Upload
others
View
5
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA
Magistrsko delo
UVRŠČANJE SLOVENIJE PO RAZLIČNIH VIDIKIH INOVATIVNOSTI MED EVROPSKIMI DRŽAVAMI
September, 2017 Aljaž Podlesnik
UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA
Magistrsko delo
UVRŠČANJE SLOVENIJE PO RAZLIČNIH VIDIKIH INOVATIVNOSTI MED EVROPSKIMI DRŽAVAMI
Classification of Slovenia by different aspects of innovativeness among European countries
Kandidat: Aljaž Podlesnik
Študijski program: Ekonomske in poslove vede
Študijska usmeritev: Podjetništvo in inoviranje
Mentorica: red. prof. dr. Zdenka Ženko
Jezikovno pregledala: Natalija Kovše, prof. slov
Študijsko leto: 2016/2017
Maribor, september 2017
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici red. prof. dr. Zdenki Ženko, za nasvete in usmerjanje pri izdelavi magistrskega dela.
Posebne zahvale gredo moji družini, ki me je podpirala v celotnem študijskem obdobju.
i
POVZETEK
V današnjem času je ustvarjalnost vse bolj pomembna vrlina, kateri se daje vse večji poudarek in katero se vse bolj proučuje. Za spodbujanje ustvarjalnosti je potrebno v podjetjih in ostalih delovnih okoljih ustvarjati pozitivno ustvarjalno klimo. Kajti ustvarjalnost človeka je v veliki meri odvisna od tega. Vse bolj se širi spoznanje, da je ustvarjalnost v bistvu predpogoj za inovativnost podjetja in inovativnost družbe kot celote.
Torej to pomeni, da sta ustvarjalnost in inovativnost pojma, ki sta med sabo tesno povezana. Inovativnost je predpogoj za obstanek na trgu. Tukaj imamo v mislih tako podjetja kot gospodarstva posameznih držav. Za ohranjanje konkurenčnosti se je potrebno nenehno prilagajati trgu. Podjetja morajo ustvarjati nove, kvalitetnejše, pa na drugi strani tudi cenejše proizvode. Torej morajo nenehno izboljševati svoje proizvodne procese in tehnologijo. Uvajanje nenehnih sprememb je pogoj za ohranjanje konkurenčnosti. Pri inovacijah je izrednega pomena koristnost inovacij. Inovacije naj bi bile ustvarjene z namenom, da so za družbo kot celoto koristne. To pomeni, da ljudem olajšujejo življenje in delo in ne obratno. Da bi vedeli katera gospodarstva so najbolj inovativna, ter pri katerih vidikih inovativnosti so inovativna je potrebno inovativnost opredeliti in izmeriti. To se v Evropi počne s pomočjo izbranih vidikov ocenjevanja stopenj inovativnosti držav inovatork. S pomočjo takšnih raziskav lahko evropska gospodarstva vidijo, kje se nahajajo v primerjavi z ostalimi evropskimi gospodarstvi, ter tudi ugotovijo po katerih vidikih inovativnosti prednjačijo, ter po katerih zaostajajo. Tako na podlagi dobljenih rezultatov evropske države glede na stopnjo inovativnosti ločujemo v štiri skupine glede na stopnjo inovativnosti.
Velik vpliv na ustvarjalnost in inovativnost družbe ima tudi kultura določene države. Vsaka država ima drugačne kulturne značilnosti, vsaka od teh kulturnih značilnosti posamezne države pa lahko inovativnost spodbuja ali zavira. Kulturne značilnosti posameznih držav so prikazane s pomočjo raziskave po Geertu Hofstedu (Dimenzije kulture). Obstaja 6 dimenzij kulture, ki opredeljujejo kulturne značilnosti posameznih držav. Na takšen način lahko ugotovijo tudi kulturne probleme posameznih držav, ki zavirajo ustvarjalnost in inovativnost nekega gospodarstva. S pomočjo obeh analiz (Vidiki ocenjevanja stopenj inovativnosti držav inovatork in Dimenzije kulture) se lahko vzpostavijo ugotovitve o povezavah med inovativnostjo in kulturnimi značilnostmi evropskih držav, med drugim tudi za Slovenijo.
Ključne besede: ustvarjalnost, inovativnost, skupine držav inovatork, dimenzije kulture, uvrščanje Slovenije
ii
ABSTRACT
Creativity is now more important than ever. It is emphasized and studied more than it was in the past. If you want to encourage creativity, it is important to create positive working environment. Moreover, creativity is essentially a prerequisite for the company's innovation and the innovation of society as a whole.
To sum up, creativity and innovation are intertwined. Having individual companies and also economies of individual countries in mind, it is important to stay innovative, since if you want to stay competitive in the market, innovation is prerequisite. In order to maintain competitiveness, it is necessary to constantly adapt to the market. Businesses need to create new, better quality products, and to make them cheaper. Therefore, they must constantly optimize production processes and use cutting edge technology. The goal of innovation is to be useful and easy to implement, so that it makes life easier not more complicated. In order to know which economies are more innovative, and in which aspects, innovation needs to be defined and measured. Innovation performance of European regions is based on a selected limited number of indicators and through these ranking is made. With the help of such research, European economies can see where they are positioned in comparison with other European economies. This is how they get to know what are their strengths and weaknesses. On the basis of the obtained results, European countries are divided into four groups according to the degree of innovation.
The culture of a particular country also has a major impact on the creativity and innovation of society. Each country has different cultural background and this background can either stimulate or inhibit innovation. The characteristics of cultural background of individual countries are shown through the research by Geert Hofstede (Dimensions of Culture). There are 6 dimensions of culture that define them. This way, they can also identify the cultural problems of individual countries that inhibit the creativity and innovation of a particular country’s economy. With the help of both researches (Aspects of Innovation Assessment of Innovative Countries and Culture Dimensions) connection between innovativeness and cultural background can be clearly shown and measured, among others they can also be applicable for Slovenia.
Key Words: creativity, innovativeness, innovative countries, cultural dimensions, ranking of Slovenia;
iii
KAZALO
1 UVOD_________________________________________________________________________________ 1 1.1 Opis področja in opredelitev problema _______________________________________________ 1 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave ____________________________________________________ 2 1.3 Predpostavke in omejitve __________________________________________________________ 3
1.3.1 Predvidene metode raziskovanja ________________________________________________ 3
2 USTVARJALNOST ___________________________________________________________________ 5 2.1 Pojem ustvarjalnosti ______________________________________________________________ 5 2.2 Ustvarjalno razmišljanje ___________________________________________________________ 8 2.3 Vrste razmišljanja: konvergentno, divergentno, vertikalno, lateralno ______________________ 11 2.4 Ustvarjalnost kot pogoj za inovativnost ______________________________________________ 14
3 INOVATIVNOST ___________________________________________________________________ 17 3.1 Pojmi invencija, inovacija in inovativnost ____________________________________________ 17
3.1.1 Invencija __________________________________________________________________ 17 3.1.2 Inovacija __________________________________________________________________ 18 3.1.3 Inovativnost _______________________________________________________________ 20
3.2 Vrste inovacij ___________________________________________________________________ 23 3.3 Koristnost inovacij _______________________________________________________________ 28 3.4 Vidiki ocenjevanja stopnje inovativnosti držav inovatork _______________________________ 32 3.5 Skupine držav inovatork __________________________________________________________ 35
4 KULTURA __________________________________________________________________________ 39 4.1 Kultura ________________________________________________________________________ 39 4.2 Dimenzije kulture po Geertu Hofstedu ______________________________________________ 41
4.2.1 Splošno o dimenzijah kulture __________________________________________________ 41 4.2.2 Dimenzija razlike v moči ______________________________________________________ 44 4.2.3 Dimenzija individualizma/kolektivizma __________________________________________ 45 4.2.4 Moškost/ženskost ___________________________________________________________ 46 4.2.5 Dimenzija izogibanje negotovosti ______________________________________________ 46 4.2.6 Dimezija dolgoročna in kratkoročna usmerjenost __________________________________ 47
5 UVRŠČANJESLOVENIJEPOVIDIKIHINOVATIVNOSTIINGLEDENADIMENZIJEKULTUREPOGEERTUHOFSTEDUMEDEVROPSKIMIDRŽAVAMI.49 5.1 Uvrščanje Slovenije po vidikih inovativnosti med evropskimi državami ____________________ 49 5.2 Uvrščanje Slovenije glede na dimenzije kulture po Geertu Hofstedu med evropskimi državami 61
6 ANALIZAPOVEZAVMEDINOVATIVNOSTJOINKULTURO__________________75 6.1 Ugotovitve o povezavah med inovativnostjo in kulturnimi značilnostmi evropskih držav______ 75
7 SKLEP ______________________________________________________________________________ 78
8 LITERATURA IN VIRI _______________________________________________________________ 80
iv
KAZALO SLIK
SLIKA 1: PRIKAZ RAZLIČNIH PODROČIJ USTVARJALNOSTI .......................................................................... 10 SLIKA 2: FUNKCIJE LEVE IN DESNE MOŽGANSKE POLOBLE ........................................................................ 13 SLIKA 3: PROCES INOVATIVNOSTI V PODJETJIH .......................................................................................... 21 SLIKA 4: KROŽNI MODEL INOVATIVNOSTI .................................................................................................. 22 SLIKA 5: DVAJSET TIPOV INOVACIJ ............................................................................................................. 25 SLIKA 6: SPREMEMBE IN KORISTI, KI JIH INOVACIJE PRINAŠAJO V PODJETJE............................................. 30 SLIKA 7: STRATEŠKE KORISTI INOVACIJ ....................................................................................................... 31 SLIKA 8: KRITERIJI ZA OCENJEVANJE STOPNJE INOVATIVNOSTI DRŽAV INOVATORK V EVROPI .................. 34 SLIKA 9: SKUPINE DRŽAV INOVATORK ........................................................................................................ 37 SLIKA 10: PODROČJE ČLOVEŠKIH VIROV PO EVROPSKIH DRŽAVAH ............................................................ 50 SLIKA 11: PODROČJE RAZISKOVALNEGA SISTEMA PO EVROPSKIH DRŽAVAH ............................................ 51 SLIKA 12: PODROČJE FINANCIRANJA IN PODPORE PO EVROPSKIH DRŽAVAH ........................................... 53 SLIKA 13: PODROČJE INVESTIRANJA PO EVROPSKIH DRŽAVAH ................................................................. 55 SLIKA 14: PODROČJE POVEZOVANJA IN PODJETNIŠTVA MED EVROPSKIMI DRŽAVAMI ............................. 56 SLIKA 15: PODROČJE INTELEKTUALNE LASTNINE PO EVROPSKIH DRŽAVAH .............................................. 57 SLIKA 16: PODROČJE INOVATORJEV PO EVROPSKIH DRŽAVAH ................................................................. 59 SLIKA 17: PODROČJE EKONOMSKIH UČINKOV PO EVROPSKIH DRŽAVAH .................................................. 60 SLIKA 18: GRAFIČNI PRIKAZ VREDNOSTI VSEH ŠESTIH DIMENZIJ KULTURE ZA SLOVENIJO ........................ 62
KAZALO TABEL
TABELA 1: ZNAČILNOSTI USTVARJALNE IN NEUSTVARJALNE DRUŽBE ....................................................... 14 TABELA 2: OKOLIŠČINE, KI SPODBUJAJO ALI ZAVIRAJO USTVARJALNOST ................................................. 15 TABELA 3: STAVKI, KI SPODBUJAJO ALI ZAVIRAJO USTVARJALNOST ........................................................... 16 TABELA 4: DELITEV INOVACIJ PO GOFFINU IN MITCHELLU ........................................................................ 26 TABELA 5: PRIKAZ 6 DIMENZIJ KULTURE ZA EVROPSKE DRŽAVE ................................................................ 42 TABELA 6: PRIKAZ VREDNOSTI PO POSAMEZNIH EVROPSKIH DRŽAVAH ZA DIMENZIJO RAZLIKE V MOČI 63 TABELA 7: PRIKAZ VREDNOSTI PO POSAMEZNIH EVROPSKIH DRŽAVAH ZA DIMENZIJO INDIVIDUALIZMA 65 TABELA 8: PRIKAZ VREDNOSTI PO POSAMEZNIH EVROPSKIH DRŽAVAH ZA DIMENZIJO MOŠKOSTI. ......... 67 TABELA 9: PRIKAZ VREDNOSTI PO POSAMEZNIH EVROPSKIH DRŽAVAH ZA DIMENZIJO IZOGIBANJA
NEGOTOVOSTI. ................................................................................................................................. 69 TABELA 10: PRIKAZ VREDNOSTI PO POSAMEZNIH EVROPSKIH DRŽAVAH ZA DIMENZIJO DOLGOROČNE
USMERJENOSTI. ................................................................................................................................ 71 TABELA 11: PRIKAZ VREDNOSTI PO POSAMEZNIH EVROPSKIH DRŽAVAH ZA DIMENZIJO UŽIVANJA. ........ 72
1
1 UVOD
1.1 Opis področja in opredelitev problema
Evropske države se glede inovativnosti zelo razlikujejo, saj dosegajo zelo različne stopnje inovativnosti gospodarstva, posledično pa tudi različne stopnje razvitosti države.
Dejstvo je, da moramo biti v prvi vrsti predvsem ustvarjalni, če želimo biti inovativni, saj iz ustvarjalnosti razvijamo inovativnost. V magistrskem delu bomo med drugim tudi opisali, kaj izrazi, kot so invencija, inovacija in inovativnost, pomenijo. Za te tri pojme bomo podali več definicij različnih avtorjev. Dejstvo je, da različni avtorji enak pojem pogosto opredeljujejo vsak na svoj način, saj imajo različna mnenja in poglede o enakih stvareh. Razložili bomo tudi, v čem se zgoraj omenjeni pojmi razlikujejo.
Stopnja inovativnosti je odvisna od različnih vidikov inovativnosti; nekatere med njimi lahko merijo. Slovenija se v v primerjavi z drugimi evropskimi državami uvršča različno glede na posamezne vidike inovativnosti. Glede na stopnjo inovativnosti se države razvrščajo v določene skupine. Te skupine so:
– vodilne inovatorke, – močne inovatorke, – zmerne inovatorke in – šibke oziroma skromne inovatorke.
Na stopnjo inovativnosti v posamezni državi vplivajo različni dejavniki. Zelo pomemben dejavnik je kultura. Zelo očitno je zaznati določene povezave med kulturo in inovativnostjo. Korelacijo med inovativnostjo in kulturo določenih držav bomo preverjali predvsem s Hofstedovimi dimenzijami kulture (The Hofstede centre, 2013a) in z rezultati evropske raziskave European Innovation Scoreboard (European Commission, 2017a). Predvidevamo, da ima večina visoko inovativnih evropskih držav tudi zelo podobne kulturne značilnosti v določenih kulturnih dimenzijah. V magistrskem delu bomo ugotavljali, katere dimenzije kulture imajo zelo podobne visoko inovativne EU države.
Preverili bomo, v katero od teh skupin spada Slovenija. Ugotavljali bomo, po katerih vidikih ali dejavnikih inovativnosti se Slovenija v evropskem prostoru uvršča visoko in po katerih vidikih ali dejavnikih morda zaostaja za vodilnimi državami inovatorkami v Evropi. Podali bomo tudi predloge, kaj bi bilo potrebno storiti, da bi Slovenija svoj položaj glede inovativnosti v Evropi še izboljšala.
Na koncu bomo predstavili ugotovitve in sklepe naše raziskave. Podali bomo tudi mnenje o načinu ocenjevanja stopnje inovativnosti posameznih držav, pa tudi o načinu ocenjevanja kulture posameznih držav.
2
1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave
V tem delu magistrskega dela bomo opisali namen, cilje in hipoteze naše raziskave. Pod pojmom cilji razumemo dosežke, ki jih pri svojem delu želimo doseči.
Namen magistrskega dela je poiskati povezavo med inovativnostjo države in njeno kulturo. Ugotoviti nameravamo, kakšne, za inovativnost pomembne, kulturne značilnosti imajo najbolj inovativne evropske države. Proučevali bomo, na katero mesto v Evropi se uvršča Slovenija glede na vidike inovativnosti in v katerih vidikih so bistvene razlike. Nato bomo podali predloge, kako povečati inovativnost Slovenije.
Cilji magistrskega dela so:
– opisati pojem ustvarjalnost, podati značilnosti ustvarjalnega razmišljanja ter raziskati ustvarjalnost kot pogoj za inovativnost;
– opisati ključne pojme glede inoviranja; – predstaviti koristnost inovacij in inoviranja; – pojasniti pojma kultura in kultura podjetja ter opisati 6 dimenzij kulture po
Geertu Hofstedu; – predstaviti vidike ocenjevanja inovativnosti posameznih držav; – podati lastno mnenje in oceno glede kriterijev ocenjevanja držav inovatork in
dimenzij kulture po Geertu Hofstedu; – raziskati, kam se glede na dimenzije kulture po Geertu Hofstedu med
evropskimi državami in glede na vidik inovativnosti uvršča Slovenija; – podati ugotovitve o povezavah med inovativnostjo in kulturnimi značilnostmi
evropskih držav in zapisati sklep o preverjanju hipotez.
Raziskovalne hipoteze
V magistrskem delu bomo preverjali tudi hipoteze:
H1: Pri ustvarjanju in ustvarjalnosti ljudje razmišljamo na več načinov in jih tudi kombiniramo.
To hipotezo bomo preverili z metodami kompilacije, deskripcije, komparacije ter z deduktivnim in induktivnim sklepanjem.
H2: Ustvarjanje invencij in inovacij poteka na številnih področjih.
To hipotezo bomo preverjali z metodo deskripcije, z metodo kompilacije, z deduktivno metodo in z metodo sinteze.
H3: Poznamo različne dimenzije kulture, ki so pomembne za proučevanje inovativnosti.
To hipotezo bomo preverjali z metodo deskripcije, s komparativno metodo, z metodo kompilacije in z deduktivno metodo.
3
H4: Za Slovenijo je značilna visoka stopnja izogibanja negotovosti, kar pa lahko negativno vpliva tudi na inovativnost države.
To hipotezo bomo preverjali z metodo deskripcije, z deduktivnim in induktivnim sklepanjem, z metodo sinteze in z metodo analize.
H5: Za Slovenijo je značilna nižja stopnja individualizma od večine visoko inovativnih evropskih držav.
To hipotezo bomo preverjali z metodo deskripcije, z deduktivnim in induktivnim sklepanjem, z metodo sinteze in z metodo analize.
1.3 Predpostavke in omejitve
V nadaljevanju bomo opisali predpostavke in omejitve našega magistrskega dela. Predpostavljamo, da:
– sta ustvarjalnost in inovativnost medsebojno odvisni; – obstaja veliko različnih definicij različnih avtorjev za pojme kot so ustvarjalnost,
inovacija in invencija; – inoviranje spodbuja tudi gospodarsko rast države; – obstajajo medsebojne odvisnosti med stopnjo inovativnosti v državi in kulturo
neke države; – so uporabljena znanstvena literatura in elektronski viri točen, zanesljiv in
verodostojen vir informacij.
V magistrskem delu se bomo omejili na:
– proučevanje vidikov inovativnosti evropskih držav. Drugih svetovnih držav v naši raziskavi ne bomo obravnavali;
– literaturo in vire v slovenskem, angleškem in hrvaškem jeziku; – uporabo verodostojnih virov in literature; – kulturne dimenzije po Geertu Hofstedu, in sicer pri proučevanju medsebojne
odvisnosti inovativnosti in kulture neke države.
1.3.1 Predvidene metode raziskovanja
V magistrskem delu bomo predvidoma uporabili metode raziskovanja, kot so:
– metoda deskripcije, ki je metoda enostavnega opisovanja dejstev, procesov ter predmetov v naravoslovju in družboslovju. Ta metoda ne vključuje znanstvenega razlaganja in pojasnjevanja (Zelenika 2000, str. 338).
– komparativna metoda, s katero primerjamo enaka, podobna dejstva, procese in odnose ter ugotavljamo, v čem so si podobni ter v čem se razlikujejo. Ta metoda omogoča razne posplošitve in tudi razne nove sklepe (Ibid., str. 339).
4
– metoda kompilacije. To je postopek povzemanja tujih rezultatov, znanstvenih del, tujih opažanj. Z uporabo takšne metode lahko pridemo do novih, samostojnih posplošenih sklepov (Ibid., str. 339).
– deduktivna metoda je metoda logičnega sklepanja na temelju oziroma na podlagi splošnih zaznav, teorij ali naših spoznanj. Pomembno pri deduktivni metodi je to, da imajo rezultati in zaključki vedno značilnosti znanstvenih spoznanj (Ibid., str. 325).
– induktivna metoda. Pri tej metodi se soočamo s stvarnostjo in preverjamo ugotovitve, do katerih nas privede deduktivno sklepanje. Induktivna metoda je sistematična metoda. Induktivni načini spoznanja imajo velik pomen v znanosti. Induktivne zaključke sprejemamo na podlagi posamičnih primerov oziroma pojavov, ki so podprti s statističnimi in drugimi podatki, torej preverjamo teoretične ugotovitve in ugotavljamo smer odvisnosti med ekonomskimi pojavi in intenzivnost te odvisnosti (Ibid., str. 323–324).
– metoda analize, ki je postopek znanstvenega raziskovanja, pojasnjevanja stvarnosti, razčlenjevanja raznega miselnega ustvarjanja, in sicer pojme, dejstva, razna spoznanja in zaključke. Ta metoda vključuje odkrivanje, vpogled, študije znanstvenih dejstev (Ibid., str. 327).
