0

OTROK V GIBANJU ZA ZDRAVO STARANJE

CHILD IN MOTION FOR HEALTHY AGING

ZBORNIK PRISPEVKOV

KOPER 2012

1

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče

Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta

7. mednarodni znanstveni in strokovni simpozij Otrok v gibanju

the 7th international scientific and expert symposium Child in motion

Koper 2012

OTROK V GIBANJU ZA ZDRAVO STARANJE

CHILD IN MOTION FOR HEALTHY AGING

Prispevki

Contributions

uredili

edited by

Rado Pišot

Petra Dolenc

Iztok Retar

Saša Pišot

2

7. mednarodni znanstveni in strokovni simpozij Otrok v gibanju

the 7th international scientific and expert symposium Child in motion

OTROK V GIBANJU ZA ZDRAVO STARANJE

CHILD IN MOTION FOR HEALTHY AGING

PRISPEVKI

CONTRIBUTIONS

Uredili/Edited by: Rado PIŠOT, Petra DOLENC, Iztok RETAR, Saša PIŠOT

Recenzenti: Boštjan Šimunič, Jernej Završnik, Rajko Vute, Jurij Planinšec

Izdajatelji: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče; Univerza na Primorskem, Pedagoška

fakulteta; Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta

Za izdajatelje/For the publishers: Darko Darovec, Mara Cotič, Janez Krek

Založnik: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales

Za založnika: Darko Darovec

Sedež/Adress: Garibaldijeva 1, 6000 Koper, Slovenija

Elektronska publikacija – dostopna na naslovu: www.otrokvgibanju.si

© 2012

Avtorji jamčijo za avtorstvo ter prevzemajo vso odgovornost za objavljene prispevke in njihove prevode.

Authors pledge for authorship and take full responsability for published proceedings and their translations.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

37.015.31:796(082)

796.012-053.2:373.2/.3(082)

MEDNARODNI znanstveni in strokovni simpozij Otrok v gibanju (7 ; 2012 ; Koper)

Otrok v gibanju za zdravo staranje [Elektronski vir] : prispevki = Child in motion for healthy aging : contributions /

7. mednarodni znanstveni in strokovni simpozij Otrok v gibanju = The 7th International Scientific and Expert

Symposium Child in Motion, Koper, 2012 ; zbrali in uredili, edited by Rado Pišot ... [et al.]. - El. knjiga. - Koper :

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales, 2012

Način dostopa (URL): htpp://www.otrokvgibanju.si

ISBN 978-961-6862-27-1 (pdf)

1. Vzp. stv. nasl. 2. Dodat. nasl. 3. Pišot, Rado

263501056

http://www.otrokvgibanju.si/

3

ORGANIZATORJI / ORGANIZERS

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče; Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta;

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta

ZNANSTVENI SVET / SCIENTIFIC COUNCIL

prof. dr. Rado Pišot, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta in Znanstveno-raziskovalno središče,

Slovenija

doc. dr. Vesna Štemberger, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija

izr.prof. dr. Inger Karlefors, Tehnična Univerza Lulea, Švedska

prof. dr. Ksenija Bosnar, Univerza v Zagrebu, Kineziološka fakulteta, Hrvaška

prof. dr. Franjo Prot, Univerza v Zagrebu, Kineziološka fakulteta, Hrvaška

prof. dr. Milan Žvan, Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani, Slovenija

doc. dr. Boštjan Šimunič, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta in Znanstveno-raziskovalno središče,

Slovenija

izr.prof. dr. Rajko Vute, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija

prof. dr. Jurij Planinšec, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Slovenija

mag. Jernej Završnik, dr. med., Medicinska fakulteta, Univerza v Mariboru, Zdravstveni dom Adolfa Drolca,

Maribor, Slovenija

prof. dr. Serge P. von Duvillard; Texas A&M University-Commerce), USA

doc. dr. Julia Athena Spinthourakis, Division of Pedagogy, University of Patras, Greece

ORGANIZACIJSKI ODBOR / ORGANIZING COMMITTEE

dr. Rado Pišot - predsednik

dr. Vesna Štemberger - podpredsednica

dr. Boštjan Šimunič

dr. Nejc Šarabon

dr. Franc Krpač

dr. Rajko Vute

dr. Tjaša Filipčič

dr. Jera Gregorc

dr. Nina Mohorko

dr. Mitja Gerževič

dr. Mihaela Jurdana

dr. Petra Dolenc

mag. Saša Pišot

mag. Alenka Cemič

Giuliana Jelovčan

Tadeja Volmut

Matej Plevnik

Urška Čeklić

Katja Koren

Uroš Marušič

Iztok Retar

Nika Pegan

Mateja Majhen

Damijan Samojlenko

RECENZENZIJA / REVIEW

Vsi prispevki so bili predhodno pregledani in recenzirani.

All contributions were pre-screened and reviewed.

4

VSEBINA / CONTENTS

PLENARNA PREDAVANJA 8

Serge P. von Duvillard

DO NOT BLAME THE BLAME - FIX THE PROBLEM! OBESITY AND CARDIOVASCULAR

DISEASE IN YOUTH 9

Antonello Lorenzini

LIFE STYLE INFLUENCE ON HEALTH SPAN: THE ROLE OF NUTRITION 10

Branko Škof

ALI TELESNA AKTIVNOST V MLADOSTI RES POMENI BOLJ ZDRAVO ODRASLOST IN

STAROST? 12

Rado Pišot

GIBALNA KOMPETENCA – TEMELJ SAMOSTOJNOSTI OD OTROKA DO STAROSTNIKA 14

ZNANSTVENI PRISPEVKI 15

Alex Buoite Stella, Nina Mohorko

HYDRATION STRATEGIES DURING TRAINING IN YOUNG ITALIAN ATHLETES

STRATEGIJE HIDRACIJE MED TRENINGOM PRI MLADIH ITALIJANSKIH ŠPORTNIKIH 16

Alenka Cemič, Alenka Gorenc

RAZLIKE V HOJI PREDŠOLSKIH OTROK 21

Alenka Cemič, Urša Marc

RAZLIKE V PRILAGAJANJU NA VODO MED DEČKI IN DEKLICAMI 30

Urška Čeklič

LONGITUDINALNA ANALIZA SKLADNOSTI PLAZENJA ŠTIRI DO ŠEST LET STARIH

OTROK 36

Martin Čuta, Radka Bestvinová THE ASSOCIATION BETWEEN PHYSICAL ACTIVITY AND PERFORMANCE OF BRNO

