LOGISTIČNI MANAGEMENT MATERIALNIH SREDSTEV V ...Logistični management materialnih sredstev v poljubni organizaciji V času globalne krize javnost zahteva, da mora tudi negospodarski

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Janez Kljun

LOGISTIČNI MANAGEMENT MATERIALNIH SREDSTEV V

POLJUBNI ORGANIZACIJI

Magistrsko delo

Celje, junij 2010

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Janez Kljun

LOGISTIČNI MANAGEMENT MATERIALNIH SREDSTEV V

POLJUBNI ORGANIZACIJI

Magistrsko delo

Mentor: izred. prof. dr. Iztok Podbregar

Celje, junij 2010

IZJAVA O AVTORSTVU

magistrskega dela

Spodaj podpisani Janez Kljun, študent magistrskega študija,

z vpisno številko 21001462, sem avtor diplomskega dela z naslovom:

Logistični management materialnih sredstev v poljubni organizaciji.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

• je predloženo delo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela; • sem poskrbel/a, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v

diplomskem delu, navedena oz. citirana v skladu s navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru;

• sem poskrbel/a, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni del diplomskega dela in je zapisan v skladu s navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru;

• sem pridobil/a vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v diplomsko delo in sem to tudi jasno zapisal/a v diplomskem delu;

• se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleže tudi ukrepom Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru v skladu z njenimi pravili;

• se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru;

• je diplomsko delo jezikovno korektno in da je delo lektoriral/a Joža Repar Lakovič.

V Celju, 27 maj 2010 Podpis avtorja: __________________

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju, izred. prof. dr. Iztoku Podbregarju, za pomoč, vodenje in nasvete pri pisanju magistrske naloge. Iskreno se zahvaljujem tudi vsem tistim, ki so mi kakor koli pomagali pri nastanku in pripravi magistrskega dela. Posebna zahvala pa je

namenjena moji družini za pomoč, strpnost in razumevanje.

Logistični management materialnih sredstev v poljubni organizaciji

V času globalne krize javnost zahteva, da mora tudi negospodarski del družbe, katerega del je tudi SV, pokazati boljše rezultate. Logistika je danes prisotna na vseh področjih sodobne družbe. Ker je vojska specifična organizacija in je njeno delovanje težko vrednotiti, lahko zapišemo, da na področju same logistike v vojski lahko še ogromno naredimo in izboljšamo. Standardizacija materialnih sredstev je osnova sodobne logistike. Proizvajalec, ki zna ponuditi proizvod in ga opremiti z ustreznimi standardiziranimi protokoli (črtna koda, QR koda, logistična nalepka …), je v strateški prednosti. Logistični management materialnih sredstev v poljubni organizaciji ter mednarodnih povezavah poteka po različnih standardiziranih postopkih. Velikokrat pa se pojavi problem, kako doseči povezavo med gospodarskim in negospodarskim delom družbe. Kakšen naj bo standardiziran jezik sporazumevanja na področju materialnih sredstev? Izkušnje iz gospodarstva lahko v določeni meri prenesemo v negospodarstvo (tudi SV) in izboljšamo obstoječe sisteme. Naloga poskuša poiskati te povezave ter ponuja izvirne rešitve. Ključne besede: Logistični management, standardizacija, sledljivost, materialno sredstvo, logistični procesi

Logistic management of material resources in any organization

In the time of global crisis the public demands that the non-economic part of the society which also includes the Slovene Army shows better results. Today logistics is present in all areas of modern society. Since the army is a specific organization and its activity is hard to evaluate, we can say that a lot can be done to improve military logistics. Standardization of material resources is the basis of modern logistics. Manufacturer who can provide a product in compliance with appropriate standardized protocols (bar code, QR code, logistics label...) has a strategic advantage. Logistic management of material resources in any organization and international relationships follows different standard procedures. However, on many occasions the problem arises how to achieve the link between economic and non-economic society. What should be the standardized language of communication in the field of material resources? In some extent we can transmit our experiences on the economic field to the non-economic one (also to Slovene Army) and improve existing systems. The research paper tries to point out these links and provides original solutions. Key words: Logistic management, Standardization, Traceability, Material resources, Logistics processes

Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru Magistrski študijski program

KAZALO

UVOD............................................................................................................................... 1 Opis problema .................................................................................................................. 1 Določitev ciljev, namena in poti za reševanje problema ................................................. 3 Hipoteza ........................................................................................................................... 4 Predstavitev okolja ........................................................................................................... 4 Predpostavke in omejitve.................................................................................................. 5 Metode dela....................................................................................................................... 5 1 SISTEMATIZACIJA MATERIALNIH SREDSTEV.............................................. 7 1.1 Teoretične osnove ...................................................................................................... 7 1.2 Organi standardizacije .............................................................................................. 11 2 STANDARDIZACIJA V GOSPODARSTVU......................................................... 16 2.1 Splošni pojmi ............................................................................................................ 16 2.2 Logistični management materialnih sredstev............................................................ 17 2.2.1 Črtna koda ............................................................................................................. 19 2.2.2 RFID tehnologija ................................................................................................... 21 2.2.3 QR koda ................................................................................................................ 25 2.2.4 Logistična nalepka ................................................................................................ 27 2.2.5 Bližnja prihodnost ali že sedanjost ....................................................................... 32 2.3 Uporabnost različnih kod ......................................................................................... 34 3 STANDARDIZACIJA V VOJSKI .......................................................................... 35 3.1 Natov sistem standardizacije .................................................................................... 35 3.2 Natov kodifikacijski sistem....................................................................................... 38 3.3 SAP/ISLOG.CR ....................................................................................................... 39 3.4 Standardizacija oborožitve........................................................................................ 39 3.5 Sledljivost streliva in minsko eksplozivnih sredstev................................................ 42 4 MANAGEMENT V JAVNI UPRAVI ..................................................................... 45 4.1 Možni načini izboljšanja delovanja .......................................................................... 46 4.2 Merjenje rezultatov dela ........................................................................................... 49 4.3 Javno zasebno partnerstvo ....................................................................................... 51 4.4 Kako naprej ............................................................................................................... 55 5 PREDLOG MODELA .............................................................................................. 56 5.1 Splošno...................................................................................................................... 56 5.2 Simulacija rešitve problema ..................................................................................... 61 5.3 Predlagana rešitev - predlog modela......................................................................... 69 5.4 Ključne ugotovitve predlaganega modela................................................................. 75 6 USMERJENI INTERVJU ....................................................................................... 76 6.1 Sklepni komentar usmerjenega intervjuja................................................................. 80 7 ZAKLJUČEK ............................................................................................................ 81 7.1 Ocena in vrednotenje uspešnosti rešitve problema .................................................. 81 7.2 Pogoji za uvedbo rešitve ........................................................................................... 82

Kljun Janez: Logistični management materialnih sredstev v poljubni organizaciji V


7.3 Možnosti nadaljnjega razvoja .................................................................................. 88 7.3.1 Skladiščenje in urejanje zalog MS......................................................................... 88 7.3.2 Prednastavljanje orodij ......................................................................................... 89 7.3.3 Kompatibilnost z mednarodnim vojaškim sistemom............................................. 90 SKLEP .......................................................................................................................... 93 LITERATURA IN VIRI .............................................................................................. 96

Kljun Janez: Logistični management materialnih sredstev v poljubni organizaciji VI


Kazalo tabel

Tabela 1: Neustrezni nazivi MS ..................................................................................... 71 Tabela 2: Popravljeni nazivi MS .................................................................................... 74 Tabela 3: Naročilo novega MS ....................................................................................... 74 Tabela 4: Prikaz naziva z lokacijo in številom orodja ................................................... 88 Tabela 5: Prednastavljanje orodij ................................................................................... 90

Kljun Janez: Logistični management materialnih sredstev v poljubni organizaciji VII


Kazalo slik

Slika 1: Področja znanosti o delu ..................................................................................... 7 Slika 2: Shema upravljanja z MS ................................................................................... 19 Slika 3: Črtna koda ......................................................................................................... 20 Slika 4: Področje uporabe RFID..................................................................................... 23 Slika 5: Izgled QR kode ................................................................................................. 25 Slika 6: Primeri uporabe QR kode ................................................................................. 26 Slika 7: Izgled logistične nalepke ................................................................................... 29 Slika 8: Primer uporabe logistične nalepke ................................................................... 30 Slika 9: Globalizacija standardov ................................................................................... 31 Slika 10: E - katalog podjetja SANDVIK Coromant, Švedska ..................................... 32 Slika 11: Izgled bokode .................................................................................................. 33 Slika 12: Standardizacijski prostor ................................................................................. 35 Slika 13: Organi standardizacije v NATU...................................................................... 37 Slika 14: Način označevanja v NCS............................................................................... 38 Slika 15: Top, havbica ali oboje .................................................................................... 42 Slika 16: Posledice nesreče z SiMES ............................................................................ 44 Slika 17: Delitev javnega sektorja v Sloveniji................................................................ 46 Slika 18: Shematski prikaz rentabilnosti ....................................................................... 49 Slika 19: Načini izvedbe poslov v JZP ........................................................................... 53 Slika 20: Gradniki vitke proizvodnje.............................................................................. 57 Slika 21: Postopek modeliranja in simulacije................................................................. 64 Slika 22: Vrednotenje in verifikacija simulacijskega modela ........................................ 66 Slika 23: Primer reklamiranja produkta ......................................................................... 70 Slika 24: Razmejitev vojaške logistike glede na MS...................................................... 84 Slika 25: Področja integralne logistike ........................................................................... 86 Slika 26: Cikel PDCA .................................................................................................... 87 Slika 27: En kos - en ident za vse rodove vojske ........................................................... 91

