UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za razredni pouk

DIPLOMSKO DELO

Petra Savnik

Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za razredni pouk

Diplomsko delo

LASTNA IMENA V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU

Mentor: Kandidatka: izr. prof. dr. Petra Savnik Bernard Rajh

Maribor, 2009

Lektorica:

Metka Kržan, prof. slovenskega jezika s književnostjo

Prevajalka:

Nataša Belšak, univ. dipl. anglist

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem vsem, ki so mi na kakršen koli način pomagali pri izdelavi

diplomskega dela, kot tudi svojim najdražjim za vso podporo v času študija.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana PETRA SAVNIK, rojena 3. 2. 1984, študentka Pedagoške fakultete

Univerze v Mariboru, smer razredni pouk, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom LASTNA IMENA V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU pri

mentorju izr. prof. dr. Bernardu Rajhu avtorsko delo. V diplomskem delu so

uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe

avtorja.

Petra Savnik

Maribor, 9. 9. 2009

Povzetek

Lastna imena predstavljajo precejšen in pomemben del našega vsakdanjega

besedišča. Pričujoče diplomsko delo dokazuje, da so lastnoimenske danosti v

določenem jezikovnem sestavu lahko tudi zanimivo raziskovalno področje.

Poglavitni namen pri tem je bil namreč zasledovati jezikovno normo lastnih imen

skozi izbrane normativne priročnike 20. stoletja (izjema je Levčev pravopis iz leta

1899), pri čemer smo področje lastnoimenskosti pregledali (zlasti) z vidika pisanja

velike začetnice in oblikoslovnih lastnosti lastnih imen (predvsem sklanjatvenih

posebnosti), obrobneje pa smo se dotaknili tudi prevzemanja lastnih imen. Naš

dodatni namen je bil predstaviti še posamezne kritične odzive na aktualno nosilno

pravopisno izdajo (seveda v zvezi z lastnimi imeni), na določenem vzorcu

devetošolcev pa smo želeli tudi preveriti (pravilno) rabo lastnih imen.

Interpretacija uporabljenih virov je temeljila na deskriptivni raziskovalni metodi,

pri zgodovinskem pregledu lastnih imen po posameznih normativnih priročnikih

sta bili ob njej uporabljeni zgodovinska in komparativna metoda, pri preverjanju

rabe lastnih imen pa metodi analize in sinteze. Razvojni pregled knjižnojezikovne

norme lastnih imen kaže, da je ta v svojem bistvu dokaj kompleksna, zlasti pa

nestabilna, nedosledna in nedorečena, o čemer pričajo številni kritični odzivi (na

aktualno normo) ter nekompetentnost konkretnih uporabnikov pri njeni praktični

rabi.

Ključne besede:

lastna imena, pravopis lastnih imen, oblikoslovje lastnih imen, prevzemanje

lastnih imen, slovenski knjižni jezik, raba lastnih imen.

Abstract

Proper names represent a big and important part of our vocabulary. This diploma

work proves that proper names are an interesting research field. The main goal is

to examine the morphology standard of proper names on the basis of selected 20th

century standard handbooks (with the exception of Levec's orthography from

1899), where primarily capital letters and morphological characteristics of proper

names (declination anomalies in particular) are studied; marginally, also the

process of taking over of some proper names is studied. In addition to this, our

goals are to present some critical responses to our current orthography of proper

names and to check the correctness of proper names usage among the population

of ninth graders. The interpretation of the used sources is based on the descriptive

research method. The historical and comparative research methods are used for

the historical review of proper names in individual standard handbooks, and the

methods of analysis and synthesis are used for verifying proper names. The

development survey of the proper names' standard has shown that, in its essence,

it is a fairly complex, and, above all, unstable, inconsistent and not yet thoroughly

examined linguistic field, which has also been proven by many critical responses

to the current standard and a certain level of incompetence of native speakers in

this field.

Key words:

proper names, orthography of proper names, morphology of proper names,

takeover of proper names, Slovenian literary language, usage of proper names

KAZALO

1 UVOD .................................................................................................................. 1

2 NAMEN ............................................................................................................... 3

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE........................................................................... 4

4 METODOLOGIJA............................................................................................... 5

4.1 RAZISKOVALNE METODE.......................................................................... 5 4.2 UPORABLJENI VIRI..................................................................................... 5

5 LASTNA IMENA V SLOVENSKIH NORMATIVNIH PRIROČNIKIH ......... 6

5.1 LASTNA IMENA............................................................................................ 6 5.2 JEZIKOSLOVNA VPRAŠANJA LASTNIH IMEN.......................................... 8 5.3 NORMATIVNOST LASTNIH IMEN .............................................................. 9 5.4 VELIKA ZAČETNICA LASTNIH IMEN ...................................................... 11

5.4.1 Imena bitij ............................................................................................ 11 5.4.1.1 Sodobna norma imen bitij ......................................................... 11 5.4.1.2 Imena bitij v starejših normativnih priročnikih ........................ 16

5.4.2 Zemljepisna lastna imena..................................................................... 24 5.4.2.1 Sodobna norma zemljepisnih imen ........................................... 24 5.4.2.2 Zemljepisna imena v starejših normativnih priročnikih ........... 28

5.4.3 Stvarna lastna imena ............................................................................ 42 5.4.3.1 Sodobna norma stvarnih imen .................................................. 42 5.4.3.2 Stvarna imena v starejših normativnih priročnikih .................. 45

5.4.4 Mejna lastna imena .............................................................................. 53 5.4.4.1 Imena bitij ................................................................................. 53 5.4.4.2 Zemljepisna imena .................................................................... 63 5.4.4.3 Stvarna imena ........................................................................... 66

5.5 PISANJE PREVZETIH LASTNIH IMEN..................................................... 77 5.5.1 Imena bitij ............................................................................................ 78 5.5.2 Zemljepisna imena ............................................................................... 79 5.5.3 Stvarna imena....................................................................................... 81 5.5.4 Prevzeta lastna imena v starejših normativnih priročnikih .................. 85

5.6 OBLIKOSLOVJE LASTNIH IMEN.............................................................. 96 5.6.1 Sklanjatve lastnih imen ........................................................................ 98

5.6.1.1 Moške sklanjatve ....................................................................... 98 5.6.1.2 Ženske sklanjatve .................................................................... 107 5.6.1.3 Srednje sklanjatve ................................................................... 110 5.6.1.4 Raznospolske in nepopolne sklanjatve .................................... 112 5.6.1.5 Pregibanje večbesednih poimenovanj..................................... 114

5.6.2 Oblikoslovna problematika lastnih imen v normativnih priročnikih pred Slovenskim pravopisom 2001..................................................................... 118

5.6.2.1 Slovenski pravopis 1899.......................................................... 118 5.6.2.2 Slovenski pravopis 1920.......................................................... 122 5.6.2.3 Slovenska slovnica 1924 ......................................................... 122 5.6.2.4 Slovenski pravopis 1935.......................................................... 123 5.6.2.5 Slovenski pravopis 1950.......................................................... 126 5.6.2.6 Slovenska slovnica 1956 ......................................................... 132 5.6.2.7 Slovenski pravopis 1962.......................................................... 133

5.7 KRITIKE LASTNOIMENSKEGA DELEŽA V SLOVENSKEM PRAVOPISU 2001................................................................................................................. 140 5.8 RABA LASTNIH IMEN.............................................................................. 161

5.8.1 Namen preizkusa znanja .................................................................... 161 5.8.2 Raziskovalna vprašanja...................................................................... 161 5.8.3 Spremenljivke .................................................................................... 162 5.8.4 Metodologija ...................................................................................... 162

5.8.4.1 Raziskovalni vzorec................................................................. 162 5.8.4.2 Postopek zbiranja podatkov .................................................... 163 5.8.4.3 Postopek obdelave podatkov................................................... 163

5.8.5 Rezultati in njihova interpretacija ...................................................... 164 5.8.5.1 Imena bitij ............................................................................... 167 5.8.5.2 Zemljepisna lastna imena........................................................ 168 5.8.5.3 Stvarna lastna imena............................................................... 169 5.8.5.4 Izbrana občna imena............................................................... 170

6 SKLEP ............................................................................................................. 171

7 LITERATURA................................................................................................. 177

8 PRILOGE......................................................................................................... 179

KAZALO TABEL Tabela 1: Število uspešnih učencev (n) in njihov odstotek (n%) pri posameznih

imenih bitij. ....................................................................................... 164 Tabela 2: Število uspešnih učencev (n) in njihov odstotek (n%) glede na velikost

vzorca pri posameznih zemljepisnih lastnih imenih. ........................ 165 Tabela 3: Število uspešnih učencev (n) in njihov odstotek (n%) pri posameznih

stvarnih lastnih imenih. ..................................................................... 165 Tabela 4: Število uspešnih učencev (n) in njihov odstotek (n%) pri posameznih

občnih imenih.................................................................................... 166 Tabela 5: Število možnih točk (m), minimalno (min) in maksimalno (max) število

doseženih točk v vzorcu, povprečje vzorca ( x ), standardna deviacija σ in odstotek povprečja vzorca ( x (%)) glede na število možnih točk. 166

1 UVOD

Že z rojstvom vsakega posameznika zaživijo tudi lastna imena. Dejstvo imeti ime

se nam danes zdi nekaj povsem samoumevnega oziroma se ob njem bolj ali manj

mrzlično osredotočamo zgolj na iskanje čim bolj atraktivnega in nenavadnega

imena za posameznika. Ob tem pa pozabljamo na njegovo vrednost, ki je

neprecenljiva: ime namreč predstavlja identifikacijsko sredstvo, s katerim se

posameznik pravzaprav uveljavlja kot del oziroma člen družbene stvarnosti.

Tako je ime staro kot človek in si je nemogoče predstavljati kogar koli brez imena

– brez njega dejansko ne obstajamo. Na začetku se je vsak posameznik v družbi

predstavljal oziroma identificiral le z imenom. Zaradi kasnejšega naraščanja

števila prebivalcev pa je bilo potrebno imenom dodati določene vzdevke, saj je

družba le tako lahko razlikovala osebe z istim imenom. Vzdevek, ki se je

posameznika prijel, je bil pri tem odvisen od njegove posebnosti, obrti ipd. Iz

njega je v kasnejšem času nastal priimek, ki skupaj z imenom danes tvori osebno

lastno ime. Tudi priimek torej pomembno zaznamuje posameznika oziroma je

pomemben sestavni del osebnega lastnega imena, ki ga dedujemo od staršev.

(Keber, 1995; Merkù, 2004)

Lastnih imen pa ne sestavljajo samo osebna lastna imena, temveč tudi

zemljepisna, ki poimenujejo oziroma določajo pokrajino ali objekte v njej. Ta so,

zaradi razširjene uporabe in večstoletne prisotnosti, postala enakovredni sestavni

del pokrajine, še zlasti imena voda, gora in nekaterih naselij, ki se z leti niso

spreminjala. Že na začetku je namreč moral človek zaradi lažjega gibanja,

medsebojnega sporazumevanja, dejavnosti in naseljevanja razviti učinkovit sistem

poimenovanja gora, naselij, voda, ipd., s čimer si je pokrajino oziroma svoj

življenjski prostor približal in predstavil. Tako so zemljepisna imena določene

pokrajine razvili tam živeči ljudje oziroma domačini (npr. pastirji, poljedelci), ki

so bili dobri opazovalci narave in s smislom za izražanje raznovrstnih oblik

svojega neposrednega okolja. (Tuma, 1925; Badjura 1953; povz. po Peršolja,

2002, str. 364)

1

Pri tem so se posamezna zemljepisna imena s časom tudi spreminjala in izgubila

svoj nekdanji stvarni pomen oziroma predmetno in besedotvorno prepoznavnost.

