si prizadevajo k spremembi diskriminatornih družbenih razmer.10

Feministična teorija, ki se nanaša na področje prava je poimenovana kot feministična pravna

teorija oz. feministična jurisprudenca. V pretežni meri se ukvarja s področjem kazenskega prava.

Smartova je sicer mnenja, da tovrstna enotna označba ni smiselna, saj ni mogoče vzpostaviti

univerzalnega prava, ki bi zajemalo vse ženske izkušnje.11

6 Prav tam, str. 79 7 Povzeto po Arnež J., Zasluge in zablode feministične kriminologije, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1-3/2010, str. 4 in 5 8 Feministična teorija posega na področje antropologije, sociologije, prava, ekonomije, literarne kritike, umetnostne zgodovine, psihoanalize in filozofije. 9 Diskriminiranost je vidna predvsem v ekonomski neprivilegiranosti, fizičnem nasilju, zaposlitvenih možnostih in pogojih ipd. 10 Završnik A., 2009, n.d., str. 79 11 Završnik A., 2009, n.d., str. 93

7

3. Feministična kriminologija

Feministična kriminologija je postala priznana smer kriminologije šele v zadnjih 30. letih. Kljub

temu pa je izraz »feministična kriminologija« morda malce neprimeren in zavajajoč, saj

feministična kriminologija v smislu epistemološko in teoretsko zaokrožene zgradbe sploh ne

obstaja, ampak obstajajo v sodobni kriminologiji različne feministične perspektive,12 zato bi bilo

bolj smiselno govoriti o različnih »feminističnih kriminologijah«. Čeprav obstaja več različnih

oblik feministične kriminologije pa je vsem skupno prepričanje, da so »malestreamovski«

kriminološki pristopi androcentrični in izključujejo ženske iz analiz.13 Feministična

kriminologija se osredotoča na široko paleto vprašanj, ki se nanašajo na ženske in kriminaliteto,

teoretične razlage kriminalitete, odzive na žensko kriminaliteto, delo z ženskami v zaporih itd.

Dandanes se v prvi vrsti ukvarja z vprašanjem ženske viktimizacije, mnogo pozornosti pa

posveča tudi razlikam med spoloma v kriminaliteti, prostituciji ter spolno pogojenim razlikam

pri obravnavi oseb v pravosodnem sistemu. Kljub temu pa feministična kriminologija ne odpira

novih problematik, ampak že obstoječe preučuje v novi, doslej prezrti luči, z vidika spolne vloge

(gender) in si prizadeva za prenovitev moško zasnovanega kazenskega prava in kriminologije, z

željo po njuni nevtralnosti glede na spolne vloge (gender-blindness).14

Feministična kriminološka šola se je pojavila v obdobju med leti 1960 in 1970, kot odziv na

splošno zanikanje in diskriminacijo žensk v tradicionalni kriminologiji. Feministična

kriminologija je bila tesno povezana s pojavom drugega vala feminizma. Sočasno z njenim

pojavom je mogoče opaziti izrazito povečanje števila ženskih kriminoloških raziskav v 70. in 80.

letih prejšnjega stoletja. Sprva se je osredotočala na manjkajoče podatke o ženski kriminaliteti v

kriminoloških raziskavah in na metodologijo. S širitvijo in razvojem pa je pozornost sčasoma

preusmerila proti nasilju nad ženskami (ustanavljanje avtonomnih ženskih organizacij – SOS

telefoni, zavetišča za zlorabljene in pretepene ženske ipd.) ter izoblikovanju feminističnih teorij

in njihovem približevanju že obstoječim teorijam.15 Feministična kritika se je razvila v okviru

dveh segmentov kriminološkega preučevanja: kriminalitete žensk in nasilja nad ženskami ter

žensko viktimizacijo. Med prvimi feministično usmerjenimi avtoricami, ki so se ukvarjale z

ženskimi zločinkami so bile Frida Adler, Rita Simon, Pat Carlen in Louise L. Biron, medtem ko so

se s področjem ženske viktimizacije ukvarjali Lee H. Bowker, Erin Pizzey in Rebecca Emerson

Dobash.

12 Povzeto po Kanduč Z., Feministične perspektive in kriminologija, Revija za kriminalistiko in kriminologijo 49/ 1998, str. 229 13 Povzeto po Hagan F.E., Introduction to Criminology: Theories, Methods, and Criminal Behavior, Sage Publications, London 2011, str. 183 14 Arnež J., n.d., str. 4 in 5 15 Internetni vir: http://criminal-justice.iresearchnet.com/criminology/theories/feminist-criminology/, dne 16.08.2015

http://criminal-justice.iresearchnet.com/criminology/theories/feminist-criminology/

8

3.1. Vsebinske različice feministične kriminologije

Znotraj feministične teorije obstajajo različne perspektive, ki se razlikujejo predvsem v

pojmovanju razlogov za diskriminatoren položaj žensk in sredstev za odpravo le-teh. Na

kriminologijo so v največji meri vplivale naslednje: liberalni feminizem, radikalni feminizem,

marksistični feminizem, socialistični feminizem in postmoderni feminizem.16 Feministična

kriminologinja Carol Smart pa je v razmerju do kriminologije izpostavila predvsem tri

epistemološke usmeritve, ki se razlikujejo glede na način izvedbe empiričnih raziskav in zbiranje

znanja. To so: empirični feminizem, perspektivni feminizem in postmoderni feminizem. Gre za

tri pozicije, ki niso ekskluzivne, temveč lahko prihaja pri empiričnem delu feministk do

njihovega združevanja.17 Feministične kriminološke teorije niso bile omejene zgolj na en pristop,

ampak so feministične kriminologinje razpravljale iz različnih perspektiv. Najpomembnejše med

njimi so zagotovo: feministične kritike tradicionalnih kriminoloških teorij, teorija o vzrokih za

žensko kriminaliteto in socialistična feministična teorija.

3.1.1. Liberalni feminizem

S pojmom liberalne feministke označujemo feministične kriminologinje, ki so se zavzemale za

enake pravice in možnosti ne glede na spol. Najpomembnejši prispevek liberalnega feminizma

na področju kriminologije predstavlja emancipacijska hipoteza, zasnovana s strani Frede Adler.

Liberalne feministke so na spol gledale kot na družbeni konstrukt, moški in ženske pa naj bi bili

v bistvu enaki. Po njihovem mnenju nima nihče koristi od obstoječih neenakosti med spoloma.

Žensko zatiranje so definirale kot posledico oblikovanja družbenih vlog med procesom

socializacije. Tekmovalnost in nasilnost sta družbeno sprejeti, tipično moški lastnosti, medtem

ko se od žensk pričakuje pasivnost in skrbnost (nega), ki se razumeta kot ženski lastnosti.

Tovrstno oblikovanje spolnih vlog in spolnih razlik v družbi po mnenju liberalnih feministk

ustvarja stereotipe, ki postavljajo ženske v diskriminatoren položaj. Moškim so namreč

omogočene pomembnejše družbene vloge z višjim statusom, zato moški zasedajo zahtevnejše in

vplivnejše položaje.

Skladno s to miselnostjo so liberalne feministke pojasnjevale tudi ženski zločin. Ženske zločinke

naj bi bile v primerjavi z moškimi kaznovane strože, saj poleg ravnanja v nasprotju z zakonom

kršijo tudi družbena pravila in družbena pričakovanja o sprejemljivem ženskem obnašanju.

3.1.2. Radikalni feminizem

Radikalni feminizem se je ukvarjal s področjem zlorabe žensk, danes pa predstavlja prevladujoče

področje feministične kriminologije. Po mnenju radikalnih feministk je temeljni razlog za

16 Poznamo še feminizem temnopoltih, anarhistični feminizem, postkolonijalni feminizem in ekofeminizem. 17 Povzeto po Ugwudike P., An Introduction to Critical Criminology, Policy Press, Bristol 2015, str. 148

9

neenakosti in zločine v družbi moška moč in privilegiranost, ki je skoncentrirana pod pojmom

»patriarhat«. Za podrejenost in izkoriščanje žensk naj bi bili krivi moški, saj imajo od ženske

podrejenosti korist. Glavna razloga za neenakost med spoloma naj bi bila potreba moških po

kontroli nad žensko spolnostjo (sposobnostjo razmnoževanja) in patriarhat, ki je najbolj opazen

v delitvi spolnih vlog v družini. Družina naj bi bila ključna institucija v moderni družbi, ki

povzroča zatiranje žensk. Za nasilje v družini naj bi bili krivi izključno moški. Radikalni

feminizem se je osredotočil na ženske kot žrtve moškega nasilja. Moški naj bi ženske fizično,

spolno in psihično zlorabljali predvsem zaradi potrebe po kontroli nad njimi. Radikalne

feministke so vse moške razglasile za fiziološko sprogramirane za posiljevanje. Normalna

spolnost naj ne bi bila mogoča, ker je neenaka že anatomska struktura moškega in ženske ter

razporeditev moči. Zagovarjale so pravico žensk do svojega telesa ter do izbire materinstva.

Radikalni feminizem pa se ni ukvarjal s pojasnjevanjem okoliščin, ki privedejo do moške

nadvlade v družbi, prav tako je zanemaril materialno komponento zatiranja žensk. V tem sta ga

dopolnila socialistični in marksistični feminizem.

3.1.3. Marksistični in socialistični feminizem

Obe smeri sta opozarjali predvsem na ekonomski vidik neenakosti med spoloma. Po njihovem

mnenju je pomanjkanje premoženja in ekonomske moči žensk najpomembnejši dejavnik, ki

določa njihov slab položaj. Osnovni vir zatiranja žensk torej niso moški, temveč kapitalizem.

»Dokler ženske opravijo dve tretjini svetovnega dela in zaslužijo desetino svetovnega prihodka,

posedujejo pa manj kot stotino svetovnega premoženja, se zdi, da znanstveni pogled na ženske

nima pravega pomena.«18 Glavni način izkoriščanja naj bi bilo neplačano delo žensk kot

gospodinj in mater.

Marksistični feminizem se je osredotočal na razredne odnose v kapitalistični družbi. Poudarjal

je, da kapitalisti izkoriščajo žensko delo, hkrati pa so ženske izključene iz posedovanja kapitala

in lastnine. Ženske zasedajo nižje položaje, za katere sta značilna krajši delovni čas in nižja plača.

Njihovo delo je omejeno na nego, vzgojo in gospodinjske ter spolne usluge, iz javnega življenja pa

so izključene.19 Kapitalistična družba od ženske pričakuje opravljanje gospodinjskih del, medtem

ko zahtevnejše položaje v delovnem procesu zasedajo moški. Ženske so torej družbeno-

ekonomsko diskriminirane. Marksistični feminizem je bil kritiziran, ker je spregledal

brezposelne ženske, ki niso del kapitalistične proizvodnje. Poleg tega so ostale prezrte tudi

nekatere ostale oblike neenakosti, zaradi katerih so ženske prikrajšane (npr. rasna neenakost).20

Marksistični feminizem je žensko kriminaliteto pojasnjeval z vidika družbeno-ekonomske

18 Razpotnik Š. v Razpotnik Š., Priseljenka med tradicionalnim patriarhatom in neoliberalnim kapitalizmom, Socialna pedagogika, 4/2003, str. 379 19 Prav tam, str. 379 20 Ugwudike P., n.d., str. 153

10

marginalizacije žensk, ki potiska ženske na nižji razredni položaj. Ženska kriminaliteta je po

njegovem mnenju le odgovor na ekonomsko diskriminiranost.

Podobno kot marksistični, tudi socialistični feminizem pojasnjuje ženske izkušnje z razrednimi

odnosi v kapitalistični družbi. Moški zasedajo vplivnejše, vodilne položaje, medtem ko so ženske

večinoma zastopane v manj plačanem delavskem razredu. Neenakost in izkoriščanje sta glavni

vir zatiranja žensk. Kapitalizem torej povzroča patriarhijo in ekonomsko marginalizacijo žensk.

Podobno kot marksistični tudi socialistični feminizem, povezuje žensko kriminaliteto z

ekonomskimi razmerami, ki jih je ustvaril kapitalizem. Diskriminiran delavski razred (kjer

prevladujejo ženske) naj bi bil bolj ranljiv za kriminalizacijo, neenakost med spoloma pa naj bi

oblikovala naravo ženske kriminalitete.21

3.1.4. Empirični feminizem

Empirični feminizem kritizira splošno družboslovje zaradi izključevanja žensk iz raziskovalnega

in znanstvenega dela. Znanstveni izsledki posledično prikazujejo družbene razmere iz moškega

zornega kota, zato naj bi bila po mnenju feministk znanost le »moški pogled na svet«. Empirični

feminizem kriminologiji očita, da je v preučevanju kriminalitete ženske povsem spregledala.

Kritizira tudi »moško zasnovano« kazensko pravo, ki naj bi na spol gledalo stereotipno.22

Omenjene pomanjkljivosti na področju kriminologije bi ženske lahko odpravile le z dodatnimi,

lastnimi raziskavami kriminalitete ženskih storilk. Empirični feminizem si zato prizadeva k

odpravi tovrstnih znanstvenih pomanjkljivosti z usmeritvijo empiričnega raziskovanja na

prezrta vprašanja, med katerimi zavzemajo pomemben položaj nasilje v družini, spolna

diskriminacija in spolno nasilje.23

Tudi na področju empiričnega feminizma je prišlo do razkritja določenih pomanjkljivosti.

V primeru dodatnih raziskav bi kaj kmalu naleteli na težave, saj sta tako teoretična podlaga, kot

tudi sama metodologija zasnovana za potrebe raziskovanja moške kriminalitete, zato bi bila

potrebna njuna prilagoditev ženski kriminaliteti. Podobno kot pri raziskovanju moške

kriminalitete, se tudi pri raziskovanju ženske kriminalitete srečamo s težavo pristranskosti in

subjektivnosti raziskovanja. Z večjo težavo se srečamo tudi pri primerjavi izsledkov raziskav, ki

jih je zaradi pomanjkanja že obstoječih podatkov mogoče primerjati le z rezultati že izvedenih

raziskav, ki pa so večinoma moške (slednji tako ostajajo »standard«). Smartova pa poleg zgoraj

omenjenih ovir izpostavlja še problematiko »enakopravnosti s povračilom« oz. »maščevalne

enakopravnosti«. Ženske si po njenem mnenju namreč vztrajno prizadevajo za enakopravnost,

kar pa se lahko po drugi plati izkaže tudi kot »kontraproduktivno«. Morebitno enakopravnost bi

21 Prav tam, n.d., str. 153 22 Završnik A., 2009, n.d., str. 79 23 Kanduč Z., n.d., str. 231

11

morale namreč sprejeti v celoti in na vseh področjih družbenega življenja. Takšno celostno

sprejemanje pa bi posledično pomenilo tudi zožitev določenih ženskih pravic oziroma širjenje

njihovih dolžnosti.24

3.1.5. Perspektivni feminizem (standpoint feminism)

»Je smer feminizma, ki problematizira uporabo pojma »ženska« kot univerzalne kategorije,

hkrati pa kritizira modele raziskovanja, ki so se predstavljali kot vrednostno nevtralni, in

poudarja raznolikost ženskih izkušenj ter diskurzivno pogojenost naših pojmovanj.«25

Perspektivni feminizem izvira iz ženskega izkustva, katerega bistvo naj bi bilo v uporu zoper

dolgoletno patriarhalno zatiranje, podrejenost in izkoriščanje s strani moških. »Izkustvo« naj bi

bilo že samo po sebi sposobno preseči moč in avtoriteto prava ali drugih ved ter ga imajo zato

mnogi teoretiki pri iskanju najprimernejše »znanstvene« podlage za ustreznega. Izkušnja je

neposreden izraz dogodka, ki daje zaradi svoje slučajnosti vtis objektivnosti. Kadar se pojavi pri

večjem številu posameznikov pa postane le še bolj prepričljiva, saj daje vtis univerzalnosti.

Perspektivni feminizem v feministični kriminologiji ni prišel do širše veljave. Deloma se je

uporabljal pri raziskovanju posebnih vrst kaznivih dejanj, kot sta spolno in družinsko nasilje.

Temeljni razlog za njegovo nepriljubljenost tiči v njegovem glavnem namenu - zaščititi ženske in

razkriti njihovo viktimizacijo. Pri tem pa se je opiral zgolj na izpovedi žensk, ki so bile v tem

primeru predstavljene kot žrtve. V središču je bila torej le »ženska izkušnja«, ki je imela položaj

edine raziskovanja vredne različice realnosti, medtem ko je moški vidik ostal spregledan.

Pomanjkljivost perspektivnega feminizma se kaže v njegovi izraziti pristranskosti, ki

preprečuje vsestransko preučevanje kriminalitete. Perspektivni feminizem je lahko

problematičen celo za ženske. Do tega prihaja predvsem pri ženskah, ki so diskriminirane na več

ravneh. Ker se za vse svoje pravice ne morejo boriti iz več vidikov hkrati, so prisiljene izbrati le

enega. Kot primer za to navaja Jasmina Arnež invalidno, homoseksualno črnko, ki se mora tako

odločiti na podlagi katere osebne lastnosti naj se bori za enakopravnost.26

3.1.6. Postmoderni feminizem

»Nastal je v 90. letih prejšnjega stoletja in izhaja iz spoznanj dekonstruktivistične teorije,

lingvistike, strukturalizma in postrukturalizma. Njegova kritika se nanaša na pojmovanje

sebstva in skupinske identitete, kritizira idejo avtentičnega »gledišča« kot nekakšne Arhimedove

točke, ki naj bi omogočala vzpostavitev univerzalnih metateorij, in razgalja pojem univerzalne

24 Arnež J., n.d., str. 6 25 Aleš Završnik v A.Završnik, Homo criminalis: upodobitve zločinskega subjekta v visokotehnološki družbi, Institut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2009, str. 80 26 Arnež J., n.d., str. 8

12

resnice.«27 Postmodernizem temelji na spoznanju, da vse ženske niso »bele, visoko izobražene

anglosaksonske in iz srednjega razreda«, kar pomeni da v družbi ni enotne ženske izkušnje.

Feminizem se zato ne sme podrediti le eni izkušnji, ki bi jo pojmoval kot univerzalno.

Postmoderni feminizem zavrača stališče perspektivnega feminizma o obstoju ene same resnice.

Trdi, da univerzalna resnica o zločinu in deviantnosti, ki bi veljala vselej, povsod in za vsakogar,

ne obstaja. Prevladujoče znanje o razlikah med spoloma in o spolu samem naj bi bilo družbeno

konstruirano, saj je povezano z močjo. Zato je cilj postmodernističnih feministk dekonstruirati

prevladujoče znanje o ženski kriminaliteti, ki je osnovano s strani močnejših (večinoma moških).

