Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Agresivnost med osnovnošolci

Petra Brodar

September, 2009 Mentor: Dr. Peter Umek

2

J A Z

Pred ogledalom nem stojim

in v tujca pred seboj strmim.

Kot da zrem prvič v ta obraz,

vprašujem ga: Si ti res jaz?

Zamišljeno me zro oči

in vprašajo: Sem jaz res ti?

In trezno pravi mu moj jaz:

Jaz nisem ti, ti nisi jaz;

Jaz sem le jaz, ki se mi zdi;

in ti si jaz le za ljudi;

a pravi jaz je dan za dnem

uganka meni in ljudem.

Janez Menart

3

ZAHVALA:

Zahvaljujem se dr. Petru Umku za strokovno pomoč pri pripravi diplomskega

dela.

Najlepša hvala vsem učiteljem OŠ Grm za sodelovanje. Hvala Petri Bobnar za

lektoriranje diplomskega dela.

Zahvaljujem se svojim domačim in prijateljem za potrpežljivost in spodbujanje pri

delu.

4

KAZALO

POVZETEK ............................................................................................................ 7

SUMMARY ............................................................................................................ 8

1 TEORETIČNI DEL ......................................................................................... 9

1.1 Agresivnost .................................................................................................. 9

1.1.1 Agresivnost pri otrocih ................................................................................................. 11

1.2 Vrstniško nasilje (bullying) ....................................................................... 13

1.2.1 Pojem vrstniškega nasilja ............................................................................................. 13

1.2.2 Vrste in oblike vrstniškega nasilja ............................................................................... 14

1.2.3 Vzroki za agresivnost pri otrocih in mladostnikih ........................................................ 16

1.3 Značilnosti vpletenih v vrstniško nasilje ................................................... 17

1.3.1 Značilnosti ţrtev ........................................................................................................... 17

1.3.2 Značilnosti nasilneţa .................................................................................................... 19

1.3.3 Značilnosti nosilcev obeh vlog ..................................................................................... 20

1.3.4 Značilnosti opazovalcev ............................................................................................... 20

1.4 Dejavniki nasilnega vedenja ...................................................................... 21

1.4.1 Vpliv dednosti, razvoja in starosti ................................................................................ 21

1.4.2 Vpliv spola ................................................................................................................... 22

1.4.3 Vpliv druţine ................................................................................................................ 22

1.4.4 Vpliv šole ..................................................................................................................... 24

1.4.5 Vpliv vrstnikov ............................................................................................................. 26

1.4.6 Vpliv medijev ............................................................................................................... 27

1.5 Mednarodne raziskave o nasilju v šolah .................................................... 27

1.6 Preprečevanje nasilja med učenci .............................................................. 29

2 OPREDELITEV PROBLEMA IN HIPOTEZE ............................................ 32

2.1 Problem ...................................................................................................... 32

2.2 Hipoteze ..................................................................................................... 32

3 METODA ...................................................................................................... 33

3.1 Vrsta raziskave in spremenljivke ............................................................... 33

3.2 Merski instrumenti in viri podatkov .......................................................... 33

3.3 Populacija in vzorčenje .............................................................................. 34

3.4 Zbiranje podatkov ...................................................................................... 34

3.5 Obdelava in analiza podatkov ................................................................... 34

4 REZULTATI IN DISKUSIJA ....................................................................... 35

5 ODGOVORI NA HIPOTEZE ....................................................................... 50

5

6 ZAKLJUČEK ................................................................................................ 51

7 LITERATURA .............................................................................................. 54

7.1 Pisni viri .................................................................................................... 54

7.2 Svetovni splet ............................................................................................ 56

8 PRILOGE ...................................................................................................... 58

6

KAZALO TABEL

Tabela 1: Razdelitev agresivnosti glede na smer in obliko ................................... 10

Tabela 2: Najpogostejše oblike nasilnih dejanj ..................................................... 37

Tabela 3: Čas in prostor nasilnih dejanj ................................................................ 38

Tabela 4: Najpogostejši nasilneţi .......................................................................... 40

Tabela 5: Pomoč pri strokovnem delavcu na šoli .................................................. 41

Tabela 6: Kako ukrepam kot priča nasilnemu dejanju .......................................... 42

Tabela 7: Ukrepi za preprečevanje nasilja ............................................................. 44

Tabela 8: Oblike nasilnih dejanj nad učitelji ......................................................... 46

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Doba poučevanja v anketirani skupini v letu 2008 ................................... 35

Graf 2: Nasilje med mladostniki narašča ............................................................... 35

Graf 3: Priča nasilnim dejanjem ............................................................................ 36

Graf 4: Čas in prostor nasilnih dejanj .................................................................... 39

Graf 5: Najpogostejši nasilneţi.............................................................................. 40

Graf 6: Pomoč pri strokovnem delavcu na šoli ..................................................... 42

Graf 7: Kako ukrepam kot priča nasilnemu dejanju .............................................. 43

Graf 8: Ukrepi za preprečevanje nasilja ................................................................ 44

Graf 9: Učitelj, ţrtev nasilnih učencev .................................................................. 45

Graf 10: Oblike nasilnih dejanj nad učitelji........................................................... 46

7

POVZETEK

Nasilje na osnovnih šolah je področje, ki je v zadnjem času zelo preučevano in s

katerim se ukvarjajo raziskovalci iz različnih drţav. Ko sem pregledovala

literaturo o omenjeni tematiki, sem opazila, da se s tem problemom v zadnjih letih

odkrito soočajo tudi učitelji na slovenskih šolah. Kolikšne so razseţnosti

vrstniškega nasilja (bullyinga) v Sloveniji, še največ povedo raziskave, ki sta jih v

drugi polovici 90. let opravila mag. Mojca Pušnik z Zavoda za šolstvo in dr.

Bojan Dekleva s Pravne fakultete Ljubljana. Te so pokazale, da smo tudi glede

vrstniškega nasilja primerljivi z Evropo.

Učitelji postajajo na nasilje vedno bolj občutljivi. Tudi sami so večkrat ţrtve

nasilnih učencev. Koliko je nasilnih učencev, na kakšen način so agresivni in kdo

so najpogosteje njihove ţrtve, so leta 1996 s pomočjo Olweusovih vprašalnikov

skušali ugotoviti tudi na OŠ Grm v Novem mestu. Na vprašalnik o pogostosti

nasilnih dejanj so odgovarjali tudi učitelji. Zanimalo me je, ali se je njihovo

mnenje po trinajstih letih kaj spremenilo, zato sem jih prosila, naj ponovno

izpolnijo enak anketni list.

Zanimalo me je, katere vrste nasilnih dejanj opazijo največ, kdo so najpogosteje

izvajalci nasilnih dejanj, kje (v katerih šolskih prostorih) najpogosteje opazijo

agresivna dejanja in v katerem času so najpogostejša. Največkrat pride do

vrstniških nasilnih dejanj med odmori na hodnikih in v garderobi, verbalno nasilje

pa je pogostejše od fizičnega.

Učenci – ţrtve po raziskavi večkrat kot pred dvanajstimi leti poiščejo pomoč pri

učiteljih, ki v primeru, da so priče nasilnega dejanja, največkrat najprej umirijo

nasilneţa, nato pa zaščitijo ţrtev. Najpogostejši obliki nasilnih dejanj nad učitelji

sta verbalno nasilje in neupoštevanje pravil. Vzroke za porast nasilnih dejanj so

učitelji našli tako v druţini kot v šoli in današnji druţbi.

Ključne besede: vrstniško nasilje, šola, otroci, bullying.

8

BULLYING AT PRIMARY SCHOOLS

SUMMARY

Bullying at primary schools is a topic which has been recently often studied

thoroughly and which is being dealt with by researchers in different countries.

Looking over literature on this matter I noticed that teachers at Slovene primary

schools have been confronting with this problem. The extension of bullying in

Slovenia is evident in treatise by Mojca Pušnik, M.A., from Zavod za šolstvo RS

and Bojan Dekleva, LL.D., from the Faculty of law. It is shown that our situation

on bullying at schools can be compared to the European one.

Teachers have become more sensitive to violence. They themselves are often

victims of violent pupils/students. At Grm Primary School, Novo mesto, they tried

to find out the number of violent pupils, the mode of their aggressiveness and who

their victims were. Those were the topics in Olweus questionnaire which was also

answered by the teachers. The research was carried out in 1996. I was interested if

the teachers’ opinion has changed in the last 13 years so I asked them to fill in the

same questionnaire again.

I wanted to find out what kind of violent acts they mostly notice, who usually

does those acts, where at school they are noticed, and when they most frequently

occur. Pier violent acts most often happen during the breaks in corridors and

cloakrooms; verbal abuse is more often than physical violence.

The research shows that pupils/victims more often than in the past look for help

from their teachers, who when they witness a violent act calm the violent pupil

down and then protect the victim. The teachers are most often abused verbally and

by breaking the rules by children. The teachers believe that the causes for the

increase of violent acts are to be found in families, school and the present-day

society.

Key words: pier violence, school, children, bullying.

9

1 TEORETIČNI DEL

1.1 Agresivnost

Ţe po svoji naravi je človek agresivno bitje, ki se vede po nekem vzorcu in v sebi

nosi zasnove za nasilno vedenje, hkrati pa tudi sposobnosti za njegovo

obvladovanje. Lahko rečemo, da je nasilje v različnih pojavnih oblikah sestavni

del ţivljenja. Sam pojem pa je zelo širok, pogosto nejasen in protisloven (Erb,

1997).

V vsakdanjem ţivljenju pa tudi znanstvenem diskurzu je uporaba pojma

agresivnost zelo neenotna. Različni avtorji agresivnost pojmujejo kot instinkt,

nagon, izvor energije, čustvo, način prisile, navadno reakcijo na frustracijo.

Agresivna vedenja drugim povzročajo telesno bolečino, občutek nebogljenosti in

osramočenosti, strahu, tesnobe ali potrtosti. Najpogosteje uporabljena definicija

agresivnosti pravi: »Agresivnost je vedenjska značilnost, ki se kaţe v

gospodovalnosti, nasilnih ali napadalnih besedah ali dejanjih proti drugim

ljudem.« (Pušnik, 1999: 24)

Pušnikova ločuje med pojmom »agresija«, ki označuje trenutno reakcijo, in

»agresivnost«, s katerim poimenujemo trajno značilnost posameznika.

Sama beseda agresivnost ima med ljudmi preteţno negativen prizvok. Ko jo

uporabljamo, mislimo predvsem na tisto napadalno, ukazovalno, rušilno v

človeškem vedenju. S tem zapostavljamo drugo plat, zdravo in ustvarjalno

agresivnost. V najširšem pomenu je agresivnost namreč vsak aktiven pristop k

okolju. Izhaja iz latinske besede »ag-gredi«, ki pomeni pristopiti, pribliţati se.

Zajema torej širok razpon pomenov, tako pozitivne kot negativne. Sam izvor

besede nas opozarja na pomen zdrave agresivnosti, ki je prvi pogoj človekove

aktivnosti, ustvarjalnosti, ambicioznosti, zaupanja vase in samozavesti (Košiček,

1992).

Lamovec in Rojnik (1978) v ospredje postavljata negativni pomen pogovorne rabe

pojma »agresivnost«. S tem, ko vedenje posameznika označimo kot agresivno, ga

10

hkrati tudi označimo kot agresivnega oz. konfliktnega posameznika. V očeh

opazovalca se lahko neko vedenje označi kot agresivno, čeprav je namen

opazovanega vedenja morda drugačen. Dober primer takšnega nasprotja je lahko

oštevanje otroka, ki je storil nekaj, kar je v nasprotju s pričakovanji npr. staršev.

Zato je potrebno različne oblike agresivnega vedenja obravnavati ločeno, pri

čemer moramo za razumevanje upoštevati posamezno situacijo in tudi osebnostne

dejavnike.

Agresivnost lahko razdelimo glede na različne vidike (Lamovec, Rojnik, 1978), in

sicer:

Glede na smer in obliko je znanih več razdelitev, ki se med seboj

prekrivajo. Agresivnost je lahko usmerjena navzven ali navznoter, oblik

znotraj posamezne smeri pa je več. Delitve agresivnosti lahko zdruţimo v

sledečo shemo:

Tabela 1: Razdelitev agresivnosti glede na smer in obliko

NAVZNOTER NAVZVEN

posredna neposredna posredna neposredna

psihomotorika občutki krivde razdraţljivost aktivna pasivna

depresivnost samomorilnost

sumničavost telesna negativizem

alkoholizem sovraţnost besedna

Glede na psihološko funkcijo ločimo:

o Instrumentalno agresivnost, ki pomaga doseči nek zunanji cilj in

zadovoljiti potrebe – je rezultat učenja, ki se odvija v določenih

socialnih razmerah in nima biološke podlage. Zanjo je značilna

majhna aktivacija, hladnokrvnost.

o Frustracijsko agresivnost, katere glavna vloga je sproščanje

napetosti, ki je posledica zunanjih provokacij in frustracij. Izvor

lahko iščemo v posameznikovih nezadovoljenih bioloških,

psiholoških in socialnih potrebah. Izraţena je v avtomatičnem

vzburjenju, močni jezi in napadalnosti ter izzveni v občutek

olajšanja, ko mine.

11

o Posnemovalno agresivnost, ki temelji na občutku pripadnosti

določeni skupini ali pa na identifikaciji z vzorniki.

Glede na cilj agresivnega vedenja ločimo:

o Agresivnost, usmerjeno na izvor frustracije.

o Agresivnost, preneseno na drugi cilj.

Glede na vlogo pa razlikujemo:

o Ustvarjalno (pozitivno) agresivnost, ki ohranja in potrjuje

ţivljenje. Je dedno pogojena teţnja k napadu ali begu, če so

ogroţeni osnovni ţivljenjski procesi; traja toliko časa, dokler ima

vzrok.

o Razdiralno (negativno) agresivnost, katere cilj je poškodovanje ali

izničenje ţivljenja. Ta agresivnost ni dedno zasnovana.