Še kako pomembna so zato tista zemljepisna imena, ki so ohranila svojo prvotno

poimenovanje, saj so s tem ohranila tudi sporočilo o stanju in rabi pokrajine v

času njenega nastanka oziroma dobila status zgodovinskih in kulturnih

spomenikov ter postala pomemben del kulturne dediščine. Iz njih je prav tako

mogoče razbrati marsikatero potezo naravne, družbene in značajske preteklosti

posameznega naseljenega in nenaseljenega območja na našem planetu. (Peršolja,

2002, str. 364)

Nič manj pomembna niso stvarna lastna imena. Tudi z njimi človek poimenuje

točno določene dele sveta okrog sebe in se z njihovo pomočjo (jezikovno)

sporazumeva.

Ob svoji primarni funkciji predstavljajo lastna imena prav tako del jezikovnega

sestava, imajo vse njegove značilnosti, zato jih lahko proučujemo kot jezikovne

pojave, pri čemer so zaradi nekaterih svojih posebnosti (npr. pisanja z veliko

začetnico) za raziskovanje še posebej zanimiva. Že bežen pogled v jezikovno

normo lastnih imen slovenskega knjižnega jezika ter njeno časovno spreminjanje

nam namreč razkrivata, da je ta zelo menjavala svojo podobo, zašla celo v

diamentralna nasprotja; odmevi na zadnji pravopisni priročnik pa kažejo, da ta

norma še danes ni stabilna.

Vse našteto je predstavljalo dovolj velik izziv za nastanek diplomskega dela z

naslovom Lastna imena v slovenskem knjižnem jeziku. Izbrano temo

predstavljamo v osmih razdelkih, v katerih najprej predstavimo pojem lastnih

imen in jezikoslovnih vprašanj, povezanih z njimi; nadalje pojem

jezikovne/pravopisne norme (zlasti z ozirom na lastna imena), problematiko

velike začetnice pri lastnih imenih (stanje; spreminjanje pravopisnih določil skozi

pretekle nosilne pravopisne izdaje), vprašanja prevzemanja lastnih imen,

oblikoslovne posebnosti lastnih imen (predvsem sklanjatve in njihove

modifikacije v različnih časovnih razdobjih), upravičenost kritičnih odzivov na

zadnjo pravopisno izdajo ter na koncu uspešnost rabe velike začetnice v zvezi z

lastnimi imeni pri konkretnih jezikovnih uporabnikih.

2

2 NAMEN

Namen pričujočega diplomskega dela je opazovanje problematike jezikovne

norme slovenskih lastnih imen v jezikovnih normativnih priročnikih. Za našo rabo

štejemo sem nosilne slovenske pravopise od Levca do izdaje 2001 in najbolj

uveljavljena slovnična dela, ki so vsi izšli v 20. stoletju, izjema je Levčev

pravopis na pragu tega stoletja. Ker je problematika lastnih imen zelo obsežna, je

v enem samem diplomskem delu ni mogoče v celoti predstaviti, zato se bomo

omejili samo na izbrana vprašanja, povezana z obravnavano tematiko; ta

zaobjemajo predvsem veliko začetnico, ki je za to vrsto besedja nadvse značilna,

prevzemanje in oblikoslovje lastnih imen (s poudarkom na sklanjatvenih

posebnostih).

Namen dela je prav tako predstaviti pereča aktualna jezikovna vprašanja na

področju lastnih imen ter ugotoviti, kako npr. pravopisno problematiko lastnih

imen, z omejitvijo na področje velike začetnice, rešujejo konkretni uporabniki

slovenskega knjižnega jezika, za kar smo izbrali ustrezen vzorec učencev, ki so

letos zaključevali obvezno devetletno šolanje.

Obenem želimo z diplomskim delom razširiti obzorja uporabnikov slovenskega

knjižnega jezika, in sicer v tem smislu, da se ne omejujejo zgolj na pravila,

zapisana v jezikovnih priročnikih, temveč uzavestijo dejstvo, da v njih obstajajo

tudi pomanjkljivosti in celo neustreznosti, zaradi česar prihaja do pogostega

iskanja odgovorov na »trde orehe« s področja lastnih imen v t. i. jezikovnih

svetovalnicah, zadnje čase še zlasti na spletu. Pri uporabnikih želimo prav tako

spodbuditi težnjo po zapolnitvi ugotovljenih jezikoslovnih vrzeli s področja

lastnih imen.

3

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Z razvojem jezika se spreminja tudi jezikovna norma na področju lastnih

imen (npr. obseg pravopisnih pravil in obenem sama določila,

oblikoslovne paradigme), prav tako se spreminja jezikoslovna

terminologija omenjenega področja.

Z vsako izdajo nosilnih pravopisov se spreminjajo zgledi za posamezne

skupine lastnih imen.

Pričakujemo dosledno upoštevanje pravopisnih pravil v slovarskih delih

pravopisov.

Ob spremljanju naraščajoče težnje po podomačevanju tujih lastnih imen bi

morala zadnja nosilna izdaja pravopisa (2001) podomačene oblike

upoštevati v največji meri.

Pričakovali smo, da bo z ozirom na obilico vrzeli in napak v zadnji nosilni

izdaji Slovenskega pravopisa le-ta naletel na zelo kritičen odziv v

strokovni in tudi splošni javnosti.

Zaradi zapletenosti in nedorečenosti pravopisnih pravil na področju lastnih

imen se jezikovni uporabniki srečujejo z velikimi težavami; to v še večji

meri velja za osnovnošolske učence.

4

4 METODOLOGIJA

4.1 RAZISKOVALNE METODE

Težišče diplomskega dela je na deskriptivnem raziskovalnem pristopu. Pri

jezikoslovnih vprašanjih, predstavitvi jezikovne/pravopisne norme lastnih imen in

njenih rešitev bomo delali predvsem s to metodo. Pri zgodovinskem pregledu

lastnih imen po posameznih normativnih priročnikih bomo uporabili zgodovinsko

in komparativno metodo, saj bomo proučevali bližnjo in daljno preteklost, ob tem

pa tudi primerjali dejstva z namenom odkrivanja podobnosti in razlik med

posameznimi izdajami normativnih priročnikov. Ob pregledu jezikovne norme

lastnih imen v šolski rabi se bomo poslužili metode analize in sinteze.

4.2 UPORABLJENI VIRI

Kot osnovni vir smo izbrali nosilne pravopisne priročnike, pri čemer kot prvo

nosilno izdajo slovenskega pravopisa obravnavamo Levčev Slovenski pravopis iz

leta 1899, sledijo mu Breznikov (1920) ter Breznik-Ramovšev pravopis (1935),

nakar po letu 1935 kot plod skupinskega dela Slovenske akademije znanosti in

umetnosti (SAZU) izidejo še Slovenski pravopisi z letnicami 1950, 1962 ter 2001.

Pri obravnavi oblikoslovne problematike lastnih imen smo vzeli pod drobnogled

še najbolj uveljavljene slovnice dvajsetega stoletja; ker nudijo te zelo malo

gradiva za normativno obravnavo lastnih imen, smo bili tudi v okviru te

problematike v precejšnji meri vezani le na pravopisne vire. Za dodatno osvetlitev

nekaterih normativnih problemov pa smo upoštevali še nekatere tehtne kritike ob

izidu zadnjega pravopisa, sicer pa še tudi nekatera druga dela, ki obravnavajo

zadevno problematiko.

5

5 LASTNA IMENA V SLOVENSKIH NORMATIVNIH PRIROČNIKIH

5.1 LASTNA IMENA

V jezikoslovju pod lastna imena tradicionalno prištevamo konkretna

poimenovanja bitij, zemljepisnih danosti ter vsega drugega, kar nosi samosvoje

poimenovanje kot enkraten objekt, organizacija ali kaj podobnega.

Aktualni slovnični priročnik opredeljuje lastna imena kot podsistem zbirnega

pojma samostalniške besedne vrste ali natančneje kot eno izmed vrst

individualnih, nezaimenskih samostalniških poimenovanj, ki so po svojem

pomenu lahko motivirana, tj. tvorjena, in nemotivirana (npr. Železnina : Franc).

(Toporišič, 2000, str. 275)

V nasprotju z danim priročnikom so lastna imena v vseh nosilnih izdajah

pravopisov opredeljena v poglavju »velike začetnice«.1

Definicija lastnih imen se je skozi posamezne izdaje omenjenega tipa

dopolnjevala oziroma postajala vedno bolj dovršena. Medtem ko vse ostale

pravopisne izdaje natančneje opredeljujejo pojem lastnih imen, je Levčev

pravopis izjema, saj ob trditvi, da z veliko začetnico med drugim zapisujemo

lastna imena, navaja le zglede teh: Valentin Vodnik, Slovenec, Kranjec, Gorenjec,

Štajerska, vas Zagorje, trg Ribnica, mesto Kranj, kraljevina Srbija, celina

Amerika, reka Sava, planina Javornik, otok Krk, društvo Sokol, pesnik Koseski

(str. 83; § 572); kategorije lastnih imen sicer omenja v poglavju Oblikoslovje,

vendar teh natančneje ne opredeli.

1 Fran Levec imenuje poglavje »Katere besede pišemo z veliko začetnico«, Breznik in Breznik-Ramovšev pravopis mu namenita naslov »O rabi velikih in malih črk«; nadalje s Slovenskim pravopisom z letnico 1950 stopi v veljavo poglavje »O rabi velikih in malih črk«, z drugim povojnim priročnikom »Velike in male črke«, najnovejša nosilna pravopisna izdaja pa razdelek zaznamuje z naslovom »Raba velikih in malih črk«.

6

Breznik v nasproju z Levcem poda definicijo lastnih imen (str. 1; § 1), pri čemer

pod njimi pojmuje imena, ki zaznamujejo določene osebe ali predmete, npr.

Župančič, Jugoslovan, Slovenija, Kras, Balkan, list Vrtec, Zvonček, časopis Čas,

pevsko društvo Slavec.

Breznik-Ramovšev pravopis podaja skoraj identično definicijo lastnih imen kot

njegov predhodnik (str. VII, § 1), le da jo dopolni s podatkom, da lastna imena

zaznamujejo še imena posameznih živali; kot lastnoimenske zglede navaja:

Jugoslavija, Beograd, Ljubljana, Slovenec, Kras, Balkan, Župančič, Anton; Nero

(pes), Luca (kobila v Jurčičevi pesmi), Jelen (ime vola), Jerala, Dimka, Čada,

Mladika (list), Slavec (pevsko društvo), Jastreb (ime ladje), Mesec, Zemlja, Sonce

(kot zvezdoslovno ime).

V primerjavi s prejšnjimi priročnik z letnico 1950 definicijo še dopolni (str. 12; §

4), in sicer z dejstvom, da lastna imena poleg osebnih imen ter imen živali in

stvari zaznamujejo tudi imena krajev; sicer pa lastna imena ponazarja z

naslednjimi zgledi: Jože, Anton, Franc, Marija, Prešeren, Tito, Župančič – Šarec,

Luca, Volkun, Maroga – Litostroj, Ljubljana, Triglav, Sava, Slovenija,

Jugoslavija – Mesec, Zemlja, Sonce, Venera (planeti), – Partizan (društvo), Galeb

(ladja)).

Slednje omenjeno oznako lastnih imen v popolnoma identični obliki zasledimo

tudi v drugem povojnem pravopisu (str. 34; § 36), ki od prejšnjega priročnika

prevzame še posamezne zglede, s katerimi ponazarja lastna imena (Anton, Marija,

Prešeren, Tito, Župančič, Šarec, Luca, Venera, Partizan, Galeb).

Najbolj natančno opredelitev lastnih imen (pričakovano) prinaša zadnja nosilna

pravopisna izdaja (str. 10; § 34), kjer so ta označena kot »poimenovanja

posameznih bitij (tudi živali), zemljepisnih in stvarnih danosti (npr. imena krajev,

delov zemeljskega površja, nebesnih teles; ustanov, delovnih organizacij in

podjetij, umetnostnih del ipd.« (Jasna, Prešeren, Morana, Slovenec, Lisko;

Maribor, Azija, Saturn; Unicef, Litostroj, Fiat, Požganica, Partizanka).

