30
France Gorše: Obsodba Štev. 3 Marec LETO Reqi*tered at the G.P.O., Sydney, tor transmission by post as a periodicat.

LETO Štev. 3 Marec

  • Upload
    others

  • View
    6

  • Download
    0

Embed Size (px)

Citation preview

Page 1: LETO Štev. 3 Marec

France Gorše: Obsodba

Štev. 3 Marec

LETO

Reqi*tered at theG .P .O ., Sydney, to r transm ission by post

as a p e rio d ic a t.

Page 2: LETO Štev. 3 Marec

>:>; s >: >; >:

M I S L I( T h o u g h t s )

>:>:>:

>:

>:>:

'M>;>:>:

>:5jsI>:

Mesečnik za versko in ku ltu rno življenje

Slovencev v A vstraliji

U stanovljen leta 1952

U re ju je in upravlja P. B ernard Ambrožič

O.F.M.Tel.: FA 7044

★N aročnina £ 1-0-0

letno se plačuje vnaprej

★Naslov: M ISLI 66 Gordon St.,

Paddington, N.S.W.★

Tisk: Min tis Pty. Ltd., F redbert St., Leichhardt,

Sydney. Tel. WB 1758

KOLEDAR

Marec — Sušeč

1 T A lbin-Pustni dan2 S Pepelnica3 Č Kunigunda4 P Kazim ir5 S H adrijan

* 6 N Prva postna7 P Tomaž Akvinski8 T Janez od Boga9 S F rančiška Rimska

10 č 40 mučencev11 P K rištof, K onštant.12 S Gregor Veliki

* 13 N D ruga postna14 P M atilda15 T Klemen Dvoršak16 S H ilarij in Tacijan17 č Patricij (Patrick)18 P Ciril Jeruzalem ski19 S Sv. Jožef, rednik

Jezusov* 20 N T re tja postna

21 P Benedikt, opat22 T Izidor, Lea23 S V iktorijan24 č Nadangel Gabriel25 P Oznanjenje M arii.26 S Didak, Tekla

★ 27 N Č etrta postna28 P Janez K apistran29 T Bertold30 S Kvirin31 č Modest

*>;

oc.

W H ►—< ►Jin

Oh

H

w

>: >: >;

>; >:

>; >; >; >: >;

»

>:

>;

4)hCu

c"Ov73

>! >' R 1

:♦! !♦->:

j

>;

v:«!

vJ*nacog

Z A A P R I L S K O Š T E V IL K O

s p r e j e m a u r e d n ik p r i sp e v k e

22. m a r c a . Iz id e k a k t e d e n p**e< ve l iko n o č jo .

KNJIGE DOBITE PRI “ MISLIH”VEČNOST IN ČAS — £ 1-0-0.

Izbrani spisi um rlega dr. O darja. Poučni in razm išljajoči članki. Zelo priporočljivo.

JER Č EV I GALJOTI. — £ 1-0-0.Močna domača povest izpod peresa K arla Mau- serja .

S O C I O L O G I J A . — 3 zvezki po £ 1-0-0. Odlično delo dr. Ahčina, že večkrat priporoče­no. Tudi o te j knjig i je v feb ru a rju z veliko ljubeznijo napisala oceno ga. Pavla.

MOJ ČAS IN MOJ SVET. — £ 1-10-0.Zbirka črtic izpod peresa še živečega pisatel­ja Ivana Preglja . Le nekaj izvodov je še do­biti.

L J U D J E . — £ 1-0-0.Zbirka krasnih novel p isa te lja N arte ja Veli­konje. Samo še nekaj izvodov je n a trgu .

GORJANČEV PA VLEK. — £ 1-0-0.P ravljična domovinska povest znanega m ladin­skega p isa te lja M irka Kunčiča. P ravkar izšla v A rgentini.

SOCIALNA EKONOMIJA. — £ 1-10-0.N ajnovejša knjiga dr. Ahčina. Vsepovsod je naleta la na nad vse navdušen sprejem .

ZORI, NOČ VESELA — £ 1-0-0.V rhniška povest M arijana M arolta. Izdal*1 Slov. Kult. Akcija. P ri založnici knjige ni ve* dobiti, za A vstralijo je nekaj izvodov odstop'* č. g. Jezern ik v Rimu.

ČISTO MALO LJU BEZN I. - Črtice Neve Rudolfove

12 šil.Težko pričakovan^

JU ŽN I KRIŽ. — 12 šil.Pesmi Neve Rudolfove.

NA BOŽJI DLANI. — £ 1-0-0.Kociprov rom an Slovenskih Goric iz časov nem škega navala. Velezanimivo!

BARAGO NA OLTAR! — £ 0-10-0.Ves pomen Baragov in vse delo za njegov0 oltarno čast je popisano v te j knjigi.

PO SVETLI POTI. Poučna knjiga dr. F ranca J a ' klica. £ 1-0-0.

Page 3: LETO Štev. 3 Marec

LETO IX. M A R E C 1960 Š T E V . S.

EN P A S T I R - E N A ČREDA. ^ p a p e ž e v a v r h o v n a o b l a s t v c e r k v i

absolutna” in končni pogoj za edinost Cerkve.“Torej vlada v katoliški Cerkvi absolutizem?

še danes, ko po vsem svetu odmeva klic: eni°kracija, dem okracija!”

ših , f e*Hav 'losti lahko razumemo lak vzklik v na- ^ demokratičnih časih” , brez pridržka ponavlja-

P a p e i j e r e s a b s o lu te n v l a d a r v C e rk v i in v °jih od lok ih za v o d s tv o C e rk v e od n ik o g a r odvi-

*"• Z ak a j to ta k o m irn o in b re z b o ja z n i p o n a - v|J«mo?

■ . Ta način v ladanja v Cerkvi je ustanovil sam Sin, K ristus Gospod. Nanj se popolnoma za­

da ^"l0’ Je st val'i uredil prav. če bi bil videl, de Je ^'e r*cv' bolj prim erna kaka druga oblika vla- t ’ l’ecimo bolj dem okratična, bi bil tako obliko

1 sPrejel. Tedaj bi morda Cerkev imela svoj ‘ament, poslance, stranke, volitve, sploh vsako-

„ n° glasovanje. Zdaj vsega tega ni in beseda '=et'kVena politika” , če jo sploh kaže rabiti, po-

n' samo tisto, kar si pod njo predstavlja člo- ^ > ki hesedo uporablja. Eden tako, drug dru

j Mirno lah k o re č e m o , d a j e s k o r a j d v a t i so č let 8 obsto j C e rk v e v zg o d o v in i č lo v e š tv a p o t rd i l

^ av i |n o . t K r i s tu s o v e u r e d b e . Cerkev obstaja sko- likVSa s 0*e*-ja nesprem enjena s svojo vladno ob-

°> Pod absolutno oblastjo papeža, dočim se svet- °blike vlad po raznih državah neprestano spre­

g a jo .K ristusovi C e rk v i je z vsem i tak im i s p r e m e m ­

Allsli> March 1960

bam i, ki p r in a š a jo s se b o j s i lne h o m a t i je , p r iza n esen o . S sv o je t r d n e ska le g led a z m irn im očesom n a m očn o v a lo v a n je v p o l i t ičn e m ž iv l j e n ju n a r o ­dov. Z m irn im očesom , a ne b r e z b r iž n o . N e b r e z ­b r ižn o , k e r sk u š a z n a d n a r a v n im i p r ip o m o č k i d v i ­g a t i p o e d in c e in cele n a r o d e na v iš jo s to p n jo ku l t u r e in n j ih o v a s t r e m l j e n j a p o d u h o v i t i .

Vladna oblika Cerkve je to rej absolutna, av­to rita rna in centralistična, ne dem okratična, v da­našnjem smislu besede, ko t to razum e “zahodni svet” . Še veliko manj je vlada Cerkve “demo­kratična” v tistem smislu, kot govore o dem okra­ciji komunisti. Pa je vendar res, da v nobeni državi in sploh ne v nobeni človeški ustanovi ni toliko resnične svobode kot v Cerkvi Kristusovi. Cerkev za svoje “podložnike” ne vzdržuje nika- kih kazenskih sodišč, ne nalaga denarnih glob, ni­ma ječ, nima kazenskih taborišč in konfinacij. In vendar se v njej skozi sto letja in tisočletja vzdržu­je ta red in disciplina.

Pri vsej absolutni vladavini Cerkve je v njej več dem okratičnega duha kot v katerikoli demo kratični državi. Ljudstvo se v Cerkvi ne tlači, ne strahuje. Cerkev ljudstvo uči, svari, vzgaja in po­svečuje. V njenih očeh ima vsak poedinec sam v sebi vrednote in pravice, ki so mu dane od S tvar­nika in jih mu nihče ne more vzeti. P rav tako skupine poedincev, udruženja, narodi, države.

C e n t r a l i z a c i j a vse o b la s t i v en i sam i oseb i d o ­se g a n a m e n , da je vsa C e rk e v re s e n o sa m o živo te lo . E n a s a m a d u š a g ib l je vse d e le t e g a te le sa . I n ta k o se v re sn ic i i z p o ln ju je K r i s tu so v a z a m is t lo — E N E M P A S T I R J U IN E N I Č R E D I .

65

Page 4: LETO Štev. 3 Marec

KRISTUS IN MNOŽICA Fr. Salczij F inžgar: S e d e m p o s tn ih p o d o b

ZGODOVINA PRIČA, DA SO BILA velika g i­ban ja na svetu vedno dejan ja množic — ljudskih mas. Upori, revolucije so bili vedno in dandanes jih je toliko, da smo že kar hladni ob b ran ju po­ročil o podobnih dogodkih ljudskih mas. Učenjaki so te pojave množic prem išljevali, pisali mnogo knjig o n jih in razpravljali o tako zvani ' s k u p ­n i d u š i m n o ž i c , o p s i h i m a -s e .