Agresivnost lahko delimo še na afektivno, za katero je značilno avtomatično

razburjenje, hitra jeza in reakcija na groţnjo, in instrumentalno, ki je načrtovana in

usmerjena. Lahko pa jo delimo tudi na reaktivno agresijo, ki se kaţe v hitri jezi in

nekontroliranosti med konflikti in izbruhi negativnih čustev. Proaktivna se izraţa

kot pridobivanje koristi, bullyingu, dominaciji med vrstniki (Pepler, 1991).

Ne glede na to, ali je nasilje individualno, skupinsko, fizično, psihično, spolno ali

verbalno, izvira iz nestrpnosti, nespoštovanja, zaprtosti do sebe in drugih,

nerazumevanja sebe in drugih ter nezmoţnosti pozitivnega reševanja konfliktov.

Vsa taka dejanja so obremenjena z zelo močnimi čustvi, kot so strah, jeza,

sovraštvo, nemoč, maščevanje, ...

1.1.1 Agresivnost pri otrocih

Ena najpomembnejših otrokovih nalog v procesu socializacije je, da se nauči

ločevati, kdaj in kje je agresivno vedenje primerno ali varno. V novem okolju bo

otrok v začetku kazal le malo agresivnosti, ker se čuti negotovega. Kmalu pa se

nauči, da je določena stopnja agresivnosti potrebna, če hoče kaj doseči (dobiti

12

igračo ali jo obdrţati). V tem obdobju se agresivnost poveča. Ko se utrdi otrokov

poloţaj v skupini, se agresivnost spet zmanjša (Lamovec, Rojnik, 1978).

Razvojne značilnosti v šolskem obdobju in adolescenci je teţje odkriti. Kepler, ki

se je ukvarjal s tem problemom (Kepler, 1934), je ugotovil, da se agresivnost do

staršev in vrstnikov do osmega leta povečuje. Od osmega leta do adolescence se

veča v odnosu do vrstnikov, manjša pa v odnosu do staršev in sorojencev. V

obdobju adolescence pa se slednja močno poveča. Vendar ne moremo tega

povečanja pripisati zgolj razvojnim zakonitostim.

Tudi vstop v šolo prinese nove zahteve v stikih z vrstniki, hkrati pa tudi

pričakovanja staršev o uspešnosti njihovega otroka kot učenca. Vse to so nove

zahteve, ki v otroku zbujajo agresivne teţnje in odzive (Pušnik, 1999).

Adolescenca je nova preizkušnja. V tem razvojnem obdobju je nasilno vedenje

ponavadi bolj opazno, izzove več reakcij okolja in ima lahko hujše posledice kot

trenutna razdiralnost otroka. Za to je več razlogov. Iskanje svoje podobe z

občutljivo gradnjo samospoštovanja poteka hkrati z oblikovanjem novih,

zahtevnejših vzorcev socialnega vedenja. Temu se pridruţijo še hormonski in

drugi fiziološki premiki, ki vnašajo v vedenje več nepredvidljivosti in teţjo

obvladljivost. Prehodna neusklajenost med mladostnikom in njegovim okoljem je

skorajda nujna. Vse to se pogosto kaţe z razdiralnostjo, ţaljivostjo in grobostjo, ki

pa iz mladostnikovega vedenja počasi izgine. Mnogi adolescenti ob takem

vedenju doţivljajo huda občutja krivde, ki še večajo njihovo notranjo napetost in

nezadovoljstvo s samim seboj (Pušnik,1999).

Vsi mladostniki nimajo sreče, da bi razvoj njihovega socialnega vedenja potekal

povsem ustrezno. Zato se lahko zgodi, da se motnje v njihovem razvoju izrazijo

kot ena ali druga oblika agresivnosti. Nasilnost je le prozorno naličje nemoči in

nesposobnosti za bolj konstruktivno rešitev problema. Tako je tudi v adolescenci

nasilnost odsev neustreznih obrambnih in prilagoditvenih mehanizmov (Pušnik,

1999).

13

1.2 Vrstniško nasilje (bullying)

Nasilje je povsod, kjer so otroci in mladi. Danes se nasilje dogaja skoraj vsak dan.

S tem mislimo na nasilje nad mladimi in med mladimi, da o drugih vrstah nasilja

niti ne govorimo, ker ga je preveč. Če govorimo o nasilju nasploh, lahko rečemo,

da je pri poročilih na dnevnem redu. Napadalnost in nasilje sta znana vsaj toliko

časa kot samo ţivljenje (Erb, 1997).

Nasilje med mladimi, kot poseben pojav, je v svetu razmeroma nova tema.

Proučevanje vrstniškega nasilja se je začelo pred okoli 20 leti, najprej v

skandinavskih drţavah, nato v Angliji in na Japonskem. Intenzivnemu zanimanju

za ta pojav so botrovali samomori otrok, ki so jih vrstniki dlje časa maltretirali in

niso našli izhoda iz situacije, v kateri so se znašli, zato so izbrali samomor.

Primeri so bili škandalozni zato, ker je tako maltretiranje trajalo dlje časa in so

njihove znake dejansko videle pomembne osebe v šolskem prostoru. Dogodki so

prispevali k javnemu ozaveščanju tega pojava spodbudili njegovo raziskovalno

proučevanje in prispevali k obseţnim javnim kampanjam proti vrstniškemu

nasilju (Dekleva, 1996).

1.2.1 Pojem vrstniškega nasilja

Vrstniško nasilje je ena od pojavnih oblik nasilja. V angleški literaturi je izraz

»bullying« najbolj specifičen in najpogosteje uporabljen za obravnavo določenih

oblik nasilja med vrstniki v osnovni šoli.

Izraz se verjetno nanaša na »draţenje bika« ali »bikovsko« (morda »mačistično«)

vedenje. Pri prevodu Olweusove knjige Bullying at the School Irena Dogša

(Olwelus, 1995: 5) navaja, da beseda v angleškem jeziku pomeni nasilje in krutost

močnejših do šibkejših, istočasno pa nakazuje tudi kontinuiteto dejanja.

Občasno se uporablja tudi izraz »victimization« in »abuse«, besede, ki bi jih v

našem jeziku primerno prevedle, pa so trpinčenje, maltretiranje, zlorabljanje,

mučenje. Izvirni izrazi so bolj natančni in ustrezneje izraţajo pojav, ker

nakazujejo ponavljanja v dejanju in neravnovesje moči. Trpinčenje je nasilje, ki se

14

dogaja dlje časa in nastopi v vseh oblikah, zanj je značilno neravnovesje moči

med ţrtvijo in napadalcem, ţrtev pa se praviloma ni sposobna braniti. Motnje v

socialnem razvoju mladostnika se lahko izraţajo kot agresivnost in so torej odsev

neustreznih obrambnih in prilagoditvenih mehanizmov (Pušnik, 2005).

V knjigi Nasilje – Nenasilje avtorji definirajo vrstniško nasilje kot namerno,

ponavljajočo se uporabo fizičnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja

povzročitelja nad drugim otrokom ali mladim podobne ali enake starosti (Aničić

in sodelavci, 2002).

1.2.2 Vrste in oblike vrstniškega nasilja

Hiter razvoj druţbe je prinesel številne spremembe, vendar se nasilje na ţalost ni

zmanjšalo. Strinjamo se lahko le v trditvi, da se nasilje pojavlja v drugačnih

oblikah. Po eni strani smo priča očitnemu nasilju, po drugi strani pa se nasilje

pojavlja tudi v prikritih oblikah, ki jih zelo teţko odkrijemo in se zato teţje

odzovemo nanje.

Aničić s sodelavci (2002) navaja več oblik vrstniškega nasilja:

telesno nasilje (odrivanje, brcanje, boksanje, klofutanje, lasanje,

pljuvanje, zapiranje v omare, omejevanje gibanja ipd.);

verbalno nasilje (ţaljivke, ţaljivi vzdevki, razširjanje laţnih govoric,

pisanje ţaljivih stvari po zidovih ali straniščih ipd.);

psihično nasilje (izločanje, osamitev, groţnje, ţaljive kretnje,

ustrahovanje, trpinčenje, nacionalizem, seksizem ipd.);

izsiljevanje ali ekonomsko nasilje (zahteva po denarju ali drugih

materialnih dobrinah; povzročitelj zahteva, da mu ţrtev piše domače

naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja, da ne pove o vandalizmu,

ki mi je bil priča ipd.).

15

Nasilnost v vedenju otroka ali mladostnika se pojavlja občasno, izjemoma ali pa

ţe ustaljeno v naslednjih oblikah (Pajk, 1999):

znak premagovanja strahu (veliko nasilneţev je v nenehnem boju s svojim

strahom; lahko se počutijo ogroţene nasploh, lahko pa v njih občutke

strahu sproţajo situacije in obremenitve, ki bi jih utegnile soočiti z

neuspehom, ki se ga bojijo);

obvladovanje občutka ogroženosti (se pojavlja pri otrocih, ki so odraščali

v neugodnih razmerah in se zato ves čas počutijo ogroţene – da bi se pred

tem obvarovali, napadejo prvi);

istovetenje z napadalcem (otroci, ki so nekoč bili ţrtve nasilneţev, so

zaznamovani z izkušnjami agresivnega vedenja in lahko tudi sami

postanejo nasilni ter si tako poskušajo zgraditi občutje varnosti, ki jim

primanjkuje);

način iskanja ugodja (ustrahovanje ali fizično obvladovanje druge osebe

daje otroku občutek ugodja, kar pomeni, da se uspe nakopičene notranje

napetosti razbremeniti le tako, da tudi sam povzroča bolečino);

nadomestilo za pomanjkljivo samospoštovanje (otrok, ki si ni mogel

oblikovati osnovnega samospoštovanja, je nezadovoljen in zato poskuša

nadomestiti mučne občutke manjvrednosti z nasilnim vedenjem);

edina možnost samopotrditve (če otroci nimajo izkušenj s tem, da lahko

med vrstniki in v okolju nek cilj doseţejo s trudom in delom, se zatečejo k

laţji poti potrditve – k nasilju, vendar se na tak način lahko uveljavijo le v

okolju, kjer je agresivno vedenje dopuščeno ali celo cenjeno);

impulzivni odziv na prizadetost (če se otrok odziva zelo impulzivno,

moramo pomisliti na organsko ali celo osebnostno motnjo);

prikrito samokaznovalno vedenje (mnoga otrokova samouničevalna

dejanja izhajajo iz podzavestne teţnje po kazni, ki bi prinesla sprostitev);

sprejemanje subkulturnih norm (v nekaterih okoljih je nasilje običajen

način komuniciranja ali izraţanja notranje stiske, kar se prenese tudi na

otroka; njegovo nasilno vedenje postane del procesa socializacije).

Dekleva (1997) govori o fizičnem nasilju z uporabo sile, ki prizadene človekovo

telo, in o psihičnem nasilju in socialnem povzročanju bolečin in strahu.

16

Iz navedenih opredelitev različnih avtorjev lahko povzamemo, da je pri fizičnem

nasilju otrok telesno poškodovan, pri psihičnem nasilju pa je ranjena njegova

duševnost, in sicer je le-ta lahko prizadeta z besedo (verbalno nasilje), ali pa z

določenimi gibi, mimiko in dejanji (neverbalno nasilje). Oblike vrstniškega nasilja

niso enakovredne niti glede namena povzročitelja niti glede na posledice pri ţrtvi.

Pri nekaterih oblikah je prizadetost blaţja, pri drugih hujša. Vse oblike nasilja, ne

glede na njihovo teţo, pa so neprimerne in nedopustne.

1.2.3 Vzroki za agresivnost pri otrocih in mladostnikih

Vrstniško nasilje si lahko razlagamo na različne načine. Je zapleten pojav, na

katerega vpliva hkrati veliko vzrokov, njegovo razumevanje je povezano z

definicijo nasilja. Nasilnost človekovega vedenja lahko pojasnjujemo na podlagi

treh temeljnih izhodišč: biološkega, psihološkega in druţabnega (socialnega). Če

izhajamo iz tega, lahko zagledamo zapleten okvir nastajanja, spodbujanja in

omejevanja nasilja, tudi mladinskega in vrstniškega. To je (Pušnik, 1999):

večinoma odsev obstoja, pomena in sprejemanja nasilja (kot legitimnega

sredstva) v odrasli druţbi. Odvisno je od tega, koliko druţba sprejema in

varuje norme nenasilja in meje legitimne in nelegitimne uporabe nasilja;

odvisno od tega, koliko druţba omogoča posameznikom, da v njej z

uporabo nenasilnih sredstev najdejo svoj legitimni poloţaj;

odvisno od tega, koliko je posameznik osvojil notranjo kontrolo nasilnih

teţenj in se naučil uporabe spretnosti za nenasilno reševaje konfliktov in

doseganje svojih ciljev;

deloma razvojno pogojeno, torej značilno povezano s stopnjo otrokovega

ali mladostnikovega miselnega in čustvenega razvoja, pa tudi povezavo z

značilnostmi;

odvisno od uspešnosti posameznikovega usklajevanja teţenj in pritiskov,

ki izvirajo iz vseh zgoraj omenjenih dejavnikov in okoliščin.

17

1.3 Značilnosti vpletenih v vrstniško nasilje

Pušnikova (1999) udeleţence v vrstniškem nasilju deli v štiri skupine, in sicer:

ţrtve – glede na značilno vedenje jih deli na: pasivne, izzivalne, laţne

ţrtve in ţrtvene kozle;

nasilneţi – opredeljuje tri tipe: aktivni, pasivni in anksiozni;

nosilci obeh vlog;

opazovalci – ugotavlja, da je v vsaki razredni skupnosti 60-70 % učencev

v tej vlogi. Glede na njihove reakcije ob zaznavi nasilja jih deli na:

pasivneţe, spodbujevalce in branilce.

1.3.1 Značilnosti žrtev

Med posamezniki, ki so se znašli v vlogi ţrtve, lahko glede na vedenjske lastnosti

in ravnanja razlikujemo več vrst ţrtev. Za vse je značilno, da imajo negativen

odnos do nasilja in uporabe nasilnih sredstev.