CHILDREN 43

Petra Dolenc

TELESNA SAMOPODOBA OSNOVNOŠOLCEV V POVEZAVI Z INDEKSOM TELESNE MASE 49

Jera Gregorc, Klavdija Štrukelj

POŠKODBE OTROK V VRTCU 56

Giuliana Jelovčan, Mirijam Potočnik, Barbara Lipavšek

POMEN NARAVNIH OBLIK GIBANJA V PRVEM STAROSTNEM OBDOBJU 66

Tanja Jerina, Iva Šklempe Kokić

INTERVENCIJSKI PROGRAMI ZA SPODBUJANJE AKTIVNE POTI PRI OTROCIH IN

MLADOSTNIKIH TER NJIHOVA UČINKOVITOST 71

Mihaela Jurdana, Ana Petelin, Maša Černelič Bizjak, Zala Jenko Pražnikar

VPLIV TELESNE AKTIVNOSTI NA KONCENTRACIJO VISFATINA V KRVNI PLAZMI 80

5

Katarina Kete, Anita Brčaninović

DOJEMANJE DEJAVNIKOV FIZIČNEGA ZDRAVJA OTROK: ZAKAJ NISO VSI

INTERVENCIJSKI PROGRAMI ZA DVIG GIBALNE/ŠPORTNE AKTIVNOSTI USPEŠNI? 85

Katja Koren, Boštjan Šimunič, Tanja Jerina

LONGITUDINALNA ANALIZA NAVPIČNEGA SKOKA 4, 5 IN 6 LETNIH OTROK 93

Mitja Krajnčan, Andreja Sinjur

KAKO IZBOLJŠATI ZDRAVJE OTROK IN MLADOSTNIKOV V VZGOJNIH ZAVODIH,

STANOVANJSKIH SKUPINAH IN MLADINSKIH DOMOVIH 101

Nena Mahmutović, Tadeja Volmut

RAZVRŠČANJE OTROKOVEGA GIBANJA V PRIPADAJOČE INTENZIVNOSTI 106

Uroš Marušič, Mitja Gerževič

POVEZAVA MED DVEMA MODELOMA OPISNEGA OCENJEVANJA HOJE ZDRAVIH

OTROK V OBDOBJU ZGODNJEGA OTROŠTVA 113

Uroš Marušič, Rado Pišot

ANALIZA USPEŠNOSTI USVAJANJA ELEMENTARNEGA GIBALNEGA VZORCA HOJE

PRI 4-6 LET STARIH ZDRAVIH OTROCIH 120

Nika Pegan

PLESNA IMPROVIZACIJA – OD OTROŠKE IGRE DO SREDSTVA ZA OSEBNOSTNO RAST IN

ZDRAVLJENJE ODRASLIH 127

Angela Plevnik

VREDNOTENJE POMENA GIBALNO/ŠPORTNIH AKTIVNOSTI IN VSEBIN ŠPORTNE

VZGOJE NA OSNOVNI ŠOLI BIČEVJE 133

Angela Plevnik

ŽIVLJENSKI SLOG DRUŽINE V POVEZAVI Z GIBALNO USPEŠNOSTJO OTROK NA OSNOVNI

ŠOLI BIČEVJE 138

Matej Plevnik, Mitja Gerževič, Rado Pišot

OCENJEVANJE ELEMENTARNEGA GIBALNEGA VZORCA PLEZANJA V OBDOBJU

ZGODNJEGA OTROŠTVA 142

Saša Pišot

VEDENJSKI SLOGI STARŠEV– OSNOVA OTROKOVEGA TELESNEGA KAPITALA? 147

Iztok Retar, Matej Plevnik, Giuliana Jelovčan

KOMPETENTNO POUČEVANJE GIBALNIH/ŠPORTNIH AKTIVNOSTI OTROK S POSEBNOSTMI V

GIBALNEM RAZVOJU KOT NALOŽBA ZA OHRANJANJE KAKOVOSTI ŽIVLJENJA V POZNI

STAROST 154

Andreja Sinjur

POZNAVANJE IN RAZUMEVANJE PRAVIL »FAIR PLAYA« MED MLAJŠIMI

OSNOVNOŠOLCI 161

Nataša Sturza Milić

ODNOS MED MOTORIČNIM VEDENJEM IN INTELEKTUALNIMI SPOSOBNOSTMI

PREDŠOLSKIH OTROK 166

6

Boštjan Šimunič, Katja Koren

LONGITUDINALNA ANALIZA ARHITEKTURE GOLENSKE MIŠICE ŠTIRI DO ŠEST

LETNIH OTROK 173

Iva Šklempe Kokić, Tanja Jerina, Nina Mohorko

DEBELOST IN METABOLNI SINDROM V OTROŠTVU – MOŽNE POSLEDICE

MATERNIČNEGA METABOLIČNEGA OKOLJA 180

Vesna Štemberger, Mitja Krajnčan, Mojca Odar, Damir Knjaz

RAVNANJA UČITELJEV V PRIMERU OPRAVIČEVANJA OTROK PRI ŠPORTNI VZGOJI 185

Jerneja Terčon, Tjaša Filipčič, Brenda N. Wilson

SLOVENSKA PRIREDBA VPRAŠALNIKA RAZVOJNE MOTNJE KOORDINACIJE– PILOTSKA

RAZISKAVA 194

Tadeja Volmut

PREGLED NEKATERIH INTERVENCIJ ZA ZMANJŠANJE SEDEČEGA NAČINA ŽIVLJENJA

OTROK IN MLADOSTNIKOV 202

STROKOVNI PRISPEVKI 210

Vesna Bezgovšek

ELEMENTARNE IGRE - SREDSTVO ZA RAZVOJ GIBALNIH SPOSOBNOSTI OTROK 211

Nina Borko Bezjak

GIBALNI/ŠPORTNI PROGRAM ZA PREDŠOLSKE OTROKE »MALI SONČEK« V VRTCU

SLOVENSKA BISTRICA 216

Marina Dobnik

SISTEM NAPREDOVANJA ZA OTROKE V BORILNI VEŠČINI SAVATE 221

Mirela Flego

SKRB OSNOVNE ŠOLE ZA BOLJŠI GIBALNI RAZVOJ OTROKA 227

Jera Gregorc, Anja Pišek

ORIENTACIJSKE IGRE V VRTCU 232

Maja Hmelak, Jurka Lepičnik Vodopivec

POMEN GIBANJA PRI OTROCIH ZA PREMAGOVANJE STRESNIH SITUACIJ 238

Simona Lozinšek

GIBALNO OVIRANI OTROCI IN DOSEGANJE MINIMALNIH STANDARDOV PRI

ŠPORTNI VZGOJI 244

Barbara Mugerli

OSNOVNA ŠOLA – POMEMBEN PARTNER PRI OBLIKOVANJU ZDRAVEGA

ŽIVLJENJSKEGA SLOGA DANES ZA JUTRI 249

Adela Nakičević, Irena Prelog

ŠPORT IN ANGLEŠČINA Z ROKO V ROKI 254

Jelena Sitar Cvetko

TELESNE LUTKE 258

7

Rajko Vute,Tatjana Novak

VADBA STABILNOSTI IN RAVNOTEŽJA V VODI ZA OTROKE IN STAREJŠE 266

Erna Žgur

ŠPORTNO-REKREATIVNE DEJAVNOSTI OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI 272

8

Plenarna predavanja – povzetki

9

DO NOT BLAME THE BLAME - FIX THE PROBLEM: OBESITY AND CARDIOVASCULAR

DISEASE IN YOUTH

Serge P. VON DUVILLARD

FACSM, FECSS; Visiting professor (USA), Department of Applied Kinesiology, Science and Research

Center of Koper, Institute for Kinesiology Research, University of Primorska, Slovenia

ABSTRACT

Ample observational and empirical evidence has been provided that indicates that childhood overweight and

obesity inevitably leads to significant and profound health risk factors of developing adulthood metabolic

syndrome. Much of these data have been provided by medical, nutritional, health, pediatric, physical

education and associated communities. Perhaps the most visible and observable health risk factor among

children (here referred to as youth) is the childhood obesity. Childhood obesity has reached epidemic

proportions in western industrialized countries and is becoming significantly more prevalent also in Slovenia.

The youth sedentary lifestyle and inactivity has attributed directly to epidemic and perhaps exponential

occurrence of obesity in youth. The symptoms and signs of metabolic syndrome have been previously

attributed mostly to the adult population; however, similar observations have been identified and observed in

young and very young segment of population. The typical risk factors of metabolic syndrome in youth, in

adolescents, and in adulthood have been identified. Some of these are: stress, overweight and obesity,

sedentary life style, diabetes mellitus, cardiovascular disease, coronary heart disease, lipodystrophy and

others.

This presentation will review and address several well-known risk factors of developing metabolic syndrome

as results of obesity in youth that directly contributes to adult obesity and are exhibited in increased rates of

hypertension, dyslipidemias, and insulin resistance. These risk factors serve as precursors of coronary heart

disease, the leading cause of death in North America and will over time also arrive in Slovenia. Most of these

risk factors are modifiable (nutrition, smoking, sedentary lifestyle, vigorous physical activity, reduction in TV

and computer game times, etc.) with specific emphasis on very young, young, adolescents that will have

profound consequences for adulthood. Several recommendations will be proposed that may contribute to

reduction of health risk factors among youth. References for this presentation have been generated from

scientific literature and information from various databases in the United States, Center for Disease Control,

National Institutes of Health, World Health Organization and several other relevant sources.

These data are also relevant to Slovenia. These risk factors are “creeping up” into Slovenian society and it is

my hope that Slovenia will be proactive and address these issues rather than observe the decline of health,

especially among youth. If not, these issues will become very costly and financial burden for Slovenia will be

enormous in the future.

10

LIFE STYLE INFLUENCE ON HEALTH SPAN: THE ROLE OF NUTRITION

Antonello LORENZINI

University of Bologna, Department of Biomedical and NeuroMotorial Sciences, Italy

ABSTRACT

An healthy diet, physical activity and avoiding dangerous habits such as smoking are effective ways of

increasing the health span. Although a relevant part of humanity still suffer from malnutrition, especially

children, the majority of world population is now dying as a result of non communicable diseases. Overweight

and obesity significantly increase the relative risk for the most relevant non communicable diseases:

cardiovascular disease, type II diabetes and some cancers. Childhood overweight, seems to additionally

increase the likelihood for disease in the future adult also trough epigenetic mechanisms. This worrisome

trend defined by many as globesity will deeply impact society unless preventive strategies are put into effect.

Researchers on the basic biology of aging have clearly established that all short lived animal models tested

benefit of increased life span when the diet is calorie restricted. Although similar experiment carried on rhesus

monkeys, a longer lived species more closely related to human, yielded mixed result, overall the available

scientific data suggests to keep body max index in the "normal" range to increase our chance for an healthy

life span. This can be successfully achieved both by healthy diet and physical activity.

11

ALI TELESNA AKTIVNOST V MLADOSTI RES POMENI BOLJ ZDRAVO

ODRASLOST IN STAROST ?

DOES PHYSICAL ACTIVITY AT A YOUNG AGE MEANS A HEALTHIER

ADULTHOOD AND OLD AGE?

Branko ŠKOF

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Slovenija

POVZETEK

Med najpomembnejši cilji vzgoje je z redno telesno in športno dejavnostjo razviti take vzorce življenja otrok

in mladine, da bodo dejavnost in kakovost življenja ter zdrav življenjski slog njihovo vodilo tudi v odraslosti

in starosti.

Ali imata aktiven življenjski slog in ustrezna raven telesne pripravljenosti mladih vpliv na njihovo zdravje,

telesno dejavnost in življenjski slog v kasnejših obdobjih življenja?

Kljub velikemu znanstvenemu interesu za proučevanje te problematike danes na to vprašanje še nimamo

povsem jasnega odgovora.

Splošna ugotovitev najpomembnejših longitudinalnih študij v svetu je, da se športno aktiven življenjski slog,

razvit v otroštvu in mladostništvu prenaša v odraslost, vendar so povezave med športno/telesno dejavnostjo v

otroštvu/adolescenci in odraslem obdobju nizke (r = 0,09–0,25). Povezanost med posameznimi starostnimi

obdobji se manjša s povečevanjem opazovanega starostnega intervala (Taylor, Blair, Cummings, Wun in

Malina, 1999).

Ob tem ko nekatere študije kažejo, da boljša telesna zmogljivost (zlasti aerobna sposobnost) otrok,

mladostnikov ali mlajših odraslih pomeni večji obseg telesne dejavnosti tudi v odraslosti in manj tveganja za

bolezni srca in ožilja ter razvoj dejavnikov metaboličnega sindroma (Kujala, Kaprio, Taimela in Sarna, 1994;

Folgeholm, Kaprio in Sarna, 1994), druge (kot npr. harvardska - Paffenbarger, Hyde, Hsieh in Wing, 1986),

jasno pokaže, da so učinki telesne vadbe na srčno-žilne in dihalne funkcije kratkotrajni in da se po prenehanju

vadbe porazgubijo.

Večji vpliv na telesno aktivnost in zdravje odraslih imajo zahtevnejši vadbeni programi mladih – še zlasti

udejstvovanje mladih v tekmovalnem športu (Simonen, Videman, Kaprio, Levälahti in Battié; 2003).

Tudi vzdržljivostni vadbeni programi v mladosti (tek, smučarski tek) imajo izdatnejši vpliv na telesno

aktivnost in zdravje odraslih. Predvsem zaradi oblikovanja trdnejših vzorcev zdravega – športnega načina

življenja (Sallis in McKenzie, 1991; Kujala, Kaprio, Taimela in Sarna, 1994; Folgeholm idr., 1994; Škof

2010).

Seveda je ob vseh teh dejavnikih vpliva na ukvarjanje s telesno dejavnostjo v odraslosti pomembna genska

struktura in okoljski vpliv družine (Simonen idr., 2003).

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Blair%20SN%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Blair%20SN%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Wun%20CC%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Malina%20RM%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Kaprio%20J%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Sarna%20S%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Hyde%20RT%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Hsieh%20CC%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Wing%20AL%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstract

12

Zdi se, da je bolj kot raven telesne zmogljivosti v mladosti, pomembnejša učinkovitost vzgojne dimenzije (v

družini, v šoli in športnih društvih) športne dejavnosti, ki skozi leta pri mladostniku razvije trden življenjski

vzorec z ljubeznijo do športa v srcu za celo življenje.

LITERATURA

Fogelholm, M., Kaprio, J. in Sarna, S. (1994). Healthy lifestyles of former Finnish world class athletes.

Medicine and science in sports and exercise, 26 (2), 224–229.

Kujala, U. M., Kaprio, J., Taimela, S. in Sarna, S. (1994). Prevelence of diabetes, hypertension and ischemic

heart disease in former elite athletes. Metabolism, 43 (10), 1255–1260.

Paffenbarger, R. S. Jr, Hyde, R. T., Hsieh, C. C. in Wing, A. L. (1986). Physical activity, other life-style

patterns, cardiovascular disease and longevity. Acta medica scandinavuca, Supplementum, 711, 85–91.

Sallis, J. F. in McKenzie, T. L. (1991). Physical education’s role in public health. Research quarterly for

exercise and sport, 62 (2), 124–137.

Simonen, R. L., Videman, T., Kaprio, J., Levälahti, E. in Battié, M. C. (2003). Factors associated with

exercise lifestyle – a Study of monozygotic twins. Internaional journal of sports medicine, 24 (7), 499–505.

Škof, B. (2010). Življenje, trening in zdravstveno stanje slovenskih rekreativnih tekačev? (še ne objavljeno)

Taylor, W. C., Blair, S. N., Cummings, S. S., Wun, C. C. in Malina, R. M. (1999). Childhood and adolescent

physical activity patterns and adult physical activity. Medicine and science in sports and exercise, 31 (1),

118–123.