7

5.2 JEZIKOSLOVNA VPRAŠANJA LASTNIH IMEN

Jezikoslovje je »veda o jeziku« (SSKJ,2 1995, str. 366) oziroma veda, ki proučuje

jezik nasploh ali pa obravnava njegovo izrazno oziroma pomensko stran s

strukturalnega, razvojnega, zgodovinskega, družbenostnega ali duševnostnega

stališča. Tako ločimo različna področja jezikoslovja, kot so npr.: splošno,

strukturno (zgradbenostno), duševnostno, družbenostno in jezikovnozgodovinsko

jezikoslovje. Predmet jezikoslovnega proučevanja so lahko med drugim le

posamezne ravnine jezika, kamor sodijo: glasoslovje, besedoslovje, oblikoslovje,

skladnja, frazeologija in besediloslovje. (Toporišič, 1992, str. 71).

V okviru lastnoimenskosti nas bodo zanimale ravno slednje, pri čemer bomo za

predmet proučevanja vzeli le nekatere izmed jezikovnih ravnin oziroma njihove

dele, saj so za namen diplomskega dela celovite predstavitve posameznih ravnin

preobsežne. Tako se bomo omejili zgolj na pravopisna vprašanja lastnih imen

(vprašanja velike oziroma male začetnice), nekatere probleme prevzemanja lastnih

imen in oblikoslovne posebnosti lastnih imen (zlasti premene osnov in končnic).

2 SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika

8

5.3 NORMATIVNOST LASTNIH IMEN

V cilju človekovega čim bolj usklajenega delovanja so na različnih področjih

vsakdanjega življenja uveljavljene določene norme. Tako je tudi na področju

jezikoslovja.

Tu se pojem norma v pomenskem smislu v prvi vrsti nanaša na normo knjižne

jezikovne zvrsti in ne jezika nasploh, saj je norma knjižnega jezika tista, ki je v

sodobnem slovenskem jezikoslovju tudi najbolj izpostavljena. (Dobrovoljc, 2004)

Izpostavljenost slednje lahko najverjetneje pripišemo sami oznaki knjižnega

jezika kot najvišje socialne zvrsti jezika. Tako SSKJ (1995, str. 687) izraz norma

pojmuje kot jezikovna sredstva, možnosti, ki se smejo oziroma morajo uporabljati

v določenem knjižnem jeziku, medtem ko Toporišič (1992, str. 47) normo

opredeljuje kot nekaj, »kar je na splošno normalno v določeni jezikovni zvrsti,

zlasti v knjižni«; za razliko od Slovarja slovenskega knjižnega jezika vanjo torej

ne vključuje le norme knjižne, temveč tudi drugih jezikovnih zvrsti, pri čemer pa

vendarle izpostavi predvsem knjižno.

Znotraj knjižne norme ločimo tudi norme posameznih jezikovnih ravnin,

pojmovane kot njene delne norme. Ena izmed teh je tudi pravopisna norma, tj.

»norma izrazne jezikovne ravnine« (Dobrovoljc, 2004, str. 11), določena kot

»celota pisnih jezikovnih sredstev, prav tako uporabljenih v skladu s pravili«.

(Prav tam.)

Ker so pravila pravopisne norme zelo natančno določena, so se pri posameznikih

pojavili dvomi o ločevanju med normo in predpisom oziroma pravili. (Prav tam.)

V starejših opredelitvah norme, kamor štejemo Horreckovo definicijo, ki normo

pojmuje kot celoto predpisov o tem, kaj je v določenem knjižnem jeziku prav in

kaj ne, je razvidno, da omenjeni avtor normo pravzaprav izenačuje s predpisom.

(Horeccky, 1955; povz. po Dobrovoljc, 2004, str. 11); Dobrovoljčeva tudi pravi,

da so se v sedemdesetih letih na Slovenskem pojavila podobna razmišljanja. Ta so

prisotna še v današnjem času; če ne drugje, lahko uporabnik jezika to informacijo

zasledi v SSKJ-u, ki normo med drugim enači s predpisom.

9

Toda, ali lahko trdimo, da je norma enaka predpisu? Če se opremo na že

omenjeno Toporišičevo opredelitev norme ter njegovo trditev, da o vzpostavitvi

norme govorimo takrat, ko tvorci besedil »dlje časa uveljavljajo določene lastnosti

glasovja, oblik, besed, besednih zvez ipd., s tem da naslovniki te v glavnem tudi

sprejemajo« (Toporišič, 1992, str. 147), menimo, da to še ni zadosten pogoj, da bi

lahko normo enačili s predpisom.

Šele takrat namreč, ko lastnosti oziroma zakonitosti jezikovne norme opišejo

oziroma zapišejo za to usposobljeni strokovnjaki ter potrdi strokovna javnost in

pooblaščeni uporabniki jezika, le-ta postane predpis; šele pravno veljavno normo

lahko torej enačimo s predpisom. S tem, ko norma postane predpis, se uzavesti v

posameznih jezikoslovnih priročnikih, kot sta to na primer pravopis in slovnica.

Predpis je po svojem značaju statičen, saj zaobjema normativnost določenega

časovnega obdobja in jo s tem tudi usmerja ter popravlja. Zelo pomembna lastnost

normativnega predpisa je z vidika jezikovnega uporabnika njegova

usmerjevalnost, ki mora biti zato izrecna, čim lažje ugotovljiva, v pravilih

ustrezna jezikovnemu sistemu ter praktična. Naravna povezanost predpisa z

normo se kaže v variantnosti oziroma enotnosti: bolj ustaljena oziroma enotna je

norma, manj dvojnic se pojavlja v predpisu. (Dobrovoljc, 2001, str. 21, 40)

Jezikovna norma smiselno velja tudi za lastna imena.

10

5.4 VELIKA ZAČETNICA LASTNIH IMEN

Vsi pravopisi tradicionalno predpisujejo, da začetek lastnega imena pišemo z

veliko začetnico. V omenjenem poglavju nas bo zanimalo današnje stanje

normativnosti velike začetnice lastnih imen oziroma rešitve tega področja v

starejših slovenskih pravopisnih priročnikih.

5.4.1 Imena bitij

5.4.1.1 Sodobna norma imen bitij

Najnovejša pravopisna izdaja pod zbirnim pojmom »imena bitij« pojmuje osebna

lastna imena, veroslovna in bajeslovna imena, alegorične poosebitve, imena

prebivalcev ter živalska imena, pri čemer moramo poudariti, da pojem »imena

bitij« predstavlja povsem nov zbirni pojem, saj ga je v starejših nosilnih

pravopisnih izdajah nadomeščal izraz »osebna lastna imena«; ta je torej opravljal

vlogo nadpomenke za imena posameznih bitij, medtem ko dobi v današnji normi

zgolj podpomenski značaj.

Osebna imena

Slovenski pravopis 2001 (str. 11; § 41–46) uporabnika jezika najprej seznani s

strukturo osebnih lastnih imen, pri čemer ta opredeljuje kot enodelna oziroma

dvodelna ter enobesedna in večbesedna. Osebna imena so ponavadi sestavljena iz

dveh delov, tj. rojstnega (krstnega) in družinskega imena, čemur v vsakdanjem

življenju navadno pravimo ime in priimek (npr. France Prešeren); posameznih

delov pa je v imenu lahko tudi več: Lucijan Marija Škerjanc; Zofka Kveder -

Jelovšek.3 Vse do nastanka priimkov so bila v rabi enodelna, načeloma

enobesedna imena, kot so: Valjhun, Svetopolk, Samo; takšna struktura je značilna

tudi za pravljična imena: Trdoglav, Pepelka, Zlatolaska.

3 »Med prvotnim in privzetim priimkom« (Slovenski pravopis, 2001, str. 48; § 428) pišemo nestični vezaj.

11

Pravopisni priročnik prav tako izpostavlja zaporedje posameznih sestavin v

dvodelnih osebnih imenih, in sicer predpisuje, da prvo mesto zaseda ime, drugo

pa priimek (Ivan Tavčar); izjemo predstavljajo abecedni seznami, v katerih lahko

pišemo priimek pred imenom, pri čemer ju moramo ločevati z vejico (Pipan,

Marko), ter uradna besedila, v katerih norma uporabniku jezika dopušča tudi

drugačne možnosti zapisovanja, kot sta na primer: Ana Tekavec, roj. Požar in

Kovač Gregorja Janez.

Za pravopisnega uporabnika je pomembno tudi opozorilo, da posameznih določil,

ki s svojim položajem pred osebnim imenom zaznamujejo npr. družbeni položaj,

poklic, čast, znanstveno stopnjo, ne pišemo z veliko, temveč z malo začetnico:

npr. gospod (g.), profesor (prof.), prečastiti, mati (m.), oče (o.), maršal, inženir

(inž.), magister (mag.); izjemo predstavljajo t. i. tuji predimki, kot so van, von, de

ipd., saj jih lahko z ozirom na normo jezika, iz katerega prihajajo ob njih stoječi

priimki, pišemo z veliko ali malo začetnico (van Beethoven : Van Tieghem, de

Musset : De Amicis).

Posebna osebna imena

Pod tem pojmujemo osebna imena, ki jih priročnik obravnava pod razdelkom

Posebnosti. Dve skupini takih imen današnji pravopisni priročnik obravnava kot

»psevdonimna« oziroma »zgodovinska in domišljijska imena«, medtem ko smo

na osnovi opisa ostali dve poimenovali kot »osebna imena s stalnim pridevkom«

in »osebna imena s posebnim pridevkom«.

P s e v d o n i m n a o s e b n a i me n a

Gre za skrivna poimenovanja oseb, ki se smejo uporabljati samostojno (npr.

Stane, Koseski, Prežihov Voranc) ali za pravim imenom (npr. Josip Murn -

Aleksandrov, Franc Rozman - Stane, Jovan Vesel - Koseski, Lovro Kuhar -

Prežihov Voranc), pri čemer sta pravo in psevdonimno ime ločeni z nestičnim

vezajem.

12

O s e b n a i me n a s s t a l n i m p r i d e v k o m

Pri tovrstnih osebnih imenih mesto priimka zavzemajo t. i. stalni pridevki,

izpeljani iz krajevnih imen ali določene značilnosti oziroma posebnosti

posameznika: npr. Ljudevit Posavski, Herman Celjski, Henrik Osmi, Friderik S

praznim žepom,4 Ivan Brez dežele, Devica Orleanska.

O s e b n a i me n a s p o s e b n i m p r i d e v k o m

Tako so poimenovana osebna imena, ki imajo k imenu in priimku dodan t. i.

»posebni pridevek«, ki kaže npr. na rod, pripadnost, hišno ime določenega

posameznika. Pravopis določa, da ob imenu in priimku tudi tega pišemo z veliko

začetnico (npr. Janez Bleiweis pl. Trsteniški,5 Ivan Klodič vitez Sabladoiski;

Stane Suhadolc, po domače Kovačev).

Z g o d o v i n s k a i n d omi š l j i j s ka i me n a o s e b

Ta so lahko enodelna večbesedna. V nasprotju z ostalimi osebnimi imeni pišemo

pri teh poimenovanjih z veliko začetnico le prvo sestavino: npr. Sedeči bik,

Orlovo pero, Velika noga, Sivi volk, Rdeča kapica.

Svojilni pridevniki iz osebnih imen

Iz osebnih imen lahko tvorimo tudi pridevnike, ki zaznamujejo osebno last.