Kljun Janez: Logistični management materialnih sredstev v poljubni organizaciji VIII


Seznam kratic

KRATICA POMEN KRATICE (tuj naziv / domač naziv)

ACodP-l NATO Manual on Codification / Natov priročnik za kodifikacijo

ADR European Agreement concerning the International Carriage of

Dangerous Goods by Road / Evropski sporazum o mednarodnem

prevozu nevarnega blaga po cesti

ATP Allied Tactical Publications / Združena taktična publikacija

CAF Common Assessment Framework / Skupni ocenjevalni okvir

CEN European Committee for Standardization / Evropski odbor za

standardizacijo

CENELEC European Committee for Electrotechnical Standardization / Evropski

odbor za standardizacijo v elektrotehniki

CNAD Conference of National Armaments Directors / Konferenca

nacionalnih direktorjev za oborožitev

DIN Deutsche Industrie Norm / Nemški industrijski standard

DSIST Delovni osnutek standarda

EAN European Article Numbering / Evropsko označevanje proizvodov

EFQM European Foundation for Quality Management / Evropski model

poslovne odličnosti

ETSI European Telecommunications Standards Institute / Evropski

inštitut za telekomunikacijske standarde

GDSN Global Synchronisation Network / Globalno omrežje za

sinhronizacijo podatkov

GOST Gosudarstveni občesojuznij standard / Splošni gospodarski standard

GS1 Global standards / Globalni standardi

IEC International Electrotechnical Commission / Mednarodna komisija

za elektrotehniko

ILP Integralni logistični proces

ISLOG.CR Informacijski sistem logistike, celovita rešitev

ISO International Organization for Standardization / Mednarodna

organizacija za standardizacijo

Kljun Janez: Logistični management materialnih sredstev v poljubni organizaciji IX


JUS Jugoslovenski standard / Jugoslovanski standard

JZP Javno-zasebno partnerstvo

MOM Mednarodne operacije in misije

MS Materialno sredstvo

MTM Methods Time Measurement / Metoda merjenja časa

MTO Metoda trenutnih opažanj

NAC Severnoatlantski svet / North Atlantic Council

NACE Statistical Classification of Economic Activities in the European

Community) / Stat. klasif. gospodarskih dejavnosti v Evr. skupnosti

NASA National Aeronautics and Space Administration / Narodna

zrakoplovna in vesoljska uprava

NCS NATO Codification System / Natov kodifikacijski sistem

NIIN NATO Item Identification Number / Natova identifikacijska številka

sredstva

NJM Novi javni menedžment

NSN NATO stock number / Natova klasifikacijska oznaka

OSIST Osnutek standarda

PDCA Plan, Do, Check, Act / Planiraj, izvedi, preveri, ukrepaj

PIN Personal Identification Number / Osebna številka identifikacije

POBD Pobuda za pripravo standarda

PORS Protioklepni raketni sistemi

PSIST Predlog standarda

PSO Peace Support Operations / Operacije v podporo miru

QR Quick Response / Hiter odgovor

RFID Radio Frequency Identification / Radiofrekvenčna identifikacija

RIP Računalniška izmenjava podatkov

SAP Systems Analysis and Program Development / Sistemska analiza in

razvoj aplikacij

SDD Slika delovnega dne

SiMES Strelivo in minsko-eksplozivna sredstva

SIST Slovenski inštitut za standardizacijo

SKD Standardna klasifikacija dejavnosti

SMED Single Minute Exchange of Dies / Zamenjava orodij v minuti

Kljun Janez: Logistični management materialnih sredstev v poljubni organizaciji X


SSCC Serial Shippment Container Code / Zaporedna koda zabojnika

STAS Stalna sestava

TDT Tehnična delovna telesa

TPM Total Productive Maintenance / Celovito produktivno vzdrževanje

TRP Temeljni razvojni projekti

TSE Transportno-skladiščna enota

UCC Uniform Code Councill / Svet enotne kode

UgP Ugotavljanje pripravljenosti

UK Usmerna koda

UNI Ente Nazionale Italiano di Unificazione / Standardizacijski državni

organ

UPC Universal Product Code / Edinstvena koda izdelka

VMR Večcevni metalec raket

WF Work Factor System / Sistem delovnih kazalnikov

ZEPI Zakon o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih

Kljun Janez: Logistični management materialnih sredstev v poljubni organizaciji XI


UVOD

Opis problema

Upravljanje materialnih sredstev (MS) je pomemben sestavni del delovanja vsakega

podjetja oziroma organizacije. S pravilno izvedenim sistemom lahko izvajamo logistični

management poljubnih materialnih sredstev (rezervni deli, oborožitev, prehrambni

izdelki, zdravila ...) v njihovi celotni življenjski dobi. V začetku industrijske

proizvodnje je inženir (konstruktor) izdelka hodil v delavnico in delavcem dajal

neposredna navodila za izdelavo. S povečevanjem števila izdelkov pa se je pojavila

potreba po nekem ključu, standardu, ki bi te izdelke nekako uredil. Potreba po takem

ključu se je najprej pojavljala v vseh hitro rastočih vejah industrije (avtomobilizem,

vojska ...).

Osnova sodobne tehnologije je združevanje sorodnih sestavin in izdelkov v večje

skupine (primer avtomobilske industrije). Na ta način je mogoče komponente različnih

velikosti in včasih na pogled zelo različnih oblik obdelovati po enakih tehnoloških

postopkih. Povečevanje serij omogoča uvajanje visoko produktivnih delovnih metod z

večjo stopnjo mehanizacije in avtomatizacije ter projektiranje pretočne proizvodnje.

Združevanje sestavin po oblikovnih in tehnoloških lastnostih najlažje izvedemo z

ustreznim klasifikacijskim sistemom. Čim bolj so se z razvojem tehnike izdelki in

komponente množile, tem pogosteje so nastopili enaki ali podobni deli pri sorodnih ali

celo pri popolnoma različnih izdelkih. S tem pa se pojavijo tudi prve težave, kako

organizirati ustrezen klasifikacijski sistem, da bo zbral podobne sestavine, ki jih lahko

skupno obravnavamo v tehnološki pripravi proizvodnje in ostalih sestavinah podjetja

oziroma organizacije.

Podbregar in Bosotina (2007, str. 43) pravita takole: »Globalizacija svetovnega

gospodarstva povzroča, da mednarodne oskrbne verige postajajo vse daljše in bolj

kompleksne, posledično tudi dražje.« Podjetja in organizacije zaradi tega uvajajo

tehnologije elektronskega poslovanja, da bi bolje upravljale podatke in izboljšale svoje

poslovne procese. To velja tudi za državno upravo, ki se vedno bolj zaveda pomena

elektronskega poslovanja in ga tudi pospešeno uvaja v svoje delo. Z uvajanjem

Kljun Janez: Logistični management materialnih sredstev v poljubni organizaciji 1


elektronskega poslovanja postaja učinkovitejša, poleg tega pa s tem znižuje tudi stroške

poslovanja. Polajnar (1999, str. 39) v zvezi s tem pojasni: »Organizacija dela je

premišljeno, celovito in sistemsko usklajevanje neke dejavnosti ter reševanje vseh

problemov, ki pri tem nastajajo, in sicer vedno s ciljem doseganja uspešnosti.« Tako

predstavljamo v nalogi tudi obsežno poglavje, ki govori o izvedbi logističnega

managementa materialnih sredstev med proizvajalci, dobavitelji, trgovinami in kupci

tako doma kot po svetu.

Tudi Slovenska vojska v zadnjem času uvaja nove sisteme, s katerimi želi optimizirati

logistične procese. Celoten sistem, ki poteka na ravni negospodarske organizacije, naj bi

povezal proizvod SAP/ISLOG.CR1. Povezal naj bi procese v celotnem Ministrstvu za

obrambo; poenotil naj bi procese, ki potekajo med vojaškim in upravnim delom

ministrstva (vzpostavitev celovitega pregleda nad kadrovskimi, finančnimi in

materialnimi tokovi). Na mednarodnem področju pa se uporablja tudi Natov

kodifikacijski sistem.

V prvem delu magistrske naloge so predstavljeni temeljni pojmi, s katerimi se bomo

srečevali skozi celotno nalogo. Spoznali bomo, zakaj mora neka organizacija imeti

urejeno klasifikacijo in sistematizacijo svojih proizvodov. V nadaljevanju pojasnjujemo

osnovne pojme standardizacije, kar je tudi osnova za razumevanje samega magistrskega

dela. Ko bomo spoznali osnove, si lahko v nadaljevanju pogledamo, kako imajo (ali

nimajo) to urejeno posamezna podjetja v gospodarstvu. Ker sem zaposlen v Slovenski

vojski (SV), si bomo pogledali raven sistemske urejenosti tudi na tem področju javnega

sektorja. V SV uporabljamo tudi Natov kodifikacijski sistem NCS, ki identificira MS, ki

se uporabljajo v mednarodnih vojaških povezavah. Vendar pa je to le manjši del MS, ki

jih upravlja SV. Standardizirati (kodificirati, identificirati, klasificirati, nedvoumno

označiti) pa je treba vse MS v sistemu!