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Fogelholm%20M%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Kaprio%20J%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Sarna%20S%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Paffenbarger%20RS%20Jr%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Hyde%20RT%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Hsieh%20CC%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Wing%20AL%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Taylor%20WC%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Blair%20SN%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Cummings%20SS%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Wun%20CC%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Malina%20RM%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstract

13

GIBALNA KOMPETENCA – TEMELJ SAMOSTOJNOSTI OD OTROKA DO STAROSTNIKA

MOTOR COMPETNCES – THE BASE OF INDEPENDENCE FROM A CHILD TO AN ELDERLY

Rado PIŠOT

Univerza na Primorskem, Znanstveno raziskovalno-središče & Fakulteta za ergonomske in kineziološke

študije – v ustanavljanju, Slovenija

IZVLEČEK

Sodobne teorije obravnave in spremljanja človekovega razvoja se vedno bolj usmerjajo v izhodišča in osnove,

ki jih oblikujejo sestavljeni, večdimenzionalni in ekološko usmerjeni sistemi. Trajnostni razvoj – kot vzorec

rasti pri kateri se potrebe človeka rešujejo upoštevajoč ohranjanje okolja s ciljem zagotavljanja kakovosti

okolja ne le za današnje temveč tudi za prihajajoče generacije (United Nations, 1987), ki se kot vodilo

pojavlja v obravnavi številnih dejavnikov človekovega delovnega in bivalnega okolja, se le redko kdaj (ali

skoraj nikoli) v svoji obravnavi ne posveča človeškemu telesu kot najožjemu okolju bivanja. Spremembe, ki

se počasi a vztrajno dogajajo v človekovem razvoju, zahtevajo prilagoditve, ki jim narava ne more in ne uspe

slediti, zato je upad človekovih temeljnih funkcionalnih kompetenc, le eden izmed tehtnih razlogov, zaradi

katerih bi se v trajnostnost človekovega celostnega razvoja veljalo resneje poglobiti.

Ker je vpliv dejavnikov sodobnega življenjskega sloga vedno bolj agresiven in ker so ti dejavniki, v

medsebojni interakciji ob daljši življenjski dobi, se priložnosti za spremljanje poglobljenih sprememb in

procesov, kar ponujajo in vedno bolj se v ospredje postavlja vloga človekovih funkcionalnih kompetenc. Med

temi je gibalna kompetenca kot osnova človeškega gibalnega kapitala, ena tistih potrebnih človekovih

zmožnosti, ki skozi vsa življenjska obdobja pomembno prispeva h kakovosti življenja in razvoja. Za kakovost

vsakdanjega življenja posameznika so ključnega pomena tako oblikovanje in vzpostavljanje gibalnih

kompetenc v otroštvu, način izrabe gibalnih kompetenc v obdobju aktivnega odraslega kot tudi kompenzacija

in ohranjanje le teh v obdobju starosti. Zato kaže upoštevati vlogo trajnosti in ekološke perspektive v

obravnavi gibalnega razvoja ter tako v izhodišču kot v sledenju ciljev obravnave problema, pristopati

večdimenzionalno. S tem ciljem smo razvili večdimenzionalni kompetenčni model gibalnega razvoja, ki bo v

prispevku predstavljen.

Ključne besede: gibalna kompetenca, vseživljenjski gibalni razvoj, večdimenzionalni model razvoja.

ABSTRACT

The contemporary theories of discussing and monitoring human development are increasingly focused in

starting points and backgrounds, formed by the composed, multidimensional and ecologically oriented

systems. Sustainable development – as a pattern of growth in which resource use aims at meeting human

needs while preserving the environment so that these needs can be met not only in the present, but also for

14

generations to come (United Nations, 1987) – which as a guideline emerges in the discussion of several

factors of human working and living environments, is only rarely (or almost never) dedicated to human body

as the closes living environment. Changes, slowly but persistently occurring in human development,

adjustments required during life and work of the modern man, which cannot be followed by nature in the

needed tempo, and the decrease of basic human functional competences are some of the fundamental reasons,

due to which profound attention should be dedicated to the sustainability of complete human development.

Because the impact of modern lifestyle factors is becoming more aggressive and these factors are interactive

and because the lifespan is prolonging, offering an opportunity for monitoring the absorbed changes and

processes, human functional competencies are coming to the forefront in the discussion of human

development. Among these competencies, motor skill is the basis of human motor capital, which in the

complete functioning of humans and in the process of preserving and ensuring health presents the fundamental

lever and one of the needed skills that significantly contribute to the individual’s quality of life and

development through all life periods. Consequently, the period that is devoted today to monitoring and

studying motor development of the individual, by considering the role of sustainability and ecological

perspective, can be named competence-oriented period. In this paper we are going to present an approach that

from the start and continuingly by following the set goals of the problem discussion defines motor

competencies and discusses the competence oriented model of motor development.

Keywords: motor competence, lifelong motor development, multidimensional model of development

15

Znanstveni prispevki

16

HYDRATION STRATEGIES DURING TRAINING IN YOUNG ITALIAN ATHLETES

STRATEGIJE HIDRACIJE MED TRENINGOM PRI MLADIH ITALIJANSKIH ŠPORTNIKIH

Alex BUOITE STELLA1, Nina MOHORKO

2

1 University of Primorska, Master student of Applied Kinesiology, UP Famnit

2 University of Primorska, Science and Research Centre, Institute for Kinesiology Research, Slovenia

IZVLEČEK

Znojenje je fiziološki odziv, pri katerem se z izhlapevanjem omogoča prenos toplote iz kože, kar povzroči

hlajenje organizma. Če se izgube tekočine ne nadomestijo, je mogoče opaziti zmerno ali pomembno raven

dehidracije, kar lahko povzroči škodo organizmu in zmanjšanje učinkovitosti. Naša študija s pomočjo

vprašalnika raziskuje strategije hidratacije pri mladih športnikih različnih športov in starosti, ki živijo v

Italijanskem mestu. Tudi učinki trenerjevih spodbud k hidraciji na interakcije med spremenljivkami so bili

analizirani. Rezultati so pokazali, da so mladostniki nezadostno nadomeščali tekočine, izgubljene s potenjem

in da je bila trenerjeva spodbuda za pitje v pozitivni korelaciji z zaužito tekočino med vadbo. Vendar pa so

športniki poročali, da so spodbude njihovih trenerjev premajhne. Športnike in njihove trenerje bi bilo potrebno

bolje seznaniti s strategijami hidracije.

Ključne besede: hidracija, potenje, dehidracija, trening, otroci

ABSTRACT

Sweating is a physiological response that through evaporation transfers heat from the skin, cooling the

organism. If fluid losses are not replaced, it is possible to observe moderate or important dehydration levels,

provoking possible damages to the organism and reducing performance. This study investigates the hydration

strategies adopted by young athletes of different sports and age, living in an Italian city, using a questionnaire.

The effects of coach’s stimuli and the interaction between variables have been analysed in the sample. Results

showed that adolescents do not adequately replace fluids lost by sweating and that coach’s encouragement to

drink is positively correlated with fluid consumptions during exercise. However, athletes reported inadequate

encouragement provided by their coaches. A better awareness of fluid replacement strategies is suggested to

be proposed to coaches and athletes.

Keywords: hydration, sweat loss, dehydration, training, children

17

INTRODUCTION

During prolonged physical activity, body water loss through sweat can lead to dehydration (Cheung, 2010).

Even in colder environment, relevant amounts of sweat loss can be observed (Maughan, Merson, Broad et al.,

2004), and sweat responses are related to age. In prepubertal boys, sweat rate is lower than in young adults or

elderly. However, due to the higher mass-related evaporative heat loss, children are efficient thermo-regulators

(Inbar, Morris, Epstein & Gass, 2008). Moderate dehydration can occur during prolonged physical activity,

mainly in warm environment. Loss of 2% of body mass (BM) through dehydration can have several negative

health consequences, such as cardiovascular drift (Cheung, 2010) and impaired thermoregulatory capacity

(Sawka, Young, Francesconi et al., 1985). Sport specific performance seems to be evenly affected by

dehydration, with a significantly reduced Yo-Yo Intermittent Recovery Test distance covered if subjects were

dehydrated of about 2.2 % BM (Edwards, Mann, Marfell-Jones et al., 2007).

This study observed hydration strategies of young sportsmen and their awareness of the importance of

hydration.

METHODS

Participants

235 participants (119 M, 116 F) were included in the analysis, age ranging from 8 to 19 years. All the

participants voluntarily participated in the study and were informed about the aim of the work. Participants

were checked by sport medical doctors that assessed their health status. The study was approved by the sports

medicine department where it took place.

Instrumentation

Anonymous questionnaires were given to sportsmen (performing at least one sport activity) that undertook

sport medical check-up in a private hospital in Trieste, Italy, from February to July 2012. The questions

included anthropometrical characteristics (e.g., sex, age, height, weight, etc.), physical activity characteristics

(e.g., sport, hours per week of training, etc.) and hydration strategies (e.g., how much they drink during

training, what they drink, etc.).

Data analysis

Participants were divided in two groups based on their age: children from 8 to 12 years (CHI) and adolescents

from 13 to 19 years (ADO). Statistical analysis was performed with SPSS 19.0 (IBM, USA). Descriptive

statistics and frequencies were used to determine the characteristics of the participants and their hydration

strategies during training. 2 ways ANOVA and independent sample T-test were used to assess the differences

in fluid consumption during training between variables such as sex and age group. Bonferroni analysis of

differences has been used for post-hoc analysis. Correlation analysis with Pearson's coefficient was used to

18

observe interaction between parametric variables, while Spearman's coefficient was used in nonparametric

correlations. Nonparametric variables for correlation analysis were sport level (greater values corresponding

to lower level), training place (1 = indoor, 2 = outdoor), sport type (1= aerobic, 2= partial aerobic, 3=

anaerobic) and trainer stimuli (greater values corresponding to higher stimuli). Partial missing data were not

counted in the study. A significance level of 0.05 was used.

RESULTS

The participants’ anthropometrical characteristics are summarized in table 1.

Table 1: Children’s (CHI) and Adolescents’ (ADO) anthropometrical characterstics

Participants (M/F)

Age (yrs) Height (m) Weight (kg) BMI

CHI 85 (41 M 44 F) 11 ± 1 1.53 ± 0.09 43.9 ± 10.3 18.51 ± 2.87

ADO 150 (78 M 72 F) 15 ± 2 1.71 ± 0.09 61.9 ± 12.6 20.98 ± 3.16

*Results are shown as means ± SD.

Children usually trained 6.0 ± 2.5 h per week and average training lasted for 1.7 ± 0.5 h. Similarly,

adolescents trained 7.0 ± 3.0 h per week with average training 1.7 ± 0.5 h. Table 2 summarizes sport activity

characteristics.