– metoda sinteze je postopek znanstvenega študija in razlaganja stvarnosti. Tukaj pojasnjujemo dejstva in sestavljamo enostavna dejstva v zahtevnejše ter tudi povezujemo elemente, pojave in procese v celoto, kjer so njeni deli vzajemno povezani (Ibid., str. 329–330).
5
2 USTVARJALNOST
2.1 Pojem ustvarjalnosti
V tem poglavju bomo opisali pomen pojma ustvarjalnost. Poglobili se bomo v samo ustvarjalno razmišljanje ter navedli in opisali vrste razmišljanja. Na koncu tega poglavja bomo razmišljali o ustvarjalnosti kot pogoju za inovativnost.
Pojem ustvarjalnost je zelo širok. Takšen pojem si lahko vsak razlaga na svoj način, zato bomo v nadaljevanju predstavili nekaj definicij tega pojma. Drug izraz, ki ga zasledimo za besedo ustvarjalnost, je kreativnost. Ta izraz se še posebej pogosto uporablja v tuji literaturi.
• Kreativnost je torej sposobnost, da se nam porajajo nove in neobičajne ideje. Te ideje so lahko bolj ali manj uporabne, zanimive in originalne (PLARK 2011–2013).
• Ustvarjalnost je produciranje novih idej. Ustvarjalnost izražamo v produktih, metodah, pisnih izdelkih ali dejanjih, vendar se moramo zavedati, da ti postopki le oblikujejo idejo, ki je bila že pred tem v zavesti. Najprej imamo idejo in šele nato iz ideje nastane proizvod ali izum, znanstveno ali umetniško delo. Imamo tudi obratno pot, in sicer poskuse in napake, s katerimi pridemo slučajno do nekega novega cilja. A celo v tem primeru mora mislec najprej ugotoviti, da je naključno prišel do nečesa novega (Mulej, Ženko 2004, str. 145).
• Likar (2006, str. 16) navaja, da je ustvarjalnost človekova naravna lastnost, in sicer da zmore pri svojem ravnanju opustiti kaj rutinskega in napraviti nekaj novega, drugačnega. Likar pravi, da ustvarjalnost ni potrebna le pri generiranju zamisli, temveč v vseh fazah invencijsko-inovacijskega procesa. Ustvarjalnost mora biti lastnost dojemanja (percepcije), spoznavanja skritega bistva (analize), proizvodnje zamisli (produkcije), izbiranja med njimi (selekcije), njihove koristne uporabe (inovacije) ter njenega vzdrževanja vse do popolne izrabe.
Naj še dodamo, da se sicer strinjamo s tem, da ustvarjalnost ni potrebna le pri generiranju zamisli, temveč v vseh fazah invencijsko-inovacijskega procesa, ampak menimo, da daleč najbolj pride do izraza ravno pri generiranju zamisli.
Srića (1999, str. 54) navaja celo več različnih definicij ustvarjalnosti. Te so:
• "Ustvarjalnost je sposobnost odkrivanja in iskanja novih idej, in sicer takšnih, ki si jih še niso izmislili ali še niso znane."
• "Ustvarjalnost temelji na povezovanju dveh ali več znanih idej na takšen način, da pridemo do nečesa novega, prej neznanega. "
• "Ustvarjalnost je povezana z odkritjem nepričakovanega, vendar koristnega in tvornega."
6
• "Ustvarjalnost izhaja iz modifikacije ali razvijanja znanih idej, izdelkov ali storitev tako, da jih izboljšamo in naredimo bolj koristne, kot so bile prej."
• "Ustvarjalnost je povezana z intuicijo, inspiracijo, vizijo, »šestim čutom«, torej temelji na iracionalnih temeljih."
• "Ustvarjalnost je razmišljanje na nove in drugačne načine, delovanje v smeri originalnih in uporabnih stvari in iskanje novih poti " (Društvo študentov psihologije Slovenije 2000–2004).
• Zelo zanimivo definicijo ustvarjalnosti navaja tudi Pompe (2010), ki pravi, da je ustvarjalnost začetek vsega novega, drugačnega, presenetljivega, konkurenčnega, prednostnega, vrednejšega, pomembnejšega, zanimivejšega, pametnejšega, dolgoročnejšega. Preteklost dokazuje, da le ustvarjalni duh lahko narekuje razvoj in da le tisti, ki to prepoznavajo in implementirajo v življenje, lahko vplivajo na razvoj človeštva. Nove rešitve največkrat spodbudijo obstoječi problemi.
Pompe (2010) še dodaja, da človeku, ki se domisli stvari, ki jih doslej niso poznali, ali da znane stvari povezuje z neznanimi ter odkriva nove kvalitete in možnosti uporabe, pravimo, da je ustvarjalen. Ustvarjalnost je tudi izziv za ljudi, ki hočejo nekaj več, ki hočejo ustvarjati nove ideje in jih tudi uresničiti in spraviti v življenje.
Definicijo ustvarjalnosti je zanimivo proučiti tudi pri ljudeh iz kakšne druge stroke, ne nujno ekonomske. V Društvu psihologov Slovenije ustvarjalnost dojemajo tako:
• Ustvarjalnost si lahko predstavljamo iz treh različnih vidikov: z vidika ustvarjalne osebe, z vidika ustvarjalnega procesa in z vidika ustvarjalnega produkta (Opaka 2008).
Naše veliko zanimanje je vzpodbudila Šorgova misel o ustvarjalnosti: "Vsaka družba, ustanova ali posameznik, ki ni sposoben reševati problemov, so obsojeni na stagnacijo, v najboljšem primeru, ali propad, v najslabšem" (Šorgo 2012, str. 2).
MMenimo, da nam ta misel pove ogromno o tem, kako pomembna je ustvarjalnost v današnjem svetu hitrih sprememb in nenehnih novosti.
orgo (2012, str. 13) navaja še eno definicijo ustvarjalnosti: •"Ustvarjalnost je sposobnost razvoja idej, produktov ali rešitev, ki so:
a) enkratne in nove,
b) smiselne in uporabne."
•Kreativnost oziroma ustvarjalnost je tudi ustvarjanje novih povezav, ki pa se lahko zgodijo le, če umu omogočamo prožno ter prilagodljivo delovanje (Račnik 2008).
• Ustvarjalnost je nekaj revolucionarnega in prevratnega. Tesno mora biti povezana z idejo o določeni spremembi. Lahko bi rekli, da je ustvarjalno tisto, kar je novo, različno in praktično. Vsako človeško bitje je ustvarjalno in zmotno je mišljenje, da so samo geniji ustvarjalni. Stopnja ustvarjalnosti je tesno povezana s psihološkim zdravjem
7
posameznika. Znanstveniki ugotavljajo, da razlikujemo dva tipa ustvarjalcev, in sicer pronicljive ustvarjalce in fleksibilne ustvarjalce. Pronicljivi ustvarjalci določen problem izrazito metodološko obdelujejo, medtem ko fleksibilni ustvarjalci generirajo veliko idej o problemu in so zelo prilagodljivi. Ustvarjalnost je ena izmed človekovih lastnosti. Daje nam izviren odgovor na nove razmere in probleme, ustvarjanje novih izdelkov, situacij, modelov, razmer in odnosov. Je proces, v katerem nastajajo nove zamisli in ideje (Berginc in Krč 2001, str. 20–25).
Če hočemo biti ustvarjalni in prodornega mišljenja, moramo biti odprti za novosti za drugačnost in nenavadnost. Ne moremo pričakovati, da bomo ustvarili nekaj novega, inovativnega, če se bomo oklepali starih in običajnih, vsakdanjih stvari. Ustvarjalnost zahteva eksperimente in preizkušanje. Največja ovira pri ustvarjalnosti je strah pred neuspehom(Korelc 2009, str. 125–126).
S tem zapisom se delno strinjamo. Morda bi dodali le to, da morata biti tudi družba in delovno okolje takšna, da nas podpirata pri preizkušanju novih in nenavadnih idej.
Začeli smo z definiranjem ustvarjalnosti. V nadaljevanju bomo opisali ustvarjalno razmišljanje ter navedli in opisali vrste ustvarjalnega razmišljanja. Za konec tega podpoglavja naj navedemo še svojo definicijo ustvarjalnosti.
• Ustvarjalnost je naraven človeški proces, pri katerem s pomočjo svoje inspiracije in intuicije dobimo nove atraktivne in uporabne ideje, ki so koristne tudi za družbo kot celoto.
8
2.2 Ustvarjalno razmišljanje
V bistvu je ustvarjalno mišljenje zelo pomembno zato, ker ravno zaradi njega nastanejo nove ideje, odkritja in tudi razne izboljšave, ki lahko koristijo družbi kot celoti. V bistvu lahko rečemo, da ustvarjalno razmišljanje predstavlja gonilo napredka. Zelo pomembno pa je seveda tudi to, da je tudi družba, v kateri ustvarjalec živi, takšna, da ideje, ustvarjalnost in ustvarjalno razmišljanje tudi spodbuja in ga torej ne omejuje (Musek in Pečjak 2001, str. 72–73).
Naj dodamo še, da je ustvarjalen človek tisti, ki je med ustvarjalnim procesom miselno prožen in dejansko dovoli vstop tudi nenavadnim, drugačnim idejam. Ustvarjalni človek išče oziroma je tudi sposoben najti kaj novega in je sposoben reševati probleme. Za ustvarjalen tip človeka je značilno, da odkriva ideje, asociacije in možne rešitve problema (Likar 2006, str. 11–17).
Ustvarjalno razmišljanje omogoča, da človek svoje sposobnosti in vrednote ter sposobnosti in vrednote drugih, s katerimi tako ali drugače sodeluje, povezuje v nove kombinacije starih lastnosti ter nove stvaritve. To so lahko umetniške slike, razne glasbene stvaritve, knjige, romani in druge besedne stvaritve, razne nove stavbe, ureditve krajev, narave, parkov in še bi lahko naštevali. Konec koncev pod ustvarjalne dosežke lahko prištevamo tudi športne dosežke, nove družbene dosežke, tudi invencije in inovacije kot nove gospodarsko ali kako drugače koristne dosežke (Mulej in Ženko 2004, str. 11).
Ustvarjalni duh ni nujno vedno vrhunski ustvarjalec. Naj podamo primer: ko skuša gospodinja zabiti žebelj v steno, a nima kladiva, ga namesto tega zabije s čevljem. Ali ko skuša majhen deček doseči zvonec, si pomaga s palico, da z njo pritisne na željen gumb. Torej sta tudi gospodinja in majhen deček ustvarjalnega duha. Za ustvarjalni duh je sicer značilno, da vidi običajne stvari na neobičajen način. "Psihologi, znani pod imenom gestalt psihologi, primerjajo odkritje ideje z oscilacijami pri zaznavanju, ko isto gradivo zaznavamo na dva različna načina" (Mulej in Ženko 2004, str. 146).
Ustvarjalno razmišljanje ni zgolj dogodek nekega trenutka, ampak je stil življenja. "Ustvarjalen slog življenja je nadvse aktiven. Ustvarjalec opazuje in proučuje svoje okolje, ki je zanj odprto polje, kar pomeni, da najde v njem polno vprašanj in nobenih dokončnih odgovorov. Njegov pogled na svet je naiven in impresionističen. Prav zato, ker se mu svet prikazuje kot nekaj nepopolnega in nedokončanega, ga skuša izpopolniti. Brez takega pogleda na okolje ne bi čutil potrebe po ustvarjanju" (Mulej in Ženko 2004, str. 153).
Omenili smo, da je za ustvarjalnost in dober razvoj ustvarjalnega razmišljanja potrebno spodbujati sodelovanje. Kajti dejstvo je, da sodelovanje odstranjuje štiri pomembne ovire za ustvarjalnost, ki so (Mulej in Ženko 2004, str. 138):
– strah pred kritiko novosti,
– slabe, neustvarjalne delovne navade,
– samovšečnost, če je rutina videti dovolj,
9
– negotovost, ali imamo prav, ko nekaj predlagamo, ali zmoremo 'uloviti
najrazvitejše' ipd.
Pečjak (2001, str. 8–9) razlaga mnenja psihologov, ki menijo, da so pravzaprav vsi ljudje po svoji naravi ustvarjalni. Toda dejstvo je, da so mnogi ustvarjalci zaradi različnih okoliščin in tudi vplivov družbe zatrti. To je mogoče spremeniti z različnimi tehnikami, ki spodbujajo ustvarjalno razmišljanje.
V društvu študentov psihologije Slovenije (2000–2004, str. 6) razlagajo tudi izredno zanimivo ugotovitev. Obstajajo namreč prepričljivi dokazi za povezavo med ustvarjalnimi posamezniki in višjo pogostostjo motnje razpoloženja in celo samomorilnosti. Izsledki iz raziskav kažejo, da so motnje razpoloženja, določen način mišljenja in toleranca do iracionalnega značilnosti, ki so zelo pogoste tako pri visoko kreativnih ljudeh kot pri populaciji s psihiatričnimi problemi. Potrebno je tudi poudariti, da so raziskave, ki kažejo, da je psihološko tveganje višje pri ustvarjalnih ljudeh in pri posameznikih, ki dosegajo izjemne umetniške dosežke, vsebovale le odrasle udeležence.
Šorgo (2012, str. 15) na sliki 1 prikazuje, kako ustvarjalnost in ustvarjalno razmišljanje med seboj povezuje več različnih področij.
Slika tudi prikazuje, kako širok pojem je ustvarjalnost in da je le-ta prisotna in potrebna praktično na vseh področjih našega življenja.
10
Slika 1: Prikaz različnih področij ustvarjalnosti
Vir: Šorgo 2012, str. 15
Samo preko ustvarjalnosti in preko povezovanja različnih področij lahko pridemo do uspešnih inovacij, ki koristijo širokemu krogu ljudi in družbi kot celoti.
V nadaljnih točkah bomo opisali tipe razmišljanja, ki jih ljudje uporabljamo. Pri ustvarjalnem načinu razmišljanja ljudje uporabljamo več različnih tipov razmišljanja, ki jih med seboj tudi kombiniramo. Poznamo štiri tipe ustvarjalnega razmišljanja, ki jih bomo podrobneje opisali v naslednji točki.
11
2.3 Vrste razmišljanja: konvergentno, divergentno, vertikalno, lateralno
Poznamo več vrst in načinov razmišljanja, in sicer:
•konvergentno razmišljanje,
•divergentno razmišljanje,
•vertikalno razmišljanje,
•lateralno razmišljanje,
V nadaljevanju bomo podrobno opisali vse štiri tipe razmišljanj, ki jih ljudje uporabljamo v vsakdanjem življenju.
Konvergentno razmišljanje
Glavna lastnost navedene vrste razmišljanja je, da vse misli usmerimo k eni sami rešitvi problema. Gre za podobnost uporabe leč. Vsi žarki, ki padajo skozi lečo, se zberejo v gorišču. Tudi če na več načinov skušamo najti rešitev, je le-te ena sama. Vsi reševalci tega problema pridejo do enake rešitve (Likar, Križaj, Fatur 2006, str. 35).
Beseda konvergenten pomeni, da se misli držijo skupaj in tečejo k eni rešitvi. Konvergentno mišljenje zahtevajo šole, testi za merjenje inteligentnosti in formalna logika (Mulej in Ženko 2004, str. 150).
Način razmišljanja je povezna z več dejavniki, med katere prištevamo osebne značilnosti, pridobljene navade iz šol in kulturo, ki podpira predvsem konvergentni način razmišljanja. Tipično za ta primer razmišljanja je reševanje križank, pri katerih vemo, da je v določenem stolpcu možen samo en pravilen odgovor. Iz zgodovine poznamo konvergentnega misleca, Sherlocka Holmesa. Ne glede na minimalno število začetnih podatkov in ne glede na širino problema je našel pot do rešitve, ki je bila samo ena. Pri reševanju problemov pa je uporabljal tudi divergentno razmišljanje (Likar, Križaj, Fatur 2006, str. 35).
Konvergentno razmišljanje (Kavčič 2011, str. 9–10)
Glavna področja in kategorije informacij se oblikujejo iz razpoložljivih informacij. V praksi se najpogosteje oblikuje 3–5 kategorij, kar tudi olajša razumevanje ostalih informacij. Oblikovane kategorije se medsebojno izključujejo. Vsebina kategorij se ne sme prekrivati. Kategorije morajo biti čim bolj uravnotežene. Število pojmov, ki jih vključimo v neko kategorijo, mora biti enako. S tem vsakemu delu celotne vsebine damo enako težo. Poimenovati je potrebno vsako od teh kategorij. Ko je vsebina razčlenjena na posamezne kategorije, jih označimo z nazivi.
12
Divergentno razmišljanje
Divergentno mišljenje je povsem drugačno od konvergentnega. Misli se razhajajo, gredo narazen in iščejo različne rešitve (Mulej, Ženko 2004, str. 150).
Divergentnemu razmišljanju pravimo tudi ustvarjalno razmišljanje. V tem primeru ne iščemo samo ene rešitve, ampak jih poskušamo najti čim več. Če ponovno uporabimo primer leče, vidimo, da se snop žarkov v tem primeru razprši. Torej en problem prinese več različnih možnih rešitev, več različnih misli in asociacij. Najbolj poznan divergentni mislec je ameriški iznajditelj Edison. Strokovnjaki so mnenja, da bi v podjetju morali biti sodelavci z divergentnim razmišljanjem najdragocenejši. A v praksi, žal, ni tako. Divergentno misleči ljudje velikokrat veljajo za največje motilce ustaljenega – konvergentnega razmišljanja. Divergentni misleci vedno znova dajejo nove sveže predloge, razmišljajo o novih rešitvah in ciljih, zato bi morali v podjetju predstavljati pravi zaklad (Likar, Križaj, Fatur 2006, str. 35–36).
Vertikalno razmišljanje
Med vertikalnim razmišljanjem ljudje delujejo od postavke do postavke. Lahko bi ga prikazali z diagramom poteka. Razvija se postopoma, rešitev pa je ena sama. Pri tem pa opazimo zelo močno zavestno kontrolo. Ko misel krene stran, jo povratne zanke, ki so pogosto zavestnega izvora, vrnejo na pravo pot (Likar, Križaj, Fatur 2006, str. 36).
Vertikalno razmišljanje je tudi selektivno. Tukaj gre za točnost, pot se izbira tako, da se izloča druge poti. Je analitično in zaporedno (Lila 2016).
KPri uporabi vertikalnega razmišljanja so napake zelo redke (če so, izvirajo iz pomanjkljivega znanja in vednosti). Napake so redke ravno zaradi močne zavestne kontrole. Mislec zelo dobro ve, kaj išče. Cilji so zelo jasno postavljeni. Nekateri psihonevrologi menijo, da je vertikalno razmišljanje tipično za logično, matematično, diskurzivno in analitično mišljenje, ki potekajo v levi možganski poluti oziroma v levi polovici možganov (Mulej, Ženko 2004, str. 150).
Lateralno razmišljanje
Kadar ljudje lateralno razmišljajo, napredujejo po ovinkih. Asociacije, ki se pojavljajo, so na prvi pogled nepovezane s problemom in zelo nenavadne. Vrinejo se v tok mišljenja in posledično spremenijo njegovo smer. Pozornost je difuzna, pojavljajo pa se trenutki visoke koncentracije. Ideje se pojavljajo v napol zasanjanem stanju. Na prvi pogled so ideje nesmiselne, a je treba biti pozoren, da se kakšna koristna ideja na spregleda. Na zasnovo in tok idej ima negativen vpliv kontrola, nesproščenost, samokontrola, napete emocije, prepoved. Takšnega stanja ne moremo ustvariti umetno, prav tako človeka ne moremo prisiliti v ustvarjalnost. Lahko pa ustvarimo pogoje in razmere, ki bodo pripeljali do ustvarjalnost. Družba je še vedno mnenja, da je lateralno mišljenje mišljenje sanjačev. To je v veliki večini res, saj so ideje sanjačev največkrat neizvedljive. Če lateralno mišljenje povežemo z vertikalnim, pa so ustvarjene ideje pogosto uporabne (Likar, Križaj, Fatur 2006, str. 36–37).
13
"Ni ga mogoče predvideti ali načrtovati. Večkrat se ideje pretihotapijo v zavest, ko človek dela nekaj drugega, npr. posluša radio ali gleda televizijo. V znanosti je lateralno mišljenje redkejše, ker znanstvenik sledi svoji vnaprejšnji hipotezi, a tudi pri znanstvenem ustvarjanju ni redko. Einstein je dejal, da je domišljija pomembnejša od znanja, napisal pa je tudi stavek: Če na začetku ideja ni absurdna, potem zanjo ni več upanja." Lateralno mišljenje, kamor sodijo intuicija, predstavljanje in domišljija, poteka v desni polovici možganov. Potemtakem sta inteligentnost in ustvarjalnost v bistvu celo anatomsko ločena in locirana v različnih možganskih predelih (Mulej in Ženko 2004, str. 150).
Funkcije leve in desne strani človeških možganov si lahko ogledamo na sliki 2.
Slika 2: Funkcije leve in desne možganske poloble
Vir: Knavs 2005
Opisali smo vrste razmišljanja, ki jih ljudje uporabljamo. Menimo, da ljudje uporabljamo vsakega od teh načinov razmišljanja, torej jih kombiniramo. V kolikšni meri bomo uporabljali katerega od teh razmišljanj se odločamo sami in to zavedno. S tem smo predstavili tematiko tega podpoglavja. V naslednji točki, se bomo ukvarjali z ustvarjalnostjo kot glavnim pogojem, da inovativnost sploh lahko nastane.