Današnja norma predpisuje (str. 17; § 115), da te pridevnike pišemo z veliko

začetnico, če so izpeljani s priponskimi obrazili -ov/-ev ali -in (npr. Vodnikov,

Župančičev, Slovenčev, van Goghov,6 Julijin, Nivesin, Tamov, Iskrin, Matičin,

Delov).7

4 V takih osebnih imenih zaobjema priimek celotno predložno besedno zvezo (S praznim žepom), zaradi česar pišemo z veliko že predložno sestavino. 5 Posamezne ločevalne dodatke za imenom, ki označujejo rodovno zaporedje, pišemo z malo začetnico (npr. mlajši (ml.), starejši (st.), oče, sin). (str. 18; § 129) 6 Pri nekaterih imenih je dopuščeno tak predimek tudi opuščati, npr. van Beethoven – Beethovnov. 7 Več o njih glej v poglavju »Mejna lastna imena«.

13

Veroslovna in bajeslovna imena

Ob tem, da navedenima kategorijama predpisuje pisanje z veliko začetnico (str.

11; § 47), pravopisni priročnik navaja zgolj zglede posameznih veroslovnih

(Jupiter, Venera, Perun, Donar, Bog,8 Sveti duh,9 Sveta trojica, Sveti trije kralji,

Marija Pomagaj, Marija Pomočnica, Buda, Alah) in bajeslovnih imen (Klio,

Melpomena, Erinije, Kurent). Ker zgolj iz zapisanega težko razberemo, kaj vse ta

imena zaznamujejo, bi uporabnik jezika od norme pričakoval tudi natančnejšo

opredelitev navedenih kategorij imen bitij. Kar pogrešamo, je tudi obrazložitev

pisanja začetnice neprvih sestavin večbesednih veroslovnih poimenovanj (Sveti

trije kralji, Marija Pomagaj, Marija Pomočnica).

Poznamo še t. i. sopomenska oziroma nadomestna poimenovanja veroslovnih in

bajeslovnih bitij, kot so npr.: Stvarnik (Bog), Vsemogočni (Bog), Devica (Marija),

Skušnjavec (Lucifer), za katera današnja norma prav tako predpisuje veliko

začetnico. (Prav tam.)

Alegorične poosebitve

V § 49 pravopisna norma določa, da alegorične poosebitve, tj. samostalnike

oziroma samostalniške zveze, pišemo z veliko začetnico le takrat, kadar z njimi –

pod pogojem, da ohranijo prvotni pomen – obenem zaznamujemo t. i. »umišljena

individualna bitja« (npr. Poezija, Sreča, Dobrota, Luč, Smrt, Nič, Mamon, Breza,

Zlo, Narava).

8 Pravopisni priročnik bralca posebej opozarja, da se dano poimenovanje piše z veliko le, kadar obstaja kot lastno ime. 9 V teoloških in bogoslužnih besedilih je z vidika današnje norme uporabniku jezika dovoljeno pisati tudi neprvo sestavino z veliko začetnico: Sveti Duh.

14

Imena prebivalcev

Z veliko začetnico pišemo tudi poimenovanja za prebivalce, med katera pravopis

uvršča imena:

– prebivalcev naselij, pokrajin in celin (npr. Ljubljančan, Raščičan, Novomeščan;

Gorenjec, Primorec, Vojvodinec, Toskanec; Evropejec, Azijec, Severnoameričan);

– pripadnikov narodov in narodnosti (npr. Slovenec, Slovenka, Srb, Musliman,

Bask, Belorus, Jud, Slovani, Indijanci);

– pripadnikov delov narodov, držav ali ljudstev (npr. Masaj, Bezjak, Čič,

Bunjevec, Uskok, Dorec, Amazonke; Švicar, Južnoafričan, Avstrijec);

– prebivalcev planetov (npr. Marsovec, Selen, Zemljan) (str. 12; § 51–54).

Med naštetimi skupinami imen pravopisni priročnik posebej izpostavlja »imena

narodov in narodnostnih skupin«, v okviru katerih uporabnika jezika izrecno

opozarja na to, da ob enobesednih zaznamujemo z veliko začetnico tudi

večbesedna poimenovanja pripadnikov narodov ali narodnostnih skupin, nastala iz

večbesednega zemljepisnega, državnega ipd. imena, npr.: Beneški Slovenec

(prebivalec Beneške Slovenije), Severni/Južni Korejec (državljan določene

korejske države), Vzhodni Goti (str. 12; § 57). Ob teh pa loči tudi taka večbesedna

poimenovanja, ki imajo k enobesednemu imenu naroda dodan časovni ali

zemljepisni prilastek, pri čemer slednjega pišemo z malo začetnico (stari Slovani,

zamejski Slovenci, zahodni/južni/vzhodni Slovani); toda v primeru, da iz tovrstnih

dvobesednih poimenovanj tvorimo enobesedna, veliko začetnico druge sestavine

prenesemo na začetek nastalega imena: prvotni Slovani > Praslovani, istrski

Romani > Istroromani (str. 12; § 58).

Med imena prebivalcev današnja norma uvršča tudi t. i. »imena prebivalcev s

predpono ne-«, pri katerih pride do prenosa velike začetnice z imena prebivalca na

predpono (Slovenec – Neslovenec, Ljubljančan – Neljubljančan) (str. 12; § 55), in

»simbolna poimenovanja imen prebivalcev«, kot so: Janez (Kranjec, Slovenec),

Švab (Nemec), Jenki (Američan), Lah (Italijan) (str. 12; § 56).

15

Živalska imena

Pod zbirnim pojmom »imena bitij« so obravnavana še imena živali, kot so: Sultan,

Švrk, Muki, Lisko, Sivka, Bela, Pram, Luca, Koki (str. 12; § 60).

5.4.1.2 Imena bitij v starejših normativnih priročnikih

Slovenski pravopis 1899

Upamo si trditi, da je bila glede na današnjo Levčeva norma »osebnih lastnih

imen«10 v vseh pogledih pomanjkljiva. Prva opazna razlika je, da v prvi

pravopisni izdaji zaman iščemo poglavje, v katerem bi bila tovrstna imena

obravnavana ločeno od ostalih dveh sistemov lastnih imen; že sam termin »osebna

lastna imena« je namreč možno zaslediti zgolj v enem samem paragrafu (§ 596),

ki sicer podobno kot danes predpisuje, da se pridevniki, narejeni od osebnih

lastnih imen, pišejo z veliko začetnico; različni so le zgledi teh (npr. Levstikov

dolg, Jurčičeva pisava, Ivanje selo,11 Marijin praznik, Gospodnji dan, milost

Gospodnja). Glede na zapisani opazki prav tako ni mogoče govoriti o kakršni koli

opredelitvi oziroma kategorizaciji osebnih imen.

Izpostavljeni sta dve kategoriji današnjih »imen bitij«,12 ki sicer nista

terminološko opredeljeni, vendar bi ju lahko na podlagi podanih zgledov uvrstili

med danes znana veroslovna in osebna imena. Levec zanju prinaša zgolj določilo

(str. 83 in 87; § 574, 590–591), da se pišeta z veliko začetnico. V okviru prve

izpostavlja zlasti ime Bog, ki ga opredeljuje kot lastno le, kadar nosi oznako

»pravi, nasproti poganskim bogovom« (Bog); torej v primeru, kadar nastopa v

pomenu krščanskega Boga, kar stavčno ponazori z: Bog vse vidi, Bog vse ve. Ob

njem sicer navaja še naslednja veroslovna imena: Oče, Sin in sv. Duh, Gospod,

Odrešenik, Zveličar, sv. Trojica, sv. Telo, sv. Rešnje Telo, Srce Jezusovo, Srce

Marijino (kot predmet čaščenja), prečista Devica, češčena bodi Kraljica itd., pri 10 Še enkrat opominjamo, da je slednji izraz v vseh preteklih normah nadomeščal današnji zbirni pojem »imena bitij«. 11 Tovrstnih primerov današnja norma ne obravnava med svojilnimi pridevniki iz osebnih lastnih imen, temveč v sklopu zemljepisnih imen. 12 Naj omenimo še, da so med posamezni zgledi že omenjene splošne definicije lastnih imen nakazana tudi imena prebivalcev.

16

čemer opažamo, da večina teh predstavlja nadomestna poimenovanja za

veroslovna bitja. V sklopu današnjih osebnih imen posega k osebnim imenom s

stalnim pridevkom, ki jih obravnava pod zbirnim pojmom »zgodovinski pristavki,

stoječi za lastnimi imeni« (str. 87; § 590); kot zglede teh navaja: Rudolf

Habsburški, Dušan Silni, Aleksander Veliki, Ladislav Posmrtnik, Friderik s

Praznim žepom,13 Margareta Krivousta. Zanje predpisuje (str. 87; § 591), da se

pišejo z veliko tudi v primeru, kadar stojijo pred lastnim imenom: npr. Silni

Dušan, Črni Jurij.

Kar pogrešamo, so natančnejša določila o pisanju začetnice neprvih sestavin obeh

omenjenih »kategorij« (npr. sv. Rešnje Telo, Oče, Sin in sv. Duh, Friderik s

Praznim žepom), med zgledi veroslovnih imen pa ponekod prav tako izstopa mala

začetnica, ki naj bi se kot prva sestavina lastnega imena pisala z veliko začetnico:

sv. Trojica, sv. Telo, sv. Rešnje Telo.

Usmerimo pogled še v slovarski del pravopisa; med osebnimi lastnimi imeni

Levec vanj vključi zglede nekaterih tujih imen prebivalcev (npr. Afričan,

Američan, Anglež, Francoz, Hrvat, Lah, Rus, Rimljan, Prus), veroslovnih (npr.

Bog, Jezus, Kristus, sv. Lukež, Zevs, Ares, Apis) in bajeslovnih imen (npr. Minos,

Kalipso) ter posamezna imena oseb (npr. Tomaž, Eleonora, Frančišek, Gabriel).

Slovenski pravopis 1920

Breznikov pravopis prinaša manjše spremembe oziroma dopolnitve norme znotraj

že omenjenih »kategorij« osebnih imen iz Levčevega pravopisa. Prva opazna

razlika je terminološka. Z njo mislimo na zamenjavo termina »zgodovinski

pristavki« z današnjimi »stalnimi pridevki« (str. 7; § 11), v sklopu katerih so

dodani tudi novi zgledi (Luka Svetec Podgorski, kralj Peter Prvi, Benedikt

Petnajsti). Nove zglede opažamo tudi med svojilnimi pridevniki iz osebnih imen:

Gospodnje ime, Marijin praznik, Meškove črtice, Cankarjev slog, Milčinskega

pravljice, Zvonov urednik14 (str. 7; § 13).

13 K stalnemu pridevku ob krstnem imenu Levec očitno ni štel tudi predložne sestavine, kot to sicer uveljavlja današnja norma. 14 Avtor navaja kot primernejšo naslednjo različico zapisa: urednik Zvona.

17

Na področju veroslovnih imenih Breznik nekoliko dopolni pravilo o pisanju

njihove začetnice, saj uporabnika jezika opominja, da se ta pišejo z veliko

začetnico le takrat, »kadar se rabijo kot lastna imena ali stalen pridevek«15 (str. 7;

§ 12), npr. Stvarnik, vendar: Bog je stvarnik; Mati božja, vendar Marija je mati

božja; sv. Duh je tolažnik. Prav tako odkrivamo, da avtor v primerjavi s prejšnjim

pravopisom ob imenu Bog in njegovih nadomestnih poimenovanjih, ki jih sicer še

vedno postavlja v ospredje, ločeno izpostavlja tudi veliko začetnico imen, ki se

rabijo v zvezi z Marijo kot veroslovnim bitjem, pri čemer zanjo navaja

nadomestna poimenovanja (npr. sv. Devica, sv. Mati, Mati božja, Bogorodica,

Kraljica).