Table 2: Children (CHI) and Adolescents (ADO) sport characteristics

Sport Level (%) Training Place (%) Sport Activity (%) Training

(h/wk)

Training

(h/training) Int Nat Rec Indoor Outdoor Aer P. Aer Anaer

CHI 1.2 31.8 50.6 65.9 34.1 58.8 32.9 8.2 6.0 ± 2.5 1.5 ± 0.5

ADO 4.0 39.3 32.7 62.0 38.0 56.7 26.7 16.0 7.0 ± 3.0 1.5 ± 0.5

* International (Int), National (Nat), Recreational (Rec), Aerobic (Aer), Partial Aerobic (P.Aer), Anaerobic (Anaer);

results are shown as percentages or means ± SD.

During training, total fluid intake for CHI was 406 ± 230 mL (6 ± 4 mL/kg*h), while in ADO it was 466 ± 378

mL (4 ± 3 mL/kg*h). 8 CHI (9.4 %) and 19 ADO (12.7 %) did not drink anything. At the end of their training,

15 CHI (17.6 %) and 42 ADO (28.0 %) reported no rehydration. Daily fluid intake was 1317 ± 446 mL in CHI

(31 ± 13 mL/kg), while in ADO it was 1703 ± 633 mL (28 ± 9 mL/kg). In CHI, 28.2 % of coaches did not

stimulate hydration, 42.4 % poorly and 29.4 % a lot. In ADO, 36.7 % coaches did not simulate hydration, 44.0

% poorly and 18.7 % a lot. Strategies to assess hydration status were used by 5 (5.9 %) of CHI and 12 (8.0 %)

of ADO. Methods reported to be used were skin wetness and urine colour. Table 3 summarizes the results on

hydration strategies.

19

Table 3: Children (CHI) and Adolescents (ADO) hydration strategies

Beverage (%) Training

(mL/kg*h)

Rehydrate (%) Daily (mL) Stimuli (%) Urine (%)

H2O H2O

salts

Other None Yes No No Poor Lot Yes No

CHI 87.1 2.4 1.2 9.4 6 ± 4 82.4 17.6 1317 ± 446 28.2 42.4 29.4 5.9 94.1

AD

O

82.7 4.0 0.7 12.7 4 ± 3 72 28.0 1703 ± 633 36.7 44.0 18.7 8.0 92.0

* What they drink (Beverage), how much they drink during a common training (Training), if they rehydrate when they

and their training (Rehydrate), how much they drink daily (Daily), how much their trainer stimulate them to drink

(Stimuli), if they use methods to assess their hydration status, usually colour of urines (Urine).

Fluid intake during training, normalized per time and per body mass, was significantly greater in CHI than in

ADO (+1.6 mL/kg*h, p = 0.022). Parametric correlation showed a relationship in CHI between age and fluids

intake during exercise normalized per time and body mass (r = -0.476, p = 0.000), between age and daily fluid

intake normalized per body mass (r = -0.315, p = 0.004) and between BMI and daily fluid intake normalized

per body mass (r = -0.437, p = 000). For ADO, there was not a statistically significant correlation between age

and fluid intake normalized per time and body mass. Non parametric correlations were observed in CHI

between trainer stimuli and normalized per time and body mass training fluid intake (ρ = 0.270, p = 0.015)

and between sport type and normalized daily fluid intake (ρ = -0.263, p = 0. 018). In ADO there were

nonparametric correlations between sport level and normalized daily fluid intake (ρ = -0.197, p = 0.042),

training place and normalized per time and body mass training fluid intake (ρ = -0.202, p = 0.015), between

sport type and trainer stimuli (ρ = -0.224, p = 0.006) and between trainer stimuli and normalized per time and

body mass training fluid intake (ρ = 0.381, p = 0.000).

DISCUSSION

The gender of the participants was equally represented in both groups and body mass index (BMI) ranged in

normal values, as described by international guidelines for its assessment (World Health Organization BMI-

for-age tables). Sweating during common sport activity in CHI can induce a dehydration of about 1.1 % BM

per hour, while in ADO this value could be about 1.6 % BM per hour (Inbar et al., 2008). The amount of fluids

that participants of present study reported to drink during training would provide about 0.6 % BM of

rehydration per hour in CHI and 0.4 % BM in ADO. Thus, the uncompensated dehydration in both groups

would be 0.5% BM per hour in CHI and 1.2 % BM per hour in ADO. In average, training lasted between

1h30m and 2h. In this time, the adolescents could reach a level of 2.0 % BM of dehydration. The study

showed that a relevant part of adolescent sportsmen did not drink or rehydrate during and after training. In

younger participants, (CHI) the quantity of fluid intake necessary to maintain a suggested water balance

seemed to be maintained – parents’ and couches’ influence could be a reason for that. Additionally, sweat rate

in children is reduced and sweat efficiency increased if compared with adolescents or young adults (Inbar et

al., 2008). Coaches are important, since they determine the time for drinking and are role models for their

20

sportsmen. Motivation influence was observed also when analysing correlations with training place. ADO

who trained indoor reported a greater fluid intake normalized per time and body mass, and indoor coaches'

stimuli were greater than outdoor coaches’. However, a great part of athletes, in both group, reported that

usually coaches did not encourage hydration during exercise, neither provided information about the correct

hydration strategies. This was mainly reported by ADO, and could be a factor responsible for the inadequate

fluid replacement of this group. Methods to assess hydration status were not very common in these sportsmen,

and those who assessed urine colour were not provided with correct instrumentation and protocols. It is

important to raise the awareness of importance of hydration in coaches and sportsmen and teach them how to

monitor and improve their hydration status, especially if their physical activity induces great sweat losses.

CONCLUSION

Moderate levels of dehydration, usually about 2 % of body mass could be observed during prolonged physical

activity. Our results point to a self-reported inadequate fluid intake in adolescents during training. The

reported coaches' stimuli were also inadequate, although they are a very important. The importance of

adequate hydration should be thought to coaches and sportsmen.

Acknowledgments

This study was possible with the important cooperation with medical doctors, secretary and managers of

SALUS Trieste clinic and in particular with dr. Auro Gombacci, MD.

LITERATURE

Cheung, S. S. (2010). Fundamentals of temperature regulation. In S. S. Cheung, Advanced Exercise

Environmental Physiology (pp. 8–11). Champaign: Human Kinetics.

Edwards, A. M., Mann, M. E., Marfell-Jones, M. J., Rankin, D. M., Noakes, T. D., & Shillington, D. P.

(2007). Influence of moderate dehydration on soccer performance: physiological responses to 45 min of

outdoor match-play and the immediate subsequent performance of sport-specific and mental concentration

tests. British Journal of Sports Medicine, 41, 385–391.

Inbar, O., Morris, N., Epstein, Y., & Gass, G. (2008). Comparison of thermoregulatory responses to exercise in

dry heat among prepubertal boys, young adults and older males. Experimental Physiology, 89 (6), 691–700.

Maughan, R. J., Merson, S. J., Broad, N. P., & Shirrefs, S. M. (2004). Fluid and electrolyte intake and loss in

elite soccer players during training. International Journal of Sport Nutrition and Exercise Metabolism, 14 (3),

333–346.

Sawka, M. N., Young, A. J., Francesconi, R. P., Muza, S. R., & Pandolf, K. B. (1985). Thermoregulatory and

blood responses during exercise at graded hypohydration levels. Journal of Applied Physiology, 59, 1394–401.

21

RAZLIKE V HOJI PREDŠOLSKIH OTROK

DIFFERENT STAGES OF WALKING IN PRESCHOOL AGE

Alenka CEMIČ, Alenka GORENC

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija

IZVLEČEK

Z raziskavo, ki je temeljila na Delacatovi razvojni teoriji premikanja telesnih udov, smo želeli potrditi

postopnost razvoja hoje glede na smer gibanja ter ugotoviti, ali obstajajo razlike v stopnji osvojene hoje (po

ravnem in po stopnicah) med spoloma ter med izbranimi vrtci, in sicer ob upoštevanju enake starosti otrok.

Razvoj premikanja telesnih udov naj bi se pri hoji kazal skozi tri stopnje, in sicer s pristopanjem leve noge k

desni, nato enostransko in na koncu križno. Stopnjo razvoja hoje pa smo nato opazovali skozi tri zaporedno

zahtevnejše oblike hoje glede na smer premikanja po prostoru, in sicer najprej naprej, nato po stopnicah gor in

nazadnje po stopnicah navzdol. V vzorec je bilo vključenih 54 otrok, od tega 27 deklic in 27 dečkov. Zajeli

smo 25 otrok prvega starostnega obdobja, ki je vključeval otroke od prvega do nedopolnjenega tretjega leta

starosti ter 29 otrok drugega starostnega obdobja, starih od dopolnjenega tretjega leta starosti do vstopa v šolo.

Opazovali smo v petih naključno izbranih vrtcih v Sloveniji. Z analizo rezultatov smo potrdili postopnost

razvoja hoje glede na smer gibanja v prostoru. Ugotovili smo tudi, da se križna hoja po stopnicah navzgor in

navzdol pojavi v drugem starostnem obdobju ter, da v prvem starostnem obdobju večina otrok hodi križno

samo po ravnem. Raziskava je pokazala, da deklice prej osvojijo križno hodijo kot dečki. Pojavile pa so se

tudi razlike v hoji otrok glede na posamezni vrtec.

Ključne besede: predšolski otroci, razvoj, hoja, gibanje, vrtci

ABSTRACT

The research, based on Delacato developmental theory of physical movement of the limbs, was aiming to find

out the gradual development of walking to the direction of motion and determine the differences in the stages

of walking (on the flat and up the stairs) between the sexes and between selected kindergartens, namely at the

same age. We were researching the pattern showed thought the development of physical movement of the

limbs regarding walking in three different stages: the first being changing weight from the left to the right leg,

the second homolateral and the third cross-pattern walking. We looked through three consecutive demanding

forms of walking and observed the level of walking development. The sample included 54 children, 27 girls

and 27 boys. 25 children were taken from the first age group (aged between the first and up to the third year)

and 29 from the second age group (aged of the third year to the entry of primary school). By analyzing the

results, we confirmed the gradual development of walking to the direction of movement in space. We found

22

out that children do not use cross-pattern walking when walking upstairs and downstairs until they enter

second age group. In the first age group children walk in cross pattern only when walking on flat terrain. The

research showed us that girls master cross-pattern walking sooner than boys. We also noticed that there were

some differences between kindergartens.

Keywords: pre-schoolers, development, walking, movement, kindergartens

UVOD

Gibalni razvoj je najbolj izrazita oblika in funkcija psihofizičnega razvoja, ki se prične že v predporodni dobi

in se stalno izpopolnjuje. Še posebno je izrazit v prvih treh letih življenja. V tem času mora otrok iz

horizontalnega položaja preiti v vertikalnega. Iz lege na hrbtu in trebuhu mora preiti v stojo preko

samostojnega sedenja. Otrok namreč ne more shoditi, če prej najprej ne sedi in nato stoji. Ni pa nujno, da lazi

ali plazi preden shodi. Prvi korak je za otroka zelo pomemben, še pomembneje pa je, da ga osvoji samostojno.