Za razliko od empiričnega feminizma, ki išče znanstveno dokazano univerzalno resnico,

perspektivnega feminizma, ki želi generirati resnico iz vidika ženske, pa se postmodernizem

osredotoča na dekonstrukcijo jezika in ostalih sredstev komunikacije, ki so uporabljeni za

konstrukcijo sprejete resnice o ženskah. Poudarja torej, da so jezik in ostali načini komunikacije

uporabljeni za konstrukcijo resnice o ženskah na način, ki jih diskriminira. Postmoderni pristop

je bil obtožen relativizma, saj bi utegnil zapreti racionalne raziskave o ženskih izkušnjah.28

Postmodernizem torej zavrača »žensko izkustvo« kot eno in edino žensko videnje sveta, zato je

njegovo bistvo v dekonstrukciji »ene in edine (objektivne) resnice«. Postmodernistični

feminizem se od posamičnih primerov viktimizacije žensk tako obrača k opozarjanju na

strukturno nasilje, ki ga nad ženskami izvaja družbena ureditev (in njene institucije) z

vsiljevanjem »temeljnih družbenih vrednot«.29

4. Feministična kritika kriminologije

Feministično kritiko kriminologije lahko povzamemo s pomočjo petih temeljnih točk.

a) Osredotočenost na moške zločince in moško kriminaliteto

Prvo pomembnejše vprašanje, ki ga je feminizem izpostavil je bilo: »Zakaj se kriminologija

ukvarja samo s preučevanjem moške kriminalitete?«. Z vidika majhnega števila ženskih kaznivih

dejanj tovrstna spregledanost žensk pravzaprav ni presenetljiva. Ženska kriminalka je veljala

prej za izjemo kot za običaj. Moški so namreč že od nekdaj povzročali več kaznivih dejanj, zaradi

česar je imela kriminaliteta predznak izrazito moškega dejanja. Quetelet je tako izpostavil

dejstvo, da je delež ženske kriminalitete v razmerju z moško v merilu 1:6.30 Število ženskih

zapornic je bilo občutno manjše od števila moških zapornikov, poleg tega pa jih je bilo mnogo

27 Aleš Završnik v Z. Kanduč, S. Kmet, M. Plesničar, D. Petrovec , A. Završnik, S. Zgaga, Nežnejši spol? Ženske, nasilje in kazenskopravni sistem, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2012, str. 23 28 Ugwudike P., n.d., str. 159 29 Arnež J., n.d., str. 8-9 30 Povzeto po Mendoza M.R., Aguilera Guzman R.M., Por que delinquen las mujeres, Salud mental, Vol. 25/No. 5., 2002, str. 11 Gradivo dostopno na: http://www.redalyc.org/pdf/582/58252502.pdf

http://www.redalyc.org/pdf/582/58252502.pdf

13

lažje nadzirati in poboljšati. Ker ženska kriminaliteta ni predstavljala večjega družbenega

problema, so kriminologi svojo pozornost usmerili na moške, medtem ko je ostala ženska

kriminaliteta s strani kriminologije spregledana. Feministična kritika je takšnim pojasnilom

oporekala, saj naj bi bilo mogoče mnogo odkriti in spoznati tudi pri preučevanju manjšine.

Izpostavila je vprašanje, zakaj kriminologije ne zanima tudi razlog za manjše število ženskih

kaznivih dejanj v primerjavi z moškimi. Nizke statistične številke ženske kriminalitete bi lahko

bile posledica »kavalirstva« s strani moških policijskih in pravosodnih delavcev, medtem ko se je

po drugi strani zastavljalo vprašanje, ali je delinkvenca morda res pogojena z moškim spolom.

Drugi razlog za prezrtost pa je bil v tem, da so bili prestopki žensk redkejši in manj nevarni. Na

žensko kriminaliteto so zato gledali predvsem z vidika neupoštevanja tradicionalnih vrednot, ki

se pričakujejo od žensk. Feministke je poleg tega zanimalo, katera so tista kazniva dejanja, ki jih

ženske najpogosteje izvršujejo. Velik del pozornosti je bilo namenjene tudi iskanju odgovora na

vprašanje, ali so kriminološke teorije sploh uporabne za ženske storilke, ali bi jih bilo potrebno

prilagoditi.

b) Androcentričnost kriminologije pri pojasnjevanju zločina

Zaradi majhnega števila ženskih kaznivih dejanj je bil tudi večji del literature s področja

kriminologije do leta 1980 namenjen moški kriminaliteti. Literatura, ki je omenjala žensko

kriminaliteto pa je ženske analizirala s patriarhalnega vidika. Izhajala je iz predsodkov o ženskah

in jih upodabljala stereotipno, na podlagi njihovih bioloških in psiholoških značilnosti.31

Obstoječa literatura se je osredotočala predvsem na razlike med ženskimi kriminalkami in

nekriminalkami. Z opiranjem na kulturne stereotipe so Cesare Lombroso, W.I. Thomas, Otto

Pollak in nekateri drugi, ki so v preteklosti debatirali o ženski kriminaliteti, oblikovali dve

kategoriji žensk – tiste, ki so veljale za »dobre« in tiste, ki so zaradi obnašanja šteli med »slabe«

ženske. Dobra ženska naj bi se ravnala po zakonu. Pripisovali so ji lastnosti kot so pasivnost,

ubogljivost in naivnost. Slabe ženske oz. kriminalke pa naj bi bile agresivne, spolno nezrele in

možate po naravi. Kot lahko vidimo, se žensk ni obravnavalo objektivno.

c) Kriminologija je žrtvam posvečala premalo pozornosti

Ena izmed temeljnih pripomb zoper tradicionalno kriminologijo je bilo pomanjkanje interesa za

viktimizacijo. Prevladovala je težnja v kateri je bila žrtev sama kriva za svojo viktimizacijo. Kadar

je šlo za zločine, v katerih so bile ženske primarno žrtve, šele nato storilke, se je vlogo žrtve

zanemarilo.

31 Prav tam, str. 11

14

č) Spregled razlik med spoloma v kazenskem postopku

Feministke so bile mnenja, da tradicionalna kriminologija ignorira pomen spola v kazenskem

postopku, medtem ko so bili tradicionalni kriminologi mnenja, da sodno osebje ženske

obravnava enako kot moške ali celo bolj popustljivo. Pozornosti pa niso namenili vprašanju ali

sistem reagira drugače na moške in ženske prestopnike. Prav tako so spregledali odnos sistema

do različnih tipov ženskih prestopnic. Zanemarjeno je ostalo tudi vprašanje, ali so ženske za

spolne prestopke in kazniva dejanja zoper javni red kaznovane strožje kot moški.

d) Kriminologija je zanemarila dinamiki spola in moči

Spodletelo jim je pri preučevanju prepletanja moške moči, ženske ekonomske odvisnosti in

nasilnih moško-ženskih dinamik. 32

5. Tradicionalne teorije o ženski kriminaliteti

Prve kriminološke teorije ženski kriminaliteti niso posvečale veliko pozornosti, saj je

prevladovalo mnenje, da so vzroki za žensko kriminaliteto enaki tistim za moško, le da je pri

ženskah bolj poudarjena biološka in psihološka komponenta. Ženske so dojemali kot spolni

objekt, ki služi za zadovoljevanje fizioloških, psiholoških in družbenih potreb moških. Redki

avtorji, ki so omenjali žensko kriminaliteto, so nanjo gledali iz različnih zornih kotov, zato ni

obstajalo enotno stališče o vzrokih zanjo. Edino spoznanje, ki je bilo skupno vsem, je statistično

dokazana nizka stopnja ženske kriminalitete.

Prva skupina teoretikov je iskala vzroke za žensko kriminaliteto v biološko-psihološki sferi.

Njeni predstavniki so bili Cesare Lombroso, William Ferrero, W.I. Thomas, Sigmund Freud, Otto

Pollak, Franz Exner, Wilhelm Sauer in drugi. Njihova prepričanja temeljijo na biološkem

determinizmu. So pripadniki pozitivistične šole, ki gleda na zločin kot na naravno ravnanje.

Žensko kriminaliteto so pojasnjevali z njihovo šibkostjo, obstojem generativnih faz in nižjim

nivojem hormona androgena. Tovrstna dognanja so bila tarča številnih kritik. Nasprotniki so

oporekali, da nasilje ni odvisno od telesne moči. Po psihološki plati so pojasnjevali žensko

kriminaliteto z žensko pasivnostjo, nenasilnostjo, plašnostjo, občutkom odvisnosti in nemoči,

emocionalnostjo in nesamozavestnostjo. Ženska pasivnost naj bi pojasnjevala manjšo udeležbo

žensk v nasilnih kaznivih dejanjih; težnjo k nepoštenosti so povezovali z relativno velikim

številom žalitev pri ženskah, lažnim obtoževanjem in zastrupitvami; ženska emocionalnost naj bi

pojasnjevala žalitev, kot naravno obliko ženskega napada. Prvi poskus razlage ženske

kriminalitete zasledimo s strani Cesara Lombrosa v letu 1903. Lombrosa, ki je na žensko

kriminalko gledal kot na biološko atavistko s temnimi moškimi potezami, je nasledil Otto Pollak,

32 Internetni vir: http://law.jrank.org/pages/1217/Feminism-Criminological-Aspects-critique.html, dne 16.08.2015

http://law.jrank.org/pages/1217/Feminism-Criminological-Aspects-critique.html

15

ki se je pri razlagi ženske kriminalitete nekoliko oddaljil od absolutnega biološkega

determinizma. Prepričan je bil, da ženska zločinka skriva zločin tako dobro kot zna skriti spolno

vznemirjenost do moških. Sledila je teorija Sigmunda Freuda, ki je na žensko prestopništvo

gledal kot na rezultat zavidanja moškega spolnega organa. Trdil je, da je kriminalka ženska, ki

želi biti moški, zaradi česar postane nevrotična. Verjel je, da so ženske spolne mazohistke in

lahko uživajo le v bolečini. W.I. Thomas je žensko primerjal z rastlino, ki je torej bolj umirjena in

konzervativna kot moški. Med leti 1950 in 1960 se je pojavilo več različnih razlag, ki so žensko

kriminaliteto povezovale z različnimi biološkimi procesi (kot so laktacija, menstruacija in

menopavza).

Ženska kriminaliteta je bila omenjena tudi v delih avtorjev, ki so kriminaliteto pojasnjevali s

socialno-ekonomskimi dejavniki. Temeljni predstavniki tovrstne misli so bili Sutherland,

Cavan, Coldwell, idr. Žensko kriminaliteto so pojasnjevali z različnim družbenim položajem

žensk in moških. Ženske so po njihovem mnenju izključene iz družbenega življenja, zaradi česar

imajo za razliko od moških malo priložnosti za izvrševanje kaznivih dejanj. Bonger je primerjal

žensko v družbenem prostoru z rastlino v topli gredi. Slednja je na ta način zaščitena pred

slehernim vplivom, ki bi utegnil voditi do delikta. Sutherland pojasnjuje žensko kriminaliteto z

družbeno nesamostojnostjo ženske. Slednja se razlikuje glede na kulturo, državo ali regijo.

Slednje je Sutherland podprl s trditvijo, da se v državah, v katerih uživajo ženske največ svobode

in enakopravnosti v primerjavi z moškimi, stopnja ženske kriminalitete približuje stopnji

moške. Podobno je mogoče opaziti v večjih mestih, kjer je družbeni položaj ženske podoben

položaju moškega, za razliko od manjših mest. Tovrstna spoznanja zato kot temeljni vzrok za

povečanje ženske kriminalitete navajajo emancipacijo žensk, ki jo v pretežni meri povezujejo z

zaposlitvijo.

Obstajajo tudi teoretiki, ki so bili mnenja, da je ženska kriminaliteta rezultat istočasnega

delovanja biološko-psiholoških in družbeno-ekonomskih dejavnikov. Mednje spadajo Hans

von Hentig, Mabel Elliott, Selig, Hageman idr. Henting je zločin dojemal kot »tipično moško

reakcijo«. Mabel Elliott je menila, da je družbeni položaj glavni dejavnik, ki vodi ženske k storitvi

kaznivih dejanj. Glavni razlog za različno število kaznivih dejanj med spoloma je videla v načinu

življenja - povprečna ženska je po njenem mnenju manj izpostavljena konfliktom med svojimi

etičnimi vrednotami, načinom življenja in doseganja svojih ciljev kot povprečen moški.33

33 Povzeto po Konstantinović Vilić S., Zbornik radova Pravnog Fakulteta u Nišu, 65/2013, str. 97-99 Dostopno preko: http://www.prafak.ni.ac.rs/files/zbornik/65-LAT/boba-LAT65.pdf

http://www.prafak.ni.ac.rs/files/zbornik/65-LAT/boba-LAT65.pdf

16

5.1. Cesare Lombroso in William Ferrero

Eden izmed najbolj vplivnih bioloških teoretikov je bil Cesare Lombroso, ki je predpostavljal, da

obstajajo pri zločincih določeni telesni znaki, ki naj bi bili vzrok za njihovo kriminalno vedenje.

Deviant naj bi imel šibko sposobnost lobanje, močno čeljust, povezane obrvi, asimetrično

lobanjo, ušesa navzven, kriv ali pritisnjen nos. Nagnjen naj bi bili k daltonizmu, pogosto je

levičar, njegova mišična moč pa je šibka. Lombroso je med stigmate prišteval tudi druge

anomalije v zgradbi oči, ustnic, zob, prstov, jecljanje itd. Da bi lahko govorili o »homo

delinquensu«, rojenemu hudodelcu, mora pri posamezniku obstajati vsaj pet tovrstnih znakov.

Takšen osebek je brez moralne zavesti, nezmožen kesanja, ciničen, okruten, izdajalski in brez

usmiljenja. Lombroso je razlikoval tudi fizične razlike med posameznimi vrstami zločincev.

Morilci naj bi imeli hladne, steklene in zakrvavele oči, skodrane lase, dolga ušesa in tenke

ustnice. Na podlagi svojih dognanj je zahteval, naj se ljudje s takšnimi značilnostmi izločijo iz

družbe in internirajo v taborišča. Kasneje je svoja toga stališča relativiziral, saj je bil pripravljen

priznati, da samo tretjina storilcev sodi med njegov tip »rojenih hudodelcev«.

Lombroso in Ferrero sta se ukvarjala z analizo telesnih značilnosti zapornic in na podlagi

opazovanja sklepala, da so zločinke atavistične – njihov razvoj naj bi se ustavil v primitivni fazi,

zato je bilo pri njih mogoče zaznati vizualne značilnosti davnih prednikov, ki so nakazovale na

njihovo slabšo razvitost. Ženska delikvenca naj bi bila torej posledica nedokončanega razvoja.

Napravila sta študijo ženskih zločink v knjigi »La Donna Delinquente«, ki je temeljila na

Darwinovih spoznanjih. Prepričana sta bila, da so vsi elementi kriminalitete biološkega izvora –

šlo naj bi za ostanke iz zgodnje faze človeškega razvoja. Na podlagi takšnega prepričanja sta zato

trdila, da so ženske manj razvite kot moški in da je ženska kriminaliteta rezultat biološke

manjvrednosti oz. slabše telesne razvitosti.

Opazovala sta lobanje zapornic in štela njihova morebitna telesna znamenja. Lobanje zločink naj

bi bile bolj podobne moškim, kakor lobanjam normalnih žensk. Moškim naj bi bile podobne tudi

psihološko.34 Kljub temu, da sta pri zapornicah našla nekaj znakov degeneracije, kot so npr.

deformirane lobanje ali debelejši črni lasje, se tovrstne zapornice niso skladale z atavistično

teorijo. Ugotovila sta, da imajo ženske kriminalke majhno število znamenj degeneracije. Redke

od zapornic so bile torej skladne z likom »rojene kriminalke«. Da bi izpolnile zahteve za lik

rojene kriminalke, bi morale biti podani vsaj štirje znaki degeneracije. Takšen kriterij pa je

izpolnjevala le manjšina zapornic. Ugotovila sta torej, da imajo ženske kršilke v splošnem

majhno število znamenj degeneracije. Takšne ženske naj ne bi bile povsem brez čuta za

moralnost, v kriminalno vedenje pa naj bi jih zvabila neubranljiva skušnjava ali prigovarjanje s

strani 3. osebe. V množici prestopnic je torej le manjšina žensk, katerih nagnjenje h

34 Kanduč Z., 2009, n.d., str. 234

17

kriminalnemu vedenju je bolj intenzivno in bolj perverzno kakor pri moških prototipih. Na

podlagi te ugotovitve sta oblikovala tezo, da je ženska rojena kriminalka sicer redkejša kot

moški, vendar pa je mnogo hujša: bolj zlobna, strašna in krvoločna. Temu naj bi bilo tako

zaradi dejstva, da so ženske že po svoji naravi manj občutljive kot moški, sočutje pa naj bi bilo

produkt občutljivosti. Ker so zločinke v nekaterih pogledih močnejše od moških se za razliko od

moških z večjo lahkoto prilagodijo fizični in duševni bolečini. Žensko imenujeta »otročje bitje«,

saj naj bi pri njej našli lastnosti, ki so značilne za otroke. Ženska naj bi imela pomanjkljiv čut za

moralo, bila naj bi maščevalna in ljubosumna. Prepričana sta bila, da imajo ženske številčnejše in

bolj raznolike zle težnje kakor moški, vendar ostajajo slednje večinoma neizražene. Če se

prebudijo pa povzročijo sorazmerno večje in hujše rezultate.35

Teorijo atavizma sta uporabila tudi za razlago vprašanja, zakaj so rojene kriminalke med

ženskami redkejše. Glede na to, da je zločin veljal za primitivno dejanje, bi bilo na podlagi

njunih predvidevanj seveda mogoče pričakovati, da ženske povzročijo več zločinov kot moški.

Tovrstno neskladje sta pojasnila z razlago, da je prostitucija ženski nadomestek zločina. Manjše

število ženskih zločinov pa sta pripisala predvsem njihovi slabši razvitosti. Ženske naj bi bile po

njunih besedah manj inteligentne. Zaradi nižje inteligence pa naj ne bi bile sposobne zagrešiti

toliko zločinov kot moški. Na žensko sta gledala kot na »dvokratno izjemo«, saj je bila kot

zločinka obravnavana anomalično v primerjavi z ostalimi moškimi zločinci, po drugi plati pa je

izstopala tudi kot ženska, saj je takšno ravnanje veljalo za nenavadno in obsojanja vredno, ker

naj bi ravnala v nasprotju s svojo biološko naravo - naravna oblika ženske represije naj bi bila

namreč prostitucija, ne pa kriminalna dejavnost. Zaradi izločenosti po dveh plateh, Lombroso in

Ferrere žensko imenujeta »pošast«. Glede na to, da so za normalno žensko značilna močna

materinska in verska čustva ter telesna šibkost, sta bila mnenja, da mora biti zloba ženske ki

premaga vse te lastnosti res enormna.36

5.2. Otto Pollak

Naslednji pomembnejši prispevek tradicionalne kriminologije pri dojemanju ženske

kriminalitete predstavlja delo »The criminality of women«. Podobno kot njegovi predhodniki,

tudi Otto Pollak žensko kriminaliteto pojasnjuje s pretežno fiziološkimi razlogi. Ženske je

označil kot manipulativne in rojene lažnivke. Trdil je, da so ženske pretežno vpletene v prikrite

zločine, kot so splavi, zastrupitve, zlorabe otrok itd., kar se sklada z njihovo prebrisano in

prevarantsko naravo. Poleg prebrisane narave, ki se oblikuje med procesom socializacije, naj bi

na žensko kriminaliteto vplivali tudi biološki dejavniki (fizična šibkost) in psihološka šibkost, ki

35 Prav tam, str. 234 36 Povzeto po Z. Kanduč, S. Kmet, M. Plesničar, D. Petrovec , A. Završnik, S. Zgaga, Nežnejši spol? Ženske, nasilje in kazenskopravni sistem, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2012, stran 2

18

je v veliki meri pogojena s pojavom menstruacije in nosečnosti. Ko se njihova lažniva narava

združi z različnimi priložnostmi kot je npr. delo varuške, medicinske sestre, profesorice ali

gospodinje, jim slednja omogoča perfektno in neizsledljivo izvedbo kaznivega dejanja.

