UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO- POSLOVNA FAKULTETA

Delo diplomskega projekta

VLOGA POSLOVNE ETIKE PRI ZAGOTAVLJANJU DRUŽBENO

ODGOVORNEGA RAVNANJA PODJETJA

Avgust, 2018 Anja Cvetko

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

Delo diplomskega projekta

VLOGA POSLOVNE ETIKE PRI ZAGOTAVLJANJU DRUŽBENO

ODGOVORNEGA RAVNANJA PODJETJA

The role of business ethics in socially responsible behavior in companies

Kandidatka: Anja Cvetko

Študijski program: Ekonomske in poslovne vede

Študijska usmeritev: Management in organizacija poslovanja

Mentor: dr. Vojko Potočan

Jezikovno pregledal/a: mag. Tadej Ian

Študijsko leto: 2017/2018

Maribor, 2018

ZAHVALA Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali v vseh uspešno opravljenih študijskih letih, še

posebej pa profesorju dr. Vojko Potočanu, ki mi je pomagal pri nastajanju tega

diplomskega dela.

POVZETEK Diplomska naloga obravnava povezavo poslovne etike in družbene odgovornosti, ki bosta

osrednji področji delovanja sodobnih podjetij. V okviru tega bomo podrobneje preučili

teoretična izhodišča za obravnavo etike, kako ta vpliva na družbeno odgovornost in na

poslovanje podjetja na splošno. Osrednji namen naloge je preučiti, kako lahko s poslovno

etiko vplivamo na izboljšanje družbene odgovornosti delovanja podjetij. Zato bomo v

praktičnem delu opravili analizo študije primerov izbranih podjetij za preučitev

zastavljenih ciljev. Nalogo bomo zaključili z oblikovanjem možnih predlogov za

izboljšanje družbene odgovornosti podjetij.

Sodobna družba pričakuje, da bodo podjetja sposobna z etičnimi odločitvami delovati ne

samo za ustvarjanje dobička, temveč da bodo z svojimi dejanji delovala v dobro družbe

in okolja. V nalogi smo ugotovili, da sta etičnost in družbena odgovornost ključni

konkurenčni prednosti uspešnih podjetij. Še več. Podjetja, ki tako delujejo, imajo večji

ugled v družbi ter so praviloma tudi finančno uspešnejša.

Ključne besede: etika, poslovna etika, družbena odgovornost, morala, okoljska

odgovornost, ekonomska odgovornost.

ABSTRACT The bachelor’s thesis deals with the connection of the business ethics and social

responsibility which will be the central fields of the operations of the modern companies.

Within the framework of this, we will study in more detail the theoretical starting points

for the discussion about the ethics and how the ethics influences the social responsibility

and the business conduct in general. The central purpose of the thesis is to study how we

can influence the improvement of the social responsibility of the operations of the

companies by the business ethics. Therefore, we will perform the analysis of the case

studies of the selected companies in the practical part in order to study the set objectives.

We will conclude the thesis by forming possible proposals for the improvement of the

social responsibility of the companies.

The modern society expects the companies to be competent to operate with ethical

decisions not only in the direction of creating profits but also to perform such actions

which are in the benefit of the society and the environment. In the thesis, we ascertained

that the ethics and the social responsibility are the essential competitive advantages of the

successful companies. Even more, the companies which operate in this manner are more

respected in the society and are usually more successful also financially.

Keywords: ethics, business ethics, social responsibility, moral, environmental

responsibility, economic responsibility.

i

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................ 1

1.1 Opis področja in opredelitev problema .........................................................................1

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave ..................................................................................2

1.3 Predpostavke in omejitve ..............................................................................................3

1.4 Predvidene metode raziskovanja ...................................................................................3

2 POSLOVNA ETIKA .............................................................................................. 5

2.1 Opredelitev temeljnih pojmov obravnave etike ..................................................................5

2.2. Poslovna etika .....................................................................................................................8

2.3 Viri poslovne etike ............................................................................................................. 12

2.4 Vloga poslovne etike v poslovanju .................................................................................... 16

3 DRUŽBENA ODGOVORNOST ............................................................................ 22

3.1 Opredelitev družbene odgovornosti ................................................................................. 22

3.2 Ravni družbene odgovornosti ........................................................................................... 25

3.3 Povezava etike in družbene odgovornosti ........................................................................ 27

4. OBRAVNAVA PRIMEROV DRUŽBENO ODGOVORNEGA RAVNANJA .................... 29

4.1 Prestavitev izhodišč za obravnavo .................................................................................... 29

4.3 Obravnava primerov in predstavitev rezultatov ............................................................... 32

4.4 Predlogi za izboljšanje družbene odgovornosti ................................................................ 37

5 SKLEP .................................................................................................................. 40

5.1 Temeljne ugotovitve ......................................................................................................... 40

5.2 Odprti problemi ................................................................................................................. 41

6 SEZNAM UPORABLJENIH VIROV IN LITERATURE ................................................... 43

ii

KAZALO SLIK

SLIKA 1: ETIKA IN ZAKONI 15 SLIKA 2: DIMENZIJE DRUŽBENE ODGOVORNOSTI 25 SLIKA 3: LOGOTIP PODJETJA SKAZA 29 SLIKA 4: LOGOTIP PODJETJA KRKA D.D. 30 SLIKA 5: LOGOTIP PODJETJA APPLE 31 SLIKA 6: LOGOTIP PODJETJA PHILIPS 32 SLIKA 7: ZAPOSLENOST ŽENSK V APPLU 35 SLIKA 8: KROŽNICA LINEARNE EKONOMIJE 36

KAZALO TABEL TABELA 1: ANALIZA KRITERIJEV DRUŽBENO ODGOVORNEGA RAVNANJA

OBRAVNAVANIH PODJETIJ ........................................................................................................ 34

1

1 UVOD

1.1 Opis področja in opredelitev problema

Etika in družbena odgovornost podjetij predstavljata danes čedalje pomembnejšo

smernico poslovanja podjetij ter igrata pomembno vlogo v družbi. Lahko pa jih podjetje

uporabi tudi kot pomembno konkurenčno prednost pri svojem delovanju na sodobnem

trgu. Z etičnimi odločitvami in dilemami se danes srečujemo skoraj na vsakem koraku,

bodisi v vsakdanjem življenju na zasebnem ali poslovnem področju. Sprašujemo se, kaj

je prav in kaj je narobe ter kako delovati v dobro vseh. V poslovnem svetu etiko odražajo

vsakodnevne odločitve, dileme ter ravnanja managementa. Najsplošneje lahko sklepamo,

da etika usmerja vedenje in ravnanje ljudi. V poslovnem svetu to vedenje in ravnanje

obsega notranje udeležence in tudi vse zunanje udeležene ter njihove interese. Vsi ti

interesi imajo različna pričakovanja, želje ter potrebe, ki izhajajo iz posameznih vrednot

udeležencev.

Podjetja danes ne morejo biti uspešna brez upoštevanja svojega ožjega okolja – tako

notranjega kot zunanjega. Družba in udeleženci pričakujejo, da bodo podjetja delovala

etično in predvsem v dobro vseh deležnikov. Podjetja morajo torej znati odgovoriti na

vprašanje, kako s svojim delovanjem ravnati »pravilno« oziroma etično ter kako s svojim

delovanjem prispevati k kakovostnejšemu življenju širše družbe, torej biti družbeno

odgovorni. Gre torej predvsem za iskanje idej, kako lahko podjetja v povezavi z naravno

vpetostjo v okolje postanejo uspešnejša, izboljšajo kakovost življenja svojih zaposlenih,

širše lokalne skupnosti ter družbe ob hkratnem zadovoljevanju glavnih interesov

lastnikov.

V diplomskem delu bom skušala predstaviti zgoraj navedene smernice in povezave etike

in družbene odgovornosti. Preučila bom torej, kako etika in etično delovanje vplivata na

udejstvovanje družbeno odgovornih aktivnosti v podjetjih. Raziskovala bom povezavo

med etiko in družbeno odgovornostjo podjetja ter se ukvarjala tudi z vprašanjem, kako z

etičnimi odločitvami in ravnanjem, torej z etiko povečati družbeno odgovorno ravnanje

podjetij.

2

Diplomsko delo sestavljajo trije deli. V prvem delu bom teoretično opredelila pojem

etike. Najprej bom opisala pojma etike in morale in jih povezala s strokovnimi

opredelitvami. Prav tako bom opisala tudi vire etike. Sledi teoretična obravnava pojma

poslovne etike ter predstavitev njene vloge v poslovanju. V drugem delu diplomskega

dela bom teoretično predstavila pomen termina družbene odgovornosti ter predstavila

posamezna področja udejstvovanja družbene odgovornosti, katere podjetja vključujejo v

svoje delovanje. Prav tako bom preučila povezavo poslovne etike in družbene

odgovornega ravnanja podjetij. V tretjem raziskovalnem delu bom raziskovala vpliv etike

na družbeno odgovorno delovanje podjetij. Ta vpliv bom prikazala z obravnavo študije

primerov, kjer bom med seboj primerjala in analizirala štiri podjetja. Izbrana podjetja

bom analizirala na podlagi izbranih dejavnikov družbeno odgovornega ravnanja.

Diplomsko delo bom zaključila z interpretacijo in predstavitvijo ključnih ugotovitev o

vplivu etike in družbene odgovornosti ter kako z etičnostjo povečati družbeno odgovorno

ravnanje podjetij.

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave

Namen diplomskega dela je ugotoviti, kako etika vpliva na družbeno odgovorno ravnanje

podjetij. V tem okviru bom najprej preučila povezavo med etiko in družbeno

odgovornostjo. Sledi obravnava, kako z etiko in etičnim ravnanjem ter etičnimi

odločitvami povečati družbeno odgovornost.

Cilji, ki jih bomo preučili v nalogi, so naslednji:

- teoretično opredeliti osrednje pojme obravnave etike in družbene odgovornosti,

- predstaviti vire poslovne etike,

- pojasniti, kako poslovna etika vpliva na poslovanje,

- predstaviti področja delovanja podjetja v okviru družbene odgovornosti,

- analizirati dva primera podjetij družbenega delovanja z domačega trga,

- analizirati dva primera družbenega delovanja tujih podjetij,

- podati predloge za povečanje družbene odgovornosti podjetij,

3

- preučiti, kako etika vpliva na družbeno odgovorno ravnanje podjetij,

- razložiti, kako lahko z etičnostjo povečamo družbeno odgovornost podjetij.

V diplomskem delu bomo preučili tudi niz raziskovalnih vprašanj, in sicer:

RV1: Ali sta etika in družbena odgovornost podjetij povezani?

RV2: Ali lahko etične odločitve in dileme vplivajo na družbeno odgovorno ravnanje

podjetij?

RV3: Ali družbena odgovornost vpliva na delovanje podjetij?

1.3 Predpostavke in omejitve

Predpostavljamo, da sta poslovna etika in družbena odgovornost podjetij glavni

konkurenčni prednosti podjetij. Prav tako predpostavljamo, da sta etika in družbena

odgovornost povezani, se pogojujeta. Predpostavljamo tudi, da so podjetja, ki ravnajo

etično ter so družbeno odgovorna, uspešnejša od tistih, ki tega ne počnejo.

Omejitve, ki omejujejo pisanje diplomskega dela, so predvsem to, da se pri študiji primera

opredelimo in izhajamo iz štirih primerov podjetja. Omeniti velja tudi, da se učinki etike

in družbeno odgovornih aktivnosti v poslovanju ne kažejo takoj, ampak šele po

določenem časovnem obdobju. Prav tako etika ni v vseh organizacijah in kulturah

prisotna v enaki meri.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

Diplomska naloga bo torej sestavljena iz teoretičnega in raziskovalnega dela. V

teoretičnem delu bom preučevala teorije, pojme in ugotovljena dejstva. To pomeni, da

bom uporabila deskriptiven pristop, s katerim bom opisala stanje, ki ga bom preučevala.

V teoretičnem delu bomo uporabili tudi postopek kompilacije, s katerim bomo predstavili

pojme, temelječe na znanstvenih spoznanjih.

4

V raziskovalnem delu bom uporabila kvantitativen pristop, s katerim bom primerjala

delovanje različnih podjetij. Analizirali bomo že obstoječe podatke, jih med seboj

primerjali ter v zaključku prišli do končnih spoznanj, ki jih bomo povzeli v ključne

ugotovitve.

5

2 POSLOVNA ETIKA

2.1 Opredelitev temeljnih pojmov obravnave etike

Etiko lahko najsplošneje definiramo kot skupek ved, ki se ukvarja s preučevanjem

dobrega in zla (Jelovac, 1997). Vse pogosteje se srečujemo z vprašanji, kaj je dobro ali

slabo oziroma moralno. Da bi lažje razumeli etična vprašanja, moramo dodobra poznati

pojem etike ter z njo povezane pojme filozofije in morale.