Njegov gibalni ustroj (mišice, kite, vezi …) mora biti pripravljen na samostojno premikanje, zato je

nesmiselna uporaba t.i. hojc, ki otroku odvzamejo težo telesa in mu onemogočijo pridobivanja

ravnotežnostnih izkušenj. Od dne, ko se otrok prvič postavi na noge, pa vse do takrat, ko samostojno hodi, mu

morajo starši zagotoviti predvsem varnost in spodbudno okolje, v katerem lahko raziskuje. S pretirano željo

po osvojitvi hoje, starši lahko škodujejo otroku in ga predčasno postavljajo v pokončni položaj.

Čeprav je hoja, kot ena izmed naravnih oblik gibanja, filogenetsko pogojena, in je torej značilna za človeka

kot vrsto ter se bodo prej ali slej tudi pojavila, se njen razvoj razlikuje od posameznika do posameznika.

Razvoj filogenetskih gibanj je po Delcatovi teoriji povezan s stopnjami v premikanju telesnih udov. Stopenj se

ne da preskočiti, hitrost prehajanja med njimi pa je pri posameznikih lahko različna. Pojavljanje gibanj je

odvisno od zorenja organizma in se razvojno pojavljajo po naslednjem vrstnem redu: stabilnostna,

lokomotorna in manipulativna gibanja (Videmšek in Pišot, 2007).

Ljudje pogosto mislimo, da se otrok hitro in zlahka nauči hoditi, vendar je to dolgotrajen proces. Z njimi otrok

usvoji premikanje svojih telesnih udov, njihovo usklajeno delovanje pa je še dolgotrajen proces. Vsa

premikanja predstavljajo osnovo za kasnejše kompleksnejše gibalne spretnosti, kamor v zgodnjem otroštvu

uvršamo tudi hojo. Večina otrok shodi med 9. in 15. mesecem starosti, vendar je njihov razvoj odvisen od

okolja, lastnih aktivnosti in dednosti (Horvat in Magajna, 1989).

Načini lokomotornih gibanj, kot npr. kotaljenje, plazenje, plezanje, skok, hoja … se v gibalnem razvoju

posameznika ne pojavljajo v točno določenem vrstnem redu, saj nekateri otroci shodijo, ne da bi pred tem

kobacali ali hodili po vseh štirih. Prav gotovo pa morajo najprej usvojiti plazenje v najosnovnejši obliki, sed,

stojo in nato hojo. Ena najzgodnejših oblik premikanja je gotovo kotaljenje ali valjanje, ki zajema

obremenitev glave in mišičnih ramen. Tej sledi sedenje, iz katerega pogosto začne otrok odkrivati svet okrog

sebe s premikanjem ene noge naprej, medtem ko je druga noga zvita in mu pomaga obdržati ravnotežje. Pri

23

tem so vključene tudi roke, ki pokrivajo telo in mu obenem dajejo oporo za ravnotežje. Plazenje je naravna

oblika gibanja v razvoju proti hoji. Za plazenje je značilno, da se telo iztegne in trebuh sprva dotika podlage.

Glava in ramena so dvignjena in oprta, ker prenašajo težo. Osnova plazenja ni izmenično gibanje rok in

stopal, temveč rok in pokrčenih kolen (Papalia idr., 2003) .

Otrok skuša najprej stati ob opori, nato stoji močno razkoračeno, kolena in boki so rahlo upognjeni, zgornji

del trupa in glava pa sta nagnjena nekoliko naprej. Zelo pogosto se tudi ziblje naprej in nazaj. Vse to v želji po

ohranjanju ravnotežja. Ko usvoji sposobnost pokončne stoje, začne s prvimi koraki. Ti so negotovi, kratki,

usmerjeni naravnost, med stopali je velik razmik, stopa na celo stopalo in krili z rokami. Trudi se obdržati

pokončnost, zato si pomaga z rokami, dlani stiska v pest. Zanesljivost je celo večja, če drži v rokah igračo, saj

so pri tem mišice bolj napete in tako uspešneje obvladuje telesno težo v ravnotežju. Pri hoji se ravnotežje ne

ohranja le z rokami, ampak tudi tako, da na podlago postavi najprej prvo stopalo in šele potem dvigne drugo

(Horvat in Magajna, 1989, Kremžar in Petelin, 2000).

Hoja kot filogenetsko pogojeno gibanje ima pri svoji postavitvi v gibalnem razvoju točno določen vrstni red

pojavljanja glede na smer premikanja v prostoru in stranskost telesa oz. zaporedje premikanja telesnih udov.

Delacato (1960) trdi, da se je človek filogenetsko razvil po točno določenih vzorcih. Meni, da se ontogenetski

razvoj posameznika (od oploditve pa do smrti) na splošno ponovi v filogenetskem razvoju (po živalskem

deblu navzgor).

Razvoj hoje je opisal na naslednji način:

1. Gibanje trupa pri novorojenčku je primerljivo s plavalnimi gibanji rib. Za te gibe naj bi bili odgovorni

medularni deli možganov (podaljšana hrbtenjača).

2. Homolateralno (enostransko) plazenje (plazenje na način, da sta roka in noga pokrčeni na tisti strani,

kamor je obrnjena tudi glava, na drugi strani pa iztegnjeni) je primerljivo s plazenjem dvoživk. Za te

gibe naj bi bilo odgovorno možgansko deblo.

3. Križno kobacanje (gibanje s pokrčeno roko in iztegnjeno nogo na tisti strani, kamor je obrnjena glava,

in ravno obratno na drugi strani) je primerljivo z gibanjem plazilcev. Za te gibe naj bi bili odgovorni

mali možgani.

4. Okorna hoja (hoja brez križnega vzorca) je podobna gibanju primatov. Takšna hoja naj bi

predstavljala začetke funkcioniranja možganske skorje.

5. Križni vzorec hoje je kot izključna oblika človekovega gibanja in predstavlja zrelo delovanje

možganske skorje.

Za razvoj katerega koli gibanja so odgovorne gibalne sposobnosti. Človekov gibalni prostor (Pistotnik, 2003)

je omejen s šestimi gibalnimi in eno funkcionalno sposobnostjo. Te so sicer v predšolskem obdobju še

nepopolnoma diferencirane (Videmšek in Pišot, 2007), saj je otrokov razvoj izrazito celosten, a nekatere se že

24

lahko meri s posebnimi testnimi baterijami. Ob njihovem merjenju sodobni raziskovalci ugotavljajo razlike

med spoloma enako starih predšolskih otrok. V obdobju celotnega otroštva (Papalia, Olds in Feldman, 2003)

ugotavljajo, da so dečki nekoliko močnejši od deklic. Safino in Armstrong (1986; v Papalia, Olds in Feldman,

2003) dokazujeta, da so dečki tudi nekoliko hitrejši od deklic, in sicer pri nalogah, ki zahtevajo hitrost,

medtem ko so deklice pri nalogah, ki vključujejo ravnaje z majhnimi predmeti, hitrejše od dečkov. Prav tako

so deklice v obdobju celotnega otroštva nekoliko bolj gibljive od dečkov. Omerzova (2004) v svoji raziskavi

ugotavlja statistično značilne razlike med dečki in deklicami v testu teka na 300 m, in sicer v prid dečkom.

Kosinac (1999) na vzorcu 60 deklic in 60 dečkov, starih pet let, ugotovil statistično značilne razlike med

spoloma v večini testov gibalnih sposobnosti. Dečki so dosegali boljše rezultate v testih teka na eno minuto,

eksplozivni moči, hitrosti, preciznosti in koordinaciji. Deklice pa so bile boljše v testih ravnotežja in

gibljivosti. Tudi Bala (2006) v svoji raziskavi ugotavlja razlike med dečki in deklicami. Ugotavlja, da imajo

dečki boljšo koordinacijo in so hitrejši kot deklice, medtem ko so deklice boljše v gibljivosti in ravnotežju.

Menimo, da je za razvoj hoje ključna gibalna sposobnost ravnotežje. Tudi Pišot in Videmškova (2004) trdita,

da je ravnotežje sito za razvoj katerega koli gibanja. Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič (2010) so v

raziskavi predšolskih otrok, starih od 3 do 6 let, potrdili, da specifičnost predšolskega otroka, ki se sočasno

razvija na vseh področjih in se oblikuje skozi okolje, dednost in lastno aktivnost, zahteva celovito obravnavo

in upoštevanje prepletenosti in soodvisnosti vplivov različnih dejavnikov. Za zagotavljanje ustrezne

gibalne/športne dejavnosti predšolskih otrok menijo, da je zato nujno potrebno zagotoviti primerne materialne,

kadrovske, vsebinske in organizacijske pogoje. Ugotavljajo, da so otroci, ki imajo boljše materialne,

kadrovske, vsebinske in organizacijske pogoje, pogosteje gibalno/športno dejavni. Iz tega izpeljujemo logično

dejstvo, da imajo torej ti otroci tudi bolje razvite gibalne sposobnosti, saj se le te razvijajo skozi pogostejše

gibanje.

Na podlagi Delcatovih teorij o razvojno pogojenem premikanju telesnih udov, smo želeli potrditi teorijo, da se

filogenetski razvoj ponovi v ontogenetskem. S postavitvijo treh razvojno pogojenih smeri gibanja hoje

(najprej naprej, nato po stopnicah navzgor in nazadnje navzdol) smo želeli analizirati postopnost in razvojno

pogojenost hoje po vnaprejšnjem vzorcu. Glede na sodobne raziskave, kjer ugotavljajo, da so deklice boljše v

testih ravnotežja in dejstvo, da je ravnotežje ena izmed najpomembnejših gibalnih sposobnosti za razvoj hoje,

smo želeli ugotoviti, če obstajajo razlike v hoji med dečki in deklicami. Na podlagi raziskav, da naj bi bilo

okolje pomembno pri razvoju gibalnih sposobnosti, te pa odločilne za hitrost prehajanja med stopnjami

razvoja hoje, smo želeli ugotoviti razlike enako starih otrok glede na okolje (vrtec) iz katerega izhajajo.

METODA

Vzorec merjencev

V vzorec je bilo vključenih 54 otrok, od tega 27 deklic in 27 dečkov. Zajeli smo 25 otrok prvega starostnega

obdobja, ki je vključeval otroke od prvega do nedopolnjenega tretjega leta starosti ter 29 otrok drugega

25

starostnega obdobja, starih od dopolnjenega tretjega leta starosti do vstopa v šolo. Opazovali smo v petih

naključno izbranih vrtcih v Sloveniji.

Vzorec spremenljivk

Pripravili smo opazovalno lestvico, ki je temeljila na Delacatovi teoriji premikanja telesnih udov. Z

ocenjevalno lestvico smo opazovali, ali otrok v hoji pristopa z eno nogo k drugi (0 t), ali hodi enostransko na

način istočasnega premikanja leve noge in roke (1 t) oz. ali hodi križno na način istočasnega premikanja leve

noge in desne roke (2 t).