Največ pozornosti je usmeril pojasnjevanju »prikrite« narave ženske kriminalitete, do katere

prihaja, ker je velik del ženske kriminalitete neodkrit zaradi neprijavljenih kaznivih dejanj žensk.

Odkrite ženske kriminalitete je mnogo manj kot moške. Poleg tega pa so ženske v postopku s

strani policistov in sodnikov zaradi paternalističnega sistema obravnavane mileje kot moški, saj

dajejo vtis ranljivosti, s čimer zavedejo organe pregona. Slednji jih zato obravnavajo mileje kot

moške, kar pa posledično vpliva tudi na statistiko o ženski kriminaliteti, ki zato ne zgleda tako

alarmantna. Uradni statistični podatki zato ne odražajo dejanskega števila ženskih zločinov. Po

Pollakovem mnenju je glavni vzrok za veliko stopnjo prikrite ženske kriminalitete v ženski

naravi, saj so slednje predvsem pobudnice in ne storilke kaznivega dejanja. Prepričan je bil, da bi

ženska kriminaliteta presegla moško, če bi upoštevali vse prikrite ženske zločine..37

Carol Smart meni, da je na Pollakovo razmišljanje v veliki meri vplivala Freudova teorija, zato je

deležno tudi podobnih kritik. Poleg tega Pollaku očita, da svojega razmišljanja ni nadgradil,

ampak se v veliki meri zgleduje po Lombrosu.

5.3. Sigmund Freud

Sigmund Freud je na podlagi psihoanalize trdil, da je anatomija žensk slabša od moške, zato naj

bi ženske zasedale nižje družbene položaje kot moški. Dodeljena naj bi jim bila funkcija matere

in žene. Njegova miselnost temelji na prepričanju, da je »anatomija usoda«. Nižji položaj žensk

naj bi določali njihovi spolni organi. Trdil je, da deklice odraščajo s prepričanjem, da so penis

izgubile zaradi kazni. Zato se spreobrnejo v maščevalna bitja, medtem ko dečki trpijo zaradi

njihovega nenehnega zavidanja in maščevalnosti. Po mnenju Sigmunda Freuda je kriminalka

ženska, ki poskuša biti moški. Žensko nasilje in upornost naj bi bila očitna pokazatelja njihove

želje postati moški. V primeru, da se takšnih žensk ne zdravi, bodo postale nevrotične. Temeljni

cilj zdravljenja je v prilagoditvi in sprejemanju njihove spolne vloge. Takšno žensko bi bilo po

Freudovem mnenju potrebno spremeniti in jo prilagoditi vlogi, ki se od nje pričakuje, torej jo

usposobiti za uspešno opravljanje vloge matere in žene. Freud je na žensko kriminaliteto torej

gledal kot na nezmožnost žensk, da bi se psihično sprijaznile z dejstvom, da so fiziološko manj

vredne od moških. Slednje naj bi vodilo do razvoja »kompleksa moškosti« (»masculinity

complex«), za katerega je značilno pretirano izkazovanje moških lastnosti in možato obnašanje.

Med takšno obnašanje pa spada tudi zločin. Ženska kriminaliteta je po Freudovem prepričanju

eden izmed načinov kompenzacije za njihovo manjvrednost.

37 Povzeto po Bhosle S., Female Crime in India and Theoretical Perspectives of Crime, Kalpaz Publications, Delhi 2009, str. 58

19

5.4. William Isaac Thomas

W. I. Thomas je problematiko ženskih zločink obravnaval v dveh različnih delih, »Sex and

Society« in »The undjusted girl«, kjer se je osredotočil na mladostnice. Sprva je žensko

kriminaliteto pojasnjeval na podlagi fizioloških in psiholoških razlik, zato njegovo zgodnje

razmišljanje temelji na prepričanju, da so ženske biološko podrejene moškim. Moški so bolj

agresivni in motivirani, da »osvojijo svet«, zato so sposobni opravljati vodilne funkcije. Ženske

pa so za razliko od njih pasivne in z manj energije, zaradi česar niso primerne za opravljanje

takšnih položajev. Ker ženske z energijo varčujejo, jih primerja z rastlinami. Thomas meni, da je

zanje je bolj primerno, da ostanejo doma in skrbijo za otroke ter gospodinjska opravila. Oba

spola se zaradi različnih lastnosti med seboj dopolnjujeta, čeprav naj bi omenjena razlika

vplivala na poslabšanje ženskega položaja. Ženske so se morale omejiti na vlogo matere in žene

in se sprijazniti s tem, da moški z njimi ravnajo kot z lastnino. Ženska kriminaliteta naj bi bila

posledica neuspešne prilagoditve vlogi, ki se od njih pričakuje. Kriminalke tako kršijo

tradicionalne omejitve, ki jim jih postavljata družba in družina.

Sčasoma se je njegov pogled na žensko kriminaliteto spremenil, saj je ugotovil, da je podrejen

položaj žensk odvisen od družbenih sprememb. V zvezi s tem je preučeval problem monogamije.

Ko so moški postopoma vedno bolj dominirali, so postale ženske šibkejše in bolj odvisne od

moških. Sčasoma so izgubile svobodo, saj so bile odvisne od strinjanja in dovoljenja s strani

moških. Zaradi pomanjkanja lastne volje in možnosti samostojnega odločanja so se pričele

obnašati vedno bolj deviantno in neprimerno. Ženska spolna energija, ki je zaradi monogamije

omejena, se zato sprošča preko kaznivih dejanj.

Thomas je trdil, da je prostitucija najbolj značilen izraz ženske deviance. Do nje pa prihaja zaradi

želje po vznemirjenju in novih izkušnjah, ki se manifestirajo preko ženske spolnosti. Menil je, da

ima vsak človek določene osnovne želje. Dve izmed njih, želja po odzivu in želja po novih

izkušnjah pa vplivata na kriminaliteto. Thomas je trdil, da je ženska želja po odzivu bolj

intenzivna od moške. Po njegovem mnenju materinski čut, povezan z močno potrebo po dajanju

in sprejemanju ljubezni, vodi ženske v zločin. Ženska se začne ukvarjati s prostitucijo zato, da bi

zadovoljila svojo željo po vznemirjenju in odzivu.38 Njegov teoretičen pristop je postal znan pod

imenom simbolični interakcionizem.39

5.5. Novejše biološke teorije o ženski kriminaliteti

Kriminologija je pogosto pojasnjevala razlike v nasilnem obnašanju moških in žensk s pomočjo

bioloških dejavnikov. Visoka raven testosterona je pogostejša med moškimi, vendar jo kljub

temu povezujejo z nasilnim obnašanjem tako moških kot tudi žensk. Podobno se tudi nizek srčni

38 Prav tam, str. 56 39 Povzeto po Marsh I., Theories of Crime, Routledge, Oxon 2006, str. 148

20

utrip v času mirovanja povezuje s prestopništvom obeh spolov. Kljub temu pa obstajajo določeni

biološki dejavniki, ki so specifični le za posamezen spol.

5.5.1. Hormoni in kriminaliteta

Prva izmed pomembnejših bioloških teorij pravi, da moški spolni hormon (testosteron) vpliva

na nasilno vedenje posameznika. Različni spolnimi hormoni naj bi zato pojasnjevali razlike v

kriminaliteti moških in žensk. Testosteron povzroča, da se moški možgani slabše odzivajo na

dejavnike iz okolja, zaradi česar moški iščejo intenzivnejše dražljaje ter premorejo več bolečine

in nasilja pri povzročitvi kaznivih dejanj.40 Na ta način pojasnjujejo tudi majhno število nasilnih

kaznivih dejanj med ženskami.

Eleanor Maccoby in Carol Jacklin, ki sta se ukvarjali z analizo razlik med spoloma41, sta menili, da

so v vseh družbah moški nasilnejši od žensk, podobne ugotovitve pa naj bi bilo mogoče zaslediti

tudi pri opazovanju vseh predčloveških vrst (primatov). Razlike v nasilnosti naj bi se

izoblikovale že v zgodnji mladosti. Avtorici sta stopnjo nasilja pri posamezniku povezovali s

količino njegovih spolnih hormonov. Višja raven hormonov v krvi naj bi tako povzročala bolj

nasilno vedenje, ki utegne voditi v kriminaliteto. Njune domneve so dandanes vprašljive, saj

kritiki takšen pogled zavračajo z argumentom, da sta pojma »moškega« in »ženskega« obnašanja

kulturno pogojena in v veliki meri odvisna od socializacije, ki se prične z rojstvom. Poleg tega pa

lahko raven hormonov pri posamezniku niha, saj je odvisna od različnih družbenih situacij. Tako

je mogoče reči, da tudi nasilje vpliva na nastanek testosterona (in ne le obratno).42

5.5.2. Menstruacija in kriminaliteta

Naslednja biološka dognanja se nanašajo na povezavo med kriminaliteto in menstruacijo.

Njihova pozornost je bila usmerjena v hormonska nihanja, ki v času menstruacije povzročijo

spremembe ženskega obnašanja. V tem času pri ženskah pogosto prihaja do občutkov

razdražljivosti, depresije in nerazsodnosti, ki jih vodijo v kriminalno ravnanje. Predmenstrualni

sindrom je bil domnevno eden izmed glavnih krivcev za žensko nasilje in kriminaliteto. Pri

ženskah naj bi prihajalo v dneh pred ali med menstruacijo do hormonskih nihanj, ki naj bi

povzročila občutek razdražljivosti in vplivala na njihovo slabo presojo.

S tovrstnimi raziskavami se je ukvarjala Katherina Dalton, ki je je ugotovila, da so v njenih

raziskavah sodelujoče zapornice v večini primerov zagrešile zločine ravno v času menstruacije

(šlo naj bi za obdobje 4 dni pred in 4 dni po menstruaciji). Ta ugotovitev je vzbudila sum o

40 Mendoza M. R., Aguilera Guzman R. M., n.d., str. 14 41 Več o tej tematiki: Maccoby E.E., Nagy Jacklin C., The Psychology of Sex Differences, Stanford University Press, Stanford 1974 42 Povzeto po McIvor G., Women Who Offend, Jessica Kingsley Publishers, London 2004, str. 16

21

povezavi med kriminalnim vedenjem in menstruacijo.43 Daltonova je poleg tega odkrila, da

ženske v obdobju menstruacije pogosteje storijo samomore, poleg tega pa so v tem času

nedružabne in bolj nasilne. Njeni raziskavi je sledila še vrsta podobnih raziskav, ki pa so

mnogokrat prinesle raznolike in nasprotujoče si rezultate. Raziskave so sicer pokazale, da v

menstrualnem obdobju mnogo žensk stori kazniva dejanja, čeprav večina žensk, pri katerih je

bilo med menstruacijo mogoče opaziti anksioznost in sovražnost, kaznivih dejanj ni storila.

Ugotovitve Katherine Dalton so bile tako postavljene pod vprašaj. Dvomljive so bile tudi zaradi

metodoloških ovir – zaradi netočno podanih informacij o menstrualnih ciklih s strani zapornic in

zaradi dejstva, da lahko v določeni meri na začetek in prenehanje menstruacije vplivajo tudi

sami dejavniki iz okolice (stresne situacije in ostali zunanji faktorji). Takšno stališče podpirajo

tudi sodobni teoretiki, ki so mnenja, da fizični in psihični stres povzroča menstrualne

spremembe in ne obratno.44 Ne glede na dokončno nedokazanost tovrstnih domnev pa sta se

menstruacija in menopavza v nekaterih sodnih primerih upoštevali kot olajševalni okoliščini.45

Sčasoma so se pojavile še podobne domneve, ki so opozarjale na povezavo med poporodno

depresijo in zločinom (posebej detomorom). Zločine žensk so pojasnjevali z ranljivostjo in

nestabilnostjo ženskega telesa v času hormonskih procesov. Opravljenih je bilo še mnogo ostalih

bioloških in nevroloških študij ženskih zločink, ki so se osredotočile na raziskovanje dednih

dejavnikov, na vpliv družine, preiskave dvojčkov in posvojitev.46

5.5.3. Možgani in kriminaliteta

Raziskave možganov kažejo, da je velik del človeškega vedenja nevrološko pogojen. Ženski

možgani so manjši od moških, vendar imajo večjo sposobnost procesiranja. Ugotovljeno je bilo,

da obstaja med možgani in obnašanjem moških in žensk mnogo razlik, ki se nanašajo na

čustvovanje, spomin, vid, sluh, obrazno mimiko, dojemanje bolečine, orientacijo, raven

nevrotransmitorjev, bolezni (tudi zasvojenost) itd. Del možganov, ki je namenjen zaznavi

čustvenih dražljajev je tako pri ženskah kot pri moških enako velik, vendar imajo ženske večji

volumen sprednjega orbitalnega korteksa kot moški. Na podlagi teh ugotovitev so nastali sklepi,

da imajo v trenutkih jeze ženske boljšo samokontrolo kot moški.47 Določeni biološki dejavniki v

času zgodnjega razvoja (npr. prekomerna proizvodnja androgena, izpostavljenost sintetičnim

androgenom, nepravilno delovanje ščitnice, Cushingova bolezen ter kongenitalna adrenalna

43 Povzeto po Rafter N., The Criminal Brain: Understanding Biological Theories of Crime, NYU Press, London 2008, str. 219 44 Mendoza M. R., Aguilera Guzman R. M., n.d., str. 14 45 Angleška sodišča so v osemdesetih letih v štirih primerih priznala predmenstrualni sindrom kot olajševalno okoliščino. V vseh štirih primerih je Daltonova sodelovala kot priča. 46 Mclvor G., n.d., str. 16-18 47 Povzeto po van Wormer K., Working with Female Offenders: A Gender Sensitive Approach, John Wiley&Sons, New Jersey 2010, str. 9

22

hiperplazija) lahko v povezavi z ostalimi vplivi okolja povzročijo žensko nagnjenost k

asocialnemu vedenju. Poleg tega so bile s pomočjo EEG raziskave odkrite asimetrije v možganih

antisocialnih žensk. V zvezi s tem je potrebno omeniti, da je asimetrija možganov povsem

normalen pojav pri vsakem človeku. Moški imajo povečano desno frontalno aktivacijo, medtem

ko imajo ženske povečano levo frontalno aktivacijo. Pri antisocialnih ženskah so v zvezi z

asimetrijo možganov opazili določena odstopanja. Raziskave so namreč pokazale, da je pri

ženskih zločinkah povečana desna frontalna aktivacija (tako kot pri moških), medtem ko pri

moških zločincih asimetrije sploh ni bilo mogoče opaziti. Asocialne ženske naj bi imele zato

slabše razvite verbalne sposobnosti in slabšo sposobnost obvladovanja čustev, saj sta obe

sposobnosti povezani z levo možgansko hemisfero. Obstajajo tudi raziskave, ki preučujejo

biološki odziv posameznika na stresne situacije. Tako moški kot ženske v stresnih situacijah

izoblikujejo nevroendokrine odgovore, vendar obstaja pri moških več možnosti, da bodo

odreagirali s »spopadom ali begom«, medtem ko gre pri ženski reakciji za »prilagoditev in

sprijaznjenje«.

6. Feministične kritike tradicionalnih teorij

Če se ozremo v preteklost in na prve teorije o ženski kriminaliteti, lahko ugotovimo, da je

feministično gibanje v veliki meri prispevalo k razvoju spoznanj o ženskem kriminalu. Tako

lahko z gotovostjo trdimo, da je eden izmed najopaznejših prispevkov feministične kriminologije

ravno kritika tradicionalnih teorij, katerih raziskave so temeljile na moški populaciji. Slednja pa

je bila tudi osnovno orodje za nastanek feministične kriminologije. Carol Smart je menila, da

ženske s strani tradicionalne kriminologije sicer niso bile popolnoma spregledane, vendar je

vprašljiva kvaliteta del, ki obravnavajo žensko kriminaliteto. Podobno je razmišljala tudi Ngaire

Naffine, ki je ob pregledu teorije odklonske subkulture, teorije različnih druženj, teorije

maskulinitete, teorije etiketiranja in ženske emancipacijske teorije ugotovila, da ženske niso bile

nikdar v središču pozornosti avtorjev teh teorij, temveč so bile slednje zasnovane na osnovi

moških prestopnikov. Redka pojasnila tradicionalnih teorij o vzrokih za žensko kriminaliteto pa

so praviloma temeljila na različnih stereotipih. Edina izjema, ki jo pri tem omenja je

emancipacijska hipoteza, ki je v samem bistvu osredotočena na žensko kriminaliteto.48

Tradicionalne teorije so uporabljale pristop »add women and stir«, kar pomeni da je imela

ženska kriminaliteta pri raziskovanju položaj »dodatka«. V redkih primerih, ko so ga upoštevali,

je bil torej spol uporabljen zgolj kot kontrolna spremenljivka. Čeprav je tovrsten pristop

uporaben pri potrditvi dejstva, da so moški bolj kriminalni kot ženske pa na način ni bilo mogoče

pridobiti uporabnih informacij o ženski kriminaliteti. Tradicionalna kriminologija je spregled

48 Povzeto po Schram P., Tibbetts S., Introduction to Criminology: Why Do They Do It?, SAGE Publications, Thousand Oaks 2014, str. 299

23

žensk pojasnjevala z dveh vidikov. Prvi vidik temelji na dejstvu, da so moški pogostejši

potencialni kriminalci kot ženske, zato so bile ženske za tovrstne raziskave nepomembne. Drugi

vidik tradicionalne kriminologije pa pravi, da so moški in ženske enaki, zato so pojasnila ki

veljajo za moško kriminaliteto uporabna tudi za žensko. Najpogostejša tarča feminističnih kritik

so bile teorije, ki so temeljile na biologizmu, ki je ženske vnaprej determiniral z njihovo biološko

naravo. Po mnenju predstavnic feministične kriminologije so takšne teorije odražale mačistično

podobo ženske zločinke in ženske nasploh, saj so bile slednje prikazane kot podrejene,

manjvredne in pasivne.

6.1. Feministične kritike bioloških teorij

Tradicionalne teorije so razvile različne mite o ženski kriminaliteti, med katerimi je prevladovala

misel, da so ženske kriminalke bolj krute in zlobne kot moški kriminalci. Šlo naj bi za nenaravne in

»možate« ženske, ki jim manjkata lastnosti pasivnosti in ubogljivosti, ki naj bi bili značilni za ženske.49

Ta pristop je bil kritiziran, saj naj bi bila potemtakem vsaka ženska, ki odstopa od svoje tradicionalne

ženske vloge, kriminalka ali potencialna kriminalka in domneva da je ravno v tem temeljna razlika

med moškimi in ženskami. Smartova oporeka, da razlike med moškimi in ženskami niso bistvenega

pomena v raziskovanju kriminalitete, saj so dejavniki povzročitve zločina kulturno pogojeni, ne pa

odsev bioloških lastnosti spola50. Feministke obsojajo ta zorni kot kriminologije, ki predpostavlja, da

so ženske nadzorovane in vodene s strani njihove biologije in so zato nesposobne sprejemati lastne

odločitve. Izpostavljajo, da je kriminološka misel v veliki meri sicer že presegla mračne čase

biološkega determinizma, ampak temu na področju razlage ženske kriminalitete žal še ni tako.