Oweus (1995) govori o pasivnem tipu ţrtve, za katero je značilno, da je telesno

šibkejša, previdna, občutljiva, zadrţana, pasivna in podredljiva.

Pri izzivalnem tipu ţrtve lahko opazimo kombinacijo tesnobnosti in nasilnega

vedenja. Njihova posebnost je v tem, da pogosto ravnajo izzivalno, in tako

povzročajo napetosti in razburjenje pri vrstnikih, ki jih obdajajo. Ob napadu se

skušajo postaviti po robu, a so pogosto neuspešni.

Za izzivalne ţrtve je značilna kombinacija tesnobnosti in nasilnega vedenja. Taki

učenci oz. mladostniki imajo teţave z zbranostjo in se obnašajo tako, da

povzročajo razburjenost in napetost pri ljudeh, ki jih obdajajo. Veliko teh otrok je

hiperaktivnih, zanje je značilno, da burno reagirajo ţe na nizke draţljaje, slabo se

obvladujejo in ne znajo oceniti socialne situacije. Kadar jih kdo napade ali uţali,

se skušajo braniti, vendar pri tem niso uspešni. Pogosto se dogaja, da njihovo

vedenje moti druge v razredu. Pogosto so agresivne oblike teh učencev le odziv na

nenehno izzivanje ţrtve (Pušnik, 1999).

18

Besagova (Besag v Pušnik, 1999) govori še o dveh tipih ţrtev:

Ţrtvenem kozlu: nekateri posamezniki prevzamejo vlogo ţrtve zato, da jih

skupina sprejme. Posamezniki igrajo razrednega klovna in se vključijo v

skupino razdiralneţev, da se počutijo varne pred drugimi nasilneţi.

Laţni ţrtvi: o tej skupini poročajo učitelji in še ni dobro raziskana. Znano

je, da sem spadajo otroci, ki se neprenehoma obračajo k učitelju s toţbami

nad drugimi, a te toţbe niso zmeraj upravičene, učenci si namreč ţelijo

pridobiti predvsem učiteljevo pozornost.

Besag (Besag v Pušnik, 1999) navaja rezultate številnih raziskav vrstniškega

nasilja in ugotavlja, da tipična ţrtev kaţe več tesnobnosti in negotovosti kot drugi

učenci. Pri ţrtvah pogosto opazimo, da so previdne, občutljive in mirne. Kadar so

napadeni, pogosto reagirajo z jokom, nemočno jezo in umikom. Ţrtve trpijo zaradi

nizke stopnje samospoštovanja, zdi se jim, da niso uspešne, počutijo se neumne,

poniţane, neprivlačne, zapuščene in osamljene. S časom začnejo sprejemati

nasilje kot nekaj, kar si zasluţijo.

Ţrtve so izolirane od drugih, so osamljene in praviloma nimajo niti enega dobrega

prijatelja v oddelku. S svojim vedenjem ne napadajo in ne zafrkavajo, zato ni

mogoče razloţiti nasilja nad njimi kot posledico izzivanja vrstnikov. Ţrtve se med

vrstniki teţko uveljavijo, tako telesno kot besedno. Pogosto se bolje razumejo z

odraslimi, z druţinskimi člani in domačimi pa imajo dobre odnose. Nekatere

raziskave so pokazale, da so ţrtve nasilja v primerjavi z drugimi imeli tesnejše in

boljše odnose s starši, predvsem z materami. Predvidevamo lahko, da so nagnjenja

k pretirani zaščiti lahko tako vzrok kot posledica trpinčenja v šoli.

Ţrtve nasilja so intelektualno povprečne, njihov šolski uspeh je lahko dober,

povprečen ali slab, a na splošno imajo do šolskega dela pozitiven odnos (Pušnik,

1999).

19

1.3.2 Značilnosti nasilneža

Teţko je opisati »tipičnega« otroka, povzročitelja nasilja, vendar se večina

avtorjev strinja, da imajo povzročitelji nekaj skupnih lastnosti (Aničić, 2002):

ne čutijo se sposobni spoprijeti z vsakodnevnimi dogodki, raje se ne bodo

potrudili, kot da bi doţiveli neuspeh;

sami so ţrtve ustrahovanja in/ali drugih vrst nasilja, največkrat v druţini;

prihajajo iz druţin, kjer cenijo avtoriteto, moč, materialni uspeh;

ne čutijo obţalovanja, kadar prizadenejo vrstnika. Pogosto menijo, da ni

dovoljeno kazati čustev;

ne sprejemajo odgovornosti za svoja dejanja;

čutijo potrebo po nadvladi, vedno morajo zmagati.

Seveda mnogi povzročitelji nimajo večine naštetih lastnosti oz. izkušenj. Mladi v

različnih raziskavah navajajo, da je vrstniško nasilje način krajšanja časa. Spet

drugi pravijo, da ne zmorejo kontrolirati svoje jeze, prizadetosti in drugih čustev

in enostavno eksplodirajo. Razlag je skoraj toliko kot je povzročiteljev (Aničić,

2002).

Najopaznejša značilnost tipičnega nasilneţa je njegova agresivnost. Ti nasilneţi

so pogosto nasilni tudi do odraslih (učiteljev, staršev). Na splošno imajo nasilneţi

bolj pozitivna stališča do nasilja in uporabe nasilnih sredstev kot drugi učenci.

Zanje so značilne nagle, vročekrvne reakcije in močna potreba po obvladovanju

drugih. Ne morejo se vţiveti v drugega in nimajo občutka krivde. Pogosto imajo

dobro samopodobo. O sebi menijo, da so sposobni, vplivni, uspešni. Če so dečki,

so večinoma telesno močnejši od drugih dečkov, še posebno od ţrtev. Imajo tudi

vodstvene sposobnosti. V vsakem poloţaju se dobro znajdejo, imajo smisel za

humor. Deklice uporabljajo manj opazne, bolj potuhnjene oblike nadlegovanja,

npr. obrekovanje, manipuliranje, izolacijo. Včasih rade pretiravajo, se hvalijo,

vpijejo in dominirajo nad vrstnicami.

Nasilneţi imajo izrazite potrebe po nadvladi in podrejanju drugih, radi se

uveljavljajo z močjo in groţnjami. Na splošno so nasprotovalni, kljubovalni in

agresivni do odraslih, lahko se jih odrasli tudi bojijo (Pušnik, 1999).

20

Poudariti moramo, da nekateri učenci sodelujejo pri trpinčenju, a ne prevzamejo

pobude. Te lahko označimo kot pasivne nasilneţe ali privrţence. Ta skupina je po

lastnostih dokaj mešana in jo sestavljajo tudi negotovi in tesnobni učenci (Pušnik,

1999).

Stephenson in Smith (1988, po Besag, 1989) sta omenila tudi posebno vrsto

nasilneţev, ki sta jih poimenovala anksiozni nasilneţi. Ti imajo manj

samozaupanja in so manj priljubljeni kot drugi nasilneţi. Zdi se, da imajo doma

več teţav in so učno neuspešni.

1.3.3 Značilnosti nosilcev obeh vlog

Olweus (1995) navaja, da je v svojih raziskavah našel 1,6 % otrok, ki so bili

nosilci obeh vlog. Po lastnostih se otroci, ki spadajo v to skupino, zelo razlikujejo

med seboj. Ugotovil je, da so ti otroci pogostokrat ţrtve pritiskov doma, nasilni pa

so do mlajših in bolj občutljivih otrok. So fizično močni in se lahko branijo, med

vrstniki pa so manj priljubljeni kot čisti nasilneţi.

Za nosilce obeh vlog je značilno, da so agresivni in v telesni agresivnosti dosegajo

celo višje rezultate kot čisti nasilneţi. Vedno so pripravljeni na fizični obračun z

vrstniki. So vzkipljivi in notranje napeti. Imajo negativen odnos do šole in

učiteljev. Krog prijateljev nosilcev obeh vlog je skromen in v tej lastnosti so si

enaki z nasilneţi.

Seveda pa imajo nosilci obeh vlog tudi nekaj skupnih lastnosti s skupino čistih

ţrtev. Oboji imajo teţave pri sklepanju prijateljstev. Počutijo se osamljene,

zapostavljene in manj priljubljene. Navdajajo jih občutki sramu in manjvrednosti.

Najraje so sami in so zamerljivi, ljubosumni, sumničavi in celo sovraţni.

Prepričani so, da jim skušajo drugi škoditi in da jih zaničujejo (Pušnik, 1999).

1.3.4 Značilnosti opazovalcev

Opazovalci so največja skupina otrok (več kot polovica, tudi do dveh tretin otrok).

Tudi to ni enotna skupina otrok, saj nekateri med njimi le opazujejo vrstniško

nasilje in vanj ne posegajo, drugi se ţrtvam smejijo in s tem dajejo podporo

21

nasilneţu, tretji pa skušajo ţrtev potolaţiti ali jo celo braniti pred nasilnim

vrstnikom (Pušnik, 1999).

Ti mladostniki se v druţini dobro počutijo, menijo, da so sprejeti in upoštevani.

Zadovoljni so tudi s programom in s šolo, ki jo obiskujejo, kjer se dobro počutijo.

Do šole in učiteljev imajo pozitiven odnos, radi se učijo. Zaupajo v svoje

sposobnosti, prepričani so, da so lahko uspešni. Do ljudi so dokaj odprti, prijazni,

potrpeţljivi. Znajdejo se v vseh okoljih, tudi v novih se dobro prilagajajo, pri

vzpostavljanju stikov nimajo teţav. Veliko jim je do tega, da drugi dobro mislijo o

njih. Ne izraţajo nobenih oblik agresivnosti (Pušnik, 1999).

1.4 Dejavniki nasilnega vedenja

1.4.1 Vpliv dednosti, razvoja in starosti

Nihče ni od rojstva nasilen, niti ni nujno, da slabe izkušnje vodijo v kriminal. Prav

tako pa neproblematično otroštvo ne zagotavlja, da bo tako tudi odraščanje in

odraslost (Erb, 1997).

Pri agresivnosti ni mogoče dokazati prirojenega tipičnega obnašanja. Strokovnjaki

agresivnost opredeljujejo kot rastočo napetost, ki se v drugi fazi sprosti, nato pa

sledi faza mirovanja. Pri posamezniku lahko opazimo nagnjenja določenim

lastnostim, kot na primer to, da je nekdo bolj razdraţljiv in drugi manj.

K pojavu motenj vedenja lahko prispevajo tudi nekatere otrokove lastnosti, npr.

lastnosti temperamenta – slabše samoobvladovanje, teţave pri soočanju z

neuspehi in reševanju konfliktov. Z razvojem naj bi otrok – ob ugodnih vzgojnih

prijemih in vzpodbudnem okolju – razvijal tudi sposobnosti obvladovanja čustev.

Odločilno vlogo pri oblikovanju otrokove osebnosti in vrednostnega sistema ima

neposredni vzgled. V obdobju adolescence je otrok izredno občutljiv na zunanje

vplive. Od teh je odvisno, ali se bo otrok posluţeval nasilnega vedenja ali pa bo

vzpostavil zdravo komunikacijo z okoljem (Rozman, 2008).

22

1.4.2 Vpliv spola

Ko govorimo o vplivu spola na pojav nasilnega vedenja pri otrocih, ne smemo

pozabiti, da so kulturne norme tiste, ki dajejo napotke in usmerjajo socialno

vedenje, samopotrjevanje in izraţanje stiske.

Pri fantih se zelo zgodaj v vzgojnem procesu začne spodbujati sposobnost za

samostojno dejavno uveljavitev. Zaradi tega so fantje tako ali drugače nagnjeni k

razkazovanju moči in obvladovanju okolja. Veliko vzgojenih usmeritev pri

dekletih pa še vedno spodbuja odvisnost od močnejših, pasivnost in nebogljenost.

Razlike so tudi pri odzivu na nasilje. Fantje se večinoma odzovejo neposredno,

medtem ko se pri dekletih pogosto pojavi čustvena prizadetost in depresivni umik

ali telesne tegobe. Če pa se pojavi nasilno vedenje, je za dekleta značilno, da

lahko to vedenje interpretiramo kot del zapletene problematike, ki je

kompleksnejša in ima globlje korenine kot pri nasilnih fantih (Tomori, 1995).

Dekletom ponuja naša kultura še zmeraj mnogo drugih moţnosti za izraţanje

same sebe in za samopotrjevanje. Mnogi dejavniki v medsebojnih odnosih pri njih

ţe zgodaj zatirajo sicer naravne teţnje po širši uveljavitvi. Namesto spodbud za

dejavnejši vstop v širši prostor jim vzgoja usmerja pozornost na lastna čustvena

doţivetja in na subjektivne podrobnosti v medosebnih odnosih. Drugačno kot pri

fantih je tudi njihovo vedenje v stiski in frustraciji. Namesto nasilnosti, ki je

usmerjena navzven, kaţejo več bolj ali manj jasno izraţene navznoter obrnjene

agresivnosti. Tudi pravila socialnega vedenja se za dekleta in fante razlikujejo, in

to kljub proklamiranim enakim moţnostim za oba spola (Pušnik, 1999).

1.4.3 Vpliv družine

Druţina je prvi socialni sistem, v katerem otrok ţivi, in ki s svojimi značilnostmi

pomembno vpliva na osebnostne značilnosti otroka v njegovem razvoju. Prvi

otrokov svet se konstruira v primarni socializaciji v krogu druţine (Čačinovič-

Vogrinčič, 1998).

Tomori navaja, da druţina s svojimi zgledi vpliva na oblikovanje otrokovega

vrednostnega sistema in njegovo samoizraţanje. V krogu druţine otrok prejema

23

prve potrditve in oblikuje odnose z drugimi. Vedenje, ki se zastavi v krogu

druţine, je značilno za kasnejša obdobja v ţivljenju (Tomori, 1995).