Na osnovi vseh teh poglavij pa bomo prešli na bistvo magistrske naloge. Že v procesu

nabave poljubnega MS ter kasneje uvedbe v uporabo, vzdrževanja (morebitna

nadgradnja oziroma modifikacija) ter na koncu izločitve iz sistema – torej skozi

življenjski ciklus – moramo spremljati MS in vse dogodke v zvezi z njim. To pa lahko

1 Informacijski Sistem LOGistike Celovita Rešitev, rešitev nemškega podjetja SAP.



dosežemo le, če so MS sistematizirana (klasificirana, standardizirana, urejena …).

Pravilno zastavljena standardizacija MS mora tako postati temeljni postopek, ki ga

lahko poimenujemo integralna logistika. V glavnem delu magistrske naloge pa še

enkrat poudarimo pomen standardizacije MS ter s predlogom modela ponudimo izvirno

rešitev standardizacije materialnih sredstev za poljubne organizacije v gospodarstvu ali

negospodarstvu. Sam zaključek pa nam prikaže možne aplikacije predlaganega modela.

Ob tem je treba poudariti, da je materialno sredstvo zelo širok pojem in za različna

podjetja/organizacije predstavlja (glede na njihovo dejavnost) različne predmete in

stvari. Poenostavljeno lahko tudi zapišemo, da so to vse trenutne zaloge

podjetja/organizacije, ki so predmet materialnega knjigovodstva (se finančno

vrednotijo).

Določitev ciljev, namena in poti za reševanje problema

Zaradi večletnega dela tako v gospodarstvu kot v negospodarstvu (javni sektor,

Slovenska vojska, logistika) se je v okviru magistrskega študija porodila misel o

prenosu določenih rešitev iz gospodarstva v negospodarstvo oziroma organizacije

javnega sektorja. V gospodarstvu je merjenje časa izdelave (obdelave) določenega

izdelka, določitev norm in na osnovi tega izvedeno plačilo, nekaj povsem običajnega.

Da pa to lahko izvedemo, moramo imeti urejene zaloge in upravljanje materialnih

sredstev (orodja, material, nabava skladiščenje, finančno poslovanje…). Vedno bolj je

tako v gospodarstvu poznan izraz »tool management«. V državni upravi (javni sektor)

pa se tega dejstva premalo zavedamo: obstajajo še ogromne rezerve na tem področju. V

javni upravi in s tem tudi v SV postaja racionalizacija dela (stroškov) pomembna

zahteva ne samo demokratične javnosti, temveč tudi drugih zainteresiranih subjektov,

npr. parlamenta, vlade in tudi gospodarstva. Namen magistrske naloge je tako tudi

prenos izkušenj iz gospodarstva v negospodarstvo (SV).

S predlogom modela klasifikacije MS v poljubni organizaciji, ki ga bomo kot izvirno

rešitev spoznali v nadaljevanju, pa želimo doseči tudi dva cilja:

• dokazati, da se s sistematičnim in strokovnim delom ter izkušnjami lahko pride do

zadovoljive rešitve;



• organizacije, ki nimajo urejenega področja standardizacije MS, izgubljajo velika

denarna sredstva.

Ko se začne neka organizacija tega problema zavedati, je to šele prvi korak do rešitve.

Vodstvena struktura pa se mora spoprijeti s tem problemom. Ob odločitvi za

spremembe je več možnosti. Lahko se uvede rešitev, ki se ponuja na trgu, ali pa bodo v

organizaciji poskušali razviti (dopolniti) lasten sistem. Glede na izkušnje tako iz

gospodarstva kot negospodarstva lahko povemo, da bližnjice na tem področju ni!

Hipoteza

Skozi potek magistrske naloge bomo poskušali potrditi ali ovreči hipotezo, da logistični

management materialnih sredstev v poljubni organizaciji lahko občutno izboljšamo. To

bomo poskušali dokazati z več predlogi in izvirnimi rešitvami. Predmet proučevanja

bodo tako gospodarske in negospodarske organizacije, ki v dobi globalizacije še niso

uspele (zaradi različnih vzrokov) urediti svojega poslovanja in zaradi tega zavedno ali

nezavedno izgubljajo znatna denarna sredstva. Dobro poznavanje stanja v lastni

organizaciji, ob odločitvi vodstva za spremembe ter ob pomoči različnih rešitev, ki jih

ponuja trg ali jih razvijemo sami, bi stanje lahko precej izboljšali.

Predstavitev okolja

V magistrski nalogi opredelimo problem in predlagamo rešitev. Najlažje si lahko

predstavljamo problem, če ga predstavimo zelo enostavno. V poljubni organizaciji

imamo veliko MS, ki so opisana zelo različno oziroma imajo več identov2. Pri delu

smo tako zasledili, da ima neki rezervni del kar 21 identov oziroma poimenovanj. Ob

tem se takoj postavi vprašanje zalog, naročanja, distribucije, inventure … Nujno je

torej oblikovati klasifikacijski sistem, ki bi poenotil poimenovanje MS. Le tako lahko v

nadaljevanju izvedemo vse postopke, ki bi jih lahko poimenovali tudi integralna

logistika. Le na ta način lahko logistika neke organizacije zadovolji vse potrebe in

zahteve uporabnikov, ki jih pred njo postavlja letni načrt dela ali strategija oziroma v

SV opredeljuje Doktrina vojaške logistike. Poslanstvo vseh ravni logistike poljubne

organizacije bi moralo biti uvedba preglednega sistema, ki bi nam v vsakem trenutku 2 Uporabniška identifikacijska številka, tudi koda, šifra.



dal zahtevane podatke. MS moramo nedvoumno poimenovati, jih spremljati skozi

življenjski cikel ter na koncu izločiti iz sistema. V zadnjem času kritična javnost

zahteva, da mora tudi negospodarski del države (SV) pokazati boljše rezultate in na

neki način opravičiti svoj obstoj. Magistrska naloga obravnava področje, kjer to lahko

prav gotovo naredimo.

Predpostavke in omejitve

Glede na spoznanja pri večletnem delu na tem področju pridemo do več zanimivih

ugotovitev. Brez posebnih zadržkov lahko zapišemo, da je to področje nekakšna tržna

niša. Kar nekaj subjektov na trgu oglašuje svetovanja in predavanja o tej temi. Nekaj

podjetij ponuja konkretne računalniške izdelke (najbolj mednarodno znano je nemško

podjetje SAP). Vendar pa je vsaka organizacija zgodba zase in tako univerzalnega

izdelka ni! Če hočemo rešitev za našo organizacijo, jo moramo v vsakem primeru

poiskati sami. Prav tako o tej temi na trgu ni ustrezne literature. Dejstvo je, da vsak

skrbno varuje pridobljene rezultate … Zaradi tega je nujno, da se podjetje/organizacija

pred uvedbo rešitve (vpeljava novega produkta v sistem) ali pa modifikacijo/nadgradnjo

že obstoječega nujno zateče k metodi podpore odločanja. To so danes nedvomno

simulacijske analize ali simulacija sistema!

Metode dela

Pri pisanju magistrske naloge je bila uporabljena predvsem metoda analize in sinteze. Z

omenjeno metodo smo najprej skušali zbrati čim več različnih virov ter podatkov, ki

obravnavajo predstavljeno temo. Dostopne proizvode smo najprej poskušali razčleniti

na posamezne dele (funkcionalna analiza, s katero odkrivamo medsebojne odnose in

povezave med posameznimi deli procesa ali pojava), jih analizirati ter potem s sintezo

poskušali sestaviti nov mozaik z manjkajočimi delčki. Za to smo uporabljali različne,

vire kot so strokovne knjige, članki v strokovnih revijah ter razni drugi dokumenti in

publikacije. Poleg omenjenih virov smo si veliko pomagali z zbiranjem podatkov na

medmrežju. Omenjeno metodo smo predvsem proti koncu magistrske naloge

kombinirali z metodo izkustva, da bi lahko dali dodano vrednost oziroma uporabnost

nalogi. Tako je preneseno ter uporabljeno znanje, pridobljeno najprej v gospodarstvu



ter kasneje tudi v SV oziroma negospodarstvu. Zastavljeno hipotezo poskušamo na

koncu ovrednotiti tudi z metodo usmerjenega intervjuja. Uporabljene metode so tudi

najprimernejše za celovit prikaz večplastnosti področja. Skozi celotno nalogo se bodo

torej prepletala spoznanja in rešitve iz gospodarskega ter negospodarskega sektorja, saj

je to tudi namen naloge, ki je nakazan že v samem naslovu.

Na koncu uvodnega poglavja pa lahko zapišemo, da je tudi pisanje te magistrske

naloge potekalo po predpisanih standardiziranih protokolih, ki bodo mogoče za

kakšnega bralca sprva nenavadni. Vendar so pravila standardizirana ter sprejeta in jih

moramo upoštevati. To je bistvo standardizacije, ki lahko samo tako postane osnova

logističnega managementa materialnih sredstev.



1 SISTEMATIZACIJA MATERIALNIH SREDSTEV

1.1 Teoretične osnove

Na različnih koncih sveta so se različni znanstveniki in teoretiki ukvarjali s

problemom, kako imeti pregled nad vse številnejšimi izdelki, ki jih je proizvajala

industrija. Eno izmed spoznanj, ki je pospešilo ta proces, je bilo tudi, da bi se lahko

različni izdelki uporabljali kot polizdelki v drugih izdelkih ali kot končni izdelek v več

različnih izdelkih (npr. strelivo za puške). V bivši Sovjetski zvezi sta se že pred drugo

svetovno vojno znanstvenika Sokolovski in Mitrofanov ukvarjala s tipizacijo

komponent in postopkov. V Angliji sta bila ustanovljena kar dva centra (Birmingham,

Manchester), ki sta se ukvarjala s tem vprašanjem. V Nemčiji so bili takšni centri v

Jeni, Dresdnu ter Aachnu (znani aachenski klasifikacijski ključ). Industrijsko zelo hitro

se je razvijala Japonska, ki je do tedaj razvite sisteme (tehnološke klasifikacije) prva

prenesla tudi v računalniško (elektronsko obliko) leta 1964. (Kopač, 2000)

V tem času je prišlo tudi do napredka pri sami organizaciji dela oziroma delovnega

procesa tako v gospodarstvu kot v javnih sektorjih po svetu. Napredovala so razna

področja znanosti, ugotovljeno je, da je znanost zapleten pojav oziroma skupek

medsebojno usklajenih vplivov. Shematsko nam to prikazuje slika 1.