Zgledi ob že navedeni definiciji lastnih imen (tako kot v prejšnjem pravopisu)

zaobjemajo še ime prebivalca; medtem ko Breznik tu prinaša le zgled enega

imena prebivalca, je z njimi nekoliko bogatejši v slovarskem delu pravopisa

(Afričan, Američan, Anglež, Evropec,16 Francoz), kjer najdemo tudi imena

posameznih oseb (Ambrož, Ana, Franc, Jurij).

Slovenski pravopis 1935

V sklopu pravopisnih pravil ostaja Breznik-Ramovševa norma v splošnem zvesta

Breznikovi, saj ne prinaša novih določil ali kategorij17osebnih lastnih imen;

pojavijo se le novi zgledi že znanih stalnih pridevkov k osebnim imenom

(Aleksander Zedinitelj, Peter Veliki Osvoboditelj, Ludovik Sveti, Ludovik

Pobožni)18 (str. 9; § 7). Opazimo tudi, da termina »stalni pridevki« pravopisni

priročnik več ne omenja v sklopu določila o pisanju začetnice veroslovnih imen,

temveč zanje kot merilo za rabo velike začetnice (zopet) uveljavi zgolj

lastnoimenskost.

15 Breznik očitno s tem izrazom pojmuje tudi nadomestno ime. 16 Zanimivo je dejstvo, da poimenovanje Evropejec, ki je v veljavi danes, označi za prepovedano. 17 V okviru že omenjene splošne definicije lastnih imen zasledimo tudi zglede za imena živali. 18 V sklopu omenjenih pridevkov se v obravnavanem pravopisnem priročniku prvič uveljavijo posamezni ločevalni dodatki za imenom, ki označujejo rodovno zaporedje; zanje je bila tako kot v današnji normi predpisana občnoimenskost (npr. Plinij st. (starejši), Plinij ml. (mlajši)). S to pravopisno izdajo se prav tako prvič uveljavijo posamezna določila, ki zaznamujejo družbeni položaj ipd., npr. p. (pater), dr. (doktor), m. (mati); zanje je bila predpisana raba male začetnice.

18

Izpopolnitve norme pa so tako kot v prejšnjem pravopisnem priročniku opazne v

slovarskem delu pravopisa, saj ta prinaša dokaj večji nabor osebnih lastnih imen.

Medtem ko pravopisna pravila obravnavanega priročnika izpostavljajo le imena,

povezana z Bogom in Marijo, slovar navaja tudi iztočnice drugih veroslovnih

imen, ki so za razliko od Levčevega pravopisa opremljene z razlagalnimi opisi

(npr.: Eros – bog ljubezni, Vulkan – rimski bog, Mars – bojni bog); nadalje so ob

imenih oseb (npr. Adam in Abel, Andrej, Anton, Boštjan, Tone), ki so številnejša,

opazni tudi priimki (npr. Cankar, Čehov, Dostojevski, Tolstoj). Prav tako je dokaj

izpopolnjen krog imen prebivalcev (Alžir,19 Baski, Beli Kranjec,20 Črnomaljec,

Gosposvetčan, Indijanec, Irec, Kranjec, Mavri, Madžar, Novomeščan, Slovan,

Srb, Tržačan, Trnovčan, Škofjeločan, Ziljan itd.), med katerimi je prvič tudi ime

prebivalca s predpono ne-, tj. Neslovan, ki je bilo tako kot danes zaznamovano z

lastnoimenskostjo. V primerjavi s prejšnjim pravopisnim slovarjem zasledimo v

tem še iztočnice za bajeslovna (npr. Klio) kot tudi za domišljijska imena bitij (npr.

Sneguljčica, Trnjulčica) ter druga, npr.:zemljan, za katerega je bil očitno nakazan

zapis z malo začetnico.

Slovenski pravopis 1950

Medtem ko so bila osebna lastna imena kar v treh zaporednih pravopisnih izdajah

(v sklopu pravopisnih določil) bolj ali manj zastrta oziroma zapostavljena v

primerjavi z zemljepisnimi in stvarnimi imeni, s to izdajo pravopisnega priročnika

končno stopijo pod »soj žarometov«.

Novost, ki jo v zvezi z njimi opazimo najprej, je ta, da so prvič po Levčevi

pravopisni izdaji obravnavana v samostojnem poglavju z naslovom Osebna imena

in s tem ločena od ostalih dveh sistemov lastnih imen.

Nadalje se pojavi kategorizacija osebnih lastnih imen, ki sicer dobiva današnjo

podobo, ne zaobjema pa še bajeslovnih in živalskih imen.21 Seveda termini

nekaterih od teh niso bili povsem identični z današnjimi; namesto »alegoričnih

19 V današnji normi: Alžirec. 20 Danes: Belokranjec. 21 Ta so zopet zastopana le kot zgledi k splošni definiciji lastnih imen.

19

poosebitev« je bil namreč v veljavi termin »poosebljena imena«, imena

prebivalcev pa so nadomeščala »imena oseb po narodnosti, državljanstvu ali

kraju«, ki danes pravzaprav predstavljajo eno od vrst imen prebivalcev. Tudi

današnja skrivna imena oseb, kot podskupina osebnih imen, so bila pojmovana

drugače, in sicer kot »izmišljena imena« (Tito, Sperans, Domen, Zamejski,

Gorazd, Koseski, Podlimbarski, Aleksandrov, Pavle Sedmák, Prežihov Voranc

itd.) (str. 12; § 6).

S tem pravopisnim priročnikom se pod starejšim zbirnim pojmom osebna imena

zelo eksplicitno pojavi skupina osebnih in rodbinskih imen oziroma imen in

priimkov (str. 12; § 5), ki jih še danes obravnavamo pod terminom »osebna

imena«. V sklopu teh pravopisni priročnik izrecno poudarja, da zahteva ob imenu

veliko začetnico tudi priimek, saj oba predstavljata pravi lastni imeni: France

Prešeren, Ivan Cankar, Oton Župančič, Blaž Kocen, Slavko Osterc; s tem je

predpis natančnejši od današnjega, kjer ni posebej opozorjeno na veliko začetnico

druge sestavine osebnega imena, temveč je ta samoumevna oziroma jo mora

uporabnik jezika razbrati iz podanih zgledov.

Ob domačih imenih oseb ta priročnik prvič izpostavi tudi zglede tujih osebnih

imen, za katera predpisuje enaka pravila pisanja začetnice kakor za domača

(Homer, Sofoklej, Evripides, Ojdip, Horac, Julij Cezar, William Skakespeare, Lev

Tolstoj, Maksim Gorki, Vladislav Reymont, Jean Jacques Rousseau, Ada Negri,

Johan Wolfgang Goethe, Röntgen, Ohm, Volta, Dvorák, Giuseppe Verdi, Adam

Mickiewicz itd.) (str. 13; § 10). Tudi med svojilnimi pridevniki iz osebnih lastnih

imen (str. 14; § 14), ki jih (z izjemo enega)22 ponazarjajo povsem novi zgledi, je

prvič zaznati tudi takšne, ki so izpeljani iz tujih osebnih imen: Speransova knjiga,

Masarykovi učenci, Lutrov nauk, Heglova filozofija, Shakespearove tragedije.

Novo kategorijo predstavljajo že omenjena poosebljena imena (str. 13; § 8); ta so

bila v primerjavi z današnjimi opredeljena kot občna imena stvari, ki s

poosebitvijo postanejo prava osebna imena (oče Hrast, mati Bukev, zlatolaska

Breza,23 Poezija, Sreča, Delo, Dobrota, Slehernik, Smrt, Mamon, Luč, Mleko,

22 Gre za svojilni pridevnik, izpeljan iz osebnega imena Marija. 23 Krepko poudarjene zglede zasledimo še v današnjih Pravilih.

20

Kruh, Zastonj ipd.) Med zgledi imen, ki označujejo osebe po narodnosti,

državljanstvu ali kraju (Slovenec, Slovenka, Slovenci; Rus, Rusinja, Rusi;

Jugoslovan, Jugoslovanka, Jugoslovani; Primorci, Goričanke, Tržačan, Korošice,

Ziljani, Podjunec itd.) pa z ozirom na sodobno pravopisno normo opažamo, da

avtorji pravopisa nekatere zglede teh navajajo v vseh treh različicah, tj. v ženski,

moški in množinski obliki (str. 13; § 8).

Ob omenjenih (novih) kategorijah zasledujemo še dopolnitve v okviru že

uveljavljenih. Predpis o pisanju začetnice veroslovnih imen (str. 13; § 8) postane

določnejši, saj poudarja ločevanje med pravimi lastnimi imeni od občnih, ki

zaznamujejo le vrsto bitij (bog, duh, bogovi, polbogovi, duhovi, vile, heroji ipd.).

K določilu podani zgledi tovrstnih lastnih imen pa kažejo na to, da pravopisni

priročnik tudi v sklopu določil ne izpostavlja več zgolj imen Bog in Marija

oziroma njunih nadomestnih poimenovanj (slednjih celo ne omenja), temveč

postavlja v ospredje druga veroslovna imena, kot so: Jupiter,24 Venera, Hefajst,

Hera, Merkur, Mars, Apolon, Minerva, Donar, Vesna, Perun, Svetovit, Živa,

Buda, Alah, Jahve itd. (str. 13; § 8). Ob že omenjenih zgledih prejšnjih

pravopisnih izdaj se pojavijo tudi novi zgledi stalnih pridevkov, dodanih k

osebnim imenom (Dušan Silni, Filip Makedonski, Aleksander Veliki, Ivan Grozni,

Ljudevit Posavski, Ludovik Sveti, Friderik Rdečebradec) (str. 12; § 7), ob teh pa

pravopisni priročnik dodeljuje veliko začetnico še t. i. »plemiškim prilastkom«

(npr. dr. Janez Bleiweis pl. Trsteniški, Lušin Andrej vitez Ravnodolski, Globočnik

Anton pl. Surodolski) in »prilastkom, imenovanim po krajih ali drugih

značilnostih« (npr. Janez Evangalist, Janez Krstnik, Janez Zlatousti, Janez

Nepomuk, Janez od Križa,25 Janez Svetokriški) (prav tam); zgolj za primerjavo z

današnjo normo naj omenimo še dejstvo, da omenjeni skupini pridevkov zadnja

pravopisna izdaja obravnava pod »posebnimi pridevki k imenu in priimku.«

Kot smo že omenili, v sklopu pravopisnih pravil med drugim še vedno pogrešamo

kategorijo bajeslovnih imen; zglede te pa sicer tako kot pretekli priročnik prinaša

slovarski del pravopisa, kjer so nekateri od teh identični tistim, ki jih znotraj

Pravil prinaša današnja norma, odkrivamo pa še druga poimenovanja bajeslovnih

24 Krepko tiskane zglede prinaša še današnja norma. 25 Predložne sestavine tedanja norma še vedno ni obravnavala kot del stalnega pridevka.

21

bitij, npr. Amazonka, Ikar, Kiklop, Tantal; slednje najnovejša pravopisna izdaja

prav tako prinaša zgolj v slovarskem delu. Med nasploh povečano množico

iztočnic uveljavljenih osebnih imen zasledimo še nove zglede simbolnih

poimenovanj (švab) in imen domišljijskih bitij (Pepelka) in; ni pa več, žal,

nakazanih normativnih rešitev za imena prebivalcev s predpono ne-.

Slovenski pravopis 1962

Z vidika osebnih lastnih so v omenjenem priročniku med pravopisnimi določili

sicer opazne dopolnitve predhodne norme, v svojem bistvu pa predstavlja bolj ali

manj njeno kopijo, saj med drugim še ne loči kategorije bajeslovnih in živalskih

imen, prav tako pa med zgledi k posameznim določilom prinaša le nekaj novih;

zgolj enega takih zasledimo v sklopu prilastkov k osebnim imenom (Herman

Celjski), več pa med imeni, ki označujejo osebe po narodnosti, državljanstvu ali

kraju (npr. Srb, Poljak, Anglež, Malejec, Indijanec, Belorus, Gornjelužičan,

Indoevropejec, Severnoameričan, Južnoafričani, Gorenjci, Tržačani, Celjani,

Belokranjci26) (str. 35; § 37).