Otroci se učijo od staršev in skupaj z njimi od trenutka, ko se rodijo, ne glede na

to ali se starši tega zavedajo ali ne. Proces vzgoje, pridobivanje prvih ţivljenjskih

izkušenj, znanja, oblikovanje moralnih pravil vrednot se za otroka začenjajo v

druţini. V druţini se ţe prvega dne začne oblikovati otrokova osebnost, ki ga bo

spremljala skozi celo ţivljenje (Habbe, 2000).

Vloga druţine se je v zadnji polovici prejšnjega stoletja povsem spremenila. Če so

bile matere še nekaj desetletij nazaj praviloma doma, kjer so skrbele za

gospodinjstvo in otroke, je današnje stanje povsem drugačno. Zaposlovanje mater

je prineslo številne spremembe ter nenazadnje povzročilo tudi razpad

tradicionalne patriarhalne druţine. Ţenske so postale enakovredne partnerice v

druţinskem ţivljenju. Povečalo se je zaposlovanje ţensk, število enostarševskih

druţin in nenazadnje tudi ločitev. Tako imamo na eni strani druţine, v katerih

starši zasluţijo razmeroma visoko plačo, vendar pa s tem niso zadovoljni in so se

zaradi vse večje potrošniške usmerjenosti druţbe »prisiljeni« dokazovati sebi in

drugim preko materialnih dobrin in ekonomskega poloţaja. Ti starši preţivijo v

sluţbah večino svojega časa, s čimer pa zapostavljajo druţino. Otroci so

prepuščeni sami sebi oz. vzgojiteljici ali najeti gospodinji. Številni starši

kompenzirajo pomanjkanje svojega časa z različnimi darili, počitnicami itd.

Proces oblikovanja otrokove lastne presoje, kaj je prav in kaj ne, je zelo oteţen.

Na drugi strani pa imamo drugo skrajnost - revne druţine, v katerih so starši

brezposelni ali pa prejemajo minimalne dohodke, s katerimi veččlanska druţina

teţko shaja. V primeru daljše brezposelnosti oz. dolgotrajnega slabega

ekonomskega poloţaja in odrekanja se pričnejo v druţini kazati tudi psihološke

posledice, ki vplivajo na medsebojne odnose. Nevarnost vdaje v usodo je velika.

Bolj ali manj izraţena nervoza povzroči tudi več sporov in prepirov v druţinskem

vsakdanu. Ob vsem tem pa so seveda najbolj prizadeti otroci in mladostniki, ki so

tako prikrajšani za normalno druţinsko ţivljenje (Bučar-Ručman, 2004).

Večina odraslih ţe vse predolgo pušča stvarem, da gredo svojo pot, ker naj bi se

otroci in mladi na ta način utrjevali in krepili za ţivljenje. Vendar pa današnje

24

oblike nasilja med odraščajočimi ţe dolgo nimajo ničesar skupnega s tistim

»starim« merjenjem moči, pretepi in ravsanjem (Erb, 2004).

Olweus (1995) je predstavil štiri dejavnike, ki pomembno vplivajo na vedenje

otrok. Prvi dejavnik je čustven odnos staršev do otrok. Izrednega pomena je

predvsem v zgodnji dobi otroštva. Če otrok v tej fazi razvoja občuti pomanjkanje

topline in pozornosti, je verjetnost za pojav nasilnega vedenja veliko večja kot v

primeru, ko otrok odrašča v odnosu sprejemanja in topline. Drugi dejavnik

predstavlja tolerirana stopnja nasilnega vedenja. Starši morajo postaviti jasna

merila in meje, ki določajo, katera stopnja nasilnega ravnanja je še sprejemljiva.

Tretji dejavnik je uporaba moči kot vzgojne metode. Več telesnega kaznovanja

povzroča več agresivnih odzivov otroka na okolico. Zadnji dejavnik pa je

temperament otroka.

Vsi našteti dejavniki kaţejo, kako pomembno vlogo pri oblikovanju otrokove

osebnosti in njegovega odnosa do (ne)nasilja ima druţina. Če otrok odrašča v

druţini, v kateri občuti ljubezen in sprejetost, v kateri so meje sprejemljivega

vedenja jasno postavljene, v kateri ni nasilja, pa tudi ne telesnega kaznovanja in

poniţevanja, bo prav gotovo razvil negativen odnos do nasilja in se bo nasilju do

vrstnikov izogibal (Olweus, 1995).

1.4.4 Vpliv šole

Ţe sam pregovor »šola je drugi dom« nam pove, da otroci velik del časa preţivijo

v šoli. Če gledamo po deleţih, je čas, ki ga preţivijo v šoli, na drugem mestu,

takoj za časom, ki ga preţivi doma (vključno s spanjem). Ţe samo ta podatek daje

jasno vedeti, da ima v šoli preţiveti čas velik vpliv na posameznikovo vedenje

(Bučar-Ručman, 2004).

Največ moţnosti za nasilno vedenje šola ustvarja s svojo storilnostno

naravnanostjo, ki vzpodbuja tekmovalnost in prisili otroka v stalno dokazovanje.

Primerjajo se z drugimi, pogosto so negotovi, imajo nizko samopodobo in ne

zaupajo vase. Za nasilno reakcijo se velikokrat skriva obramba pred neuspehom.

Mnogi ne uspejo doseči visokih učnih ocen, ki si jih ţelijo. Tudi preveč

25

avtoritativni odnosi med učitelji in učenci ne ustvarjajo pozitivne klime za šolsko

delo. Učitelj si bo pridobil avtoriteto le, če bo strokoven, če bo upošteval vzgojna

načela in ne bo zlorabljal svojega poloţaja. Šola bi morala opustiti avtoritativno

vzgojo z ukori, kaznovanje z izključevanjem nediscipline, prepovedi dejavnosti in

podobno. Ti ukrepi izraţajo pedagoško nemoč. Potrebno je poiskati vzroke

nasilnega vedenja pri učencu, jih skušati odpraviti in dati učencu moţnost, da

doseţe uspeh in priznanje. Seveda pa je tudi deleţ udeleţbe učenca tukaj

pomemben in velik. Takih vedenjskih teţav učitelj ne more reševati sam, vključiti

se mora tudi strokovna svetovalna sluţba, vodstvo in starši (Erb, 2004).

Šola lahko za otroka pomeni prostor, kjer se počuti varnega in ki pozitivno vpliva

na njegov razvoj. Pomembno varovalno vlogo ima lahko pri otroku, ki je

izpostavljen neugodnim druţinskim razmeram. Drugače pa je pri otroku, ki je

izpostavljen ţe neugodnim druţinskim vplivom, lahko slaba šolska izkušnja

pomemben dodaten ogroţajoč dejavnik otrokovega razvoja. Varovalni dejavnik

lahko predstavlja dober odnos z enim od učiteljev, sprejetost med vrstniki,

povezanost s skupino, dober šolski uspeh, ugodna šolska in razredna klima

(Bitenc v Bučar-Ručman 2004).

Na nasilno vedenje otroka lahko šola vpliva z naslednjimi dejavniki (Lampe in

ostali v Bučar-Ručman, 2004):

• splošno neugodno psihosocialno ozračje šole (velikost šole, veliko število

učencev, red v šoli, prisila in kaznovanje);

• učiteljeva osebnost (strog, popustljiv, nedosleden, nerazumevajoč, nepravičen);

• prevelika storilnostna naravnanost šole (povečana storilnostna naravnanost šole

spodbuja tekmovalnost; mnogi učenci niso kos visokim zahtevam šole. Zaradi

neuspeha izgubljajo voljo do učenja in prizadevanja v šoli, vse to pa spodbuja

razne odpore in nasilno vedenje);

• neugodni odnosi med otroki (posmeh, preganjanje, trpinčenje, ustrahovanje,

izsiljevanje);

• nezmoţnost gibanja in drugačnega telesnega sproščanja (otroci, ki morajo

veliko časa preţiveti v istem prostoru, v isti skupini, ne sproščajo svojih

napetosti s športom itd).

26

1.4.5 Vpliv vrstnikov

Mlad človek se v svoji mladosti največkrat druţi najprej s svojimi vrstniki iz

soseske in s sošolci, nato pa se začne ta krog ljudi širiti. Vpliv staršev se

zmanjšuje in druţba je tista, ki ima vedno večji vpliv na posameznika.

Vpliv vrstnikov na pojav nasilnega vedenja pogosto podcenjujemo. V obdobju

adolescence se nemalokrat zgodi, da ta vpliv v določenih situacijah pretehta vse

ostale vplive. V kolikšni meri se bo ta vpliv izrazil, je odvisno od druţbenih in

kulturnih pogojev.

Doţivljanje lastne vrednosti je veliko bolj povezano z oceno vrstnikov kot pa

odraslih. Zato je mladostnik pripravljen storiti marsikaj, da bi bil sprejet v svoji

generaciji. Pripadnost vrstnikom in njihovemu odobravanju je eden odločilnih

temeljev njegovega samospoštovanja. Zato včasih sprejema njihova merila

(Tomori v Bučar-Ručman, 2004). Posameznik v skupino prinese vrednote in

stališča, ki so se oblikovala v krogu druţine, te pa so sedaj na preizkušnji.

Posnemanje dejanj neke skupine oz. posameznika pokaţe, koliko je kdo čustveno

navezan na drugo osebo, koliko mu pomenijo njegova stališča in moralne

vrednote (Meško v Bučar-Ručman, 2004).

Vsaka mlada oseba si ţeli biti priljubljena med vrstniki. Nepriljubljenost pogosto

pomeni socialno osamljenost in s tem povezano nesrečnost. V ţelji po večji

priljubljenosti in spoštovanju med vrstniki pa se mlade osebe dostikrat pričnejo

druţiti z vrstniki, ki ţe imajo svoj »sloves in ugled«. Tako se dogaja, da mislijo,

da počnejo stvari, s katerimi bodo tudi sami dosegli ugled in spoštovanje med

vrstniki, a počasi tonejo vedno globlje. Pričenjajo se ukvarjati s stvarmi, za katere

so jih (lahko) v druţini seznanili in naučili, da so neprimerne, a vendar to početje

(sami pri sebi) opravičujejo z večjo sprejetostjo vrstnikov (Bučar-Ručman, 2004).

Seveda pa je ţelja po priljubljenosti le eden izmed načinov, kako mladi končajo v

druţbi nasilnih vrstnikov. Temu lahko dodamo še številne druge razloge, ki pa se

razlikujejo od posameznika do posameznika. Dejstvo je, da se osebe, ki niso

nagnjene k nasilju, nerade (oz. se ne) druţijo z vrstniki, ki so nasilni. V njihovem

27

krogu se bodo slej ali prej znašle v poloţaju, ko se jim bo določena situacija zdela

skrajno nesmiselna in bodo resno premislile, ali je to pravi krog ljudi zanje

(Bučar-Ručman, 2004).

1.4.6 Vpliv medijev

Današnja druţba je druţba medijev. V zadnje desetih letih smo priča hitremu in

skoraj nenadzorovanemu razvoju različnih vrst medijev. Poimenujemo jih lahko

celo »socializatorji«, saj pomembno vplivajo na posameznika. Radio, televizija,

tisk, računalnik in internet so postali nekaj samoumevnega v ţivljenju

posameznika (Erjavec, Volčič, 1999).

V neki raziskavi so izračunali, da je povprečen 12-letnik v svojem ţivljenju v

filmih videl ţe pribliţno 14.000 umorov. Dokazano je tudi, da gledanje nasilnih

dejanj nepreklicno vpliva na naš odnos do nasilja. Ker imajo zlasti otroci kar

nekaj teţav z ločevanjem med fikcijo in resničnostjo, se slej ko prej zgodi, da ni

več potrebe po človeškem sočutju (Erb, 2004).

1.5 Mednarodne raziskave o nasilju v šolah

To področje do nedavnega ni bilo predmet sistematičnega preučevanja. Večjo

pozornost javnosti in raziskovalcev je pritegnilo šele v devetdesetih letih. Leta

1987 je bila v okviru Sveta Evrope organizirana prva evropska konferenca o

vrstniškem nasilju in zlorabljanju, leta 1989 pa je Svet izdal posebno študijo o

nasilju v šolah.

Ključne ugotovitve šestih projektov petega okvirnega programa Evropske unije v

obdobju od 1998 do 2002 so objavljene v knjigi Petra Smitha, Violence in schools

(2003). V analizi poudarjajo, da mora vsaka obravnava nasilja v šolah upoštevati

celovitost sodobnega sveta in da se je občutljivost za problematiko nasilja

povečala. To pa še ne pomeni, da se je povečalo tudi nasilje.

V nobeni od drţav EU, ki so bile vključene v primerjalno analizo, nasilja v šoli ne

spremljajo sistematično. Večina drţav je pri analizi stanja uporabljala podatke iz

28

raziskav (Grčija, Irska, Islandija, Italija), uradnih statistik (Danska), iz statistike o

kriminalnih dejanjih (Belgija, Italija, Norveška) ali pa podatke o izključitvah v

šoli (Velika Britanija). Podatke so zbrali z različnimi metodološkimi pristopi (z

vprašalniki, s strukturiranimi intervjuji, s poročili, redko z metodo opazovanja).

Večina zbranih podatkov vključuje podatke o nasilju med učenci, izjemoma gre

tudi za poročila o nasilju med učitelji in učenci (Avstrija, Nemčija, Irska).

Vse drţave ugotavljajo, da na nasilje v šolah vplivajo socio-ekonomski dejavniki,

regije v drţavi, in velikost šole. Na vedenje vplivajo tudi spol, starost, pripadnost

etnični skupini ter poloţaj druţine. Ugotavljajo, da s starostjo fizično nasilje

upada, da so vrste nasilja povezane s spolom. Večina drţav naroča šolam bolj

sistematično ukvarjanje s tem problemom. V večini drţav tudi podpirajo različne

projekte in poudarjajo pomen izobraţevanja in literature na to temo.