Nekateri kriminologi tako še vedno izpostavljajo povezavo med hormonskimi spremembami v času

nosečnosti in menstruacije ter žensko kriminaliteto.51 Poleg tega so ženske v mnogih primerih kot

olajševalno okoliščino navajale poporodno depresijo, ki naj bi bila temeljni razlog za detomor in

ostale zločine. Takšno sklicevanje na biološke vzroke za žensko kriminaliteto je le še okrepilo

družbene poglede na »biološko kriminalko«, medtem ko družba zanemarja pomen drugih dejavnikov,

kot so družbeni in ekonomski.

6.2. Ostale kriminološke teorije z vidika žensk

Mertonova strukturalistična teorija anomije ali strukturnega pritiska (theory of anomy)52 je bila s

strani feminističnih kriminologinj kritizirana predvsem zaradi njene osredotočenosti na ekonomske

49 Povzeto po Hopkins Burke R., An Introduction to Criminological Theory, Routhledge, Oxon 2014, str. 162 50 Povzeto po Smart C., Women, Crime and Criminology: A Feminist Critique, Routledge and Kegan Paul, London 1977, str. 176 51 Hopkins Burke R., n.d., str. 164 52 Merton je bil mnenja, da je zločin rezultat težnje po doseganju ameriških sanj. Preučeval je Američane, za katere je bil izjemno pomemben uspeh, ki je bil zato cilj večine populacije. Opazil je, da razkol med cilji in

24

cilje in neupoštevanja vpliva osebnih razmerij na kriminaliteto. Izpostavljeno je bilo tudi dejstvo, da

se teorija pri poudarjanju neenakosti med družbenimi razredi in primerjanju napetosti delavskega

razreda z napetostmi v srednjem razredu osredotoča le na moške. Feministične kriminologinje so

zato trdile, da Mertonova teorija ni enako uporabna za ženske kot za moške. Svoje mnenje so

podprle s trditvijo, da so ženske pri dosegi ciljev ekonomsko bolj ovirane kot moški, vendar kljub

temu zagrešijo mnogo manj zločinov kot moški. Teorija strukturnega pritiska vidi prevladujoč vzrok za

kriminaliteto v revščini, pri tem pa pogosto spregleda dejstvo, da predstavljajo ženske eno izmed

najbolj deprivilegiranih skupin, vendar kljub temu povzročijo najmanj zločinov.53

Cohenova teorija odklonske subkulture (strain theory) skuša pojasniti pojav odklonskega vedenja

med mladimi iz delavskega razreda, ki se združujejo v različne mladoletniške združbe.54 Tudi Cohen je

bil s strani feminističnih kriminologinj kritiziran, ker se osredotoča le na moške predstavnike.

Izključitev žensk iz njegove teorije je pojasnjeval z različnimi argumenti. Po njegovem mnenju imajo

dekleta in fantje različne težave pri prilagoditvi, ki zahtevajo različne pristope in rešitve. Delinkventna

subkultura se razvije kot odziv na fantovske težave, zato preučevanje ženske kriminalitete iz tega

vidika ne bi bilo primerno. Dečki so po njegovem mnenju bolj usmerjeni v svoje lastne dosežke v

primerjavi z drugimi dečki, medtem ko se dekleta bolj zanimajo za njihova ljubezenska razmerja z

dečki. Cohen sicer priznava obstoj ženske delinkvence, vendar jo označi kot spolno delinkvenco, ki je

po njegovem mnenju odgovor na problem ženske vloge, katere bistvo je v ohranjanju zadovoljivega

razmerja s pripadnikom nasprotnega spola.55 Feministična kritika Cohenovega razmišljanja je bila

podana s strani Ngaire Naffine, ki je izpostavila Cohenov vidik ženske kot moške pomočnice. Moški

naj bi bili po njegovem mnenju ambiciozne osebe, ki stremijo k dosegi določenih materialnih ciljev,

medtem ko so ženske prikazane kot njihove spremljevalke, kar je po njegovem mnenju tudi njihova

temeljna vloga.56 Joe in Chesney-Lind kot nasprotje Cohenovi teoriji navajata primer Havajev, kjer se

tako moški kot tudi ženske v večini primerov zapletejo v različne tolpe iz dolgčasa in z željo, da bi našli

sredstvi za njihovo legitimno dosego vodi v strukturno napetost, ki pripelje do kriminalitete. Anomija v družbi po njegovem mnenju nastopi zato, ker se v družbi preveč poudarjajo vrednote, čeprav obstaja pomanjkanje sredstev za njihovo doseganje. 53 Mendoza M.R., Aguilera Guzman R.M., n.d., str. 16. 54 Cohen je bil mnenja, da se odklonska subkultura oblikuje kot posledica zavračanja prevladujočih vrednot in norm neke družbe, ker imajo mladi iz nižjih družbenih slojev omejene družbene možnosti. V svojem delu »Prestopniški fantje« je ugotavljal, da t.i. fantje iz uličnega vogala doživljajo statusno frustracijo, saj so zaradi svojega nizkega izhodiščnega družbenega položaja zapostavljeni v primerjavi z mladimi iz višjih slojev. Posledica statusne frustracije je vedno večji odpor do življenjskega stila in vrednot srednjega razreda in oblikovanje pogosto povsem nasprotnega sistema norm in vrednot, znotraj katerega lahko dosežejo lastno potrditev. V odklonski subkulturi so cenjene oblike ravnanja: kraja, vandalizem, nasilje, saj s tem najbolj nasprotujejo vrednotam družbe. 55 Povzeto po Regoli R., Hewitt J., DeLisi M., Delinquency in Society, Jones & Bartlett Learning, Burlington 2014, str. 276 56 Prav tam, str. 276

25

določeno družbeno solidarnost, ki jim je ostalo okolje ne nameni. Tolpa tako postane neke vrste

nadomestna družina.57

Tahnenbaum s teorijo etiketiranja (labeling theory) pojasnjuje kriminaliteto v povezavi s

predhodnimi oznakami oseb.58 Nekatere študije so pokazale, da imajo deklice iz enostarševskih družin

mnogo več možnosti, da bodo označene kot delinkventne, za razliko od tistih ki so odraščale z obema

staršema. Morris meni, da imajo ženske v primerjavi z moškimi več možnosti, da bodo označene kot

duševno bolne, medtem ko imajo moški več možnosti, da bodo prejeli oznako kriminalca. Morris

duševno bolezen pojasnjuje kot alternativo oz. kot razlago za kriminalno udejstvovanje. Trdi, da imajo

ženske mnogo večje možnosti, da se jih označi kot »deviantne«, »histerične« ali kot »lahkoživke«.59

Ko so ženske stigmatizirane, to okrepi njihovo podrejenost in oteži dosego želenih ciljev. Raziskave

kažejo, da oznake na moške in ženske vplivajo različno. Na podlagi raziskav je bilo ugotovljeno, da

moški oznake lažje ignorirajo in najdejo opravičilo zanje, medtem ko se ženske z njimi spoprijemajo

mnogo slabše, večinoma se spopadajo z občutkom manjvrednosti.60

Sutherland pojasnjuje žensko kriminaliteto z družbeno nesamostojnostjo ženske. Slednja se

razlikuje glede na kulturo, državo ali regijo. Trdil je, da se v državah, v katerih uživajo ženske

največ svobode in enakopravnosti v primerjavi z moškimi, stopnja ženske kriminalitete

približuje stopnji moške. Podobno je mogoče opaziti v večjih mestih, kjer je družbeni položaj

ženske podoben položaju moškega, za razliko od manjših mest. Tovrstna spoznanja zato kot

temeljni vzrok za povečanje ženske kriminalitete navajajo emancipacijo žensk, ki jo v pretežni

meri povezujejo z zaposlitvijo. Kritizirana pa je bila Sutherlandova teorija različnih druženj

(differential association theory), ki temelji na spoznanju, da se je mogoče prestopniškega

vedenja naučiti v stiku z osebami, ki kršijo družbene norme. Če so stiki s takšnimi posamezniki

pogostejši, kot s tistimi, ki družbene norme spoštujejo, obstaja zelo velika možnost za razvoj

prestopniškega vedenja.61 Feministične kriminologinje opozarjajo na dejstvo, da je moška

delinkvenca sicer res močno povezana s kriminalnimi vrstniki, medtem ko je to pri ženskah

mnogo manj verjetno. V tej zvezi navajajo ugotovitev, da so dekleta v največji meri vpeljana v

kriminaliteto preko intimnih odnosov s starejšimi delinkventnimi moškimi, medtem ko družba

57 Mendoza M.R., Aguilera Guzman R.M., n.d., str. 16 58 Na podlagi te teorije odklonskost kot družbeno dejstvo sploh ne obstaja. Odklonsko naj bi bilo samo tisto, kar nosilci družbenega nadzora označijo kot takšno. Teorija temelji na prepričanju, da se osebe, ki storijo neko odklonsko dejanje, označi kot odklonske in ta etiketa se jih drži tudi pri vseh prihodnjih ravnanjih. Posledica tovrstnih predhodnih oznak je, da se pričnejo tudi sami dojemati kot odklonske in v skladu s tem tudi ravnajo – razvijejo odklonsko identiteto. 59 Mendoza M.R., Aguilera Guzman R.M., n.d., str. 16 60 Regoli R., Hewitt J., DeLisi M., n.d., str. 279 61 Povzeto po Meško G. v Meško G., Pečar J., Kanduč Z., Uvod v kriminologijo, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana 1998, str. 124-125

26

delinkventnih vrstnikov nanje nima posebnega vpliva.62 Po mnenju feminističnih kriminologinj

se Sutherlandova razlaga ženske kriminalitete v preveliki meri osredotoča na odnose med

vrstniki, medtem ko povsem spregleda in zanemari pomen spola. Feministične kriminologinje so

mu zato očitale, da je spregledal ženske in ni poskušal pojasniti vzroka za manjšo žensko

kriminaliteto v primerjavi z moško. Sutherland je žensko kriminaliteto pojasnjeval s

pomanjkanjem starševskega nadzora.63 Ženska kriminalka se razvije iz deklice, ki ji v otroštvu

primanjkuje starševskega nadzora. Posledično razvije enak vzorec kriminalnih asociacij kot

dečki.64

Tudi Cloward in Ohlin (Theory of differential opportunity)sta pri pojasnjevanju kriminalitete

spregledala ženske. Po njunem mnenju na nastanek moške kriminalitete vplivajo frustracije,

povezane z neenako razporeditvijo legitimnih in nelegitimnih priložnosti. Ženske so pomembne le z

vidika oteževanja razvoja jasne moške podobe. Moški v težnji po vzpostavitvi svojega moškega jaza

v žensko dominiranih domovih in šolah mnogokrat občutijo pritiske. Ker so ujeti v ženskem svetu in

negotovi glede svoje lastne identitete, protestirajo proti ženskosti. Ženske tovrstnih pritiskov ne

doživljajo, saj nimajo težav s prilagoditvijo svoji vlogi v žensko zasnovanem svetu. Dejstvo, da tudi

ženske občutijo neenako delitev priložnosti in da nekatere ženske postanejo zločinke pa sta

avtorja povsem spregledala.

Nekatere feministične kriminologinje so bile mnenja, da bi bilo mogoče določene tradicionalne

teorije kljub temu uporabiti, če bi jih prilagodili glede na spol. Takšen primer je generalna

teorija strukturnega pritiska (general strain theory), ki jo skuša Agnew prilagoditi obema

spoloma. V svoji teoriji se je osredotočil na pomen prizadevanja, kot tudi na negativne

življenjske izkušnje. Oboje naj bi bil pomemben pokazatelj ženske kriminalitete. Izpostavil je, da

imajo moški in ženske različne čustvene reakcije na prizadevanje, uporabljajo različne tehnike

soočanja in zagrešijo različne tipe kaznivih dejanj. Strukturni pritisk sam po sebi sicer ne pojasni

zločina, pojasnijo pa ga negativni čustveni odzivi na strukturni pritisk, ki vodijo k zločinu. Ta

teorija je za razliko od ostalih tradicionalnih teorij mnogo bolj prožna in uporabna za analizo

obeh spolov.

62 Kristan Erickson je izvedla analizo razlik med spoloma pri vplivu sovrstnikov na posameznikovo kriminalno vedenje. Izsledki raziskave so pokazali, da ima delinkvetna družba mnogo večji vpliv na dečke kot na deklice. Več o tej tematiki: Regoli R., Hewitt J., DeLisi M., Delinquency in Society, Jones & Bartlett Learning, Burlington 2014, str. 277 63 Sutherland je menil, da so v primerjavi z moškimi ženske izpostavljene redkejšim kriminalnim asociacijam in imajo bolj »antikriminalne« vzorce vedenja. Vedenje, ki naj bi bilo primerno za deklice in tisto, ki se spodobi za dečke definirajo starši, ki izvajajo eno vrsto nadzora nad deklicami in drugo nad dečki. 64 Regoli R., Hewitt J., DeLisi M., n.d., str. 276

27

7. Feminističen pogled na žensko kriminaliteto

Drugi val feminističnega gibanja je ponovno obudil zanimanje za žensko kriminaliteto. V začetku

leta 1970 sta bili objavljeni dve pomembni knjigi, ki sta temeljili na liberalnem feminizmu in

njegovi ideji o enakosti spolov. Freda Adler je leta 1975 izdala delo »Sisters in Crime«, Rita Simon

pa delo »Women and Crime«. Obe predstavnici sta izpodbijali seksistične trditve Lombrosovega

biologizma. Menili sta, da na kriminaliteto žensk vplivajo družbeni dejavniki, ne pa fiziologija.

Čeprav sta na vprašanje gledali z nekoliko različnih vidikov, sta bili obe prepričani, da je

feministično gibanje vplivalo na udeležbo žensk v kriminalu in na razumevanje ženske

kriminalitete. Osrednja misel obeh del je bila, da emancipacija žensk povečuje ženski

kriminal. Poleg tega pa naj bi bil zaradi enakopravnega obravnavanja žensk odnos pravosodja

do ženskih storilk strožji in manj popustljiv, kar posledično pomeni, da prihaja do zmanjševanja

kavalirstva.

V tem obdobju so na področju preučevanja in pojasnjevanja ženske kriminalitete prevladovale

štiri temeljne teorije. To so bile: teorija maskulizacije, teorija priložnosti, teorija ekonomske

marginalnosti in teorija kavalirstva. Prvi dve teoriji so pogosto združevali pod imenom

»emancipacijska hipoteza«, saj skušata obe pojasniti spremembe v ženski kriminaliteti v

povezavi z izboljšanjem njihovega statusa, do česar naj bi prišlo zaradi ženskih gibanj. Teorija

ekonomske marginalnosti nasprotuje trditvam ostalih dveh, medtem ko se teorija kavalirstva

sprašuje, ali je porast ženske kriminalitete posledica dejanskega porasta kriminalitete, ali gre za

spremembo odnosa pravosodnih organov, ki naj bi bili bolj pripravljeni aretirati, obsoditi in

kaznovati ženske kriminalke.

7.1. Emancipacijska hipoteza in hipoteza ekonomske marginalizacije

Freda Adler in Rita Simon sta vzbudili pozornost z namigovanjem na domnevno povezanost

ženskega osvoboditvenega gibanja z žensko kriminaliteto. Adlerjeva je opazila, da je prišlo do

porasta ženske kriminalitete sočasno s pojavom ženskega osvobodilnega gibanja, zato je

sklepala, da sta pojma povezana tako, da je prvi vplival na pojav drugega (»osvoboditev povzroči

zločin«). Trditev Frede Adler je postala bolj znana kot »emancipacijska hipoteza«, ki sestoji iz

»hipoteze maskulizacije« in »hipoteze priložnosti«. Družbeni položaj žensk naj bi se sčasoma

izboljševal in se približeval moškemu, posledično pa naj bi se zmanjševale tudi razlike med

spoloma. Z izboljšanjem njihovih zaposlitvenih priložnosti, so ženske prevzele tudi mnogo

položajev, ki so bili pred tem rezervirani le za moške. Hkrati pa naj bi ženske v želji po

emancipaciji posnemale tudi moške lastnosti in obnašanje (vključno s kriminalnim obnašanjem,

ki naj bi bilo prej značilno za moške). Adlerjeva je hitro rast ženskega kriminala zato pripisovala

ženski emancipaciji. Izenačitev razlik naj bi bila vidna tudi v statističnih podatkih o kriminaliteti,

28

saj so bile s približevanjem ženskega položaja moškemu ženske enakopravno obravnavane tudi s

strani pravosodja.65

Čeprav so bili pogledi avtoric dokaj podobni pa so se razlikovali v vrsti kaznivih dejanj, na

povečanje katerih naj bi vplivalo žensko emancipacijsko gibanje. Adlerjeva je bila mnenja, da bo

ženska emancipacija vplivala na povečanje števila nasilnih kaznivih dejanj. Širitev ekonomskih

možnosti žensk naj bi vplivala na povečanje njihove požrešnosti in nasilnosti, zato naj bi ženske

sčasoma postale enako kriminalno usmerjene kot moški. Simonova pa je bila za razliko od

Adlerjeve prepričana, da bi ženska emancipacija vplivala le na povečanje števila premoženjskih

kaznivih dejanj. Večje število ženskih aretacij za premoženjska kazniva dejanja naj bi bilo

posledica širitve priložnosti na delovnem mestu, ki ženskam omogočajo, da se kriminalno

udejstvujejo. Simonova je nasprotno od Adlerjeve menila, da se bo število nasilnih kaznivih

dejanj žensk zmanjšalo, saj se bodo z omogočanjem zaposlitve in izobrazbenih možnosti

zmanjšale ženske frustracije.

Nekateri zapori so dosledno upoštevali mnenje Adlerjeve in se usmerili v povečanje kapacitet za

napovedano večje število ženskih zločink, feministične kriminologinje in pravosodni sistem pa

sta se na njene trditve odzvala z mnogimi nasprotnimi argumenti in kritikami. Med pa izstopata

dve temeljni.

Prva je postala znana kot »hipoteza ekonomske marginalizacije«. Slednja nasprotuje stališču,

da se ženske prestopnice iz nižjih razredov zapletejo v kriminaliteto z željo po enakopravnosti z

moškimi prestopniki. Povečano stopnjo ženske kriminalitete bi bilo bolj smiselno pripisati

»feminizaciji revščine«. Na čelu revnejših družin je bilo namreč vse več žensk, ki so morale

skrbeti za svoje družine, zato se je zdela zamisel o tekmovanju z moškimi malo verjetna. Tako je

Ngaire Naffine verjame, da je motiv za žensko kriminalno udejstvovanje bolj racionalen kot je

tekmovanje s kriminalnimi moškimi. Svojo kritiko je osredotočila že na samo širitev okolij, ki naj

bi ženskam omogočale večje kriminalno udejstvovanje. To trditev namreč postavijo na laž

statistike, ki dokazujejo da ženske še vedno niso dosegle enakosti na visoko plačanih in

voditeljskih položajih. Njihove plače so še vedno občutno nižje od moških, žensk na višjih

položajih pa je manjši odstotek. Čeprav so zaposlene za polni delovni čas pa ženske nosijo veliko

finančno breme z vidika vzdrževanja gospodinjstva in vzgoje otrok. Do večjega števila ženskih

kaznivih dejanj naj ne bi prihajalo zaradi emancipacije, ampak zaradi revščine.66 Tudi na podlagi

statističnih podatkov o ženski kriminaliteti ni bilo zaznati povečanega števila nasilnih kaznivih

dejanj. Največji porast je bil opazen pri zločinih tatvine in goljufije, ki ju uvrščamo med

65 Ugwudike P., n.d., str. 149 66 Povzeto po Naffine N., Female Crime: The Construction of Women in Criminology, Allen & Allen, Sydney 1987, str. 99

29

ekonomske zločine. Slednje pa je mogoče enostavno povezati z naraščajočimi finančnimi

potrebami revnih žensk, posebej tistih ki morajo kot glave družine vzdrževati svoje otroke.