Etika, morala in filozofija

Literatura (Kalacun, 2001) navaja, da moramo najprej preučiti filozofijo, če želimo

razumeti etiko, saj je slednja veda, ki je nastala iz filozofije. Beseda filozofija tako izhaja

iz stare grščine in predstavlja skovanko, sestavljeno iz glagola filein, ki pomeni imeti rad,

biti prijatelj, hrepeneti, in samostalnika sophia, ki pomeni modrost. Iz tega sledi, da

filozofija v etimološkem korenu pomeni neko ljubezen do modrosti, hrepenenje po

znanju, resnicoljubnost. Prvi mislec, ki je v zgodovini filozofije to besedo uporabil v

omejenem pomenu, je bil znani Pitagora (Jelovac, 1997, str. 9).

Skozi stoletja nam je pojem filozofija dal kar nekaj uporabnih definicij, ki so si lahko med

seboj zelo različne ali druge, ki so si zelo podobne. Med vsemi številnimi obstoječimi

definicijami pojma filozofija bi lahko omenili naslednjo: filozofija je celosten,

racionalno-diskurziven in kritično naravnan nazor o biti vsega bivajočega. V bistvu je

filozofija neka vizija sveta, vendar ni nikakršen čutni pogled, temveč duhovni oz. umni

pogled na svet. Predstavlja torej umno vizijo sveta kot celote (povzeto po Jelovac, 2000).

Filozofija je racionalno raziskovanje resnic in principov bivanja, vednosti in obnašanja –

je veda, ki odgovarja na ključna vprašanja človeka in sveta, družbe in posameznika.

Filozofija (gr. ljubezen do modrosti) je temeljno prizadevanje človeka za miselno razlago,

preverjanje samega sebe, za snovanje lastnega bistva in sveta (Tavčar, 2008, str. 39).

6

Za nadaljnje raziskovanje pojmov moramo natančno definirati pojma morale in etike, ki

ju posamezni avtorji tudi enačijo (Webster, 1994 povzeto po Sruk, 1999).

Morala (iz lat. mos- običaji in moralis- nraven) je skupek predpisov, norm, vrednot,

idealov ipd., ki so določeni s posebno notranjo, subjektivno sankcijo, katero subjekt,

oseba, posameznik uporablja sam na sebi zaradi morebitnega kršenja omenjenih

nravstvenih predpostavk. Morala je sama po sebi toliko učinkovita, kolikor bolj je

ponotranjena, kolikor bolj jo človek usvoji. Takšna morala je povsem avtonomna: slaba

vest dosti bolje nadzira in obvladuje kot kake sankcije zunanjih (pravnih, političnih)

dejavnikov. Ločimo dva osrednja tipa morale, kar zadeva splošno nravstveno naravnanost

in držo posameznika, sta avtonomija in heteronomija morale (Sruk, 1999).

Morala Beauchamp (1993 povzeto po Tavčar, 2008) je:

- družbena institucija, nabor predpisov, ki so značilni za člane posamezne kulture;

- nabor vodil po, katerih se naj ravna posameznik – kaj naj počne, da bo deloval skladno

z pričakovanimi normami obnašanja v posameznih družbi;

- morale se učimo od malih nog – »kaj naj« in »kaj naj ne«;

- morala označuje upoštevanje interesov drugih ljudi: interesi in moralnost se pogosto

skladajo, čeprav pogosto poslovna presoja navaja na drugačne poslovne odločitve kot

morala.

Webster (1994 povzeto po Tavčar, 2008) navaja:

- morala daje poudarek na splošno usvojenih navadah delovanja in vzornega življenja v

družbi ter na učinku za posameznika;

- etika poudarja poštenost in častivrednost poslovanja in pri tem uporabljenih metod,

predvsem v poklicih in poslovnem delovanju.

Dodatno Wicks (2003 povzeto po Glas, 2009) uvaja zanimivo razlikovanje med

omenjenima pojmoma. Morala, moralnost naj bi pomenila implicitne ali eksplicitne

norme, ki jih ljudje uporabljajo pri obnašanju v danem okviru. Pri tem jim ni treba

pozorno premišljati, saj je ravnanje, skladno z moralnimi normami, v splošnem sprejeto,

neprotislovno in pričakovano (npr. pomoč drugim, govorjenje resnice, disciplinirano

čakanje v vrsti).

7

S pojmom morala označujemo tisti specifično človeški fenomen, v katerem se izraža nek

način človeškega sobivanja, ki je sčasoma prešel v navado, običaj(nost), nrav(nost).

Morala predstavlja prostovoljno vdanost človeka običajem, ki se pojavljajo kot tradicija

v določeni skupnosti, kateri pripada in po katere načelih se privaja samoobvladovanju v

javnem in zasebnem življenju. Sama kategorizacija morale torej združuje v sebi več

raznovrstnih generičnih pojmov, poslovna morala pa je le eden od njih (Jelovac, 2000,

str. 88).

Za etiko rečemo, da je filozofska disciplina ali panoga, ki preučuje tematiko človeškega

hotenja in delovanja po principu dobrega in zlega, moralnega in nemoralnega. Etika je

teoretična veda o nravnosti, o pojavih in procesih, ki so moralno relevantni. Iz vidika dveh

temeljnih nalog, jo literatura razdeli na dve področji: na teoretično in na praktično

normativno etiko (Sruk, 1999).

Etiko Jelovac (2000, povzeto po Tavčar, 2008) opredeljuje kot:

- filozofsko vedo, ki preučuje, kako se človek obnaša v odnosu do drugih ljudi ter značaj,

ki ga ima do sebe iz vidika dobrega in zla;

- je veja filozofije, ki se prvovrstno ukvarja s teoretičnim preučevanjem in kritičnim

ocenjevanjem fenomena morale: preučuje človekovo moralo in predpise moralnega

vrednotenja in se ukvarja z razumevanjem smotrov, namenov, ciljev – smisla moralnega

obnašanja, delovanja in samozavedanja posameznikov, skupin in organizacij;

- je veda o morali, ne pa morala sama po sebi, saj preučuje teoretično pojasnjevanje in

kritično ocenjevanje (normiranje) izvora človeške moralnosti, preučevanjem osnovnih

kriterijev nravnega vrednotenja in razumevanja smotrov, ciljev in namenov, skratka

smisla človekovih moralnih pobud, ravnanja, obnašanja, značaja in delovanja.

Glas (2006, str. 158) izpostavlja, da je: »Etika ena od vej filozofije, ki se ukvarja z

vprašanjem blaginje ljudi. Želimo namreč svoje zmožnosti kot človeška bitja živeti dobro

v materialnem in duhovnem smislu, ravnati z drugimi spodobno.«

Kot ugotavljajo številni avtorji (Možina, in drugi, 2002), je etika interdisciplinarna veda,

ki se ukvarja s številnimi področji. Ločimo etiko managerjev kot posameznikov, pri kateri

presojamo, kakšne so njihove vrednote in kakšno je skladno z njimi njihovo ravnanje.

Sledi etika managementa, ki se nanaša na vse managerje v organizaciji. Presojamo,

8

katerih vrednot se držijo. Govorimo lahko tudi o etiki organizacije nasploh. To torej

pomeni, kako organizacija ravna ob vrednotah vseh ljudi, s katerimi je v stiku (sodelavci).

Poslovna etika preučuje donose organizacije v poslovanju s posamezniki in drugimi

organizacijami, kako le ta spoštuje prevladujoče vrednote v okolju. Govorimo lahko ne

nazadnje tudi o etiki družbe, s katero presojamo, kakšne vrednote so za njo pomembne

(Možina, in drugi, 2002, str. 208).

2.2. Poslovna etika

Literatura pravi, da sta ustrezna etika in morala v družbi, še posebej pa v poslovnem svetu

nujni, koristni in možni (Tavčar, 2008).

Pri pojavu poslovanja imamo v mislih predvsem tisto posebno obliko drže in načina

človeškega ravnanja oz. delovanja, pri katerem gre za smotrno organiziranje, racionalno

upravljanje in odgovorno doseganje ambicioznih gospodarskih ciljev, ki pa so realno

dosegljivi znotraj določenega in determiranega sistema (Jelovac 1997, str. 37).

Za managerje ter poslovne organizacije sta etika in morala zelo pomembni področji

poslovnega komuniciranja in vedenja. Velja, da sta pomembni sestavini politike

organizacije, zato lahko govorimo o tako imenovani etiki managementa oziroma poslovni

etiki. Slednja predstavlja eno od vej znotraj etike, ki se ukvarja s preučevanjem poslovne

morale.

Etika managementa preučuje moralo, načela moralnega delovanja in odločanja ter pravila

in standarde, ki jih manager potrebuje za etično odločanje. Morala managementa je nabor

normativnih vodil, ki vodi managerje pri odločanju. To so lahko kodeksi ter standardi, ki

povedo, kako naj manager ukrepa v določenih situacijah, npr. bodisi v primeru koristi,

pravice ali dolžnosti do samega sebe, zaposlenih in nazadnje do okolja in širše družbe.

Etika in morala managementa sta tako primarno vezani na organizacijo, zato lahko

govorimo o etiki in morali podjetja (Glas, 2006).

Etika obravnava tri področja delovanja in vedenja podjetja, in sicer: zunanje okolje

organizacije, organizacijo ter zaposlene (povzeto po Možina, Tavčar, Kneževic, 1995).

9

Kadar gre za zadeve, ki se nanašajo na zunanje okolje podjetja, mislimo predvsem na

povezave podjetja z deležniki podjetja in konkurenčnimi podjetji. V tem okviru lahko

govorimo tudi o tako imenovani družbeni odgovornosti managementa, ki zadeva odnose

z drugimi posamezniki, skupinami in organizacijami v okolju. Poslovna etika se nanaša

na zadeve, ki spadajo v področje notranjega okolja podjetja. Zadeva torej določitve in

delovanje vseh znotraj podjetja (sodelavcev). Poslovna etika obravnava tudi etiko

vodenja. Govorimo o razmerju managerjev z drugimi sodelavci. Managerji ciljev podjetja

ne morejo uspešno doseči brez angažiranega sodelovanja notranjih deležnikov iz vseh

ravni managementa. Kot smo omenili, etika v organizacijah si prizadeva tudi za

managerje same, saj si v podjetjih managerji ustvarjajo svojo identiteto, ki jo gradijo z

delom. Rečemo lahko, da etika zadeva moralnost zasebnega življenja managerjev.

Velikokrat je etika organizacije v nasprotju z zasebno etiko managerjev.

Pozitivna etika managementa zajema tudi odločanje, ki predstavlja koristi za vse

udeležence na poti k skupno zastavljenim ciljem, ne da bi bili pri tem oškodovani

katerekoli izmed le-teh. Pri tem se etika managementa sreča med drugim tudi z

gospodarsko etiko in moralo, slednji opredeljujeta širšo področje narodnega gospodarstva

kot skupek celote (Gostenčnik, 2004).

Poslovna etika se ukvarja s preučevanjem načinov in oblik poslovanja podjetja, predvsem

pri ločevanju, urejanju in določanju poslovanja na podlagi etičnih kriterijev, norm in

predpisov. Glede na razlike, možne pri metodološkem pristopu raziskovanja in

poudarjanja poslovne morale, sta se razvila dva različna modela poslovne etike:

deskriptivna in normativna poslovna etika.

Deskriptivna etika temelji na opisnem pojasnjevanju trenutnega stanja stvari in duha,

odnosov in predpisov v okviru poslovne morale ter na analizi aktualne jezikovne uporabe

besed in stavkov, ki delujejo v praksi etičnosti ocenjevanja vsakodnevnega ekonomskega

življenja. S takšno analizo navadnega nravnega jezika vsakdanje poslovne prakse se

ukvarja posebna podzvrst deskriptivne poslovne etika: poslovna meta-etika (Jelovac,

1997).

10

Drugi model poslovne etike, imenovan normativna poslovna etika, ima obsežnejše in

strožje predpise, saj si prizadeva z določenih kritično-vrednostnih pozicij in kriterijev

lastnega pogleda na svet podrediti obstoječo gospodarsko prakso moralnemu ocenjevanju

in racionalni presoji. Temelji na prevrednotenju glavnih moralnih vrednot (tako

pozitivnih pravil kot tudi projektivnih idealov), da bi izboljšali njihovo normiranje za

potrebe naslednjih poslovnih zgledov (Jelovac, 1997).