Opazovali smo kvaliteto hoje glede na razvojno pogojene smeri gibanja, in sicer hojo po ravnem, hojo po

stopnicah navzgor in hojo po stopnicah navzdol. Pri tem smo kvaliteto hoje opazovali glede zgoraj

predstavljeno razvojno pogojeno premikanje telesnih udov. Višina stopnic je bila standardna za potrebe vrtca,

otroci se med vzpenjanjem in spuščanjem niso smeli držati za ograjo. Dolžno telesnih udov smo v tej

raziskavi zanemarili.

Metoda obdelave podatkov

Podatkov smo obdelali s statistični paket SPSS (Statistical Package for The Social Sciences). Uporabili smo

podprogram FREQUENCIES za izračun frekvence posameznih odgovorov, za izračun opisne statistike smo

uporabili podprogram DESCRIPTIVES, za testiranje hipotez pa podprogram CROSSTABS in neparametrični

test RM. Statistično značilnost smo preverjali na ravni 5-odstotnega tveganja (p 0,05).

REZULTATI IN RAZPRAVA

Rezultati bodo predstavljeni v obliki slik, ki bodo interpretirane.

Pri primerjavi rezultatov glede na starost smo ugotovili, da se pri enoletnikih še ne pojavi križna hoja. Večina

enoletnikov hodi s pristopanjem tako po ravnem kot po stopnicah. Pri hoji po stopnicah navzgor in navzdol so

vsi opazovani otroci hodili s pristopanjem. Pri dvoletnikih se je križna hoja pojavila le pri hoji po ravnem. Ko

pa so hodili po stopnicah navzgor ali navzdol, so hodili bodisi enostransko bodisi s pristopanjem. Največ

pristopanja (85 %) je bilo pri hoji po stopnicah navzdol. Pri opazovanju triletnikov v hoji po ravnem smo

ugotovili, da večina otrok (90 %) že hodi križno, medtem ko se ta odstotek pri hoji po stopnicah navzgor

prepolovi (45 %). Noben triletni otrok pa po stopnicah navzgor ne hodi s pristopanjem. Pri hoji po stopnicah

navzdol pa več kot polovica triletnih otrok našega vzorca hodi s pristopanjem. Iz tega sklepamo, da triletniki

še nimajo popolnoma usvojene križne hoje. Pri štiriletnikih so vsi otroci našega vzorca po ravnem hodili

križno. 30 % teh otrok pa pri hoji po stopnicah navzdol še vedno hodi s pristopanjem. V večini otroci po

stopnicah navzgor in navzdol hodijo križno od petega leta naprej. Vsi šestletniki našega vzorca so hodili tako

po ravnem kot po stopnicah navzgor in navzdol križno. Iz tega lahko predpostavljamo, da otrok najprej hodi s

pristopanjem po ravnem, nato se začne hoja po stopnicah navzgor in nazadnje navzdol.

26

Slika 1: Primerjava rezultatov glede na starost otrok.

Pri primerjavi rezultatov glede na starostno obdobje (slika 2) smo ugotovili, da je več križne hoje v drugem

starostnem obdobju. V prvem starostnem obdobju opazimo, da otroci našega vzorca hodijo križno le po

ravnem, medtem ko pri hoji navzgor ali navzdol hodijo enostransko ali s pristopanjem. Pri hoji po stopnicah

navzdol skoraj vsi hodijo s pristopanjem.

Slika 2: Primerjava rezultatov glede na starostno obdobje.

Primerjava rezultatov glede na starost otrok

0

20

40

60

80

100

od

sto

tki

Enoletniki 57 43 0 100 0 0 100 0 0

Dvoletniki 14 42 44 72 28 0 85 15 0

Triletniki 0 10 90 0 55 45 54 28 18

Štiriletniki 0 0 100 0 40 60 40 30 40

Petletniki 0 0 100 0 14 86 7 20 73

Šestletniki 0 0 100 0 0 100 0 0 100

Pristopanje Enostransko Križno Pristopanje Enostransko Križno Pristopanje Enostransko Križno

Hoja po ravnem Hoja po stopnicah navzgor Hoja po stopnicah navzdol

Primerjava rezultatov glede na starostno obdobje

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

od

sto

tki

Prvo starostno obdobje 20 28 52 48 32 20 76 16 8

Drugo starostno obdobje 0 0 100 10 20 80 12 22 64

Pristopanje EnostranskoKrižno Pristopanje EnostranskoKrižno Pristopanje EnostranskoKrižno

Hoja po ravnem Hoja po stopnicah navzgor Hoja po stopnicah navzdol

27

Slika 3: Primerjava rezultatov glede na spol.

Pri primerjavi rezultatov glede na spol (Slika 3) nismo ugotovili bistvenih razlik. Pri hoji po ravnem se križno

giblje 7 % več deklic kot dečkov, enako tudi pri hoji navzgor, pri hoji navzdol pa kar 22 % več deklic kot

dečkov hodi križno. Razlika med spoloma kaže, da deklice, po naši raziskavi, hitreje osvojijo križno hojo kot

dečki, kar je še najbolj opazno pri hoji po stopnicah navzdol.

Pri primerjavi rezultatov glede na štiri izbrane vrtce, kjer smo upoštevali samo otroke med tretjim in četrtim

letom starosti, smo ugotovili, da so v treh vrtcih (2, 3 in 4), vsi otroci hodili križno po ravnem, medtem ko je

bil v enem vrtcu (1) opažen otrok, ki je po ravnem hodil enostransko. Pri hoji navzgor in navzdol pa so se

pojavile pomembnejše razlike med vrtci. V drugem opazovanem vrtcu (2) je večina otrok po stopnicah

navzgor hodila križno, v tretjem (3) je križno hodila polovica otrok, v prvem in četrtem pa so v večini hodili

otroci enostransko. Po stopnicah navzdol so v drugem vrtcu (2) v večini otroci hodili enostransko, v tretjem

(3) je polovica otrok hodila križno in polovica enostransko, medtem ko so v vrtcu prvem in četrtem v večini

hodili s pristopanjem ene noge k nogi. Iz tega lahko izpeljemo, da so v drugem in tretjem opazovanem vrtcu

otroci dosegli višjo stopnji razvoja hoje, v primerjavi s prvim in četrtim vrtcem. Na podlagi analize naših

rezultatov ter raziskave Zajec, Videmšek, Štihec in Šimunič (2010), kjer so ugotovili, da so materialni,

kadrovski, vsebinski in organizacijski dejavniki pomembni za pogostost vključevanja otrok v gibalne/športne

aktivnosti in dejstvo, da se z njimi razvijejo gibalne sposobnosti, ki so pomembne za razvoj hoje,

predvidevamo, da je kvaliteta hoje pogojena s spodbudnim okoljem, večjo ponudbo gibalnih dejavnosti s

strani staršev in vzgojiteljev, verjetno tudi večjo aktivnostjo odraslih in otrok.

Primerjava rezultatov glede na spol

0

20

40

60

80

100

od

sto

tki

Dečki 15 10 75 28 22 50 44 28 28

Deklice 4 14 82 15 28 57 40 10 50

Pristopanje Enostransko Križno Pristopanje Enostransko Križno Pristopanje Enostransko Križno

Hoja po ravnem Hoja po stopnicah navzgor Hoja po stopnicah navzdol

28

Predpostavljali smo, da se pri predšolskem otroku najprej razvije hoja po ravnem, nato hoja po stopnicah

navzgor in nazadnje hoja po stopnicah navzdol ter da je razvoj hoje postopen proces, kjer otrok ne more

preskočiti nobene faze razvoja.

Z raziskavo smo ugotovili, da se hoja razvija postopoma, da otrok pride skozi vse faze razvoja. Potrdili smo

Delcatovo teorijo ponovitve filogeneze v ontogenezi, in sicer z vidika stranskosti gibanja. Naš zastavljen

kriterij je bil postavljen pravilno. Vsaka naloga je bila razvojno gledano zahtevnejša, kar se je dobro opazilo

pri gibalnih rešitvah. Otroci so se pri zaključenih nalogah spustili na nižjo stopnjo.

Na relativno majhnem vzorcu smo dokazali, da se križna hoja po ravnem začne pri drugem letu starosti, križna

hoja navzgor in navzdol se glede na našo raziskavo osvoji pri petih letih. Prej pa se pojavijo razlike v hoji tudi

pri enaki starosti. Npr. nekateri petletniki po ravnem, navzgor in navzdol hodijo križno, medtem ko nekateri še

vedno hodijo enostransko oz. celo s pristopanjem noge k nogi. Starost torej ni nujno pogojena z osvojitvijo

naslednje stopnje, mejniki so verjetno bolj posledica spodbudnega oz revnega okolja, kot pa starosti.

ZAKLJUČEK

Hoja je najbolj običajen način premikanja po prostoru in je za otroka zelo pomembna, saj z njo začne

spoznavati svet v novi (pokončni) dimenziji. Z raziskavo smo ugotavljali razlike v hoji predšolskih otrok ter

ugotovili, da se hoja razlikuje v kvaliteti premikanja udov glede na razvojno pogojeno smer gibanja po

prostoru. Mejniki razvoja niso odvisni izključno od starosti otrok. Ugotavljali smo razlike v hoji tudi glede na

vrtce, starostno skupino in spol.

Potrdili smo Delacatovo teorijo, ki pravi, da se filogeneza ponovi v ontogenezi. Na podlagi tega smo postavili

kriterije razvoja hoje glede na smer gibanja, in sicer: otrok naprej hodi po ravnem, nato po stopnicah navzgor

in na koncu po stopnicah navzdol. Razvojno se hoja po stopnicah navzdol pojavi najkasneje. Naprej hodi po

ravnem s pristopanjem leve noge k desni, potem enostransko in nazadnje križno. Križna hoja se nazadnje

razvije po stopnicah navzdol. Ugotovili smo, da se med vrtci pojavijo razlike. Te so po našem mnenju odvisne

tako od števila in kakovosti ponujenih gibalnih aktivnosti v vrtcu kot tudi od okolja, ki je otroku ponujeno.

Za razvoj otrokove hoje je zelo pomembno, da mu nudimo spodbudno okolje in možnost, da prve korake

naredi sam. Poudarjamo, da otroku, z držanjem za roke med učenjem hoje, odvzamemo možnost samostojne

kontrole lastnega telesa, s čimer zaviramo otrokovo prilagodljivost, vztrajnost in zaupanje v samega sebe.

Namesto, da otroka držimo za roke, mu moramo pripraviti okolje, ki mu bo v pomoč pri prvih korakih. Otrok

bo tako bolj samostojen in bo lažje obvladal svoje telo.

Tako vzgojitelji kot starši smo odgovorni za zdrav otrokov razvoj. S spodbujanjem k gibalnim aktivnostim

omogočamo otroku primerno razvito telesno strukturo, ki je zelo pomembna pri razvoju hoje.

29

LITERATURA

Bala, G. (2006). Fizička aktivnost devojčica i dečaka predšolskog uzrasta. Novi sad: Fakultet fizičke kulture,

Novi sad.

Doman R.J., Spitz E. B., Zucman E., Delacato C. H. in Doman G. (1960). Children with severe brain injuries:

Neurologic organization in terms of mobility. Jama 174, 257.

Horvat, L., Magajna, L. (1989). Razvojna psihologija. Ljubljana: DZS.