Chapman je raziskoval povezavo med udeležbo v delovni sili in kriminaliteto. Ugotovil je, da je

število ženskih kaznivih dejanj največje v časih gospodarske krize, medtem ko je bila najmanjša

porast aretacij opažena v obdobju gospodarske rasti. Najpogostejše kaznivo dejanje, storjeno s

strani žensk pa je bila tatvina. Njegova dognanja torej potrjujejo teorijo o razmerju med

zaposlitvijo in zločinom in nasprotujejo emancipacijski hipotezi. Ko so ekonomske razmere

dobre, se ženska kriminaliteta stabilizira in ne narašča. Primanjkljaj zaposlitvenih možnosti je

torej verjetnejši vzrok za porast ženske kriminalitete, kot pa njihov porast (emancipacijska

hipoteza). Kruttschnitt je preučeval povezavo med ekonomsko neodvisnostjo, neformalno

družbeno kontrolo in strožjimi kaznimi pri ženskah. V študiji obsodb Kalifornijske populacije v

letu 1970 je ugotovil, da se lahko višina kazni razlikuje glede na obseg ženske ekonomske

odvisnosti od nekoga drugega za preživetje in vsakodnevni obstoj. Bolj odvisna kot je ženska,

milejša oz. nižja je njena kazen.67

Kot drugi argument pa so kritiki navajali trditev, da se razlika med moško in žensko

kriminaliteto pravzaprav sploh ne zmanjšuje. Trditve Adlerjeve naj bi bile zavajajoče, ker je bilo

število ženskih zločinov majhno. Kadar je število zločinov tako zelo majhno lahko govorimo o

velikem porastu ženske kriminalitete že ob minimalnem številu novih zločinov. Adlerjevi so

očitali, da je izpostavila alarmantno rast kriminalitete, ne da bi pri tem upoštevala nizko stopnjo

ženske kriminalitete. Tako je opozorila na šokantno rast števila kaznivih dejanj tatvine med

letoma 1960 in 1972, ki naj bi znašala kar 277%, čeprav je statistika leta 1973 zabeležila le

5.700 žensk, aretiranih zaradi tatvine, v primerjavi s skoraj 95.000 moškimi. Ženske so bile v

letu 1973 aretirane v 15,3% vseh zagrešenih zločinov, kar pa sploh ni veliko, za skupino ki

predstavlja več kot polovico populacije. Darrell Steffensmeier je v svojem članku iz leta 1980

»Trends in Female delinquency« podal kritiko, ki je temeljila na podatkih raziskave iz leta 1978.

Rezultati raziskave so namreč nasprotovali trditvi, da se je število nasilnih zločinov s strani

žensk povečalo. Ugotovil je, da so ženske sicer storile več kaznivih dejanj kot v preteklosti,

vendar ostaja razlika v primerjavi z moškimi še vedno velika. Porast ženske kriminalitete je

argumentiral s trditvijo, da v statističnih podatkih žensk izgleda velika katera koli številka

(čeprav še tako majhna), ker je bila v preteklosti vedno zelo nizka. Steffensmeier je porast

ženske kriminalitete videl le pri kaznivem dejanju tatvine, deliktu ki pa je bil pri ženskah že prej

pogost. Na podlagi te ugotovitve se je začel spraševati, kaj pravzaprav vpliva na povečanje

ženskega kriminala. Na to vprašanje je odgovoril z dveh vidikov: Po eni strani naj bi se povečale

možnosti žensk (v primerjavi s preteklostjo), da zagrešijo ekonomske delikte manjše

67 Povzeto po Belknap J., The Invisible Woman: Gender, Crime, and Justice, Cengage Learning, Stamford 2014, str. 48

30

premoženjske vrednosti in goljufije. Z razvojem tržišča se namreč odpirajo tudi možnosti za

žensko kriminalno udejstvovanje: kraja v trgovini, ponarejanje čekov, goljufija s kreditnimi

karticami. Če torej širitev možnosti povežemo še z povečano varnostjo, pridemo do večjega

števila aretacij in posledično do večjega števila ženskih zločinov. Po drugi strani pa naj bi se

spremenil tudi odnos organov oblasti, ki so v dandanes bolj pripravljene aretirati in obsoditi

ženske.

Adlerjeva je kljub temu pravilno domnevala, da obstaja povezava med ženskim gibanjem in

žensko kriminaliteto, le da ne gre za povezavo med vzrokom in posledico. Prisotnost enega

pojava namreč povzroča strah za nastanek drugega. Razpravljanje o ženskih pravicah je vselej

netilo nemire, tako med ženskami kot tudi med moškimi. Predmet spora je bil predvsem

primeren položaj ženske v družbi. Vznemirjenje okrog te teme se je manifestiralo na več

načinov: v strahu da se ženske »deseksualizirajo«, da razpadajo družine, v homoseksualnosti, v

povečanem številu ženske delovne sile in v strahu, da se bodo emancipirane ženske spreobrnile

v zlobnice, zločinke in morilke. Tovrstno pretiravanje z namišljenim valom kriminalitete je

sprožilo novo obliko vala kazenskega pregona. Vsake toliko časa vzame pravo pod drobnogled

določeno skupino oseb, kot so npr. prostitutke ali pa voznike, ki parkirajo na prepovedanih

mestih. Tovrstna osredotočenost pozornosti na določeno skupino oseb, imenovana tudi

»Crackdown« je zgolj val poostritve kazenskega pregona, čeprav lahko kaj hitro daje vtis

povečanega vala kriminala. Zgodovinski primer takšnega kazenskega pregona je pregon

čarovnic. Čeprav primer dandanes ni več aktualen pa je mogoče opaziti, da je do njega prišlo

zaradi družbene nestrpnosti in nemira, ti. skupinske panike. Tovrstno vznemirjenje je mogoče

od časa do časa opaziti še dandanes v primeru ženske kriminalitete.68

7.2. Hipoteza kavalirstva

Če se osredotočimo na problem ravnanja z ženskimi prestopnicami v kazenskopravnem

postopku in izrek kazni, naletimo na dve temeljni perspektivi, s katerima je mogoče pojasniti

manjše število ženskih zločink. Prva je »hipoteza kavalirstva«, ki izhaja iz prej omenjene

Pollakove ideje o kavalirstvu, na podlagi njegovih biološko osnovanih argumentov, ki pa so bili

do danes večkrat kritizirani zaradi togosti in nedokazljivosti.69 Hipoteza kavalirstva trdi, da

ženskam na področju kaznovanja ni uspelo doseči enakosti z moškimi, saj naj bi bile v

kazenskopravnem postopku obravnavane mileje kot moški, za primerljiva kazniva dejanja pa naj

bi jim bile dodeljene nižje kazni. Mnoga sodišča ženske obravnavajo drugače, saj pri njihovem

kaznovanju bolj upoštevajo druge okoliščine in ne le resnosti kaznivega dejanja ter storilkine

krivde, kot v primeru moških obtožencev. Kazenskopravno osebje storilko obravnava kot

68 Povzeto po Jones A., Women who kill, Feminist Press at CUNY, New York 2009, str. 30 69 Marsh I., n.d., str. 157

31

nemočno, podrejeno, potrebno pomoči, nežno, skratka kot žrtev, potrebno pomoči. Ženske naj bi

bile naivne, zato jih je mogoče z lahkoto zavesti v zločin, poleg tega pa naj ne bi razumele

resnosti storjenega zločina. Nanje se v primerjavi z moškimi zato gleda kot na manj nevarne in

manj sposobne zagrešiti zločin, poleg tega pa se pri njih upoštevajo številne olajševalne

okoliščine (socialni status, predhodne zlorabe, odvisnost, starševstvo), ki pri moških nimajo

posebne teže. Vse to pa naj bi vplivalo na vrsto in višino kazni, izrečene ženskim zločinkam, ki

naj bi bile v vseh fazah postopka obravnavane mileje v primerjavi z moškimi kriminalci, saj je

pravosodni proces voden pretežno s strani moških, ki jih želijo zaščititi. Tako so sodniki pogosto

popustljivi pri izreku zaporne kazni ženskam, ki so matere, saj bi izrek slednje povzročil dodatne

težave z namestitvijo otrok v začasno skrbništvo, poleg tega pa nastanejo za otroke tudi

dolgotrajne čustvene ali psihološke travme.

Druga, nasprotna hipoteza je »hipoteza zlobne ženske« (»The evil women hypotesis«) in trdi, da

so ženske mnogokrat deležne strožje obravnave kot moški. Do tega prihaja, ko ženske

kriminalke ne prekršijo le zakona, temveč tudi pričakovanja, ki se navezujejo na njihovo spolno

vlogo. Gre za ženske, ki se vedejo ne-žensko ali celo proti-žensko. (matere, ki se ne vedejo

materinsko, prostitutke, nasilnice). Slednje so poleg kazni za kaznivo dejanje deležne še dodatne

kazni za svojo neženskost. Ta kazen je velikokrat višja celo od tiste, ki jo za primerljiva dejanja

dobijo moški storilci. Kavalirstvo zato obstaja le za tiste ženske, ki se vedejo ženstveno, medtem

ko so ostale, ki ne ustrezajo temu modelu ali pa zavračajo takšna spolna pravila vedenja

obravnavane strožje, saj ne le da zagrešijo zločin, temveč odstopajo tudi od pričakovanih

moralnih norm. Na takšne ženske se zato gleda kot na dvojne zločinke.70

V tej zvezi je potrebno omeniti tudi detomor. Gre za umor otroka, nemočne žrtve, poleg tega pa

je storilka otrokova mati, kar v javnosti vzbuja veliko mero ogorčenosti. Materinstvo je sicer

olajševalna okoliščina, vendar v tem primeru igra povsem drugačno vlogo. Mati, ki ubije lastnega

otroka, nasprotuje družbeno sprejeti podobi matere. Čeprav kazensko pravo kaznivo dejanje

detomora zaradi specifičnih okoliščin praviloma kaznuje mileje, velja zunaj pravnih okvirov to

dejanje še vedno za bolj zavržno.71

Farrington in Morris sta na podlagi raziskav ugotovila, da so ženskam res izrečene milejše kazni,

vendar je potrebno omeniti, da je med ženskami največji delež tistih, ki so kaznivo dejanje

zagrešile prvič. Poleg tega pa gre večinoma za manjša, lažja kazniva dejanja, kot so tatvine

manjše vrednosti in nenasilna kazniva dejanja. Glede na to, da sta morebitna predkaznovanost in

teža kaznivega dejanja temeljna dejavnika pri določanju višine kazni, je mogoče povsem

preprosto sklepati, da ženske v primerljivih okoliščinah pravzaprav sploh niso obravnavane

70 Prav tam, str. 157 71 Kanduč Z., Kmet S., Plesničar M., Petrovec D., Završnik A., Zgaga S., n.d., str. 12-13

32

mileje od moških. Kljub temu pa obstajajo dokazi za to, da so poročene ženske, ki dajejo vtis

skrbnih mater, obravnavane mileje, medtem ko neporočene ženske in ženske iz istospolnih

razmerij večinoma prejmejo strožje kazni.72

8. Feminističen pogled na moško nasilje in žensko viktimizacijo

Pojav kritične kriminologije je bil dejavnik, ki je po letu 1970 pomembno zaznamoval razvoj

feministične kriminologije. Tako kritična kriminologija kot feministična kriminologija sta se

pojavili istočasno, v obdobju hitrih družbenih sprememb in političnih nemirov, ko so se

izpodbijale obstoječe ideologije. To je bilo obdobje številnih družbenih gibanj, vključno s

protivojnim gibanjem, gibanjem za državljanske pravice in osvobodilnim gibanjem žensk.

Kritična kriminologija je na zločin gledala kot na posledico zatiranja - zlasti spolnega, rasnega in

razrednega. Najpogostejše žrtve zatiranja so bili revnejši delavci in neprivilegirane družbene

skupine, kot so ženske in pripadniki manjšin.

Medtem, ko je bila pozornost liberalnih feministk usmerjena na preučevanje ženske kot zločinke,

so se radikalne feministke zanimale za ženske kot žrtve kaznivih dejanj, predvsem za žrtve

posilstva in intimnega nasilja, ki sta najbolj drastični obliki zatiranja žensk. Radikalne feministke

je kaj kmalu razočaral idealističen, moško usmerjen pristop kritične kriminologije, ki je gledala

na storilca kot na plemenitega bojevnika, ki se bori z močno državo. Slednje je feministično

kriminologijo spodbudilo h kritiziranju omogočanja različnih načinov zlorabe žensk v

patriarhalni družbi.

Preučevanje spolnega nasilja nad ženskami zavzema v feministični literaturi pomembno mesto,

saj gre za najhujši spolni delikt, ki ga hranijo sovraštvo do žensk, želja po njihovem ponižanju in

izkazovanje premoči nad njimi. Moški torej svojo premoč nad ženskami izražajo s pomočjo

spolnega poniževanja žensk. Posilstvo tako prispeva k ohranjanju neenake razporeditve moči

med moškim in žensko in k vzbujanju strahu. Susan Brownmiller je izjavila: »Posilstvo ni nič

drugega kot zavesten proces zastraševanja pri katerem vsi moški držijo vse ženske v strahu in na ta

način jih kontrolirajo.«73 Pred spremembo politike in zakonodaje so bile žrtve posilstva pogosto

same krive za svojo viktimizacijo. V tem obdobju sta se zato pojavili dve odmevni deli, ki sta

problematiko ženske viktimizacije postavili v ospredje in s tem pomembno vplivali na razvoj

feministične kriminološke misli. Susan Brownmiller je leta 1975 izdala delo »Against Our Will«,

Carol Smart pa leta 1976 delo »Women, Crime and Criminology«. Smartova je kritizirala

tradicionalne kriminološke teorije zaradi njihovega prepričanja, da je viktimizacija podobna

72 Povzeto po Farrington D., Morris A., The British Journal of Criminology, Oxford University Press, London 1983, str. 229-248 73 Brownmiller S. v Brownmiller S., Rape: The Power of Consciousness, Bantam Books, New York 1975, str. 15

33

izkušnja za vse žrtve. Trdila je, da so tradicionalne teorije spregledale, kako patriarhalna

struktura družbe prispeva k viktimizaciji žensk.

Prispevek radikalnega feminizma k razvoju feministične kriminologije lahko povzamemo v dveh

ključnih točkah. Radikalni feminizem je dosegel pomembne družbene spremembe, saj je postalo

nasilje nad ženskami stvar javnega interesa, zato so se začela po vseh državah pojavljati

zavetišča za zlorabljene ženske. Prišlo je tudi do preoblikovanja zakonov, ki so poslej nudili

zaščito žrtvam, ne pa samim storilcem. Slednje predstavlja velik korak na področju viktimizacije

žensk, saj so bile žrtve posilstva do tedaj za zločin večinoma krive kar same. Svojo nedolžnost so

morale dokazovati, vendar so bili postopki dokazovanja težavni, saj se je od žrtve zahtevala

predložitev dokaza o njenem upiranju. Mnogokrat niti tovrsten dokaz ni zadostoval, da bi žrtev

krivdo prevalila na posiljevalca, saj so kot pomembno dejstvo upoštevali tudi žrtvino spolno

vedenje v preteklosti. Drugi pomemben prispevek radikalnega feminizma pa je sprememba

pogleda na viktimizacijo žensk, saj se slednja bistveno razlikuje od viktimizacije moških, kar

potrjujejo tudi številni statistični podatki.

Potrebno je omeniti tudi nekatere pomanjkljivosti feminističnih teorij o nasilju moških nad

ženskami. Slednje se namreč nanašajo izključno na moško-ženska razmerja, čeprav sodobna

družba sestoji iz raznolikih partnerskih razmerij. Čeprav se feministične teorije nanašajo le na

nasilje moških nad ženskami je potrebno omeniti, da nasilje med partnerjema ni značilno le za

heteroseksualne zveze, temveč prihaja do pretepanja, ekonomskega izsiljevanja, spolnih in

čustvenih zlorab ter prisilne prostitucije tudi v homoseksualnih zvezah. Wallace navaja, da je

stopnja nasilja pri homoseksualnih parih enaka kot pri heteroseksualnih (ta znaša 20 %) in da so

homoseksualke celo agresivnejše od gejev ali heteroseksualnih žensk. Na to trditev do sedaj s

strani feministične kriminologije še ni mogoče najti komentarja. Zanimiva je tudi raziskava

angleških delavskih okrožij, ki je pokazala, da dekleta pretepanja ne dojemajo kot neženstveno

ravnanje, ampak imajo nekatera med njimi do pretepanja celo pozitivno stališče, saj ga

uporabljajo kot orodje za sproščanje jeze in sovraštva.74

9. Sodobne feministične razlage ženske kriminalitete (»Feminist pathways theory«)

V zvezi z žensko viktimizacijo je potrebno omeniti pomemben prispevek feministične

kriminologije k razumevanju vzrokov za žensko kriminaliteto z osredotočenostjo na povezavo

med življenjskimi izkušnjami žensk in kriminaliteto. V zadnjih desetletjih se je mnogo pozornosti

posvečalo viktimizaciji ter povezavi med viktimizacijo in kriminaliteto. Pod drobnogledom so

bile predvsem ženske storilke kaznivih dejanj, ki naj bi imele za razliko od moških več izkušenj z

viktimizacijo, katera bi posledično utegnila vplivati na njihovo kriminalno vedenje. Sodobna

74 Internetni vir: http://www.mladimladim.si/clanki/druzbena-aktivnost/30-feminizem, dne 16.8.2015

http://www.mladimladim.si/clanki/druzbena-aktivnost/30-feminizem

34

feministična teorija o vzrokih za žensko kriminaliteto (»feminist pathways theory«), predstavlja

prevladujoč pristop v sodobni feministični kriminologiji. Kot sem že omenila so bile ženske žrtve

kaznivih dejanj prezrte vse do pojava feministične kriminologije in viktimologije75. Zgodnja

viktimologija je preučevala predvsem področje spolnih zlorab in partnerskega nasilja in

ugotovila, da so ženske pogosteje žrtve spolnega in partnerskega nasilja, kot moški. Feministična

kriminologija je skušala nato na podlagi viktimoloških ugotovitev raziskati morebitno povezavo

med viktimizacijo in kriminaliteto. Ženskega spola ni hotela preiskovati v obliki dodatne

spremenljivke, ampak se je osredotočila le na ženske, kar ji je omogočilo da brez omejitev

tradicionalnega moško-usmerjenega pristopa pojasni izkušnje, ki so značilne za ženske in

viktimizacijo ter žensko kriminaliteto.