Koncepti poslovne etike

Pri razumevanju poslovne etike in določanju v ključnih trenutkih si lahko pomagamo z

uporabo modelov etike (Torres, 2000 povzeto po Glas, 2006), s standardnim modelom

poslovne etike, s političnim modelom in z modelom vrlin.

Standardni model poslovne etike v ospredje postavlja posameznika (managerja) in

moralne situacije, dileme in določitve, s katerimi se srečujemo bodisi v poslovnem ali

organizacijskem smislu. Zanima nas predvsem posameznik in njegovo določanje, kar pa

je najbolj standarden način v večini razprav. Poudarek daje samostojnemu odločanju,

vendar pa lahko ta vodi do prevelikega postavljanja v ospredje posameznika in njegovo

moralnost, zanemarja pa socio-ekonomski okvir, v katerem se določa posameznik, ter

institucionalne pritiske, ki jim je izpostavljen pri določanju. Pri takšnem odločanju so

lahko primarno merilo dejavniki, ki nas vodijo, ali morebitne posledice, ki jih

povzročimo.

V okviru standardnega modela poslovne etike ločimo teleološki in deontološki pristop.

A) Teleološki pristop

Iz vidika poslovanja so v ospredju prav posledice določenih dejanj. Tak pristop, pri

katerem moralno vrednost ravnanja določimo po posledicah in (merljivih) učinkih,

imenujemo teleološki pristop (telos-cilj). Moralno je tisto delovanje, ki prinaša

»najboljše«. Največje neto koristi za vse udeležence. O tem govori etika koristi, ki pravi,

da je pomembno, da na koristi ne gledamo samo iz vidika odločevala, kot lastne koristi.

Temu pravimo etični egoizem, ki pa ne more biti osredji temelj današnjega uspešnega

poslovanja, ki si prizadeva za sodelovanje in dolgoročne posle. Doseči hočemo namreč

največje koristi za največ oseb, torej za dobro vseh deležnikov. To imenujemo etični

univerzalizem oz. utilitarizem.

11

Utilitarizem podarja, da so dobre tiste določitve managementa, ki zajemajo interese,

vrednote in etike pomembnih udeležencev organizacije, saj prinašajo zaradi tega koristi

vsem in zlasti podjetju, kot samostojni organizaciji (Beauchamp, 1993 povzeto po Tavčar,

2008).

B) Deontološki pristop

Z etičnega vidika se pogosto pojavi dilema: kateri motivi usmerjajo naše delovanje,

narava naših dejanja ter katera načela posameznik zasleduje. Pri tem pristopu je moralno

delovanje naša dolžnost (deon – dolžnost). Pri slednjem pristopu ne merimo učinkov. Ta

pristop poudarja, da moramo izpolniti dolžnost tudi v primeru, če nam to ne prinaša večje

koristi, temu lahko rečemo test moralnosti. Deontološko načelo opredeljuje Kantov

kategorični imperativ: moralno je tisto delovanje, pri katerem bi lahko bila maksima naše

akcije splošni zgled za vse. Osrednje dejanje pristopa je izpolnitev dolžnosti, ki so

pričakovana. Cilj torej ni korist, zato rečemo etika dolžnosti. Predpisi, ki se nanašajo na

to, kaj so naše dolžnosti, izhajajo iz raznolikih predhodnih vplivnih verskih in filozofskih

tradicij. Izhodišče za razumevanje, kaj je naša dolžnost, so lahko religija ali zakonski

predpisi.

Politični model obravnava vprašanja poslovnega sistema kot celote, njegove splošne

moralnosti, institucionalnih pravil in organizacijskih struktur. V tem modelu preučujemo

predvsem socio-ekonomski kontekst in organizacijske strukture, ki pripeljejo do določene

odločitve. Omenjen model temelji na pravicah in odgovornostih, ki jih imajo podjetja iz

naslova družbenih ciljev in njihovega promoviranja. Gre predvsem za naslednja

vprašanja: afirmativna akcija, varovanje okolja, zdravje in skrb za zaposlene. Prav na

omenjenem modelu se je nastal koncept družbene odgovornosti podjetja, ki opredeljuje

obveznosti podjetij do deležnikov preko tistih, ki so značilne za delničarje.

Model vrlin

Model vrlin temelji na tezi, da pri etičnosti določanja ne gre zgolj za abstraktna norme in

moralna načela, temveč imajo osrednjo vlogo osebnostne lastnosti oziroma vrline

posameznika, ki se določa. Te vrline so lahko njegov značaj in kontekst, pri čemer je

najpomembnejša zavezanost, pripadnost, človeška odličnost ljudi, ki se določajo. Rečemo

lahko, da so vrline torej tiste osebne lastnosti in kvalitete, ki opisujejo posameznika kot

človeško bitje: navade, prioritete, značilnosti ali posebnosti. Model vrlin je pomemben,

12

saj ponazarja vlogo managerja kot tiste osebe, ki je drugim lahko zgled oziroma vzor

vedenja in vodenja, ki mora vse zaposlene voditi k etičnemu ravnanju in nagraditi vrline.

Model kaže tudi na to, da je vsak posameznik odgovoren za svoj razvoj, saj nihče ne more

namesto njega razviti njegovih vrlin in sposobnosti (Glas, 2006).

2.3 Viri poslovne etike

Odgovore na vprašanja, kaj je moralno prav ali kaj je narobe, lahko velikokrat črpamo iz

virov poslovne etike. Steiner (1994, povzeto po Dolenc, 2003) navaja pet temeljnih virov

poslovne etike, in sicer genetsko dediščino, religijo, filozofijo, kulturo in pravni sistem.

Opredelitev virov poslovne etike (Dolenc, 2003) je potrebno, saj slednji vplivajo na

oblikovanje moralnih vrednot posameznika in skupine. Ti viri na posameznika ali skupino

vplivajo zelo različno v različnih časovnih obdobjih. Skupno tem virom je, da poudarjajo

vzajemnost in medsebojno pomoč. Osrednjo bistvo je torej povezovanje posameznikov v

družbi v sodelujočo celoto. V nadaljevanju predstavljamo temeljne vire poslovne etike,

ki jih povzemajo številni avtorji Davies (2000) & Steiner, Steiner (1994).

Genetska dediščina (Carroll, 1991)

Vsak človek ima v svojem sistemu vrednot vtisnjen zbir genetske dediščine, ki se je

izoblikoval ob rojstvu. Skozi proces evolucije so se pri ljudeh izoblikovale in razvijale

določene osebnostne lastnosti, kot so: sodelovanje, požrtvovalnost, timsko delo, vdanost

itd. Prav te lastnosti so v človeški družbi oblikovale razvoj etičnih načel in vrednot.

Religija

Eden od najstarejših virov etike je zagotovo religija. Na svetu poznamo množico religij.

Vsaka od njih ima svoj nauk. Večinoma pa vse učijo, da je etika izraz božje volje, ki

razodeva verniku, kaj je prav in kaj ni, tako v poslovanju kot tudi drugih področjih.

Zibelka velikih svetovnih religij, kot so: krščanstvo, budizem, hinduizem, judaizem itd.,

se prepleta v osnovnih etičnih načelih. Tako lahko v vseh verstvih najdemo tako

imenovano »zlato pravilo«, ki pravi, naj drugemu ne storimo tega, česar ne bi želeli, da

bi drugi storili nam.

13

Etika in religija sta še zmeraj preveč zapleteni, da bi ju sodobna znanost lahko pojasnila

na globljih ravneh. Na drugi strani pa lahko rečemo, da sta veliko bolj produkt avtonomne

evolucije, kot je doslej priznala večina teologov. Znanost se ob etiki in religiji sooča s

svojima najzanimivejšima izzivom, ob katerem mora tudi nastopati skromno; religija

mora nekako najti pot, da bo zaobsegla tudi znanstvena odkritja in tako ohranila

verodostojnost. Religija bo imela tolikšno moč, kolikor bo kodificirala in prelila v trajno

in poetično obliko najvišje človeške vrednote, ki so v skladu z empiričnimi spoznanji.

Samo tako je mogoče ustvariti nepremagljivo moralno vodstvo. Slepa vera, pa če je

izpovedana še tako strastno, ne bo zadostovala. Znanost bo neprizanesljivo preverila

vsako predpostavko o človeških okoliščinah in sčasoma prišla do dna moralnim in

religioznim občutkom (Wilson, 2000).

Nekateri viri menijo, da je biblija osrednji vir, ki lahko poveča etično občutljivost in nas

uči pomembnih vlog, čeprav ima le malo etičnih zakonov ali če jih sploh ima, ki bi bili

pripomoček za podjetno življenje v sedanjosti. Tudi rezultati raziskav so dokazali, da se

86 % nadrejenih v Ameriki strinja, da krščanske navade, kot so molitev, verski obredi,

branje svetega pisma itd., bistrijo njihovo mnenje, moralno domišljijo in čutnost dolžnosti

do drugih ljudi (Dolenc, 2003).

Filozofija

Ideja o etičnem načinu razmišljanja se je rodila že pred več kot 2000 leti. Že stari Grki so

začeli razmišljati o lepem idealnem življenju ter o najvišjih življenjskih vrednotah, o

srečnem življenju in njegovem nasprotju ter kriterijih, po katerih se je treba ravnati pri

življenjskih odločitvah. Takšne zglede najdemo že v odmevnih starogrških epih, kot sta

Homerjeva Iliada in Odiseja. Vendar pa se je etika kot samostojna teoretska disciplina

izoblikovala šele kasneje z Aristotelom. Njegova predhodnika Sokrat in Platon sta prav

tako izoblikovala nekaj etičnih misli. Sokrat je menil, da je prava vrednost pogoj za dobro

delovanje. Platon pa je opredelil vest kot osrednje etično merilo, nravnost ter idejo

dobrega kot transcendentni absolutni pravzor in bit dobrega.

V času srednjega veka je etična filozofska refleksija ostajala v okvirih krščanske religije

in njene moralke. Osrednjo tematiko v tem času so predstavljali interpretacija izvirnega

greha, človekova versko-nravstvena priprava na posmrtno življenje in Bog kot oporišče

14

heteronomije morale. Takratna misel o filozofiji in kulturi sta ob Bogu uveljavili tudi

človeka, npr. interesi in nazori meščanstva so se začeli izražati skozi etiko.

Kasnejša spoznanja se vse bolj ukvarjajo z moralno-etično problematiko tudi empirične

znanosti, kot so: psihologija, sociologija, socialna antropologija. Posebej blizu etiki je

filozofska antropologija (Kokošinek, 2009).

Kultura

Za kulturo lahko rečemo, da je način življenja ljudi, da kultura opisuje in odraža tako

naravnanost in obnašanje. Kultura preučuje način življenja, vrednotenja in delovanja, ki

prehajajo iz roda v rod. Kultura obsega koncept moralnosti: za vsako skupino določa, kaj

je »prav« in »primerno«, za posameznika, kako je »treba« delovati. Kultura predstavlja

zgled za življenje v družbi in krajevnem okolju. Kultura se je skozi čas razvija in je zvezno

nadaljevanje preteklosti. Ljudje oblikujejo kulturo in ta nas sočasno oblikuje. Ker se

življenja v skladu s kulturo učimo že od rojstva, učinkuje na ljudi na podzavestni ravni.

Značilnosti svoje kulture zato spoznamo šele, ko jih najdemo v drugi kulturi (Ronen,

1986).

Kulture ne podedujemo, temveč se je naučimo. Rečemo, da izvira iz družbenega okolja,

ne iz genov. Z dednostjo so hoteli dokazati razlike med kulturami posameznih skupin

ljudi, vendar so bili pri tem neuspešni; premalo pozornosti so namenili vplivu učenja od

predhodnih generacij (Hofstede, 1982).

Sodobni managerji morajo dodobra poznati značilnosti kulture organizacij in okolij, v

katerih deluje. Kultura organizacije so značilne oblike obnašanja ljudi, ki delujejo v tej

organizaciji. Velikokrat se znajdejo v nasprotju med kulturo organizacije in smotri, ki jih

na podlagi vizije organizacije določajo lastniki in ustanovitelji. Tako so managerji

primorani prepoznavati značilne načine obnašanja in tudi vrednote, ki lahko tako

obnašanje povzročijo

Pravni sistem

Pravo predstavlja uzakonitev idej, navad, ver, etičnih standardov, ki jih družba želi

ohraniti in uveljaviti. Družbeni pogled na to, kaj je prav, in kaj ni, se spreminja in

razjasnjuje.

15

Etično delovanje pogosto ne sovpada preprosto z zakoni, ki so uzakonjeni v določeni

družbi; zakoni in etična merila so sicer povezani, vendar se med seboj tudi razlikujejo.

Seveda pa ne more biti etično ravnaje, s katerim kršimo zakone in norme v družbi.

Povezavo med etiko in zakoni prikazuje slika 1.