Dognana resnica je , da v množici — v masi ljudi — posamezni drugače mislijo, čutijo in de­lajo, kakor bi delali sami zase. Množica — masa jih nekako použije, “vzamejo vase jih n jene mo­či”. Razgibana, vznem irjena masa izgublja človeš­ka čustva, nasilna je , bru talna, gnana je od grdih zločinov, ki bi jih posamezen član te množice za­se in iz sebe nikoli ne izvršil.

Vzemimo za zgled otroško, mehko in tako ši­roko rusko dušo. Kako nežnost in dobroto spo­znavamo, ko beremo opise te duše v delih um et­nikov. K olikokrat se nam je nudila prilika, da smo ruske izgnance ali vojne ujetnike, večkrat iz n a j­boljših krogov, občudovali zaradi njih nežne ple­m enitosti, zaradi čudovite vdanosti v bedi in trp ljen ju in v prenašan ju največje siroščine. Kako pa te pretrese groza, če vidiš fo tog ra fije iz Ru sije, ko v revoluciji ob kupu postreljenih trupel, med katerim i je gotovo mnogo čisto nedolžnih, sto ji množica žensk, otrok, fan tov in mož in vsa ta masa z nekim zadovoljstvom gleda tak divji pomor svojih rojakov! Kako je mogoče razložiti, da so pariške meščanke, dobre m atere, skrbne služkinje ob revoluciji presedele cele dneve pri giljotini, pletle nogavice in z užitkom gledale, ka ko plava ves trg v krvi odsekanih glav! če le beremo o tem, se v nas upira vsa človeška dostoj­nost in nas polni z m ržnjo do take okrutnosti, iz ­virajoče iz b rutalnosti ljudskih mas.

Resnica je , da so taki pojavi revolucij v mno­žicah nehoteni, a vendar v toliko sm otrni, ker je glavno gibalo takih dejanj k o r i s t . Taka de­ja n ja množic so večkrat kakor vihar, ki razčisti ozračje. Resnica pa je tudi, da so taki pojavi mno­žic le prevečkrat v strašno škodo, ker ne zidajo, am pak podirajo. Če množico zgrabi skupna misel, ki ji je bila vcepljena s p retiravanjem zla sedan­josti in poviševanjem prihodnje sreče in koristi, ali če se v n je j vžge strastno, lahko zelo krivično sovraštvo do kake osebe, tedaj množica ne pozna m eje, je nepreračunljiva, nerazsodna in uničuje največje vrednosti. P rav tis ta množica pa se, ko

66

njen srd uplahne, le p rerada mirno podvrže velik® hujšem u nasilju , kakor je bilo tisto, ki ga je pr*i preganjala.

D ruga resnica je : V o d i t e l j i c a m n«’ž i c je vedno domišljija. Množice nikoli ne bo* razgibal s suhimi in učenimi dokazi. Množica za' hteva dejanj in obljub. Množici slikaj: vse sedafl' je je zanič, prihodnost, kot jo oznanjam jaz, rodi paradiž. Tako sta govorila Hanibal in Nap9' leon vojaškim množicam, tako govorijo še dane£ vsi “v o j v o d i” množic in narodov. R a z p a l je" na množica verjam e vse, zlasti zelo rada n e * m o g o č e stvari, g re za voditeljem brezpogoi' no in slepo, njegova beseda ji je veljavna, naj b° še tako nesmiselna. Resnica je tudi, da krivic, go trajn ih , ki jih trp i množica: narod, stan, km ^’ delavec, ne odpravi nihče razen v eno, skupno fl"- sel in v eno dušo strn jena množica.

Še tre t ja resnica je, da množica za takim, se proglaša za voditelja, pa je le zvodnik in peljivec, samo tedaj ne pojde, ako so posamezn' člani množice močni, bistrovidni, izobraženi; ako gre za p r o t i v e r s k a gibanja, se t>°' do uprli le do dna duše živo verni, ne samo 1111 zunaj, površno in brez trdnega prepričanja.

Po teh splošnih ugotovitvah si oglejmo skoraJ nerazum ljivi prim er o duši mase, nahujskane mn0" žice ob obsodbi Kristusa.

Do tridesetega leta je živel naš božji Zvelič^ čisto p rik rit kot navaden delavec, rokodelec, te' sar. Razen njegove božje M atere in rednika sV' Jožefa ni nihče niti slutil, kdo je ta mladi tes8,J' Ko je pa začel očitno učiti in je hodil od kraj9 do k raja in povsod dobrote delil, je ljudstvo vrelo za njim. Učil je po shodnicah in oznanja' evangelij kraljestva božjega, k raljestva pravice ljubezni. Na vseh potih so ga sprem ljale velik® množice iz Galileje in D eseterom estja, iz Jeruss#.' lema in Judeje in iz dežele onkraj Jordana. Vs‘ so strm eli in vpraševali, od kod temu ta modro*4 in te čudežne moči. Ko je obudil od sm rti sin* edinca revne vdove, je vso množico obšel stra^1 in hvalili so Boga te r govorili: “Velik prerok j* vstal med nami. Bog je obiskal svoje ljudstvo^ In ko je v puščavi nasitil množico — pet tiso® ljudi s petimi hlebi in dvema ribam a — so ga n°’ teli po sili vzeti, da bi ga postavili za k ralj2' L jubezen, hvaležnost in zato navdušenje za JeZ’J' sa, Učenika, se je še posebno razodela na cvetu0 nedeljo. Od vseh plati so se tis te dni b l iž a le sv«' temu m estu karavane rom arjev k v e l ik o n o č n e m 11

Misli, M arch 19C0

Page 5: LETO Štev. 3 Marec

J)razniku. Duhovni so hodili te procesije čakat 1; stnini vratom , da so jih svečano sprejeli. Ko se raznese glas: Jezus, čudodelnik, Učenik p ri­

ja, so se usule množice iz vsega m esta njemu j.aPr°ti in mu klicale: “ H ozana!” Kakor pred kra-

m so pogrinjale po cesti, k je r je jezdil, svoje šenSCe' S a ' e na P0*" Pa move vejice in ga navdu-

e> kljub odganjan ju farizejev , sprem ljale v tempelj.

Toda strašno! Komaj se zasvita ju tro velikega čo p*' S °J' VSa ' S a nino’*ca zgnetena, pred pala- ^ datovo in divja zoper Jezusa. In ko jim Pila! ft|. na izbiro, ali naj jim izpusti tolovaja Barabo

1 Jezusa, se množica odloči za to lovaja zoper PaZUSa ve** Jezusa strašno prebičati. Nato

s trnjem kronanega in vsega krvavega zapove azati množici. Trdi Rimljan je upal, da bo

*množico ta prizor ganil in p retresel. Ne! Množica besni dalje in zahteva: “K rižaj g a !”

To je prim er, ki ga zgodovina p o lobnega ne pozna. Groza nas je , um nam obstane. T ista mno­žica, ki je užila toliko dobrot od K ristusa, tis ta množica, ki je slišala, kako se je ta Jezus bori! s farizeji, kako jih imenoval pobeljene grobove, kako jim očital, zakaj taka brem ena nalagajo ljudstvu, sami pa n iti z mezincem ne ganejo, da bi težo davkov in dajatev ljudstvu polajšali, tis ta množi­ca potegne s tlačitelji zoper svojega dobrotnika in Učenika. Vse sama nerazum ljiva skrivnost.

Učeni razlagalci sv. pisma kažejo ob tem na m o č l a ž i in hu jskanja. Fai'izejske laži so razplam tele srd množice, ko so se dotaknili njih svobodoljubja: “G lejte, ta vas hoče spraviti pod rimski ja rem .” Očitali so mu: “Ta zaničuje Moj-

* V v? • ‘J

March 1960

S TRNJEM KRONAN

(Starodaven relief v cerkvi na Koroškem)

67

Page 6: LETO Štev. 3 Marec

zesovo postavo, ta govori zoper tem pelj božji, ta p regan ja hudiče z Belcebubom.” Same laži! Mno­žica je slišala resnico iz ust Jezusovih, toda laž je zm agala. Kričači so planili m ednjo, razsodnost je izginila, ljudstvo je bilo pognano kot blazno v naj večjo krivičnost.

Toda zadnji in najgloblji vzrok tega dejan ja pa je bil v n jih dušah: n jih vera je bila površ­nost, gola zunanjost. Jezus je množici po čudežu s kruhi to bridko očital: “ Iščete me, ker ste č u ­deže videli in bili nasičeni.” Zaradi koristnosti me iščete, ne iz čisteg’a nagiba, ne iz ljubezni dc evangelija. Zato seme božje besede ni prodrlo v n jih duše. Zamrlo je brez korenin in se ob uri skušnjave posušilo. Odpadli so od Jezusa. Podrla jih je plitva vera, gola zunanja vernost brez glo­bokega p repričan ja : “To ljudstvo me časti le z ustnicam i, n jih srce pa je daleč od m ene.”

Zato velja za nas vse vernike K ristusov opo­m in: “Kdor stoji, naj gleda, da ne pade.” Slaba družba, neverna družba, množica, speljana od Bo­ga proč, je vedno lahko tis ta sila, ki izpodnese in izpodje vero.

V vseh prim erih življenja, trd ijo dušeslovci, je treba, da ima množica v sebi značajne, močne in modre ljudi, ki bodo vzdržali sami in obdržali tud i množico, da ne pojde za zvodniki. Zakaj množica, ki je kakor, tr s t v puščavi, ki ga veter sem in t ja m aje, ne bo brez značajnih in močnih vzdržala, če jo zajam e laž in zvodništvo.

Za zvestobo v veri pa je nujno živo no tran je p repričan je , osvetljeno z božjo milostjo in oprto z močjo Sv. Duha. Taki verniki so bili sto tisoči mučencev in spoznavalcev..