Kremžar, B., Petelin, M. (2001). Otrokovo gibalno vedenje. Ljubljana: Društvo za motopedagogiko in

psihomotoriko.

Omerza, K. (2004). Ugotavljanje razlik v tekih med dečki in deklicami, starimi pet in pol let. Diplomsko delo,

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Papalia, D. E., Olds, S. W., in Feldman, R. D. (2003). Psychology: Adolescent and Adult Development. New

York, NY: McGraw Hill-Primis.

Pišot, R. in Videmšek, M. (2004). Smučanje je igra. Ljubljana: Združenje učiteljev in trenerjev smučanja

Slovenije.

Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport: Inštitut za šport.

Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J. in Šimunič, B. (2010). Odvisnost organiziranih športnih dejavnosti od

materialnih, vsebinskih, organizacijskih in kadrovskih vidikov za izvajanje gibanja v vrtcu. V: Pišot idr. (ur.).

Otrok med vplivi sodobnega življenjskega sloga – gibalne sposobnosti, telesne značilnosti in zdravstveni

status slovenskih otrok. Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Koper: Annales.

30

RAZLIKE V PRILAGAJANJU NA VODO MED DEČKI IN DEKLICAMI

DIFFERENCES IN ADAPTATION TO THE WATER BETEWEEN BOYS AND GIRLS

Alenka CEMIČ, Urša MARC

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija

IZVLEČEK

V predšolskem obdobju se gibalne sposobnosti med seboj močno prepletajo, vendar se že kažejo tendence k

izoblikovanju posamezne. S prilagojenimi testi se jih tako že lahko meri in ugotavlja razlike med dečki in

deklicami. Videmšek in Pišot (2007) navajata, da so slovenski raziskovali že od leta 1981 pa vse do danes

raziskovali latentno strukturo in razvojne značilnosti motoričnih sposobnosti mlajših otrok. Raziskave so

izpostavile, da dečki dosegajo boljše rezultate v testih koordinacije, moči, hitrosti in preciznosti, medtem ko

so deklice boljše v testih gibljivosti in ravnotežja. Menimo, da je pri prilagajanju na vodo najpomembnejša

gibalna sposobnost ravnotežje, saj na telo delujejo popolnoma drugačne sile kot na kopnem in je za ohranjanje

položaja telesa potrebno izvajati drugačne prilagoditve kot na kopnem. V naši raziskavi smo ob tej

predpostavki želeli ugotavljali, če so deklice v prilagajanju na vodo boljše od dečkov ter ali je zaradi specifike

vodnega okolja bolj kot motorična sposobnost pomembna psihološka podlaga otrokovega razvoja. Rezultate

smo pridobili s pomočjo dveh ocenjevalnih lestvic. S prvo smo ocenjevali strah pred vodo, z drugo pa stopnjo

prilagojenosti na vodo. V vzorec smo zajeli 18 dečkov in 12 deklic, ki so obiskovali tečaj plavanja. Otroke

smo testirali pred začetkom in po koncu osem mesečnega tečaja plavanja. Podatke smo obdelali s statističnim

paketom SPSS, kjer smo uporabili osnovne statistične parametre. Na osnovi podatkov smo prišli do

ugotovitve, da v našem, relativno majhnem vzorcu med dečki in deklicami prihaja do razlik, tako v

prilagajanju na vodo, kot tudi pri strahu pred vodo. Dečki so višje ocene dosegli pri stopnjah prilagajanja na

vodo, deklice pa hitreje odpravljajo strah pred vodo.

Ključne besede: prilagajanje na vodo, spol, zgodnje otroštvo, strah pred vodo

ABSTRACT

We obtained the results with using the grading scale, where we estimated the fear of water, and the degree of

adaptation to water. In the sample we captured 18 boys and 12 girls who attended the elementary school

course swimming. Children were tested before and after the eight-month course swimming. The data were

processed with the statistical package SPSS, using basic statistical parameters. Based on data obtained from

the grading scale we come to the conclusion that between boys and girls are differences in adapting to the

31

water and as well as dealing with fear of water. Boys achieve higher grades in their adaptability to water, girls

were slightly better in reducing fear of water. The results have shown us that the differences are not

statistically significant.

Keywords: adaptating to the water, gender, early childhood, fear of water

UVOD

»Če je v gibalnem smislu hoja osnovni način gibanja na kopnem, potem je plavanje osnovni način gibanja v

vodi. Plavanje predstavlja človekovo obvladovanje vode z lastnimi silami, ki mu omogočajo varno gibanje v

želeni smeri na vodni gladini ali pod njo« (Kapus idr., 2002). Za mehansko obvladovanje sil vode, ki delujejo

drugače od sil na kopnem, je verjetno najbolj odgovorno ravnotežje. Zaradi specifike vode pa so, poleg

mehanskega obvladovanja sil, pomembne tudi psihološke podlage v razvoju otroka. V raziskavi ugotavljamo

vpliv obojega na hitrost prilagajanja na vodo ter razlike med spoloma.

Predmet in problem

»Znanje je kulturna vrednota vsakega posameznika in celotnega naroda, zato moramo poiskati vse možnosti,

da vključimo čim širši krog ljudi, predvsem otroke, v proces učenja plavanja. Ko želimo otroka naučiti

plavati, pri tem ne mislimo samo na varnost v vodi, temveč na precej več. Otroku namreč želimo odpreti nov

svet igre, veselja, zdravja in možnosti odkrivanja še neznanih skrivnosti običajno ljudem tako vabljivega

(pod)vodnega sveta« (Praznik in Črešnar, 2001). Strokovnjaki svetujejo, naj se plavalno opismenjevanje začne

že z novorojenčki. Za gibanje v vodi sta namreč pomembna tako gibalna kot psiho-socialna podlaga v razvoju.

Ravno strah pred vodo je tista psihološka komponenta, ki pogosto zavira napredovanje v prilagajanju.

Rajtmajer (1992) trdi, da je strah pred vodo socializirana, naučena oblika čustva in se pojavi skladno z

razvojem otroka. Meni, da ni podedovana ter da strah lahko spodbujajo starši in učitelji s tem, da ga

uporabljajo kot varovalo otroka pred nevarnostmi. Če v bližini vode npr. svarijo otroke pred padci v vodo,

pred utopitvijo itd. se ne zavedajo, da s tem postaja ta varovalna oblika strahu kasneje, ko naj bi se otrok učil

plavati, močna zavora. Otrok se po mnenju Rajtmajerja (1992) v tem primeru začenja zavestno izogibati

vodne površine, kar mu onemogoča, da bi si pridobival nove pozitivne izkušnje o vodi in njenih lastnostih, ki

odločilno vplivajo na gibalno komponento razvoja, še posebej na pridobivanje in razvijanje ravnotežja, kot

bistvene gibalne sposobnosti, ki predstavlja sito v vsakršnem premikanju.

Za različne oblike gibanja oz. za upravljanje organizma skrbijo možgani, ki so v predšolskem obdobju izredno

plastični in je zato smiselno otroku ponuditi čim bolj spodbudno okolje, kjer bo razvijal svoje gibalne

kompetence. Te se nato ugotavljajo z različnimi testi in se združujejo v latenten prostor t.i. motoričnih oz.

gibalnih sposobnosti. Za osvajanje novih znanj pa sodobni raziskovalci ugotavljajo razlike med spoloma

enako starih otrok. V obdobju celotnega otroštva (Safarino in Armstrong, 1986) ugotavljata, da so dečki

nekoliko močnejši od deklic. Dokazujeta, da so dečki tudi nekoliko hitrejši od deklic, in sicer pri nalogah, ki

32

zahtevajo hitrost, medtem ko so deklice pri nalogah, ki vključujejo ravnaje z majhnimi predmeti, hitrejše od

dečkov. Prav tako so deklice v obdobju celotnega otroštva nekoliko bolj gibljive od dečkov.

Omerzova (2004) je v svoji raziskavi prišla do ugotovitve, da je statistično značilna razlika med dečki in

deklicami predšolskega obdobja v testu teka na 300 m. Dečki so dosegali boljše rezultate kot deklice. Razlogi

za to so lahko različni, nedvomno pa jih lahko iščemo v različnih dejavnostih in igri dečkov in deklic, ki imajo

za posledico različne funkcionalne sposobnosti.

Kosinac (1999) je na vzorcu 60 deklic in 60 dečkov, starih pet let, ugotovil statistično značilne razlike med

spoloma v večini testov gibalnih sposobnosti. Dečki so dosegali boljše rezultate v testih enominutnega teka, v

eksplozivni moči, hitrosti, preciznosti in koordinaciji. Deklice pa so bile boljše v testih ravnotežja in

gibljivosti.

Glede na številne raziskave, kjer ugotavljajo, da so dečki boljši od deklic v moči, hitrosti, preciznosti in

koordinaciji, deklice pa predvsem v ravnotežju ter glede na dejstvo, da se z dobro razvitimi gibalnimi

sposobnostmi hitreje in lažje prilagodimo na vodo, smo želeli ugotoviti, če so razlike med spoloma tudi v

prilagajanju na vodo ter ugotoviti vpliv strahu otrok.

Cilj raziskave bil ugotoviti, ali obstajajo razlike v hitrosti prilagajanja na vodo med dečki in deklicami in

ugotoviti vpliv strahu pri prilagajanju na vodo.

Hipoteze

H 1: Po opravljenem tečaju plavanja ne bo razlik v stopnji prilagojenosti na vodo med dečki in deklicami.

H 2: Razlike med začetnimi in končnimi ocenami strahu pred vodo so pri deklicah večje, kot pri dečkih.

H 3: Deklice so po tečaju plavanja bolj plovne kot dečki.

METODA

Vzorec merjencev

Vzorec otrok je obsegal 30 otrok v starosti od 3 do 6 let, in sicer 18 (60 %) dečkov in 12 (40 %) deklic.

Otroci so obiskovali tečaj plavanja v OŠ Savsko naselje.

Vzorec spremenljivk

Vzorec spremenljivk predstavlja ocenjevalni list, ki je bil sestavljen iz dveh delov. V prvem delu smo

ocenjevali strah pred vodo, v drugem pa prilagojenost nanjo. Prilagojenost na vodo smo ocenjevali s pomočjo

ocenjevalnega lista, ki je bil skonstruiran za potrebe ugotavljanja napredka plavalnih sposobnosti otrok na

plavalnih tečajih društva ABC šport (Škrl idr. učitelji/-ce plavanja, zaposleni pri društvu ABC šport).

Ocenjevalni list je bil razdeljen na potop glave, gledanje pod vodo, dihanje, plovnost in drsenje. Pri posamezni

prilagoditvi je otrok lahko dosegel od minimalno 1 do maksimalno 9 točk (Marc, 2011). Za ugotavljanje

strahu pred vodo pa smo uporabili prilagojeno Beckovo ocenjevalno lestvico anksioznosti (Beck Anxiety

Inventory).