Na začetku omenjene dopolnitve opažamo v že navedeni kategoriji imen, ki

označuje osebe po narodnosti, državljanstvu ali kraju, ter na področju veroslovnih

in poosebljenih imen. Prvo pravopisni sestavljavci dopolnijo z zgledi večbesednih

imen, ki ponazarjajo osebe po narodnosti, pri čemer odvzamejo lastnoimenskost

»posebni skupini prebivalcev«, ki predstavlja del istega naroda (Lužiški Srbi :

koroški Slovenec, beneški Slovenec, vzhodni Got, zahodni Nemec, severni Korejec

(prav tam) – kar je v očitnem razhajanju z današnjo normo, ki za vse dane primere

»posebne skupine prebivalcev« (z izjemo prvega) uveljavlja veliko začetnico prve

sestavine – na drugi strani pa je področje veroslovnih in poosebljenih imen

dopolnjeno z določilom o veliki začetnici besed, ki bi jih želeli posebej poudariti

oziroma jim dati poseben pomen (npr. Človek, Umetnik) (str. 35; § 37).

Priročnik nima več določila, ki bi se nanašalo na pisanje začetnice tujih imen

oseb, in zgledov svojilnih pridevnikov, izpeljanih iz teh imen.

26 S to pravopisno izdajo dobi poimenovanje za prebivalca Bele krajine obliko, kot jo pozna še današnja norma, tj. Belokranjec.

22

Zopet zgolj slovarski del pravopisa pa ob dokaj številnejših zgledih že

uveljavljenih kategorij27 navaja še primere za bajeslovna28 in domišljijska imena,

pri čemer z vidika današnje norme opažamo spremembo začetnice imena

bajeslovnega bitja erinije; očitne razlike v lastno- oziroma občnoimenskosti so

nakazane tudi pri ponovno prisotnih imenih prebivalcev s predpono -ne:

neslovenec.

27 Ni zaznati zgledov večbesednih poimenovanj pripadnikov narodov ali narodnostnih skupin, ki jih pravopisni priročnik sicer navaja pri določilu o pisanju njihove začetnice, se pa v sklopu teh imen prvič pojavita zgleda severni/južni Slovani in Praslovani, ki ju prinaša tudi današnji pravopis. 28 Kot zanimivost navajamo primer mitološkega imena, ki ga uveljavlja samo predzadnji pravopisni priročnik: Hela.

23

5.4.2 Zemljepisna lastna imena

5.4.2.1 Sodobna norma zemljepisnih imen

Slovenski pravopis 2001 prinaša opredelitev in sistematično delitev zemljepisnih

imen, v okviru katere podaja pravila o pisanju njihove začetnice.29

Pod zemljepisnimi imeni v § 62–68 našteva imena:

– krajev, delov krajev, ulic, trgov, cest: Maribor, Praga, Vrzdenec, Vič, Ulica

stare pravde, Vodovodna cesta, Kongresni trg, Slovenika;

– držav, enot zveznih držav, pokrajin: Švica, Šrilanka, Republika Slovenija,

Kalifornija, Dolenjska, Koprsko, Šlezija;

– tekočih voda, morskih tokov, prekopov, slapov, jezer, morij, oceanov: Sava,

Sueški prekop, Peričnik, Vrbsko jezero, Severno morje, Severno ledeno morje,

Atlantik;

– vzpetin, dolin, nižin, katastrskih enot in njihovih skupin, gozdov, puščav,

jam: Triglav, Ljutomersko-Ormoške gorice, Logarska dolina, Panonska nižina,

Gosposvetsko polje, Dolge njive, Spodnji log, Krakovski gozd, Sahara, Postojnska

jama; sem prišteva tudi imena za podvodno in drugo oblikovanost tal: Marjanski

jarek, Srednjeatlantski hrbet, Zahodnoevropska kotlina; Južni prelom; Morje

viharjev (na Luni);

– otokov, polotokov, rtov, celin: Kreta, Istra, Debeli rtič, Afrika;

– nebesnih teles, ozvezdij, svetovij: Mars, Zemlja, Škorpijon, Rimska cesta,

Gostosevci;

– poslopij in drugih samostojnih objektov: Stari pisker, Sveti Jožef (kot ime

cerkve), Nebotičnik, Žale, Navje, Pleterje, Tromostovje, Rotovž, Križanke,

29 Glede na sestavne dele zemljepisnih imen priročnik loči med eno- (Ljubljana, Gorica) in večbesednimi (Novo mesto, Šmarje pri Jelšah, Severna Amerika, Spodnja Šiška) ter eno- in dvodelnimi zemljepisnimi imena, pri čemer poudarja, da je večina zemljepisnih imen enodelnih (Dramlje, Vavta vas, Šmarje pri Jelšah), le nekaj dvodelnih (Ljubljana Bežigrad). Razlikuje še t. i. dvojna imena, ki so v primerjavi z ostalimi redkejša, npr.: Šmarje - Sap, Gorenja vas - Reteče, Pri Cerkvi - Struge; njihova posebnost je, da jih pišemo z nestičnim vezajem (str. 13; § 69).

24

Zmajski most, Slovenikum, Partenon, Slavolok zmage, Lipa zmage, Stara trta

(Maribor).

Kljub tej specifični delitvi zemljepisnih imen uvede aktualna norma v zvezi z rabo

velike začetnice le dve (veliki) skupini oziroma kategoriji zemljepinih imen, in

sicer t. i. »naselbinska in nenaselbinska zemljepisna imena« (str. 13; § 69).

Naselbinska imena

Pod njimi današnji pravopis pojmuje imena, ki zaznamujejo mesta, vasi, trge in

zaselke (Trst, Kranjska Gora, Pliberk, Lome). Norma predpisuje (str. 13; § 70), da

vse sestavine naselbinskih imenih pišemo z veliko začetnico, izjema so neprvi

predlogi in točno določeni samostalniki (v primeru, da ne stojijo na začetku

imena): trg, vas (vesca), selo (sela, selce), naselje, mesto.

Zgledi naselbinskih imen, v katerih (so):

a) vse neprve sestavine pisane z veliko začetnico:

Škofja Loka, Gornji Grad, Velika Nedelja, Bohinjska Bela, Blejska Dobrava,

Rogaška Slatina, Dolenjske toplice, Kanalski Lom, Kranjska Gora, Bloška Polica,

Gornja Straža, Sladki Vrh, Železna Kapla, Gornji Senik, Drenov Grič, Mirna Peč,

Kočevski Rog (mišljeno kot zaselek), Velika Dolina, Zidani Most, Špeter

Slovenov, Dolenje Mokro Polje, Zgornji Jakobski Dol.

b) neprve sestavine (tudi) predlogi:30

Črni Vrh nad Idrijo, Most na Soči, Šmarje pri Jelšah, Vrh pri Sv. Trojici, Otočec

pri Novem mestu;

30 Priročnik dopušča (str. 14; § 70), da lahko včasih iz tehničnih razlogov pišemo predložni razločevalni dostavek kot imenovalniški dodatek v oklepaju, npr: Črni Vrh nad Idrijo = Črni Vrh (Idrija), medtem ko nenaselbinsko določilo ob naselbinskemu imenu ohranja svoje pisanje, npr.: Gradišče v Slovenskih goricah.

25

c) neprve sestavine samostalniki vas/vesca, trg, mesto, selo/sela/selce, naselje: 31

Dolenja vas, Stara vas, Spodnja vesca, Novo mesto, Stari trg, Opatje selo, Uršna

sela, Dolenje selce, Ribiško naselje;

č) predlogi na začetku imena: Pri Žagi, Pri Treh Hišah, Ta Na Bili (narečno).

Pravopisni priročnik v § 71 uporabnika jezika posebej opozarja, da v primeru,

kadar imajo naselbinska imena ob sebi razločevalne dodatke (npr. glede na

nebesno stran), pišemo te z malo začetnico (Ljubljana zahod), izjemo predstavlja

razločevalni dodatek DEL, ki ga pišemo za nestičnim pomišljajem (npr. Rdeči

breg – DEL). »Posebnost« naselbinskih imen je tudi ta, da lahko nekatera izmed

njih, tipa Ruperč Vrh, rabimo še kot zloženke (npr. Martinjhrib -a) (str. 14; § 72).

Nenaselbinska imena

Nenaselbinska imena za razliko od naselbinskih zaznamujejo vsa preostala

zemljepisna imena (npr. Podrta gora, Slovenija, Jadransko morje). Pravopisni

priročnik določa (§ 73; str. 14), da pišemo začetno sestavino teh imen vedno z

veliko začetnico, ostale pa z malo (razen, če že same niso lastno ime): npr. Zelena

jama, Ulica stare pravde, Vodovodna cesta, Kongresni trg, Pod hrasti, Za vodo,

Zmajski most, Ljudski vrt, Gospodarsko razstavišče; Ruska federacija, Slovensko

primorje, Bela krajina, Bližnji vzhod; Bršljinski potok, Težka voda, Panamski

prekop, Niagarski slapovi, Ohridsko jezero, Severno morje, Tihi ocean, Rokavski

preliv, Gibraltarska vrata; Velika gora, Kamniško sedlo, Babji zob, Kočevski rog

(gora in pokrajina), Ljubljanski grad (mišljeno kot vzpetina), Arihova peč; Ptujsko

polje, Dolge njive, Panonska nižina; Trnovski gozd, Krakovski gozd; Viktorijina

puščava; Škocjanske jame, Potočka zijalka, Malo brezno; Goriška brda; toda:

Julijske Alpe, Zadnja Trenta, Cesta v Mestni log; Velika Karlovica, Severna

Amerika, Severna Irska, Nova Kaledonija, Zahodna Dvina, Nova Mehika, Bosna

in Hercegovina.

31 Današnja norma uporabnika jezika opozarja (str. 14, § 71), da tudi pri slovenjenju ali prevajanju imen naselij iz tujih jezikov, ki imajo kot neprvo sestavino enega izmed samostalnikov mesto, vas, trg, selo, pišemo te samostalnike z malo začetnico (npr. Carsko selo, Dunajsko Novo mesto).

26

Lahko opazimo, da današnji pravopisni priročnik podaja uporabniku jezika

nazoren prikaz zapisovanja začetnice nenaselbinskih imen, saj imena z

občnoimensko neprvo sestavino navaja ločeno od imen z lastnoimensko neprvo

sestavino.

Pravila o pisanju začetnice nenaselbinskih imen prisoja današnja norma tudi

imenom delov naselbin, kot sta npr: Pobrežje in Zelena jama (str. 13; § 69).

Predložna zemljepisna imena

Tovrstna zemljepisna imena ubeseduje Slovenski pravopis 2001 ločeno od

naselbinskih in nenaselbinskih imen, in sicer v razdelku Posebnosti (str. 14; § 74–

76). Njihova posebnost je ta, da lahko v skladenjskih zvezah nastopajo v treh

različnih oblikah, iz česar izhajajo tudi tri različna določila o zapisovanju njihove

začetnice:32

a) če ima predložno ime ob sebi samostalniško jedro oziroma vrstno

poimenovanje, pišemo predložno sestavino z veliko začetnico, pri začetnici ostalih

sestavin pa se z ozirom na vrstno poimenovanje (očitno) ravnamo po določilu o

pisanju naselbinskih in nenaselbinskih imen: npr. To je vas Pri Treh Hišah; Grem

v vas Pri Treh Hišah; Stanujemo v ulici Pod Zidom;

b) če rabimo kot lastno ime samo nepredložni del, pišemo predložni del z malo

začetnico, sestavino, ki mu sledi, pa z veliko: Prihajam od Fare; Grem k Trem

Hišam;

c) če rabimo predložni in nepredložni del kot tvorjenko, to pišemo z veliko

začetnico: Prihajam iz Podzida/iz Zavode.