Slika 1: ETIKA IN ZAKONI

VIR: www.porocevalec.ibs.si

Področje poslovne etike se začne, kjer se konča področje pravnega reda. V praksi

delovanja organizacij so tako velikokrat srečamo s situacijami, kjer ni popolnoma jasno,

kakšno naj bi bilo želeno delovanje in vedenje organizacije in njenih udeležencev. Takrat

govorimo o tako imenovanih etičnih dilemah, ki spadajo v »sivo področje« etike in se

nanašajo na etična vprašanja, ki niso v domeni pravne ureditve, temveč le v domeni

poslovne etike.

(Glas, 2006) pravi, da se opiranje na zakonske rešitve sreča z nekaj težavami:

- dvoumnost, nejasnost: zakoni in druga regulativa so le prvi korak v določanju, kaj je in

kaj ni zakonito: zakoni so pogosto sorazmerno splošni, zato nam ponujajo različne

razlage, ki postanejo jasne šele s podzakonskimi akti ali konkretnimi razsodbami, ki

postanejo precedens za podobne primere; uresničevanje zakonov v posamičnem primeru

je odvisno tudi od sodnikov, porote, spretnosti odvetnikov;

16

- spremembe zakonodaje: zakoni niso stabilni; lahko se sčasoma spreminjajo, saj se

spreminja tudi okoliščine v družbi; dobra zakonodaja ne posega v preteklo ravnanje;

praviloma ni retroaktivna, vendar ni izključena (uvedba revizij lastninjenja podjetij);

- reaktivnost in nasprotja: kadar govorimo o zakonskih rešitvah v določenem primeru, gre

običajno za reakcijo na situacijo, ki se nam zdi problematična; to načelno ni najboljša

rešitev; bolje je razviti proaktivno strategijo, katera preprečiti spore z lastniki in vnaprej

ponuditi obojestransko zadovoljive rešitve.

Vrednote

Vrednota (Tavčar, 2006) je tisto, kar je vredno za nekoga – je tisto, kar si zasluži, da jo

nekdo želi; je predmet želje in predmet presoje; kar bi moralo biti predmet želje pri vseh

ljudeh. Vrednota je tisto dobro, ki zaradi svoje objektivne dobrote in subjektivne

vrednosti ustreza teženju človeka. Vrednota je človekov odnos do nečesa, kar ima zanj

večjo ceno, veljavnost v primeri z nečim drugim. Vrednota predstavlja tudi pomembno

smernico prepričanj članov skupine o tem, kaj je dobro in zaželeno in kaj slabo in

nezaželeno; poznamo torej pozitivne in pa negativne vrednote. Vrednote so usvojena

stališča, po katerih določevalec izbira merila in sodila. Odsevajo njegovo preteklost in

dozorelost in kulturo okolja, iz katerega izhaja. Vrednote seveda vplivajo na vedenje

določevalca.

2.4 Vloga poslovne etike v poslovanju

Ravnanje in delovanje svobodnega človeka usmerjajo njegov interesi – tako tisti, ki

temeljijo na minljivih in spremenljivih potrebah, kot drugi, ki temeljijo na trajnih

(nespremenljivih) vrednotah. Razumevanje in upoštevanje vrednot je zato temelj dobrih

razmerij med ljudmi nasploh, še posebej med udeleženci organizacije in managementom

in sodelavci in drugimi vplivnimi deležniki podjetja (Tavčar, 2008, str. 48).

Osebnost posameznika ter njegove osebne vrednote so še posebej pomembne v

poslovnem svetu ter ključnih odločitvah, s katerimi se srečujejo managerji v podjetjih pri

vsakodnevnem upravljanju.

17

Kultura organizacije ali njenega okolja zadeva obnašanje, ki izhaja iz vrednot, ki jih

ustvarijo ljudje v organizaciji ali okolju. Etika obravnava takšna dejanja, kadar dejavnost

managementa zadeva različna področja mimobežnih ali nasprotnih vrednot. Etika

organizacije kot celote različnih interesov in s tem vrednot ne predstavlja le norm o

primernem ravnanju in obnašanju, ki ne krši posebnih interesov okolja ali sodelavcev,

temveč je skupek prepoznavanja in razumevanja nasprotujočih si vrednot. Lahko rečemo,

da je iskanje usmeritev in delovanja, v katerem tega nasprotja ne bi bilo. V določenih

primerih je tudi presojanje, katera vrednota naj v določenih okoliščinah prevlada (Tavčar,

2008, str. 53-55).

Poslovna etika kot taka, torej usmerja vedenja in ravnanje ljudi. V podjetjih managerji

odločujoče vplivajo na uspešnost ali neuspešnost poslovanja, saj določajo osnovne smeri

razvoja, strateške cilje organizacije ter skrbijo za izvajanje načrtovanih nalog na vseh

ravneh poslovanja podjetja. Managerji so v podjetju tudi tisti ljudje, ki sprejemajo kopico

odločitev. Njihove odločitve in vedenje v določenih trenutkih izvirajo tudi iz osebnih

lastnosti in vrednot, ki jih slednji imajo. Pravimo, da je etika najprej stvar posameznika

oziroma njegovih vrednot, pravil in norm vedenja, saj posamezniki oblikujejo, tvorijo in

vodijo podjetje oziroma organizacijo (Svetič & Bertoncelj, 2005).

»Moralno delovanje je tisto, kjer akter predpostavlja, da so kognitivni, simbolno-

interpretativni in katetični problemi rešeni, zato je osredotočen na vrednote problema, ki

ga mora rešiti v skladu z moralnimi standardi. Glavni problem je v ugotavljanju, ali lahko

deluje v smeri, v kateri želi delovati glede na obstoječe norme. Temeljno načelo, ki

usmerja delovanja, je v tem primeru konformnost (Mesner-Andolšek, 1995).

Kriteriji izhajajo iz moralnih principov ter jih usmerjajo tako, da omogočajo orientacijski

okvir v moralnem obnašanju posameznikov in skupin. Če ne bi bilo resničnih kriterijev

in meril, potem bi bilo vsako moralno ocenjevanje čista improvizacija, naključje in samo

volja. Brez meril, brez vrednot pa ni morale (Jelovac, 1997).

Moralne norme so po definiciji uresničevanje tistega, česar se zavedamo kot vrednote.

Moralne norme torej »zapovedujejo, kaj je dobro, in prepovedujejo, kar je zlo« (Sruk,

1986).

18

Posebej pereč problem pa predstavlja različnost prevladujočih vrednot v raznih okoljih.

Vrednote, ki prevladujejo v posamezni deželi so temelj kulture v tej deželi in vplivajo na

normiranje delovanja ali vsaj na prevladujoč odnos do norm. Organizacija in etika lahko

moralno delujeta le, če imata lastno etiko in jo izvajata.

Iz naslova različne možne presoje moralnih norm/standardov, vrednot in predvsem

najvišjega dobrega so se v zgodovini izoblikovale različne moralne drže. Odvisno od tega

ali t. i. Arhimedovo točko norme za moralno življenje iščejo znotraj posameznika ali

njeno težišče najdejo v zunanjem družbenem oz. življenjskem okolju, ki jih lahko

razvrstimo v egocentrične in sociocentrične etike. (Jelovac, 1997)

(Jelovac, 2000) pravi, da so klasični primeri egocentričnih moralnih oporišč naslednji:

Hedonizem je po definiciji moralno oporišče, ki pravi, da je smisel dobrega življenja v

čutnem ugodju. Občutje zadovoljstva je torej najvišje dobro: cilj, namen ter nravstveno

merilo (kriterij) človeškega delovanja, ravnanja in življenja nasploh. Je tudi tehnika

oziroma veščina uporabe ugodij in užitkov.

Evdaimonizem je usmeritev znotraj etike, ki pojmuje srečo kot najvišje dobro in kot

vrednostno merilo nravnega delovanja. Sreča ne potrebuje ničesar drugega, saj je sama

sebi zadostna. Dejavnosti, ki jih želimo zaradi njih samih, so tiste, v katerih ne iščemo

nič drugega kot dejavnost samo.

Stoicizem je etična usmeritev, ki je učila mirno vedenje v vseh življenjskih okoliščinah.

Neodvisnost od zunanjega toka dogodkov je podlaga ravnodušnosti človeškega bitja kot

zaželenega stanja duha. Osvoboditev posameznika od zunanjega sveta oz. usode prinaša

notranje ravnovesje, duševni mir kot smisel modrega življenja.

Epikurizem (oz. epikurejstvo) je etični nauk, po katerem je srečnost smoter dobrega

življenja v zadovoljstvu, toda ne čutnem, marveč v duševnem miru (gr.ataraxia).

Utilitarizem je moralna drža, »po kateri so posledice naših dejanj edino merilo njihove

moralnosti.« (Mabbott, 1981).

19

Egoizem (lat.ego/jaz/) je moralno stališče, ki izhaja iz tega, da ljudje po svoji naravi vedno

delujejo iz sebičnosti. Samoljubnost je nasprotje altruizma. V skrajni konsekvenci

pripelje do stanja, da je človek človeku volk. Egoizem predpostavlja, da zaradi psihološke

nujnosti in eksistenčne stiske človek sledi izključno lastni koristi. Blaginja posameznika

je za egoistično moralno držo edina stvar, ki jo lahko priznava kot dobro.

Podvrste sociocentričnih moralnih drž so (Jelovac, 2000):

-izvirno-krščanski ethos;

-komunizem;

-univerzalizem;

-etika svobodnega komunikativnega delovanja;

-bioetika;

-ekoetika oz. etika sobivanja.

Etične dileme

Večkrat se srečujemo, da je etika managerja v sporu z etiko organizacije ter etiko

poslovanja določene organizacije. Managerji se velikokrat znajdejo v težavah oziroma

stiskah. V tako imenovanih etičnih dilemah iščejo, katera pot je prava. Skušajo se ravnati

po svoji vesti ter ugibajo, kako bodo drugi deležniki sprejeli njegovo določitev (Lasten

vir). Etično odločanje in moralno ravnanje je ena izmed pomembnejših sestavin

obvladovanja organizacije ter je osrednja naloga managerjev; etično določanje in moralno

ravnanje neposredno dokazuje etičnost, verodostojnost managerjev in opravičuje

zaupanje vplivnih deležnikov vanje (Tavčar, 2008).

Vsak manager si želi najti način, kako naj ravna in kako odloča, da bo uspešen in da bo

imel mirno vest. Zanj so najpomembnejše vsakodnevne določitve. Vse njegovo delovanje

–načrtovanje, organiziranje, usmerjanje in nadziranje – so sami nizi odločitev, ki jih snuje

in udejanja. Odločitve so lahko rutinske, po vnaprej določenih normah in standardih;

lahko so analize, izhajajo iz preteklih dogodkov, največ pa je intuitivnih: tiste »po

občutku« (Možina, in drugi, 2002),

Za etične dileme je značilno, da so opredeljene z vprašanjem, kaj je prav in kaj ne, in

predstavljajo sestavni del vsake poslovne odločitve (Jaklič, 2009).

20

Etične dileme predstavljajo moralno sporne situacije in določitve. Ob njih se sprašujemo,

kaj je etično pravilno in kako moramo ravnati. Etične dileme predstavljajo težaven izziv,

problem ali situacijo, ki je ni mogoče vedno zadovoljivo rešiti. Lahko rečemo, da so etične

dileme situacije, ko so si etične in moralne zahteve v konfliktu. V poslovnem prostoru

lahko etične dileme nastanejo bodisi v odnosu med zaposlenimi v podjetju, deležniki, ki

jih srečujemo v poslu in ob nesoglasjih med politiko podjetja in širšo družbo (SAOP,

2015).

V poslovnem svetu poznamo kar nekaj pripomočkov za obvladovanje etičnih dilem

(Jaklič (1997) in Solomon (1992)). Kot najenostavnejši pripomoček lahko omenimo

obvezujoča navodila za ravnanje, ki jasno povedo, kaj velja storiti v posameznih zadevah

in kako.

V podjetjih se velikokrat srečujejo s podobnimi ali enakimi odločitvami, ki se znova

ponavljajo v enakih ali podobnih primerih. Podrobno presojanje teh odločitev terja veliko

časa in napora, zato se za takšne primere uporablja rutinsko določanje. Za rutinsko

določanje se postopno oblikujejo pravila ter vzorci etičnih odločitev za posamezne zadeve

in okoliščine. Ta pravila so na začetku le ustno izročilo ali pravilo.

Moralna pravila lahko kasneje zapišejo v obliki raznih dokumentov. Na prvem mestu je

vizija organizacije. Moralna pravila se odražajo tudi v smotrih, najbolj temeljnih in

dolgoročnih, vendar že konkretnih ciljih organizacije. Smotri odražajo interese vplivnih

udeležencev.