33

Metoda obdelave podatkov

Podatke smo obdelali s statističnim paketom SPSS (Statistical Package for The Social Sciences). Uporabili

smo podprogram FREQUENCIES za izračun frekvence posameznih odgovorov, za izračun opisne statistike

smo uporabili podprogram DESCRIPTIVES, za ugotavljanje povezanosti med ordinalnih in nominalnih

vrednosti pa podprogram CROSSTABS. Na številskih spremenljivka smo za ugotavljanje statističnih razlik

med skupinama uporabili t-test. Statistično značilnost smo preverjali na ravni 5-odstotnega tveganja (p 0,05).

REZULTATI IN RAZPRAVA

Analiza rezultatov naše raziskave je pokazala, da so vsi otroci po opravljenem tečaju plavanja bolje

prilagojeni na vodo kot pred njim. Boljše ocene so dosegli pri potopu glave, gledanju pod vodo, dihanju,

plovnosti in drsenju. Menimo, da so otroci s tem izboljšali gibalne vzorce in s tem tudi gibalne sposobnosti.

Izboljšanje gibalnih vzorcev in sposobnosti ugotavlja po enako dolgem tečaju teka tudi Uršičeva (2001).

Razlik v stopnji prilagojenosti na vodo med dečki in deklicami po opravljenem tečaju ni bilo, s čimer smo

potrdili prvo hipotezo (Tabela1).

Drugo hipotezo, ki trdi, da so razlike med začetnimi in končnimi ocenami strahu pred vodo pri deklicah večje,

kot pri dečkih, smo preverili s primerjavo srednjih vrednosti ocen strahu pred in po tečaju. Ugotovili smo, da

so imeli dečki pred začetkom tečaja plavanja manj strahu pred vodo kot deklice. Po koncu tečaja plavanja pa

sta imela oba spola izenačene ocene, kar pomeni, da so preko celotnega tečaja plavanja, več strahu pred vodo

odpravile deklice (Tabela 2).

Tabela 1: Testiranje razlik v prilagajanju na vodo med dečki in deklicami po opravljenem tečaju plavanja

Stopnje

prilagajanja na

vodo

(po tečaju)

Spol Srednja

vrednost

Standardni

odklon

Vrednost

T-testa

Stopnja

prostosti

Statistična

značilnost

Potop glave dečki 8,67 0,84

1,62 28,00 0,12 deklice 8,00 1,41

Gledanje pod

vodo

dečki 2,56 0,62 1,13 28,00 0,27

deklice 2,25 0,87

Dihanje dečki 4,33 0,97

1,19 28,00 0,25 deklice 3,83 1,34

Plovnost dečki 2,22 0,55

0,57 28,00 0,57 deklice 2,08 0,79

Drsenje dečki 3,44 0,78

1,11 28,00 0,28 deklice 3,08 1,00

34

Nadaljnja analiza je pokazala, da so bile razlike v prilagojenosti na vodo med dečki in deklicami na začetku

tečaja statistično pomembne na koncu pa ne, razlike med spoloma v strahu pred vodo pa so bile statistično

značilne tako pred kot tudi po tečaju.

Tabela 2: Prikaz razlik v strahu pred vodo pred in po tečaju plavanja med dečki in deklicami

Tretje hipoteze, ki je temeljila na teorijah plovnosti, kot posledici sestave telesa, in sicer da so deklice

plovnejše od dečkov, nismo potrdili (Tabela 3). Videmškova in Pišot (2007) sicer pravita, da je v zgodnjem

otroštvu delež mišičevja enakomeren in predstavlja približno 25 odstotkov celotne telesne mase. Dečki imajo

malo več mišične in kostne mase kot deklice, te pa imajo malo večji delež telesnega mišičevja kot dečki. Iz

tega smo sklepali, da bi bile lahko zato deklice plovnejše od dečkov. Ugotovili pa nismo značilnih razlik med

dečki in deklicami v plovnosti. Sklepamo, da razlike v plovnosti niso posledica le sestave telesa, ampak tudi

strahu pred vodo. Večji pomen, kot sestavi telesa pri raziskovanju plovnosti, je verjetno smiselno pripisati

strahu pred vodo, ki je bil v našem primeru pri deklicah večji kot pri dečkih.

Tabela 3: Prikaz razlik med dečki in deklicami v plovnosti po tečaju plavanja

Nadaljnji rezultati analize so nam pokazali še, da so dečki po opravljenem tečaju plavanja v drsenju na vodi

nekoliko boljši od deklic, vendar razlike niso statistično pomembne. Razloge za to smemo iskati v prejšnji

hipotezi, kjer smo prišli do ugotovitve, da so dečki v plovnosti nekoliko boljši kot deklice. Dobra plovnost pa

je predpogoj za drsenje na vodi. Ker smo tudi pri tej hipotezi prišli do ugotovitve, da med spoloma ni

statistično značilnih razlik, smo hipotezo zavrnili.

ZAKLJUČEK

S pomočjo raziskave smo želeli ugotoviti ali med dečki in deklicami prihaja do razlik pri prilagajanju na vodo.

Raziskava nam je pokazala, da po opravljenem osem mesečnem tečaju plavanja ni prišlo do pomembnih razlik

Spol Ocena strahu

pred vodo

Srednja

vrednost

Standardni

odklon

Razlika v

srednjih

vrednostih

Dečki Pred tečajem 3,39 1,20

1,50 Po tečaju 4,89 0,32

Deklice Pred tečajem 2,42 1,31

2,16 Po tečaju 4,58 0,52

Stopnje

prilagajanja na

plovnost

Spol Srednja

vrednost

Standardni

odklon

Vrednost

T-testa

Stopnja

prostosti

Statistična

značilnost

Po tečaju dečki 2,22 0,55 0,569 28 0,574

deklice 2,08 0,79

35

v stopnji prilagojenosti na vodo med dečki in deklicami. Ugotovili smo tudi, da imajo dečki na začetku manj

strahu pred vodo kot deklice in da po koncu tečaja plavanja teh razlik ni več zaznati. Prišli smo tudi do

ugotovitve, da so po tečaju plavanja dečki nekoliko bolj plovni, ter so boljši v drsenju na vodi kot deklice. Na

splošno so dečki dosegali višje ocene kot deklice v stopnjah prilagajanja na vodo, deklice pa so bile nekoliko

boljše v premagovanju strahu pred vodo. Razlike med dečki in deklicami, ki smo jih želeli utemeljiti na

podlagi boljšega ravnotežja in jih pripisati v prid deklicam s to raziskavo nismo uspeli potrditi.

Menimo, da je za prilagajanje na vodo bolj kot razvoj ravnotežja, potrebno veliko pozornosti nameniti

odpravljanju strahu pred vodo. Vsekakor pa ni zanemarljivo razvijati vseh gibalnih sposobnosti in ustvarjati

pozitivnega horizontalnega transferja v smislu povezovanja različnih gibalnih vzorcev. Na to pa v največji

meri vpliva pedagog, saj lahko s primernim pristopom in metodami pri otroku popolnoma odpravi strah in

otroku tako omogoči, da se v vodi sproščeno giblje. Hkrati pa skrbi tudi za ostale aktivnosti, ki spodbujajo

razvoj gibalnih sposobnosti in imajo pozitiven horizontalni transfer.

Iz analize rezultatov sklepamo še, da bi bilo nesmiselno delati po spolu ločene gibalne dejavnosti za

predšolske otroke v smislu razvoja različnih gibalnih sposobnosti. Tudi Kurikulum za vrtce (1999) poudarja,

da je treba dečke in deklice enako spodbujati, da se vključujejo in preizkušajo v različnih zvrsteh gibalnih

dejavnosti ter da razvijejo vse motorične sposobnosti. Enako trdi tudi Bala (2006), ki pravi, da je fizična

aktivnost potrebna za vse otroke ne glede na spol, in dodaja, da morajo straši in vzgojitelji deklice celo bolj

spodbujati za sodelovanje v fizični aktivnosti, in sicer predvsem v tistih, ki od njih zahtevajo večjo

intenzivnost gibanja.

LITERATURA

Bala, G. (2006). Fizička aktivnost devojčica i dečaka predšolskog uzrasta. Novi sad: Fakultet fizičke kulture.

Kapus, V., Štrubmelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber Pincolic, D., Vute, R. idr. (2002). Plavanje, učenje.

Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Kosinac, Z. (1999). Morfološko – motorički i funkcionalni razvoj djece predškolske dobi. Split: Sveučilište u

Splitu.

Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.

Omerza, K (2004). Ugotavljanje razlik v tekih med dečki in deklicami, starimi pet in pol let. Diplomsko delo,

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Praznik, K. in Črešnar, M. (2001). Plavanje: osnove učenja plavanja. Velenje: Plavalni klub Velenje.

Rajtmajer, D. (1992). Otrok plava. Maribor: Pedagoška fakulteta.

Uršič, M. (2001). Ugotavljanje razlik v nekaterih motoričnih sposobnostih med pet in pol letnimi dečki in

deklicami. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

36

LONGITUDINALNA ANALIZA SKLADNOSTI PLAZENJA ŠTIRI DO ŠEST LET STARIH

OTROK

COHERENT CRAWLING OF CHILDREN IN KINDERGARTEN AND EARLY SCHOOL PERIOD

Urška ČEKLIĆ

Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta & Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke

raziskave, Slovenija

IZVLEČEK

V prispevku predstavljamo rezultate longitudinalne raziskave, v kateri smo proučevali skladnost

elementarnega gibalnega vzorca - plazenja štiri do šest let starih otrok. Vzorec merjencev je zajemal 107 otrok

(52 dečkov, 55 deklic), ki so obiskovali Obalne vrtce, kasneje so se vključili v osnovne šole istega okoliša.

Skladnost plazenja smo definirali s spremenljivkami, ki določajo položaj telesa v prostoru ter učinkovistost

gibanja. Analizirali smo ponovljivost ocenjevanja plazenja (intraklasna korelacija - ICC), ki je bila visoko

ponovljiva (ICC = 0,945; p < 0,001). Razlike v skladnosti pri starosti štiri in šest let (p < 0,001) ter med pet in

šest let (p < 0,05) so statistično značilne, medtem, ko te razlike niso statistično značilne med letoma štiri in pet

(p > 0,05). S pojasnjevanjem uspešnosti plazenja s spremenljivkama skaldnosti in hitrosti plazenja, so rezultati

pokazali, da ni statistično značilne povezanosti pri starosti štiri in šest let (p > 0,05). Pri starosti pet let, se je

odvisnost hitrosti in skladnosti plazenja pokazala za statistično značilno (p < 0,001). Razlik med spoloma v

skaldnosti plazenja v obdobju treh let nismo zasledili (p > 0,05).

Ključne besede: otrok, napredek v skladnem vzorcu plazenja, gibalni razvoj otroka

ABSTRACT

This paper presents the results of a longitudinally study in which we observe the incidence of coherent pattern

of crawling on the sample of children, during the preschool and early school period. The sample consisted of

107 children (52 boys, 55 girls) coming from the kindergarten of the Coast, after they went to the elementary

shool in the same district. We define a coherent crawling pattern with a different variables, which define the

position of the body and efficiency of movement. We analyzed repetability of measurements (Intraclass

Coeficent Correlation – ICC), which has hight repetability (ICC = 0,945; p < 0,001). The differences in

coherent crawling between age of four and six year (p &l