Ker gre za imena, v katerih so jedra samostalniških predložnih zvez izpuščena – s

čimer dobijo prilastki samostojno stavčno vlogo in sklonljivost – označuje

Dobrovoljčeva (2004, str. 141) pisanje njihove začetnice kot problematično.

32 Ta zaradi nazornejše razlage o rabi velike/male začetnice v danih poimenovanjih – kot jo uporabniku jezika podaja Slovenski pravopis 2001 – povzemamo po Dobrovoljčevi (2004, str. 14).

27

5.4.2.2 Zemljepisna imena v starejših normativnih priročnikih

Slovenski pravopis 1899

Prvi slovenski pravopis še ne prinaša poimenovanja »zemljepisna imena«; ko že

skoraj potrdimo domnevo, da zanje sploh ne pozna kakršnega koli termina, v §

582 zasledimo izraz »krajna imena«, ki nam da vedeti, da temu le ni bilo tako. Z

ozirom dejstvo, da v Levčevem priročniku zaman iščemo opredelitev teh imen, je

lahko tedanji uporabnik jezika o tem, kaj obravnavani sistem lastnih imen sploh

zaobjema, sklepal zgolj iz zgledov k posameznim določilom, ki so se nanje

nanašala. Pomembna opazka pri tem pa je, da avtor posamezna načela o pisanju

začetnice krajnih imen obravnava v sklopu splošnega termina lastna imena, in ne

pod samostojnim poglavjem, kot je to značilno za današnjo normo; uporabnik

jezika je moral torej tudi o tem, katera določila se pravzaprav nanašajo nanje,

sklepati zgolj iz podanih zgledov. Pravili, ki se z ozirom na te navezujeta na

tovrstna imena, obravnavata pisanje njihove začetnice glede na število sestavnih

delov lastnega imena; Levec namreč ločeno predstavlja lastna imena, zložena iz

dveh, in lastna imena, zložena iz treh ali več besed;33 kljub temu pa med

omenjenima skupinama imen odkrivamo stičišče, ki se skriva v dejstvu, da Levec

veliko začetnico neprve sestavine obeh posredno določa z vidika lastno- oziroma

občnoimenskosti neprve sestavine, pri čemer pridevnik kot prva sestavina opravlja

zgolj vlogo razločevanja.

Zemljepisno ime, zloženo iz dveh besed

Drugo sestavino dvobesednega zemljepisnega oziroma krajnega imena, zloženega

iz pridevnika in samostalnika, Levec piše z veliko začetnico le, če je samostalnik

že sam zase lastno ime, pridevnik ob njem pa se mu pristavlja zgolj v funkciji

razločevanja (Koroška Bela, Bohinjska Bistrica, Slovenj Gradec, Velike Lašiče,34

Škofja Loka, Mala Nedelja, Stara Vrhnika, Veliki Otok, Zgornje Gorje, Malo

33 Slednjo Levčevo potezo opredeljujemo z vidika današnje norme kot povsem nepotrebno, saj bi avtor lahko oboja pravzaprav obravnaval pod večbesednimi lastnimi imeni. Obenem je zanimivo dejstvo, da tudi občno- oziroma lastnoimenskost neprvih sestavin večbesednega zemljepisnega (krajnega) lastnega imena obravnavava v ločenih paragrafih. 34 Omenjeni zgled je v današnji normi znan pod imenom Velike Lašče.

28

Ubeljsko, Rimske Toplice, Sveti Frančišek, Šent Jernej itd.) Enako velja za

prevzeta zemljepisna imena (npr. Spodnja Avstrija, Južna Amerika, Mala Azija,

Vzhodna Indija).

V nasprotnem primeru, tj. kadar samostalnik sam po sebi ni lastno, temveč občno

ime, določa veliko začetnico zgolj pridevniku kot prvemu delu zemljepisnega

imena (Novo mesto, Laški trg, Dolenja vas, Kranjska gora, Staro selo, Gornji

grad, Dobro polje, Zidani most, Mirna peč, Črni vrh, Volčji potok, Slovenske

gorice, Koblja glava, Poljanska dolina, Črno morje, Tržaški zaliv, Dunajska

cesta, Bohinjsko jezero, Ravni dol, Hudi konec, Zlati rep (vas), Ogrsko nižavje,

Triglavsko pogorje itd.) (str. 84; § 577). Ob slednjih zgledih je uporabniku jezika

prinesel tudi daljši seznam občnih besed, ki so se kot druga sestavina

dvobesednega zemljepisnega imena pisala z malo začetnico (mesto, trg, vas, gora,

selo, grad, polje, most, peč, vrh, potok, gorice, glava, dolina, morje, zaliv, cesta,

jezero, dol, konec, rep, nižavje, pogorje itd.) (str. 85; § 577); pri tem svojega

bralca opozarja, da v tako zloženih imenih šele pridevnik in samostalnik skupaj

predstavljata lastno ime.

Ker Levec ne razlikuje današnje kategorizacije zemljepisnih imen, lahko opazimo,

da v okviru navedenih določil navaja tako naselbinska kot nenaselbinska

zemljepisna lastna imena. Posledica nerazlikovanja med omenjenima

kategorijama se kaže v začetnici neprve sestavine določenih zgledov, ki je v

očitnem neskladju z današnjo pravopisno normo (npr. Kranjska gora, Mirna peč,

Zidani most, Gornji grad, Volčji potok, Črni vrh).

Da bi uporabniku jezika pomagal ovreči dvom o lastno- oziroma občnoimenskosti

neprve sestavine, mu Levec posreduje dodatno merilo (str. 85; § 578) za

presojanje njene začetnice. To je temeljilo na jezikovni rabi med prebivalci

določenega zemljepisnega območja, kar pomeni, da je neprvo sestavino

dvobesednega zemljepisnega imena obravnaval kot lastnoimensko samo tedaj,

kadar se je ta med temi prebivalci tudi sama zase rabila kot lastno ime. Svojo

»teorijo« ponazarja z zgledoma Mala Pristava : Sinja gorica, kjer so v prvem

primeru ljudje v jezikovni rabi izpuščali prvo sestavino imena in govorili: Grem

na Pristavo, kar je kazalo na lastnoimenskost druge sestavine, medtem ko pri

29

zgledu Sinja gorica med prebivalci dotičnega kraja ni bila v navadi samostalniška

raba imena, temveč vselej raba obeh delov skupaj.

Z vidika uporabnika jezika ocenjujemo Levčevo metodo utemeljevanja velike

začetnice kot skrajno problematično, saj je z njo od uporabnika pravzaprav

pričakoval poznavanje krajevne rabe vseh dvobesednih zemljepisnih imen, kar pa

je seveda nemogoče.

Zemljepisno ime, zloženo iz treh ali več besed

Za zemljepisno oziroma »krajno ime«, zloženo iz treh ali več besed, postavi

Levec določilo (str. 85–86; § 580–581), da se pišejo z veliko začetnico zgolj tiste

neprve sestavine takega imena, ki so že same po sebi lastna imena (pri Devici

Mariji v Puščavi, pri Devici Mariji v Polju, pri Mariji Pomočnici na Brezjah, Sv.

Juri ob Taboru, Sv. Jošt na Kozjaku, Sv. Juri na Ščavnici, Sv. Juri v Slovenskih

goricah, Sv. Marjeta na Dravskem polju, Št. Pavel v Savinjski dolini), medtem ko

se v primeru, da je v tako zloženem zemljepisnem imenu združenih več imen, ki

so sama zase občna, piše z veliko začetnico le prva sestavina: Pri debelih lipah,

Pri treh farah, Št. Juri ob južni železnici ipd. Slednji zgledi kažejo na to, da je že

Levec posredno uveljavil določilo za pisanje predložnih naselbinskih imen, pri

čemer z vidika sodobne pravopisne norme prinaša zanje le eno različico rabe

velike začetnice, v kateri le-to dodeljuje predlogu.

Če smo pozorni, lahko opazimo, da Levec določilo o pisanju tro- ali večbesednih

imen z lastnomenskimi neprvimi sestavinami ponazarja zgolj z zgledi, ki

zaznamujejo kraje, imenovane po raznih svetnikih; slednja poimenovanja v

nasprotju z današnjo normo nedvomno še posebej izpostavlja, saj jih obravnava

kar v sklopu sedmih paragrafov (str. 86–87; § 582–587). Temelj teh predstavlja

dejstvo, da so začeli nekateri pisatelji odreveneli pridevnik Šent (skrajšano Š

oziroma Šv.),35 ki ga ima ob sebi sicer mnogo svetniških krajevnih imen (Šent

Andrež, Šent Janž, Šent Jernej, Šent Juri, Šent Lenart, Šent Peter, Šent Vid,

Škocijan, Šmaver, Šmarjeta, Šmarije, Šmartin, Šmihel, Štebenj, Števerjan, Šturje 35 Kadar je pridevnik Šent spojen z lastnim imenom (Škocijan, Šmarna gora, Šmarije, Šmartin, Šenčur itd.), obstaja v skrajšani obliki kot Š (iz sanctus), skrajšano obliko Šv. pa Levec predpisuje samostojno rabljenemu pridevniku Šent (npr. Št. Vid).

30

itd.),36 izpodrivati z izrazom Sveti (skrajšano Sv.), pri čemer Levec uporabnika

jezika izrecno opozarja na pomembnost ločevanja med njima; razlikovanje med

njima zopet utemeljuje z dejansko rabo teh med ljudmi (Bil sem v Šent Vidu (nad

Ljubljano), a ne pri Svetem Vidu (nad Cerknico). Šent Lenart je na Kranjskem,

Sveti Lenart pa na Štajerskem; Šent Jakob je ob Savi, Sveti Jakob pa nad Škofjo

Loko; Šmarjeta je na Dolenjskem, Sveta Marjeta pa pod Ptujem); iz zgledov je

namreč razvidno, da sta izraza ljudem pravzaprav predstavljala ločnico med

dvema različnima krajema. Levec loči tudi primere, ko sta za isti kraj v splošni

rabi obe različici pridevnikov, Šent in Sveti (npr.: Gremo na božjo pot k Šent Joštu

oziroma k Svetemu Joštu).37

V slovarskem delu pravopisa je Levec bolj »skop« z zemljepisnimi

lastnoimenskimi iztočnicami, saj zabeleži le tu pa tam kakšno (npr. Atos, Dunaj,

Pariz, Postojna, Prečna, Žalec).

Slovenski pravopis 1920

Tudi Breznikov pravopis ne prinaša kakršne koli opredelitve ali klasifikacije

zemljepisnih lastnih imen, prav tako še ni sledu o današnjih terminih teh imen,

temveč se vanj prenesejo že znana krajna imena iz Levčevega pravopisa.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da obravnavani priročnik ne prinese veliko novosti

na področju zemljepisnih imen, so te vendarle opazne. Prva je povezana ravno s

terminom »krajna imena«. Slednji namreč dobi v primerjavi z Levčevim

pravopisom – kjer je deležen zgolj omembe znotraj enega določila – večjo

veljavo, tj. vlogo samostojnega razdelka v sklopu sestavljenih oziroma

večbesednih lastnih imen, s tem pa stopijo v veljavo tudi določila o rabi velike

oziroma male začetnice, zdaj eksplicitno vezana samo na krajna imena. Ta so v

36 Levcu je bila ta različica pridevnika očitno ljubša od Sveti, saj jo označi kot »častitljivo besedo« (str. 86; § 583). 37 Avtor prvega slovenskega pravopisa prav tako opozarja na ločevanje med izrazoma Šv./Sv. in šv./sv., pri čemer tako kot danes predpisuje (str. 86; § 588), da s prvima različicama okrajšav zaznamujemo dotične kraje (Št. Vid, Št. Lenart, Št. Jakob, Sv. Frančišek, Sv. Ana itd.), z ostalima dvema, pisanima z malo začetnico, pa svetnike (št. Peter, sv. Vid, sv. Lenart , sv. Jakob, sv. Frančišek). Sv. Trije kralji tako na primer predstavljajo kraj na Notranjskem, sv. Trije kralji pa dotične tri svetnike.