Avtorji in avtorice v raziskavah ne dokazujejo, da nasilje v šolah narašča. Narašča

občutljivost za problematiko, percepcije so pogosto povezane s tipičnim

pojmovanjem ljudi - »golden age« - vse, kar je bilo v preteklosti, se ocenjuje

mnogo bolj dobrohotno. Največ drţav (npr. Avstrija) poroča o različnih ocenah,

Italija npr. poroča najprej o naraščanju, nato o upadu nasilja v šolah (od sredine

devetdesetih), o rahlem povečanju govorijo le Nemci in Norveţani.

Mednarodna raziskava: Obnašanje v zvezi z zdravjem v šolskem obdobju – HBSC

V okviru navedene raziskave raziskovalci po skupni metodologiji zbirajo podatke

o trpinčenju (ţrtvah in storilcih). Raziskave potekajo v izbranih evropskih

drţavah, ZDA in Kanadi od leta 1983 dalje. Krog sodelujočih drţav se je od

izvedbe do izvedbe širil. V roku desetih let so se pridruţile še Švedska, Severna

Irska, Slovaška, Poljska, Kanada, Wales, Škotska, Norveška, Madţarka, Češka,

Švica, Belgija (flamski in francoski del), Avstrija, Latvija, Francija, Danska,

Finska, Izrael, Estonija, Rusija, Nemčija, Grenlandija in Litva.

Med drţavami z največjim deleţem udeleţencev pri trpinčenju so bile

Grenlandija, Danska, Nemčija, Belgija (flamski in francoski del) in Avstrija. Med

drţavami z najmanjšim odstotkom udeleţencev pri trpinčenju pa so bile Wales,

Severna Irska, Švedska, Kanada in Norveška.

29

Na Grenlandiji je bilo pri trpinčenju udeleţenih vsaj enkrat v semestru 67 %

deklic in 78 % dečkov, v Walesu pa 11 % deklic in 19 % dečkov. V mednarodni

primerjalni raziskavi je Slovenija prvič sodelovala leta 2002.

V letu 2003 je minister za šolstvo, znanost in šport imenoval Komisijo za analizo

problematike nasilja v slovenskem šolstvu. Po celoletnem delu komisije se je tudi

Slovenija vključila v mednarodno konferenco »Taking fear out of schools«, ki je

potekala od 5.-8. septembra 2004 na Norveškem. Tako je v maju 2004 nastal

dokument Smernice za analizo, preprečevanje in obravnavo/obvladovanje nasilja

v šoli (Pušnik, 2004).

1.6 Preprečevanje nasilja med učenci

Splošna opredelitev nasilja v šoli se spreminja. V raziskavi leta 2006 na ravni

Evropske unije, v kateri je sodelovalo 17 drţav, trdijo, da je opredelitev danes

zelo različna, saj je tudi nasilja več vrst. Ugotavljajo, da je eden izmed

najpomembnejših elementov za preprečevanje nasilja in asocialnega vedenja

šolska uspešnost. Vse drţave uporabljajo podobne mehanizme za povečevanje

šolske uspešnosti. Med njimi medvrstniška mediacija, ki je prisotna tudi pri nas,

ideja alarmne zapestnice za majhne otroke (uvedli Finci) in številni projekti na

naših šolah. Slabost slednjih pa je v tem, da so aktivnosti premalo sistematično

vgrajene, da ni sistemskega izobraţevanja, ampak je odvisno od izbire učiteljev,

ali se bodo teh izobraţevanj udeleţili ali ne. Zelo pomembno pa je povezovanje

šole z nevladnimi organizacijami (Barle Lakota, 2008).

Raziskava Pedagoške fakultete Ljubljana v letu 2007 o vzgojnem načrtu šole

potrjuje izjemno pomembnost jasnega vzgojnega načrta šole in poudarja, da je

veliko verbalnega nasilja. Velike razlike so tudi v zaznavanju nasilja učencev v

primerjavi zaznavanja učiteljev (Barle Lakota, 2008).

Šola mora učence naučiti predvsem kritične drţe do nasilja in nasilnih oblik

reševanja konfliktov. Učenci se morajo naučiti strpnosti, razumevanja in

sprejemanja vrstnikov, sodelovanja in spretnosti pogovora. V razredu ne smemo

30

zanemariti vedenjskega zgleda učitelja do učencev, ki zmanjšuje nesoglasja in

spore. Posameznik mora razviti vez s šolo in začutiti pripadnost. Nesoglasja med

vrstniki pa zmanjšuje tudi upoštevanje različnosti med vrstniki (Mikuš Kos,

1997).

Med primeri dobre prakse v Sloveniji pri spoprijemanju z nasiljem v šolskem

prostoru so se nekateri uveljavili v praksi, tako da potekajo ţe vrsto let in

vključujejo večje število šol:

Projekt Zmanjševanje nasilja v OŠ: projekt vodi in koordinira Zavod

RS za šolstvo

Projekt Zdrave šole: vodi in koordinira Inštitut za varovanje zdravja.

Ustvarja moţnosti in vztraja pri zagotavljanju zdravega in varnega

druţbenega in naravnega okolja.

Projekt Hura, prosti čas: projekt vodi in koordinira Zveza za šport otrok

in mladine Slovenije. Eden od glavnih cijev programa je povečati število

aktivnih udeleţecev v interesnih programih športa otrok in mladine v

prostem času ter povečati sodelovanje institucij, ki delujejo na področju

programov otrok in mladine (šole, društva zveze, različne lokalne

skupnosti, ...).

Projekt Telefon otrok in mladostnikov – TOM: vodi in koordinira

Zveza prijateljev mladine Slovenije. Osnovni cilj programa je otrokom in

mladostnikom v trenutku stiske ponuditi in posredovati informacije,

spodbudo, svetovanje in pomoč v obliki svetovalnega pogovora po

telefonu.

Projekt Otroški parlament: na ravni šol izvajajo osnovne šole, od

občinske do drţavne ravni pa ga vodi in koordinira Zveza prijateljev

mladine Slovenije. Drţava in nevladna organizacija sodelujeta pri

spodbujanju in zagotavljanju pogojev za participacijo učencev in učenk

pri odločanju o zadevah na šoli, v lokalni skupnosti in širše.

Društvo »Projekt človek«: samostojni preventivni program

preprečevanja in zniţevanja zlorabe drog in s tem povezanega nasilja v

slovenskem šolstvu.

31

Društvo za nenasilno komunikacijo: v sodelovanju z Uradom

Republike Slovenije za mladino. Dela po principih modela dobre prakse

socialnega dela in koordiniranega pristopa na področju nasilja.

Projekt Povej! Spregovorimo o nasilju med otroki. Za varno šolo:

vodi in koordinira UNICEF Slovenija v sodelovanju z Društvom

Zaletalnica. V šolskem letu 2006/2007 je UNICEF začel izvajati program

na štirih osnovnih šolah, v letošnjem letu pa projekt poteka ţe na enajstih

osnovnih šolah po vsej Sloveniji. Z akcijo ţelijo na problem nasilja med

otroki opozoriti odrasle, ki jim je medvrstniško nasilje prepogosto

prikrito in zamolčano, ter ozavestiti in opolnomočiti otroke za

nesprejemljivost nasilja.

Projekt Varne točke: vodi in koordinira UNICEF Slovenija. Spodbuja

lokalne oblasti, da se poveţejo s policijo, CSD-ji, organizacijami, ki

delajo za in z otroki, da v mestu zagotovijo večjo varnost z vzpostavitvijo

t.i. varnih točk. Slednje so javni prostori, ki jih lastniki ponudijo

otrokom, da se vanje zatečejo v primeru, ko se znajdejo v kakršnikoli

teţavi ali stiski na mestnih ulicah.

32

2 OPREDELITEV PROBLEMA IN HIPOTEZE

2.1 Problem

V medijih vedno pogosteje naletimo na članke, ki javnost seznanjajo z nasilnimi

dejanji, katerih povzročitelji so mladoletniki. Neredko nas kar presune, ko

ugotovimo, da so storilci nasilnih dejanj vedno mlajši, da so med njimi neredko

tudi osnovnošolci, nekateri so celo še na razredni stopnji.

Učitelji na OŠ Grm Novo mesto so se leta 1996 s porastom nasilja spopadli tako,

da so skušali ugotoviti, katere oblike nasilniških dejanj so najpogostejše, v katerih

prostorih na šoli najpogosteje prihaja do takšnih dejanj, kdo so najpogosteje

storilci nasilnih dejanj in kako se ob takšnih primerih odzivajo učitelji.

Zanimalo me je, kakšno je njihovo mnenje o tej tematiki po dvanajstih letih, zato

sem jih prosila, če ponovno rešijo enako anketo. V nalogi bom primerjala tedanje

in zdajšnje rezultate. Zanimalo me je tudi, ali so učenci kdaj nasilni tudi do

učiteljev in v kakšnih oblikah se to kaţe, zato sem k prejšnji anketi dodala še štiri

dodatna vprašanja.

2.2 Hipoteze

Hipoteza 1

Agresivnost osnovnošolcev zaradi različnih vzrokov narašča.

Hipoteza 2

Največ nasilnih dejanj izvajajo starejši učenci.

Hipoteza 3

V šolah se nasilje pogosteje pojavlja v prostorih, kjer je manj nadzora strokovnih

delavcev.

Hipoteza 4

Tudi učitelji so ţrtve osnovnošolskih nasilneţev.

33

3 METODA

3.1 Vrsta raziskave in spremenljivke

Odločila sem se za kvantitativno raziskavo (zbiranje številčnih podatkov, ki se

nanašajo na raziskovani pojav). Z njo sem ţelela dobiti vpogled v nasilje med

učenci v osnovni šoli; kakšen odnos imajo učitelji do nasilja in v kakšni meri so

ga deleţni oz. ga zaznavajo v okviru svojega dela. Ţelela sem si tudi ugotoviti

morebitne razlike (z vidika učiteljev) v količini zaznanega agresivnega vedenja

med učenci v obdobju med leti 1996 in 2008.

3.2 Merski instrumenti in viri podatkov

Anketni vprašalnik je bil enak vprašalniku, ki so ga na isti šoli leta 1996

izpolnjevali učitelji. Pri izbiri in oblikovanju vprašanj in danih odgovorov si je ţe

avtorica originalnega anketnega lista pomagala z Olweusovim vprašalnikom o

ustrahovanju med učenci.

Vprašalnik poleg podatkov o anketirancih obsega 11 vprašanj. Z njim sem zajela

različna področja, in sicer:

- zaznavanje nasilja med učenci (4 vprašanja),

- reakcija in ukrepi ob pojavu (4 vprašanja),

- zaznavanje nasilja nad učitelji s strani učencev (2 vprašanji),

- vzroki za nastanek odklonskega vedenja med učenci (1 vprašanje).

Večina vprašanj je bila zaprtega tipa, anketiranci so imeli pri vprašanjih moţnost

obkroţiti le en moţen odgovor, pri treh pa so lahko obkroţili več moţnih

odgovorov. Pri enem vprašanju sem prosila, naj odgovore razvrstijo od 1 do 4.

Zadnje vprašanje je bilo odprtega tipa in učitelji so lahko pisali odgovore po

lastnem mnenju in presoji.

34

3.3 Populacija in vzorčenje

V raziskavo so bili so bili zajeti učitelji iz Osnovne šole Grm v Novem mestu.

Leta 1996 je anketni vprašalnik reševalo 45 učiteljev. Število zaposlenih učiteljev

na tej šoli se do lanskega leta ni bistveno spremenilo, kljub vsemu pa ni ostalo

enako. Da bi bili rezultati laţje primerljivi, sem na šoli prosila, naj tudi tokrat

vprašalnike izpolni 45 učiteljev in naj jih dajo reševati prednostno učiteljem, ki so

v anketi sodelovali ţe prvič.

3.4 Zbiranje podatkov

Metodološko sem podatke zbirala na osnovi skupinskega anketiranja, ki je

potekalo anonimno. Anketiranje je bilo na Osnovni šoli Grm izvedeno v juniju

2008. Izvedbo ankete smo predhodno načrtovali z vodstvom šole in sicer med

pedagoško konferenco, kjer je bila prisotna večina učiteljev, ki poučujejo na tej

šoli. Učitelji so pokazali veliko zanimanja za rezultate, ki bi jih moja raziskava

lahko pokazala, zato so izpolnjevanje ankete vzeli resno in so na vprašanja

odgovarjali premišljeno in odgovorno, prav iz tega razloga pri metodološki

obravnavi podatkov nisem imela teţav.

3.5 Obdelava in analiza podatkov

Zbrane podatke sem obdelala kvantitativno. Obdelava je bila delno ročna in delno

računalniška. Ročno je bilo obdelanih vseh 45 vprašalnikov. Odgovore sem ročno

preštela in njihove vrednosti vnesla v tabele. Pri uporabi tabele sem uporabljala

računalniški program Microsoft Excel. Podatke sem grafično prikazala v obliki

grafikonov.

35

4 REZULTATI IN DISKUSIJA

Pred anketnimi vprašanji so učitelji v anketi označili podatek o spolu in dobi

poučevanja. Anketo je izpolnilo 39 ţensk in 6 moških.

7; 16%

7; 16%

9; 20%

13; 28%

9; 20%

do 5 let

od 5 do 15 let

od 15 do 25 let

od 25 do 30 let

nad 30 let

Graf 1: Doba poučevanja v anketirani skupini v letu 2008

Z gotovostjo lahko trdimo, da gre za izkušen kolektiv, saj ima kar 31 anketiranih

učiteljev več kot petnajst let delovnih izkušenj v vzgojno-izobraţevalnem procesu,

kar je 68,8 %.

Glede na to, da se v medijih vse pogosteje pojavljajo članki, ki obravnavajo

mladostniško agresivnost, me je zanimalo njihovo mnenje o naraščanju nasilja

med otroki.

38% 62% da

ne

Graf 2: Nasilje med mladostniki narašča

36

Več kot dobra polovica učiteljev (62 %) temu pritrjuje. Zanimivo je, da je med

šestimi moškimi anketiranci porast nasilja opazil le eden, kar med pritrdilnimi

odgovori znaša le 1,6 %.