Slika 1: Področja znanosti o delu

Z nanost o delu

Filozofija dela Kibernetika Organizacija dela

Delovno pravo Ergonomija

Sociologija dela Psihofiziologija dela Zanesljivost dela

Kultura dela Medicina dela

Vir: Polajnar, 1999, str. 40, prirejeno.



Nadalje je dognano, da je vsak delovni proces sestavljen iz zaporedja dejavnosti, ki so

med seboj povezane in odvisne ter se morajo izvajati v tehnološko predpisanem

zaporedju. Načrtovanje in vodenje procesa je torej skupek več dejavnosti, ki jih moramo

izvesti, da lahko neki projekt zaključimo. Med postopke oziroma dejavnosti sodijo tudi

kontrola kakovosti rezultatov, dokumentiranje rezultatov, poročanje o dosežkih ter

popravljanje (uskladitev) planov in morda tudi ciljev (zlasti vmesnih) z realnimi

možnostmi. Začnemo govoriti o gospodarjenju s časom in delom.

Gospodarjenje s časom in delom je zelo širok pojem. Če pa se bolj poglobimo v ta izraz,

ugotovimo, da se pod tem pojmom v glavnem skriva le eno: narediti izdelek na način,

da bo prinašal kar največji dobiček. Da pa nam bi to lahko uspelo, je treba poznati vrsto

metod in tehnik, ki so zasnovane na znanstveni, logični in celoviti analizi procesa dela.

V tej fazi začnemo govoriti o normiranju dela (potrebno je sistematično delo in

poznavanje uporabljenih metod dela, materiala, orodij in opreme ter na drugi strani

poznavanje in analiza posameznih gibov). Na osnovi normiranja v gospodarstvu

marsikje obračunavajo tudi precejšnji del plače. Nagrajevanje zaposlenih v javnem

sektorju pa je dokaj posebno in v primerjavi z realnim sektorjem, zlasti na materialnem

področju, dokaj omejeno. Tako se v gospodarstvu razvijejo in razširijo tudi danes

poznane metode, kot so WF (Work Factor System), MTM (Methods Time

Measurement), SDD (Slika delovnega dne), MTO (Metoda trenutnih opažanj) in druge.

V javnosti pa prihaja do kritik negospodarskega sektorja, prelomnica je NJM (Novi

javni menedžment3). Tako je tudi javni sektor začel meriti svojo uspešnost. Najbolj

poznani in uveljavljeni metodi sta danes EFQM (Evropski model poslovne odličnosti)

ter CAF (Common Assessment Framework) oziroma skupni ocenjevalni okvir za

organizacije v javnem sektorju. (Kljun, 2008, str. 5–54)

Podpora vsem tem procesom se je morala nadaljevati tudi na področju standardizacije in

klasifikacije materialnih sredstev. Podbregar (2007, str. 59) pravi takole: »Standard je v

bistvu dokumentiran dogovor, ki vsebuje tehnične specifikacije ali druge natančne

zahteve, ki naj bodo stalno uporabljane kot pravila, smernice ali pa definicija

3 Ta akademski izraz je leta 1991 prvi uporabil znanstvenik Christoper Hood za procese, ki jih je v 80. in 90. letih opazil v več državah, še posebno v Veliki Britaniji. Gre za premik od tradicionalistične, toge administracije k administraciji, ki se zgleduje po zasebnem sektorju. V ospredju je merjenje uspešnosti. Gre za uporabo konkurenčnih tržnih mehanizmov zasebnega sektorja v javnem sektorju.



karakteristik, da zagotovijo skladnost materialov, proizvodov, procesov in storitev

njihovemu namenu (definicija ISO).«

Navedene zahteve po združevanju sestavin na osnovi oblikovnih in tehnoloških lastnosti

tako najlažje izvedemo z ustreznim klasifikacijskim sistemom. Klasifikacijski sistemi z

oštevilčenjem so se razvijali v smer govorečih številk. En del številke naj ima

klasifikacijski značaj z glavnimi oblikovnimi in funkcijskimi značilnostmi določene

sestavine, drugi pa naj ima identifikacijski značaj (podrobnejši opis). Takšen sistem

mora imeti pravilno zastavljeno oštevilčenje, da ne bi postal neuporaben, ker

oštevilčenja enostavno ne moremo nadaljevati. Danes npr. obstaja kar nekaj

klasifikacijskih sistemov za obdelovance v proizvodnem strojništvu. Razdelimo jih v dva

osnovna razreda:

• klasifikacijski sistemi, ki zajemajo samo geometrijske karakteristike o

obdelovancih. Njihova uporabnost je v konstrukciji in le deloma v tehnološki

pripravi proizvodnje in v sami proizvodnji;

• klasifikacijski sistemi, ki zajemajo tako geometrijske kot tehnološke karakteristike

o obdelovancih in so zato primerni za konstrukcijo in tehnološko pripravo

proizvodnje.

Omenjene klasifikacijske sisteme pa lahko razdelimo v tri podrazrede glede na število

informacij oziroma njihov namen v določenih podsistemih:

• klasifikacijski sistemi z majhnim številom mest, s katerimi opisujemo predvsem

geometrijske karakteristike (2–4 mesta);

• klasifikacijski sistemi s srednjim številom mest, ki so običajno zelo popolne

geometrijske karakteristike in le deloma tehnološke karakteristike (4–12 mest);

• klasifikacijski sistemi z velikim številom mest, ki imajo s preveliko natančnostjo

tako geometrijske kot tehnološke karakteristike. S tako podrobnimi informacijami je

zelo težko sestaviti oziroma dobiti skupine podobnih obdelovancev. Tako široki

klasifikacijski sistemi nam lahko služijo predvsem za statistično analizo. Ti

klasifikacijski sistemi vsebujejo več kot 12 mest.



Poleg navedene razdelitve klasifikacijskih sistemov za obdelovance poznamo še:

• odprte klasifikacijske sisteme,

• zaprte klasifikacijske sisteme.

Odprti klasifikacijski sistemi so tisti, kjer število mest ni opredeljeno, ampak jih

izbiramo sami glede na geometrijske in tehnološke karakteristike. V zaprtem

klasifikacijskem sistemu pa imamo stalno enako število opisnih mest o obdelovancih.

Prvi klasifikacijski sistemi so v primeru z drugimi zelo popolni, imajo pa to slabost, da

je njihovo računalniško vrednotenje precej težje, kot v primeru, če uporabljamo zaprte

klasifikacijske sisteme. V praksi so se predvsem uveljavili zaprti klasifikacijski sistemi

s srednjim številom mest od 4...12.

Sistem oštevilčenja pa ima lahko ločen identifikacijski in klasifikacijski del. Tak sistem

oštevilčenja imenujemo tudi vzporedni sistem oštevilčenja. Pri oštevilčenju elementov

ločimo:

• klasificiranje,

• identificiranje.

Klasificirati pomeni elemente (MS) razvrstiti v skupine (razrede), ki so oblikovani po

vnaprej danih izhodiščih. V skupine razvrstimo elemente s pomočjo usmerne kode

(UK) in klasifikacijskega števila. Z usmerno kodo elemente razvrstimo v grobe, za

proizvodni program značilne skupine. Podrobno pripadnost elementa posamezni skupini

določa klasifikacijsko število. Klasificiramo s pomočjo klasifikacijskega ključa, ki si ga

organizacija/ustanova priredi glede na potrebe.

Identificirati pomeni enolično in nezamenljivo označiti element (npr. identifikacijska

številka) znotraj določenega področja (npr. 00700000 do 00799999). (Kopač, 2000)



1.2 Organi standardizacije

Po drugi svetovni vojni je področje standardizacije doživelo razvoj, ki je moral slediti

nenehnemu povečevanju industrijske proizvodnje in novim izdelkom. Potreba po

poenotenju in poimenovanju izdelkov je pravzaprav postala nujna, saj je bilo poslovanje

brez urejenega sistema nemogoče. Posamezni sistemi so se razvijali na raznih

strokovnih področjih, države pa so ustanavljale državne organizacije, ki naj bi področja

poenotile (npr. Nemčija – DIN: Deutsche Industrie Norm, Jugoslavija – JUS:

Jugoslovenski standard, Italija – UNI: Ente Nazionale Italiano di Unificazione …).

Temeljna organizacija standardizacije v svetu pa se imenuje ISO4. Mednarodna

organizacija za standardizacijo (International Organization for Standardization) je

mednarodno združenje organizacij za standardizacijo več kot 140 držav. Ustanovljena je

bila 23. februarja 1947. ISO izdeluje mednarodne standarde za vsa področja, razen za

elektrotehniko in elektroniko. Za ti področji je pristojna organizacija IEC. Mednarodni

standardi se objavljajo v angleščini, nacionalne organizacije so zadolžene za prevode.