Za uspešno obvladovanje etičnih dilem so se oblikovali tudi razni pravilniki in poslovniki.

To so dokumenti, ki se ukvarjajo z etiko ter navajajo pravila o moralnem delovanju

zaposlenih ali pripadnikov organizacije. Na področjih celovitega obvladovanja kakovosti

so to poslovniki, ki jih predpisujejo standardi ISO 9000.

Kot pripomoček, ki se ukvarja neposredno z etičnimi dilemami, lahko navedemo kodeks

etike.

Kodeks je izbrana (do določene mere sistematično zbrana in jasno formulirana) množica

ocen, meril, vodil ter predpisov, ki opredeljujejo pravila pravilnega obnašanja

21

posameznikov oz. delujejo kot zgledi moralno dobrega vedenja/ delovanja v določeni

skupnosti.

Kodeksi etike predstavljajo nujno sestavino pri uvajanja visokih etičnih načel v podjetja,

čeprav bolj prevladujejo v anglosaškem okolju. Viri navajajo, da ima v ZDA 90 %

največjih korporacij svoj etični kodeks. Izmed vseh podjetij naj bi bilo več kot polovica

takih. Največkrat so ti kodeksi preveč splošni. Uporabljajo jih predvsem zato, da se

izognejo zakonskim problemom. Murphy (1988 povzeto po Tavčar, 2008) navaja, da

morajo biti dobri kodeksi:

• Zelo konkretni, specifični: opredeliti morajo ravnanja, ki štejejo kot

nespremenljiva, prepovedana, katera so tista, ki jih omejujemo, ker so v »sivem«

področju etike in zakonitosti, katera so ravnanja pričakovana, etična in moralna

ter jih podjetje podpira.

• Javno objavljeni: kodeks mora biti poznan vsem odjemalcem, dobaviteljem,

lastnikom in drugim, ki jim zagotavlja, da podjetje deluje pošteno in etično.

• Kodeksi morajo biti strogi in realistični do kršitev: pomembno je, da zaposleni

vedo, da je zelo verjetno, da bodo v podjetju odkrili neetična ravnanja. Kodeks

mora zaposlenim navajati vodila, kako naj ravnajo v primeru, če odkrijejo taka

ravnanja.

• Sčasoma je potrebno kodekse pregledati in obnoviti, saj se vsakodnevne

okoliščine spreminjajo; rečemo,da so to so »živi« dokumenti, ki odražajo aktualne

etične dileme.

Lozano (2001) ugotavlja, da kodeksi etike sicer niso rešitev za vse etične probleme, ki se

lahko pojavijo v podjetju, a so lahko učinkovito orodje pri povečevanju etične

osveščenosti.

22

3 DRUŽBENA ODGOVORNOST

3.1 Opredelitev družbene odgovornosti

V današnjem svetu bi lahko rekli, da so širša družba, družina in posameznik institucije,

ki si želijo stabilnost (Gregorič, 2004). Nasproti jim stojijo sodobna podjetja in

organizacije, ki pa morajo biti organizirane na način, da se hitro odzivajo na spremembe

družbe (lasten vir). Managerji se tukaj srečujejo s temeljnim konfliktom med omenjenimi

interesnimi skupinami. Raziskave in viri navajajo, da družbena odgovornost podjetja

omogoča pomembno izboljšanje usklajenosti omenjenih nasprotujočih interesov in

posledično vpliva na izboljšanje ekonomske uspešnosti podjetij (Jaklič, 2009).

Prvi ideje o t. i. »morali odgovornosti« so se pojavile v 16. stoletju s Calvinom (Dolenc,

2003). Novejša spoznanja o družbeni odgovornosti pa segajo v ZDA v 50. leta prejšnjega

stoletja, ko sta bila velikost in moč korporacij v porastu (Dolinar Jernejčič, 2009). Ob

revščini, brezposelnosti, rasnem razlikovanju, urbanizaciji in onesnaževanju okolja so

postajale vse močnejše zahteve po spremembah v poslovnem svetu (Carroll, 1991).

Veljala je misel, da ima podjetje poleg ustvarjanja ekonomskih učinkov in zakonskih

prepisov tudi druge (družbene) obveznosti (Dolinar Jernejčič, 2009).

Evropska komisija je družbeno odgovornost opredelila kot koncept, v okviru katerega se

podjetja prostovoljno odločijo prispevati k boljši družbi in čistejšemu okolju (Evropska

komisija, 2001).

MIRSA (2004) opredeljuje, da družbena odgovornost organizacije (Corporate Social

Responsibility) vključuje: »Politiko in prakso merjenja in upravljanja okoljskega

delovanja organizacije in njenega vpliva na družbo, njenega ugleda na teh področjih ter

obojestranskega komuniciranja z družbo in udeleženimi stranmi.«

Jaklič (Jaklič, 2009) poudarja, da družbena odgovornost določenega podjetja (»Corporate

Social Responsibility« - CSR) izhaja iz njegove moči. Moč podjetja je:

• ekonomska

23

Podjetja proizvajajo izdelke in storitve, zaposlujejo ljudi, upravljajo medije, nadzorujejo

finance, proizvajajo energijo, nudijo izobraževanja in napredovanja, nastopajo v

mednarodni konkurenci in so temelj gospodarskega razvoja. Uresničujejo, ki so za vsako

družbo prvovrstnega pomena.

• politična

Podjetja imajo vpliv tudi na političnem področju, večja, kot so, večjo moč imajo.

Temeljno načelo pri tem je, da ne sme priti do prevlade nad drugimi interesnimi

skupinami, kar pa je v praksi težko zagotoviti.

• družbena

-zunanja (skrb za okolje, plačevanje davkov in prispevkov…),

-notranja (podjetje kot družbena skupnost).

Načelo družbene odgovornosti je prvovrstno povezano z obvezo podjetja, da svoje

delovanje izvaja v skladu s smernicami koncepta trajnostnega razvoja. Podjetje deluje

trajnostno, kadar s trajnostnim razvojem zagotavlja zadostno celovitost svojega delovanja

s hkratnim doseganjem ekonomskih, socialnih, okoljskih in etičnih kriterijev (Potočan,

2004).

Družbena odgovornost je stalna zavezanost podjetja trajnostnemu razvoju, delu z

zaposlenimi, njihovim družinam, lokalni skupnosti ter izboljšanju kakovosti življenja

celotne družbe (WBCSD, 2009). Trajnostni razvoj opredelimo kot razvoj, ki zadovoljuje

sedanje potrebe na način, da se ne ogroža potreb prihodnjih generacij.

Kadar govorimo o družbeno odgovornih aktivnostih, ni vedno najbolj jasno, kaj naj

pomenijo, kakšno je družbeno odgovorno ravnanje ter kako ekstenzivno naj bi bilo.

Literatura (Jaklič, 2009) navaja, da naj podjetje ne bo v sporu z okoljem, če pa za njega

naredi kaj dobrega, toliko bolje za podjetje. Ta opredelitev predstavlja koncept sodobnega

podjetja in izpodbija starodavno načelo, odgovornosti podjetja zgolj za ustvarjanje

dobiček, za družbene probleme pa je odgovorna država.

Na nek način lahko družbeno odgovornost opredelimo kot nekaj, kar presega ozke

ekonomske ali tehnološke interese podjetja. Mnogi menijo, da vsi (tudi podjetje in

lastniki) pridobijo, če je podjetje družbeno odgovorno (Jaklič, 2009).

24

Koncept družbene odgovornosti vključuje več vidikov delovanja podjetja, kot so skrb za

zaposlene, spodbujanje varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, varstvo okolja

ter dejavnosti preprečevanja korupcije. V preteklosti so podjetja družbeno odgovorne

zglede in prakse delovanja uporabljala predvsem za javno poročanje. Danes pa vpletenost

družbeno odgovornega ravnanja predstavlja višjo raven, saj sodobna družba pričakuje, da

podjetja v svoje delovanje vključujejo različne interese različnih skupin (dobavitelji,

odjemalci, zaposleni) ter z učinki pozitivno vplivajo tudi nanje. Družbeno odgovorne

aktivnosti in družbeno delovanje čedalje bolj postajajo osrednja tema tudi malih in srednje

velikih podjetij, ne le velikih. Vendar je pri tem pomembno spodbujanje aktivnosti v

družbi (Štebih in Tominšek, 2008).

Družbeno odgovorno delovanje prinaša za podjetja koristi, ki potem posredno prispevajo

k povečanju konkurenčnosti (Dolinar Jernejčič, 2009):

- Skrb za zaposlene ter večje zadovoljstvo zaposlenih se posledično odraža v njihovi

produktivnosti, učinkovitosti ter kakovosti.

-Večji ugled, pomaga podjetju, ki trdnejšim povezavam, zagotavlja zvestobo odjemalcev,

prav tako izboljša kakovostno dobavno verigo, ponuja nove poslovne priložnosti, npr.

možnosti povezovanja z velikimi korporacijami.

-Možnost zniževanja stroškov ter povečanje prihodkov (npr. zaradi zvestobe kupcev,

visoke kakovosti izdelkov in storitev, okolju prijaznejše tehnologije) izboljšujeta

poslovni izid podjetja (dobiček).

-H konkurenčnemu položaju pomembno prispevajo zlasti vključevanje družbeno

odgovornega ravnanja v strategijo podjetja, s katero podjetje lažje dosega strateški

položaj tudi z družbeno odgovornostjo. Pri tem so mu v pomoč pridobljeni standardi in

zgledi družbene odgovornosti, ki dokazujejo raven družbene osveščenosti podjetja

posledično večajo moč in prepoznavnost blagovne znamke. Podjetju prinašajo tudi koristi

v primeru, izbiranja poslovnih partnerjev, saj le ti izbirajo čedalje bolj na podlagi

družbenega udejstvovanja. H konkurenčnosti podjetja prispeva v veliki meri tudi

inovativnost, dobri poslovni odnosi ter reševanje skupnih problemov. (Dolinar Jernejčič,

2009).

25

3.2 Ravni družbene odgovornosti

Koncepta družbene odgovornosti podjetja in trajnostnega razvoja temeljita predvsem na

dimenzijah uspešnosti delovanja: gospodarska, okoljska in socialna dimenzija. V praksi

to predstavlja t. i. triple bottom line: če želi podjetje preživeti v trenutnem okolju, mora

biti (Kos, 2016):

• rentabilno,

• okoljsko trajnostno ter

• družbeno odgovorno.

Lahko rečemo, da je koncept družbene odgovornosti sestavljen iz treh področij oz.

dimenzij. Torej iz okoljske, gospodarske in socialne dimenzije. Dimenzije delovanja

družbene odgovornosti so predstavljene na Sliki 2.

Vir: DESUR

Gospodarska oziroma ekonomska dimenzij se kaže v finančni uspešnosti (Jaklič, 2009).

Kaže se tudi kot sposobnost prispevati k gospodarskemu razvoju na področju dejavnosti

podjetij na vseh področjih.

Slika 2: DIMENZIJE DRUŽBENE ODGOVORNOSTI

26

Socialna dimenzija se razume kot socialna posledica poslovnih dejavnosti podjetja na

vseh ravneh: zaposleni (plača, delovni pogoji), dobavitelji, kupci, lokalne skupnosti in

družba kot celota, osnovne človekove potrebe (Evropski projekt Desur).

Okoljska dimenzija se razume kot združljivost družbene dejavnosti podjetja in ohranjanje

biotske raznovrstnosti in ekosistemov (Evropski projekt Desur). Vključuje analizo

vplivov družbenega razvoja podjetij in njihovih proizvodov v smislu pretoka, porabe ali

obnove virov in tudi področje odpadkov in nastajanja emisij.

Družbeno odgovornost celovito opredeljuje tudi standard ISO 26000:2010. Ta standard

opredeljuje družbeno odgovornost na naslednji način (ekvilib, 2017):

Družbena odgovornost predstavlja odgovornost organizacije za vplive njenih odločitev

ter dejanja na družbo in okolje, ki skozi pregledno in etično ravnanje:

-prispeva k trajnostnemu razvoju ob vključevanju zdravja in blaginje družbe;

-upošteva pričakovanja njenih deležnikov;

-deluje v skladu z veljavno zakonodajo in mednarodnimi normami ravnanja ter

-skrbi, da je integrirana v celotno organizacijo in se izvaja v vseh njenih odnosih.

Jaklič (2009) družbeno odgovornost podjetja opisuje kot štiridimenzionalno.

Odgovornosti oziroma sodila so razdeljene na štiri dele glede na jasnost in pogostost

problema, s katerim se soočajo managerji.