Ko pa poznamo šibkost množice, zato nikar ne obsojajmo množice, obsojajmo le z m o t o in g r e h. Sodimo in presojajm o pa tudi resno

same sebe, naj bomo že starši, vzgijite lji ali hovniki, ali smo dosti močni za zgled in vzg°Jc tistih, ki so nam izročeni, ali smo prežeti z živ° vernostjo in ne samo površneži in m orda celo lS' kalci koristi iz vere kakor množica, ki je JezU^ izdala. Jezus tudi te množice ni preklinjal, molč*1 je , na križu celo molil zanjo: “Oče, odpusti j1’11, saj ne vedo, kaj delajo.” Zato se u trju jm o v vert stojmo močni v veri, kot nas vabi apostol, da bomo, ne sami in ne n a m i z r o č e n ' žrtev lažnivih prerokov.

■kR azm išljanje o psihologiji mas nam da tud*

odgovor na vse grozote, ki se gode tako reknC pred našimi očmi: Mehika, Rusija, Španija. Z n°' beno lažjo se ne dajo u ta jiti grozodejstva, niuk^ prelita kri, uničene um etnine, požgane cerkve Rusiji so razbesneli km etje ob začetku revolucij6 zakopavali graščake žive v zemljo in jim s kosa' mi sekali glave. In prav tis ti km etje so bili neje v milijonih strašne žrtve samosilnikov.Kaj je storila nahujskana drhal v Španiji, ven1 1 Ni bilo dovolj, da je morila z okrutno naslado žive, celo okostnjaki um rlih so morali občutiti snost človeške razdivjanosti.

Kri nam ledeni ob vsem tem in nemo se lZ prašujem o: Ali je to mogoče? Zakaj? Zakaj?

Ruska gro fin ja , nekdaj lastnica sedm erih gi'aS' čin, sedaj gostja v tesni sobici, mi je rekla v cU doviti vdanosti in po trp ljen ju : “Plačujem o za gr he svojih staršev .”

T a o d g o v o r r a z o d e v a več k o t d e b e le knj>?^ B ežim o p r e d so c ia ln im i g re h i . M a š č e v a n je zar*1 n j ih p r id e n a d ves n a r o d . Z a to n a j se n a m mn0 žica smili . Ž r tv u j m o vse za r e sn ič n o krščan*^0 p ra v ic o in l ju b e z e n !

NAJVEČJI T E D E N V LETU SE BLIŽA!

N a r o č i t e si p r i M I S L I H p r i r o č n o k n j iž ico ;

V E L I K I ( S V E T I ) T E D E N

Nevezana 5 šilingov, vezana 8 šil.S to knjižico v roki boste lahko verno

sledili prelepim cerkiven'im opravilom tik

pred veliko nočjo.

!?

*1

it• •YtX

68 Misli, March 1960

Page 7: LETO Štev. 3 Marec

i* i Kakor vojsko divjih sršenov, letečih mravelj n kobilic.

j ^ eseterom estja v Sam ariji, od Tiberije v ^ eji — vznem irjajo polja, mesta palače in vasi

celo Tempelj! j, , ® svojim trdovratnim govorenjem s svojim

•htnim m rm ranjem ./b o r (m rm ra iz daljave): Blagor, blagor,

‘a(?or.. ,Vel. d u h . : (proti gledalcem)

m ar Gospod gluh?Kaj ne niore prevpiti tega glasu s svojim

me>vjem?, Kaj ne more razgrn iti čez ta dela šk rla t svo- 3e plašča?la ne vidi, da mora udariti onega, ki se po-

Sca njegovega K raljestva?n e £a, ki p ra v i , d a bo od m r t v i h v i t a 1...

(Prem or)

III .

o*. Nastopi z desne pred temno zaveso zagrnjena <lrv Govori suho, brez poudarkov, hladno in za-

2an°. Stoji negibno na desni kot steber.Vel. d u h o v n ik : Kdo prihaja?S m rt: Revna žena.Vel. d u h . : Po kaj prihajaš?S m r t : Pritožbe prinašam.V- d u h . : Zoper koga?Sm rt: Zoper preroka.V- d u h . : Prerok Janez je mrtev.S m rt: Zoper Jezusa.

March 1960

V. d u h . : Jezusa N azareškega? Zdi se mi, da ima rad revne, bolnike in brezdomce. Ali te še ni ozdravil?

S m r t : Mojo pogubo hoče.V. d u h . : Razloži mi to. Poslušam.S m r t : (stopi bliže vel. duh. in govori sikaje

skozi zo b e ): Daleč od tukaj je bilo. V Naimu. V grob so nesli m ladega človeka, edinega sina vdo­ve. Mislili so, da je m rtev .. .

Vel. d u h . : Pa ni bil?S m r t : Mislim, da je bil. Meščani v velikem

številu za jokajočim i sprem ljajo truplo. Pojavi se Jezus Nazareški. Reče m ateri: Ne jokaj! Na n je ­govo znam enje se nosači ustavijo. Skloni se, z ro ­ko se dotakne krste in reče: Mladenič, vstani! In m ladenič.. .

V. d u h . : Kaj ni bii m rtev?S m r t : Lahko se motimo. Sama sem se zm oti­

la. Vsedel se je v krsti in začel govoriti.V. d u h . : Je li bil m rtev ali ne?S m r t : Dovoli, da končam.

(Prem or)S m r t : Zdaj pojdiva drugam. Čisto blizu N aza­

re ta je bilo. Neki predstojnik m olilnice...V. d u h . : Kako mu je bilo ime?S m r t : Ja ir.V d u h . : Poznal sem tega Ja ira .S m r t : Ja ir pride k Jezusu in poklekne...V. d u h . : P o k l e k n e . . .S m r t : In reče Jezusu: H čerka mi je to uro

umrla. Položi svojo roko nanjo in živela b o ...V. d u h . : Kaj ni bila m rtva?S m r t : Jezus mu ustreže. Približa se hiši, od­

koder prihajajo kriki in viki. čem u ta jok, pravi. Deklica ni m rtva, am pak spi.

V. d u h . : Torej spala je?S m r t : Zelo globoko spala. Odstranil je starše

in igralce na flavto, vstopil in prijel deklico za roko. In dvignila se j e . . .

V. d u h . : Lep čudež to! Tisti, ki ozdravlja sle­pe, bo že tudi speče lahko zbudil! — N adaljuj!

S m r t : (po dolgem prem oru): To je vse. —Samo to ti še lahko povem, da je L azarja iz Be- tan ije , b ra ta M arije in M arte, napadla mrzlica, ki mu ne bo prizanesla.

V. d u h . : Prav.S m r t : B o j i m « e . . .

V. d u h . : Bojiš se — česa?S m r t : Ure, ko bo prišel Jezus k njem u. Lazar

bo že spal v grobu. (Krikne besno): čem u bi p ri­krivala? Zastonj se trudim , da bi pozabila na to. Slabo sem izpolnila svojo do lžnost... Morda sem se preveč narahlo dotaknila vročice, ki mora iz­trg a ti dušo iz te le sa ... Ne! Ko sem ga zapustila, je bila njegova roka že mrzla. To je bilo spanje

73

Page 8: LETO Štev. 3 Marec

brez vrnitve, kakor sta spala mladenič v Naimu in Jairova dek lica ... Deklica je bila m rtva in m la­denič tudi.

(Prem or)

Vel. d u h . (se prestrašeno u m ik a ): Kdo si to ­re j, da tako govoriš?

Sm rt: Še nisi uganil? (S hladnim smehom): Nisem še prišla po tebe, preveč te potrebujem . Čim pozneje mogoče bom prišla, da boš podpiral živ moje načrte. (Zelo zaupljivo se približata drug drugem u.) Ne dotakni se me!' (Se odgrne.) S m r t sem, ki grozim vsem živim rečem. P rihajam po božjem naročilu delat pogodbo s postavo. P riha­jam pred velikega duhovnika, ki ima naročilo, da pazi na vse. Prinašam pritožbo zoper Jezusa Na- zareškega. D vakrat mi je vzel mojo lastnino, dva­k ra t mi je zlomil koso, dvakrat je kljuboval moji postavi. Pravično je , da ga kaznuješ, kot mora kaznovati veliki duhovnik. — Počakala bom tvoje sodbe.

(Prem or).

dal meč. Kako opravljaš svoje dolžnosti? Kaj b°s rekel, ko bo vse ljudstvo klicalo: Jezus je gosp0’ dar sm rti! L azarja je obudil od m rtvih, kakor P°' prej m ladeniča v Naimu in Jairovo hčerko. Tud1 Lazarja bo — če b o m o g e l . . .

V. d u h . : (z ledeno grozo): Bo mogel?S m r t : Preizkušnja ti je potrebna. Izkaži se-

Pozneje bo prepozno prikrivati polom.V. d u h . : (Sam zase): Deklica je sp a la ... Ml*'

denič je sp a l...S m r t (s posm ehim ): že dobro! Pa srečno, b°'

jazljivec, nevreden velikega duhovništva! Ne prl' čakuj od mene nobenega odloga na dan, ko odbila tvoja ura. (čez tren u tek ): Grem v boj ' sama! (Hodi po odru, pavza.)

Ž en e (v ozad ju ): Blagor ubogim v duhu.-Blagor žalostn im ... Blagor lačnim in žejnim p>"a' vice, kajti nasičeni bodo.

(Prem or)

kotM ožje : če vaša pravičnost ne bo večjapism arjev in fa r iz jev .. .

Vel. d u h o v n ik : Vsemogočni Gospod, kje je pi-8'

(Zastor.)

(D alje prih.)

VEM. . . PavlaMiladinovič

bo

Vel. d u h . : U dari ga sama. To je v tvoji moči! S m rt: Samo sodbe izvršujem . Sama ne sodim. Vel. d u h . : Kdo si ga bo upal obsoditi? Kdo si

upal dvigniti roko nanj?Sm rt: Si to re j tak strahopetec?V. d u h . : Naj ga Gospod udari.S m rt: On misli, da ga boš ti udaril. Tebi je

74

Bila si v sa : r a z b u r k a n o i r c e in b u j n e s a n j e o n e m in l j iv i »reči d veh v n e s lu te n i do l in i <olz.Si p a d la v t e m n i o g e n j n iče v e l ju b e z n i v e r u jo č v č lo v ek a in o s ta la r e v n a — s a m a na p o te h K a n o ie .