Feministična kriminologija je poudarila pomen različne socializacije moških in žensk. Razlike

v socializaciji naj bi se odražale v različnih vzorcih vedenja, vključno s kriminalnim obnašanjem.

Eden izmed rezultatov različne socializacije je viden tudi pri različnem odzivu na viktimizacijo.

Raziskovalci so odkrili, da dekleta in ženske ponotranjijo strese, povezane z njihovo

viktimizacijo, medtem ko moški strese eksternalizirajo in izživijo. Zato je bolj verjetno, da se

bodo ženske vdale v droge in alkohol kot način omame, medtem ko se bodo moški najverjetneje

zapletli v nasilno vedenje, da bi na ta način ublažili in izživeli stres. Feministična kriminologija je

v ospredje postavila tudi pomen viktimizacije v različnih življenjskih obdobjih. Med zlorabo

v otroštvu in kasnejšo kriminaliteto ter ranljivostjo za dodatne zlorabe v odraslih letih je mogoče

opaziti povezavo. Otroška viktimizacija je pomemben dejavnik pri razumevanju kriminalnega

obnašanja odraslih, saj je veliko število ženskih kriminalk žrtev spolne ali psihične zlorabe v

primarnih letih odraščanja. Delikatna narava razmerja žrtev-storilka se kaže predvsem v

povezanosti obeh vlog. Zloraba namreč ustvari pri žrtvi željo po pobegu, ki predstavlja neke

vrste obrambni mehanizem pred dodatnimi zlorabami. Tudi alkohol in droge služijo kot neke

vrste izhod iz zlorabe. Omenjeni obrambni mehanizmi mnogokrat vodijo žrtve v situacije z

velikim tveganjem za povzročitev zločina. Feministična kriminologija poleg tega poudarja

pomen pomanjkanja podpore in pomoči, ki jo prejmejo ženske žrtve pri premagovanju slabih

izkušenj iz preteklosti. Ženske žrtve so namreč bolj ranljive kot moški, družba pa se ne trudi

dovolj, da bi priskrbela ustrezno podporo za žrtve viktimizacije. Pomanjkanje podpore za

viktimizirana dekleta in ženske lahko poveča njihovo potrebo po pobegu zaradi preživetja, kar

pa ima vpliv na porast viktimizacije in kriminalitete.76

Najpomembnejša predstavnica, ki se ukvarja s pojasnjevanjem povezanosti viktimizacije in

kriminalitete je Meda Chesney-Lind. Avtorica pojasnjuje, kako zloraba v otroštvu in patriarhalno

75 Viktimologija je veda o značilnostih, vzrokih in posledicah viktimizacije. 76 Povzeto po Jensen V., Women Criminals: An Encyclopedia of People and Issues, ABC-CLIO, Santa Barbara 2011, str. 139-140

35

zasnovan pravosodni sistem silita dekleta v kriminaliteto. Pri tem omenja »patriarhalni dvojni

standard«, kar pomeni, da družba na zločinke gleda kot na nemoralne in osebnostno motene

osebe, ki so potrebne popravila. Ženske so zaradi moškega obnašanja zato v preteklosti

mnogokrat pristale v zaporih, čeprav njihovi zločini niso bili tako težki, da bi zaslužile zaporno

kazen. Tudi prostitutke so bile pogosto obravnavane strožje kot ostali kriminalci. Po mnenju

avtorice patriarhalen paternalistični družbeni nadzor ženske potiska v stik s pravosodnim

sistemom.77

9.1. Zloraba v otroštvu

Stoletja je bilo staršem dovoljeno fizično kaznovanje otrok. Oče je bil kot glava družine zakonito

odgovoren za ravnanje svojih otrok. V njegovih rokah je bila moč kaznovanja otrok in žene. To

mu je omogočala tudi zakonodaja, ki je dovoljevala tepež otrok v imenu discipline. Oče je

odgovarjal za krutost do svojih otrok le v primeru trajnih poškodb ali smrti. Dandanes takšno

ravnanje prepoveduje vrsta zakonov, čeprav v dejanskem svetu kljub temu brez težav naletimo

nanj. Še vedno je namreč mogoče zaslediti preveč primerov zlorabljenih in zanemarjenih otrok,

ki jih zakon in odgovorni organi ne zaščitijo. Približno 1 milijon otrok letno trpi zaradi različnih

zlorab, medtem ko skoraj 1000 otrok letno zaradi fizičnega nasilja in zanemarjenosti umre.

Viktimizacija v obdobju otroštva je dejavnik tveganja za kasnejšo kriminaliteto, ki je prisoten

tako pri ženskah kot tudi pri moških, vendar ima pri ženskah mnogo večjo težo. Raziskave

kažejo, da so deklice zlorabljene pogosteje kot dečki. Ženske zločinke so v večini primerov

zlorabljene pred storitvijo njihovega prvega kaznivega dejanja. Med deklicami v kalifornijskem

mladoletniškem zaporu jih je kar 92% priznalo da so bile žrtev psihične, fizične ali spolne

zlorabe. Pri dečkih so številke mnogo nižje, saj dečki za razliko od deklic težje priznavajo

tovrstne izkušnje. Zato nekatere študije govorijo o 25% do 31% moške viktimizacije, druge pa

poročajo o 10% spolnih zlorab in 47% fizičnih zlorab. Raziskave so pokazale, da zločinci in

zločinke prijavljajo različne tipe zlorab. Moški za razliko od žensk pogosteje priznavajo, da so bili

priča nasilnemu dogodku (npr. videli so umor prijatelja ali družinskega člana), medtem ko so

ženske večinoma same žrtve nasilja (predvsem spolne in fizične zlorabe). Nekateri znanstveniki

menijo, da je zloraba neposredno povezana z nasilnim vedenjem, saj naj bi bila 1 od 4 nasilnih

žensk spolno zlorabljena, v primerjavi z nenasilnimi ženskami, kjer je zlorab bistveno manj (1 od

10 žensk).78 Otroci so najpogosteje žrtve zlorabe s strani njihovih staršev. Raziskave kažejo, da je

temu tako kar v 80% primerov. Največ spolnih zlorab se zgodi v njihovi starosti od 7 do 13 let.

Med žrtvami prevladujejo deklice. Zlorabljeni otroci travme, nastale zaradi pretekle zlorabe,

77 Povzeto po Chesney-Lind M., Pasko L., The Female Offender: Girls, Women, and Crime, SAGE Publications, London 2013, str. 16-17 78 Več o tej tematiki: Cauffman E., Broidy L., Understanding the Female Offender, 2006 Dostopno preko: https://www.ncjrs.gov/pdffiles1/nij/grants/216615.pdf

https://www.ncjrs.gov/pdffiles1/nij/grants/216615.pdf

36

izživljajo s pomočjo problematičnega vedenja, ki obsega sovražnost in nasilnost, jezo,

zasvojenost, prehranjevalne motnje, odtujenost in kriminaliteto. Poleg tega jih pestijo psihične

težave kot so občutek krivde in sramu, anksioznost, strah, depresija, jeza, nizka samopodoba,

skrivnostnost, občutek nemoči in potreba po ustrezanju ostalim. Po mnenju kriminologov

utegne vsak izmed zgoraj naštetih dejavnikov voditi v kriminaliteto.79 Mnogo zlorabljenih otrok

se odloči za pobeg od doma, saj je pobeg zanje pogosto edina možnost, ki jo vidijo. Največje

število pobegov je zabeleženih pri deklicah, saj obstaja ob razkritju zlorabe pri njih manj

možnosti, da jim bodo verjeli. Čeprav otroci pobegnejo z željo po izhodu iz brezupne situacije pa

so pogosto označeni kot problematični, saj ostanejo okoliščine, ki so jih privedle do pobega

preprosto spregledane. Različne raziskave so potrdile dejstvo, da pobeg sčasoma vodi v

kriminalno vedenje. Pobegli otroci torej kmalu postanejo storilci novih kaznivih dejanj.

Eno izmed bolj delikatnih področij zlorabe otrok je zagotovo spolna zloraba, katere žrtve so

najpogosteje dekleta. Slednja so najbolj ranljiva in imajo kar dvakrat več možnosti, da bodo

postala žrtev spolne zlorabe, kot dečki. Temu naj bi bilo tako, ker obstaja trend, da se deklicam

ob razkritju spolne zlorabe mnogokrat ne verjame. Namesto, da bi družba zlorabljenim dekletom

pomagala, jih mnogokrat označi kot nemoralna. Tako so še dodatno kaznovana za dejanje,

katerega žrtve so bile. Na neprijavo zločina v veliki meri vpliva tudi psihična, čustvena in

finančna odvisnost otrok od storilca. Zato veliko žrtev zlorabe ne prijavi vse do odraslih let. Pri

deklicah prihaja za razliko od dečkov do dlje časa trajajočih, ponavljajočih se zlorab, storilci pa

so pogosto njihovi ožji sorodniki. Prikrivanje takšne izkušnje povzroči pri žrtvah depresijo,

strah, jezo, sovražnost in nizko samopodobo, hkrati pa jih vodi v neprimerno spolno obnašanje.

Vsaka izmed naštetih posledic dokazano vodi v kriminaliteto. Daljša in bolj ekstremna kot je

spolna zloraba, večje so možnosti da bo žrtev postala storilka kaznivega dejanja. Raziskave so

pokazale, da je mogoče pri približno polovici otrok, ki so bile žrtev spolne zlorabe, čez nekaj časa

opaziti izbruhe nasilja in kriminaliteto. Mnoge teorije kriminaliteto povezujejo s prezgodnjo

žensko spolnostjo. Ugotavljajo, da se deklice, ki so se začele zgodaj spolno udejstvovati, v večji

meri obnašajo problematično in asocialno.80 Meda Chesney-Lind je odkrila povezavo med spolno

zlorabo in kasnejšo vpletenostjo v prostitucijo. Lori Girshick pojasnjuje, da do kriminalitete ne

prihaja neposredno zaradi predhodne viktimizacije, temveč zaradi pomanjkanja družbenega

odziva nanjo. Nesmiselno bi bilo trditi, da postanejo zločinke vse žrtve spolne zlorabe, vendar je

znano, da obstaja pri njih večje tveganje za bodoče kriminalno vedenje. Ta možnost se le še

poveča v primerih, ko ni poskrbljeno za zdravljenje nastalih psihičnih težav in za žrtvino

varnost.81 Goodkind, Ng in Sarri so leta 2006 izvedli analizo 169 mladih ženskih zločink. Pri

79 Jensen V., n.d., str. 142 80 Mendoza M., Aguilera Guzman R., n.d., str. 14 81 Jensen V., n.d., str. 145

37

tistih, ki so bile v otroštvu spolno zlorabljene je bilo mogoče opaziti slabo duševno zdravje in

nižjo izobrazbo, v primerjavi z ostalimi, ki tovrstne izkušnje niso imele. Mnoge izmed njih so

imele izkušnje z zasvojenostjo in negativne spolne ter zaposlitvene izkušnje. Raziskave zapornic

vselej kažejo na to, da so bile slednje v otroštvu žrtev zanemarjenosti in zlorab. Mnogo izmed

njih je na tovrstne okoliščine reagiralo s pobegom od doma. Na ulici so bile prepuščene same

sebi, zaradi česar so se ponovno znašle v težkem položaju. Težko situacijo so blažile z uporabo

drog, prostitucijo, krajo in ostalimi kaznivimi dejanji, ki so jih privedla pred pravosodne

organe.82

9.2. Zasvojenost z drogami in alkoholom

Mnogo pozornosti je posvečene tudi povezavi med zlorabo in zasvojenostjo, saj je slednja

najpogostejši prestopek, zaradi katerega ženske pristanejo v zaporu. Zloraba substanc je neke

vrste obrambni mehanizem. Dekleta in ženske pogosto uporabljajo alkohol in droge za blažitev

njihove travme, ki je posledica doživete zlorabe, zato ne preseneča dejstvo, da ima večina

zapornic težave z zasvojenostjo. Večji del teh zločink ima za sabo zgodovino psihične, spolne ali

čustvene zlorabe. Zasvojenost je pri ženskah močno povezana s spolno zlorabo v zgodnjem

otroštvu. Po raziskavah sodeč so zločinke prvič posegle po prepovedanih substancah v isti

starosti, ko so bile žrtev zlorabe - večinoma med 13. in 14. letom. Pri pojasnjevanju povezave

med zasvojenostjo in zlorabo v otroštvu prevladujeta dve razlagi. Na podlagi prve alkohol in

ostale prepovedane substance pripomorejo k zameglitvi čutov in bolečine, ki jo žrtve doživljajo

zaradi pretekle zlorabe. Gre za neke vrste izpušni ventil, s pomočjo katerega žrtve sproščajo

depresijo. Druga izmed razlag temelji na kemijskih spremembah v možganih, ki so rezultat

zgodnje travme in poudarja vpliv travme na miselnost. Travma v otroštvu naj bi povzročila

kasnejšo nezmožnost soočanja s psihičnim stresom. Osebe, ki so bile v otroštvu travmatizirane

se na stres odzivajo nezrelo in zelo intenzivno, zato hitro podležejo prepovedanim substancam.

9.3. Ekonomska in družbena marginalizacija

Revščina je pomemben dejavnik tveganja za pojav delinkvence. Pogosto ga spremljajo ostali

dejavniki, ki so povezani z neurejenimi družinskimi razmerami. Odrasle ženske iz nižjega

razreda, s slabim finančnim stanjem, so zato bolj izpostavljene kriminaliteti kot tiste iz višjega

razreda, ki živijo v okolju z več kriminala in viktimizacije ali imajo slabe izkušnje s šolo, izkušnje

s prezgodnjo nosečnostjo in materinstvom ali nimajo podpore domačih. Mnoge ženske iz nižjega

razreda živijo v soseščinah, kjer vladajo orožje in tolpe ter zasvojenost. Mnogo jih prihaja iz

družin, kjer je vsaj eden družinski član že zaprt. Ne glede na raso je mogoče trditi, da otroci iz

srednjega razreda, ki izhajajo iz stabilnih družin, nimajo težav tako pogosto kot revnejši otroci.

Mnogokrat je teža revščine prevelika, kar ženske zaradi težnje po preživetju pripelje k srečanju s

82 Van Wormer, n.d., str. 37

38

kazenskim pravosodnim sistemom. Velik del ženskih zapornic ima nizko izobrazbo in malo

delovnih izkušenj, kar jim otežuje izboljšanje finančnega položaja. Vse to le še dodatno dokazuje

kako pomemben je ekonomski dejavnik pri pojavu kriminalitete. 83

10. Profil ženske zločinke

Če si na podlagi tuje literature ogledamo profil ženske zapornice v ZDA, ugotovimo, da med

njimi prevladujejo mlade osebe. Povprečna starost znaša malce nad 30 let. Večinoma gre za

samske osebe s slabšo izobrazbo, ki so praviloma tudi brezposelne. Statistični podatki kažejo, da

je velik del ženskih zapornic samohranilk. V raziskavi, ki so jo opravili leta 2003 je bilo

ugotovljeno, da ima 65% žensk v državnih zaporih in 59% žensk v federalnih zaporih v

povprečju dva otroka, ki sta stara manj kot 18 let. Približno 60% zapornic je odraščalo v

gospodinjstvu z zgolj enim od staršev, mnogo ostalih pa v sirotišnicah in vzgojnih domovih. Za

razliko od moških zapornikov, je med zapornicami velik delež tistih, ki imajo zaprtega že vsaj

enega ožjega sorodnika ali družinskega člana. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da ima mnogo

zapornic pretekle izkušnje z dlje časa trajajočimi fizičnimi in spolnimi zlorabami. Tako je

raziskava iz leta 1990 pokazala, da več kot 70% zapornic priznava, da so bile žrtve številnih

fizičnih zlorab s strani staršev oz. skrbnikov v času otroštva. Čeprav so bile zlorabe opažene tudi

pri moških pa so številke pri ženskah neprimerno višje.84

Raziskava zapornic Združenega kraljestva iz leta 2002 je pokazala, da je bilo kar 66 % zapornic

mater. Med njimi jih je imelo 55% vsaj enega otroka, mlajšega od 16 let, več kot tretjina mater pa

je imela enega ali več otrok, mlajših od 5 let. Med materami jih je bilo 34 % pred zaporno kaznijo

samohranilk. Struktura ženske populacije v zaporih kaže, da je med njimi veliko zlorabe drog,

mnoge pa so bile psihološko, telesno ali spolno zlorabljene.85

10.1. Starost

Povezava med starostjo in kriminalnim udejstvovanjem je bila predmet raziskav od samega

začetka kriminologije. Adolphe Quetelet je ugotovil, da je največji del kaznivih dejanj storjenih v

obdobju najstništva, nato pa se starostjo število kaznivih dejanj postopoma zmanjšuje.86

Verjetnost za kriminalno udejstvovanje narašča od obdobja zgodnjega najstništva in doseže svoj

višek sredi najstniških let. Po tem obdobju se začne verjetnost zmanjševati in upada vse do

konca življenja (age invariance theory). Pri tovrstni krivulji je potrebno upoštevati tudi določena

nihanja. Eno izmed takšnih nihanj predstavljajo kazniva dejanja zoper življenje in telo, pri

83 Prav tam, str. 43-44 84 Jensen V., n.d., str. 245 85 Internetni vir: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+REPORT+A6-2008-0033+0+DOC+XML+V0//SL, 15.09.2015 86 Internetni vir: The age and crime relationship, URL: http://www.sagepub.com/sites/default/files/upm-binaries/60294_Chapter_23.pdf, dne 13.09.2015

http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+REPORT+A6-2008-0033+0+DOC+XML+V0//SL


http://www.sagepub.com/sites/default/files/upm-binaries/60294_Chapter_23.pdf


39

katerih je starostni višek (»peak age«) dosežen kasneje kot pri kaznivih dejanjih zoper

premoženje. Kriminologi tovrstno razliko pojasnjujejo s psihično zrelostjo storilca. Osebe, ki so

sposobne zagrešiti bolj nasilna kazniva dejanja so namreč psihično trdnejše od oseb, ki zagrešijo

premoženjska kazniva dejanja. Psihično stanje pa je mogoče povezati s starostjo storilca na

podlagi domneve, da je starejša oseba tudi psihično trdnejša.