1. Ekonomska odgovornost je osrednja odgovornost podjetja. Glavni namen podjetja

je proizvajanje izdelkov in storitev, za širšo družbo in odjemalce po katerih

povprašujejo in so zanje pripravljeni plačati določeno ceno. Na ta način si podjetje

dolgoročno ustvarja dobičke, ki služijo kot nagrada za lastnike podjetja ter s

pomočjo katerih je mogoče udejstvovati še druge dimenzije družbene

odgovornosti.

2. Zakonska odgovornost poudarja, da imajo vse sodobne družbe preko regulative

določene zakone, norme in prepise ravnanja za širšo družbo. Družbena

odgovornost podjetja obvezuje podjetja, da se teh pravil držijo.

3. Etična odgovornost predstavlja odgovornost, ki vključuje vedenje, ki ni

predpisano v zakonih, temveč je pričakovano s strani družbe. Sodobna podjetja

morajo namreč vnaprej predvideti pričakovanja družbe ter biti prilagodljiva za

spremembe, hkrati pa delovati v skladu z zakoni, tako bodo imela manj težav z

27

okoljem ter bodo imele večje možnosti za ustvarjanje optimalnega profita.

Moralno določanje tako vključuje poštenost, nepristranskost in enakopravnost ter

različnost obravnavanja posameznikov.

4. Filantropska odgovornost je čista prostovoljna odgovornost oziroma taka, ki ni

zahtevana s strani zakonov. Takšna odgovornost vključuje humanitarnost ter

dobrodelne akcije, za katere ne pričakuje nobene koristi. Filantropska

odgovornost je tako najvišji kriterij družbene odgovornosti in njegovih

udeležencev.

3.3 Povezava etike in družbene odgovornosti

Družbena odgovornost in etika sta sorodna pojma. Nekateri jih celo včasih enačijo,

vendar pa med omenjenima pojmoma obstajajo vsebinske razlike (Dolinar Jernejčič,

2009). Vsekakor lahko rečemo, da med konceptoma obstajajo podobnosti, vendar se

družbena odgovornost veže na združbo kot celoto ter na njeno vedenje v družbeni okolici

(Jaklič, 1997). Poslovna etika se poleg odgovornosti podjetja do širšega zunanjega ter

notranjega okolja veže tudi individualno na posameznika (določevalca). Poslovna etika

tako uresničuje družbeno odgovornost zaposlenih ali celotnega podjetja (Gregorič, 2004).

Za etiko lahko rečemo, da je eno izmed ključnih področij družbene odgovornosti (Jaklič,

1997). Evropska komisija je leta 2001 v tako imenovani Zeleni knjigi zapisala, da gre za

koncept delovanja podjetij, po katerem se ta prostovoljno in ne zgolj na podlagi predpisov

zavedajo svojih vplivov na okolje in skupnost. Vključuje štiri ključna področja delovanja

(Kos, 2016):

-odnos do zaposlenih (višina plač, plačilo prispevkov, družini prijazno podjetje),

-odnos do okolja (spoštovanje in preseganje okoljskih standardov),

-odnos do skupnosti (sponzorstva, donacije, korporativno prostovoljstvo) in

-odnos na trgu do kupcev in dobaviteljev (zagotavljanje kakovosti, plačevanje v razumnih

rokih).

Literatura navaja, da se področja družbene odgovornosti prekrivajo in da je človekoljubna

odgovornost med etično ali ekonomsko (Gregorič, 2004). Pravijo, da ekonomska

odgovornost namreč vključuje tudi dejanja, ki pripomorejo k splošni blaginji, ni pa nujno,

28

da so vedno poenotena z zakoni in etična. Zakonska odgovornost vključuje z zakoni

skladna dejanja, vendar pa ni nujno, da ta prinašajo ekonomsko korist in so lahko

neetična. Po drugi strani samo etična dejanja ne zagotavljajo ekonomske koristi ter niso

nujno skladna z zakonom (Gregorič, 2004).

John C. Maxwell (2007) pravi, da so podjetja, ki so zavezana k poštenemu delovanju in

so se pisno zavezala k družbeni odgovornosti in v skladu s tem tudi delujejo, uspešnejša

in ustvarjajo več dobička kot ostala. Koncept družbene odgovornosti je po eni strani

enostavno razumeti: pomeni razlikovati med tem, kaj je prav in kaj ni prav. To pomeni

biti dober član družbenega okolja. Dejansko pa se družbena in socialna odgovornost

podjetniške kulture kaže v odgovornosti vodstva, da sprejema take poslovne odločitve, ki

so tudi odgovorne do okolja in družbe, znotraj katere organizacija deluje na način, da

prinašajo splošno korist vsem (Ulaga, 2004)

29

4. OBRAVNAVA PRIMEROV DRUŽBENO ODGOVORNEGA

RAVNANJA

4.1 Prestavitev izhodišč za obravnavo

V tem poglavju bomo predstavili primere podjetij ter njihovega odgovornega ravnanja na

ravni podjetja ter področje njihovega delovanja. Podjetja, ki jih bomo obravnavali, smo

izbrali na podlagi njihovega uspešnega poslovanja ter primerov dobre podjetniške prakse

na področjih družbenega udejstvovanja. Za obravnavo smo izbrali štiri podjetja, in sicer

dve domači podjetji – tj. podjetje Skaza in podjetje Krka d. d. ter dve tuji podjetji – tj.

podjetje Apple Inc. in podjetje Philips.

Sledi predstavitev izbranih podjetij za obravnavo analize družbene odgovornosti.

Najprej bomo predstavili družbeno odgovornost podjetja Skaza. Podjetje plastika Skaza

je zelo uspešno slovensko podjetje, ki se ponaša s 40letno tradicijo poslovanja. Omenjeno

podjetje smo izbrali za obravnavo, saj predstavljajo dober primer podjetniške prakse s

področja družbene odgovornosti.

Plastika Skaza

Skaza je inovativno, hitrorastoče, tržno usmerjeno evropsko podjetje, ki se ukvarja s

področjem plastike. V podjetju pravijo, da z vso odgovornostjo izpolnjujejo svoje obljube

vsem sodelujočim. V podjetju navdušujejo z odličnim dizajnom ter izkušnjami. Spodaj

na Sliki 3 je predstavljen logotip omenjenega podjetja Skaza.

Vir: www.skaza.com

Slika 3: LOGOTIP PODJETJA SKAZA

30

Uvrščeni so med 1000 podjetij, ki najbolj navdihujejo Evropo na področju predelave

plastike in plastičnih mas (LSE). Sodelujejo z vodilnimi evropskimi in svetovnimi

proizvajalci in trgovci. Lahko se pohvalijo s 100 % zaupanjem poslovnih kupcev.

Prodajajo tudi izdelke lastnih blagovnih znamk s področja elektronike, avtomobilske

industrije in opreme za dom. Podjetje Skaza d. o. o deluje po načelih trajnostnega razvoja.

S trajnostnim in odgovornim ravnanjem soustvarjajo prehod v dobo krožnega

gospodarstva (Skaza, 2017).

Naslednjo domače podjetje, ki ga bomo obravnavali, smo prav tako izbrali zaradi

uspešnih poslovnih rezultatov ter zaradi primerov dobre poslovne prakse. To podjetje je

Krka d. d., katerega primerna dejavnost sega v področje farmacije.

Krka, d. d.

Podjetje Krka se uvršča v vrh generičnih farmacevtskih podjetij v svetu.

Njihova primarna dejavnost je proizvodnja in prodaja zdravil na recept, izdelkov brez

recepta in veterinarskih izdelkov. Usmerjeni so predvsem v razvoj lastnih generičnih

visokokakovostnih zdravil z dodano vrednostjo, ki jih tržijo pod lastnimi blagovnimi

znamkami. Logotip podjetja Krka je predstavljen na spodnji Sliki 4.

Vir: www.krka.biz

Že več kot 60 let uspešno uresničujejo svoje strateške usmeritve in sledijo svojemu

poslanstvu in viziji. Njihova vizija se glasi: »Utrjujemo položaj enega vodilnih

generičnih farmacevtskih podjetij v svetu. To dosegamo samostojno s krepitvijo

dolgoročnih poslovnih povezav in partnerskih odnosov na področju razvoja, oskrbe z

Slika 4: LOGOTIP PODJETJA KRKA D.D.

31

izdelki in trženja.« Njihovo delovanje vključuje tudi skrb za širše družbeno okolje in

ohranjanje zdravega življenjskega prostora (Krka d.d, 2000).

Po predstavitvi slovenskih primerov podjetij sledi še predstavitev dveh tujih primerov, ki

jih bomo obravnavali. Torej podjetje Apple Inc. ter podjetje Philips. Omenjeni podjetji

sta finančno zelo uspešni ter družbeno aktivni ter svetovno znani družbi. Vsem najbolj

znano je zagotovo naslednje predstavljeno podjetje tj. Apple Inc.

Apple Inc.

Apple je multinacionalna družba, ki izdeluje računalniško strojno opremo, programsko

opremo ter mobilne naprave, kot so glasbeni predvajalniki. Apple trži svoje vrhunsko

zasnovane izdelka po vsem svetu. V podjetju si prizadevajo ustvarjati izdelke, ki so

najboljši na svetu in najboljši za svet. Spodnja slika, torej Slika 5, predstavlja logotip

obravnavanega podjetja.

Vir: www. Apple. com

Ena misij podjetja Apple je, »da ustvarjajo boljši jutri in ga delajo lepšega kot včeraj«.

Za vsak izdelek, katerega, ustvarijo jim je cilj, da izdelek zapusti planet bolje, kot je bil

iznajden. V podjetju se zelo trudijo obdržati naravo neokrnjeno.

Apple je tako iznašel načine, s katerimi učinkoviteje in varneje izrabljajo materiale in

energijo, kar dokazuje preseganje standardov Energy Star (Apple Inc., 2018).

Slika 5: LOGOTIP PODJETJA APPLE

32

Zadnje podjetje, ki ga bomo analizirali za študijo primerov, sledi že prej omenjeno

podjetje Philips. To podjetje smo izbrali, saj bi lahko rekli, da so dober primer podjetja,

ki je visoko družbeno odgovorno ter hkrati finančno zelo uspešno.

Philips

Royal Philips je nizozemsko podjetje, ki se raznovrstno ukvarja z delovanjem na področju

medicine in dobrega počutja, ki si z ustreznimi inovacijami prizadeva izboljšati življenja

ljudi. Kot vodilno podjetje na področju medicine, življenjskega sloga in razsvetljave

Philips integrira tehnologijo in oblikovanje za uresničevanje osnovnih želja ljudi ter tako

upravičuje obljube svoje blagovne znamke »sense and simplicity«.

Pri Philipsu si z inovacijami prizadevajo za trajnostni razvoj in bolj zdrav svet, kar

uresničujejo skozi vizijo podjetja. Njihov cilj je namreč izboljšati življenje treh milijard

ljudi letno do leta 2025 (Philips, 2004). Slika 6 prikazuje logotip podjetja Philips.

Vir: www.philips.si

4.3 Obravnava primerov in predstavitev rezultatov

Za obravnavo podjetij smo izbrali niz izbranih dejavnikov družbene odgovornosti, ki so

v literaturi najpogosteje obravnavani (Jaklič, 2009 & Fras, 2007 & Jakomin, 2008).

Dejavniki, po katerih smo analizirali podjetja, so bili naslednji: delovanje podjetja po

načelih trajnostnega razvoja, prehod v dobo krožnega gospodarstva, uporaba t. i. »zelene

tehnologije«, nizkoogljična proizvodnja, »eko« usmerjenost, odgovornost do širše

Slika 6: LOGOTIP PODJETJA PHILIPS

33

skupnosti, ugodnosti za zaposlene, ekipno usmerjena organizacija, uporaba

biorazgradljivih virov, posebni dogodki za zaposlene, sponzorstva in donacije, racionalna

raba virov, jasno definirana okoljska politika, skrb za zaposlene, kodeks ravnanja, raba

100 % obnovljive energije, certifikat družini prijazno podjetje ter upravljanje raznolikosti.

Omenjene dejavnike smo pridobili z analiziranjem literature (Jakomin, 2008) ter

podrobno preučitvijo in analizo izbranih podjetij. Nato smo izbrali tiste dejavnike, ki so

se nam zdeli najpomembnejši za obravnavo družbene odgovornosti.

Izbor dejavnikov omogoča obravnavo treh temeljnih področij družbene odgovornosti –

tj. okolijskega, družbenega in ekonomskega področja (Jaklič, 2009).