Z d a j si p o g o r išče , o p u s to š e n o srce .V e n d a r n e jo č i : s a j n a p e p e l i šču p r v e laž n e s re č e

v r a z o d e t j u bo leč in n e g u je š c v e t s p o z n a n ja : d a r P r ib e ž a l i š č a ža lo s tn ih ,V ira e d in e t r a j n e s re če .

Misli, M arch 19C®

Page 9: LETO Štev. 3 Marec

IZ UREDNIŠTVAje , ^ e t o i n j a n a s lo v a s t r a n n a o v i tk u s svojo risbo ji 'e drugič v rokah naročnikov. Z njo nas je ]> do Plecej “m oderniziral” . Nobenega glasu nismo u ej uieli, kako tem u ali onemu ugaja — ali ne

Ja’ Nič za to. V endar naj opozorimo na risbo n l0bu, k; 0(i zgoraj navzdol kljub vsej svoji

0(lerni zveriženosti” (tako bi utgenil kdo reči “b; jei) veliko pove . Seveda jo m oraš pozorno « je nam reč nekoliko “ ugankarska”. Katere*ročj* slika pa ni? Morda nam le kdo še spo-

’> kako je risbo — prebral?

■n ti ^ a2a,'i eva »mrl” , ki ki prihaja v tej številki0 še dveh, utegne koga začuditi, čem u bi

1 Ll prinašale — odrske igre? s, .^ red n ik je že dolgo “sedel” na tej igri in ; , ’zPaziti, kje v A vstraliji bi se mogla najti.. ska skupina, ki bi bila voljna napraviti odlo- ■< 11 korak na odru: od b u r k in k o m e d i j do —bil Velik skok bi bil, priznam. Vmes bi^ Pač potrebno najbrž še kaj prehodnih stopenj.> l*a kakšna “žaloigra — trag ed ija” ali kaj ta-

Ka- Tako bi se “publika” postavila na preiz-

March 1960

kušnjo, če je zmožna sedeti pred igralskim odrom še za kaj drugega, ne samo za burke in burklje.

Zadnje čase je pa opaziti, da smo v A vstraliji celo z burkami precej pri koncu, kali? Ali so se vse “ igralske skupine” razšle?

Urednik se je odločil, da vsaj v M ISLIH po­stavi pred ljudi m ajhen prim er, kakšne so odrske igre, ki so znane pod imenom “m isterij’’ Morda bo LAZARJEVO SMRT vendar kdo prebral in si zraven predstavljal, kako bi taka igra izgledala na odru. In bo sprevidel, da igralski odri le niso ustvarjeni za same b u rk e ... U tegne se zgoditi, da bo bralec imel pri b ran ju in nam išljenem g ledan­ju “m isterija” na odru še kak drugačen — podu­hovljen — užitek.

če bi se pa kdaj kje v A vstraliji dvignili do take višine, da bi to igro spravili na oder — ne bo jim treba iskati okoli in niti prepisovati vlog. Samo te številke M ISLI naj spravijo!

*

P r ih o d n ja š te v i lk a M I S L I (aprilska-velikonoč- ia) bo predvidoma izžla p o z n o — okoli 8 a p r i l a . Urednik računa s svo jo o d s o tn o s t jo od u r e d ­n išk e m ize v p rv ih d v e h t e d n ih m a r c a . Tudi pošta bo m orala čakati.

Prispevke za velikonočno številko bo urednik s p r e j e m a l do 22. m a rc a .

75

R o jak i iz M e lb o u r n a na r o m a n j u(Foto Nikolič)

Page 10: LETO Štev. 3 Marec

2 d e k e t r o vANITA PETELINEK je ime dekletu, ki je se­

veda Slovenka, živi pa in v šolo hodi v ZD. Ame­rike. In kaj še vemo o n je j? Šolski odbor katoliš­kih šol v Clevelandu je izmed 26,000 srednješol­cev izbral 400 najboljših in jih podvrgel poseb­nem u izpitu, ki naj bi odkril izredne ta len te med njim i. Izpit je uspešno prestalo 80 srednješolcev, med njim i A nita Petelinkova. Za te izredno na darjene dijake so osnovali posebne tečaje, ki jih bodo vodili clevelandski znanstveniki in tako po­magali vzgojiti bodoči Ameriki čim večje število katoliških znanstvenikov.

POMEN ZNANJA TU JIH JEZIKOV vedno bolj spoznavajo razne države, med njim i zlasti Amerika. Baje je prva sovjetska um etna luna šele krepko predram ila am eriške šolnike, da so zače­li na vso moč pospeševati med šolarji raznih s to ­penj učenje tu jih jezikov. Jasno je , da je silno naraslo zanim anje za slovanske jezike, v prvi vrsti kajpada ruščino. Med dijaki so naen k ra t prišli do posebne veljave fa n tje in dekleta staršev, ki so se priselili v deželo iz Evrope in prinesli s sabo ta ali oni evropski jezik. Nič več takih študen­tov ne zaničujejo, nič več ne silijo k “asim ilaci­j i ” tiste vrste, ki naj čimprej vrže jezik staršev med staro šaro. P rav nasprotno! Bolj in bolj- opom injajo mladino: O hranite in izpopolnite si jezik svojih staršev, zakaj želeti je , da bi vsak Amerikanec obvladal vsaj še en jezik poleg angle­ščine! Res, kako se časi izp rem in ja jo ! Tudi Av­stra lija dosti krepko koraka po te j poti. Kako pa očetje in m atere — slovenskih otrok v A vstraliji, Ameriki in drugod?

DR. JANEŽ, znani slovenski misijonski zdrav­nik, je najbolj znan k iru rg na Formozi, otoku svo­bodnih Kitajcev. Ima seveda polno težav, omeniti je pa vredno nekaj posebnega. Ko zdravnik spre­jm e kakega bolnika v bolnišnico, ta ne pride sam, am pak pripelje s seboj vso svojo družino. Druži­na se naseli okoli postelje, otroci kar pod po­steljo. Tam si kuhajo in oskrbujejo svojega bolni­ka z vsem potrebnim in nepotrebnim — menda ne zaupajo bolniškim sestram . Dr. Janež si ne more pom agati, čeprav ve, da bi bolnik potreboval v prvi vrsti popoln mir, ki ga pa v takem ' ‘krogu svojcev” seveda ne more imeti.

ŽUPNIK ALOJZIJ BAZNIK vodi veliko slo­vensko župnijo sv. Vida v Clevelandu. Ko je umrl škof Rožman, je g. Baznik hitel na telefon in po­

76

klical L jubljano. Prosil je, da bi mu napravili te' lefonsko zvezo z adm inistratorjem ljubljansk® škofije, škofom Vovkom. Odgovorili so mu, da 111 mogoče ustreči, zakaj takega človeka v Ljubija1’1 nimajo v telefonskem seznamu.

DR. JOŽE FEL IC IJA N in prof. Karlo Bonu«' sta postala profesorja na clevelandskih visoki11 šolah. Prvi uči na St. Jo h n ’s Collegu, drugi nS N otre Dame Collegu. Oba sta izmed tistih “novih ’ ki so iz begunstva prišli v Ameriko pred kakin’110 leti.

V' A BESIN IJI je večje število strokovnjake iz Jugoslavije, ki imajo nalogo, da pomagajo ^ zaostalo deželo industrializ irati. Na drugem mestu omenjamo, da tudi slovenske tovarne izdelujej0 predm ete za izvoz v Abesinijo. Zgodilo se pa Je’ da je nekaj Jugoslovanov zaprosilo v Abesiniji politični azil. Cesar jim je ustregel, toda Tito se je razjezil. Od svojega p rija te lja Salasija je *** hteval, da dano dovoljenje prekliče. Baje je cC' sar iz strahu pred gozdnim m aršalom klecnil i® dovoljenje umaknil. Kako si bdo “nezvesti” str®" kovnjaki v te j zadregi pomagali, je menda še oi’ prto vprašanje.

OGROMNI JEZ PRI ASWANU v Egiptu, so ga začeli graditi, ne obeta samega blagoslov#' am pak tudi velike skrbi. Umetno jezero, ki bo n®' stalo na m eji Egipta in Sudana, bo zalilo in P0- kopalo 300 čevljev pod vodo silne arheološke sp0' menike iz časov slavnih faraonov. Cela v rsta ten1' pljev, kipov, najrazličnejših spomenikov z napi**1’ grobov itd. pojde za vselej v izgubo, če jih vodj' zalije. Dosedanje izkopanine prav v tamkajšnJ1 okolici so mnoge učenjake uverile, da je to kraJ' k je r se je v sivi davnini rodila prva civilizacij3' Zato so dvignili krik: Rešite, kar se rešiti da! *® res sta se egiptovska in sudanska vlada zavzeli’ da se nekaj stori za rešitev teh prvotnih spom®' nikov človeštva. Takoj se je pridružil te j prop8' gandi ku ltu rn i odsek Združenih Narodov (UNE5' CO) in poklical na pomoč ves svet. Kako bod® zadevo rešili, še sami ne vedo. Več načrtov )e’ ugibajo, kateri bi bil najboljši. Vsak bo sta1 ogromne milijone, časa je malo, zakaj čez dobr* tri leta bo dolina že pod vodo. Za nas Slovenc1; je vse to tudi zato zanimivo, ker so pred sto l^ 1 skozi te k raje prodirali proti K artum u v Sudan11 in delj na ju g slovenski m isijonarji Knoblehar 1,1 toliko drugih,

Misli, M arch 196®

Page 11: LETO Štev. 3 Marec

5 0 0 m iles toMedifcrroneor

E G Y P T

A su ian | PhilaeAswan Dam

K alabsha

D a kka

VVodi es-Sebua

• / / r A b u S im bflAbsho

SU DA NA k a sh a

J2BRUH ANTISEM ITIZM A, ki se je tako ne­b o m a pojavil po svetu, se je po vsem videzu aJ kmalu unesel. V endar mnogi še razglabljajo , aJ bi bilo treba ukreniti zoper ta nezdravi pojav. ekdo pa piše listu NEW SW EEK, da naj bi bili st° poškodovano sinagogo v Nemčji na tihem

P°Pravili, pa o dogodku molčali. Antisemitizem se j e redil prav ob tisti šumni publiciteti, ki jo je ^etovni tisk dal dogodku. Morda ima dopisnik prav6 bolj prav ;ma nekdo drug, ki piše, da bi mla- nsko zločinstvo dosti h itre je zatrli, če ne bi dne-

n° časopisje tako nadrobno poročalo in opisovalo *'°Sameznih zločinov. Mladinci berejo, razm išljajo, Petane jim zanimivo, dobijo skušnjave — in se ® sami lotevajo podobnih “podvigov” . Tako dnev- . t'sk zločinstva na videz preganja, v resni-

Jlm pa samo priliva nadaljn jega olja.