Slovenski inštitut za standardizacijo (kratica SIST5) je slovenski nacionalni organ za

standarde6, ki ga je ustanovila Republika Slovenija leta 1991. Pravne podlage za

ustanovitev in delovanje neodvisnega nacionalnega organa za standarde in izvajanje

dejavnosti na področju slovenske nacionalne standardizacije so Zakon o standardizaciji

(Ur. l. RS, št. 59/1999), Sklep o ustanovitvi Slovenskega inštituta za standardizacijo

(Ur. l. RS, št. 70/2000, 91/2002), Statut Slovenskega inštituta za standardizacijo (Ur. l.

RS, št. 99/2002) ter Uredba o postopkih notificiranja na področju standardov, tehničnih

predpisov in postopkov za ugotavljanje skladnosti (Ur. l. RS, št. 60/2000, 35/2005,

57/2008). Od Slovenije se kot članice EU zahteva upoštevanje direktiv EU, ki v

uporabo uvajajo velik del evropskih standardov, zato je SIST moral privzeti že

praktično vse evropske standarde, ki jih pripravljajo evropske organizacije za

standardizacijo CEN, CENELEC in ETSI.

4 Prevodi imena International Organization for Standardization v različne jezike bi dali različne kratice in možno nejasnost pri navajanju standardov. Zato je bila izbrana enotna kratica ISO, ki je izvedena iz grške besede isos, kar pomeni enak. 5 Kratica SIST najprej označuje okrajšavo za Slovenski inštitut za standardizacijo, obenem pomeni oznaka SIST v referenčni oznaki standardov, da gre za slovenski nacionalni standard (tako na primer pomeni oznaka SIST EN ISO 9001:2000 mednarodni standard št. 9001, ki ga je izdelala mednarodna organizacija za standardizacijo – ISO, privzela ga je tudi evropska komisija za standarde CEN, zato še oznaka EN, leta 2000 je bil tudi privzet kot slovenski nacionalni standard, torej SIST EN ISO 9001:2000). 6 Danes imamo okoli 18 000 veljavnih slovenskih nacionalnih standardov.



Nalogi slovenske standardizacije sta med drugim tudi skrb za pripravo slovenskih

nacionalnih standardov z oznako SIST in usklajevanje sodelovanja pri pripravi

evropskih in mednarodnih standardov na tistih področjih, za katere je v Sloveniji

zanimanje. To pomeni, da SIST poleg tega, da sprejema oziroma privzema slovenske

nacionalne standarde, omogoča tudi mednarodno sodelovanje slovenskim

strokovnjakom pri sprejemanju mednarodnih in evropskih standardov na področjih, na

katerih ima kdor koli interes. To slovenskim strokovnjakom omogoča, da pri

sprejemanju mednarodnih in evropskih standardov zastopajo in uveljavljajo svoje

oziroma slovensko znanje in izkušnje. Slovenski strokovnjaki izvajajo te dejavnosti

preko svoje vključitve v različna tehnična delovna telesa (tehnične odbore) v okviru

SIST. Aktivno sodelovanje naših strokovnjakov pod okriljem SIST v mednarodnih,

evropskih in domačih tehničnih odborih pri postopku sprejemanja posameznega

standarda pomeni za organizacijo, ki je tega strokovnjaka delegirala v tehnični odbor

tudi to, da ta že v postopku sprejemanja standarda prenaša v svojo organizacijo

mednarodne, evropske in domače tendence ter novosti na določenem posebnem

področju. To praktično pomeni, da lahko tako ta organizacija že predčasno prilagodi

svoje storitve in izdelke mednarodnim, evropskim in domačemu trgu.

Na splošno velja, da je uporaba standardov v Sloveniji (tako kot drugod v razvitem

svetu) prostovoljna. Če pa se na standarde sklicujejo predpisi, ne moremo več govoriti o

prostovoljni uporabi standardov. Zakon o standardizaciji je določil, da je uporaba

slovenskih nacionalnih standardov SIST prostovoljna, razen če je obvezna uporaba

SIST določena s predpisom. Obenem pa je tudi določil, da se mora predpis, ki določa

obvezno uporabo standarda, sklicevati na SIST. To v praksi pomeni, da se novi predpisi

lahko sklicujejo le na slovenske nacionalne standarde (SIST), ne pa več na JUS

(Službeni list, 1989, str. 11–478), DIN, GOST itd. V določenem prehodnem obdobju pa

je bilo treba tudi vse stare predpise spremeniti v tem smislu.

SIST se izda kot posebna publikacija in je avtorsko delo v skladu s predpisi o avtorskih

pravicah. Razmnoževanje, kopiranje ali distribuiranje delov ali celote brez soglasja

Slovenskega inštituta za standardizacijo ni dovoljeno. Isto velja tudi za mednarodne,

evropske in tuje nacionalne standarde, za katere ima SIST nekakšen pogodben

distributerski odnos – tudi na tem področju moramo kar najhitreje postati pravna država.

(»Delovanje SIST« [Predstavitev organizacije SIST], b. d.)



Postopek za sprejem standarda je dokaj zahteven. Standarde pripravljajo tehnična

delovna telesa (TDT), ki delujejo v okviru SIST, pri čemer SIST dejansko samo

organizira delovanje TDT. Kuhelj (2009, str. 36) pravi takole: »Prva faza je pobuda za

pripravo standarda (označen s kratico POBD). Pobudo dejansko lahko poda praktično

kdorkoli. Druga faza je priprava delovnega osnutka (ozn: DSIST), ki ga pripravi TDT,

lahko pa je tudi že priložen pobudi za pripravo standarda. Tretja faza je priprava

osnutka standarda (ozn: OSIST). Na ta osnutek lahko poda v okviru javne obravnave

svoje pripombe praktično kdorkoli v Sloveniji. Nato TDT pripravi predlog standarda

(ozn: PSIST). SIST pa nato na podlagi tega objavi standard (ozn: SIST). Standardi se v

okviru TDT vedno sprejemajo s konsenzom vseh članov TDT, kar lahko v praksi

sprejem standarda močno zavleče.

Nov standard se lahko pripravi z različnimi metodami. Najbolj pogosto se uporablja

metoda razglasitve, kar pomeni, da se dejansko samo razglasi, da je določen tuj

standard veljaven tudi v Sloveniji. Druga metoda je t. i. metoda platnice, kjer se v

slovenščino prevede samo prva stran. Tretja metoda je metoda prevoda, kar pomeni, da

se določen tuj standard prevede v slovenščino in objavi v slovenskem jeziku. Četrta

metoda je metoda predelave, kar pomeni, da se tuj standard nekoliko dodela, tako da

bolje ustreza potrebam v Sloveniji. Zadnja metoda pa je priprava lastnega standarda,

vendar se ta metoda uporablja dokaj redko.«

Na spletni strani http://zakonodaja.gov.si/ najdemo pod poglavjem Register predpisov,

poglavje VIII Gospodarske dejavnosti, točka 10. (Tehnični predpisi, kakovost in

meroslovje) povezavo z Zakonom o standardizaciji. Uradni list (Ur. l. RS, št. 17/2008)

prinaša Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o standardni klasifikaciji

dejavnosti (Ur. l. RS, št. 69/2007). Standardna klasifikacija dejavnosti (SKD) je

obvezen nacionalni standard, ki se uporablja pri evidentiranju, zbiranju, obdelovanju,

analiziranju, posredovanju in izkazovanju podatkov, ki so povezani z določeno

dejavnostjo. SKD se uporablja za določanje glavne dejavnosti ter za razvrščanje

poslovnih subjektov in njihovih delov za potrebe uradnih in drugih administrativnih

zbirk podatkov (registri, evidence, podatkovne baze ...) kakor tudi za potrebe statistike

in analitike v državnem in mednarodnem merilu na različnih ravneh primerjanja in

odločanja.



Standardna klasifikacija dejavnosti (SKD) se vsebinsko in strukturno skoraj povsem

ujema z NACE (klasifikacijo dejavnosti, obvezno v EU), dodano pa je še peto mesto v

šifri za delitev razredov v nacionalne podrazrede. Če razred ni razdeljen, je podrazred

vsebinsko enak razredu in ima na zadnjem mestu šifre nič. SKD je hierarhično

razčlenjena ter ima 17 področij (dve področji sta razdeljeni še na 16 podpodročij), 60

oddelkov, 221 skupin, 501 razred in 576 podrazredov.

Priloga I Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti pod črko O prikazuje dejavnost

javne uprave in obrambe ter pod točko 84 Dejavnost javne uprave in obrambe;

dejavnost obvezne socialne varnosti. Podtočka 84.220 v Prilogi II Uredbe razčlenjuje

dejavnosti obrambe:

• »vodenje, nadzor in izvajanje vojaških obrambnih zadev ter kopenskih, morskih,

zračnih in vesoljskih obrambnih sil, kot so;

o bojne enote kopenske vojske, mornarice in letalstva;

o inženirske, prometne, komunikacijske, obveščevalne enote;

o poveljstva, osebje in druge nebojne enote;

o rezervne in pomožne enote obrambnih ustanov;

o logistične enote (oskrba z opremo, potrebščinami in napravami ipd.) ;

o zdravstvena oskrba vojaškega osebja na terenu.

• upravljanje, podpora in delovanje civilne zaščite;

• pomoč pri izdelavi obrambnih načrtov in skrb za izvedbo vaj, v katerih sodelujejo

tudi civilne institucije in prebivalstvo;

• upravljanje politike raziskovanja in razvoja in pripadajočih skladov za področje

obrambe.«

Omenjena delitev je prva standardizirana domača klasifikacija, v kateri se omenja

dejavnost vojske. To navajamo kot primer in izhodišče za nadaljnja raziskovanja.