14
2.4 Ustvarjalnost kot pogoj za inovativnost
Menimo, da sta ustvarjalnost in inovativnost posredno izredno povezani. V bistvu je ustvarjalnost pogoj za nastanek inovativnosti in nastanek inovacij. Če ni ustvarjalnega razmišljanja, zamisli in idej, se tudi inovativnost ne more zgoditi. Res je tudi, da sama ustvarjalnost še zdaleč ni zagotovilo za inovativnost. Dobre ideje je potrebno tudi udejanjiti v realnem življenju. Torej lahko ugotovimo, da sama ustvarjalnost brez inovativnosti lahko obstaja, inovativnosti brez ustvarjalnosti pa si skoraj ne predstavljamo. Iz ugotovitev torej lahko sklepamo, da mora biti inovativna država takšna, da spodbuja ustvarjalnost in ustvarjalno razmišljanje. V tabeli 1 je prikazano, kakšna mora biti ustvarjalna družba.
Tabela 1: Značilnosti ustvarjalne in neustvarjalne družbe
Neustvarjalna družba Ustvarjalna družba
Konkurenca Sodelovanje znotraj skupine,
konkurenca navzven
Materialna učinkovitost Duhovne vrednote, samoaktualizacija
Zunanja motivacija Notranja motivacija
Hierarhija Delovanje v timih
Leaderstvo Kolektivna interakcija pri upravljanju
Oblast posameznikov Enakopravnost
Konformizem Nekonformizem
Enotnost Pluralizem
Nacionalizem Kozmopolitizem
Rutina Invencija
Množičnost Individualnost
Pripravljeno po: Mulej in Ženko 2004, str. 156
15
V tabeli smo prikazali, kakšne so lastnosti ustvarjalne in neustvarjalne družbe. Zelo je pomembno, da se v družbi ustvarja ugodna ustvarjalna klima.
Poznamo več ravni ustvarjalne klime. Na najnižji ravni je mikroklima. Tukaj imamo v mislih delovno skupino, krožek za kvaliteto, dogajanje v šoli in šolskem razredu, športno ekipo, ljubiteljsko društvo in podobna okolja. Na naslednji ravni je lokalno klimo. Ta poteka v okrožju, pokrajini, industrijski korporaciji, večjih društvih in podobno. "Še višja raven pa so dežele, mednarodne zveze, narodi, vse to se z globalizacijo širi po vsem svetu" (Mulej in Ženko 2004, str. 154–155).
Na splošno ustvarjalnost najbolj napreduje v družbah, ki so strpne do odklonov in ne obsojajo drugačnih, na prvi pogled morda nenavadnih zamisli. V preteklosti so celo družbe, ki so bile do znanosti na splošno zelo strpne, poskušale zaustaviti znanstvenika, kadar je zanikal kakšno splošno sprejeto misel. To je bilo razširjeno že v antičnem času. Nestrpne so bile tudi marsikatere kasnejše družbe, ki so sicer spodbujale ustvarjanje in ustvarjalnost, toda če neka ideja ni bila v skladu z zasidranimi razmišljanji, so tudi te pregnale ustvarjalca. Še posebej so do novih in nenavadnih idej nestrpne diktature. Zanje je vse, kar je novo, potencialno nevarno. Dežele, ki so bile v preteklosti najbolj ustvarjalne (to so dežele od Aten do Firenc), pa so bile v tem pogledu pravo nasprotje totalitarnim režimom. "Zdi se, da je ravno demokracija, kjer ljudje delajo, kar hočejo (razen kar je izrecno prepovedano), rodno polje za porajanje idej. Demokracija je najboljša makroklima za rast ustvarjalnosti. Družba najbolj spodbuja ustvarjalnost, invencije in inovacije, kadar dopušča in omogoča čim večje razlike v mišljenju" (Mulej in Ženko 2004, str. 155–156).
V tabeli 2 prikazujemo okoliščine v gospodarstvih, ki ustvarjalnost spodbujajo, in tudi tiste, ki ustvarjalnost zavirajo
Tabela 2: Okoliščine, ki spodbujajo ali zavirajo ustvarjalnost
Okoliščine, ki spodbujajo ustvarjalnost Okoliščine, ki zavirajo ustvarjalnost
• Nenehne spremembe v okolju
• Zapletena tehnologija
• Povečane splošne potrebe potrošnikov
• Nepredvideni dogodki
• Demografske spremembe
• Spremembe na tržišču
• Birokracija
• Statične hierarhične strukture
• Standardizacija
• Pretirano zanašanje na pretekle izkušnje
• Stroga družbena pravila in norme
• Strah pred spremembami
16
• Pozitiven odnos družbe do podjetništva • Strah pred novostmi
• Strah pred izgubo moči
• Strah pred problemi
Pripravljeno po: PLARK 2011–2013
rikazali vam bomo še eno tabelo. V tabeli 3 so zapisani stavki, ki (če jih nekdo izreče) pri večini ljudi (kot menijo avtorji) dokazano spodbujajo proces ustvarjalnosti, pa tudi stavki, ki definitivno zavirajo ustvarjalnost in veselje do ustvarjanja. Stavki, ki spodbujajo ustvarjalnost, ustvarjajo pozitivno ustvarjalno klimo, stavki, ki ustvarjalnost zavirajo, pa ustvarjajo negativno ustvarjalno klimo.
Tabela 3: Stavki, ki spodbujajo ali zavirajo ustvarjalnost
Stavki, ki spodbujajo ustvarjalnost Stavki, ki zavirajo ustvarjalnost
• Kakšna je vaša ideja?
• Kje lahko dobimo dodatne informacije o problemu?
• Kako bi lahko idejo še izboljšali?
• Ima kdo še kakšen predlog?
• Kaj mislite o predlogu?
• O tej temi ne vem veliko, mi lahko pomagate?
• Vam lahko postavim eno vprašanje?
• To smo že poskušali
• To bi trajalo predolgo
• To je predrago
• Za to stvar nisi specializiran/a
• Mi tega ne delamo na takšen način
• To je nemogoče
• »Spravi« to na papir
• To je neumna ideja
• Mislim, da to ni pomembno
Pripravljeno po: PLARK 2011-2013
Prišli smo do konca poglavja o ustvarjalnosti. V tem poglavju smo predstavili pomembne informacije o ustvarjalnosti. V naslednjem poglavju bomo govorili o inovativnosti, saj se. ustvarjalnost in inovativnost se med sabo povezujeta in sta medsebojno odvisni.
17
3 INOVATIVNOST
3.1 Pojmi invencija, inovacija in inovativnost
Prišli smo do tretjega poglavja tega magistrskega dela. V tem poglavju bomo po več različnih avtorjih opisali pojme kot so:
- Invencija
- Inovacija
- Inovativnost
Za te tri pojme bomo podali tudi svoje definicije. V nadaljevanju poglavja o inovativnosti se bomo ukvarjali še z vrstami inovacij, koristnostjo inovacij, z vidiki ocenjevanja stopnje inovativnosti držav, našteli pa bomo tudi skupine držav inovatork.
3.1.1 Invencija
• Pompe (2011, str. 27) invencijo pojmuje kot novo zamisel, ki se izkaže za obetavno in bi naj rešila probleme, kar pa ne zagotavlja, da bo v prihodnosti uporabna. To so rezultati raziskovalnega dela. Invencija se nanaša predvsem na novo storitev, proces, sistem ali na nov proizvod.
• Invencija predstavlja neko novo, obetavno zamisel s potencialom, da bo nekoč postala koristna. Nanaša se lahko na nov proizvod, storitev, proces ali sistem. Tukaj imamo v mislih, npr., industrijski proizvod, dizajn, izboljšan način dela, varnost pri delu ipd. Vsaka ideja še ni invencija (Likar, Križaj, Fatur 2006 v Instrument za predpristopno pomoč 2012 str. 5).
• Invencija se nanaša na odkritje nečesa povsem novega. Lahko je nekaj radikalno novega, lahko pa samo na nov način uvede že znane rešitve v uporabo ali pa način ustvarjanja neke nove potrebe na trgu. Pogosto se invencija zaščiti s patentom. Z obvladovanjem inovacijskih procesov želimo, da invencija postane inovacija oziroma da dobi neko vrednost na trgu (Jontez 2012). Pri tej definiciji moramo poudariti, da se ne strinjamo s tem, da se invencija zaščiti s patentom. S patentom se v praksi navadno zaščiti inovacija in ne invencija, ki je v bistvu samo obetavna zamisel, ni še pa izum.
• Portal Mladi podjetnik (2013a) navaja invencijo kot novo zamisel, ki je obetavna in rešuje problem ali nerešeno potrebo, ni pa tudi nujno, da se v bližnji ali daljni prihodnosti izkaže kot uporabna. Je rezultat raziskovalnega dela in se nanaša na nov proizvod, storitev, proces ali sistem.
Pri tej definiciji moramo dodati to, da ni nujno, da nova zamisel rešuje samo nerešeno potrebo. Lahko jo, lahko pa rešuje tudi že rešeno potrebo na nov način. Zato imamo, na primer, več različnih modelov mobilnih telefonov.
18
• Invencija je vsaka nova zamisel, ki nekaj obeta. Inovacija nastane iz invencije, ko jo kdo razvije do uporabnosti, in takrat, ko jo poleg tega odjemalci sprejmejo, kupijo in uporabijo ter omogočijo avtorju, izdelovalcu in prodajalcu zaslužek, ker jo tudi štejejo za koristno (Mulej in Ženko 2004, str. 8).
• Frerichs in Wiersma (2004, str. 17) invencijo označujeta kot povsem novo tehnološko znanje, ki je ustvarjeno na podlagi že narejenih raziskav.
• Invencija predstavlja izume in druge zamisli, ki bi se utegnili izteči v inovacije. Ampak to uspe le kakšnemu odstotku, ko gre za korenite inovacije, in kakšnim sedmim
odstotkom, ko gre za drobne inovacije (Mulej in Ženko 2004, str. 16).
Na podlagi slednje definicije lahko ugotovimo, da se v bistvu le malo invencij izkaže za uspešne.
"Neuspešna ideja ni poraz ali razlog za kritiko, temveč je rezultat, ki ga je treba proučiti in se iz njega kaj naučiti. Ta nova spoznanja so nato vir znanja, ki bo oblikovalo nove
ideje in nove možnosti za inovacije. Neuspešne ideje so običajne, to, da uspe razvoj v invencijo, pa je izjema" (Ženko 2014, str. 44) .
Podali smo definicije pojma invencija. Naša definicija invencije je:
• Invencija je neka nova zamisel, nova ideja, ki se bo v prihodnosti morda razvila v inovacijo.
V nadaljevanju bomo po avtorjih opisali pojem inovacija.
3.1.2 Inovacija
V tem podpoglavju bomo predstavili, kako posamezni avtorji definirajo inovacijo.
Med teoretiki področja inoviranja ni dogovora ali skupnega razmišljanja glede pojma inovacija. V zgodovini je bilo namreč definiranje pojma inovacija zoženo predvsem na tehnične ali tehnološke inovacije. Tudi področje pravne zaščite intelektualne lastnine se je v preteklosti ukvarjalo predvsem s patenti. V zadnjih nekaj desetletijih precej bolj poudarjamo pomen družbenih inovacij in inovacij v menedžmentu. Tisti, k v družbi in organizacijah odločajo, se morajo pogosto zavedati, da je inovacije mogoče ustvarjati na številnih področjih človekovih aktivnosti. Inovacijam je skupno to, da se vse začnejo z ustvarjalnimi procesi, z ustvarjanjem idej. Gospodarski razvoj zadnjih nekaj stoletij temelji na inovacijah, ki izvirajo predvsem iz znanstvenih odkritij. Znanstvena odkritja se tako povezujejo in dopolnjujejo z že obstoječim znanjem v nova teoretična spoznanja. Gre za soodvisne procese v družbi, ki tvorijo kulturo, znanje, okoliščine inoviranja. Pomembnejša znanstvena odkritja ali baza znanja se lahko širijo v koristne in uporabne izdelke ali storitve in omogočajo razcvet številnim industrijam in družbam (Ženko 2014, str. 43–45).
V nadaljevanju opisujemo nekaj definicij pojma inovacija.
19
• Uradna mednarodna definicija inovacije je: "Inovacija je vsaka novost, ki je koristna pri izkušnjah in presojanju uporabnikov" (EU 2000, str. 4). Ženko in Mulej (2011, str. 15) pravita, da je ta definicija enostranska. Definicija se zdi primerna znotraj tehnološkega področja, manj pa je primerna za področje merjenja inovacij.
Ženko in Mulej (2011, str. 11) dodajata še, da človeštvo živi danes bolj v "balonu in družbi obilja" kot kadarkoli prej. Uporabljena merila ekonomskega uspeha so zastarela in preozka, da bi še lahko omogočila uporabne in kvalitetne informacije. Vse dokler je bila industrijska družba glavna ekonomska dejavnost, so se rezultati merili količinsko. Družba pa se je sedaj razvila v inovativno družbo. Potreben je bolj celovit pristop, upoštevanje kompleksnosti celotnega inovacijskega procesa in upoštevanje na ustvarjalnosti zasnovanega dobrega počutja.
• Pojem inovacija izhaja iz latinske besede innovatio in pomeni obnovitev. Proces, kot je inovacija, zahteva vključitev več vrst strokovnjakov. Inovacije v gospodarstvu so pospeševalci socialnega razvoja in jedro za dvig blaginje človeštva. Inovacija je dinamična oblika podjetniškega tekmovanja in konkurenca med podjetji, narodi, državami ter posamezniki (Pompe 2011, str. 182).
• Inovacija je vsaka dokazano koristna novost (Mulej in Ženko 2004, str. 120).
• Inovacija je proces pretvarjanja ideje ali izuma v blago ali storitev, ki ustvarja vrednost, za katero bodo kupci plačali (BusinessDictionary 2017). Je uvajanje nečesa novega (Merriam-Webster 2017).
• Pod pojmom inovacija se skriva novost, katere koristnost je potrdil trg. Prinaša večjo in novo uporabnost, ki jo zaznamo v obliki znižanja stroškov, dviga kakovosti, povečanja dobička in prihodkov podjetja, dviga ugleda in prepoznavnosti podjetja. Rezultatom razvojno-raziskovalnega dela v nekem podjetju mirno lahko rečemo inovacija, če podjetju prinašajo večjo razpoznavnost na trgu, boljše rezultate dela, manjše stroške, višje prihodke, višji dobiček … Definicija inovacije je sklop tehnoloških, komercialnih in industrijskih korakov. V podjetju pomeni inovacija spremembo ter uspešno izkoriščanje novih idej (Pompe 2011, str. 27).
Pri tej definiciji pogrešamo še dejstvo, da morajo biti inovacije znotraj in zunaj podjetja tudi koristne za ljudi in za zaposlene v podjetju.
• Inovacija spodbuja rast, konkurenčnost, dobičkonosnost ter trajno ustvarjene vrednosti. Inoviranje predstavlja velik izziv za celotno podjetje. Če v podjetju nastopijo težka obdobja, mora inoviranje predstavljati stalno prisoten proces (Fisk 2009, str. 205).
• Inovacije običajno vključujejo tudi veliko mero kreativnosti, vendar ji niso identične. Inovacijo lahko definiramo kot implementacijo kreativnih idej v poslovno okolje. Kreativnost posameznika ali skupine je začetna točka inovacijskega procesa. Je potreben, vendar ne zadosten korak (Jontez 2012).
20
• Drucker (1992, str. 37) opredeljuje inovacije na drugačen in ne na že obstoječ način. Inovacijo opredeljuje kot dejanje, ki spreminja namen in potencial stvari, lahko tudi procesa, in je že znana ali lahko tudi popolnoma nova. Pomembna je tudi nova dodana uporabna vrednost.
• Inovacija je posebno sredstvo podjetnikov, s katerim težijo po izkoriščanju sprememb na trgu kot ugodnih priložnosti za nek nov posel ali koristno aktivnost (Drucker 1992, str. 27).
• Inovacija je vsaka novost, katere koristnost se potrdi na trgu. "Viri za inovacije se lahko oblikujejo znotraj podjetja (npr. nujne izboljšave v proizvodnem ali poslovnem procesu, strukturne spremembe v industriji ali na trgu, neskladje med obstoječim in tem, kar bi moralo biti) ali zunaj podjetja (npr. demografske spremembe, spremembe v nazorih populacije, nova znanja)" (Podjetniški portal 2008–2017).
• Inovacija = Invencija X podjetništvo X management X celovitost X sodelavci X kultura X dobavitelji X odjemalci X konkurenti X naravno okolje X zunajpodjetniški pogoji X slučajnostni vplivi (Ženko in Mulej 2004, str. 189).
Podali smo definicije za pojem inovacija. Naša definicija inovacije je:
• Inovacija je realizirana invencija. Je zamisel, realizirana v realnem življenju, ki jo je družba vzela za svojo in ki družbi kot celoti tudi koristi.
V nadaljevanju bomo po avtorjih opisali še pojem inovativnost.
3.1.3 Inovativnost
V tem podpoglavju bomo pisali o inovativnosti kot o procesu.
Bistvo inovativnosti je, da so inovacije (Trainer Guide 2017):
- Nove, - uporabne in - prilagodljive.
Na sliki 3 si lahko ogledamo proces inovativnosti v podjetjih.
21
Slika 3: Proces inovativnosti v podjetjih
Vir: Instrument za predpristopno pomoč 2012, str. 7
Večina inovacij ima naravo nadgradnih inovacij (Instrument za predpristopno
pomoč 2012, str. 7), katerih skupna značilnost je dejansko v tem, da se izboljšujejo značilnosti že uveljavljenih proizvodov, na primer:
– letala, ki imajo povečan doseg,
– računalniki s hitrejšim delovanjem,
– televizorji, ki imajo jasnejšo sliko,
– gospodinjski aparati z manjšo porabo energije.
Likar (2006) predstavlja nekoliko drugačen model procesa inovativnosti.
Predstavlja krožni model poteka od invencije do inovacije. Na sliki 4 je
predstavljen potek poti od nastanka problema pa vse do koristnosti inovacije na
22
trgu. Model poteka v obliki kroga zato, ker proces inovativnosti v podjetjih
poteka neprekinjeno. Čim trg sprejme neko inovacijo, se v podjetju ali na trgu že
pojavi nov izziv oziroma problem, ki zahteva inovativne rešitve. Pogosto se v
praksi dogaja, da podjetje dela celo na več inovacijah istočasno.
Slika 4: Krožni model inovativnosti
Vir: Likar 2006, str. 13
"Pot od ideje do inovacije je dolga in naporna. Le izjemno majhno število idej nam uspe najprej preveriti, testirati in nato razviti v inovacije. Večino idej opustimo. Zato uspešno sporočanje o ideji (komuniciranje) poteka le v redkih ustvarjalnih okoljih" (Ženko 2014, str. 44).
Naša definicija inovativnosti je:
• Inovativnost je proces nenehnega ustvarjanja inovacij. Je ponavljajoč se proces, ki ima več faz in poteka od začetne ideje do koristnosti za odjemalce.
To podpoglavje je končano, v naslednji točki pa se bomo ukvarjali z vrstami inovacij.
23
3.2 Vrste inovacij
V tem podpoglavju bomo opisali vrste in delitev inovacij po različnih avtorjih.
Med prvimi, ki so opredelili različne vrste inovacij, je bil ekonomist Joseph Schumpeter. Po svoji teoriji je med sabo razlikoval pet vrst inovacij (Faberger 2005, str. 6–7): 1. novi proizvodi, 2. nove metode proizvodnje, 3. novi viri dobav, 4. izkoriščanje novih trgov in 5. novi načini organizacije poslovanja.
Ta delitev upošteva predvsem ekonomske vidike. Kasneje so se kot pomembni pokazali tudi drugi vidiki. Do nedavnega so še posebej ekonomisti inovacijo tradicionalno opredeljevali le kot uvajanje novosti v procesu ali kot uvajanje nekega novega proizvoda (Green Paper on Innovation 2010, str. 4).
Mulej in Ženko (2004, str. 126) sta tipologijo inovacij predstavila v tridimenzionalni obliki (3 merila kot dialektični sistem):
1. vsebina inovacije,
2. posledice inovacije,
3. poklicno dolžnost inovirati.
Tako je nastalo dvajset tipov inovacij, in sicer v prostoru s tremi osmi: prvi vidik razlikuje pet tipov, druga dva pa po dva, torej 5 x 2 x 2 = 20 (ibid., 126).
Merila, po katerih sta Mulej in Ženko razlikovala inovacije, so naslednja (ibid., 126):
1. Vsebina inovacije (razlikovanje na drobne in korenite inovacije)
Drobne inovacije krepijo dano znanje in tudi uporabnost dane opreme, ne zahtevajo pa posebnih investicij; korenite inovacije pa temeljito rušijo dano znanje in uporabnost dane opreme.
2. Razlikovanje glede na dosežke po službeni dolžnosti in mimo službenih dolžnosti temelji na razliki pravic avtorjev v odnosu do delodajalcev (ibid., 126)
• Inventorji in inovatorji po službeni dolžnosti: inovacije nastajajo znoraj obveznosti pri delodajalcu. Inventorji in inovatorji po službeni dolžnosti veljajo za pravne lastnike svojih dosežkov, kar se tiče moralnega dela po avtorskih pravicah. Lastnik materialnih dosežkov pa je lahko podjetje.
• Inventorji in inovatorji izven službene dolžnosti so v celoti pravni lastniki svojih dosežkov.