AVTOMACIJA V ŠOLSKIH razredih se zme- . m bolj uvaja in mnogi jo na vso moč zagovar- aJo. Namesto učitelja naj bi govoril in razlagal

tll0> televizija, tape recorder in podobne napra- Ve' Nekdo je izjavil: Če je po kuhinjah zmerom Vež avtomacije, da kuharica skoraj že nima dela, "■^aj ne bi isto veljalo za šole? Dobil je odgovor ' 't i s k u ) ; Zato ne, ker šola ne pripravlja zeljna- n glav za južino, am pak žive otroške glave za

','lvUenje. Za dosego tega nam ena bo zmerom po- ebna živa učiteljeva beseda.

^ i . March 1900

KOMUNISTI NA KITAJSKEM so se izkazali za izredno “človekoljubne” do svojih trpečih so- rojakov, ki jih stiska komunizem. K ot znano, se je komunizem na K itajskem vrgel na ogromna po­d je tja , ki naj vso deželo popolnoma preobrazijo, zlasti v industrijskem in poljedelskem pogledu. Sto in sto milijonov K itajcev je vpreženih v ta podjetja . Prim orani so delati največ z rokami, ker jih je toliko, da se ne izplača čakati na stroje. Vsak K itajec naj bo — stro j. Tako neko pusto po­krajino ob robu dežele zdaj sprem injajo v rodo ­vitna polja. Ogromne nam akalne naprave nas ta ja ­jo. P ri delih v ta nam en je zaposlenih baje kar— 70 milijonov K itajcev! Delati m orajo pod knu- to najetih priganjačev noč in dan. Kako se jim godi? Tako, da so se “zasm ilili” celo kom unistič­nem u časopisu “Ljudski dnevnik” . P riganjače opo­m inja, naj vendar nekoliko lepše postopajo s to ogromno delovno silo. Med drugim svetuje, naj bi ljudje smeli prenočevati v v o t l in a h , b a r a k a h in d r u g ih b iv a l i šč ih . . . Kje le prenočujejo zdaj? Ver­je tno k ar v jark ih in grm ovju. Gorje ljudstvu, če pade pod oblast skrajnega komunizma, ki v člove­ku ne vidi drugega kot pripraven m aterial za u stvarjan je strojev in delovnih regim entov!

MED INDIJO IN KOMUNISTIČNO KITA J­SKO napetost nič kaj ne popušča. Ne gre samo za Tibet, ki si ga je rdeča K itajska do konca po­djarm ila in narod zasužnjila, je še vse polno d ru ­gih obm ejnih nesporazumov in težav. Rdeči silijo globlje in globlje v Indijo. Ind ija — vsaj po svo­jih sedanjih političnih voditeljih — je med najbolj m iroljubnim i državami na svetu. Zelo rada bi našla prim erne pogoje za pogajanja. K er pa takih pogojev komunisti nočejo postaviti, se Indija za­enkra t bolj meni o potrebi oboroževanja kot o po­gajan jih z rdečimi.

ITA LIJA NSK I PREDSEDNIK GRONCHI seni dobro počutil v družbi sovjetskega Nikite v Moskvi. Po kaj je šel v Sovjetijo, menda sam ne ve. Pa je pač taka usoda velikih glav, da m orajo od časa do časa na taka neprijetna pota. Ko je nanesel pogovor na Berlin in Nemčijo sploh, je Hruščev izjavil, da je sedanji položaj Nemčije n e­mogoče sprem eniti — brez nove vojne. Drugega izhoda ni. Če pride res do “vrhunske” konferen­ce, ki je napovedana za pomlad, in bo N ikita po­novil to svojo trd itev , bodo komaj vedeli skupaj sedeči vrhunci, o čem naj se če menijo. K ljub vsemu — dokler se bodo obdelavali z jeziki, kri ne bo tekla.

77

Page 12: LETO Štev. 3 Marec

H a r m o n i j a ž iv l j e n j a

VSAKO PRIJATELJSTVO JE PRAV ZA PRAV težn ja po dopolnilu in celoti človeškega b il­ja . Zato vsako p rija teljstvo nevede in nehote teži za harm onijo ali soglasjem z ljubljenim bitjem . P rija te ljstvo je tra jn o in zvesto le, ako je popol­no soglasje in življenjska harm onija med obema. P ri tem ne gre samo za telesna soglasja, temveč prav tako in morda še bolj za duševne lastnosti, posebnosti značaja, nazorov in vzorov.

V prvem valu m ladostnega navdušenja in zalju ­bljenosti, pa tudi zaradi neizkušenosti in nepouče­nosti, ljudje navadno vse premalo pazijo na te osnovne zahteve telesno-duševnega soglasja, ki je nujno potreben tem elj za pravo p rija teljstvo ir-, tra jn o neom ajno zvestobo. Reči pa moramo, da v tem vsem m anjka potrebno poznanje človekove na­rave in njenih lastnosti, ki so potrebne za h a r­monično, složno sožitje dveh bitij v skupnem živ­ljen ju .

L judje navadni mislijo, da je za složnost po­treb n a enakost značaja. Izraz takega m nenja je s ta r ljudski pregovor: “Gliha vkup š trih a” Vendar moramo takoj pripom niti, da je v tem samo pol življenjske resnice. Glede na vzore, ki jih imajo ljud je o harm oniji in složnosti v sožitju moža in žene v skupnem življenju, bi mogli nam reč ločiti ljudi v dve polovici.

D v e polovic i

Prvi so taki, da iščejo v drugem človeku ta- korekoč samega sebe. U gaja jim samo tisti, ki na njem najdejo lastnosti, kakor jih imajo sami. Vse, kar je njim samim podobno, kar sami imajo, ka- koršni sami so ali vsaj mislijo, da so, to jim je tudi na drugem človeku sim patično, privlačno, p r i­kupno in ljubezni vredno. To so spoznali že sta ri Latinci, ki so imeli pregovor: Simile simili gaudet— enako se veseli enakega. In to se po domače pove: Gliha vkup štriha.

Taki tudi enake napake in slabosti, kakoršne imajo sami, na drugem z veliko obzirnostjo in ra ­zum evanjem opravičujejo in olepšujejo. Skratka, vse, kar im ajo sami, hvalijo in odobravajo tudi na drugem. Tembolj, ako je to obenem ljubljeno bil­je . Iz tega bi mogli sklepati, da je psihološko ozadje te polovice ljudi velika s a m o z a v e s t . To so ljudje, ki imajo navadno vedno prav. Vse,

D r. A n to n T r s t e n j a k : “ M E D L J U D M I ’Celje, 1954

kar sami storijo in sami mislijo, tako je najbolje zato jim tudi drugi p rija jo , ako se prav tako v življenju vedejo, mislijo in govorijo kakor sami.

D ruga polovica ljudi je pa taka, da jim drugem človeku ugaja predvsem to, česar sai"1 n i m a j o . Taki v drugem človeku ne iščej0 sami sebe, am pak samo dopolnilo sebe. Iščejo t*' sto, česar sami nim ajo, kar na sebi pogrešajo. so ljud je, ki napak in slabosti, kakoršne imajo S!1 mi, na drugih ne trpe. Takole pravijo: Teh nap^ sem že sam od sebe sit, kaj šele, da bi jih mor11' p renašati na drugem! Zato jih začno na druge111 človeku odbijati prav tis te napake, ki jih iniaJ0 sami.

Psihološko ozadnje takih ljudi je podzavesM0 podcenjevanje sam ega sebe. Je nekakšen čul m anjvrednosti, ki se v ugodnem prim eru kaže ko* osebna skrom nost, spravljivost, uvidevnost in prl' zanesljivost v sodbi. Zato taki ljudje na drug® občudujejo lastnosti in sposobnosti, ki jih sami n1' majo. N asprotno pa je takem u človeku, če je saij1 na prim er plah in neodločen, kar zopern ali ant>' patičen drug, ki je prav tako plah in cincav. Ta človek v vsakem drugem podzavestno in zato ne' hote — išče dopolnitve.

S r e č e n z a k o n ne z a h t e v a e n a k o * t z n a č a je v .

Za složnost in harm onijo v skupnem zakon' skem življenju ne zadostuje preprosti recept, d* si m orata biti značaja enaka. U tegne celo zapelj®’ ti v usodno zmoto.

Mislimo si na prim er človeka, ki je po svoj1 naravi pravi “d ik ta to r” . Vse mora biti po n je g o vl glavi in gorje, če bi mu kdo ugovarjal. N jegov° največje veselje je , če more zapovedovati in uka' zovati. Zato pa gorje, če se tak poroči z oseb«' ki ima prav tak značaj. Tudi ta hoče samo ukaz0' vati, ne trp i nobenega ugovora, ne zna nikol* ukloniti svoje volje drugem u, č e se dva taka čl®' veka najdeta v skupnem življenju, jim a noben* knjiga, pa naj bo še tako lepa, prav tako noben verski prigovor ne bo nič pomagal. Drug drugem"1 bosta izpraskala oči — ako ne bosta iz previd' nosti že prej šla narazen.