Raziskave, ki sta jih o razseţnosti vrstniškega nasilja v Sloveniji v drugi polovici

90. let opravila mag. Mojca Pušnik z Zavoda za šolstvo RS in dr. Bojan Dekleva s

Pravne fakultete Ljubljana, so pokazale, da smo glede vrstniškega nasilja

primerljivi z Evropo.

Na vprašanje, če so v šoli kdaj priče nasilnim dejanjem, so odgovorili:

40

2

4038

20

60

0 0

0

10

20

30

40

50

60

delež v

odstotkih

zelo pogosto večkrat redkokdaj nikoli

1996 2008

Graf 3: Priča nasilnim dejanjem

Rezultat pri tem vprašanju me je presenetil. Učitelji opaţajo (graf 1) porast

nasilnih dejanj, anketa pa kaţe, da le 2 odstotka učiteljev vsakodnevno opazi

dejanja, ki jih opredeli kot nasilna. V letu 1996 se je za ta odgovor odločilo kar 40

odstotkov anketiranih. Moţno je, da učitelji danes bolj tolerirajo nekatera dejanja,

ki so jih pred 12 leti šteli kot neprimerna. Kar 60 odstotkov anketiranih opazi

nasilje redkokdaj (torej mesečno), po prvem anketiranju je bilo takšnih le 20

odstotkov. Najredkeje opazijo nasilna dejanja mladi (od 7 anketiranih do 5 let

izkušenj – 5) in starejši (nad 30 let izkušenj od 9 učiteljev – 7). Med 27 učitelji, ki

so izbrali ta odgovor, jih je torej v teh dveh skupinah kar 14 (51,8 %). Poraja se

mi vprašanje, ali so mladi učitelji manj občutljivi do odklonskega vedenja, starejši

pa bolj tolerantni in razumevajoči do mladostniških teţav (ali pa imajo vsega ţe

37

dovolj in raje pogledajo stran). Med anketiranimi, ki nasilno vedenje redkokdaj

opazijo, so tudi vsi moški anketiranci.

Sklepam torej lahko, da so pred 12 leti opazili več odklonskega vedenja kot lani

ali pa nekaterih dejanj zaradi pogostosti in stalne prisotnosti sploh ne

opredeljujejo več kot nasilna in jih sprejemajo kot normalno obliko vedenja.

Pri vprašanju, katere oblike nasilnih dejanj najpogosteje opazijo, so anketirani

izbirali med naslednjimi ponujenimi odgovori:

a) raztrgana, poškodovana, uničena obleka, obutev, šolske potrebščine,

b) brcanje, pretepanje, prerivanje,

c) ţalitve, zmerjanje, zaničevanje, posmehovanje,

d) izločitev iz skupine, pogovora ali igre.

Učitelji so odgovore rangirali s številkami od 1 do 4, s tem da so najpogostejšo

obliko nasilja postavili na prvo mesto. Izbrani rang je odgovoru prinesel enako

število točk, odgovor z najmanj točkami je tako na prvem mestu.

Tabela 2: Najpogostejše oblike nasilnih dejanj

leta 2008 Mesto Odgovor Število točk

1. C – ţalitve, zmerjanje, posmehovanje, zaničevanje 90

2. B – brcanje, pretepanje, prerivanje 97

3. D – izločitev iz skupine, pogovora ali igre 121

4. A – raztrgana, poškodovana, uničena obleka, obutev, šolske

potrebščine 141

leta 1996 Mesto Odgovor Število točk

1. C – ţalitve, zmerjanje, posmehovanje, zaničevanje 73

2. B – brcanje, pretepanje, prerivanje 86

3. A – raztrgana, poškodovana, uničena obleka, obutev, šolske

potrebščine 134

4. D – izločitev iz skupine, pogovora ali igre 147

Obakrat so učitelji na prvo mesto postavili verbalno nasilje, na drugo mesto pa

fizično nasilje. Psihično nasilje se je nekoliko povečalo in je na tretjem mestu,

najmanj opazijo poškodovanja tujih stvari.

38

Psihično nasilje je bolj skrito in neopazno. Najbolj pogosto je pred poukom in po

njem ter med odmori, ko so učitelji manj prisotni, zato ga teţje opazijo.

Poškodovanja tujih stvari je manj zaradi rednih deţurstev učiteljev med odmori, v

garderobi in ostalih šolskih prostorih.

Z vprašanjem, kje in kdaj so bili najpogosteje priča nasilnim dejanjem, sem

skušala ugotoviti, v katerih šolskih prostorih in v katerih časovnih terminih so

učenci najbolj izpostavljeni nasilnim dejanjem.

Učitelji so lahko izbirali med naslednjimi ponujenimi odgovori:

a) med poukom,

b) med odmori,

c) v jedilnici,

d) v garderobi,

e) na hodnikih,

f) na poti v šolo in iz nje,

g) na igrišču, v okolici šole.

Tabela 3: Čas in prostor nasilnih dejanj

a b c d e f g

% med

poukom

med

odmori v jedilnici

v

garderobi

na

hodnikih

na poti v

šolo na igrišču

1996 0 75.6 0 8.9 2.2 8.9 4.4

2008 1.1 45 2.2 15.4 15.4 9.9 11

Učitelji so odgovore izbirali brez omejitve. Nekateri so izbrali le en odgovor,

drugi dva, več kot tri odgovore ni izbral nihče. Rezultate sem vrednotila v

odstotkih glede na število vseh odgovorov.

V obeh anketah so učitelji največ agresivnosti opazili med odmori, a se je ta s 75

% v šolskem letu 1996 zniţala na 45 %. Povečalo pa se je nasilno vedenje na

hodnikih (z 2,2 % na 15,4 %), v garderobi (z 8,9 % na 15,4 %), in tudi na igrišču

ter v okolici šole (iz 4,4 % na 11 %). Med poukom in v jedilnici prvič niso zaznali

negativnih aktivnosti, prejšnje leto pa so jih zaznali le minimalno (1,1 % in 2,2

%).

39

0 1,1

75,6

45

0 2,2

8,915,4

2,2

15,48,9 9,9

4,4

11

0

10

20

30

40

50

60

70

80

deleţ v

odstotkih

med poukom

med odmori

v jediln

ici

v garderobi

na hodnikih

na poti v

šolo

na igriš

ču

1996 2008

Graf 4: Čas in prostor nasilnih dejanj

Čeprav je na OŠ Grm organizirano redno deţurstvo pred poukom, med odmori na

hodnikih in v garderobi ter na ostalih šolskih površinah, raziskava potrjuje, da

samo nadzor ne pomeni rešitve problema izvajanja nasilja. To se samo prestavi na

območje, ki je manj kontrolirano, saj stalnega nadzora v vseh prostorih in ob

vsakem času ni moč zagotoviti.

REAKCIJE IN UKREPI OB POJAVU

V drugem sklopu me je zanimalo, kdo je po mnenju učiteljev najpogosteje

nasilen, kolikokrat ţrtve poiščejo pomoč pri njih, kako reagirajo kot priče nasilnih

dejanj in kateri ukrepi so po njihovem mnenju pri blaţitvi in preprečevanju

nasilnih dejanj najbolj učinkoviti.

Na vprašanje, kdo največkrat izvaja nasilna dejanja, so izbirali po dva odgovora

med ponujenimi:

a) vrstniki,

b) starejši učenci,

c) mlajši učenci,

40

d) dečki,

e) deklice.

Tabela 4: Najpogostejši nasilneţi

a b c d e

% vrstniki starejši mlajši dečki deklice

1996 32.2 30.0 0 37.8 0

2008 44.5 28.9 0 23.3 3.3

32,2

44,5

30 28,9

0 0

37,8

23,3

0

3,3

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

deleţ v

odstotkih

vrstniki starejši mlajši dečki deklice

1996 2008

Graf 5: Najpogostejši nasilneţi

Učitelji so med ponujenimi odgovori izbrali dva. Rezultate, kot jih je pokazala

raziskava, sem pričakovala. Največkrat so nasilni vrstniki (44,5 %), sledijo starejši

učenci (28,9 %). Dečki so agresivnejši (23,3 %) od deklic (3,3 %), mlajši učenci

do starejših ne izkazujejo nasilnosti (po obeh anketah 0 %).

Nasilje vrstnikov se je v času med anketama povečalo za 12,3 %. Po prvi anketi

so učitelji na prvo mesto uvrstili dečke, nato starejše učence in vrstnike, po

sedanji anketi pa so na prvem mestu vrstniki, na drugem starejši učenci, dečki so

šele na tretjem mestu.

41

Tako povečanemu odstotku nasilnih vrstnikov verjetno botruje dejstvo, da se

učitelji zavedajo, da nasilje ni le fizično, ampak je treba upoštevati tudi verbalno

in psihično nasilje. Tega se večkrat kot fizičnega lotijo deklice, ki na različne

načine »pritiskajo« na sošolke. Odstotek nasilnih deklic po anketi sicer ni visok, je

pa dejstvo, da je taka vrsta agresivnosti očem bolj skrita in jo je teţje zaznati.

Ţelela sem ugotoviti, kolikšno zaupanje gojijo učenci do učiteljev in ostalih

strokovnih delavcev na šoli in kolikokrat pri njih poiščejo pomoč. Učitelji so med

ponujenimi lahko izbrali en odgovor:

a) nikoli,

b) redko,

c) večkrat,

d) pogosto.

Tabela 5: Pomoč pri strokovnem delavcu na šoli

a

nikoli

b

redko

c

c

večkrat

d

pogosto % nikoli redko večkrat pogosto

1996 0 13.3 64.4 22.2

2008 0 28.9 62.2 8.9

Rezultati ankete kaţejo, da se učenci, ki so ţrtve agresivnih dejanj, občasno

zatečejo po pomoč k učiteljem. Največ učiteljev je izbralo odgovor večkrat (62,2

%), redkokdaj jih za pomoč prosi 28,9 %, zelo pogosto pa se nanje po pomoč

obrne 8,9 % učencev. Vsi učitelji so bili ţe naprošeni za pomoč pri reševanju

konfliktnih situacij med učenci.

V letu 1996 je bil rezultat bolj ugoden, saj je bil odstotek učencev, ki so pogosto

poiskali pomoč pri učitelju, precej višji (22,2 %), odgovor redkokdaj je izbralo

13,3 % učiteljev, kar je kar 15,6 % manj kot lani.

Ne moremo trditi, da zaupanje med učenci in učitelji raste, saj se odstotek tistih,

ki pomoč pri učiteljih redko poiščejo, povečuje. Videti je, da učenci pomoč

pogosteje iščejo drugod (morda pri sošolcih, prijateljih, doma, …). Vzrok je

moţno iskati v tem, da je posamezne učence strah, kdo bo še izvedel za nasilje oz.

kakšne bodo posledice ukrepanja. Mnogi učenci ne verjamejo v učinkovitost

42

šolskega kaznovalnega sistema in se bojijo maščevanja nasilnikov, zato

doţivetega nasilja ne zaupajo ljudem v svoji okolici, saj zaupanje doţivetega

nasilja ne prinese sprememb.

0 0

13,3

28,9

64,4 62,2

22,2

8,9

0

10

20

30

40

50

60

70

deleţ v

odstotkih

nikoli redko večkrat pogosto

1996 2008

Graf 6: Pomoč pri strokovnem delavcu na šoli

Na vprašanje, kaj storijo, če so priča nasilnega dejanja, so anketiranci izbirali med

odgovori:

a) zaščitim ţrtev,

b) umirim in odstranim nasilneţa,

c) opozorim deţurnega učitelja ali razrednika,

d) se ne vmešavam, saj morajo spore med seboj učenci reševati sami,

e) drugo.

Tabela 6: Kako ukrepam kot priča nasilnemu dejanju

a b c d e

% zaščitim umirim opozorim se ne vmešavam drugo

1996 22.2 66.7 0 2.2 8.9

2008 30 60 8.3 1.7 0

43

Anketiranci so med ponujenimi odgovori izbrali po dva. Če so priče nasilnega

dejanja, večina učiteljev po obeh anketah najprej umiri in odstrani nasilneţa (lani

60 %, leta 1996 pa 66,7 %). Za ţrtev nasilja poskrbi kar 30 % učiteljev (1996 –

22,2 %). Na deţurnega učitelja ali razrednika prenese odgovornost za ukrepanje

8,3 % učiteljev, leta 1996 tega odgovora ni izbral nihče. Odgovor, da naj otroci

sami rešijo problem, je lani izbral le en učitelj (1,7 %), v prvi anketi pa 2,2 %

učiteljev. Večina učiteljev torej takoj ukrepa, če opazi nasilna dejanja.

22,2

30

66,7

60

0

8,3

2,2 1,7

8,9

0

0

10

20

30

40

50

60

70

deleţ v

odstotkih

zaščitim umirim opozorim se ne

vmešavam

drugo

1996 2008

Graf 7: Kako ukrepam kot priča nasilnemu dejanju

Nasilneţ je torej največkrat prvi, ki je ob takšnih dejanjih deleţen pozornosti (v

našem primeru po obeh anketah). V teoretičnem delu smo govorili o značilnostih

nasilneţev in njihovi samopodobi. Morda s takim odzivanjem nasilneţi

pravzaprav doseţejo svoj cilj – so v centru pozornosti, vse oči so uprte vanje, v

očeh mnogih opazovalcev so postali še pomembnejši, saj »si upajo« zoperstaviti

vsaki avtoriteti … Ţrtve pa so vse pogosteje tiho.

Med ukrepi, ki so po mnenju anketiranih najbolj učinkoviti pri preprečevanju in

blaţitvi nasilja med učenci, so izbirali dva med naslednjimi ponujenimi odgovori:

a) boljši nadzor odraslih oseb med odmori in pri kosilu,

b) raziskava o nasilju na šoli, analiza in načrtovanje dejavnosti na to temo,

c) šolski dan na temo: Nasilje med učenci na šoli,

44

d) oblikovanje oddelčnih pravil in ukrepov proti trpinčenju,

e) pogovori in okrogle mize z učenci, učitelji in starši,

f) individualni pogovori z nasilneţi, ţrtvami, njihovimi starši,

g) drugo.