24
3. Razlikovanje inovacij po njihovi vsebini (ibid., 127)
• Programske inovacije pomenijo nov poslovni program, ki je koristen in uporaben. Omogočajo nov vir uspeha in preživetja. Programske inovacije bodo najlažje nastale v sodelovanju med marketingom ter raziskavami in razvojem, torej v tržno uveljavljenem delu tehnično-tehnoloških novosti.
• Tehnično-tehnološke inovacije se nanašajo na proizvodne ali uporabnostne lastnosti izdelkov in/ali postopkov. So najpogostejša tema razmislekov o inoviranju, tako da za mnoge ljudi inoviranje zajema samo ukvarjanje z njimi. Toda dejstvo je, da je potrebno raziskovati tudi vse druge dejavnosti ali funkcije organizacije, tako z vidika izdelkov kot z vidika postopkov. Dosežene inovacije pomenijo nove lastnosti izdelkov, proizvodnih postopkov ipd.
• Organizacijske inovacije ponujajo koristne novosti pri postopkih neproizvodnega dela in usklajevanja delov organizacije ali njenih procesov katere koli vrste v skupno celoto. Pomembne so med drugim tudi zato, ker s svojo usmeritvijo lomijo meje med organizacijskimi enotami in jih med drugim tudi medsebojno zbližujejo, iz česar izhajajo mnoge nove sinergije ter s tem tudi dobri vplivi na učinkovitost in uspešnost poslovanja.
• Upravljavske inovacije pomenijo demokratizacijo upravljanja, nov odnos vsi delamo, vsi mislimo (a le tisto, kar vemo in znamo); predstavljajo tudi nove načine vodenja.
• Metodološke inovacije so podpora za upravljavske inovacije. Vodstvo ne čaka na morebitne predloge, ampak sodelavce organizira v skupine za medsebojno ustvarjalno sodelovanje (ibid., 126–128).
Na sliki 5 je dvajset tipov inovacij tudi grafično prikazanih.
25
Slika 5: Dvajset tipov inovacij
Vir: ibid., 127
Robert Gerrish (2008) opredeljuje šest tipov inovacij glede na nastanek in njihove lastnosti, in sicer: produktna, storitvena, procesna, upravljavska, brezmejna in vrednostna inovacija.
• Produktna inovacija
Tukaj imamo v mislih izpopolnjen izdelek oziroma nov izdelek ali storitev ali nadgradnjo
obstoječega izdelka.
• Storitvena inovacija
Pod storitveno inovacijo uvrščamo preseganje pričakovanj kupca, nadgradnja
izboljšanje storitve.
• Procesna inovacija
V to vrsto inovacije spada izboljšanje upravnih in proizvodnih postopkov, logistike,
načinov dela, trženja, softverskih programov ter rešitev.
• Upravljavska inovacija
26
Obsega Izboljšanje poslovnih sistemov, strukture in strategije, finančne izboljšave in
nove strateške pristope.
• Brezmejna inovacija
To je moderni tip inovacije. Inovatorji sodelujejo na splošno in delujejo zunaj okvirjev.
• Vrednostna inovacija
Obsega pridobitev edinstvene vrednosti, ki omogoča konkurenčnost in znižuje stroške.
Goffin in Mitchell (2005, str. 9–14) inovacije delita na:
– inovacije v proizvodnem in – inovacije v storitvenem sektorju.
Vsako od teh razdelitev tudi razčlenjujeta na posamezne tipe inovacij. Podrobnejšo razporeditev si lahko ogledamo v tabeli 4.
Tabela 4: Delitev inovacij po Goffinu in Mitchellu
Inovacije v proizvodnem sektorju Inovacije v storitvenem sektorju
Novi proizvodi Nova vrsta zavarovalniške police
Nove storitve v proizvodnem sektorju Nov profil kupca
Novi proizvodni procesi
Uporaba tretjega udeleženca
Novi poslovni procesi Novi kanali in Nove storitve v storitvenem
sektorju
Pripravljeno po: Goffin, Mitchell 2005, str. 9-14 Avtorja sicer pravita, da so vse inovacije rezultat temeljnega inovacijskega procesa, novih proizvodov, storitev, proizvodov in poslovnih procesov (Goffin, Mitchell 2005, str. 9-14). Še en primer delitve inovacij povzemamo po Oslo Manual (2005, str. 46–52):
• Proizvodna inovacija je uveljavitev storitev ali proizvoda, ki je nov/- ali vsaj v veliki meri izboljšan/-a glede na lastnosti ali predvideno uporabo. Inovacija vključuje
27
pomembne izboljšave v tehnični specifikaciji, materialu ali sestavinah ter v vgrajeni, izboljšani programski opremi. Inovacija lahko vključuje kombinacijo obstoječe tehnologije in znanja ali pa vključuje novo znanje. V smislu inovacije se mora nov proizvod po svojih značilnostih ali predvideni uporabi pomembno razlikovati od proizvodov, ki jih je neko podjetje proizvajalo pred inovacijo.
• Procesna inovacija je uporaba pomembno izboljšane proizvodne ali distribucijske metode ali pa na drugi strani uporaba povsem nove metode. Vključuje pomembne in velike spremembe v tehnikah ter strojni in/ali programski opremi. Lahko je namenjena zmanjšanju proizvodnih stroškov ali stroškov distribucije ali pa tudi povečanju kakovosti. Namenjena je proizvodnji ali distribuciji novih ali zelo izboljšanih proizvodov. Metode proizvodnje vključujejo določene tehnike ter strojno in programsko opremo za proizvodnjo storitev in dobrin.
• Trženjska (marketinška) inovacija je, kot lahko sklepamo iz imena, uporaba nove marketinške metode, ki uvaja strateške novosti v načrtovanju proizvoda ali njegovem pakiranju, v plasiranju proizvoda, njegovi cenitvi in promociji. Namen te inovacije je boljše in kakovostno zadovoljevanje potreb uporabnikov, iskanje in odpiranje novih trgov ali novega pozicioniranja proizvoda na trgu in s tem povečanja prodaje in prepoznavnosti. Lastnost, po kateri razločimo trženjske inovacije v primerjavi z drugimi marketinškimi instrumenti firme, je ta, da metoda v preteklosti v podjetju ni bila uporabljena. Zagotavljati mora del novega koncepta trženja, ki se vidno razlikuje od doslej uporabljenih pristopov. Trženjska inovacija vključuje in vsebuje pomembne spremembe v obliki proizvoda, ki so del novega koncepta trženja in prepoznavanja. S tem mislimo na spremembe v obliki ali videzu proizvoda, ki pa ne spreminjajo njegovih funkcionalnih karakteristik. Vključene so tudi inovacije v pakiranju proizvoda, kot npr. hrane, pijače, detergentov, pri katerih je embalaža bistvena sestavina videza.
• Organizacijska inovacija je uvedba in uporaba nove organizacijske metode v poslovni praksi podjetja, v organizaciji delovnega mesta in odnosih podjetja navzven. Njen namen je povečanje pozitivnih rezultatov podjetja z reduciranjem administrativnih ali transakcijskih stroškov, povečanje zadovoljstva zaposlenih na delovnem mestu (in s tem produktivnosti dela), pridobivanje dostopa do netržnih sredstev ali zmanjšanje stroškov zalog. Pomembna razlika organizacijske inovacije glede na druge organizacijske spremembe je uvedba in uporaba organizacijske metode, ki poprej v podjetju še ni bila uporabljena; na novo pa se uporabi kot rezultat strateške odločitve menedžmenta. Organizacijska inovacija v vsakdanjem praktičnem poslovanju pomeni spremembo in uporabo nove metode organiziranja delovnih postopkov.
• Proizvodna inovacija je uveljavitev storitev ali proizvoda, ki je nov(a) ali vsaj v veliki meri izboljšan(a) glede na lastnosti ali predvideno uporabo. Inovacija vključuje pomembne izboljšave v tehnični specifikaciji, materialu ali sestavinah, vgrajeni, izboljšani programski opremi. Inovacija lahko vključuje kombinacijo obstoječe tehnologije in znanja ali pa vključuje novo znanje. V smislu inovacije se mora nov
28
proizvod pomembno razlikovati po svojih značilnostih ali predvideni uporabi od proizvodov, ki jih je neko podjetje proizvajalo pred inovacijo.
• Procesna inovacija je uporaba pomembno izboljšane proizvodne ali distribucijske metode ali pa na drugi strani uporaba povsem nove metode. Vključuje pomembne in velike spremembe v tehnikah ter strojni in/ali programski opremi. Lahko je namenjena zmanjšanju proizvodnih stroškov ali stroškov distribucije ali pa tudi povečanju kakovosti. Namenjena je proizvodnji ali distribuciji novih ali zelo izboljšanih proizvodov. Metode proizvodnje vključujejo določene tehnike, strojno in programsko opremo za proizvodnjo storitev in dobrin.
• Trženjska (marketinška) inovacija, kot lahko že sklepamo iz imena je to uporaba nove marketinške metode, ki uvaja strateške novosti v načrt proizvoda ali njegovo pakiranje, plasiranje proizvoda, njegovo cenitev, promocijo proizvoda. Njen namen je boljše in kakovostno zadovoljevanje potreb uporabnikov, iskanje in odpiranje novih trgov ali novega pozicioniranja proizvoda na trgu in s tem povečanja prodaje in prepoznavnosti. Lastnost po kateri razločimo trženjske inovacije v primerjavi z drugimi marketinškimi instrumenti firme je v tem, da metoda v preteklosti v firmi ni bila uporabljena. Mora zagotavljati del novega koncepta trženja, ki se vidno razlikuje od doslej uporabljenih pristopov. Trženjska inovacija vključuje in vsebuje pomembne spremembe v obliki proizvoda, ki so del novega koncepta trženja in prepoznavanja. S tem mislimo na spremembe v obliki proizvoda ali videzu proizvoda, ki pa ne spreminjajo njegovih funkcionalnih karakteristik. Vključujejo tudi inovacije v pakiranju proizvodov, kot npr. hrane, pijače, detergentov, pri katerih je embalaža proizvoda bistvena sestavina videza
• Organizacijska inovacija je uvedba in uporaba nove organizacijske metode v poslovni praksi podjetja, organizaciji delovnega mesta in odnosih podjetja navzven. Njen namen je povečanje pozitivnih rezultatov podjetja z reduciranjem administrativnih ali transakcijskih stroškov, povečanje zadovoljstva zaposlenih na delovnem mestu (in s tem produktivnosti dela), pridobivanje dostopa do netržnih sredstev ali zmanjšanje stroškov zalog. Pomembna razlika organizacijske inovacije glede na druge organizacijske spremembe je uvedba in uporaba organizacijske metode, ki poprej v podjetju še ni bila uporabljena; sedaj pa se uporabi kot rezultat strateške odločitve menedžmenta. Organizacijska inovacija v vsakdanjem praktičnem poslovanju pomeni spremembo in uporabo nove metode organiziranja delovnih postopkov.
3.3 Koristnost inovacij
V tem podpoglavju bomo obdelali temo koristnost inovacij. Menimo, da je bistvo vsake inovacije, da je koristna za družbo kot celoto, se pravi, da v življenja ljudi vnaša pozitivne spremembe.
"Pozitivne spremembe so posledica vse bolj pomembnih idej, ki postanejo invencije, predlogi, potencialne inovacije ter inovacije (v vseh svojih vrstah, tehnoloških in ne-tehnoloških), ki izhajajo iz nujno potrebne ustvarjalnosti in inovativnosti, novih idej in konstruktivnega razmišljanja, saj živimo v dobi različnih zornih kotov in vsak od njih izvira iz različnih znanj, realnosti in izkušenj" (Štrukelj 2014, str. 5).
29
Družbeno odgovorno inovativno vedenje bi moralo zmanjšati pojav enostranskega vedenja. Na primer: Invalidi so skupina ljudi, ki je pogosto slabo integrirana, tudi v naprednih družbah. Običajni pristop do ljudi s posebnimi potrebami je preveč enostranski. Primer koristne inovacije za družbo v prihodnosti bi lahko bilo sistemsko razmišljanje o družbeno odgovornih inovacijah v socialnem turizmu za ljudi s posebnimi potrebami. Takšno razmišljanje bi zmanjšalo pojav enostranskega vedenja zaposlenih oseb ali dejavnih v turističnih organizacijah. Takšno razmišljanje bi prispevalo k vključevanju ljudi s posebnimi potrebami v družbo (Ženko in Šardi 2014).
Sicer pa lahko inovacije prinesejo veliko sprememb in koristi še na drugih področjih.
Bevc (2012) nam na sliki 6 prikazuje, spremembe in koristi, ki nam jih v podjetju inovacije lahko prinesejo.
30
Slika 6: Spremembe in koristi, ki jih inovacije prinašajo v podjetje
Vir: Bevc, 2012
Ravno inovacijska sposobnost je tista, ki podjetju omogoča hitro prilagajanje spremembam, ki se dogajajo v mednarodnem prostoru in so vse pogostejše, ter vse hitrejše. Hkrati edina ponuja možnosti za izboljšanje konkurenčnega položaja na trgu. Le visoko inovativno podjetje bo tako lahko na daljši rok ohranjalo konkurenčno prednost. Novi, boljši, bolj funkcionalni in bolj vabljivi izdelki ali storitve na trgu pomenijo za podjetja vir konkurenčne prednosti, saj vzbudijo zanimanje kupcev in dajejo prednosti tistim, ki na trg vstopijo prvi (Mladipodjetnik.si, 2013b).
"V podjetjih, kjer spodbujajo inovativnost v poslovnih procesih, ustvarjajo dodano vrednost tako pri svojih izdelkih/storitvah kot tudi zaposlenih. Tržnim zakonitostim je potrebno prilagoditi poslovne procese in razumeti, kako pomembna je inovativnost kot temeljna vrednota vseh zaposlenih. Pri tem mora biti izpolnjen prvi pogoj, in sicer da podjetje vodi inovativni menedžment, ki razume, da so zaposleni za podjetje neprecenljiv vir ustvarjalnosti. Na podlagi tega se zgradi zaupanje in šele takrat teorija
31
zaživi v praksi podjetja. V inovativnih podjetjih nenehno izboljšujejo in optimizirajo celoten poslovni proces s hitrim uvajanjem izboljšav na učinkovit način. V najširšem pomenu je inovativnost način razmišljanja vseh zaposlenih v podjetju, pri čemer mora biti vodstvo podjetja najboljši primer zaposlenim, saj ljudje verjamejo samo v tisto, v kar so prepričani " (MojeDelo.com 2013). Izboljšave oziroma koristi so posredni sestavni del inovativnosti, ki so praviloma v širšem smislu usmerjene na področje učinkovitosti v podjetju. Inovacije nam konkretno v podjetju lahko prinašajo tudi naslednje koristi (Instrument za predpristopno pomoč 2012, str. 9).
• boljšo, učinkovitejšo organiziranost procesa
• olajšanje proizvodnega dela z manj gibi
• izdelavo transportnih pripomočkov
• zmanjšanje napak, olajšanje dela in povečanje kakovosti
• zmanjšanje porabe papirja na potratnih mestih
• prihranke energije, vode, čistil, maziv, potrošnega materiala…
• povečana varnost na delovnih mestih Inovacije pa podjetjem prinašajo tudi mnoge strateške prednosti. Te lahko razberemo iz slike 7.
Slika 7: Strateške koristi inovacij
32
Vir: Tidd, Bessant, Pavitt 2005 v Instrument za predpristopno pomoč 2012, str. 6
Ženko in Mulej (2011, str. 15) o koristnosti inovacij pravita, da so inovacije nujno potrebne, da bi bila gospodarska praksa lahko bolj celovita. Štrukelj (2014, str. 5) dodaja, da je rezultat vsake inovacije lahko razviden tudi iz dobrega počutja posameznika, članov podjetja ali družbe, sveta.
Ugotavljamo, da ni nujno, da se rezultati inovacij odražajo le v denarju, temveč so lahko vidni tudi v drugačnih oblikah. To potrjuje tudi naslednja izjava.
"Podjetje je organizacijska oblika, ki nam v obstoječem družbenem in gospodarskem sistemu omogoča življenjski standard, srečo in izpolnitev. Zato bi morala podjetja delati v dobro vseh udeležencev, lastnika, zaposlenih, partnerjev in okolja" (Belak 2013).
3.4 Vidiki ocenjevanja stopnje inovativnosti držav inovatork
V tem podpoglavju se bomo ukvarjali z vidiki ocenjevanja stopenj inovativnosti držav inovatork. Predstavili bomo, katera področja sodijo med kriterije za ocenjevanje inovativnosti držav inovatork v Evropi. Namen teh ocenjevanj je, ugotoviti katere države v Evropi so najbolj inovativne, ter katere manj. Stopnja inovativnosti je lahko posameznim državam v pomoč, saj se lahko z drugimi državami primerjajo na različnih področjih in tako vidijo, katere vidike inovativnosti imajo dobro razvite, na katerih področjih pa morda zaostajajo.
Končni rezultat oziroma vrednost inovativnosti neke evropske države je skupek več vidikov inovativnosti držav. Z ocenjevanjem vidikov inovativnosti se ukvarja Evropska komisija.
Metodologija ocenjevanja temelji na petindvajsetih indikatorjih, ki omogočajo izračun skupne inovacijske vrednosti za posamezno državo (Instrument za predpristopno pomoč 2012, str. 15).
Evropska komisija pri ocenjevanju in merjenju inovativnosti evropskih držav upošteva 8 področij. Ta področja so (European Commission, 2017a):
• človeški viri,
• raziskovalni sistem,
• financiranje in podpora,
• investiranje,
• povezave in podjetništvo,
• intelektualna lastnina,
• inovatorji,
33
• ekonomski učinki,
Indikatorji, s katerimi se meri inovativnost na področju človeških virov, so (European Commission, 2017a):
- stopnja novih doktorjev znanosti,
- stopnja populacije med 30. in 34. letom s terciarno izobrazbo in
- stopnja mladih z najmanj srednješolsko izobrazbo.
Indikatorji, s katerimi se meri inovativnost na področju raziskovalnih sistemov, so (European Commission, 2017a):
- stopnja objav glede mednarodnega znanstvenega sodelovanja,
- stopnja znanstvenih objav med 10 % najbolj citiranih,
- stopnja doktorjev znanosti iz držav zunaj članic Evropske unije znotraj neke
Evropske države.
Na področju financiranja in podpore so indikatorji naslednji (European Commission, 2017a):
- izdatki v javnem sektorju za raziskave in razvoj,
- tvegani kapital/skladi tveganega kapitala.
Na področju investiranja se inovativnost meri z naslednjimi indikatorji (European Commission, 2017a):
- izdatki v zasebnem sektorju za raziskave in razvoj,
- vsi drugi izdatki, ki niso v povezavi z inoviranjem.
Na področju povezav in podjetništva se inovativnost meri z naslednjimi indikatorji (European Commission, 2017a):
- mala in srednja podjetja, ki inoviranje želijo ohraniti znotraj podjetja,
- mala in srednja podjetja, ki pri inoviranju sodelujejo z drugimi,
- javne in zasebne publikacije podjetij.
Indikatorji, s katerimi se meri inovativnost na področju intelektualne lastnine, so (European Commission, 2017a):
- stopnja števila patentnih prijav,
- stopnja števila patentnih prijav na socialnih področjih,
- stopnja števila zaščite blagovnih znamk,
- stopnja števila zaščite modela (videza izdelka).
Na področju inovatorjev se inovativnost med evropskimi državami meri (European Commission, 2017a):
- z uvajanjem izdelkov ali procesnih inovacij v malih in srednjih podjetjih,
34
- z uvajanjem marketinških in organizacijskih inovacij v malih in srednjih
podjetjih,
- s stopnjo zaposlenosti v hitro rastočih podjetjih.
Na področju ekonomskih učinkov se inovativnost med evropskimi državami meri (European Commission, 2017a):
- z zaposlenostjo v znanstvenih dejavnostih,
- z izvozom srednje- in visokotehnoloških izdelkov,
- z izvozom storitev na znanstvenem področju,
- s trženjem inovacij, ki so nove tako za podjetje kot za trg,
- s prihodki od licenc in patentov iz tujine.
Za boljšo preglednost dodajamo še shemo, na kateri je sestava vidikov ocenjevanja inovativnosti še grafično prikazana.
Slika 8: Kriteriji za ocenjevanje stopnje inovativnosti držav inovatork v Evropi
35
Vir: Innovation Union Scoreboard 2011, str. 6 v Instrument za predpristopno pomoč 2012, str. 15
3.5 Skupine držav inovatork
V tem podpoglavju se bomo ukvarjali z uvrščanjem evropskih držav glede na inovativnost v 4 skupine. Države so razvrščene glede na izračunane vrednosti, ki so skupek upoštevanja vidikov inovativnosti, ki smo jih navedli in opisali v prejšnjem poglavju.
Glede na inovativnost evropske države uvrščamo v 4 skupine (European Commission, 2017b):
– vodilne inovatorke, – močne inovatorke, – zmerne inovatorke, – šibke oziroma skromne inovatorke.
Med vodilne inovatorke prištevamo tiste države, ki v evropskem prostoru veljajo za najbolj inovativne. Te države so glede na vidike inovativnosti visoko nad evropskim povprečjem. Spadajo med gospodarsko najbolj razvite evropske države (pa tudi na svetu). Kvaliteta življenja v teh državah je na visoki ravni, zadovoljstvo prebivalstva pa prav tako, brezposelnost je nizka. Vodilne države inovatorke v Evropi so torej (European Commission, 2017a):
- Švica,
- Švedska,
- Danska,
- Finska,
- Nemčija in
- Nizozemska.