Steffensmeier in Streifel sta ugotovila, da med starostjo kriminalnih moških in žensk ni bistvenih

razlik, temveč je mogoče med spoloma zaznati podobne starostne vzorce, kar nakazuje na

dejstvo, da dejavniki iz okolja podobno vplivajo tako na ženske kot na moške. Večje razlike med

spoloma naj bi bile opazne le pri posameznih kaznivih dejanjih, med katerimi posebej

izpostavljata prostitucijo. Na podlagi dognanj različnih raziskav je znano, da ženske dosežejo

»peak age« oz. starost po kateri začne zanimanje za kazniva dejanja upadati, prej kot moški. Do

te razlike naj bi prihajalo, ker ženske v primerjavi z moškimi fizično prej dozorijo. Sam upad

zanimanja za kriminalno udejstvovanje pa je pri ženskah bolj postopen. Pollak je bil prepričan,

da se pri ženskah v njihovih zrelih letih možnosti za prestopništvo ponovno povečajo, saj njihova

spolna vloga počasi bledi. To pomeni, da kot starejše ženske pridobijo več »svobode«, da se

obnašajo manj ženstveno.87

Globalni podatki kažejo, da tako moški kot ženske storijo največ kaznivih dejanj med 15. in 30.

letom. Pri ženskah pa tej starostni skupini sledijo ženske v zrelih letih, med 40. in 54. letom. Tudi

pri njih je mogoče zaznati velik porast kaznivih dejanj. Raziskave kažejo, da gre v drugem

starostnem razredu za osamljene in družbeno izrinjene ženske, ki trpijo za depresijo. Mnogokrat

navajajo kot temeljni povod za kriminalno udejstovanje alkoholizem. Praviloma pa gre za osebe,

ki so kaznovane prvič, za razliko od moških, ki so v teh letih praviloma povratniki.88

Povprečna starost večine žensk v evropskih zaporih se giblje med 20 in 40 let.89 Na podlagi

statističnih podatkov Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij preverimo kakšna je prevladujoča

starost zapornic v Sloveniji. Spodnja tabela prikazuje število novo sprejetih zapornic v

slovenskih zavodih glede na njihovo starost v obdobju desetih let (od leta 2004 do leta 2014).

87 Jensen V., n.d., str. 100-101 88 Mendoza M.R., Aguilera Guzman R.M., n.d., str. 15 89 Internetni vir: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+REPORT+A6-2008-0033+0+DOC+XML+V0//SL, 15.09.2015



40

Tabela 1: Število novo sprejetih zapornic v slovenskih zavodih glede na njihovo starost

2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

18-23 let 2 4 2 3 6 9 6 3 5 2 7

23-27 let 5 8 6 9 10 7 3 5 9 7 8

27-39 let 10 20 25 18 21 13 13 29 27 23 39

39-49 let 14 7 11 11 9 10 14 9 14 17 28

49-59 let 8 4 11 9 8 4 14 7 14 16 22

59-69 let 2 2 6 4 2 3 3 5 2 5 9

69 let/več 0 0 1 0 0 1 0 1 0 0 1

Vir 1: Letna poročila Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij

Po pregledu tabele ugotovimo, da je največ slovenskih zapornic v povprečju starih med 27 in 39

let. Temu sledijo obsojenke, stare med 39 in 49 let. Opazimo, da se podatki o starosti slovenskih

zapornic ne skladajo z zgoraj omenjeno teorijo o starosti (age invariance theory). Povprečna

slovenska zapornica je torej stara med 27 in 59 let, medtem ko je zapornic, starih od 18 do 27 let

in starejših od 59 let občutno manj.

10.2. Izobrazbena struktura

Mednarodne statistike kažejo, da so zaprte osebe slabše izobražene, kot njihovi vrstniki izven

zaporov. Raziskave v ZDA so pokazale, da približno 40% državnih zapornikov in 27% federalnih

zapornikov ni zaključilo srednje šole. To število izgleda še večje, če ga primerjamo z 18% vse

populacije, ki ni zaključila srednješolske izobrazbe. Ob primerjavi izobrazbe zaprtih oseb glede

na spol je bilo ugotovljeno, da so zapornice sicer malce bolje izobražene od zapornikov. To

pomeni, da imajo uspešno zaključeno srednješolsko ali celo višješolsko izobrazbo. Približno

polovica moških zapornikov (52%) in ženskih zapornic (50%) se je po prihodu v zapor vključila

v različne izobraževalne programe. Naj omenim še, da imajo ženske zločinke zelo malo delovnih

izkušenj. V času njihove aretacije pa so za razliko od moških večinoma brezposelne.90 Omenjene

ugotovitve potrjujejo tudi statistični podatki o zapornicah Združenega kraljestva iz leta 2008.

Slednji kažejo na nizko stopnjo izobrazbe in pomanjkanje poklicnih spretnosti ter izkušenj. Na

podlagi končnih izsledkov opravljene raziskave kar 47% zapornic ni imelo nikakršnih

kvalifikacij, medtem ko je delež iz šole izključenih zapornic znašal kar 33%. Če upoštevamo

podatek, da je bilo iz šole izključene le 2 % celotne populacije, se zdi odstotek med zapornicami

še toliko večji.91 V kasnejšem poročilu iz leta 2010 je bil delež nizko izobraženih zapornic še bolj

90 Prav tam, str. 261 91 Internetni vir: Poročilo o posebnem položaju zapornic in vplivu prestajanja zaporne kazni staršev na družbeno in družinsko življenje, URL: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+REPORT+A6-2008-0033+0+DOC+XML+V0//SL, dne 16.08.2015



41

alarmanten, saj na podlagi statističnih podatkov kar 71 % zapornic ni imelo nobenih poklicnih

kvalifikacij, delež tistih, ki so bile izključene iz šolanja pa je znašal kar 49%.92

Na podlagi statističnih podatkov Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij preverimo kakšna je

izobrazbena struktura slovenskih zapornic. Spodnja tabela prikazuje število novo sprejetih

zapornic v slovenskih zavodih glede na njihovo stopnjo izobrazbe. Podatki prikazujejo

izobrazbeno strukturo v časovnem obdobju desetih let, od leta 2004 pa do leta 2014.

Tabela 2: Število novo sprejetih zapornic v slovenskih zavodih glede na njihovo stopnjo izobrazbe

Na podlagi zgornjih statističnih podatkov lahko ugotovimo, da je med slovenskimi zapornicami

največji delež žensk, ki imajo opravljeno osnovno šolo ter žensk z opravljeno srednjo strokovno

šolo ali gimnazijo. Odstotek obsojenk z dokončano višjo šolo ali fakulteto pa je zanemarljiv.

11. Gibanje ženske kriminalitete v Sloveniji

Globalni podatki o ženski kriminaliteti na področju ZDA, Kanade in držav Evropske Unije kažejo,

da se delež ženskih kriminalk v povprečju giblje od 10 do 15%. To število variira glede na vrsto

kaznivih dejanj.93 Iz statističnih podatkov nekaterih evropskih držav za leto 2013 je mogoče

razbrati, da je bil splošni delež ženske kriminalitete na Hrvaškem 10,31%, v Srbiji 9,94%, v

Avstriji 15,21%, v Franciji 10,50%, na Madžarskem 13,10%, na Slovaškem 14,99%, na

92 Internetni vir: CIVITAS Institute for the Study of Civil Society 2010, FACTSHEET- Education in Prisons, URL: http://www.civitas.org.uk/crime/factsheet-EducationinPrisons.pdf, dne 16.08.2015 93 Mendoza M.R., Aguilera Guzman R.M., n.d., str. 12

2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Nepismene 3 0 1 6 6 3 5 6 4 3 6

Nedokončana OŠ 3 5 7 5 4 6 7 2 11 5 5

Dokončana OŠ 5 14 13 15 5 11 12 3 21 17 15

Nedokončana srednja šola 4 0 0 3 18 5 9 9 3 5 3

Nižja poklicna šola 6 11 2 0 4 5 5 10 2 2 0

Srednja poklicna šola 8 3 19 7 8 7 5 15 9 16 7

Srednja strokovna šola ali

gimnazija 10 9 16 15 9 6 6 5 17 13 15

Nedokončana višja, visoka

šola ali fakulteta 0 0 0 1 1 0 0 4 0 2 1

Dokončana višja šola 2 2 2 1 0 2 0 2 3 1 1

Visoka šola ali fakulteta 0 0 2 1 1 0 4 3 1 6 1


http://www.civitas.org.uk/crime/factsheet-EducationinPrisons.pdf

42

Norveškem 13,26%, na Danskem 13,64%, na Nizozemskem 12,25%, v Švici 15,90%, izstopala pa

je Nemčija za 19,40%.94

S pomočjo podatkov Statističnega urada Republike Slovenije o polnoletnih in mladoletnih

obsojenkah, obsojenih na glavno kazen, v Sloveniji v obdobju med leti 2006 in 2013, preverimo

kakšen je delež ženske kriminalitete v Sloveniji in kako se skozi omenjeno časovno obdobje

spreminja. Na podlagi spodnje tabele, ki prikazuje število polnoletnih obsojenk, opazimo da

prihaja do manjših nihanj. Od leta 2007 pa do leta 2011 je število obsojenk upadalo. Leta 2011

so tako zabeležili le 915 polnoletnih obsojenk. Ta trend se je spremenil leta 2011, ko je začelo

število ženskih obsojenk ponovno naraščati. Zadnja leta je zato mogoče opaziti postopno

naraščanje števila ženskih obsojenk. Največje število ženskih obsojenk je bilo zabeleženo leta

2013, ko je bilo v Sloveniji na glavno kazen obsojenih kar 1376 žensk.

Če podrobneje pogledamo spreminjanje odstotka obsojenk v Sloveniji, ugotovimo da se odstotek

ženske kriminalitete v razmerju s celotno zabeleženo kriminaliteto vselej giblje okrog 12%.

Večjih nihanj ni zaznati. Na podlagi dostopnih statističnih podatkov Statističnega urada

Republike Slovenije za obdobje med leti 2006 in 2013 sem ugotovila, da je bil odstotek ženske

kriminalitete najvišji leta 2012, ko je znašal 12,8%, najnižji pa leta 2010, ko je bil delež ženske

kriminalitete 11,39%. Če tako ugotovljeni delež ženske kriminalitete v Sloveniji primerjamo z

94 Internetni vir: UNODC Statistics, URL: https://data.unodc.org/, 20.08.2015 95 Internetni vir: Podatkovni portal SI-STAT, URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Dem_soc/13_kriminaliteta/90_arhiv/03_13603_obsojene_poln_osebe/03_13603_obsojene_poln_osebe.asp, 17.08.2015

Tabela 3: Število polnoletnih obsojenk v Sloveniji

Vir 3: Podatkovni portal SI-STAT95

Leto 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013

Obsojenke 970 1095 1027 952 922 915 1079 1376

0

500

1000

1500

Graf 1: Gibanje števila polnoletnih obsojenk v Sloveniji

Vir 4: Povzeto po podatkih Podatkovnega portrela SI-STAT

https://data.unodc.org/

http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Dem_soc/13_kriminaliteta/90_arhiv/03_13603_obsojene_poln_osebe/03_13603_obsojene_poln_osebe.asp


43

globalnimi podatki o ženski kriminaliteti, ugotovimo da Slovenija po deležu ženskih zločink ne

odstopa od svetovnih trendov (10% - 15%).

Tabela 3: Odstotek polnoletnih obsojenk v Sloveniji

Leto 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013

Odstotek 11,95% 12,61% 11,75% 11,85% 11,39% 12,04% 12,80% 12,15%

Vir 5: Povzeto po podatkih Podatkovnega portrela SI-STAT

Kljub naraščanju števila ženskih obsojenk v obdobju med letoma 2011-2013 se delež ženskih

kriminalk v razmerju z moškimi ni bistveno povečal, kar pomeni da je povečanje števila ženskih

obsojenk posledica povečanja celotne kriminalitete v Sloveniji, medtem ko ostaja razmerje med

spoloma skozi omenjeno obdobje z upoštevanjem minimalnih nihanj približno enako.

Tabela 4: Število mladoletnih obsojenk v Sloveniji

Kot lahko vidimo, se število mladoletnih obsojenk v Sloveniji giblje približno od 25-40 obsojenk

letno. Največje število mladoletnih obsojenk je bilo zabeleženo leta 2011 (48), najmanjše pa leta

2007 (23). Odstotek mladoletnih ženskih obsojenk (v razmerju z mladoletnimi moškimi

obsojenci) je nižji od odstotka polnoletnih obsojenk. Najvišji je bil leta 2011, ko je znašal kar

13,01%, najnižji pa leta 2007 (5,01%). Sicer pa se giblje med 6% in 9%.

Tabela 5: Odstotek mladoletnih obsojenk v Sloveniji

»Ženske v Evropi predstavljajo povprečno od 4,5 do 5 % vseh zapornikov (od 2,9 % na Poljskem

do 7,8 % v Španiji). Število zapornic v več evropskih državah narašča, ponekod celo hitreje kot

populacija moških zapornikov (na primer v Angliji in Walesu je med letoma 1992 in 2002

populacija moških zapornikov narasla za 50 %, ženska pa za 173 %.«97 Pa preverimo gibanje

ženske kriminalitete še s pomočjo števila novo sprejetih zapornic v Sloveniji, ki ga je mogoče

razbrati iz statističnih podatkov poročil Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Republike

Slovenije. Če se ozremo na žensko kriminaliteto v Sloveniji v obdobju med letoma 2004 in 2014,

dobimo naslednjo sliko o gibanju števila obsojenk, ki so kazen prestajale v zavodih.

96 Internetni vir, UNODC Statistics, URL: https://data.unodc.org/, 20.08.2015 97 Internetni vir, poročilo, URL: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+REPORT+A6-2008-0033+0+DOC+XML+V0//SL, 02.09.2015

Leto 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013

Število 42 23 34 26 27 48 37 30

Vir 6: UNODC Statistics96

Leto 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013

Odstotek 8,22% 5,01% 6,95% 6,22% 8,18% 13,01% 9,30% 6,86%

Vir 7: Povzeto po UNODC Statistics

https://data.unodc.org/



44

V obdobju od leta 2009 do leta 2014 lahko opazimo, da število obsojenk v zavodih po Sloveniji

tekom časa postopoma narašča. Največje število novo sprejetih zapornic, to je 114, je bilo

zabeleženo v letu 2014. V primerjavi z letom 2013 se je število novo sprejetih zapornic v letu

2014 tako povečalo kar za 81%.

Preverimo še, kako se spreminja razmerje med spoloma v zastopanosti zapornikov. Na podlagi

analize podatkov o odstotku novo sprejetih zapornic v razmerju do vseh sprejetih zapornikov

ugotovimo, da je bil delež žensk v zaporih najnižji leta 2004 (4,60%), torej istega leta ko je bilo

zabeleženo tudi najnižje število novo sprejetih zapornic. Opazimo, da se je odstotek ženskih

zapornic od leta 2006 do leta 2009 zmanjševal, nato pa je pričel naraščati. Vse od leta 2009 pa

do leta 2014, z manjšim odstopanjem v letu 2013, je zato mogoče zaznati njegovo postopno

naraščanje. Največji delež žensk v zavodih je opažen leta 2014, ko je bilo žensk v razmerju do

vseh obsojenih oseb 6,66%. Na podlagi teh podatkov lahko ugotovimo, da se število ženskih

zapornic v razmerju do moških z leti povečuje, saj vse od leta 2009 naprej delež ženskih

zapornic ni padal pod 5%. Vsekakor je potrebno priznati, da je rast števila ženskih zapornic

minimalna in v primerjavi z deležem moških zapornikov neprimerljivo nizka, saj v zaporih še

vedno občutno prevladujejo moški zaporniki.

98 Internetni vir: Letna poročila Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, URL: http://www.mp.gov.si/si/o_ministrstvu/ursiks_organ_v_sestavi/dokumenti/letna_porocila/, 17.08.2015

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Število 41 46 62 54 56 47 53 59 71 70 114

Tabela 6: Gibanje števila novo sprejetih zapornic v Slovenskih zavodih

Vir 8: Letna poročila Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij98

0,00%

2,00%

4,00%

6,00%

8,00%

20

04

20

05

20

06

20

07

20

08

20

09

20

10

20

11

20

12

20

13

20

14

Graf 2: Gibanje odstotka novo sprejetih zapornic

Vir 9: Povzeto po letnih poročilih Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij

http://www.mp.gov.si/si/o_ministrstvu/ursiks_organ_v_sestavi/dokumenti/letna_porocila/

45

Tabela 7: Gibanje odstotka novo sprejetih zapornic

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Odstotek 4,60% 4,70% 5,90% 5,34% 5,33% 4,90% 5,14% 5,95% 6,13% 5,99% 6,66%


11.1. Povratništvo

Če pobližje pogledamo povratništvo novo sprejetih obsojenk v zavodih na podlagi statističnih

podatkov Uprave za izvrševanje kazni, ugotovimo, da je bil najvišji odstotek povratnic glede na

celotno število zapornic, ki so prestajale kazen v slovenskih zavodih, zabeležen v letu 2006,

znašal pa je 32,26%. Najnižji delež povratnic je mogoče opaziti leta 2010, ko je to število znašalo

le 15,09%. Sicer pri povratništvu ni mogoče zaznati posebnih sprememb, saj se odstotek

povratnic med novo sprejetimi zapornicami v povprečju vselej giblje med 20% in 30%.

Tabela 8: Odstotek povratnic med slovenskimi zapornicami

11.2. Višina kazni

Povprečna kazen novo sprejete slovenske zapornice na podlagi statističnih podatkov iz poročila

Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, se giblje med 3 meseci in 2 letoma. Največ zapornicam

je izrečena zaporna kazen od 1 do 2 let. Po pogostosti ji sledi zaporna kazen v trajanju od 6

mesecev do 1 leta. Zaporna kazen, ki bi trajala 20 let ali več, v obdobju med leti 2004 in 2014,

med ženskami ni bila izrečena niti v enem primeru, kazen daljša od 10 let pa je bila zabeležena le

v dveh primerih.