Tabela 7: Ukrepi za preprečevanje nasilja

a b c d e f g

% nadzor raziskava šol. dan pravila okrogle

mize

individua

lni pog. drugo

1996 10 5.6 6.7 21.2 28.9 35.6 1.1

2008 18.9 7.8 0 21.1 16.7 34.4 1.1

10

18,9

5,67,8

6,7

0

21,2 21,1

28,9

16,7

35,634,4

1,1 1,1

0

5

10

15

20

25

30

35

40

deleţ v

odstotkih

nadzo

r

razisk

ava

šolsk

i dan

pravi

la

okrogl

e m

ize

indiv

idua

lni p

ogov

ori

drugo

1996 2008

Graf 8: Ukrepi za preprečevanje nasilja

V obeh anketah so učitelji mnenja, da je v takšnih primerih najbolj učinkovit

individualni razgovor z nasilneţi, ţrtvami in njihovimi starši (2008 – 34,4 %,

1996 – 35,6 %). Na drugo mesto so v zadnji anketi postavili oblikovanje

oddelčnih pravil in ukrepov proti trpinčenju (21,6 %), sledi pa boljši nadzor med

45

časom, ko se ne izvajajo pedagoške ure. Leta 1996 so na drugo mesto uvrstili

reševanje problema agresivnosti v okviru razprav v obliki okroglih miz (28,9 %),

na tretje mesto pa oblikovanje šolskih pravil in ukrepov proti trpinčenju.

Najmanj primerna za reševanje te problematike se jim zdita odgovora c in b –

šolski dan na temo nasilja in raziskava o nasilju na šoli

ZAZNAVANJE NASILJA NAD UČITELJI S STRANI UČENCEV

Kar grozljive so včasih novice iz sveta, v katerih se mladi kruto znesejo nad

sošolci, pa tudi učitelji so večkrat njihove ţrtve. Tudi v Sloveniji so se

mladostniki (tudi osnovnošolci) ţe fizično lotili učiteljev, a takšni primeri

običajno ne pridejo v javnost, šole najraje uredijo teţave pod svojo streho.

V tretjem sklopu me je zanimalo, ali so učenci nasilni tudi do anketirane skupine

in v kakšnih oblikah agresivni učenci izvajajo nasilje nad njimi.

Na vprašanje, ali so bili sami ţrtev nasilnih učencev, je pritrdilno odgovorilo kar

73 % anketiranih.

73%

27%

da

ne

Graf 9: Učitelj, ţrtev nasilnih učencev

Odgovor ne preseneča, pričakovala sem celo večji odstotek pritrdilnega odgovora.

S poudarjanjem otrokovih pravic in pravic staršev se je poloţaj učiteljev

poslabšal. Učenci zelo dobro poznajo svoje pravice in jih brez zadrţkov

uveljavljajo, v tem pa jih večinoma podpirajo preobremenjeni starši. Marsikdaj

46

pod pritiskom za boljši učni uspeh popustijo zavore in mladostnik prestopi meje

dopustnega vedenja.

Moški anketiranci ne opaţajo povečanja nasilja nad učitelji. Med šestimi je

pritrdilno odgovoril le eden. Sklepam, da učenci moško avtoriteto laţje

sprejemajo.

Učitelji so med naštetimi oblikami nasilnih dejanj, ki jih nad njimi učenci

najpogosteje uporabijo, izbrali po dva odgovora:

a) verbalno nasilje,

b) načrtno motenje šolske ure,

c) odklanjanje dela med učno uro,

d) neupoštevanje opozoril na hodnikih, v garderobi, v jedilnici,

e) ţalitve,

f) groţnje (s starši, z inšpekcijo, …),

g) drugo.

Tabela 8: Oblike nasilnih dejanj nad učitelji

a b c d e f

verbalno

nasilje

načrtno

motenje

odklanjanje

dela

neupoštevanje

pravil ţalitve groţnje

Št.odgovorov 25 17 15 25 6 2

2008 27.8 18.8 16.7 27.8 6.7 2.2

verbalno nasilje

načrtno motenje

odklanjanje dela

neupoštevanje pravil

ţalitve

groţnje

Graf 10: Oblike nasilnih dejanj nad učitelji

47

Učitelji so med ponujenimi odgovori izbrali po dva. Nihče od anketiranih ni

zabeleţil, da do njega učenci še niso bili na tak ali drugačen način agresivni.

Na prvo mesto so z izbiranjem postavili odgovora a (verbalno nasilje) in d

(neupoštevanje opozoril) – oba s 27,8 %.

Med mladimi je nasilje z jezikom izredno razširjena oblika. Tak otrok se rad

prepira, ţali, obklada s psovkami, opravlja, toţari, … Na tak način si pridobi

nekakšen občutek premoči, da je več vreden kot drugi, oziroma občutek

zadovoljstva, ker je nekdo poniţan, uţaljen, onemogočen v svojih prizadevanjih

ali kakorkoli prizadet.

Z 18,8 % je na tretjem mestu načrtno motenje pouka, ki mu sledi odklanjanje dela

med šolsko uro (16,7 %). Najmanj je ţalitev in groţenj s starši, inšpekcijo, …

Ko sem primerjala oblike nasilnih dejanj z delovno dobo zaposlenih, sem

ugotovila, da je več verbalnega nasilja nad mladimi učitelji (s to izkušnjo se je

srečalo šest od sedmih učiteljev), učitelje z več kot tridesetimi leti delovnih

izkušenj pa najbolj prizadeneta načrtno motenje šolske ure in neupoštevanje

opozoril na hodnikih, v garderobi in jedilnici.

VZROKI ZA NASTANEK ODKLONSKENGA VEDENJA MED UČENCI

Na koncu ankete me je zanimalo, kaj so po mnenju anketiranih ključni razlogi za

pojav nasilja in nestrpnosti v šoli.

Učitelji so razloge našli na različnih področjih. Vzroke za porast nasilja so našli

tako v druţini kot splošni druţbi, v zakonodaji, v nekontroliranem preţivljanju

prostega časa, v medijih, …

Nekateri razlogi se v anketah ponavljajo, zato sem jih zapisala le enkrat:

starši se z otroki premalo pogovarjajo,

vzgoja doma ni ustrezna,

nedoslednost staršev,

popustljivi starši,

druţinske razmere, odnosi med druţinskimi člani,

razvajenost otrok, drugačne vrednote,

48

pomanjkanje časa za skupne druţinske aktivnosti,

premalo kontrole, kako otrok preţivlja prosti čas,

preveč zaščitniški starši, ki svojega otroka postavijo v »center vesolja«,

odnos staršev do šolskega dela in učiteljev,

nejasne meje sprejemljivega obnašanja v druţbi,

splošno stanje v druţbi, kjer poznajo vsi samo pravice,

pomanjkanje pozitivnih vzorov (vzornikov),

porast nasilja v celotni druţbi,

komercializacija druţbe, ţivljenja,

druţbene norme se spreminjajo,

nizka samopodoba, pojavljanje revščine,

slaba zakonodaja (področna), ker učitelj nima nobenih kompetenc,

popuščanje, nedosledno sankcioniranje prekrškov, prevelika toleranca do

prekrškarjev,

preveč storilnostno naravnana šola, premalo časa za vzgojo vrednot v šoli,

premalo pogovorov z nasilneţi (časovna stiska),

učitelji so preobremenjeni z administracijo (tudi pri izreku kazni),

premila šolska pravila,

bolj so poudarjene pravice kot dolţnosti,

otroci ne sprejemajo odgovornosti,

toleriranje nasilja v druţini in tudi v šoli,

iskanje poloţaja v skupini,

izgubljanje avtoritete učiteljev,

otroci so pogosto cele popoldneve prepuščeni sami sebi,

vpliv medijev: internet, računalniške igrice, televizija (brez nadzora).

Glede na odgovore, ki so jih zapisali, bi lahko rekla, da je največji problem čas.

Druţina nima časa, da bi se ukvarjala z otroki, ker se trudi za lastno preţivetje ali

pa stremi za materialnimi dobrinami. Vzgajanje vrednot in postavljanje norm

sprejemljivega vedenja je postalo manj pomembno opravilo. Za to so pač

določene druge institucije, ki jih otroci zaradi prezaposlenih staršev morajo

obiskovati, še preden »zlezejo iz plenic«.

49

Šola ne more nadoknaditi druţinskih vrednot, ker tega pač ne more narediti.

Učitelji pravijo, da je vzgoja doma nedosledna, da so otroci razvajeni in starši

preveč zaščitniški. Vsi poznajo samo pravice, od učiteljev zahtevajo maksimalne

učne rezultate, dolţnosti (učencev in staršev) jih ne zanimajo. Učitelji izgubljajo

avtoriteto. Po odgovorih sodeč izgubljajo bitko proti nasilju tudi zaradi

nepotrebne birokracije. Zakaj bi otroka kaznoval, če pa temu sledi cela papirna

vojna.

Današnji najpogostejši vzgojitelji so očitno računalnik, televizija in prosti

popoldnevi v prijetni (nenadzorovani) druţbi.

50

5 ODGOVORI NA HIPOTEZE

Odgovor na Hipotezo 1

To hipotezo lahko delno potrdimo. Učitelji so odgovarjali na vprašanje, ali so v

šoli priča nasilnim dejanjem. Rezultat sicer ni bil v skladu z mojimi pričakovanji,

saj učitelji opazijo manj nasilnih dejanj kot prej oz. so le ta manj pogosta. Ko pa

jih povprašamo po mnenju, ali nasilje med učenci narašča, jih kar 62 % odgovori

pritrdilno.

Odgovor na Hipotezo 2

Hipotezo lahko ovrţemo. Čeprav je odstotek nasilja med starejšimi učenci precej

visok, je nasilja največ med vrstniki. Pri prvem reševanju ankete se je pokazalo le

rahlo odstopanje (2,2 %) med odstotkom nasilnih starejših učencev v primerjavi z

vrstniki. Po dvanajstih letih učitelji menijo, da je med vrstniki kar 15,6 % več

nasilneţev kot med starejšimi učenci.

Odgovor na Hipotezo 3

Na to hipotezo lahko odgovorimo pritrdilno. Največ nasilnih dejanj se zgodi v

garderobi in na hodnikih, največje odstopanje pa se so učitelji opazili na igrišču,

kjer rezultati ankete kaţejo kar 6,6 % porast nasilnih dejanj.

Odgovor na Hipotezo 4

Nobeden od anketiranih učiteljev ni zabeleţil, da do njega učenci še niso bili na

tak ali drugačen način agresivni. Tudi nad njimi se največkrat izvaja verbalno

nasilje. Po teh rezultatih sodeč lahko to hipotezo v celoti potrdimo.

51

6 ZAKLJUČEK

Šola ima pomembno vlogo pri razvoju otroka, prav tako pa tudi pri odkrivanju in

zaznavanju nasilja, saj so zaposleni v šolah tisti, ki so prvi prisotni pri različnih

oblikah agresivnih dejanj. Eden izmed ciljev obveznega osnovnošolskega

izobraţevanja, ki je predpisano z Zakonom o osnovni šoli, je vzgajanje za

medsebojno strpnost, spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi,

spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin in s tem razvijanje

sposobnosti za ţivljenje v demokratični druţbi.

Osnovni cilj pri omejevanju nasilja je najprej prepoznavanje le-tega, analiziranje

dejanskega stanja, šele nato lahko načrtujemo učinkovito strategijo omejevanja in

preprečevanja nasilja v šolah. Otroke bi morali učiti različnih socialnih in

komunikacijskih veščin, jih naučiti reševati konflikte na miren način, jih naučiti

strpnosti, prijaznosti in spoštovanja do sebe in drugih.

Ne moremo mimo dejavnikov, ki vplivajo na razvoj mladostniškega nasilja in so

drugačni kot pred nekaj leti. To so predvsem socialni dejavniki, kot so:

spreminjanje druţbe, vrednot in moralnih norm. Pomembne so tudi vrednote, ki jih

otrokom posredujejo starši in njihovi medsebojni odnosi.

Pri obravnavanju in preprečevanju nasilja je ključnega pomena sodelovanje med

druţino, učencem, učiteljem, ostalim osebjem šole, skupnostjo, policijo, centri za

socialno delo, zdravstveno sluţbo.

Rezultati ankete, ki sem jih primerjala z anketo, izvedeno pred trinajstimi leti, se

nekoliko razlikujejo. Najbolj izrazita razlika se je pokazala pri prvem vprašanju,

kjer so učitelji odgovarjali, kolikokrat so sami priče nasilnih dejanj. Vsakodnevno

se je z nasilnimi dejanji med učenci leta 1996 srečalo 40 % učiteljev, po zadnji

anketi pa je ta odgovor izbralo le 2 % učiteljev. Prav tako po zadnji anketi

52

redkokdaj opazijo nasilje v kar 60 %, prvič je ta odgovor izbralo le 20 %

anketiranih učiteljev. Če je tak rezultat posledica aktivnosti in načrtovanega dela po

prvi anketi, lahko rečemo, da je bilo njihovo delo zelo uspešno, da se je na njihovi

šoli nasilje zmanjšalo in bi bilo zanimivo ugotoviti, s katerimi metodami in s

kakšnimi aktivnostmi jim je to uspelo doseči (tabela 1).

Pri drugih anketnih vprašanjih ni prišlo do tako občutnih razlik. Po obliki še vedno

prevladuje verbalno nasilje pred fizičnim, opazili pa so porast psihičnega nasilja.

Še vedno se največ agresivnih dejanj zgodi med odmori, pogosteje kot prvič jih

opazijo na hodnikih, v jedilnici (15,4 %) in na šolskem igrišču. To so prostori, kjer

strokovni delavci niso ves čas prisotni in bi bilo dobro razmisliti o boljši

organizaciji deţurstev v tem času in na teh površinah. Največkrat so še vedno

nasilni dečki.