Naj dodamo še informacijo, da Švica po teh izračunih velja za najbolj inovativno evropsko državo.
Druga skupina držav inovatork so močne inovatorke. Nekateri to skupino imenujejo tudi države sledilke. To so države, ki po inovativnosti sicer ne sodijo v sam evropski vrh, vendar je inovativnost v teh državah kljub temu na precej visoki ravni. Stopnja inovativnosti teh držav se giblje malce nad evropskim povprečjem ali okoli evropskega povprečja. V to skupino držav sodijo (European Commission 2017a):
- Irska,
- Belgija,
- Velika Britanija,
- Luksemburg,
- Avstrija,
36
- Izrael,
- Islandija,
- Francija in
- Slovenija.
V tretjo skupino uvrščamo države zmerne inovatorke. To pa so že evropske države, ki po izračunih sodijo pod evropsko povprečje inovativnosti. Kot že ime te tretje skupine pove, so te države na področju inovativnosti zmerne. Nekatere izmed njih so dobre samo pri nekaterih vidikih inovativnosti, pri drugih pa nekoliko slabše. Za nekatere od teh držav je že značilna nekoliko slabša gospodarska razvitost in nekoliko večja brezposelnost. V to skupino držav sodijo (European Commission 2017a):
- Norveška,
- Ciper,
- Estonija,
- Malta,
- Češka,
- Italija,
- Portugalska,
- Grčija,
- Španija,
- Madžarska,
- Slovaška,
- Srbija,
- Poljska,
- Litva,
- Latvija,
- Hrvaška in
- Turčija.
V zadnjo, četrto, skupino uvrščamo šibke oziroma skromne inovatorke. Te države glede na inovativnost po izračunih sodijo precej pod evropsko povprečje. Spadajo med gospodarsko precej zaostale evropske države (v svetovnem merilu morda celo ne toliko). Kvaliteta življenja v teh državah je na precej nizki ravni, brezposelnost je visoka. Za te države je značilno zelo malo ali celo nič inoviranja. Prevladuje rutinsko delo, spremembe v celotnem gospodarstvu pa so redke. V to skupino držav sodijo (European Commission 2017a):
- Bolgarija,
- Makedonija,
- Romunija in
- Ukrajina.
Na sliki 9 prikazujemo te države še v tabelirani obliki ter z grafično prikazanimi stopnjami inovativnosti.
37
Slika 9: Skupine držav inovatork
Vir: European Commission 2017a.
0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8
Ukrajina
Romunija
Makedonija
Bolgarija
Turčija
Srbija
Poljska
Litva
Latvija
Hrvaška
Slovaška
Madžarska
Španija
Grčija
Portugalska
Italija
Češka
Malta
Estonija
Ciper
Norveška
Slovenija
Francija
Islandija
Izrael
Austrija
Luksemburg
Velika Britanija
Belgija
Irska
Nizozemska
Nemčija
Finska
Danska
Švedska
Švica
38
V tem poglavju smo opisovali pojme kot so: invencija, inovacija in inovativnost. Ukvarjali smo se tudi z vrstami ter s koristnostjo inovacij. Opisovali smo tudi vidike ocenjevanja stopnje inovativnosti držav inovatork, na koncu poglavja pa smo se ukvarjali s skupinami držav inovatork. V nadaljevanju sledi poglavje o kulturi.
39
4 KULTURA
4.1 Kultura
V tem poglavju bomo predstavili, kako različni avtorji definirajo pojma kultura in kultura podjetja. Prikazali bomo, da si ta dva pojma avtorji razlagajo vsak na svoj način. Napisali bomo tudi svojo definicijo teh dveh pojmov. Predstavili bomo tudi 6 dimenzij kulture po Geertu Hofstedu.
• Samovar in soavtorji (2009, str. 10) opredeljujejo kulturo kot določena pravila za življenje in delovanje v določeni družbi. Zato, ker se družbena pravila razlikujejo med posameznimi kulturami, je za uspešno funkcioniranje v neki družbi treba ta pravila poznati. Avtorji navajajo tudi, da učenje pravil in norm, po katerih deluje neka družba in ki tudi sčasoma postanejo ponotranjena, poteka vse od rojstva dalje.
• Živko, Zver in Bobek (2005) opredeljujejo kulturo kot način življenja, način vzpostavljanja vrednot, prepričanj in tudi znanja. Po njihovem mnenju ljudje v določeni kulturi razvijajo kulturne vrednote, s katerimi se določa, kaj je v neki družbi pomembno in kaj ne ter kaj je prav in kaj ne. Kulturne navade se prenašajo iz roda v rod; kulturo prenašamo preko izkušenj in razumevanja kulture. Kultura je tudi dinamična; s časom se spreminja (Gajšt, Korez-Vide 2013, str. 8).
Pri tej definiciji se strinjamo s tem, da se kulturne navade prenašajo iz roda v rod, toda potrebno je dodati tudi to, da se kulturne navade iz roda v rod oziroma skozi čas tudi spreminjajo.
• Kultura in z njo povezane vrednote so posebne človeške značilnosti. Kultura daje ljudem občutek pripadnosti in identitete, daje jim smernice in je orodje za spopadanje z vsakodnevnimi izzivi človekove eksistence (Reynolds, Valentine 2004, str. 112).
• Tavčar (1995, str. 88 v Štrukelj 2012, str. 15) poudarja, da je kultura skupek vseh dosežkov posameznega okolja, in sicer:
– materialnih dosežkov, ki imajo tržno vrednost (premoženje) ter dolgoročno rast premoženja, in
– nematerialnih dosežkov, ki nimajo neke določene neposredne tržne vrednosti, so pa vseeno zelo pomembni za uspešnost podjetja.
• Kultura je del družboslovne ter humanistične znanosti. Zagotovo je pojem, ki ga izredno pogosto uporabljamo tudi v vsakdanjem pogovoru in v vsakdanjem življenju (Društvo Odnos 2004–2005).
Menimo, da je ta definicija preveč ozko usmerjena, saj govori o kulturi zgolj kot o znanosti in ne o kulturi kot načinu življenja nekega naroda, posameznika, skupnosti.
• Pod pojmom kulture razumemo skupek vseh procesov in pomenov, ki so poledica duhovne in materialne intervencije človeštva (Pojam kulture 2014).
40
Kot smo lahko razbrali iz definicij, je pojem kultura izredno širok pojem, ki ga teoretiki razlagajo vsak na svoj način. Naša definicija pojma kultura je:
• Kultura je način življenja določenega naroda, posameznika, skupnosti. Kultura nekega naroda izraža splošne značilnosti tega naroda.
Tudi pojem kultura podjetja je zelo širok. Tudi ta pojem si različni avtorji razlagajo na različne načine. Nekaj definicij sledi v nadaljevanju:
• Pri kulturi podjetja gre večinoma za sistem vrednot, norm in drugih pravil, ki se nanašajo na ravnanje in obnašanje ljudi, ki pripadajo nekemu določenemu podjetju (Belak 2010, str. 153–154).
• Kulturo vsakega podjetja sestavljajo njegovi člani, običaji, oblike obnašanja ter tudi odnosi do dela in podjetja samega (Bennet 1994, str. 101 v Štrukelj 2012, str. 20).
• Je sistem načel, zasnovanih v osebnih vrednotah, vrednotah okolja in podjetja, sestavljajo jo še zasnove poslovanja in stališča do ljudi in do znanja (Kralj 1995, str. 99).
• Pučko (2003 v Belak in soavtorji 2014, str. 37) označuje kulturo podjetja kot sistem vrednot, prepričanj in navad, ki so prisotne tudi v okviru procesov strateškega planiranja, kontrole in uresničevanja.
• Kultura podjetja je sistem vrednot, pravil, norm stališč, prepričanj, načinov izvajanja procesov in postopkov, obnašanja in načinov delovanja zaposlenih, skupnih ciljev ter vrst in oblik informacij tako znotraj poslovnega sistema kot tudi v njegovem zunanjem okolju. Ti sistemi v sedanjosti odražajo prakso skupne preteklosti in so obenem tudi pod vplivom predvidene skupne prihodnosti pripadnikov posameznega poslovnega sistema. Preko vseh teh elementov se kultura podjetja tudi razvija, krepi, ohranja, spreminja ter prenaša na nove pripadnike sistema (Mihalič 2008, str. 5–6).
• Kultura podjetja je zelo pomemben element njegovega uspeha. Velikokrat podjetniki s tem namenom posvečajo pozornost tudi skrbi za zaposlene (Belak 2013).
•Kultura podjetja je skupek dosežkov posameznega okolja. Tukaj imamo v mislih materialne in duhovne dosežke. Materialni dosežki imajo tržno vrednost, duhovni dosežki pa sicer nimajo neposredne tržne vrednosti, so pa pomembni in pripomorejo k uspešnosti podjetja (Tavčar 1995, str. 88 v Kralj 2003, str. 158).
Z vsemi definicijami se delno strinjamo. Edino, česar nismo zasledili pri nobeni definiciji in kar pogrešamo, je pojasnjena značilnost, da je kultura podjetja eden izmed dejavnikov, po katerih se podjetja ločujejo in razlikujejo med seboj.
Kot lahko razberemo iz navedenih definicij, je tudi kultura podjetja izredno širok pojem. Naša definicija pojma je:
41
• Kultura podjetja je sistem delovanja podjetja in zaposlenih znotraj podjetja. Kultura podjetja ima vpliv na delovanje podjetja na vseh področjih. Je eden izmed dejavnikov, po katerem se podjetja ločujejo in razlikujejo.
V tem podpoglavju smo opisali pojma kultura in kultura podjetja po različnih avtorjih, dodali pa smo tudi svojo definicijo. V nadaljevanje se bomo ukvarjali z Dimenzijami kulture po Geertu Hofstedu.
4.2 Dimenzije kulture po Geertu Hofstedu
4.2.1 Splošno o dimenzijah kulture
V tem podpoglavju bomo kulturo proučevali po dimenzijah kulture Geerta Hofsteda.
Geert Hofstede se je pri svojih raziskavah ukvarjal z vzorci obnašanja v poslovnem okolju in analiziral skoraj vse poslovne kulture. V evropskem prostoru je analiziral vse kulture. Prvotne dimenzije kulture po Hofstedu so bile (The Hofstede centre, 2013a):
• razlika v moči
• individualizem/kolektivizem,
• moškost/ženskost
• izogibanje negotovosti.
To so bile prve dimenzije. Naknadno pa je Hofstede dodal še dve dimenziji. To sta: (Gajšt, Korez-Vide, 2013 str. 17–18).
• dolgoročna in kratkoročna usmerjenost, ter
• uživanje/omejevanje.
Peto dimenzijo, to je dolgoročna in kratkoročna usmerjenost, je avtor dodal več kot 10 let kasneje kot prve štiri. Šesta, zadnja, dimenzija pa je bila dodana leta 2010. Hofstede meri stopnje dimenzij na dva načina: natančneje s koeficienti, okvirno pa le z zvezdicami od 1 do 5. To pomeni, da višja vrednost pomeni tudi večjo razliko v moči, bolj individualistično skupnost, večje izogibanje negotovosti, večjo moškost, večjo dolgoročno usmerjenost in večje uživanje. Nižja vrednost pomeni ravno nasprotno. Torej manjšo razliko v moči, bolj kolektivistično družbo, tudi manjše izogibanje negotovosti, večjo ženskost, večjo kratkoročno usmerjenost in tudi večje omejevanje (Gajšt, Korez-Vide 2013, str. 17–18).
V tabeli 5 je seznam evropskih držav, za katere je bila raziskava narejena, in vrednosti za vsako dimenzijo posebej.
42
Tabela 5: Prikaz 6 dimenzij kulture za evropske države
DRŽAVA RAZLIKA V MOČI
INDIVIDUALIZEM MOŠKOST IZOGIBANJE NEGOTOVOSTI
DOLGOROČNA USMERJENOST
UŽIVANJE
Albanija 90 20 80 70 61 15
Avstrija 11 55 79 70 60 63
Belgija 65 75 54 94 82 57
Bolgarija 70 30 40 85 69 16
Češka republika
57 58 57 74 70 29
Danska 18 74 16 23 35 70
Estonija 40 60 30 60 82 16
Finska 33 63 26 59 38 57
Francija 68 71 43 86 63 48
Grčija 60 35 57 100 45 50
Hrvaška 73 33 40 80 58 33
Irska 28 70 68 35 24 65
Islandija 30 60 10 50 28 67
Italija 50 76 70 75 61 30
Srbija 86 25 43 92 52 28
43
Latvija 44 70 9 63 69 13
Litva 42 60 19 65 82 16
Luksemburg 40 60 50 70 64 56
Madžarska 46 80 88 82 58 31
Malta 56 59 47 96 47 66
Nemčija 35 67 66 65 83 40
Nizozemska 38 80 14 53 67 68
Norveška 31 69 8 50 35 55
Poljska 68 60 64 93 38 29
Portugalska 63 27 31 99 28 33
Romunija 90 30 42 90 52 20
Rusija 93 39 36 95 81 20
Slovaška 100 52 100 51 77 28
Slovenija 71 27 19 88 49 48
Španija 57 51 42 86 48 44
Švedska 31 71 5 29 53 78
Švica 34 68 70 58 74 66
Turčija 66 37 45 85 46 49
44
Ukrajina 92 25 27 95 55 18
Velika Britanija
35 89 66 35 51 69
Pripravljeno po: The Hofstede centre, 2013c
Geert Hofstede je pri svojih raziskavah poudarjal vrednote, ki so povezane z delom (Hofstedov pristop kulturnih razlik 2014). Te vrednote je proučeval tako na ravni individualnega kot skupinskega življenja (Zver, Živko 2004, str. 61), torej na družinski in družbeni ravni. Danes v svetu najbolj upoštevajo in uporabljajo prvih pet dimenzij kulture (Musek, 2005, str. 14).
V nadaljevanju bomo vseh 6 dimenzij kulture podrobno opisali. Začeli bomo z dimenzijo razlike v moči.
4.2.2 Dimenzija razlike v moči
V to razsežnost umeščamo bolj ali manj enakomerno porazdelitev moči in vpliva v določeni družbi. Za države, za katere so značilne majhne razlike v moči, je značilno, da imajo nadrejeni oblast, vendar se jih podrejeni ne bojijo. Za tiste države, kjer so značilne velike razlike v moči, je značilno to, da so naslovi, položaj in družbeni status ljudi zelo pomembni (Tavčar 2002, str. 184).
Vidan (2014, str. 4) navaja, da je za majhne razlike v moči značilno to, da ljudje pričakujejo samo nasvete in ne ukazov. Ljudje ne spoštujejo položaja in družbenega statusa ljudi v tolikšni meri kot v državah, za katere so značilne velike razlike v moči. Za države z velikimi razlikami v moči je značilno tudi to, da ljudje pričakujejo ukaze in ne nasvetov ali svobode glede dela.
Musek (2005, str. 22) dodaja, da dimenzija razlike v moči med drugim sporoča tudi stopnjo tega, koliko pripadniki neke kulture oziroma države tolerirajo morebitno neenakomerno porazdelitev moči med posamezniki v družbi, v podjetju in med drugimi ustanovami.
Dimenzija razlike v moči se ukvarja tudi z vprašanjem, ali so v neki družbi posamezniki med seboj enako pomembni ali ne. V državah, kjer je koeficient stopnje razlike v moči visok, ljudje sprejemajo hierarhijo in hierarhično strukturo v podjetjih kot normalno. V tistih kulturah, kjer je ta koeficient nizek, je moč razdeljena bolj enakomerno, ljudje ne sprejemajo velikih družbenih razlik. Za podjetja v državah z veliko stopnjo razlike v moči je praviloma značilna stroga hierarhija. Razpon med najvišjimi in najnižjimi dohodki zaposlenih v podjetjih je praviloma velik (The Hofstede centre, 2013a).
Nasprotno je značilno za podjetja in države z nizko stopnjo razlike v moči. Hierarhija je manj izrazita (Gajšt, Korez-Vide 2013, str. 17–18). V Združenih državah Amerike si
45
prizadevajo zmanjšati razlike v moči na takšen način, da se pri nagovarjanju posameznikov uporablja samo ime in ne priimek, torej brez nazivov (Hofstedov pristop kulturnih razlik 2014).
V tem podpoglavju smo opisali dimenzijo razlike v moči, v nadaljevanju sledi opis dimenzije individualizma/kolektivizma, ki je druga od dimenzij kulture po Geertu Hofstedu.
4.2.3 Dimenzija individualizma/kolektivizma
Omenjena razsežnost vsebuje notranjo povezanost družbe, pri tem je individualizem značilen za premožne, za revne dežele pa kolektivizem (Tavčar 2002, str. 184 ).
Navedena dimenzija se nanaša na odnos posameznika do družbe in družbe do posameznika. Bistveni element je stopnja povezanosti med pripadniki posamezne družbe. Za individualistično družbo je značilno, da je najpomembnejša enota posameznik. Določene odločitve se sprejemajo po potrebah posameznika. V teh kulturah so nadvse pomembni dosežki posameznikov. Odnosi med delodajalci in zaposlenimi so večinoma pogodbeni. Zasebnost je zelo pomembna. Za kolektivistične družbe so značilne zelo tesne medosebne vezi. V kolektivistični družbi je v večini cel sistem osredotočen na skupino, odločitve se sprejemajo glede na dobrobit celotne skupine oziroma družbe (The Hofstede centre, 2013a). V omenjenih družbah je manj zasebnosti, odnosi med delojemalci in delodajalcem so velikokrat podobni družinskim (Gajšt, Korez-Vide 2013, str. 18–19).
Individualizem torej posameznika in uresničevanje njegovih želja postavlja na najpomembnejše mesto, kolektivistična miselnost stremi k temu, da se morajo posamezniki podrediti potrebam in željam skupine (Jamnik, de Laat 2013).
Vidan (2014, str. 5) navaja, da pri individualizmu ljudje dajejo prednost sebi, pri kolektivizmu dajejo prednost drugim.
V individualistično usmerjenih kulturah si posamezniki prizadevajo predvsem za uresničitev lastnih interesov in seveda interesov svoje družine (Hofstedov pristop kulturnih razlik 2014).
V tem podpoglavju smo opisali dimenzijo individualizma/kolektivizma. Naslednja Hofstedova dimenzija, ki jo bomo opisali je dimenzija moškosti oziroma ženskosti.
46
4.2.4 Moškost/ženskost
Slabo izbrani oznaki opisujeta vlogo v dejavnost usmerjenih (trdih) in vedenjskih (mehkih) vrednot v družbi; v poenostavljeni prispodobi to pomeni za »moškost«, naj žene ostanejo doma in skrbijo za otroke in gospodinjstvo; za »ženskost« pa, da ni nič nenavadno, če ostane moški doma, da gospodinji, prevzame skrb za otroke in je deležen celo porodniškega dopusta. V resnici vemo, da gre za predanost karieri, za poseganje podjetij v lastno zasebnost sodelavcev, za veliko stopnjo stresa pri delu, za spore med delojemalci in delodajalci, način urejenosti podjetij ter podobno (Tavčar 2002, str. 184).
Značilnost moškosti (The Hofstede centre, 2013a) je odločnost, dajanje prednost moči, priznanju, napredovanju. V bolj moških družbah je konkurenčnost nadvse pomembna. Pomembna je gospodarska rast. Denar je cenjen mnogo bolj kot prosti čas. Za ženske družbe je značilna skromnost, sodelovanje, skrb za šibkejše ter dajanje prednosti kvaliteti življenja. Če pride do sporov, se v ženskih družbah le-ti rešujejo sporazumno. Pomembna je tudi velika skrb za okolje.
Pri ženskih družbah zaznavamo tudi nižjo stopnjo hierarhije kot pri moških družbah (Vidan 2014, str. 6) .
Primer moške družbe (Hofstedov pristop kulturnih razlik 2014) je Nemčija, ženske družbe pa Norveška.
Musek (2005, str. 22) pravi, da so v moških kulturah moški navadno ambiciozni, agresivni in trdi, ženske pa nežne in skrbne. V ženskih kulturah zaznavamo, da so tako moški kot ženske nežni.
Naslednja izmed Hofstedovih dimenzij, ki jo bomo spoznali, je dimenzija izogibanja negotovosti.
4.2.5 Dimenzija izogibanje negotovosti
Malo ali pa veliko izmikanja negotovosti je mera za ogroženost, ki jo v določeni družbi občutijo ob negotovih in tveganih okoliščinah. Značilno za malo izmikanja je, da so ljudje strpni do drugačnih stališč in vedenja, ker ne občutijo, da bi bili ogroženi. Za obilo izmikanje je značilno, da se v podjetju pojavi več normiranja, strpnosti do drugačnosti je manj ali nič, zato pa je veliko več stremljenja k absolutnim resnicam (Tavčar 2002, str. 184).
V kulturah, ki imajo visoko stopnjo izogibanja negotovosti, njihovi pripadniki drugačno mnogokrat dojemajo tudi kot nevarno (Musek 2005, str. 22).
Za družbe, ki imajo močno stopnjo izogibanja negotovosti, je značilno več stresa in zaskrbljenosti. V takšnih družbah je tudi več birokracije. Družbe, v katerih je izogibanje negotovosti šibko, dojemajo negotovost glede prihodnosti kot nekaj povsem običajnega. Te kulture so tudi bolj prilagodljive in tolerantne. Rezultati dela so pomembnejši od formalnih predpisov (The Hofstede centre, 2013a).