Vojska je na več načinov povezana z nacionalnim in tujim gospodarstvom, saj za svoje

delovanje kupuje določena materialna sredstva na prostem trgu. Pri poslovanju med

dvema subjektoma se pojavi vprašanje, kako se bosta sporazumela na področju

standardizacije. Ali lahko neki veliki naročnik (vojska) naroči MS na osnovi lastne



standardizacije ali pa se mora naročnik prilagoditi vsakemu, še tako majhnemu

dobavitelju, ki proizvode trži pod svojimi identi (kataloška številka proizvoda)?

Odgovore bomo poiskali v nadaljevanju naloge.



2 STANDARDIZACIJA V GOSPODARSTVU

2.1 Splošni pojmi

Osnovni namen standardizacije in klasifikacije je, da nam omogoča pregled ter hiter

pretok in obdelavo informacij. Izbrani sistem praviloma začenjamo uporabljati že tedaj,

ko vhodne materiale (orodja, rezervni deli, potrošnji material …) naročamo od

dobaviteljev7. Sistem klasifikacije in standardizacije8 mora biti zastavljen tako, da

lahko sledi vsem novim materialnim sredstvom (MS), ki prihajajo v organizacijo.

Zaradi tega moramo pred vsako reorganizacijo ali zagonom takega sistema v

podjetju/organizaciji temeljito analizirati, kakšen sistem standardizacije in klasifikacije

bo za določeno vrsto, obseg in način dela najprimernejši. Pri tem se moramo zavedati,

da so kasnejše (vmesne) spremembe sistema zelo težke in dolgotrajne ter vezane na

ogromne izdatke. S klasifikacijo in sistematizacijo MS omogočimo sistematičen in

hiter pregled ter uporabo na različnih ravneh (skladišča, delavnice, finančno

knjigovodstvo, vodstva in poveljstva …). Velika prednost sistema pa naj bi bila tudi

uporabniška prijaznost. Od enostavnosti uporabe (vnašanje, iskanje podatkov …) je

namreč odvisna uspešnost uvajanja kakršnega koli sistema v prakso (človeški dejavnik)

in njegova kasnejša uporaba.

Vse hitrejše osvajanje novih vrst proizvodov pri povišanem proizvodnem tempu in ob

znižanju lastne cene zahteva višjo stopnjo avtomatizacije in mehanizacije. V

velikoserijski proizvodnji so bili v zadnjem času doseženi veliki uspehi pri dvigu

donosnosti. Težje pa je to izvedljivo v posamični in maloserijski proizvodnji, ki zajema

pretežni del naše strojne in elektroindustrije. Uvajanje novih in modernih metod je v

veliki meri odvisno od pravilne organizacije tehnološke priprave proizvodnje, ki je

kompleks različnih tehničnih in organizacijskih postopkov. Racionalna organizacija

tehnološke priprave proizvodnje omogoča poleg pravočasnega osvajanja novih

proizvodov še hitrejše osvajanje novih tehnologij, ob modernih organizacijskih prijemih

pa še vidne ekonomske rezultate, kar je cilj vsakega podjetja/organizacije.

7 Danski znanstvenik Misberg navaja: nabava je vir dobička. 8 Izraz "standard" se uporablja za vse mednarodne, regionalne in nacionalne normativne dokumente, kot so standardi, tehnična poročila, tehnične specifikacije, predpisi, kodeksi ravnanja itd., kakor tudi za osnutke takih dokumentov.



Sodobna tehnologija zahteva poglobljen študij problemov in izredno sistematično delo v

vseh fazah pripravljanja industrijske proizvodnje. Potrebni ukrepi so:

• poenotenje surovin in polizdelkov,

• poenotenje oblik in velikosti,

• poenotenje lastnosti izdelkov,

• poenotenje tehnoloških in kontrolnih operacij,

• kompatibilnost poenotenja na vseh področjih uporabe.

Ob uvedbi omenjenih postopkov prihaja do velikega prihranka na vseh področjih

delovanja podjetja. Da bomo vse to lahko izvedli, pa mora biti delo računalniško

podprto, kar pa v današnjih časih ni več problem.

2.2 Logistični management materialnih sredstev

Šuhel (2007, str. 72) pravi takole: »V informatiki obdelujemo informacije in kot vemo

so informacije prečiščeni podatki, tisti ki so nam za stroko in poslovanje potrebni.

Pridobivanje informacij sodi med najpomembnejša opravila informacijskega

sistema. Pogosto vnašamo informacije ročno prek tipkovnice v procesni sistem. Take

informacije so strokovno prečiščene od strokovnjaka, ki stroko obvlada. Obstajajo pa

tudi kompleksni algoritmi, ki znajo za določeno stroko izbrati iz podatkov informacije.

Gre torej za računalniško procesiranje podatkov v informacije. Taki računalniški

programi so osnovani na umetni inteligenci in procesiranju za razpoznavanje vzorca

(angl.: pattern recognition).« Prav zgoraj zapisana dejstva si bomo ogledali v

nadaljevanju kot aplikacije na različnih področjih.

Vsako podjetje, organizacija, trgovina, podjetnik … mora vsake toliko časa preveriti

stanje zalog. Obdobja so različna (mesečno, polletno, letno …), lahko tudi izredna. Za

marsikoga zna biti inventura (popis) prava nočna mora. Več ko ima neko podjetje

(različnih) MS, težje zna biti omenjeno opravilo. Evidentiranje dejanskega stanja je

lahko dolgotrajen, nepriljubljen, vendar zakonsko predpisan postopek ugotavljanja

stanja zalog, surovin, polizdelkov oziroma vsega, kar se nahaja v skladišču (v lasti

podjetja/organizacije). Za organizacije z urejeno standardizacijo MS je inventura zgolj



rutinsko opravilo … Če ne prej, se na tej točki zamisli vsak vodja nekega gospodarskega

ali negospodarskega subjekta, saj je stanje zalog povezano s finančnim poslovanjem.

Glavna težava nastopi, če ni urejenega sistema standardizacije MS, v podvajanju oznak

oziroma istih MS. Če v tem trenutku ne uredimo sistema, smo na dobri poti, da se nam v

bližnji prihodnosti poruši celoten logistični sistem!

V tem trenutku nam pride najprej na misel vprašanje, kako imajo to področje urejeno

sorodna podjetja, organizacije … Zanima nas raven sistemske urejenosti tega področja.

Klasično »ročno« delo že povsod zamenjujejo informacijsko podprti sistemi. Posamezni

MS (omejen rok trajanja, nevarne snovi …) zahtevajo drugačen pristop od ostalih MS.

Tukaj se srečamo tudi z novim pojmom, to je sledljivost. Iz tega potegnemo lahko

zaključek, da MS ne označujemo samo zaradi inventure, stanja zalog …, ampak ima

standardizacija in označevanje MS dosti širši pomen za neko organizacijo. Zadnji korak

pri izvedbi inventure pa je tako imenovano usklajevanje zalog. Določeni MS so

poškodovani, lahko jih ne najdemo takoj, lahko smo jih dali v najem … Praviloma je to

le neznaten odstotek zalog, kar lahko nemudoma uredimo. Kaj pa, če se pri popisu

ugotovi, da je isti MS poimenovan večkrat? Ali bomo to spregledali ali pa bomo

dosledni in bomo stvar uredili? Na tej točki sledi streznitev – organizacija z neurejeno

sistematizacijo MS ima zaradi tega lahko ogromne stroške.

Šuhel (2007, str. 123) opozarja: »Verjetno se bomo najprej vprašali, kaj je razlika med

logističnim informacijskim sistemom in ostalimi informacijskimi sistemi. Odgovor je z

ene strani preprost; logistični informacijski sistem vključuje vse informacijske sisteme v

logistični verigi, od načrtovanja proizvodnje, prek proizvodnje, nabave, transporta,

skladiščenja, maloprodaje do servisa dobrin. Njegova značilnost je povezanost ostalih

informacijskih sistemov v oskrbovalni verigi. Po drugi strani pa se nam odpira

popolnoma nova širina kompleksnosti. Če si le poizkušamo predstavljati zamotanost

kateregakoli informacijskega sistema, potem je kompleksnost integracije informacijskih

sistemov razvidna.«

Naslednja slika prikazuje upravljanje MS podjetja RIKO, Ribnica. Iz sheme vidimo,

kako pomembno je standardizirati poljubno MS. Poimenovanje spremlja določen MS

skozi ves življenjski cikel v podjetju!



Slika 2: Shema upravljanja materialnega sredstva

2.2.1 Črtna koda

Osnovna ideja o črtni kodi izhaja iz ZDA in sega v leto 1948. Omenjeno idejo so najprej

uporabili v ameriški vojski, tej je sledila NASA. Za razmah, ki ga doživljamo zadnja

leta, pa je bila ključna uvedba črtne kode v trgovinah. Ideja je bila, da bi serija številk,

ki bi vsebovala podatke o izdelku in proizvajalcu, zamenjala ceno. To bi zmanjšalo delo

s papirji. Ni trajalo dolgo, ko so ugotovili, da človek ni narejen za vnašanje dolgih

številk v računalnik (uporabniška prijaznost). Prihajalo je do številnih napak in potreben

je bil naslednji korak. Številko je zamenjal niz črt in nastala je črtna koda. Tako so leta

1974 v ZDA v okviru sistema UPC (Universal Product Code) začeli označevati izdelke9

v trgovinah. Sistem je deloval pod okriljem organizacije UCC (Uniform Code

Councill). Omogočal je dodeljevanje enotnih kod za izdelke (na območju ZDA) in zapis

črtne kode za te številke. Štiri leta pozneje so tudi v Evropi v okviru organizacije EAN

(European Article Associaton, pozneje EAN International) začeli uvajati združljiv

sistem, ki je prvotne 12-mestne številke sistema UPC razširil na 13 mest (dolžina kode 9 26. junija 1974 je bil s pomočjo črtne kode kupljen prvi izdelek v trgovini – žvečilni gumi.