Dejavniki, ki pokrivajo okoljsko dimenzijo so naslednji: delujejo po načelih trajnostnega

razvoja, uporabe »zelenih tehnologij«, eko usmerjenosti, uporabe recikliranih materialov,

jasno definirane okoljske politike ter 100 % obnovljive energije. V družbeno področje

spadajo naslednji dejavniki: odgovornost do skupnosti, ugodnosti za zaposlene, donacije

ter sponzorstva, posebna skrb za zaposlene, kodeks ravnanja, enakopravnost spolov ter

pridobitev certifikata družini prijazno podjetje. Kot področje ekonomske dimenzije bi

lahko uvrstili naslednje dejavnike: vpetost v krožno gospodarstvo, nizkoogljična

proizvodnja, racionalna raba virov ter uspešno upravljanje raznolikosti.

Analizo stanja dejavnikov družbene odgovornosti v preučevanih podjetij prikazuje tabela

1. Tabela predstavlja torej že omenjene dejavnike ter štiri izbrana podjetja. X v tabeli

pomenijo, da podjetje, ki ima pri določenem dejavniku X, uporablja ta dejavnik družbeno

odgovornega ravnanja pri svojem poslovanju. Do spodaj prikazanih rezultatov nas je

pripeljala podrobna analiza ter študija primerov teh podjetij, ki smo jih dobili neposredno

iz podjetij ali pa jih preučili na njihovih spletnih straneh.

34

Tabela 1: ANALIZA KRITERIJEV DRUŽBENO ODGOVORNEGA RAVNANJA

OBRAVNAVANIH PODJETIJ

Dejavniki družbene odgovornosti Podjetja

Plastika Skaza Krka, d. d. Apple Inc. Philips

Delujejo po načelih trajnostnega razvoja X X X X

Prehod v dobo krožnega gospodarstva X X X

"Zelene tehnologije" X X X X

Nizkoogljična proizvodnja X X

Eko usmerjenost X X X X

Odgovornost do skupnosti X X X X

Ugodnosti za zaposlene X X X X

Ekipno usmerjena organizacija X X X

Uporaba recikliranih (biorazgradljivih) virov X X

Posebni dogodki za zaposlene X X X X

Sponzorstva in donacije X X X

Racionalna raba virov X X X X

Jasno definirana okoljska politika X X

Skrb za zaposlene X X X X

Kodeks ravnanja X X X X

100 % obnovljive energije X

Družini prijazno podjetje X X X

Enakopravnost spolov X X

Upravljanje raznolikosti X X

Iz tabele 1 lahko na pogled ugotovimo, da so skorajda vsa obravnavana podjetja zelo

dejavna na področju družbene odgovornosti, kar pa smo glede na predhodno opravljeno

analizo ter njihovo poslovno uspešnost tudi pričakovali. Prav tako s svojim družbenim

delovanjem pokrivajo vse tri segmente družbene odgovornosti: socialno, ekonomsko in

pa okoljsko odgovornost. Iz tabele 1 lahko ugotovimo, da so najbolj dejavna na področju

odgovornosti do okolja, saj se največ X pojavi prav pri dejavnikih, ki spadajo v to

kategorijo. V našem primeru je najbolj družbeno odgovorno podjetje Apple Inc., ki je

pozitivno pri vseh dejavnikih, ki smo jih obravnavali. Podjetje Apple se pri okoljski

odgovornosti najbolj osredotoča na podnebne spremembe, vire in uporabo varnejših

35

materialov. Lahko se pohvalijo tudi z dejstvom, da vse njihove zmogljivosti po vsem

svetu napaja čista energija. Podjetje Apple prav tako odlično skrbi za zdravje, duh in

delovno učinkovitost svojih zaposlenih. V kodeksu ravnanja z zaposlenimi imajo jasno

zapisana pravila glede delovnih pogojev, možnosti napredovanja, varnosti pri delu in

raznih izobraževanj za zaposlene. Prav tako zelo dobro upravljajo raznolikost med žensko

in moško zasnovano kulturo, saj se odstotek žensk vsako leto povečuje, kar prikazuje

slika 7.

Vir: Apple Inc

Podjetje Apple je z raznimi sponzorstvi in donacijami tudi družbeno zelo dejavno. Lahko

omenimo, da je npr. sponzor nemškemu klubu FC Bayern München; prav tako tudi

najboljši igralci v NBA nosijo Applove naprave. Apple s svojimi izdelki ter aplikacijami

odraža tudi visoko stopnjo odgovornosti do skupnosti.

Nizozemsko podjetje Philips je prav tako zelo družbeno dejavno na vseh področjih. V

družbi pravijo: »Naša usmeritev v zdravje in dobro počutje vključuje naš prispevek k

ustvarjanju ozaveščene družbe« (www.philips.com). V podjetju velik pomen pripisujejo

vpetosti podjetja v krožno gospodarstvo, katerega cilj je porabiti naravne vire pametneje

in učinkoviteje. Prehod na krožno gospodarstvo predstavlja velike razlike v ekonomskem

smislu. Prav tako so zagovorniki t. i. linearne ekonomije. V krožnici linearne ekonomije

učinkovitejša raba materialov omogoča ustvarjanje večje dodane vrednosti iz naslova

Slika 7: ZAPOSLENOST ŽENSK V APPLU

36

prihranka stroškov in tudi z razvojem novih trgov ali rastočih obstoječih (Fran van

Hausten), kot to prikazuje slika 8.

Vir: www.philips.com

Biti družbeno odgovoren jim predstavlja priložnost in izziv na področju inovativne

proizvodnje in ustvarjanja novih izdelkov, kar lahko poenoti vizijo podjetja, ki pravi

»ustvariti svet bolj zdravo in bolj trajnostno s smiselnimi inovacijami.« Okoljsko so zelo

osveščeno podjetje. Prav tako jim odgovornost do svojih potrošnikov ni tuja, saj so jim

na voljo 24/7: preko svojih družbenih kanalov jim nudijo strokovno podporo in rešitve.

Prav tako jim tudi sponzorstva in donacije niso tuje. Na tem področju sodelujejo z

Rijksmuseum ter so njegov partner ter soustanovitelj. So tudi ustanovitelji športnega

kluba PSV, ki se ponaša z logotipom na njihovih dresih. S svojimi donacijami podpirajo

največje svetovne socialne izzive, kot so pomoč pri nesrečah, naložbe v družbo in socialne

zadeve.

Sledi še analiza slovenskih primerov zgoraj omenjenih podjetij. Iz preglednice lahko

vidimo, da so tudi slovenska podjetja veliki meri zelo družbeno ozaveščena, kar lahko

razberemo iz tabele 1. Vidimo lahko, da se X pojavi pri več kot polovici dejavnikov.

Slika 8: KROŽNICA LINEARNE EKONOMIJE

37

Vendar pa velja omeniti, da v nasprotju s tujimi ter finančno najuspešnejšimi podjetji na

svetu naša podjetja nimajo tako zelo razvite družbene odgovornosti. Razliko lahko

opazimo predvsem v inovativni uporabi sodobnejših tehnologij, ki so tudi posledično

prijaznejše do okolja in družbe.

V našem primeru sta podjetji Plastika Skaza ter Krka d. o. o. okolijsko visoko ozaveščeni

ter sledita trendu ohranjanju trajnostnega razvoja. V svojem delovanju težijo k uporabi

čistejših (zelenih) tehnologij. Podjetje Skaza celo deluje po načelih nizkoogljične

proizvodnje z najmanjšimi emisijami plinov v ozračje. Prav tako pri svojem delovanju

racionalno uporabljajo vire. Obe slovenski podjetji sta s področja odgovornosti do svojih

zaposlenih zelo dejavni ter imata tudi certifikat družini prijazno podjetje. Skrb za

zaposlene odražajo tudi z raznimi druženji, izobraževanji ter posebno skrbjo za zdravje

ter vitalnost svojih zaposlenih. V Krki pravijo, da vlagajo v kakovost in zdravo življenje

zaposlenih. Podjetji izkazujeta s svojimi izdelki tudi odgovornost do kupcev, saj so

izdelki iz prijaznih materialov tako do okolja kot do porabnika. Krka je zelo dejavna z

naslova sponzorstev in donacij, npr. podpirajo številne projekte na zdravstvenem in

humanitarnem področju, vlagajo v šport, izobraževanje in kulturo ter s tem odlično

pokrivajo socialno in družbeno dimenzijo odgovornosti.

4.4 Predlogi za izboljšanje družbene odgovornosti

V nadaljevanju podajamo predloge za še višjo stopnjo družbenega ozaveščanja ter

delovanja podjetij. Možni predlogi za izboljšanje družbene odgovornosti so lahko

naslednji: izobraževanja o družbeni odgovornosti, pridobitev certifikata družbene

odgovornosti, programi etike za zaposlene, motiviranje svojih zaposlenih ter

nagrajevanje, uporaba okolju prijaznejših materialov in varčevanje z energijo, uvajanje

programov za ohranjanje in zaščito okolja, oblikovanje etičnih kodeksov, denarna

podpora (sponzorstva in donacije), obravnavanje dobaviteljev kot partnerjev, aktivnosti

za izboljšanje odnosov z kupci in dobavitelji, zagotovitev finančnih spodbud za

vključevanje družbene odgovornosti v podjetniško prakso, pridobitev certifikata družini

prijazno podjetje, oblikovanje projektnih skupin za vpeljavo družbene odgovornosti v

podjetja, trajnostno upravljanje oskrbovalne verige, družbeno odgovorno investiranje ter

38

komunikacija z deležniki. V nadaljevanju predstavljamo izbrane možne rešitve za

izboljšanje družbene odgovornosti.

Izobraževanja o družbeni odgovornosti (Lastni vir)

Za uspešno izvajanje načel družbene odgovornosti je potrebno najprej razumevanje, kaj

sploh družbeno odgovorno ravnanje pomeni. Pomembno je, da omenjeni koncept

razumejo zaposleni na vseh področjih poslovanja. Zato lahko podjetja organizirajo

posebna izobraževanja za svoje zaposlene o družbeni odgovornosti in tako povečajo

pripadnost svojih zaposlenih, da bodo tudi oni delovali po teh načelih. S tem bo

motivacija zaposlenih večja. Če so zaposleni ustrezno usposobljeni, bo delo opravljeno

hitreje. Izboljšala se bo kakovost, zmanjšala poraba materialov ter energije ipd.

Pomembno je, da podjetje oblikuje strategijo družbene odgovornosti, ki je vpeta v vse

funkcije delovanja in poslovanja podjetja: od oblikovanja vrednot in organizacijske

kulture do postavljanja realnih ciljev in zastavljanja strategij.

Pridobitev certifikata družbene odgovornosti

Pri družbeni odgovornosti gre za dolgoročne procese, o katerih se je potrebno zavestno

odločiti in jih sistematično voditi na način, da bodo imeli največji učinek. Z vključitvijo

v sistem certifikata Družbeno odgovorno podjetje pridobite neodvisnega partnerja pri

analizi in zaznavi vrzeli v posameznih segmentih poslovanja. Certifikat Družbeno

odgovorno podjetje je analitično-svetovalni postopek, temelječ na družbeno odgovornem

ravnanju upravljanja podjetja. Postopek temelji na principu analize ključnih vrzeli

elementov družbeno odgovornega poslovanja po standardu ISO 26000- smernice za

družbeno odgovornost ter indikatorjev GRI (Global Reporting Initiative). Omenjeni

certifikat podjetjem pomaga pri razumevanju in vpeljavi družbene odgovornosti v

vsakodnevno poslovanje. Certifikat se podeljuje za posamezna področja, kot so zaposleni,

okolje ter za družbo (ekvilib, 2017).

Omenjeni certifikat je namenjen vsem podjetjem ter organizacijam, ki že delujejo po

načelih družbene odgovornosti ter si želijo svoje poslovanje nadgraditi. Prav tako je

primeren tudi za tista podjetja, ki načela družbene odgovornosti šele vpeljujejo. Primeren

je za podjetja ne glede na velikost, pravno obliko ter dejavnost podjetja (ekvilib, 2017).

39

Aktivnosti za izboljšanje odnosov s kupci ter dobavitelji

Verjetno se vsi zavedamo, kako velikega pomena je dober odnos s kupci. Pomembno je,

da kupci dobijo jasne informacije o iskanih izdelkih in storitvah ter da so ti ustrezno

označeni. Prav tako je nujno spoštovanje predpisov o varovanju potrošnikov. Ključnega

pomena je promoviranje izdelkov na odgovoren način, npr. promoviranje varne uporabe.

Kupci so lahko odličen vir za izboljšave ter razvoj novih izdelkov in storitev. Pomembno

je upoštevati njihova sporočila, pohvale ter pripombe (Jakomin, 2008).