47
Svetlik (2012) ugotavlja, da je tudi za Slovenijo značilna visoka stopnja izogibanja negotovosti in tveganja. V vseh državah, ki imajo visoko stopnjo izogibanja negotovosti, obstajajo zelo natančna pravila o tem, kako se mora posameznik v družbi obnašati (Hofstedov pristop kulturnih razlik, 2014).
V navedenem podpoglavju smo opisali dimenzijo izogibanja negotovosti, v naslednjem bomo opisali kratkoročno in dolgoročno usmerjenost.
4.2.6 Dimezija dolgoročna in kratkoročna usmerjenost
V tem podpoglavju bomo opisali Hofstedovo dimenzijo kratkoročna in dolgoročna usmerjenost. Ta nam prikazuje stopnjo, do katere je neka kultura usmerjena v prihodnost in ne v preteklost (The Hofstede centre, 2013a).
Pri tej dimenziji je poudarek na morali in dolžnosti nasproti trošenju ter hitrim rezultatom (Musek 2005, str. 22). Usmerjenost teh dimenzij (The Hofstede centre, 2013a) se nanaša na ohranjanje določenih vrednot. Splošno je znano, da so družbe, za katere je značilna kratkoročna usmerjenost, bolj osredotočene na negovanje vrednot. Takšne družbe ohranjajo spoštovanje do tradicije. Cilj prebivalcev v takšnih kulturah je velikokrat doseganje hitrih rezultatov s čim manj vloženega truda oziroma sredstev. Navadno tudi varčevanje za prihodnost ni pomembno. Pomembno je iskanje absolutne resnice. Glavni cilj družb, za katere je značilna dolgoročna usmerjenost, je dolgoročno razmišljanje in varčevanje za prihodnost.
Ljudje v takih družbah po navadi verjamejo, da ni absolutne resnice. Verjamejo, da je resnica odvisna od konteksta, časa in situacije. Te družbe so velikokrat zelo vztrajne pri izpolnjevanju svojih načrtov in doseganju rezultatov (Gajšt, Korez-Vide 2013, str. 20).
Kranjčec (2006, str. 2) pravi, da je pogled na življenje ljudi iz dolgoročno usmerjene kulture večinoma futurističen. Ti ljudje so načeloma zelo gospodarni. Za ljudi, ki izhajajo iz kratkoročno usmerjenih kultur, bi lahko rekli, da večinoma živijo za danes in ne razmišljajo dolgoročno.
Za ljudi, ki izhajajo iz dolgoročno usmerjenih kultur, so značilna tudi vlaganja v nepremičnine; ljudje iz kratkoročno usmerjenih kultur raje vlagajo v vzajemne sklade. Prosti čas veliko več pomeni ljudem iz kratkoročno usmerjenih kultur kot tistim iz dolgoročno usmerjenih (Long Term/Short Term 2001).
Ljudje iz kratkoročno usmerjenih kultur se raje spominjajo preteklosti kot ljudje iz dolgoročno usmerjenih kultur. Miselnost dolgoročno usmerjene kulture je bolj osredotočena na prihodnost in podpira vrednote, ki prinašajo koristi v nekoliko daljšem časovnem obdobju (Hofstedov pristop kulturnih razlik 2014).
V tem podpoglavju smo se ukvarjali z dimenzijo kratkoročne in dolgoročne usmerjenosti v nadaljevanju bomo opisali še zadnjo dimenzijo po Geertu Hofstedu - dimenzijo uživanja/omejevanja. Menimo, da sta dimenzija kratkoročne in dolgoročne
48
usmerjenosti ter dimenzija uživanja/omejevanja medsebojno zelo povezani. Večinoma je za kratkoročno usmerjene kulture značilno uživanje, za dolgoročne pa omejevanje.
4.2.7 Dimenzija uživanje in omejevanje
Dimenzija uživanje in omejevanje je zadnja dimenzija po Geertu Hofstedu.
Narejena je na podlagi analiz in sicer za 93 držav (Geert Hofstede in Gert Jan Hofstede 2013).
Krause (2012) pravi, da je ta dimenzija naknadno bila dodana zato, ker se osredotoča na določene vidike, ki niso zajeti v drugih dimenzijah.
Ta dimenzija prikazuje stopnjo, do katere se ljudje v določeni kulturi svobodno izražajo in tudi svobodno zadovoljujejo svoje potrebe brez upoštevanja pravil obnašanja in strogih družbenih norm (The Hofstede centre, 2013a). V državah, kjer je stopnja uživanja nizka, so družbene norme izredno strogo postavljene (Communicaid 2014).
Dimenzija uživanja je značilna za družbe, ki ljudem dovoljujejo, da prosto brez večjih omejitev zadovoljujejo svoje potrebe po uživanju življenja in zabave. Omejevanje je značilno za družbe, ki ne dovoljujejo oziroma preprečujejo in prepovedujejo zadovoljevanje potreb po zabavi s strogimi družbenimi normami in pravili (The Hofstede centre, 2013a).
V kulturah, kjer je stopnja uživanja nizka za prebivalstvo prosti čas in hobiji nimajo velikega pomena (American speech-language hearing assotiation 2011).
Opisali smo še šesto in hkrati zadnjo dimenzijo po Geert Hofstedu. V tem poglavju smo opisali vseh šest dimenzij kulture.
Prišli smo do zaključka teoretičnega dela. V nadaljevanju sledi analitični del.
49
5 UVRŠČANJE SLOVENIJE PO VIDIKIH INOVATIVNOSTI IN GLEDE NA DIMENZIJE KULTURE PO GEERTU HOFSTEDU MED EVROPSKIMI DRŽAVAMI.
5.1 Uvrščanje Slovenije po vidikih inovativnosti med evropskimi državami
V tem podpoglavju bomo opisali, kam se Slovenija glede na različne vidike inovativnosti uvršča med evropske države. Ugotavljali bomo, po katerih vidikih inovativnosti je Slovenija visoko uvrščena glede na ostale evropske države in po katerih nizko.
Po inovativnosti je Slovenija na področju človeških virov zelo visoko v primerjavi z ostalimi evropskimi državami. Slovenija ima na tem področju koeficient 0,82, kar jo uvršča na tretje mesto takoj za Švico in Švedsko. To lahko razberemo s slike 10. Po podrobnem pregledu podatkov na spletni strani Evropske komisije smo ugotovili, da se Slovenija po tem vidiku inovativnosti tako visoko uvršča predvsem zaradi velikega števila novih doktorjev znanosti. V tem segmentu je skupaj z Dansko in Švico celo vodilna v Evropi. Nekoliko slabše se Slovenija uvršča le na stopnji populacije med 30. in 34. letom s terciarno izobrazbo.
Najmanj se s človeškimi viri ukvarjajo v Turčiji, ki je na zadnjem mestu in ima precej podpovprečen koeficient.
50
Slika 10: Področje človeških virov po evropskih državah
Vir: European Commission, 2017a
Slovenija je na področju raziskovalnega sistema po inovativnosti v primerjavi z ostalimi evropskimi državami pod povprečjem. Na tem področju ima koeficient 0,38. To lahko razberemo s slike 11. To je precej podpovprečen rezultat. Nekoliko slabši rezultat
0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8 0,9 1
Turčija
Malta
Islandija
Srbija
Ukrajina
Romunija
Italija
Makedonija
Luxemburg
Španija
Madžarska
Bolgarija
Latvija
Poljska
Estonija
Grčija
Češka
Povprečje EU
Nemčija
Portugalska
Hrvaška
Belgija
Slovaška
Austrija
Nizozemska
Francija
Ciper
Norveška
Danska
Izrael
Litva
Finska
Velika Britanija
Irska
Slovenija
Švedska
Švica
51
Slovenija dosega predvsem zaradi stopnje doktorjev znanosti iz držav zunaj članic Evropske unije, znotraj Slovenije. Ta stopnja je v Sloveniji zelo nizka.
Najslabši rezultat na področju raziskovalnega sistema dosega Ukrajina, v vrhu pa je Švica, visoko pa so tudi ostale skandinavske in severnoevropske države.
Slika 11: Področje raziskovalnega sistema po evropskih državah
Vir: European Commission, 2017a
0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8 0,9 1
Ukrajina
Makedonija
Bolgarija
Romunija
Poljska
Turčija
Litva
Hrvaška
Slovaška
Latvija
Srbija
Madžarska
Malta
Češka
Estonija
Slovenija
Ciper
Italija
Španija
Grčija
Nemčija
Portugalska
Povprečje EU
Izrael
Avstrija
Irska
Finska
Francija
Islandija
Nizozemska
Luxemburg
Belgija
Danska
Velika Britanija
Švedska
Norveška
Švica
52
Slovenija je na področju financ in podpore v primerjavi z ostalimi evropskimi državami precej pod povprečjem. Na tem področju je uvrščena celo med najslabše evropske države, saj ima koeficient 0,24. To lahko razberemo s slike 12. Slovenija dosega podpovprečne rezultate tako pri izdatkih v javnem sektorju za raziskave in razvoj kot pri tveganem kapitalu. Slab rezultat dosega še posebej pri tveganem kapitalu, ki sicer mora biti prisoten, saj je zelo pomemben vir za zagon in razvoj podjetij. Najslabši rezultat na področju financ in podpore dosega Makedonija. Opazili smo, da zelo slabe rezultate večinoma dosegajo vzhodnoevropske države. V vrhu pa so zopet skandinavske in ostale severnoevropske države. Najvišji koeficient ima Finska.
53
Slika 12: Področje financiranja in podpore po evropskih državah
Vir: European Commission, 2017a
Slovenija je na področju investiranja v primerjavi z ostalimi evropskimi državami nekoliko nad evropskim povprečjem. Slovenija ima na tem področju koeficient 0,47. To lahko razberemo s slike 13.
Slovenija dosega zelo dober rezultat na področju izdatkov oziroma vlaganj v raziskave in razvoj v zasebnem sektorju. Veliko manjši pa so v Sloveniji izdatki, ki niso v povezavi z inoviranjem. Tukaj Slovenija dosega precej podpovprečen rezultat.
0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8
Makedonija
Romunija
Malta
Bolgarija
Ukrajina
Grčija
Srbija
Slovenija
Madžarska
Slovaška
Ciper
Izrael
Poljska
Italija
Hrvaška
Španija
Irska
Luxemburg
Turčija
Latvija
Češka
Portugalska
Povprečje EU
Belgija
Velika Britanija
Avstrija
Litva
Norveška
Francija
Nemčija
Švica
Danska
Nizozemska
Švedska
Islandija
Estonija
Finska
54
Najslabši rezultat na področju investiranja dosega Romunija. Opazili smo, da slabe rezultate večinoma dosegajo vzhodnoevropske in samo nekatere južnoevropske države, saj ima na primer najvišji koeficient med vsemi državami Izrael. Tudi tukaj imajo visoke vrednosti večinoma severnoevropske države.
55
Slika 13: Področje investiranja po evropskih državah
Vir: European Commission, 2017a
Slovenija je na področju povezavanja in podjetništva v primerjavi z ostalimi evropskimi državami nekoliko nad evropskim povprečjem, saj ima na tem področju koeficient 0,57. To lahko razberemo s slike 14.
Dober rezultat dosega predvsem zaradi javnih in zasebnih publikacij podjetij. Na tem področju ima zelo dober koeficient. Nekoliko slabši rezultat ima Slovenija pri malih in srednjih podjetjih, ki inoviranje želijo ohraniti znotraj podjetja. Najslabši rezultat na
0 0,2 0,4 0,6 0,8 1
Romunija
Luxemburg
Ciper
Španija
Ukrajina
Norveška
Bolgarija
Nizozemska
Makedonija
Portugalska
Slovaška
Velika Britanija
Italija
Grčija
Irska
Hrvaška
Litvija
Poljka
Francija
Madžarska
Češka
Islandija
Latvija
Povprečje EU
Malta
Danska
Slovenija
Belgija
Finska
Avstrija
Srbija
Estonija
Turčija
Švedska
Nemčija
Švica
Izrael
56
področju povezovanja in podjetništva dosega Romunija. Opazili smo, da slabe rezultate večinoma dosegajo vzhodnoevropske države, najvišje vrednosti pa imajo predvsem severnoevropske države. Najvišji koeficient ima Islandija.
Slika 14: Področje povezovanja in podjetništva med evropskimi državami
Vir: European Commission, 2017a
Slovenija na področju intelektualne lastnine v primerjavi z ostalimi evropskimi državami dosega povprečen rezultat. Na tem področju ima koeficient 0,48. To lahko razberemo s slike 15.
0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8 0,9
Romunija
Bolgarija
Poljska
Latvija
Ukrajina
Makedonija
Litva
Turčija
Madžarska
Slovaška
Španija
Hrvaška
Malta
Srbija
Portugalska
Norveška
Grčija
Italija
Izrael
Češka
Estonija
Ciper
Povprečje EU
Francija
Luxemburg
Slovenija
Irska
Velika Britanija
Nemčija
Avstrija
Finska
Švedska
Nizozemska
Danska
Švica
Belgija
Islandija
57
Slovenija dosega nekoliko slabši rezultat pri stopnji števila zaščite modela (videza in oblike izdelka), nekoliko boljše pa smo uvrščeni na področju stopnje števila zaščite blagovnih znamk.
Najslabši rezultat na področju intelektualne lastnine dosega Makedonija in večina ostalih vzhodnoevropskih držav. Najvišje vrednosti imajo tudi na področju intelektualne lastnine predvsem severnoevropske države, med njimi ima Danska največji koeficient.
Slika 15: Področje intelektualne lastnine po evropskih državah
Vir: European Commission, 2017a
0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8
Makedonija
Srbija
Romunija
Ukrajina
Turčija
Hrvaška
Grčija
Slovaška
Litva
Madžarska
Norveška
Latvija
Češka
Portugalska
Poljska
Ciper
Irska
Estonija
Španija
Slovenija
Belgija
Francija
Velika Britanija
Bolgarija
Italija
Islandija
Povprečje EU
Nizozemska
Izrael
Malta
Nemčija
Avstrija
Finska
Luxemburg
Švedska
Švica
Danska
58
Slovenija na področju inovatorjev v primerjavi z ostalimi evropskimi državami dosega nekoliko podpovprečen rezultat. Na tem področju ima koeficient 0,42. To lahko razberemo s slike 16.
Slovenija je še posebej šibka na področjih uvajanja izdelkov ali procesnih inovacij v malih in srednjih podjetjih ter na področju zaposlenosti v hitro rastočih podjetjih. Povprečen rezultat Slovenija dosega na področju uvajanja marketinških in organizacijskih inovacij v malih in srednjih podjetjih.
Najslabši rezultat na področju inovatorjev dosega Ukrajina, ki ima dejansko najnižji možen koeficient. Tudi na tem področju najnižje rezultate večinoma dosegajo vzhodnoevropske države, medtem ko imajo severnoevropske države najvišje rezultate. Najvišji koeficient na področju inovatorjev dosega Irska.
59
Slika 16: Področje inovatorjev po evropskih državah
Vir: European Commission, 2017a
Slovenija na področju ekonomskih učinkov v primerjavi z ostalimi evropskimi državami dosega nekoliko podpovprečen rezultat – njen koeficient je 0,42. To lahko razberemo s slike 17.
Podpovprečen rezultat Slovenija dosega predvsem zaradi nizkih ocen pri izvozu storitev na znanstvenem področju, pa tudi zaradi nizkih prihodkov od licenc in patentov iz
0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8
Ukrajina
Litva
Latvija
Romunija
Hrvaška
Bolgarija
Poljska
Španija
Madžarska
Turčija
Norveška
Slovenija
Slovaška
Estonija
Češka
Grčija
Srbija
Makedonija
Portugalska
Velika Britanija
Povprečje EU
Izrael
Nizozemska
Belgija
Italija
Finska
Švica
Malta
Danska
Ciper
Švedska
Avstrija
Francija
Luxemburg
Islandija
Nemčija
Irska
60
tujine. Visok rezultat Slovenija dosega na področju izvoza srednje- in visokotehnoloških izdelkov.
Najslabši rezultat na področju ekonomskih učinkov dosega Litva. Tudi na tem področju najnižje rezultate večinoma dosegajo vzhodnoevropske države, medtem ko imajo najvišje rezultate severnoevropske države. Najvišji koeficient tudi področju inovatorjev dosega Irska.
Slika 17: Področje ekonomskih učinkov po evropskih državah
0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8
Litva
Bolgarija
Hrvaška
Ukrajina
Latvija
Romunija
Poljska
Estonija
Grčija
Makedonija
Portugalska
Norveška
Turčija
Slovenija
Srbija
Islandija
Španija
Italija
Avstrija
Ciper
Slovaška
Češka
Belgija
Finska
Madžarska
Povprečje EU
Francija
Malta
Švedska
Nemčija
Izrael
Velika Britanija
Nizozemska
Danska
Luxemburg
Švica
Irska
61
Vir: European Commission, 2017a
Slovenijo smo med evropske države uvrstili glede na vseh osem vidikov inovativnosti. Ugotovili smo, da Slovenija najvišje rezultate dosega na področju človeških virov, najslabši rezultat pa na področju financiranja in podpore. Presenetilo nas je predvsem dejstvo, da so evropske države zelo podobno razvrščene glede na vse vidike inovativnosti. Pri vseh vidikih inovativnosti dosegajo najboljše rezultate severnoevropske države, medtem ko vzhodnoevropske države večinoma zaostajajo pri vseh vidikih. Slovenija se pri večini vidikov inovativnosti giblje okoli evropskega povprečja.
Končali smo s tem podpoglavjem. Uvrstili smo Slovenijo po različnih vidikih inovativnosti glede na ostale evropske države. V naslednjem podpoglavju se bomo ukvarjali z uvrščanjem Slovenije glede na dimenzije kulture po Geertu Hofstedu med evropskimi državami.
5.2 Uvrščanje Slovenije glede na dimenzije kulture po Geertu Hofstedu med evropskimi državami
V tem podpoglavju bomo opisali, kam se Slovenija s koeficienti uvršča med evropske države glede na posamezne dimenzije kulture
Na sliki 18 so za vseh 6 dimenzij kulture po Geertu Hofstedu prikazani koeficienti za Slovenijo.
S pomočjo slik in tabel bomo v tem poglavju Slovenijo uvrstili med posamezne evropske države glede na kulturne značilnosti. Te slike in tabele bomo tudi uporabili kot dobro podlago za ugotovitve o povezavah med inovativnostjo in kulturnimi značilnostmi evropskih držav. To temo bomo obravnavali v naslednjem poglavju. Naj dodamo še, da smo v tabelah pri vsaki dimenziji razvrstili države po vrsti, in sicer od države, ki dosega najvišjo vrednost pri določeni dimenziji, do države, ki ima najnižjo vrednost. To smo storili predvsem zaradi večje preglednosti, ki nam bo omogočala boljše analiziranje.
62
Slika 18: Grafični prikaz vrednosti vseh šestih dimenzij kulture za Slovenijo
Vir: The Hofstede centre, 2013b
Prva dimenzija, ki jo bomo analizirali, je dimenzija razlike v moči (power distance). Kot lahko vidimo na sliki 18, ima Slovenija glede na to dimenzijo koeficient 71, kar pomeni, da je v Sloveniji visoka porazdelitev moči. Iz spodnje tabele lahko razberemo, da se Slovenija glede na to dimenzijo uvršča v zgornjo polovico evropskih držav. To pomeni, da so v Sloveniji naslovi, položaji in družbeni status ljudi precej pomembni. Za Slovenijo bi naj potem takem veljalo tudi to, da ljudje v službah pričakujejo ukaze in navodila svojih nadrejenih, ne pričakujejo pa v tolikšni meri nasvetov ali svobode glede dela. V Sloveniji je tako hierarhija zelo pomembna oziroma rečemo lahko, da ljudje spoštujejo hierarhijo. Iz tega tudi sledi, da so ljudje v takšni državi pripravljeni sprejemati precej velike razlike v dohodkih in na splošno precej velike družbene razlike.
Najvišji koeficient ima Slovaška, najnižjega pa Avstrija. Opazili smo tudi, da imajo višjo razliko v moči večinoma vzhodnoevropske države, in sicer:
- Slovaška,
- Rusija,
- Ukrajina in
- Romunija.
Na drugi strani pa je nizek koeficient razlike v moči značilen za skandinavske države, kot so:
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
Slovenija
63
- Švedska,
- Norveška,
- Islandija,
- Finska,
- Danska in
- Norveška.
Nizek koeficient razlike v moči imajo tudi tako imenovane germanske države, kot so:
- Nemčija,
- Švica in
- Avstrija.
V teh državah ljudje pričakujejo večinoma nasvete in ne ukazov, ne ceni se družbeni status, ljudje pa niso naklonjeni velikim družbenim razlikam.