EAN ). Pozneje sta se sistema povezala in prevzela ime EAN - UCC. Sredi leta 2005 je

prišlo do vnovične spremembe in preimenovanja organizacije v GS1. Danes združenje

GS110 pomeni 108-člansko organizacijo z več kot milijon člani v 150 državah sveta.

Sistem GS1 je tudi zbirka standardov, ki omogočajo učinkovito upravljanje

preskrbovalne verige z edinstvenim označevanjem proizvodov, transportnih enot,

lokacij in storitev. Osnova sistema je globalno enolična identifikacijska številka, s

katero pospešujemo procese elektronske trgovine. Zaradi avtomatskega zajema

podatkov se identifikacijska številka zapiše v obliki črtne kode. Identifikacijska številka

je negovoreča, zato so vsi potrebni podatki zapisani v podatkovni zbirki. Računalniška

izmenjava podatkov (tudi RIP) omogoča hitro in zanesljivo izmenjavo podatkov med

poslovnimi partnerji. Prebrano na: Lampe (2005, 14. junij); Varga (2008, oktober);

Zupančič (2009, str. 30–31).

Črtna koda je sestavljena iz niza črnih črt, natisnjenih na beli podlagi. Uporabljajo se

Slika 3: Črtna koda

lahko tudi druge barve, pomembno je le, da so temne. Črte in prostor med njimi so

lahko različnih širin, medtem ko dolžina črt ni pomembna. Črtno kodo »beremo« s

pomočjo ustreznih čitalnikov.

Vir: Moj Mikro, 2008.

Danes obstaja cela paleta različnih črtnih kod. V grobem se delijo na prodajne in

industrijske. V Evropi uporabljamo v prodaji kode EAN (European Article Numbering),

ta je sestavljena iz 13 številk. Prva številka nam pove, iz katere države prihaja izdelek,

druga številka je testna, naslednjih pet številk nam pove, katerega tipa je izdelek, še

10 Globalni jezik poslovanja.



naslednjih pet pa pove lastnosti izdelka proizvajalca, zadnja je ponovno testna številka,

ki pove, ali je bila celotna koda prebrana. Omenjene prednosti so povzročile nadaljnje

širjenje iz trgovine na druga področja. Najpogostejše aplikacije so:

• označevanje blaga (vhodnih surovin in materialov, polizdelkov in končnih izdelkov,

• trgovini, razna mobilna skladišča);

i;

nega gradiva;

lovnem mestu, dogodkih in konferencah,

• ne, laboratorijski vzorci …).

Prebrano na: Lampe (2005, 14. junij); Varga (2008, oktober); Zupančič (2009, str. 30–

.2.2 Tehnologija RFID

adiofrekvenčna identifikacija (RFID) je danes skoraj gotovo najboljša tehnologija za

palet, kontejnerjev …);

inventure (v skladišču, v

• skladiščno poslovanje, tekoče vodenje zalog;

• zagotavljanje sledljivosti v preskrbovalni verig

• spremljanje proizvodnje;

• izdaja in prevzem knjižnič

• evidenca prisotnosti (na parkiriščih, na de

na delovnem nalogu);

zdravstvo (krvne skupi

31).

2

R

avtomatsko identifikacijo, zato jo bomo podrobneje predstavili. Podobna je tehnologiji

črtne kode, a jo v marsičem presega. Sistem RFID sestavljata čitalnik in priponka RFID,

ki se nahaja na objektu (MS), ali je celo sestavni del objekta samega. Zaznava že

omenjene črtne kode temelji na načelu odboja čitalnikove izsevane svetlobe od črtne

kode; prenosni medij med čitalnikom in etiketo je svetloba. Pri identifikaciji s

tehnologijo RFID pa gre za izmenjavo radijskih signalov nizke moči med čitalnikom in

priponko – prenosni medij so radijski valovi. Čitalnik ustvarja v svoji okolici šibko

radiofrekvenčno magnetno polje. Ko se priponka približa čitalniku in vstopi v njegovo

polje, se »zbudi« elektronsko vezje v priponki in odda svoj podatek (lastno

identifikacijsko kodo, podatke) v obliki radijskega signala. Čitalnik ta signal sprejme in



ga v primerni obliki posreduje računalniku. Če gre za bralno-vpisovalne priponke, lahko

čitalnik tudi »zapiše« nove podatke v notranji pomnilnik priponke.

Prednosti tehnologije RFID so naslednje:

• ni potrebe po vidnem polju kot pri črtni kodi;

• zaradi načina delovanja je RFID idealna rešitev za okolja s prisotnostjo nečistoče in

vlage. Priponke RFID je mogoče prilagoditi najzahtevnejšemu industrijskemu

okolju (ekstremne temperature, jedke tekočine, visoka mehanska odpornost);

• ker čitalniki in priponke RFID ne vsebujejo nobenih premikajočih se delov, zelo

redko potrebujejo vzdrževanje, njihova življenjska doba pa je zelo dolga. Na tej

osnovi lahko trdimo, da je RFID najcenejši način avtomatske identifikacije;

• v nasprotju s črtno kodo je kopiranje priponk RFID praktično nemogoče, zato je ta

tehnologija idealna za aplikacije, kjer je identifikacija oseb ali predmetov zaupnejše

narave;

• čitalnik zajame podatek iz priponke RFID v nekaj milisekundah.

Področja uporabe tehnologije RFID so zelo različna oziroma prilagojena zgoraj

naštetim prednostim. Kontrola pristopa je eno izmed najpogostejših področij uporabe

tehnologije RFID (posebej primerna za evidenco delovnega časa). Identifikacijska

kartica ima lahko obliko in velikost običajne kreditne kartice ali obeska za ključe. Ker je

branje možno z večje razdalje, je mogoče npr. vozilo nemoteno identificirati ob

odhodu/prihodu brez nepotrebnih zastojev. Priponka je nameščena na zunanjosti vozila

ali pritrjena na podvozje, čitalnik pa je lahko na stebričku ob izhodu ali pa je čitalna

zanka v tleh vozišča. Osnovna sestavina kontrole pristopa je varnost. Stopnja varnosti

pri uporabi priponke RFID je posebej visoka, saj je priponko skoraj nemogoče

ponarediti. Če obstaja potreba po izredno strogem nadzoru (npr. bančni sistemi), se

lahko dodatno zahteva vnos osebne numerične kode (Personal Identification Number ali

PIN koda), ki jo uporabnik vtipka na pristopnem terminalu.

Tehnologija RFID je najučinkovitejši način identifikacije opreme, ki jo je treba slediti

ob premikih ali periodično popisovati. Priponke RFID so popolnoma nemoteče, lahko

so skrite pod nekovinsko površino, vdelane v ohišje ali prekrite z barvo. Mnoge letalske



družbe že uvajajo sledenje prtljage in potniških prepustnic na letališčih s pomočjo

priponk RFID. Tudi pri identifikaciji izdelkov najdemo primere, kjer klasično črtno

kodo mnogo uspešneje nadomesti RFID. Predvsem velja to za dražje izdelke, kjer

obstaja nevarnost zlorabe identifikacijske številke ali kraje izdelka (trgovina).

Slika 4: Področje uporabe RFID

Vir: Ladijski kontejner [Google Slike], b.d.

Področje, npr. elektrogospodarstva, vključuje veliko terenskega dela, zaradi zahtevnih

delovnih pogojev na odprtem pa druge identifikacijske metode pogosto niso primerne.

Poleg standardne aplikacije za popisovanje števcev se RFID priponke uporabljajo še za

identifikacijo transformatorjev, testnih orodij ... Kartice RFID ali priponke na zapestnici

omogočajo preprosto identifikacijo natakarja v gostinstvu in dostop do računalniškega

sistema za vnos naročil. Po vnosu naročila lahko hrano postreže drug natakar, ki je

trenutno prost, tretji sprejme plačilo, vseskozi pa je zagotovljena natančna sled o

opravilu v posameznih fazah postopka. Tako lahko bistveno pospešimo gostinsko

storitev in hkrati zagotovimo prikaz sledljivosti.

Avtomatsko plačilo vozovnice na vlakih, podzemnih železnicah in avtobusih predstavlja

področje najbolj množične uporabe kartic RFID. Ogromno velikih svetovnih organizacij

za prevoz potnikov je že preizkusilo tehnologijo RFID v tej aplikaciji. Prišle so do

skupne ugotovitve, da tehnologija nudi nekatere ključne prednosti v primerjavi z

ostalimi metodami, natančneje v primerjavi s klasičnim magnetnim zapisom:

• je hitrejša, saj ni potrebe po fizičnem stiku s čitalnikom ali ustavljanjem zaradi

identifikacije;



• uporaba je lažja in s tem tudi zanesljivost branja, saj uporabniku ni treba paziti, kako

in s kakšno hitrostjo bo potegnil kartico skozi režo čitalnika;

• transportno osebje je manj obremenjeno, ker se cena vozovnice avtomatično odšteva

od skupne vsote.