Učenci očitno ne zaupajo preveč učiteljem. Po prvi anketi je pomoč pri učiteljih

pogosto poiskalo 22,2 % ţrtev, po zadnji anketi jih je to storilo le 8,9 %. Učitelji še

vedno pravijo, da so pri preprečevanju in blaţitvi nasilja med učenci najbolj

učinkoviti individualni razgovori, natančno določena pravila in nadzor. Menim, da

bi morali učitelji več pozornosti posvetiti komuniciranju, tako med sabo v zbornici

kot z učenci v učilnicah in pri razrednih urah ter s starši na roditeljskih sestankih in

govorilnih urah.

Čeprav rezultati prvega vprašanja kaţejo, da je nasilnih dejanj na njihovi šoli manj,

je na vprašanje, ali nasilje v šolah narašča, pritrdilno odgovorilo kar 62 % učiteljev.

Moţno je, da pri odgovoru niso bili osredotočeni na njihovo šolo, ampak so

odgovarjali splošno ali bili pod vplivom medijskega ukvarjanja s tem problemom.

Na raziskave, ali so ţrtve nasilnih dejanj učencev tudi slovenski učitelji, nisem

naletela. Me je pa to zanimalo, zato sem vprašalniku dodala tri vprašanja na to

temo. Ker učitelji večinoma poznajo različne oblike nasilnih dejanj, je na

vprašanje, ali so tudi sami ţe bili ţrtve nasilnih dejanj, pritrdilno odgovorilo 73 %

53

anketirancev. Najpogosteje so ţrtve verbalnega nasilja ter neupoštevanja pravil.

Pogosto je tudi načrtno motenje pouka in odklanjanje dela. Z groţnjami se je

srečalo 2,2 % učiteljev na tej šoli.

Menim, da bi morali na šolah več časa posvetiti vzgoji in ne le izobraţevalnim

vsebinam. Na šolskih površinah, kjer so nasilna dejanja najbolj pogosta, bi bilo

treba povečati nadzor. Skupaj z učenci bi bilo treba postaviti jasna pravila glede

nasilnega vedenja in predvidenimi ustreznimi in vnaprej določenimi vzgojnimi

ukrepi. Večji poudarek bi moral biti tudi na oblikovanju pozitivne samopodobe, na

vzpodbujanju, spoštovanju in nagrajevanju, v druţbi pa bi se morale spremeniti

norme in vrednote, saj je nasilje tudi odsev druţbe, v kateri ţivimo.

54

7 LITERATURA

7.1 Pisni viri

Aničić, K. (2002). Nasije-nenasilje: priročnik za učiteljice, učitelje, svetovalne

službe in vodstva šol. Ljubljana, Zaloţba Ljubljana.

Barle Lakota, A. (2008). Strategije obravnave in obvladovanje nasilja v šolah.

Zbornik referatov in razprav, Posvet Kako narediti to državo varno za otroke, 22.

maj 2007. Ljubljana, Drţavni svet Republike Slovenije, 57-59.

Besag, V. E. (1989). Bullies and victims in schools: a guide to understanding and

management. Philadelphia, Open University Press.

Bučar-Ručman, A. (2004). Nasilje in mladi. Novo mesto, Klub mladinski kulturni

center.

Čačinovič Vogrinčič, G. (1998). Psihologija družine: prispevek k razvidnosti

družinske skupine. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče.

Dekleva, B. (1996). Nasilje med vrstniki v šoli in v zvezi s šolo. V: Šelih, A. (ur.),

Otrokove pravice, šolska pravila in nasilje v šoli (str. 113-181). Ljubljana, Inštitut

za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Erb, H. H. (1997). Otroci in nasilje. Ljubljana, Zaloţba Kres

Erb, H. H. (2004). Nasilje v šoli. Radovljica, Didakta d.o.o

Erjavec, K., Volčič, Z. (1999). Moč in nemoč televizije. Ljubljana, Zaloţba Kres.

Habbe, J. (2000). Nasilje in varnost otrok v šolah: nasveti za ravnatelje, učitelje

starše in vse, ki skrbijo za varnost v osnovnih in srednjih šolah. Ljubljana,

Lisac&Lisac.

55

Košiček, M. (1992). Otrok, moja skrb! Maribor, Zaloţba Obzorja Maribor.

Mikuš Kos, A. (1991). Šola in duševno zdravje. Ljubljana, Pomurska zaloţba.

Lamovec, T., Rojnik, A. (1978). Agresivnost. Ljubljana, DDU Univerzum.

Mikuš Kos, A. (1997). Vzgoja za prosocialno vedenje. V: Kalčina, L. (ur.),

Odnosi med sovrstniki: Zbornik strokovnih tekstov na temo otroških parlamentov

v letu 1997. Ljubljana, Zveza prijateljev mladine Slovenije.

Olweus, D. (1995). Trpinčenje med učenci, kaj vemo in kaj lahko naredimo.

Ljubljana, Zavod za šolstvo Republike Slovenije.

Pajk, A. (1999). Recimo nasilju ne. Pedagoška obzorja 14, 5-6:355.

Pušnik, M. (1999). Vrstniško nasilje v šoli. Ljubljana, Zavod za šolstvo Republike

Slovenije.

Pušnik, M. (2003). Vloga šole pri zmanjševanju nasilja. V: Turk, Š. (ured.),

Priročnik za učitelje, svetovalne delavce in ravnatelje. Ljubljana, Zavod za

šolstvo Republike Slovenije.

Rozman, P. (2008). Vrstniško nasilje v osnovni šoli: Vpliv projekta ekologija

medsebojnih odnosov na vrstniško nasilje med osnovnošolci. Ljubljana, Fakulteta

za socialno delo, Ljubljana.

Tomori, M. (1995). Široke meje normalnosti mladinskega razvoja. Otrok in

druţina 3, 36-37.

56

7.2 Svetovni splet

Društvo Projekt človek. Dobljeno dne 17.7.2009 na http://www.projektclovek.si/

Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije: Projekt Zdrava šola. Članek

dobljen 17.7.2009 na http://www.ivz.si/index.php?akcija=novica&n=558

Local partnership for preventing and combating violence at school Conclusions of

the Strasbourg Conference (2002). Svet Evrope. Članek dobljen 19.8.2009 na

https://wcd.coe.int/ViewDoc.jsp?id=895611&Site=COE&BackColorInternet=DB

DCF2&BackColorIntranet=FDC864&BackColorLogged=FDC864

Poročilo Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju – HBSC (2002).

Institut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Članek dobljen 19.8.2009 na

http://www.ivz.si/javne_datoteke/datoteke/1077-

Z_zdravjem_povezano_vedenje.pdf

Smernice za analizo, preprečevanje in obravnavo/obvladovanje nasilja v šolskem

prostoru (2004). Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. Članek dobljen 8.6.2009

na

http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/razvoj_solstva/

trajnostni_razvoj/trajnostni_Smernice_nasilje.pdf

Smith, P. K. (2003). Violence in school: the response in Europe. London,

RoutledgeFalmer. Članek dobljen 27.6.2009 na

http://books.google.si/books?id=9xQ4WJaDCc0C&pg=PA1&lpg=PA1&dq=Viol

ence+in+schools,+peter+smith&source=bl&ots=qZ6lWXEklQ&sig=xIXazgPl_co

vG_H8gpmMymMn_hg&hl=sl&ei=q1uSSruUNtyd_AbX25mvAg&sa=X&oi=bo

ok_result&ct=result&resnum=1#v=onepage&q=&f=false

57

Taking Fear out of Schools - International Policy and Research Conference on

School Bullying and Violence (2004). Organizacija za gospodarsko sodelovanje

in razvoj. Članek dobljen 21.7.2009 na

http://www.oecd.org/document/29/0,3343,en_2649_39263238_33866461_1_1_1_

1,00.html

UNICEF: Projekt Povej! Spregovorimo o nasilju med otroki. Za varno šol. Članek

dobljen 17.7.2009 na http://www.unicef.si/main/pilotski_projekt.wlgt

UNICEF: Projekt Varne točke. Članek dobljen 17.7.2009 na

http://www.unicef.si/main/varne_tocke.wlgt

Zveza prijateljev mladine Slovenije: Otroški parlament. Članek dobljen 17.7.2009

na http://www.zpms.si/programi/otroski-parlament/

Zveza prijateljev mladine Slovenije: Telefon otrok in mladostnikov – TOM.

Članek dobljen 17.7.2009 na http://www.zpms.si/programi/tom-telefon/

Zveza za šport otrok in mladine Slovenije: Projekt Hura, prosti čas! Članek

dobljen 17.7.2009 na http://www.zsoms.si/news.php?id=88&menu=22

58

8 PRILOGE

A N K E T A

Sem absolventka Fakultete za varnostne vede. Pred 12. leti ste na vaši šoli opravili

obširno projektno delo na temo nasilja med učenci. Ker je ta tema tudi predmet

mojega študija, bi rada naredila primerjavo med mnenjem učiteljev takrat in

danes. Vljudno vas naprošam, da rešite anonimno anketo. O ugotovitvah vas bom

seznanila, saj bodo najbrţ zanimive tudi za vas.

Lepo se vam zahvaljujem za sodelovanje.

Obkroţite:

SPOL: M Ţ

DOBA POUČEVANJA :

do 5 let od 5 – 15 let od 15 – 25 let od 25 – 30 let več kot 30 let

1. Ali ste v šoli priča nasilnim dejanjem ?

a) zelo pogosto

b) večkrat

c) redkokdaj

d) nikoli

2. Katera nasilna dejanja prevladujejo? ( rangirajte jih od 1 do 4, na prvo

mesto postavite najpogostejšo obliko nasilja )

a) raztrgana, poškodovana, uničena obleka, obutev, šolske potrebščine

b) brcanje, pretepanje, prerivanje

c) ţalitve, zmerjanje, zaničevanje, posmehovanje

d) izločitev iz skupine, pogovora ali igre

3. Kje, kdaj po vašem mnenju največkrat prihaja do takih dejanj?

a) med poukom

b) med odmori

c) v jedilnici

d) v garderobi

e) na hodnikih

f) na poti v šolo in iz nje

g) na igrišču, v okolici šole

4. Kdo največkrat izvaja nasilna dejanja? ( dva odgovora)

a) vrstniki

b) starejši učenci

c) mlajši učenci

d) dečki

e) deklice

59

5. Ali se učenci, ki doţivijo nasilno dejanje zatečejo k vam po pomoč ali

nasvet?

a) nikoli

b) redko

c) večkrat

d) pogosto

6. Kako reagirate, če ste priča nasilju med učenci?

a) zaščitim ţrtev

b) umirim ali odstranim nasilneţa

c) opozorim deţurnega učitelja ali razrednika

d) se ne vmešavam, saj morajo spore med seboj učenci reševati sami

e) drugo: ________________________________________________________

7. Med naštetimi ukrepi izberite dva, ki sta po vašem mnenju najbolj

učinkovita pri preprečevanju in blaţitvi nasilja med učenci.

a) boljši nadzor odraslih oseb med odmori in pri kosilu

b) raziskava o nasilju na šoli, analiza in načrtovanje dejavnosti na to temo

c) šolski dan na temo: Nasilje md učenci v šoli

d) oblikovanje oddelčnih pravil in ukrepov proti trpinčenju

e) pogovori in okrogle mize z učenci, učitelji in starši

f) individualni pogovori z nasilneţi, ţrtvami, njihovimi starši

g) drugo:________________________________________________________

8. Ali po vašem mnenju nasilje med učenci narašča?

a) da

b) ne

9. Ali menite, da se povečuje tudi nasilje učencev nad učitelji?

a) da

b) ne

10. S katerimi oblikami nasilja učencev nad vami ste se najpogosteje srečali?

( dva odgovora)

a) verbalno nasilje

b) načrtno motenje šolske ure

c) odklanjanje dela med učno uro

d) neupoštevanje opozoril na hodnikih, v garderobi, v jedilnici

e) ţalitve

f) groţnje ( s starši, z inšpekcijo,…)

g)drugo: _________________________________________________________

11. Navedite dva razloga, ki sta po vašem mnenju med ključnimi razlogi za

porast nasilja in nestrpnosti v šoli.

a)_______________________________________________________________

b)_______________________________________________________________

Hvala za sodelovanje in veliko učnih in vzgojnih uspehov

Petra Brodar

60

DELOVNI ŢIVLJENJEPIS KANDIDATA

Petra Brodar

Ragovo 5

SI – 8000 Novo mesto

Telefon +386 (0) 7 3379610

E-mail petra.brodar@gmail.com

IZOBRAZBA

GIMNAZIJSKA MATURANTKA

Gimnazija Novo mesto

Zaključila leta 2002

DELO

2000-2007: Razna dela preko študentskega servisa:

inštrukcije angleškega jezika,

strežba,

promocije,

administrativno delo (občasna pomoč v pisarni).

.

2005 : The Southwestern Company UK Ltd.

(Sales and Business Managment training program)

ZNANJA in

IZKUŠNJE

Računalništvo:

Okolje Windows, MS Office (Word, Excel), Internet, elektronska pošta

Pridobljena druga znanja:

Kominiciranje s strankami (tekoče tudi v angleškem jeziku)

Tuji jeziki:

Angleški – CAE certifikat ( Council of Europe Level C1)

Nemški - osnovno

Vozniški izpit:

A, B kategorije

61

OSEBNI

PODATKI

Rojena 27. januarja 1984 v Novem mestu, Slovenija, ţenska,

slovenska drţavljanka

Osebne lastnosti:

Odgovorna, zanesljiva, komunikativna, prilagodljiva, natančna.

Interesne dejavnosti:

Šport ( tek, pohodništvo, )

Računalništvo (internet)

Umetnost (glasba, gledališče, film)

REFERENCE

Alan Morton, District Sales Manager, The Southwestern Company

UK Ltd.

Tel.: 0117 978 2121

www.southwestern.com

62

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Petra Brodar izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

“Agresivnost med osnovnošolci” rezultat lastnega dela in da so rezultati

korektno navedeni.

Ljubljana, 3.9.2009 Petra Brodar