Zato pa mora vsak prem isliti, s kom sklePa prijateljstvo in za njim ljubezen. Odpreti mor8 oči, da ne bo prepozno.

Če fa n t v nekaj stara jših letih zeli vzeti ženo mlado dekle, češ da jo bo lahko “po svoje

78 Misli, M arch 1960

Page 13: LETO Štev. 3 Marec

naravnal”, ni dovolj, da je dekle mlado in neizku­šeno — biti mora obenem “učljiv, prilagodljiv in

an značaj”, če pa je dekle gospodovalne nara- ®> bo fan t v zakonu zelo razočaran, ker bo žena Jub neizkušenosti in celo kljub m orebitnem u po­

manjkanju šol vendarle po svoje delala in si ne0 dala nič dopovedati.

Obratno pa moški, ki je po naravi neodločen, ah in brez prave podjetnosti, potrebuje za do-0 sožitje dekle, ki je odločno, samostojno in po-

?Urnno. V svojih lastnostih se bosta dopolnjevala ,Se *'a*<0 s in i la v celoto, ki bo harm onična in

°zna. Nobeden ne bo nič pogrešal, vsak bo na- uteho in obenem dopolnilo v svojih duševnih

ZnJah, zato bosta lahko oba srečna.Dobro se u jem ata tudi značaja, k jer je eden

. lo samozavesten in ponosen, drug pa skromen 'n Pohleven, ker skromen človek potrebuje polegsebe v oporo sam ozavestnega življenjskega tova-llsa. Isto velja za dvojico, k je r je eden zelo po- Sunien in odločen, neustrašen in bojevit, drug pa P an in preveč popustljiv. Ali tudi, k jer je eden P° svoji naravi črnogled, pesimist, drug pa opti- n' lst- ki vidi vse v lepi luči in tako tolaži prvega,

prvi pa svari tega pred preveliko lahkovernostjo. Podobno velja za razliko med enim, ki nikomur prav ne zaupa, in med drugim, ki je naiven in vsakemu vse verjam e. Taki se v zakonu dobro do­polnjujejo. Če zna prvi ceniti prednosti, ki jih ima drugi, lahko taki značaji, ki se med seboj dopoln ju je jo , prav složno in srečno živijo in v zakonu nimajo veliko medsebojnih težav.

N e v e l ja za v s e r a z l ik e m ed n j im a

V tem poglavju smo spregovorili o razlikah v značaju, ki koreninijo v človekovi naravi in torej same na sebi niso tako slabe, da bi bile tud i že grešne. Pokazali smo, kako se taki značaji med se­boj dopolnjujejo.

Seveda imamo pa ljudje tudi lastnosti, ki smo jih sami povzročili v sebi. Dobre smo si s trudom pridobili, slabe z zanikrnostjo zakrivili, č e smo si nakopali po svoji krivdi lastnosti, ki so naše na­pake, naši grehi — ne bomo mogli z njimi niče­sar “dopolnjevati”, saj iz napak ne more izvirati kaj drugegaa kot nesreča.

O teh prim erih bomo spregovorili prihodnjič.

k o m u n is t i v j u ž n i a m e r i k i , kaj bodonaPravili, ko pride konec tega meseca na obisk Ei- Senho\ver? Sami pri sebi so se odločili, da bodo *Pl ejeli moža iz Severne Amerike z razgrajanjem

'n gnilimi jajci. Slišati pa je , da je prišlo iz °skve povelje: P ozdrav ljajte ga in mu kličite:

oorodošel! Moskva noče, da bi tik pred Eisenho- '^ je v im obiskom v Moskvi komunisti kjerkoli po­

darili “prijazno razm erje” med Ikom in Nikito.1 bodo fan tje v A rgentini in drugod po latinski

kleriki to pot ubogali Moskvo? R ačunati m orajo U<” z nastopom peronistov, pristašev bivšega dik-

^ to rja Perona, ki je trenutno v Španiji. Pero- !"sti mislijo lka burno pozdravljati in njegov obisk ‘zrahljati za m anifestacije v korist Peronu, čudna

Ilca bi bila, če bi komunisti in peronisti iz ene- ^a grla vzklikali v pozdrav am eriškem u predsed­niku.

S

$

s

Z B O R N I K

S v o b o d n e S lo v e n i je v A r g e n t in i

je še dobiti pri M IS L IH

C e n a : 1-0-0, poštnina 2 /-

N a r o č i t e t a k o j , d a n e bo p r e p o z n o !

> ;> :

>:

>:>:

%

• • •

SVETOVNE POPOTNIKE, kakor so: N ikita, Ike, MacMillan in podobne zverine, pa še dalee poseka Slovenec VIKTOR ZAJELŠN1K, ki je doma iz zelenega Š ta je rja , zdaj mu pa menda sluzi za domovino Kanada. V naspro tju z “vrhunci”, ki po večini frčijo , se V iktor vozi s kolesom, po domače, bicikljem. In tudi cilj mu ni samo kakih tucat držav, am pak menda prav ves svet. Prevozil je ze preko 100 tisoč km, koliko jih pa še bo, bomo m or­da nekoč brali. Doslej je “prem eril” Alasko, Se­verno Ameriko, Mehiko, Afriko, zahodno Evropo, Skandinavijo, Italijo itd. Tudi Rusija in za njo Azija sta na vrsti, če že nista bili. Morda ga bo zaneslo tudi v Sydney in se bo ustavil pri bratu Jožetu v St. M ary’su, kaj se ve. Tako bo še Jo ž t postal slaven, čeprav že nekaj časa ni nič slišatio njeni. Če sta se videla v ZDA z drugim bratom— Romanom — ni znano, zelo verjetno pa. Kak­šna “žilica” poganja V iktorja po svetu, o tem ga bomo pobarali, kadar bo prikolesaril preko — Pacifika.

March 1960

Page 14: LETO Štev. 3 Marec

I “ PO D B O Ž J O

! MISLIJO S M O ”i

Č e m u j e b o lez en d o b r a ?

(Bogdan Kozak: Zdravnikovi spomini)

BILO JE SREDI GRUDNA, KO SEM bil pri predstavi v čitalniški dvorani. Prišel sem ves poten zaradi silne gneče v zimski m raz. Konec tedna sem obolel. Dobil sem Škrlatico.. .

Nisem se mogel ganiti, a zato sem tem bolj tulil ko ran jen a zver in klical na pomoč ljudi, naj vendar ne puste pokopati živega nedolžnega člove­ka. . .

Kaj vse sem počel tis ti večer, ne vem več. Koliko dni je tra ja lo to stan je , tudi ne vem, ker so dogodki tistega časa zaradi bolezni iz mojega spomina izb risan i.. .

Ležal sem sam, prinesli so v sosednjo sobo bol­nika, ki je kmalu umrl. Zdravnik mi je povedal, da bom m oral še najm anj dva tedna ležati in po tem še dva tedna ostati v bolnišnici po predpisih, ki jih sam ne sme sprem injati. Lotevalo se me je strašno dolgočasje.

Prosil sem sestro strežnico, M adžarko, ki je bila navzlic mojem u besnemu napadu na sveti ve­čer zelo p rijazna z menoj, naj mi preskrbi kakšno berilo. Prinesla mi je debelo knjigo “Življenje svetnikov” v nemščini. Pogledal sem napis in za­gnal knjigo na sosednjo posteljo.

“Kaj nim ate drugega berila?”“V tej hiši ne, razen m olitvenikov'-, je odgo­

vorila sestra in pustila knjigo na postelji. Tisti in še drugi dan je ležala knjiga nedotaknjena.

Drugi večer po večerji sem pa začel knjigo listati in si ogledovati številne čedno izdelane sli­ke, tu pa tam sem prebral tudi kak odstavek. T re tji dan sem se že vtopil v branje. Vso, nad tisoč stran i debelo knjigo sem predelal, nekatera poglavja po dvakrat, celo tr ik ra t. Ni mi bilo več dolgčas, zakaj b ran je je rodilo toliko novih, do­tle j popolnoma neznanih misli in pobud v meni, da sem začel resno prem išljevati o največjem na- poznancu — o sebi! In to prvič v življenju! Ob tolikih zgledih mi je postala očitna zgrešenost do­tedanjega življenja. V nem otenem m iru na P o lja ­nah (tam je bila ta k ra t bolnišnica) so zorevali v

tl' J ' /S v. !

meni trdn i sklepi za novo življenje, ki naj bo el- sto drugačno od prejšnjega.

Težko mi je bilo slovo od očetovsko dobrega zdravnika in od sestre, ki mi je bila kakor duhoV' na m ati naklonjena, a vendar sem hitel z vesel' jem nazaj v življenje.

Odločno sem se odtegnil svoji p re jšn ji to*"*' rišiji, njenim burkam , nerodnostim in grehotani- S ram otenje bivših p rija te ljev me ni zadevalo vec v živo, z vedrostjo sem je jih otepal. Iskal pa sen’ in kmalu našel ožjih stikov s pokretom za obnO' vo našega kulturnega in javnega življenja.

Tudi v šoli je bilo v kratkem drugače. Ta i1' oni profesor me je pohvalil, kar se poprej že n* zgodilo nekaj let. Videč mojo resnost in prizadev'- nost so mi profesorji sami od sebe naklanjali p°' učevanje premožnih nižješolcev. Kmalu sem ^ gospodarsko tako opomogel, da sem si izbral Prl dobri gospodinji stanovanje s hrano. Ko sem dru­go leto dobil štipnedijo sem prihajal domov n8 počitnice samozavesten, ker nisem bil več sestra­dan iz raz trgan , pač pa sem prinašal tem u ali onemu kaj in še očetu včasih dal kak petak ali desetak “za stroške z m ano.”