Ker druge, občutljivejše tehnologije pogosto odpovejo v okolju, ki je izpostavljeno

vplivom nevarnih snovi, je radiofrekvenčna identifikacija na tem področju skoraj edina

primerna tehnologija. Priponka je lahko vdelana tudi v samo oznako »nevarna snov«.

Ob praznjenju kontejnerja se lahko avtomatično beleži tudi zmanjšanje količine, tako da

se skupna vrednost, zabeležena na priponki, ustrezno zmanjša. Vse to izboljšuje

zanesljivost ravnanja in nadzor nad nevarnimi snovmi. Na številnih industrijskih

področjih se zahtevajo specialne delovne obleke ali orodja, njihovo uporabo pa je treba

nadzorovati. V strojni industriji je lahko čitalnik pritrjen na kovček z orodjem, ob

zadolževanju posameznega kosa pa se avtomatično identificira tako oseba, ki orodje

zadolžuje, kot tudi orodje samo. Takih in podobnih primerov bi lahko našteli še veliko,

ob tem pa lahko trdimo, da ima tovrstno označevanje MS še veliko prihodnost.

(»Radiofrekvenčna identifikacija (RFID)« [Predstavitev podjetja Spica International

d.o.o.], b.d.)

V večjih mestih nekatere organizacije danes uvajajo kartico, s katero je mogoče plačati

različne storitve (npr. kupovanje vozovnic, parkirnih listkov …). Načelo tehnologije

RFID pa se seveda uporablja tudi na vojaškem področju. Danes tako že obstajajo

praktične možnosti sledenja vojaških kontejnerjev z različno opremo (MS) tudi preko

satelitov. Tako se lahko poljuben kontejner z določenimi MS kadar koli preusmeri na

želeno lokacijo. Na tem področju prednjači vojska ZDA, saj so v svoji zgodovini

delovanja doživeli tudi to, da 20 000 polnih kontejnerjev vojaškega materiala (operacija

Puščavski vihar leta 1991) niso mogli uporabiti. Podbregar & Bosotina (2007, str. 70)

razlagata: »Do tega ne bi prišlo, če bi bila sredstva označena z ustreznim načinom

tehnologije avtomatske identifikacije. Zato so za oskrbo enot uvedli označevanje

kontejnerjev s črtnimi kodami in radijskimi sprejemniki. Pri prečkanju kateregakoli

izmed 70 sprejemnikov nadzorni štab v logistični bazi natančno ve, kje se posamezni

kontejner nahaja, in ga lahko usmeri natančno tja, kamor je bil namenjen.«



2.2.3 Koda QR

Grafična črtna koda je znana pod oznako QR. Iznašel jo je japonski proizvajalec Denso,

ki je del Toyotinega koncerna. Ta koda ponuja nekaj velikih prednosti, med katerimi

izstopata zapis velikega števila znakov (do 7 096) na zelo majhnih površinah ter hitra

berljivost, ki je nemotena, tudi kadar so kode poškodovane do tretjine svoje površine.

Bliskovit razvoj mobilne tehnologije nam danes ne omogoča le klicanja in pošiljanja

SMS-sporočil, temveč mnogo več. Telefoni so multimedijske naprave, ki omogočajo

poslušanje glasbe, fotografiranje, brskanje po spletu, prebiranje elektronske pošte in –

tudi čitalniki kod.

QR koda je dvodimenzionalna vrsta črtne kode, ki vsebuje informacije, raba je zelo

razširjena predvsem na Japonskem. Kodo QR zajamemo s kamero mobilnega telefona

in že si lahko ogledamo različne informacije o storitvi ali izdelku.

Slika 5: Izgled QR kode

Vir: Kodamotiv, 2010.

Slika 5 predstavlja primer kode QR (Quick Response). Na Japonskem, kjer je koda QR

danes najbolj uporabljana, je praktično vsak telefon opremljen z bralnikom kode QR, ki

jo lahko zajamemo s kamero na telefonom. Zajem kode s tovrstnim telefonom na sliki 5

vas bo na primer popeljal na internetno stran, ki pove še več o sami kodi. Koda QR

lahko vsebuje veliko različnih podatkov: telefonsko številko, SMS-sporočilo, naslov do

spletne strani ali pa navaden tekst. To pa je tisto, kar daje kodi QR še veliko prihodnost.



Aplikacije na področju logističnega managementa materialnih sredstev so s tem skoraj

neomejene. Poglejmo še nekaj primerov iz prakse.

Podjetja vedno znova in znova iščejo nove poti komunikacije s svojimi potrošniki. Zato

lahko kodo QR najdemo na primer na plakatih, oglasih ter takšnih in drugačnih izdelkih.

Koda QR nam omogoča takojšnji dostop do dodatnih informacij o določenem izdelku,

storitvi ali čem drugem. Uporabnik poskenira kodo in ta prikaže informacije na

njegovem mobilniku. Najdemo jo lahko na prehrambnih izdelkih, kjer nudijo dodatne

informacije o hranilnosti izdelka, prodajalci jih tiskajo na račune, zdravniki, frizerji in

lepotni saloni omogočajo naročanje preko mobilnega telefona. Podjetja jih tiskajo na

vizitke in tako strankam omogočijo shranitev podatkov v enem samem trenutku, brez

tipkanja. Koda nas popelje na poljubno spletno stran, s katere si lahko prenesemo oglas,

glasbo, videoposnetke, igre ... Japonski oglaševalci prihajajočih filmskih hitov na

plakate natisnejo tudi kodo QR – ko jo poskenirate, si že lahko ogledate odlomek iz

filma na svojem telefonu. V prihodnosti lahko postane koda QR prevladujoč način

označevanja. (»QR koda« [Predstavitev podjetja Kodamotiv], b.d.)

Slika 6: Primeri uporabe kode QR

Vir: Kodamotiv, 2010.



2.2.4 Logistična nalepka

Šuhel (2007, str. 109) razlaga: »Od kar zgodovina beleži dogodke na naši obli, dobrine

niso proizvajane tam, kjer bi jih želeli, ljudje imeli ali pa niso dostopne, ko bi jih radi

uporabili. Hrana in drugi koristni proizvodi so na široko razpršeni in so dosegljivi v

obilju le ob določenih letnih časih ali proizvodnih časovnih ciklih.« Vedno je bil človek

tako prisiljen tovoriti dobrine (materialna sredstva) na druge lokacije, da jih je zamenjal

ali prodal. V današnjem času globalizacije tako dobrine z enega konca sveta potujejo na

drugi konec z različnimi prevoznimi sredstvi. Seveda pa nas zanima, kaj se na tej poti

dogaja. Tako pridemo do pojma sledljivost.

Kaj pa je mišljeno pod tem pojmom v logističnem smislu? Če povemo zelo preprosto:

za vsako enoto (kos, karton, paleta, zaboj, kontejner …) moramo v vsakem trenutku

vedeti, od kot je prispela in kaj se je z njo na poti do nas dogajalo. Dejstvo je, da

dnevno na tisoče podjetij kupi in proda na milijone izdelkov. Ti izdelki pa so lahko

prepeljani na različne načine, vsaka enota pa je lahko sestavljena iz ene ali več vrst

izdelkov in prepeljana z različnimi prevoznimi sredstvi. Na različnih točkah v

preskrbovalni verigi (supply chain) udeleženci zahtevajo informacije, da lahko

sprejmejo, uskladiščijo, pakirajo in sledijo izdelke (MS), preden so odpremljeni na novo

lokacijo ali porabljeni oziroma prodani. Podjetja zato potrebujejo učinkovit logistični

sistem za avtomatski zajem podatkov za nadzor nad vhodnim in izhodnim tokom

materialnih sredstev.

Združenje GS1 (glej stran 20) opredeljuje sledljivost takole: » Sledljivost je zmožnost

ugotavljanja, kje je posamezna enota in kaj se je z njo dogajalo, zato je za izvajanje

sledljivosti treba zagotoviti povezavo med fizičnim tokom dobrin in tokom podatkov, ki

se nanašajo nanje. To zahteva upravljanje zaporednih povezav med tem, kaj je prejeto,

izdelano, pakirano, hranjeno in odposlano prek celotne preskrbovalne verige.« Z

enostavnimi besedami bi to lahko povedali tudi tako, da moramo v vsakem trenutku

vedeti, od kot smo posamezno enoto prejeli in kaj se je z njo (na poti do nas) do sedaj že

dogajalo.

Osnova sledljivosti pa je pravilno označevanje po logističnih standardih. Če so podjetja

v to včasih silili zakoni (zlasti farmacevtska in prehrambna industrija), ugotavljamo, da



danes pomeni sledenje obvladovanje proizvodnih in logističnih funkcij, ki so

pomembne za vsako panogo. Razlogi za vpeljavo sistemov za sledenje so lahko zelo

različni: v nadzorovanju stroškov, poznavanju zgodovine vsake enote, večje

konkurenčnosti v smislu hitrejše odzivnosti, manjšega števila napak in s tem večjega

zaupanja kupcev pri odnosu kupec : prodajalec/proizvajalec … Zaenkrat še prostovoljni

standard za označevanje logističnih enot je imenovan SSCC (Serial Shippment

Container Code oziroma zaporedna koda zabojnika) in ga lahko uporabljajo vsi

udeleženci v

Documents

LOGISTIČNI MANAGEMENT MATERIALNIH SREDSTEV V ...Logistični management materialnih sredstev v poljubni organizaciji V času globalne krize javnost zahteva, da mora tudi negospodarski