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Odstotek 24,39% 31,11% 32,26% 27,78% 16,07% 31,91% 15,09% 27,11% 19,72% 24,29% 28,90%


0

20

40

60

80

100

120

20

04

20

05

20

06

20

07

20

08

20

09

20

10

20

11

20

12

20

13

20

14

Povratnice

Prvič kaznovane

Graf 3: Razmerje med številom povratnic in prvič kaznovanih zapornic


46

Tabela 9: Višina kazni slovenskih zapornic

2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

do 1 meseca 0 2 7 3 3 0 1 2 10 9 3

1 - 3mesece 6 8 8 7 6 7 7 6 5 5 7

3 - 6mesecev 8 14 10 5 10 11 6 13 12 10 5

6mesecev -

1leta 11 9 19 12 8 11 13 13 13 18 12

1 – 2 leti 9 9 8 18 18 8 17 15 18 19 18

2 – 3 leta 3 2 5 4 3 5 5 7 7 2 4

3 – 5 let 2 1 4 4 3 2 2 2 4 7 4

5 – 10 let 2 0 1 1 4 3 1 1 2 0 1

10 – 15 let 0 0 0 0 1 0 0 0 0 0 0

15 let 0 0 0 0 0 0 1 0 0 0 0

20 let 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0


11.3. Vrsta kaznivih dejanj

Znano je, da so ženske in moški prijeti zaradi različnih zločinov. Na podlagi statističnih podatkov

ZDA je bilo ugotovljeno, da so ženske najpogosteje aretirane zaradi prostitucije in pobega od

doma, medtem ko so moški prijeti zaradi vrste ostalih zločinov, vse od tatvine pa do umora. Tudi

v primerih, ko so moški in ženske prijeti zaradi enakega zločina pa obstajajo razlike v načinu

njegove povzročitve. To se jasno kaže na primeru tatvine, ki sta jo leta 2004 raziskovala

Chesney-Lind in Shelden. Ugotovila sta, da moški pogosteje kradejo elektronske naprave, ženske

pa stvari ki služijo osebni negi, olepšanju in vizualnem izgledu (draga oblačila in ličila). Vsak

izmed spolov se očitno odziva na potrošniško kulturo in se ravna po oglaševalskih kampanjah, ki

apelirajo na posamezen spol.99 Ugotovljeno je bilo, da so ženske manj nasilne kot moški, njihovo

nasilje pa pogosto izvira iz pomembnih odnosov, medtem ko je moško nasilje pogosto povezano

z vprašanjem nadvlade ali rivalstva v tolpah.100 Nekateri avtorji so mnenja, da ženske sploh niso

manj agresivne od moških, vendar svojo agresijo kažejo na bolj prikrit in manj fizičen način. Kot

primer za to se navaja dejstvo, da ženske uporabljajo več verbalnega nasilja.101 Na podlagi

statističnih podatkov držav članic Evropske Unije je mogoče ugotoviti, da je največji del ženskih

zločink prijetih zaradi lažjih in manj nasilnih zločinov. Med njimi zaseda prvo mesto posest in

prodaja narkotikov. Ugotovljeno je, da vrsto kriminalitete v veliki meri vpliva pomanjkanje

99 Van Wormer K., n.d., str. 29 100 Prav tam, str. 15 101 Internetni vir: Sex Differences in Covert Aggression, Aggressive Behavior, URL: http://www.researchgate.net/publication/229590882_Sex_differences_in_covert_aggression_in_adults, dne 15.09.2015

http://www.researchgate.net/publication/229590882_Sex_differences_in_covert_aggression_in_adults

47

izobrazbe, zdravja in nizek družbeno-ekonomski položaj.102 Podatki o najpogostejši vrsti

kaznivih dejanj v Španiji kažejo, da so ženske najpogosteje obsojene zaradi žalitve, lažje obtožbe,

krive izpovedbe, prikrivanja, goljufije, tatvine v veleblagovnicah, požiga, detomora in zlorabe

otrok. Največji porast kaznivih dejanj pri ženskah je zabeležen na področju 103

Na podlagi zgornjih globalnih ugotovitev, se s pomočjo statističnih podatkov Statističnega Urada

Republike Slovenije ozrimo še na situacijo v Sloveniji. Če pozornost usmerimo v opazovanje

vrste kaznivih dejanj, ki jih ženske zagrešijo najpogosteje, ugotovimo, da med ženskami že vrsto

let občutno prevladujejo kazniva dejanja zoper premoženje. Tako so v obdobju med letoma

2006 pa do 2009 kazniva dejanja zoper premoženje predstavljala več kot polovico vseh

zabeleženih kaznivih dejanj, storjenih s strani žensk (2006: 50,23%, 2007: 52,61%, 2008:

52,63%, 2009: 50,13%). Po pogostosti jim sledijo kazniva dejanja zoper gospodarstvo, kazniva

dejanja zoper pravni promet, za odtenek manj pa je kaznivih dejanj zoper varnost javnega

prometa. Na podlagi teh podatkov lahko opazimo, da so v ospredju predvsem ekonomska

kazniva dejanja, za katera je značilno da so motivirana s pridobitvijo določene finančne oz.

materialne koristi. V obdobju med letoma 2006 in 2013 se je število kaznivih dejanj zoper

življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper čast in dobro ime, zoper človekovo

zdravje, zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, zoper premoženje, zoper gospodarstvo,

zoper javni red in mir, zoper varnost javnega prometa, zoper splošno varnost ljudi in

premoženja, storjenih s strani žensk zmanjšuje, medtem ko število kaznivih dejanj zoper pravni

promet in kaznivih dejanj zoper okolje, prostor in javne dobrine narašča.104

102 Mendoza M.R., Aguilera Guzman R.M., n.d., str. 12 103 Prav tam, str. 12 104 Internetni vir: Podatkovni portal SI-STAT, URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Dem_soc/13_kriminaliteta/90_arhiv/03_13603_obsojene_poln_osebe/03_13603_obsojene_poln_osebe.asp, 17.08.2015



48

12. Sklep

Feministična kriminologija se je pojavila v času velikih družbenih sprememb in sprememb v

razmišljanju ljudi v teku 70. let prejšnjega stoletja, danes pa predstavlja enega izmed

pomembnejših teoretičnih pristopov in legitimno teoretično smer v kriminologiji. Prispevek

feminizma h kriminologiji je mogoče povzeti v treh ključnih točkah. Feminizem je zaradi težnje

po vključitvi raziskovanja ženske kriminalitete pomembno vplival na kriminološko empirično

in praktično delo. Prva feministično orientirana dela v kriminologiji so poudarila, da so ženske

za znanstveno preučevanje enako pomembne kot moški. Feministična teorija je na novo odprla

mnoga vprašanja, ki do takrat niso bila opažena, a so odločilnega pomena za preprečevanje

kriminalitete obeh spolov. Veliko število feminističnih teorij v kriminologiji je pripomoglo k

boljšem razumevanju žensk kot storilk in žrtev kaznivih dejanj ter odprlo vprašanja o krivično

zasnovanem sistemu pravosodja. V zvezi s tem feministične kriminologinje ne izpostavljajo le

problema spolne neenakosti, ampak poudarjajo tudi diskriminacijo na področju rase, starosti,

nacionalnosti, religije, spolne opredeljenosti itd.

Drugi pomemben vpliv feminizma je viden na področju ozaveščanja o spolnem in družinskem

nasilju. Feministične teorije so prinesle nov pogled na spolno nasilje, spolno nadlegovanje in

družinsko nasilje, ki spadajo med najpogostejše tipe zlorabe žensk. Nanje je prvi opozoril

radikalni feminizem, ki je izvajal tudi viktimološke ankete, na podlagi katerih naj bi se ugotovil

resničen obseg viktimizacije. Poleg tega je izpostavil problem posilstev v zakonski zvezi in

»družinskih umorov«. Posebno pozornost je treba posvetiti tistim feminističnim raziskavam, ki

se osredotočajo na življenjske izkušnje, ki utegnejo voditi v kriminaliteto in poudarjajo potrebo

po bistvenih spremembah na področju preventive. Zaradi tega je zelo pomembno, da se

feministična znanja še naprej razvijajo.

Feminizem je pomembno vplival tudi na kriminološko teorijo. Enega izmed pomembnejših

prispevkov na tem področju predstavlja sprememba terminologije - izraz »spol« (sex) je

nadomestil nov termin »spolna vloga« (gender). Gre za pomembno spremembo, saj se je

kriminologija z novo terminologijo dokončno odcepila od Lombrosovega biološkega

determinizma.105

Na podlagi literature in analize statističnih podatkov sem ugotovila, da ženske še vedno storijo

bistveno manj kaznivih dejanj kot moški. Iz statističnih podatkov o polnoletnih obsojenih

ženskah Statističnega urada Republike Slovenije lahko ugotovimo, da se odstotek ženske

kriminalitete v Sloveniji giblje v povprečju okrog 12%. Najvišji odstotek je bil zabeležen leta

2012, ko je bilo ženske kriminalitete 12,80%, najmanjši pa leta 2010, ko je znašal 11,39%. Če

105 Arnež J., n.d., str. 10

49

pogledamo kako se spreminja odstotek novo sprejetih zapornic v Sloveniji, ugotovimo da se

slednji počasi povečuje. Leta 2004 je bil zabeležen najnižji odstotek novo sprejetih zapornic

(4,60%). Vse od leta 2009 (4,90%) odstotek novo sprejetih zapornic narašča. Leta 2014 je znašal

6,7%, kar je največ doslej. Kazniva dejanja žensk so milejša, saj niso nasilna, ampak gre v

največji meri za ekonomske delikte, ki napadajo manj pomembne dobrine. Tudi mednarodne

raziskave kažejo, da so ženske in dekleta manj nasilna kot moški. Razlogi za žensko

kriminaliteto so drugačni kot pri moških, saj slednje večino kaznivih dejanj zagrešijo iz

razlogov preživetja (bodisi gre za psihološko preživetje pred zlorabo ali dejansko preživetje

pred revščino). V veliki meri pa jih h kriminalnemu vedenju povede še alkoholizem. Na žensko

prestopništvo mnogokrat vpliva travma iz otroštva. Depresija, ki izhaja iz travme, lahko vodi v

alkoholizem in uporabo drog ter neurejena razmerja in odnose. Tovrsten vzorec je opazen v

življenju deklet, ki zaradi zlorabe zbežijo od doma, žensk ki so prisiljene delati in živeti na ulicah

in žensk, ki so zasvojene z različnimi prepovedanimi substancami.106 Med ženskimi obsojenkami

v Sloveniji tako že vrsto let prevladujejo kazniva dejanja zoper premoženje, ki so v obdobju med

leti 2006 in 2009 predstavljala več kot polovico vseh kaznivih dejanj, storjenih s strani žensk.

Sledijo kazniva dejanja zoper gospodarstvo, kazniva dejanja zoper pravni promet, malo manj pa

je kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa. Opazila sem, da ženske sčasoma lažje

opustijo kaznivo ravnanje kot moški saj se povratništvo zapornic v povprečju giblje me 20%

in 30%. Najvišji delež povratnic je bil zabeležen v letu 2006, znašal pa je 32,26% (moški:

46,54%), za razliko od leta 2010, ko je bilo povratnic med zapornicami le 15,09% (moški:

56,44%). Iz literature je mogoče razbrati, da ženske v primerjavi z moškimi prej dosežejo višek,

po katerem zanimanje za prepovedana ravnanja pada (»peak age«), vendar v primeru slovenskih

zapornic temu ni tako, saj je povprečna slovenska zapornica (enako kot povprečni slovenski

zapornik) stara med 27 in 49 let. Na podlagi strokovne literature ugotovimo, da so ženske

bistveno redkeje udeležene v organiziranih oblikah kriminala kot moški. Razlike med

ženskimi storilkami in moškimi storilci pa se kažejo tudi v vrsti in načinu kriminalnega

udejstvovanja.107 Omenjene razlike med kriminaliteto moških in kriminaliteto žensk je mogoče

pojasniti na več različnih načinov. Izmed razlag izstopata dve. Na podlagi prve, naj razlik v

kriminaliteti dejansko sploh ne bi bilo. Razlike, ki izhajajo iz kazenskopravnih evidenc pa naj bi

bile posledica različne obravnave žensk v primerjavi z moškimi. Razlike v kriminaliteti naj bi bile

torej posledica prej omenjenega koncepta kavalirstva. Druga razlaga pravi, da se ženska

kriminaliteta razlikuje od moške zaradi naravnih razlik med ženskim in moškim spolom.

Stališča o tem zakaj večina žensk živi konformno so različna. Nekateri razlike pripisujejo

106 Van Wormer K., n.d., str. 15 107 Kanduč Z., Kmet S., Plesničar M., Petrovec D. , Završnik A., Zgaga S., n.d., str. 3

50

osebnostni strukturi.108 Spet drugi so mnenja, da razlike v kriminaliteti in med spoloma izhajajo

iz družbenega okolja preko procesa socializacije.109 Določeni avtorji opozarjajo na to, da je

ženska konformnost kljub temu v veliki meri posledica racionalnega razmisleka.110

Ne glede na razlog za manjšo kriminaliteto žensk pa je izjemno pomembno, da slednja ne ostane

prezrta in da jo kriminologija obravnava ločeno od moške kriminalitete. Ženska kriminaliteta

namreč narašča hitreje od moške, kar kaže povečanje števila ženskih aretacij, postopkov zoper

ženske in izrečenih zaporne kazni za ženske. Številke slednjih vse od leta 1970 naraščajo. Čeprav

je potrebno omeniti, da narašča tudi moška kriminaliteta pa je zaskrbljujoče dejstvo, da ženska

kriminaliteta naraščala kar dvakrat hitreje. Hitra rast nakazuje na to, da je ženska kriminaliteta

odvisna od drugačnih dejavnikov kot moška, kar pomeni da je nujna ločena obravnava žensk.

Poleg omenjenega pa se moški in ženske zapletajo v različne zločine, zato je nujno da se ženske

zločine obravnava ločeno od moških. Naj dodam še, da kazni za moške in ženske niso enake.

Ženske so torej kaznovane različno kot moški za primerljiva kazniva dejanja, medtem ko

preživijo v zaporih primerljiv čas z moškimi za manj resna kazniva dejanja. Zato je nujna ločena

obravnava kriminalitete glede na spol.111

108 Raziskave so pokazale, da so največje razlike med moškimi in ženskimi osebnostnimi značilnostmi vidne v manj izrazitih negativnih čustvih, redkeje zaznanih občutjih izzvanosti ter bistveno bolj izraziti samokontroli pri ženskah. Razmišljanje žensk usmerja etika povezanosti, skrbi in odgovornosti za druge, medtem ko sta za moške značilni samostojnost in preračunljivost. Poleg tega so ženske mnogo bolj sočutne in požrtvovalne, saj postavljajo potrebe drugih pred svoje lastne. 109 Večja konformnost naj bi bila posledica drugačnega procesa socializacije deklic v primerjavi z dečki. Deklice naj bi bile bolj nadzorovane s strani staršev in vrstnikov, s čimer se zoža njihova svoboda. Socializacija od malega poteka z vcepljanjem spolno primernih vlog (npr. igranje s punčkami, pravljice o princeskah, ipd.). Deklice se vzgajajo ob idealu ženske, ki naj bo skrbna mati, poslušna žena in predana hči, zadnje čase pa še ženska z uspešno kariero in družabnim življenjem. Gre za ideal, ki ga je v resničnem življenju zelo težko dosegati, zato ženske mnogokrat podležejo nevrotičnim motnjam. Poleg tega pa jim primanjkuje časa in energije za prestopništvo, kar naj bi vplivalo na velik delež ženske konformnosti. 110 Prav tam, str. 12-13 111 Povzeto po Cullen F. T., Wilcox P., Encyclopedia of Criminological Theory, SAGE Publications, Thousand Oaks 2010, str. 153

51

13. BIBLIOGRAFIJA

Literatura

Belknap J., The Invisible Woman: Gender, Crime, and Justice, Cengage Learning, Stamford, 2014 Bhosle S., Female Crime in India and Theoretical Perspectives of Crime, Kalpaz Publications, Delhi, 2009

Brownmiller S., Rape: The Power of Consciousness, Bantam Books, New York, 1975 Chesney-Lind M., Pasko L., The Female Offender: Girls, Women, and Crime, SAGE Publications, London, 2013 Cullen F. T., Wilcox P., Encyclopedia of Criminological Theory, SAGE Publications, Thousand Oaks, 2010 Farrington D., Morris A., The British Journal of Criminology, Oxford University Press, London, 1983 Hagan F.E., Introduction to Criminology: Theories, Methods, and Criminal Behavior, Wadsworth & Thomson Learning, Belmont, 2002 Hopkins B., An Introduction to Criminological Theory, Routhledge, Oxon, 2014 Jensen V., Women Criminals: An Encyclopedia of People and Issues, ABC-CLIO, Santa Barbara, 2011 Jones A., Women who kill, Feminist Press at CUNY, New York, 2009 Kanduč Z., S. Kmet, M. Plesničar, D. Petrovec , A. Završnik, S. Zgaga, Nežnejši spol? Ženske, nasilje in kazenskopravni sistem, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2012 Maccoby E.E., Nagy Jacklin C., The Psychology of Sex Differences, Stanford University Press, Stanford, 1974 Marsh I., Theories of Crime, Routledge, Oxon, 2006 McIvor G., Women Who Offend, Jessica Kingsley Publishers, London, 2004 Meško G. v Meško G., Pečar J., Kanduč Z., Uvod v kriminologijo, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana, 1998 Naffine N., Female Crime: The Construction of Women in Criminology, Allen & Allen, Sydney, 1987 Rafter N., The Criminal Brain: Understanding Biological Theories of Crime, NYU Press, London, 2008 Regoli R., Hewitt J., DeLisi M., Delinquency in Society, Jones & Bartlett Learning, Burlington, 2014 Schram P., Tibbetts S., Introduction to Criminology: Why Do They Do It?, SAGE Publications, Thousand Oaks, 2014

52

Smart C., Women, Crime and Criminology: A Feminist Critique, Routledge and Kegan Paul, London, 1977 Ugwudike P., An Introduction to Critical Criminology, Policy Press, Bristol, 2015 Van Wormer K., Working with Female Offenders: A Gender Sensitive Approach, John Wiley & Sons, New Jersey, 2010 Završnik A., Homo criminalis: upodobitve zločinskega subjekta v visokotehnološki družbi, Institut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2009

Članki

Arnež Jasmina, Zasluge in zablode feministične kriminologije, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1-3, 2010 Kanduč Zoran, Feministične perspektive in kriminologija, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, letnik 49/ št. 3, 1998 Mendoza Romero Martha, Aguilera Guzman Rosa Maria, Por que delinquen las mujeres? Perspectivas teoricas tradicionales, Salud Mental, vol. 25/ núm 5, Instituto Nacional de Psiquiatría Ramón de la Fuente Muñiz Distrito Federal, 2002 Razpotnik Špela, Priseljenka med tradicionalnim patriarhatom in neoliberalnim kapitalizmom, Socialna pedagogika, letnik 7/ št. 4, Združenje za socialno pedagogiko, 2003 Konstantinović Vilić Slobodanka, Feministička kriminologija: teorijski okvir o rodnim obeležjima kriminaliteta, Zbornik radova Pravnog Fakulteta u Nišu, broj 65/godina LI, 2013

Spletni viri

Poročilo o posebnem položaju zapornic in vplivu prestajanja zaporne kazni staršev na družbeno in družinsko življenje - http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+REPORT+A6-2008-0033+0+DOC+XML+V0//SL (16.08.2015) CIVITAS Institute for the Study of Civil Society 2010 - http://www.civitas.org.uk/crime/factsheet-EducationinPrisons.pdf (16.08.2015) Feminism: Criminological Aspects - The Critique - http://law.jrank.org/pages/1217/Feminism-Criminological-Aspects-critique.html (16.08.2015) Criminal Justice: Feminist Criminology - http://criminal-justice.iresearchnet.com/criminology/theories/feminist-criminology/ (16.08.2015) Letna poročila Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij -http://www.mp.gov.si/si/o_ministrstvu/ursiks_organ_v_sestavi/dokumenti/letna_porocila/ (17.08.2015)



http://www.civitas.org.uk/crime/factsheet-EducationinPrisons.pdf





http://www.mp.gov.si/si/o_ministrstvu/ursiks_organ_v_sestavi/dokumenti/letna_porocila/

53

Podatkovni portal SI-STAT - http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Dem_soc/13_kriminaliteta/90_arhiv/03_13603_obsojene_poln_osebe/03_13603_obsojene_poln_osebe.asp (17.08.2015) Mladimladim - http://www.mladimladim.si/clanki/druzbena-aktivnost/30-feminizem

(16.08.2015) TRENDS, CURRENT ISSUES, AND POLICY IMPLICATIONS , The age and crime relationship - http://www.sagepub.com/sites/default/files/upm-binaries/60294_Chapter_23.pdf (13.09.2015) Sex Differences in Covert Aggression, Aggressive Behavior -http://www.researchgate.net/publication/229590882_Sex_differences_in_covert_aggression_in_adults (15.09.2015) Cauffman Elizabeth, Broidy Lisa, Understanding the Female Offender, 2006 - https://www.ncjrs.gov/pdffiles1/nij/grants/216615.pdf (12.08.2015)



http://www.mladimladim.si/clanki/druzbena-aktivnost/30-feminizem




https://www.ncjrs.gov/pdffiles1/nij/grants/216615.pdf

Documents

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · of my main interests is to analyze the female offender profile and female criminal statistics in Slovenia. In a few words I will explain the