Tabela 6: Prikaz vrednosti po posameznih evropskih državah za dimenzijo razlike v moči
DRŽAVA RAZLIKA V MOČI
DRŽAVA RAZLIKA V MOČI
Slovaška 100 Italija 50
Rusija 93 Madžarska 46
Ukrajina 92 Latvija 44
Albanija 90 Litva 42
Romunija 90 Estonija 40
Srbija 86 Luksemburg 40
Hrvaška 73 Nizozemska 38
Slovenija 71 Nemčija 35
Bolgarija 70 Velika Britanija
35
Francija 68 Švica 34
64
Poljska 68 Finska 33
Turčija 66 Norveška 31
Belgija 65 Švedska 31
Portugalska 63 Islandija 30
Grčija 60 Irska 28
Češka republika
57 Danska 18
Španija 57 Avstrija 11
Malta 56
Pripravljeno po: The Hofstede centre, 2013c
Druga dimenzija, ki jo bomo analizirali, je dimenzija individualizma (individualism). Kot lahko vidimo na sliki 18, ima Slovenija glede na to dimenzijo zelo nizek koeficient, in sicer 27. To pomeni, da Sloveniji ne moremo reči individualistična družba, ampak kolektivistična družba. Za takšne družbe so značilne zelo tesne medosebne vezi. Iz rezultatov lahko sklepamo, da je v Sloveniji cel sistem osredotočen na skupino, odločitve naj bi se sprejemale glede na dobrobit celotne skupine oziroma družbe. V Sloveniji je tudi manj zasebnosti, odnosi med delojemalci in delodajalcem pa so velikokrat podobni družinskim.
Slovenija spada med evropske države, ki imajo najnižji koeficient individualizma. Najnižjega v Evropi ima sicer Albanija, najvišjega pa Velika Britanija. To smo razbrali iz spodnje tabele. Na splošno je opaziti, da imajo višje vrednosti individualizma zahodnoevropske države, kot so:
- Velika Britanija,
- Nizozemska in
- Italija.
Za te omenjene države je značilno, da je najpomembnejši vsak posameznik. Ljudje živijo predvsem po svojih potrebah. V teh državah so pomembni dosežki posameznikov. Odnosi med delodajalci in zaposlenimi so predvsem pogodbeni. Zelo pomembna je tudi zasebnost.
Nizke vrednosti individualizma pa smo opazili pri južnoevropskih državah. Te so:
65
- Grčija,
- Portugalska,
- Hrvaška,
- Srbija in
- Albanija.
Iz tega lahko ugotovimo, da so zahodnoevropske države večinoma bolj individualistično usmerjene. Tiste, ki so bolj kolektivistične, pa so južnoevropske države.
Tabela 7: Prikaz vrednosti po posameznih evropskih državah za dimenzijo individualizma
DRŽAVA INDIVIDUALIZEM DRŽAVA INDIVIDUALIZEM
Velika Britanija
89 Poljska 60
Madžarska 80 Malta 59
Nizozemska 80 Češka republika
58
Italija 76 Avstrija 55
Belgija 75 Slovaška 52
Danska 74 Španija 51
Francija 71 Rusija 39
Švedska 71 Turčija 37
Irska 70 Grčija 35
Latvija 70 Hrvaška 33
Norveška 69 Bolgarija 30
66
Švica 68 Romunija 30
Nemčija 67 Portugalska 27
Finska 63 Slovenija 27
Estonija 60 Srbija 25
Islandija 60 Ukrajina 25
Litva 60 Albanija 20
Luksemburg 60
Pripravljeno po: The Hofstede centre, 2013c
Naslednja dimenzija je dimenzija moškosti (masculinity). Tukaj ima Slovenija še nižji koeficient kot pri predhodni dimenziji. Ta znaša 19, kar pomeni, da ima Slovenija zelo nizko dimenzijo moškosti. To lahko vidimo tudi na sliki 18.
Za Slovence je torej značilno, da so skromni, da imajo radi medsebojno sodelovanje, značilna je tudi skrb za šibkejše ter poudarjanje kakovosti življenja. Prebivalci Slovenije po teh značilnostih tudi ne marajo medsebojnih sporov, če pa do njih pride, jih radi rešujejo sporazumno. Pomembna jim je tudi skrb za okolje.
Najvišji koeficient pri dimenziji moškosti ima Slovaška, najnižjega pa Švedska. To smo razbrali iz spodnje tabele. Opazili smo, da imata najvišji koeficient dve vzhodnoevropski državi, in sicer Slovaška in Madžarska. Opažamo tudi, da imajo pa na drugi strani najnižji koeficient moškosti skandinavske države, kot so:
- Danska,
- Islandija,
- Norveška in
- Švedska.
Opažamo, da imajo tudi druge države, ki ležijo na severu Evrope, ta koeficient večinoma zelo nizek. Torej je nizka dimenzija moškosti značilnost severnoevropskih držav.
67
Tabela 8: Prikaz vrednosti po posameznih evropskih državah za dimenzijo moškosti.
DRŽAVA MOŠKOST DRŽAVA MOŠKOST
Slovaška 100 Romunija 42
Madžarska 88 Španija 42
Albanija 80 Bolgarija 40
Avstrija 79 Hrvaška 40
Italija 70 Rusija 36
Švica 70 Portugalska 31
Irska 68 Estonija 30
Nemčija 66 Ukrajina 27
Velika Britanija 66 Finska 26
Poljska 64 Litva 19
Češka republika
57 Slovenija 19
Grčija 57 Danska 16
Belgija 54 Nizozemska 14
Luksemburg 50 Islandija 10
Malta 47 Latvija 9
68
Turčija 45 Norveška 8
Francija 43 Švedska 5
Srbija 43
Pripravljeno po: The Hofstede centre, 2013c
Izogibanje negotovosti (uncertainty avoidance) je še eden od kriterijev uvrščanja kulturnih značilnosti Slovenije med evropske države. Ta koeficient ima Slovenija precej visok, in sicer 88. To smo razbrali s slike 18. To pomeni, da je v Sloveniji izogibanje negotovosti precej visoko.
Po teh rezultatih Slovenci velikokrat vse, kar je drugačno, dojemajo tudi kot nevarno in nepoznano. V takšnih družbah se pojavlja tudi več stresa, zaskrbljenosti in birokracije. V Sloveniji prav tako obstaja tudi mnogo pravil obnašanja posameznika v družbi.
Najvišje izogibanje negotovosti v Evropi ima Grčija, najnižjega pa Danska. Pri rezultatih iz spodnje tabele se zelo hitro opazi razdvojenost Evrope na sever in na jug. Vse južnoevropske države imajo visoke vrednosti izogibanja negotovosti. Te države so:
- Grčija,
- Portugalska,
- Malta,
- Srbija,
- Španija in
- Italija.
Severnoevropske države imajo vse zelo nizke vrednosti izogibanja negotovosti. Te države so:
- Danska,
- Švedska,
- Velika Britanija,
- Irska,
- Norveška in
- Islandija.
Ljudje v državah z nizkim izogibanjem negotovosti so strpni do drugačnih stališč in vedenja, tudi ne občutijo ogroženosti. Prebivalci severnoevropskih držav dojemajo vsakdanje negotove situacije kot nekaj povsem običajnega. Po rezultatih raziskave so ti ljudje tudi bolj prilagodljivi in tolerantni. Za te države je značilno tudi to, da štejejo le rezultati dela, formalnih predpisov in birokracije pa je zelo malo.
69
Tabela 9: Prikaz vrednosti po posameznih evropskih državah za dimenzijo izogibanja negotovosti.
DRŽAVA IZOGIBANJE NEGOTOVOSTI
DRŽAVA IZOGIBANJE NEGOTOVOSTI
Grčija 100 Albanija 70
Portugalska 99 Avstrija 70
Malta 96 Luksemburg 70
Rusija 95 Litva 65
Ukrajina 95 Nemčija 65
Belgija 94 Latvija 63
Poljska 93 Estonija 60
Srbija 92 Finska 59
Romunija 90 Švica 58
Slovenija 88 Nizozemska 53
Francija 86 Slovaška 51
Španija 86 Islandija 50
Bolgarija 85 Norveška 50
Turčija 85 Irska 35
Madžarska 82 Velika Britanija
35
70
Hrvaška 80 Švedska 29
Italija 75 Danska 23
Češka republika
74
Pripravljeno po: The Hofstede centre, 2013c
Peta dimenzija, ki jo bomo preučevali, je dimenzija dolgoročne usmerjenosti (long term
orientation). Slovenija tukaj dosega minimalno nižjo stopnjo od povprečja. Kot lahko razberemo s slike 18, Slovenija dosega koeficient 49. To pomeni, da nismo ne izrazito dolgoročno in ne kratkoročno usmerjeni. Imamo torej značilnosti tako kratkoročno kot dolgoročno usmerjenih držav. Najvišji koeficient dolgoročne usmerjenosti dosega Nemčija. Najbolj kratkoročno usmerjena država v Evropi je Irska. Kot zanimivost naj dodamo še dejstvo, da smo ravno pri tej dimenziji opazili najmanjše razlike med koeficienti držav.
Najvišjo vrednost dolgoročne usmerjenosti imajo določene severno- (toda ne skandinavske) in vzhodnoevropske države. Te države so:
- Nemčija,
- Belgija,
- Estonija in
- Litva.
Prebivalci teh držav večinoma razmišljajo in načrtujejo dolgoročno. Zelo radi tudi varčujejo za prihodnost. Pri izvajanju svojih načrtov in doseganju rezultatov so zelo vztrajni.
Najnižje vrednosti dolgoročne usmerjenosti imajo skandinavske pa tudi mediteranske države. Za te države lahko rečemo, da so kratkoročno in ne dolgoročno usmerjene. To so:
- Islandija,
- Norveška,
- Danska,
- Grčija,
- Turčija,
- Malta in
- Španija.
Splošno je znano, da so te družbe bolj osredotočene na negovanje vrednot. Ljudje v teh državah ohranjajo spoštovanje, prav tako zelo spoštujejo tradicijo. Cilj prebivalcev v teh navedenih državah je navadno doseganje hitrih rezultatov s čim manj vloženega truda oziroma sredstev. Ljudem v teh državah varčevanje za prihodnost ni pomembno.
71
Tabela 10: Prikaz vrednosti po posameznih evropskih državah za dimenzijo dolgoročne usmerjenosti.
DRŽAVA DOLGOROČNA USMERJENOST
DRŽAVA DOLGOROČNA USMERJENOST
Nemčija 83 Ukrajina 55
Belgija 82 Švedska 53
Estonija 82 Srbija 52
Litva 82 Romunija 52
Rusija 81 Velika Britanija
51
Slovaška 77 Slovenija 49
Švica 74 Španija 48
Češka republika
70 Malta 47
Bolgarija 69 Turčija 46
Latvija 69 Grčija 45
Nizozemska 67 Finska 38
Luksemburg 64 Poljska 38
Francija 63 Danska 35
Albanija 61 Norveška 35
Italija 61 Islandija 28
72
Avstrija 60 Portugalska 28
Hrvaška 58 Irska 24
Madžarska 58
Pripravljeno po: The Hofstede centre, 2013c
Zadnja dimenzija je dimenzija uživanja (indulgence). Tudi pri tej dimenziji ima Slovenija povprečen koeficient. Na lestvici držav se giblje okoli povprečja. To pomeni, da ima Slovenija značilnosti tako uživanja kot tudi omejevanja. Koeficient, ki ga ima Slovenija pri tej dimenziji, je 48. Tudi ta koeficient smo razbrali s slike 18.
Najvišji koeficient uživanja ima Švedska, najnižjega pa Latvija. Opažamo, da so države, ki imajo visoko stopnjo uživanja, predvsem severnoevropske. Te države so:
- Švedska,
- Danska,
- Velika Britanija,
- Nizozemska in
- Islandija.
Prebivalci teh držav se zelo svobodno izražajo in tudi zelo svobodno zadovoljujejo svoje potrebe, in sicer brez upoštevanja pravil obnašanja in drugih strogih družbenih norm.
Opazili pa smo tudi, da imajo najnižjo stopnjo uživanja predvsem vzhodnoevropske države. Za te države je značilno omejevanje. To so:
- Latvija,
- Litva,
- Estonija,
- Bolgarija,
- Ukrajina in
- Rusija.
Za te države je značilno, da ne dovoljujejo oziroma celo preprečujejo pa tudi prepovedujejo zadovoljevanje potreb po zabavi s strogimi družbenimi normami in pravili.
Opazili smo tudi povezavo med dolgoročno usmerjenostjo in uživanjem. Ugotovili smo, da si ta dva pojma nasprotujeta. Veliko držav ima visok koeficient dolgoročne usmerjenosti in hkrati podpovprečnega pri uživanju, ali obratno. To smo zaznali pri več državah, ne drži pa ta ugotovitev za vse države.
Tabela 11: Prikaz vrednosti po posameznih evropskih državah za dimenzijo uživanja.
73
DRŽAVA UŽIVANJE DRŽAVA UŽIVANJE
Švedska 78 Nemčija 40
Danska 70 Hrvaška 33
Velika Britanija
69 Portugalska 33
Nizozemska 68 Madžarska 31
Islandija 67 Italija 30
Malta 66 Češka republika
29
Švica 66 Poljska 29
Irska 65 Srbija 28
Avstrija 63 Slovaška 28
Belgija 57 Romunija 20
Finska 57 Rusija 20
Luksemburg 56 Ukrajina 18
Norveška 55 Bolgarija 16
Grčija 50 Estonija 16
Turčija 49 Litva 16
Francija 48 Albanija 15
74
Slovenija 48 Latvija 13
Španija 44
Pripravljeno po: The Hofstede centre, 2013c
Uvrstili smo Slovenijo po vseh šestih dimenzijah kulture po Geertu Hofstedu. To poglavje je s tem končano. V naslednjem poglavju bomo presojali in iskali ugotovitve ter predstavljali lastno mnenje glede sistema ocenjevanja stopenj inovativnosti držav inovatork in glede dimenzij kulture po Geertu Hofstedu.
75
6 ANALIZA POVEZAV MED INOVATIVNOSTJO IN KULTURO
6.1 Ugotovitve o povezavah med inovativnostjo in kulturnimi značilnostmi evropskih držav
V tem poglavju se bomo ukvarjali s povezavami med inovativnostjo in kulturnimi značilnostmi evropskih držav. Na podlagi kulturnih značilnosti evropskih držav po Geertu Hofstedu in na podlagi raziskav o inovacijskih značilnostih posameznih evropskih držav bomo iskali povezave med inovativnostjo in kulturo posameznih držav. Poskušali bomo ugotoviti vzporedne točke med kulturo in inovativnostjo. Ugotavljali bomo, kakšne kulturne značilnosti imajo evropske države, ki so najbolj inovativne, in kakšne značilnosti imajo države, ki so najmanj inovativne. Na podlagi tega bomo ugotovili, kakšno kulturo in kakšne človeške lastnosti je potrebno spodbujati v Sloveniji in v slovenskih podjetjih, da bodo slovenska podjetja in Slovenija še bolj inovacijsko uspešni.
Prva povezava, ki smo jo opazili, je povezava med kulturno dimenzijo razlika v moči ter inovativnostjo. Opazili smo, da so večinoma države, ki imajo visoko stopnjo izogibanja negotovosti, šibke ali zgolj zmerne inovatorke. Države z visoko stopnjo razlike v moči so v evropskem prostoru podpovprečno inovativne. To so predvsem vzhodnoevropske države. Na drugi strani smo opazili trend, da so države, ki imajo manjšo razliko v moči, v evropskem prostoru na vrhu inovativnosti. To so predvsem skandinavske in germanske države. Predvsem skandinavske države so tiste, ki v evropskem prostoru prednjačijo po vseh vidikih inovativnosti. Predvsem je to opazno na področju inovatorjev, pa tudi na področju človeških virov. Očitno manjša razlika v moči pozitivno vpliva na inovativnost podjetja in države. To si razlagamo tako, da delovanje v podjetjih, kjer zaposleni delujejo v timu, spodbuja boljše, bolj inovativne ideje kot v strogo hierarhičnih podjetjih. Menimo, da je ravno večja enakost zaposlenih v podjetju tista, ki spodbuja zaposlene k temu, da si svoje ideje upajo izraziti in uveljaviti v praksi.
Tudi pri kulturni dimenziji individualizma smo opazili povezave med kulturo in inovativnostjo. Povezava sicer ni tako očitna na prvi pogled kot pri dimenziji razlike v moči. Ugotovili smo, da so države, ki so bolj individualistične, načeloma tudi bolj inovativne; države, ki so bolj kolektivistične, pa so manj inovativne. To se zelo odraža tudi na področju povezav in podjetništva. Opaziti je, da individualistične države (za katere je značilna skrb zase) raje inovirajo znotraj podjetja, podjetja v kolektivističnih družbah pa pri inoviranju raje sodelujejo z drugimi. Južnoevropske države, ki so večinoma bolj kolektivistično usmerjene, so v evropskem prostoru po inovativnosti pod povprečjem, zahodnoevropske in severnoevropske države, za katere je značilen večji individualizem, pa so po inovativnosti precej nad evropskim povprečjem. To si razlagamo s tem, da je večja svoboda, ki jo imajo ljudje v individualistični družbi, tista, ki pozitivno vpliva na inovativnost države. Z večjo svobodomiselnostjo namreč lažje nastajajo nove, neobičajne ideje, ki kasneje lahko postanejo inovacije. V kolektivističnih
76
družbah, v katerih se posamezniki precej podrejajo skupinam in družbenim normam, pa nove, neobičajne ideje velikokrat niso zaželene in sprejete.
Pri povezavi med moškostjo/ženskostjo in inovativnostjo je opaziti dva različna trenda. Najbolj inovativne so države, ki imajo ali izjemno visoko ženskost ali izredno visoko moškost. Zanimivo je to, da so države, ki imajo pri tej dimenziji neko povprečno vrednost, pod evropskim povprečjem inovativnosti. Države, ki so visoko inovativne zaradi moškosti, so predvsem germanske države. Menimo, da je to zato, ker je v teh družbah pomembna moč, priznanje, tekmovalnost in napredovanje, kar so vse lastnosti, ki prebivalce teh držav ženejo k novih idejam in dosežkom. Te države so močne na področju raziskovalnih sistemov in investiranja, za njih je tudi značilno, da inoviranje želijo ohranjati znotraj podjetja, ne želijo si toliko medsebojnega sodelovanja. Na drugi strani so skandinavske države zelo inovativne predvsem zaradi ženskih lastnosti, kot so sodelovanje, skrb za kvaliteto živjenja, skrb za okolje. Tudi to so lastnosti, ki spodbujajo inovativnost. Te države so močne predvsem na področjih človeških virov, področju inovatorjev in na področju financiranja. Obe skupini držav sta torej izredno inovativni, vendar vsaka na drugih področjih. Menimo, da so države s srednjo vrednostjo pri tej dimenziji manj inovativne zato, ker nimajo jasno postavljene vizije, kakšna bi naj bila njihova družba, kaj naj bi se v njihovi družbi nagrajevalo – priznanje, uspeh, napredovanje ali sodelovanje in dajanje prednosti celostni kakovosti življenja.
Zelo očitna medsebojna odvisnost med kulturo in inovativnostjo se kaže pri kulturni dimenziji izogibanja negotovosti. Severnoevropske in skandinavske države, kjer je izogibanje negotovosti izredno nizko, so na vrhu inovativnosti v Evropi. Spadajo med vodilne ali vsaj močne inovatorke. Na drugi strani je pri državah, kjer je stopnja izogibanja negotovosti izredno visoka, opaziti, da te države sodijo k večjemu med zmerne ali celo med šibke inovatorke. To so predvsem južnoevropske države, za katere je še posebej značilna izjemno visoka stopnja izogibanja negotovosti. Menimo, da je povezava med izogibanjem negotovosti in inovativnostjo takšna predvsem zato, ker se ljudje v državah z nizko stopnjo izogibanja negotovosti večinoma ne izogibanjo neznanim situacijam; zanje velja večja prilagodljivost danim situacijam, raje sprejemajo novosti, predvsem pa je v teh državah manj formalnih predpisov in družbenih norm. To vse skupaj izjemno pozitivno vpliva na inovativnost. Opazili smo še povezavo med izogibanjem negotovosti ter inovativnostjo na področju financiranja. Opaziti je, da se države z visoko stopnjo izogibanja negotovosti izjemno izogibanju tveganemu kapitalu, medtem ko imajo države z nizko stopnjo izogibanja negotovosti zelo visoko stopnjo tveganega kapitala.
Edina kulturna dimenzija, pri kateri ni bilo zaznati očitne povezave med kulturo in inovativnostjo, je dimenzija dolgoročne in kratkoročne usmerjenosti. Dolgoročno usmerjene so predvsem germanske države, kratkoročno pa predvsem skandinavske. Vse izmed teh držav so na vrhu inovativnosti v evropskem prostoru. Edina povezava med kulturo in inovativnostjo, ki smo jo tukaj zaznali, je ta, da imajo države, ki so bolj kratkoročno usmerjene, več tveganega kapitala (tudi na splošno je njihova značilnost ta, da radi vlagajo v vzajemne sklade), medtem ko dolgoročno usmerjene kulture več sredstev namenjajo raziskavam in razvoju. Torej so razlike le v vidikih inovativnosti.
77
Ugotovili smo tudi, da visoka stopnja uživanja spodbuja inovativnost, medtem ko nizka stopnja uživanja oziroma visoka stopnja omejevanja inovativnost omejuje. To dokazuje dejstvo, da spadajo severnoevropske in skandinavske države, kjer je stopnja uživanja visoka, med najbolj inovativne države, medtem ko imajo vzhodnoevropske države, ki spadajo med skromne inovatorke, nizko stopnjo uživanja. To se odraža predvsem na področju človeških virov in na področju inovatorjev. Na področju inovatorjev predvsem pri uvajanju izdelkov in procesnih inovacij v malih in srednjih podjetjih, pa tudi na področju uvajanja marketinških in organizacijskih inovacij v malih in srednjih podjetjih. Menimo, da je to zato, ker prosto zadovoljevanje človekovih potreb, svoboda in manj stroge družbene norme (kar velja za države z visoko stopnjo uživanja) pospešujejo in spodbujajo nastanek novih izvirnih in inovativnih idej, ljudem pa omogočajo svobodno in široko razmišljanje.