Prav tako lahko z jasno in redno komunikacijo pomagamo dobaviteljem, da bodo

razumeli naša pričakovanja. Pomembno je tudi, da poznamo njihovo politiko na področju

ravnanja z zaposlenimi, kakovosti ter pri okoljskih vprašanjih. Pri vzpostavljanju

zaupanja z dobavitelji se je potrebno čim bolj prilagoditi njihovim potrebam (npr. pri

pravočasnih dobavah, plačilih).

40

5 SKLEP

5.1 Temeljne ugotovitve

V diplomskem projektu smo prišli do spoznanja, da sta etika in družbena odgovornost

pomembni z vidika podjetja in tudi z vidika širše družbe in okolja. Potrdimo lahko, da

etično poslovanje ter družbeno odgovorno delovanje dosegata v današnjem svetu vse

večji pomen ter lahko predstavljata ključno konkurenčno prednost. Še več. Podjetja, ki so

družbeno odgovorna, dosegajo večji ugled v družbi ter so privlačnejša na trgu. Iz

obravnave izbranih podjetij lahko tudi sklepamo, da so podjetja, ki skrbijo za svoje

notranje ter širše zunanje okolje, tudi bolj finančno uspešna.

V nalogi smo prikazali, da sta etika ter družbena odgovornost prepletena pojma. S

pomočjo literature smo predstavili temeljne pojme obravnave ter širše predstavili

področje poslovne etike in družbene odgovornosti. Pojasnili smo, da lahko z etičnimi

odločitvami uresničujemo politiko družbene odgovornosti. Spoznali smo, da družbena

odgovornost sega v tri dimenzije delovanja podjetja. Te so: družbena, okoljska in

ekonomska dimenzija. Za harmonično delovanje obeh konceptov v organizacijah je

najprej potrebno uskladiti etiko posameznika z etiko organizacije, v kateri deluje z

konceptom družbeno odgovornega delovanja. Širša družba namreč danes pričakuje, da

bodo podjetja poleg etičnega poslovanja sposobna upoštevati socialno, ekonomsko in

družbeno komponento ne samo zaradi zakonov ter predpisov, temveč bo družbena

odgovornost sistemsko vključena na vseh področjih poslovanja. Govorimo o t. i.

filantropski družbeni odgovornosti, ki je povsem prostovoljna s strani podjetja ter presega

pričakovanja o odgovornem delovanju.

V uvodnem delu smo si zastavili cilje, ki smo jim v diplomskem delu tudi sledili ter jih

uspešno dosegli. Prav tako smo v uvodnem delu opredelili tri raziskovalna vprašanja, ki

smo jih preučevali v teoretičnem delu s pomočjo literature ter v praktičnem delu s

pomočjo analize podjetij. Vsa raziskovalna vprašanja smo v raziskavi tudi potrdili.

RV1: Ali sta etika in družbena odgovornost podjetij povezani?

RV2: Ali lahko etične odločitve in dileme vplivajo na družbeno odgovorno ravnanje

podjetij?

41

RV3: Ali družbena odgovornost vpliva na delovanje podjetij?

Pri prvem raziskovalnem vprašanju smo ugotovili, da sta etika in družbena odgovornost

povezani. Z etiko in dejanji lahko namreč uresničujemo družbeno odgovorno poslovanje

v ekonomskem, družbenem in okoljskem smislu. Rečemo lahko, da je etika prva

stopnička k uresničevanju družbene odgovornosti. Ugotovitve naloge, da lahko z

reševanjem etičnih dilem in etičnimi odločitvami povečujemo družbeno odgovornost in

z neetičnimi odločitvami negativno vplivamo na delovanje podjetja, potrjujejo drugo

raziskovalno vprašanje. Če torej podjetje sprejema etične odločitve pri poslovanju, lahko

posledično ugodno vpliva na vse omenjene dimenzije uresničevanja družbene

odgovornosti. Zadnje raziskovalno vprašanje, ki smo ga raziskovali, se je navezovalo na

družbeno odgovornost ter učinek na delovanje podjetij. Potrdimo lahko, da družbeno

odgovorna dejanja prinašajo za podjetja pozitivne učinke in s tem direktno ali pa

indirektno vplivajo na uspešnost delovanja podjetij. Podjetja, ki veliko pozornosti

namenijo družbeni odgovornosti, imajo denimo večji ugled in lojalnost med potrošniki,

so lahko bolj zaželena pri iskalcih zaposlitve, in imajo nižje stroške, ki jih zmanjšujejo z

uvajanjem novejših tehnologij. Prav tako so takšna podjetja privlačnejša za vlagatelje

kapitala. Vsi ti dejavniki lahko posledično vodijo v večje finančne prilive.

Strnemo lahko, da sta etičnost in družbena odgovornost nujni za uspešno poslovanje

podjetij ter prinašata med drugim same dobre učinke v smislu znotraj podjetja in tudi za

zunanje okolje ter širšo družbo.

5.2 Odprti problemi

V diplomski nalogi smo dosegli vse zastavljene cilj ter uspešno opravili analizo primerov

podjetij. A še vedno ostaja niz odprtih vprašanj, ki bi jih bilo smiselno dodatno preučiti

ter analizirati.

V diplomskem seminarju smo pri obravnavi primerov podjetij, podrobno preučili samo

štiri podjetja. Na podlagi obravnave teh podjetij smo ugotovili, da so si glede družbenega

udejstvovanja kar podobna; nismo opazili večjih razlik. Menimo pa, da na podlagi analize

42

tako majhnega števila podjetij ne moremo dobiti nekih natančnih rezultatov. Za še

natančnejšo obravnavo bi morali primerjati večje število podjetij iz različnih držav ter z

različnih področij delovanja. Morda bi jih bili smiselno celo analizirati glede na

posamezno panogo oziroma področje delovanja po državah. Tako bi lahko pridobili večji

spekter dejavnikov družbeno odgovornega delovanja. Rezultati analize bi bili natančnejši

in realnejši. Z naslova te analize bi lahko preverili stanje družbeno odgovornega

udejstvovanja.

Lahko bi preučili tudi učinke, ki jih družbena odgovornost in etičnost prinašata za podjetja

iz vidika finančne uspešnosti. Primerjali bi torej lahko najuspešnejša podjetja na svetu ter

njihovo stopnjo etičnosti in družbenega udejstvovanja.

Prav tako bi bilo smiselno preučiti tudi stopnjo udejstvovanja etičnosti v posameznih

organizacijah. Lahko bi preučili in analizirali stopnjo etičnosti v slovenskih podjetjih v

primerjavi s tujimi podjetji glede uporabe etičnih zgledov, načinov ter etičnih kodeksov.

S tega naslova velja omeniti tudi, da je kultura eden glavnih virov etike, iz česar sledi, da

je lahko nekaj v neki kulturi popolnoma etično, v drugi pa je lahko povsem v nasprotju

njihovo etiko. Za natančnejšo obravnavo bi morali podrobno preučiti kulture posameznih

skupin, narodov in ljudi v poslovnem svetu.

43

6 SEZNAM UPORABLJENIH VIROV IN LITERATURE

1. Apple Inc. (2018). Apple . Pridobljeno iz https://www.apple.com/

2. Carroll, A. B. (1991). The pyramid of corporate social responsibility: toward the

moral. Business Horizons.

3. Dolenc, T. (2003). Pomen etike v poslovanju multinacionalnih podjetij.

Diplomsko delo, Ljubljana. Pridobljeno iz http://www.cek.ef.uni-

lj.si/u_diplome/dolenc1081.pdf

4. Dolinar Jernejčič, B. (2009). Družbena odgovornost podjetij, Zbornik 6.

študentske konference Fakultete za management Koper. Pridobljeno iz

http://www.fm-kp.si/zalozba/ISBN/978-961-266-033-

8/prispevki/Jernejcic%20Dolinar%20Barbara.pdf

5. Družbena odgovornost podjetij: dobre prakse in priporočila. Pridobljeno iz

Desur: file:///C:/Users/Anja/Downloads/Guia-DESUR-V4-SLO%20(3).pdf

6. ekvilib. (2017). ekvilib.org. Pridobljeno iz http://www.ekvilib.org/sl/druzbena-

odgovornost-podjetij/

7. Fras, N., Gavez, S., Hazl, V., & Hrast, A. (2007). Uvajanje družbene odgovornosti

v poslovno prakso malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji: priročnik s primeri

dobre prakse. Maribor: Gospodarska zbornica Slovenije.

8. George, S. A., & John, S. F. (1994). Business, Government and Socitey: A

Managerial Perspective- Text and Cases. New York: McGraw- Hill.

9. Glas, M. (2006). Priročnik za člane nadzornih svetov. Ljubljana: Združenje

članov nadzornih svetov.

10. Gostenčnik, A. (2004). Etika v managementu. Maribor: MBA.

11. Gregorič, A. (2004). Družbena odgovornost podjetij. Pridobljeno iz

http://www.zdruzenje-ns.si/db/doc/upl/gregoric_-_druzbena_odgovornost.pdf

12. Jaklič, M. (1997). Družbeno odgovorno poslovodenje in poslovna etika.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

13. Jaklič, M. (2009). Poslovno okolje in gospodarski razvoj. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta.

14. Jakomin, A. (2008). Slovenski primeri prakse družbene odgovornosti. Ljubljana:

GV Založba.

15. Jelovac, D. (1997). Poslovna etika. Ljubljana: Zbirka Scripta.

44

16. Jelovac, D. (2000). Podjetniška kultura in etika. Portorož: Visoka strokovna šola

za podjetništvo.

17. Kalacun, S. (2001). Poslovna etika. Ljubljana: Združenje manager.

18. Kokošinek, A. (2009). Etika in morala s poudarkom na komunikaciji,

Diplomsko delo, Kranj. Pridobljeno iz:

https://www.bb.si/sites/default/files/uploads/files/diplome/kokosinek_andrejka_

0.pdf

19. Kos, D. (2016). Zakaj naj bo podjetje družbeno odgovorno? Pridobljeno iz

https://siol.net/posel-danes/novice/zakaj-naj-bo-podjetje-druzbeno-odgovorno-

415574

20. Krka d.d. (2000). Krka, tovarna zdravil. Pridobljeno iz https://www.krka.biz/sl/

21. MIRSA. (2004). Model odličnosti EFQM. Ljubljana.

22. Možina, S., Rozman, R., Glas, M., Tavčar, M., Pučko, D., Kralj, J.,Kovač, B.

(2002). Management- nova znanja za uspeh. Radovljica: Didakta.

23. Možina, Stane; Tavčar, Mitja; Kneževič, Ana;. (1995). Poslovno komuniciranje.

Maribor: Obzorja.

24. Philips. (2004). Philips Slovenija. Pridobljeno iz https://www.philips.si/

25. Potočan, V. (2006). Družbena odgovornost in etika v organizacijah. Znanstveno

posvetovanje o organizacijah. Brdo pri Kranju: Univerza v Mariboru.

26. SAOP. (2015). Etične dileme v poslovnem okolju. Pridobljeno iz

http://www.saop.si/poslovne-informacije/kariera-755/karierni-razvoj/eticne-

dileme-v-poslovnem-okolju/

27. Skaza. (2017). Plastika Skaza. Pridobljeno iz https://www.skaza.com/

28. Solomon C., R. (1992). Above The Bottom Line – An Introduction to Business

Ethics. Fort Worth: Harcourt Brace College Publishers.

29. Steiner A. George, Steiner F. John. (1994). Business, Government and Society:

A Managerial Perspective- Text and Chases. New York: McGraw Hill

30. Sruk, V. (1999). Leksikon morale in etike. Maribor: Ekonomsko-Poslovna

fakulteta.

31. Sruk, V. (1986). Morala in etika. Ljubljana: Cankarjeva založba

32. Svetič, T., Bertoncelj, F. (2005). Etično vodenje, Strategija in trendi. Pridobljeno

iz

http://www.planetgv.si/application/files/4814/7637/4205/EticnoVodenje_Berton

celj_Franka_1_.pdf

45

33. Tavčar Mitja . (2002). Etika managementa. Management-nova znanja za uspeh.

Radovljica : Didakta.

34. Tavčar, M. (2008). Kulture, etika in olika managementa. Ljubljana: Moderna

organizacija .

35. Ulaga, P. (2004). Poslovna etika in družbena odgovornost. Pridobljeno iz

http://porocevalec.ibs.si/sl/component/content/article/56-letnik-4-t-4/198-petra-

ulaga-poslovna-etika-in-drubena-odgovornost

36. Wicks C.Andrew. (2003). A Note on Ethical Decision Making. Charlottesville:

University of Virginia.

37. Wilson, O. E. (2000). Znanost in mistika, etika in religija, 2000. Pridobljeno iz

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-2Q3M0NG2/7ea5c7c7-57c5-

4816-873b-b53dc3a62c5b/PDF