Tisto napeto razm erje med menoj in očetoi" se je razvedrilo. Ko sem končaval gim nazijo, j e občeval z menoj kakor s prija teljem in mi vse zaupal.

Ko gledam danes nazaj na dogodke, ki sem j'*1 preživljal pred 40 leti, se jasno zavedam, d a m1 n e b o v v ie m ž iv l j e n ju ni n a k lo n i lo v e č je »reče °^ o n e bo lezn i v p e t i šoli, ko sem že n a g lo d rse l * ž iv l j e n j sk i p r e p a d .

80 Misli, M arch 196U

Page 15: LETO Štev. 3 Marec

JEZUS OZDRAVI SLEPOROJENEGA

*leiMi

on

(Jan . 9. poglavje)

mo g re d e j e v ide l ( J e z u s ) č lo v ek a , ki j e biJ ro j s tv a . I n v p ra ša l i so ga n jeg o v i u č e n c i :

cenik, kdo j e g re š i l , on a li n j e g o v i s t a r š i , da Je »lep r o d i l? ” J e z u s j e o d g o v o r i l : “ N i g reš i l ne ne n jeg o v i s t a r š i , a m p a k (zg o d ilo se j e ) , da se

j^2° ^ en e j ° n a n je m b o ž ja de la . D e la t i m o r a m de- t^stega, ki m e j e posla l , d o k le r je d a n . P r i d e

n° c> v k a te r i n ih če n e m o re d e la t i . D o k le r sem na Vetu» sem luč s v e t a . ”

j e bil to izgovori l , j e p l ju n i l n a t la , n a p r a - Mata iz s l ine , p o m a z a l z b la to m n je g o v e oči t e r

mu rekel: “ P o jd i , u m i j se v k o p e l i S i lo e ” , k a r po- *llen* P o s lan i . Šel j e t o r e j in se u m il in ko se je V' ni>. je videl., •• ko ga j e ( J e z u s ) n a še l , m u je r e k e l .

e r uješ v S in a b o ž j e g a ? " O d g o v o r i l j e : “ K do je , a ki v a n j v e r o v a l ? ” J e z u s m u j e r e k e l : “ Videl si

,n » t e b o j g o v o r i : on j e ! ” In o d g o v o r i l j e : “ Ve- uJem, G o sp o d !” I n ga j e molil .

^ In J e z u s j e r e k e l : Za sodbo sem p r iše l n a sve t , ‘p re g le d a jo , k a t e r i n e v id i jo , in da os lepe , ka-

teri v id i jo ” .K a te r i so bili od f a r i z e j e v z n j im , so to slišali

11 mu re k l i : “ Sm o m a r tu d i m i s le p i? ” J e z u s j im °d g o v o r i l : “ A k o bi bili s lepi, ne bi imeli g re h a ,

pa p r a v i t e : V id im o. Vaš g r e h o s ta n e . ’

govR a zlag av ec d o s t a v l j a : Jezusov nastop in nje-

p nauk je povzročil ločitev vernih od nevernih. *> ižn i, ki jih im ajo oholi voditelji judovskega

dstva za slepe, prejm ejo milost vere. Ošabnim riZeJem in pismoukom, ki slepo zaupajo v svojo

. en°st in si domišljajo, da ne po trebujejo bož- j,°^a 1-azsvetljenja, Bog to milost odtegne in pusti, a dušno oslepe.

ra tek o d g o v o r n a V e rn ik o v o p ism o (febr. številka)

D rag i p r i j a t e l j : —Odgovor na Vaše pismo bi ne smel biti k ra ­

tek nosti elablj

zakaj dotaknili ste se ene največjih skriv- nadnaravne vere. Vemo, da to skrivnost raz-

n>hčeJajo največji duhovi vseh časov, do dna ji še

ni prišel.S tem ni rečeno, da se mora naša misel usta- Viti •>n se slepo podvreči nerazum ljivi božji misli. Skušali si bomo problem — kot Vi to reč pra-

1>ilno im enujete — ogledati še od drugih strani. ». en'ajhen je človekov razum, da bi si mogel na !!°k° odpreti okno v ta skrivnostni svet. Po drob­

iti ob tesni naslonitvi na milost od zgoraj je °goče p riti do neke stopnje spoznanja. Zaupaj-Va|

MisijUr.

> March 1960

ZAKAJ BOG PUSTI , DA TRPIMO

I*od g o r n j im n as lo v o m j e z n a n i t e d n ik N EW S W E E K v sv o je m izd a n j u 1. f e b r . 1960 im el n a s l e d n je po ro č ilo , ki se po sv o je bav i z is t im p ro b le m o m k o t M I S L I n a te h d v e h s t r a ­n e h le tos :Gornje vprašanje, ki je begalo Joba in za

njim domala vsakega človeka, je stavil urednik lista H1WAY (v Ameriki) svojim bralcem , ki obis­kujejo srednje šole (High School). U redniki lista (ima 81,000 naročnikov) so bili prijteno iznena- deni, ko so prejeli nekaj nad 100 pismenih odgo­vorov z zelo resno vsebino. Dijaki, ki so pisali ta pisma, so prezbiterijanci. Poznejša številka lista HIW AY je objavila nekaj izbranih odgovorov. Tu so:

1. “Čemu bi na svetu pričakovali utopijo? Na svet smo postavljeni, da najdem o cilj svojemu življenju in ga dosežemo. Bog ni nikoli obljubil, da bo življenje za k ristjana na zemlji neprestana veriga blaženih doživetij” .

2. “T rpljenje ima svoj poseben pomen in cilj. N agiba nas, da razm išljam o o sebi in svojih odno­sih do Boga”.

3. “Bog ne ustavi naraščan ja povodnji in ne pogasi gozdnega požara zgolj zato, da bi obvaro­val koga od nas pred pogibeljo. Naša naloga je, da se podvržemo zakonom narave, saj smo na vse zadnje tudi mi del narave.”

4. “K er je Bog poln ljubezni do nas, nas no­če oropati svobodne volje. Ko pa lahko sami od­ločujemo (s svojo svobodno voljo), se rado zgodi, da se odločimo za nekaj, kar povzroči trp ljen je nam samim in bližnjemu. Za nas je važno, da se zmerom odločimo za tisto, kar je prav. Na prim er: atom ska sila naj bi se uporabljala za pogon ko­ristn ih strojev, ne pa za uničujoče bombe.”

5. “Ne Bog, mi sami povzročamo trp ljen je , ker se vdajam o sovraštvu. Bog ljubi vse ljudi ena­ko — črnce, Mau Mauce, Portorikance, Meksikan- ce in komuniste. Ljubi jih prav tako kot bele A m erikance.”

6. “Nezgoda in nesreča sta stvari, ki se mora vsak od nas pogumno z njim a spoprijeti. Razmiš­ljan je ob takih spoprijem ih nam pomaga k boljše­mu razum evanju življenja in napravi iz nas zrele ljudi. Boga pa ne more nihče do dna razum eti— saj potem bi Bog ne bil več Bog.”

V vsaki teh misli je seveda samo košček odgovora na to občečloveško vprašanje (pro­blem). Pa saj smo že zapisali, da ni mogoče na ta silni problem odgovarjati drugače kot— po drobcih.

81

Page 16: LETO Štev. 3 Marec

TONČEK IZ POTOKAPovest

Spisal p. Bazilij

“ RINGA, RINGA, RA JA!...” NI BILO nikoli konca v Potoku. K adar je bil dež, je odmevala od n jega hiša, v soncu dvorišče, a še pogosteje tra ta za hlevom.

“ Ringa, ringa, r a j a ! . . . ”Tonček in Nežika sta se držala za roke in ra ­

jala. Bagi je skakal okrog n jiju in blejal. K adar je bil najbolj vesel, je dvignil zadnje nožiče in krecnil z njim i po zraku, da bi se vsak ustrašil. Pa je vedno pazil, da ni zadel otrok, ki se ga za to n ista nikoli ogibala. Prašičku Bolteku je bilo gotovo hudo: tudi on bi rad poskočil, pa ubožček zadnjih nožič ni mogel rabiti. Le na eno se je ma­lo opiral, druga je bila čisto suha in je kakor m rtva bingljala ob strani. No, pa se je kar pri­vadil in se med veselim in zadovoljnim kruljenjem drsal okoli Tončka in Nežike.

“ R in g a , r i n g a , r a ja , p u j s e k p a n a g a j a ,B ag i p a p r i t e č ein vse n a t l a p o m e č e . . . ”

Otroka sta se med glasnim smehom zvalila v travo, za njim a tudi janček in prašiček, še m u­cek je prišel te r ljubosumno skočil na živi klobčič. Kokoši, ki so brskale po travi, so obstale. Petelin s sprem injajočim se perjem v ponosnem repu pa se je čudil brezkrbni otroški igri. Kaj bi se ne, saj ima vse polno skrbi za številno družino, katero sleherni dan vodi po dvorišču in sadnem vrtu te r jo čuva pred skobcem.

Ig ra se je nadaljevala in bi tra ja la prav do kosila, ako ne bi ugledal Tonček gosaka. V poza­bljenem kotu med hlevom in ograjo m aterinega vrtiča za rože se je mučil s polžem. N ikakor ga ni mogel izvleči iz zavite hišice.

“Neža, u jem iva!” je kratkosrajčn ik pokazal sestrici v kot.

“D ajva!” je bila takoj za to.In že sta racala proti kotu, kam or zaradi ko­

priv sicer nista rada hodila.Gosak je bil preveč zaverovan v svoje delo,

da bi pravočasno skočil iz pasti. Ko se je zavedel, so ga že gnetli drobni prsti.