Če pod drobnogled vzamemo še Slovenijo in poskušamo podati predloge za izboljšanje inovativnosti v Sloveniji, lahko ugotovimo naslednje: v Sloveniji bi bilo potrebno znižati stopnjo razlike v moči. To bi v praksi pomenilo, da bi bilo potrebno v marsikaterem podjetju opustiti strogo hierarhične strukture in več delovati v timih. Potrebno bi bilo spodbujati nove, morda tudi neobičajne ideje zaposlenih in jih za to tudi nagrajevati. Spodbujati bi bilo potrebno medsebojno sodelovanje. Slovenija bi za večjo inovacijsko uspešnost morala postati tudi bolj individualistična država, čeprav ima tudi kolektivizem veliko prednosti in je za prebivalstvo zagotovo zelo dobro, če je medsebojno povezano. Nujno potrebno bi bilo v Sloveniji znižati tudi stopnjo izogibanja negotovosti. Slovenci bi se morali za večjo inovacijsko uspešnost države manj izogibati negotovim situacijam, biti dovzetni za novosti in predvsem poenostaviti birokratske postopke. V Sloveniji bi se morala zvišati tudi stopnja uživanja. Družbene norme, ki velikokrat zavirajo neobičajne ideje in inovacije, bi morale biti manj strožje.
Končali smo s tem poglavjem. Podali smo ugotovitve o povezavah med inovativnostjo in kulturnimi značilnostmi evropskih držav. V naslednjem poglavju nas čaka sklep našega magistrskega dela.
78
7 SKLEP
Brez prilagajanja nenehnim spremembam in brez inoviranja si v današnji družbi
napredka ne predstavljamo več. Za ustvarjanje inovacij je izrednega pomena
spodbujanje novih idej in ustvarjalnega razmišljanja. V kolikor se ustvarjalnost v
podjetju ne spodbuja, se možnosti za vidnejše inovacije zatrejo že na samem začetku.
Slovenija se med evropske države glede na različne vidike inovativnosti zelo različno
uvršča. Menimo, da nas pri hitrejšem napredku omejujeta predvsem dve kulturni
značilnosti, in sicer prevelika razlika v moči in preveliko izogibanje negotovosti. Kljub
temu da se Evropa trudi vzpostaviti enoten politični in gospodarski sistem, je v
inovativnosti še vedno opaziti velike razlike med posameznimi evropskimi državami.
Naše mnenje je, da se bodo v prihodnosti te razlike zmanjševale. Na to bo verjetno
vplivalo že samo zmanjševanje kulturnih razlik med državami, se pravi globalizacija.
Prav tako menimo, da je pomembno tudi to, da se v prihodnosti podjetja trudijo
ustvarjati inovacije, ki bodo koristne za družbo, naloga gospodarstev evropskih (in tudi
svetovnih držav) pa naj bo spodbujanje in nagrajevanje podjetij, ki ustvarjajo koristne
inovacije, ki ljudem lajšajo življenje.
V dispoziciji magistrskega dela smo postavili 5 hipotez, ki smo jih v magistrskem delu
raziskovali.
H1: Pri ustvarjanju in ustvarjalnosti ljudje razmišljamo na več načinov in jih tudi
kombiniramo.
Prvo hipotezo potrjujemo. Ljudje pri ustvarjanju uporabljamo štiri načine razmišljanja
in jih med seboj kombiniramo, in sicer:
– konvergentno razmišljanje, – divergentno razmišljanje, – vertikalno razmišljanje in – lateralno razmišljanje.
To hipotezo potrjujemo tudi s pomočjo slike 2, kjer je natančno prikazano, kateri del
možganov uporabljamo, ko razmišljamo na določen način. Iz tega je tudi jasno
razvidno, da ljudje lahko delujemo le tako, da načine razmišljanja med seboj
kombiniramo.
H2: Ustvarjanje invencij in inovacij poteka na številnih področjih.
Hipotezo 2 potrjujemo. Res je, da ustvarjanje invencij in inovacij poteka na številnih področjih. V Evropi Evropska komisija priznava in upošteva 8 področij. Ta področja so (European Commission, 2017a):
– človeški viri, – raziskovalni sistem, – financiranje in podpora,
79
– investiranje, – povezave in podjetništvo, – intelektualna lastnina, – inovatorji in – ekonomski učinki.
H3: Poznamo različne dimenzije kulture, ki so pomembne za proučevanje
inovativnosti.
Tretjo hipotezo potrjujemo. Kultura in inovativnost se med seboj zelo povezujeta.
Stopnja inovativnosti posameznih držav je odvisna tudi od kulturnih značilnosti
posameznih držav, kajti kultura vpliva na ustvarjalnost in inovativnost. Povezave med
dimenzijami kulture in inovativnostjo smo dokazali v 7. poglavju magistrskega dela. V
tem poglavju smo zapisali ugotovitve o povezavah med inovativnostjo in kulturnimi
značilnostmi evropskih držav. Našli smo veliko povezav med dimenzijami kulture in
posameznimi vidiki inovativnosti. Menimo, da je zelo dobrodošlo, da pri proučevanju
inovativnosti upoštevamo tudi kulturne vidike.
H4: Za Slovenijo je značilna visoka stopnja izogibanja negotovosti, kar pa lahko
negativno vpliva tudi na inovativnost države.
Tudi četrto hipotezo potrjujemo. Slovenija ima zelo visoko stopnjo izogibanja negotovosti. To lahko razberemo iz tabele 5 in iz tabele 9. Ugotovimo lahko tudi, da imajo skandinavske in severno evropske države, ki veljajo za najbolj inovativne v Evropi (to lahko vidimo na sliki 9), vse nižje vrednosti izogibanja negotovosti. V bistvu imajo najbolj inovativne evropske države najnižje vrednosti izogibanja negotovosti. S tem smo dokazali, da visoka stopnja izogibanja negotovosti negativno vpliva na inovativnost države. Te povezave smo še podrobneje razložili v 7. poglavju magistrskega dela.
H5: Za Slovenijo je značilna nižja stopnja individualizma od večine visoko inovativnih
evropskih držav.
Tudi zadnjo hipotezo potrjujemo. Slovenija ima zelo nizko stopnjo individualizma, še posebej v primerjavi z najbolj inovativnimi evropskimi državami. To lahko dokažemo s tabelo 5 in tabelo 7. Iz teh tabel je razvidno, kako nizko stopnjo individualizma ima Slovenija. Ugotovimo lahko tudi, da imajo skandinavske in severnoevropske države, ki veljajo za najbolj inovativne v Evropi (to lahko vidimo na sliki 9), vse višje vrednosti individualizma.
Uspeli smo dokazati pravilnost naših predpostavk. Potrdili smo vseh 5 hipotez, ki smo si jih zastavili v dispoziciji magistrskega dela. Sklep je s tem končan. Končano je tudi naše magistrsko delo. V nadaljevanju sledi še seznam literature in virov.
80
8 LITERATURA IN VIRI
1. American speech-language hearing assotiation. (2011). Examples of Cultural
Dimensions. Pridobljeno 25. marec 2017 iz American speech-language hearing assotiation:http://www.asha.org/Practice-Portal/Professional-Issues/Cultural-Competence/Examples-of-Cultural-Dimensions/.
2. Belak, Ja. (2010). Integralni management: MER model. Aktualnosti managementa
in razvoja 3. Maribor. Založba MER, MER Evrocenter.
3. Belak, Je. (2013). Etika-smer uspeha. Pridobljeno 11. 6. 2017 iz Podjetnik:
http://www.podjetnik.si/clanek/etika-smer-uspeha-20131006.
4. Belak, Je., Thommen, J.P., Belak, Ja., Mulej, M., Duh, M. (2014). Integralni
management in upravljanje: kultura, etika in verodostojnost podjetja. Maribor: Založba MER.
5. Bennet, R. (1994). Management. Zagreb: Informator in Potecon.
6. Berginc, J., Krč, M. (2001). Ustvarjalnost in inovativnost v podjetništvu. Portorož:
Visoka strokovna šola za podjetništvo.
7. Bevc, D. (2012). Upravljanje ustvarjalnosti in inovativnosti v podjetjih. Pridobljeno
11. 2. 2017 iz Energos: http://www.energos-
svetovanje.si/index.php?module=clanki&op=pokazi&clankiID=187&print=1.
8. BusinessDictionary. (2017). Innovation. Pridobljeno 18. februar 2017 iz
BusinessDictionary:
http://www.businessdictionary.com/definition/innovation.html.
9. Communicaid. (2014). Indulgence vs. Restraint – the 6th Dimension. Pridobljeno 8.
februar 2017 iz Communicaid: http://www.communicaid.com/cross-
culturaltraining/blog/indulgence-vs-restraint-6th-dimension/#.U8vzl7E8GUk.
10. Drucker, P. F. (1992). Inovacije i poduzetništvo. Zagreb: Nacionalna i sveučilišna biblioteka.
11. Društvo Odnos. (2004–2005). Razmislek: Moja kultura. Pridobljeno 8. februar 2017
iz Društvo Odnos: http://odnos.si/prispevki/druzboslovne_vsebine/kultura/.
12. Društvo študentov psihologije Slovenije. (2000–2004). Bodimo ustvarjalni.
Pridobljeno 10. februar 2017 iz Društvo študentov psihologije Slovenije:
http://kakosi.si/wp-content/uploads/2013/10/Ustvarjalnost.pdf.
13. EU (2000). Communication from the Commission to the Council and the European
Parliament. Innovation in a knowledge-driven economy. Brussels: EU. 14. European commission (2012). Innovation Union Scoreboard 2011. Belgium:
European commission.
15. European Commission. (2017a). European Innovation Scoreboard. Pridobljeno 7.
februar 2017 iz European Commission:
http://ec.europa.eu/growth/industry/innovation/facts-figures/scoreboards_sl.
16. European Commission. (2017b). Regional Innovation Scoreboard. Pridobljeno 18.
februar 2017 iz European Commission:
http://ec.europa.eu/growth/industry/innovation/facts-figures/regional_sl.
81
17. Faberger, J. (2005). Innovation, A Guide to Literature; v: The Oxford Handbook of
Innovation. Oxford: Oxford University Press. 18. Fisk, P., (2009). Marketinški genij. Škofja Loka: Mihalič in partner.
19. Frerichs, F.J., Wiersma, H.J. (2004). Academic enterpreneurship: a source of
comperative. Rotterdam: Le Manageur. 20. Gajšt, N., Korez-Vide, R. (2013). Medkulturna komunikacija v poslovnem okolju EU.
Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.
21. Gerrish, R. (2008). Six lypes of Innovation. Pridobljeno 1. april 2017 iz cbsnews: http://www.cbsnews.com/news/six-types-of-innovation/.
22. Goffin, K., Mitchell, R. (2005). Innovation management: strategy and
implementation using the pentathlon framework. New York: Palgrave Macmillan. 23. Green paper on innovation (2010). Unlocking the potential of cultural and creative
industries. Brussel: European commission. 24. Hofstede, G., Hofstede, G. J. (2013). Dimensions of national Cultures. Pridobljeno 9.
februar 2017 iz Geert Hofstede & Gert Jan Hofstede:
http://www.geerthofstede.nl/dimensions-of-national-cultures.
25. Hofstede, G.: Long Term / Short Term. (2001). Hofstede: Long Term / Short Term. Pridobljeno 12. maj 2017 iz Hofstede: Long Term / Short Term: https://www.andrews.edu/tidwell/HofstedeLongTerm.html.
26. Instrument za predpristopno pomoč. (2012). Sprint. Pridobljeno 18. februar 2017 iz
Bistra: http://www.bistra.si/wp-content/uploads/2012/09/SPRINT_mjere_slo.pdf.
27. Jamnik S., de Laat G., M. (2014). Individualizem vs egoizem. Pridobljeno 3. maj 2017 iz Šola na domu: http://solanadomu.weebly.com/individualizem-vs-egoizem.html.
28. Jontez, T. (2012). Invencije, inovativnost in inovacijska kreativnost. Pridobljeno 11. februar 2017 iz Eudace: http://eudace.eu/knjiznica/clanki/2013022513591472/.
29. Kavčič, B. (2012). Mehke inovacije. Pridobljeno 9. februar 2017 iz IBS:
http://porocevalec.ibs.si/sl/component/content/article/55-letnik-4-t-3/197-dr-
bogdan-kavi-mehke-inovacije.
30. Knavs, I. (2005). Orientalski okultizem. Pridobljeno 7. marec 2017 iz Orientalski okultizem: http://www.katedrala.si/artman/publish/printer_127.shtml.
31. Korelc, T., (2009). (R)EVOLUCIJA Z inovativnostjo do uspeha. Šenčur: Creatoor.
32. Kralj, J. (1995). Politika podjetja v tržnem gospodarstvu. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.
33. Kralj, J. (2003). Management: temelji managementa, odločanje in ostale naloge
managerjev. Koper: Visoka šola za management.
34. Kranjčec, R. (2006). Vpliv kulturnih razlik na vodenje. Pridobljeno 9. april 2017 iz Univerza v Ljubljani: http://philologicalstudies.org/dokumenti/2006/vol2/12.pdf.
35. Krause, K. (2012). Hofstede is six dimension. Pridobljeno 25. marec 2017 iz Hope College: http://hopeinterculturalcomm.weebly.com/indulgence-vs-restraint.html.
36. Likar, B. (2006). Management inovacijskih in RR procesov v EU. Ljubljana: Narodna
in univerzitetna knjižnica.
37. Likar, B., Križaj, D., Fatur, P., (2006). Management inoviranja. Koper: Fakulteta za
management.
82
38. Lila (2016). Vertikalno vs lateralno. Pridobljeno 2. april 2017 iz Rtv slo: http://www.rtvslo.si/blog/lila-9M95/vertikalno-vs-lateralno/109248.
39. Merriam-Webster. (2017). Definition of Innovation. Pridobljeno 18. februar 2017 iz
Merriam-Webster: https://www.merriam-webster.com/dictionary/innovation.
40. Mihalič, R. (2008). Upravljajmo organizacijsko kulturo in klimo. Managerjeva orodja.
Škofja Loka: Mihalič in partner.
41. Mladipodjetnik.si. (2013a). INATRI- ideja, invencija, inovacija. Pridobljeno 11.
februar 2017 iz Mladipodjetnik.si: http://mladipodjetnik.si/novice-in-
dogodki/novice/inatri-2013-ideja-invencija-inovacija.
42. Mladipodjetnik.si. (2013b). Ustvarjalnost in inovativnost v podjetju. Pridobljeno 11.
februar 2017 iz Mladipodjetnik.si: http://mladipodjetnik.si/novice-in-
dogodki/novice/ustvarjalnost-in-inovativnost-v-podjetju.
43. MojeDelo.com. (2013). Vloga vodstva pri spodbujanju inovativnosti zaposlenih.
Pridobljeno 11. februar 2017 iz MojeDelo.com:
https://delodajalci.mojedelo.com/novica/vloga-vodstva-pri-spodbujanju-
inovativnosti-zaposlenih/d-3023.
44. Mulej, M., Ženko, Z., (2004). Dialektična teorija sistemov in invencijsko-inovacijski
management. Maribor: Management Forum. 45. Musek, J. (2005). Trendi in perspektive sodobne psihologije. Pridobljeno 25. april
2017 iz Trendi in perspektive sodobne psihologije:
http://musek.si/eng/Kurikuli/Pdf/TPP%2005%20Medkulturna%20psihologija%20-
%20Medkulturni%20pristopi%20dimenzije%20osebnost.pdf.
46. Musek, J., Pečjak, V. (2001). Psihologija. Ljubljana: Educy. 47. Opaka M. (2008). Ustvarjalnost- proces, oseba in produkt: Pregled nekaterih odkritij
o ustvarjalnosti v zadnjem desetletju. Pridobljeno 10. februar 2017 iz Društvo
psihologov Slovenije: http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2008_2/opaka.pdf.
48. Opredelitev sestavine kulture. (2014). Hofstedov pristop kulturnih razlik.
Pridobljeno 25. marec 2017 iz Opredelitev sestavine kulture:
http://www.ssepf.si/pdf/bazazapiskov/Organizacijsko-vedenje-izpiski.pdf.
49. Oslo, M. (2005). Guidelines for Collecting and Interpreting Innovation Data. Pariz: OECD.
50. Pečjak, V. (2001). Poti do novih idej: tehnike kreativnega mišljenja. Ljubljana: New
Moment.
51. PLARK. (2011–2013). Kreativno razmišljanje. Pridobljeno 10. februar 2017 iz PLARK: http://www.radanpro.com/literatura/mng015.php.
52. Podjetniški portal. (2008-2017). Inovacije. Pridobljeno 11. februar 2017 iz
Podjetniški portal: http://www.podjetniski-portal.si/izdelki-in-storitve/inovacije.
53. Pojam kulture. (2014). Definicija kulture. Pridobljeno 24. junij 2017 iz Pojam kulture: http://www.znanje.org/i/i19/99iv05/99iv0518/desna.htm#-definicija%20kulture.
54. Pompe, A. (2010). Ustvarjalnost je pogoj razvoja človeštva, inovativnost je pogoj
razvoja podjetništva. Pridobljeno 10. februar 2017 iz Agencija Poti: http://www.agencija-poti.si/Clanki/Vsi-
83
clanki/ArtMID/637/ArticleID/111/Ustvarjalnost-je-pogoj-razvoja-clove%C5%A1tva-inovativnost-je-pogoj-razvoja-podjetnistva.
55. Pučko, D. (2003). Strateško planiranje. 3. natis. Ljubljana: Ekonomska fakulteta 56. Račnik, M. (2008). Kreativno mišljenje , ustvarjalnost…. Pridobljeno 10. februar
2017 iz Team builiding, vodenje, NLP:
http://www.vodja.net/index.php?blog=1&p=99&more=1&c=1&tb=1&pb=1.
57. Reynolds, S., Valentine, D. (2004). Guide to Cross- Cultural Communication. New
Jersey: Pearson Prentice Hall.
58. Samovar, L. A., Porter, R. E., McDaniel, E. R. (2009). Intercultural ommunication.
Boston: Wadsworth Cengage Learning.
59. Sriča, V. (1999). Ustvarjalno mišljenje. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
60. Svetlik, I. (2012). Izogibanje negotovosti in želja po varnosti. Pridobljeno 9. maj 2017 iz Delo: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/izogibanje-negotovosti-in-zelja-povarnosti.html.
61. Šorgo, A. (2012). Razvijanje in spodbujanje ustvarjalnosti in inovativnosti pri učencih
in učiteljih. Pridobljeno 10. februar 2017 iz Fakulteta za naravoslovje in
matematiko: http://www.zrss.si/nama2012/datoteke/PL3_ASorgo.pdf.
62. Štrukelj, T. (2012). Kultura podjetja. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.
63. Štrukelj, T. (2014). Innovating with social responsibility as a source of new
opportunities. V: Štrukelj, T., Boršič, D. (2014). Inoviranje posameznika, podjetij in
družbe za družbeno odgovornost in dobro počutje : strokovna monografija, (Knjižna zbirka Sodobna ekonomija in poslovanje - SEP, ISSN 2232-4593, 4). Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.
64. Tavčar, M. (2002). Kultura dežel in organizacij. V: Možina, S. idr. (2002).
Management nova znanja za uspeh. Radovljica: Didakta.
65. The Hofstede centre. (2013a). National Culture. Pridobljeno 11. februar 2017 iz The
Hofstede centre: https://geert-hofstede.com/national-culture.html.
66. The Hofstede centre. (2013b). What about Slovenia? Pridobljeno 11. februar 2017
iz The Hofstede centre: http://geert-hofstede.com/slovenia.html.
67. The Hofstede centre. (2013c). Country comparison. Pridobljeno 1. april 2017 iz The
Hofstede centre: https://geert-hofstede.com/countries.html.
68. Tidd, Joseph, Bessant, John R. in Pavitt, Keith. (2001). Managing innovation:
integrating technological, market and organizational change. Chichester: J. Wiley.
69. Trainer Guide. (2017). 5g- Inovativnost. Pridobljeno 11. februar 2017 iz Trainer
Guide: http://www.trainerguide.si/5-u%C4%8Dni-proces/g-inovativnost.aspx.
70. Vidan, P. (2014). Kulturne razlike. Pridobljeno 11. maj 2017 iz Kulturne razlike: http://www.pfst.hr/uploads/KULTURNE%20RAZLIKE.pdf.
71. Zelenika, R. (2000). Metodologija i tehnologija izrade znanstvenog i stručnog djela. Rijeka: Sveučilišče u Rijeci.
72. Zver, M., Živko, T. (2004). Družboslovne razprave. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
73. Zver, M., Živko, T., Bobek, V. (2005). Kultura v kontekstu ekonomije: študije in
raziskave. Koper: Fakulteta za management.
84
74. Ženko, Z., Šardi, V. (2014). Systemic thinking for socially responsible innovations in
social tourism for people with disabilities. Kybernetes, 43 (3/4), 652-666. 75. Ženko, Z. (2014). Innovating with social responsibility as a source of new
opportunities. V: Štrukelj, T., Boršič, D. (2014). Inoviranje posameznika, podjetij in
družbe za družbeno odgovornost in dobro počutje : strokovna monografija, (Knjižna zbirka Sodobna ekonomija in poslovanje - SEP, ISSN 2232-4593, 4). Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.
76. Ženko, Z., Mulej, M. (2011). Innovating measurement of economic success for more
accurate information. Naše gospodarstvo, 57, (5/6), 11-19.