31

svojem bistvu z nekaj dopolnitvami pravzaprav identična Levčevim; očitno

razliko je opaziti predvsem pri zgledih, ki določila ponazarjajo. Breznikov

priročnik namreč prinese dokaj večji nabor, predvsem dvodelnih zemljepisnih

imen, pri čemer je zaznati po več zgledov z isto neprvo sestavino. Novi zgledi

dvobesednih krajnih imen, zloženih iz pridevnika in lastnoimenskega

samostalnika, so: Ilirska Bistrica, Slovenska Bistrica, Kamniška Bistrica (reka),

Tržiška Bistrica (reka), Bela Krajina, Suha Krajina, Bohinjska Bela, Banja Loka,

Nemška Loka, Stara Loka, Velika Loka, Mala Loka, Nova Oslica, Stara Oslica,

Spodnja Idrija, Velika Nedelja, Mali Otok, Zgornja Avstrija, Mala Azija, Prednja

Azija, Zahodna Indija, Prednja Indija, Velika Britanija, Velika Tatra, Mala Tatra,

Visoke Ture, Nizke Ture, Zahodni Karpati, Mali Karpati, Beli Karpati, Gozdni

Karpati, Tržaški Kras, Dinarski Kras, Osrednje Alpe, Avstralske Alpe, Kranjski

Snežnik, Moravska Ostrava, Poljska Ostrava, Velika Kaniža, Mlada Boleslava,

Nova Fundlandija, Nova Zelandija (str. 1–2; § 2); novi zgledi dvobesednih

zemljepisnih imen z občnoimensko neprvo sestavino38 pa: Bela cerkev, Nova

cerkev, Sladka gora, Kranjska gora, Šenturška gora, Šentvidska gora (na

Goriškem), Žalostna gora, Sveta gora, Kamna gorica, Gospa sveta, Zlato polje,

Babno polje, Velo polje, Pusto polje, Krvavi potok, Beli potok, Črni potok, Stari

grad, Mali grad, Volčji grad, Štepanja vas, Dolenja vas, Gorenja vas, Nova vas,

Zdenska vas, Krška vas, Radohova vas, Sinča vas, Dobrla ves, Lipalja ves,

Kotmara ves, Slovenska ves, Bela peč, Debela peč, Vranja peč, Strelčeva peč,

Stari trg (pri Ložu), Stari trg (pri Poljanah), Nadanje selo, Četena ravan, Martinj

vrh, Mrzli vrh, Sinji vrh, Vinji vrh, Martinj hrib, Lisičja jama, Volčja jama, Veliki

dol, Hudi log, Zali log, Mrzla draga, Suhi plaz, Črna prst, Trnovski les, Bovška

vrata, Zedinjene države, Zlati rog, Železna vrata (pri Ršavi), Skalne gore, Sinje

gore (v Avstraliji), Zeleni rt, Jadransko morje, Rdeče morje, Vzhodno morje, Belo

morje, Ledeno morje, Veliki ocean, Tihi ocean, Indijski ocean, Češka grmada,

Sudetsko gorstvo, Češko sredogorje, Nemško sredogorje, Francosko sredogorje,

Hanaško višavje, Erdeljsko višavje, Dinarske planine, Savinjske planine,

38 Iz podanih zgledov ni povsod razvidno, ali gre za današnje naselbinsko ali nenaselbinsko zemljepisno ime.

32

Kamniške planine, Julijske planine, Balkanski polotok, Apeninski polotok,

Dunajska kotlina, Črna gora, Veliki voz (ozvezdje)39 (str. 2–3; § 3).

V primerjavi z Levcem Breznik ne prinaša več seznama občnih besed, ki naj bi se

kot neprva sestavina dvobesednega krajnega imena pisale z malo začetnico,

temveč uporabniku jezika prepušča, da jih sam razbere iz podanih zgledov.

Dodatno pa določa (str. 3; § 3), da se po principu tovrstnih zemljepisnih imen

pišejo tudi »imena ulic, cest, predmestij, jezer, planot, dolin itd.« (Gosposka ulica,

Gosposvetska cesta, Ljubljansko barje, Dravsko polje, Mursko polje, Ziljska

dolina, Postojnska jama, Škocijanske jame, Reški zaliv, Cerkniško jezero).

Iz istih razlogov kot pri Levcu so glede na današnjo pravopisno normo (kadar gre

za naselbinsko ime) tudi pri Brezniku v nekaterih zgoraj podanih zgledih prisotna

odstopanja v začetnici neprve sestavine dvobesednega zemljepisnega imena (npr.:

Bela Krajina, Bela cerkev, Kamna gorica, Kranjska gora, Gospa sveta, Babno

polje, Zali log). Prav tako opažamo, da Breznik ohranja Levčevo merilo za

utemeljevanje lastnoimenskosti neprve sestavine dvobesednega krajnega imena

(str. 3–4; § 4), vendar ga za razliko od svojega predhodnika obravnava v

posebnem razdelku »Opomnja«, kjer uporabnika jezika posebej opozarja, da se

velja omenjenega merila posluževati le pri domačih krajnih imena. Kot zglede

jezikovne rabe takih zemljepisnih imen navaja: Grem na Belo, Bistrico, v Loko, na

Otok : Grem v Zlato polje, v Višnjo goro, na Vranjo peč, v Volčji potok, Loški

potok ipd.

Tudi v sklopu svetniških krajnih imen prevzame Breznikov pravopisni priročnik

večino Levčevih določil o pisanju njihove začetnice, kot noviteto pa uveljavlja t.

i. »tujo in domačo različico pridevnika »Šent«, spojenega z lastnim imenom (str.

5; § 6); pod prvo pojmuje skrajšano obliko njegovega zapisa (npr. Št. Vid nad

Ljubljano, Št. Janž), pod drugo pa njegov zapis v »celi obliki« (Šentvid, Šentjanž).

Z novim določilom postaneta tako obliki Šent Vid in Šent Janž (s !) označeni kot

napačni. Kot nove zglede skrajšanega pridevnika Šent (Š), spojenega z lastnim

39 Ime ozvezdja, kot ene izmed podskupin današnje kategorije nenaselbinskih zemljepisnih imen, se s tem pravopisnim priročnikom uveljavi prvič.

33

imenom, navaja: Štandrež, Štanijel, Škabrijel (gora), Šenklavž (v Ljubljani),

Šenpas, Šmartno.

Pravilo za pisanje krajnih imen, sestavljenih iz treh ali več besed, Breznik

nekoliko dopolni, in sicer z omembo, da se v neprvih sestavinah teh imen pišejo

ob občnih imenih z malo začetnico tudi »druge besede«, s čimer po vsej

verjetnosti misli na neprve predloge. Doda tudi nove zglede tako zloženih

zemljepisnih imen (Dunajsko Novo mesto, Bohinjska Srednja vas ali Srednja vas v

Bohinju, Sv. Marjeta na Dravskem polju, Sv. Jurij v Slovenskih goricah) (str. 4; §

5), med katerimi pa ni zaznati več predložnih naselbinskih imen.

Povsem na novo pa Breznik uveljavi določilo (str. 4; § 4), s katerim uporabniku

jezika prepoveduje pisanje večbesednih krajnih imen skupaj (Krškavas, Hudilog,

Št. Vidskagora, Sinčaves, Dobrlaves, Opatjeselo itd.).

Medtem ko avtor druge pravopisne izdaje v sklopu pravopisnih pravil prinaša kar

zajetno »zalogo« krajnih imen, je v slovarskem delu z njimi zelo skromen, celo

skromnejši od Levca – zabeleži namreč le tri iztočnice tovrstnih imen: Bela

Krajina, Grintovec, Pariz.

Slovenski pravopis 1935

Breznik-Ramovšev pravopis prinaša terminološko novost, v okviru katere za

današnja zemljepisna imena vpelje termin »krajevna imena« (str. VII; § 2).

Določila o rabi velike/male začetnice neprvih sestavin teh imen ostajajo v osnovi

identična tistim iz predhodnih pravopisnih izdaj, s tem da novi pravopisni

priročnik ukine Levčev in Breznikov način utemeljevanja lastnoimenskosti neprve

sestavine dvobesednega krajevnega imena; slednja pravopisna poteza pa je bila z

vidika tedanjega uporabnika jezika seveda več kot dobrodošla.

V sklopu pravopisnih pravil avtorja odpravita tudi določilo, ki prepoveduje

pisanje sestavljenih krajevnih imen skupaj; izpostavljanje omenjenega določila se

nam je tako ali tako zdelo nepotrebno.

34

Opažamo, da je Breznik-Ramovšev pravopis v nasprotju s prejšnjim skromen z

novimi zgledi k podanim določilom; doda namreč le nekaj dvobesednih krajevnih

lastnih imen: Nemški Gradec, Polhov Gradec, Železna Kapla, Težka voda,

Jadransko morje. Razlike v zgledih so opaznejše v slovarskem delu pravopisa, ki

prinaša dokaj večji niz zemljepisnih lastnih imen kot prejšnji, na primer:

Ajdovščina, Afrika, Alpe, Amazonka, Apenini; Avstralija, Avstrija, Blejsko jezero,

Grosuplje, Gospa Sveta,40 Haloze, Kalifornija, Kanarski otoki, Kolpa,

Ljubljansko polje, Malta, Metlika, New York, Prekmurje, Topolščica, Triglav,

Združene države, Mars,41 Jupiter. Med njimi so prvič uveljavljena tudi

nadomestna zemljepisna imena: Novi svet.

Slovenski pravopis 1950

Slovenski pravopis z letnico 1950 sicer ohrani termin »krajevna imena«, vendar

postanejo ta prvič po Levčevi pravopisni izdaji obravnavana pod povsem

samostojnim poglavjem in tako razmejena od osebnih in stvarnih lastnih imen.

Nova pravopisna izdaja prinaša tudi dolgo pričakovano opredelitev tovrstnih

imen, po kateri krajevna imena zaznamujejo določene »kraje, vode, gore,

pokrajine, celine, zvezde in svetovja« (Vrba, Laško, Celje, Savinja, Drava,

Jadran, Triglav, Pohorje, Slovenija, Koroško, Jugoslavija, Evropa, Danica,

Zemlja, Sonce, Golosevci itd.) (str. 14, § 15).42

Pride tudi do terminološke novosti, s katero mislimo na uvedbo termina »občna

krajevna imena« (str. 15; § 15); z njim priročnik zaznamuje imena, ki pomenijo

zgolj »vrsto določenega kraja«, zaradi česar jih kot take veleva pisati z malo

začetnico (vas, trg, mesto, potok, reka, voda, jezero, log, dolina, gora, planina,

hrib, morje, vrh, dol, ravan itd.); ob tem pa svojega bralca posebej opozarja, da v

primeru, kadar dobi kraj ime iz take občne besede, postane ta lastno ime in se piše

z veliko začetnico (Potok, Planina, Dol, Dolina, Gora, Hrib, Log, Gorica, Polje,

40 V nasprotju s prejšnjo pravopisno izdajo prisojata avtorja obravnavanega priročnika neprvi sestavini danega zgleda lastnoimenskost, ki je za ta primer v veljavi tudi danes. 41 S tem pravopisnim priročnikom se imena planetov sploh prvič uveljavijo – tako v slovarskem delu pravopisa kot tudi v sklopu pravopisnih pravil, kjer zglede teh pr