“ Moj, m oj!” sta kričala o troka in ga s svo­jim i objemi tako presenetila, da se je celo braniti pozabil. Ali pa se mu je pri vsej možati resnosti le dobro zdelo, da sta ga en k ra t brez njegovega privo ljen ja dobila v roke, kdo v e ...

“Mene ra jš i kot tebe!” je povedala Nežika.Tonček pa takoj v ihti. Naka, vedno ne si116

obveljati sestrina! Zagrabil je gosaka za v ra t in g8 potegnil k sebi. To pa je bilo gospodu vseeno m»'lo preveč.

“Ga, ga, ga, g a ! . . . ” se je oglasil in zakrilil s širokimi perutnicam i. Nežika je takoj sedela nied koprivami in se drla na vsa usta. Tonček pa se Jc srečno oklenil in jo hotel odkuriti z nevarnega kr*" ja . A gosak ga je zagrabil s kljunom za krilce tudi n jega posadil med koprive. Tako! čc joka eden, naj mu pomaga še drugi, saj tako vedno skupaj pojeta v Potoku! Potem je očka gosje družine moško odkorakal pr°' ti vodi. Saj je zm agal nad predrzno otročadjo, k* se mu odslej gotovo ne bo nikoli več upala bl>* zu.

Tonček je bil od sestrice toliko na slabšeu>> da mu je gosakov kljun preparal rožasto krilce prav do srede hrbta. Grdun grdi!

★Ko je prišel čas, da bi k /u ljevega pujska “p®*

ščegetali” na debelem vratu , je nastal v Potoku tak dirindaj in vik in krik, da je m esar P e te r d*' belo gledal. Navsezadnje bo moral zares domov, n« da bi kaj oprav il.. .

“ Bolteka ne! Naka! A ta, Bolteka ne!” prosili med neutolažljivim jokom Nežika, Tončeki Ivanka in Ančka. Celo Janez, ki bi pri drugei*1 ščetinarju sam pomagal m esarju , je vlekel očeta za roko in ponavljal prošnjo.

“ Bog se usmili, kaj naj ga zastonj redim o ti® sm rti?” se je smejal oče. Pa je bilo še njem u M do, ko je gledal šepavega prašička, ki se je nič hudega sluteč drsal okrog otrok in krulil.

“Kako bi, M arijana?” je vprašal oče, ki je komaj otresel otrok in se prestopil v vežo.

“ Da bi odložili, ni vredno. E nk ra t ga tak® moramo zak la ti.”

“Pa ti uredi z o troki!” je povedal in odšel klicat hlapca.

Mati je stopila v sobo, k je r je glasno odniC' val jok. K ot bi imeli mrliča v h iš i...

“Zdaj pa mir in za peč!” je resno ukazala in napravila strog obraz.

82 Misli, M arch 196°

Page 17: LETO Štev. 3 Marec

Za trenu tek je bilo vse tiho, potem se je spro- s 1 nov potok solza.

“Bolteka ne, Bolteka n e ! . . . ”Tiho in na peč! Ne gre drugače!” P rije la je

naJmlajše tr i te r jih dvignila na peč, Ančka pa je Sama zlezla za njimi.

Janez je sedel v kot in trm asto gledal v siro­m a m esarja, ki je iskal svojo torbo z noži. N e­

nadoma mu je izginila s klopi in šele m ati jo je 'lasla za v rati pod očetovim predpasnikom . Pre SneU Janez!

Ko je na dvorišču zacvilil prašiček Boltek in k o s tn o klical na pomoč, sta pom agala m esarju j^m° hlapec in Micka, ki je med jokom mešaia

'• Oče se je um aknil v mlin, k je r je ropotanje mnov prevpilo sm rtne krike, m ati pa je v veži

*°Potala z lonci. Otroci so si na peči med glas- n'm O ljenjem mašili ušesa.

Kako je svet nehvaležen! Ubogi p rašiček !...Bagi pa je do pozne starosti ostal v Potoku in

bil ves čas Tončkov in Nežin zvest sprem lje-valee.

sko

POZIMI KOŽICE NE CVETO..

V tednu po Velikem šm arnu se stiski zvonovi K°raj niso ustavili. Venomer se je oglašal iz sle- ® lin navček, za njim pa so jokali ostali te r proi božjega usm iljenja za um rle župljane. In gro-

ar Tone je kopal jam e, dokler še sam ni legel v steljo z vročico in kozavim obrazom.

Tuj berač je bil prišel v vas. Menda od nok n e šk e strani. Obležal je na županovem podu in, 80 ga ljudje spravili v hišo, so videl, da imaK°ze.

dnehtem

“Črne k o z e .. .” je šlo od ust do ust. V nekaj so dva nesli za beračem na pokopališče. Po-

Je pobralo staro Petelinko, ki je stanovala v aJti za samostanskim obzidjem,

k “Bog se nas usmili,” se je pokrižala P in tarč- ^°va babica, ko je zvedela za Lojzino sm rt. “ še

Nedeljo popoldne sva govorili na mostiču, ko se e vračala z Iz irka .”

Ko so naslednji dan otroci silili v staro ma- ■j,1' naj jim zopet pove ono o šk ratu in poredni

°nki> jim je menda prvič odrekla. Da se ji prav . c ne ljubi, se je izgovorila. Popoldne pa jo je e kuhala vročina. Takoj po kosilu je m orala v

Posteljo.. “Da niso prišle črne koze v P o to k .. .” je za­

b e l o očeta.k ‘Bog ne d a j!” se je pokrižala M arijana. A

Je prinesla m ateri v kam ro čaja, j i je skodelica ' °raj padla iz rok: sta ra m ati so imeli ves obraz

ece zabuhel. Izpuščaji so se že k aza li...

March 1960

Črne ko ze!... Tudi v Potoku.In kar je M arijano najbolj zadelo: Po postelji

sta kobalila Tonček in Neža, prevračala kozolce te r nagaja la sta ri m ateri, ki ni bila zaradi vroči­ne prav nič pri volji. Pa ju je zam an odganjala. Šele m aterin resni glas ju je prestrašil, da sta splezala z ležišča in se zagnala v hišo.

“Mati, koze im ate!” je med jokom izdavila M arijana.

S tara m ati je molčala. Šele čez trenu tek je počasi in pretrgano spregovorila: “Se mi je zde­lo . . . Za Lojzo grem ."

Potem je prišel v hišo Miha. Ni mislil, da bo tudi Potok videl bolezen in m orda celo sm rt. Mati so sta ri: težko bodo zdržali, saj še m lajše pobi­ra . . .

“Miha! Na otroke pazi, da kaj ne dobe! Je škoda d ro b iž a ...” je hropla bolnica.

“ Bom, m ati!” je bilo hudo očetu. V tišini, ki je vladala v kam ri, je prisluhnil veselemu smehu svojih najm lajših. Bog ne daj, da bi kateri od n jih umrl na kozah! Saj bi šel in v žalosti razbil mlinsko kolo, da bi jen jalo ropotati. Če otroci ne bi več kričali okrog hiše, naj bi tud i potok ne pel čez lopatice in mlin naj bi umolknil s svoji­mi kamni in stopami! Toda, da bi potok u m rl... Nak, ne sme!

P ravkar je prišel Matevž. Na Leskovcu je ku­poval kravo, pa se je domov grede oglasil v Po­toku. Le pri vratih je pomignil bolnici, v kamro ga Miha ni pustil. Pač pa sta se zmenila, da poj­dejo otroci z njim . Mlajši š tirje . Janez je tako ves dan na paši, Micka in F rancka pa m orata po­m agati m ateri. In te dve itak ne bi hoteli od hi­še.

“ Pri tebi bo zanje bolj varno, tu pa so koj na postelji pri m ateri.”

Da, M atevževa dom ačija ne sto ji med vaškimi hišami, am pak sameva prislonjena v breg za sa­mostanom. P ri Poberetovih še nihče in zbolel, hvala Bogu.

“V Stično sta prišla včeraj dva m estna gospo­da. Menda sta doktorja iz L jub ljane,” je pravil Matevž. T ak ra t v Št. Vidu še ni bilo zdravnika.

“No, ta dva nam koz ne bosta p regnala!”“Ko bi bili še menihi v sam ostanu!” je vzdih

nila sta ra K ljunka, ki jo je iz Dobrave poklicala M arijana. Vedela je za vse vrste zdravilnih rož in hitro pomagala, če je bilo potreba. S tari m ateri je takoj namočila obkladke.

Oče Miha je še pomnil, kaj so pravili sta ri ljudje, ko je kot paglavec poslušal z očmi in uše­si njihovo m odrost pod starodavno samostansko li­po. Da, da! Ko so še menihi molili v sam ostanu

(D alje na str. 87.)

83

Page 18: LETO Štev. 3 Marec

I z p o d T r i g I a v a

OD L IT IJE DO KRŠKEGA naj bi ob Savi zraslo sedem elek trarn , tak n ačrt baje imajo v Sloveniji. Sava je med om enjenim a krajem a dovolj deroča, da da bi elek trarne iz nje dobivale vodni pogon. Toda inženirji niso vsi enih misli. N ekate­ri trd ijo , da Sava tam nikakor ni godna za take naprave. Oblast sili na gradbe novih elek trarn , ker so se dosedanje dosti slabo obnesle. V nekaj letih so na hitro roko zgradili celo vrsto elekt ra m , ki naj bi vso Slovenijo prepregle z električ­no razsvetljavo in pogonsko silo, pa se je izkaza­lo, da so jim dali prem ajhno zm ogljivost in po­zabili na potrebo rezerve za nepredvidene vrem en­ske prilike. Tako so si morali v letošnji zimi iz­posojati elektriko iz A vstrije in M adžarske.

V STRNIŠČU na dravskem polju je znana to ­varna alum inija, pa je m orala ustaviti o b ra t za­voljo pom anjkanja elektrike. Enako tovarna duši­ka v Rušah nad Mariborom. Jeseniška železna li varna na Jesenicah na Gorenjskem je pa morala obratovanje tem eljito om ejiti. Tudi v privatn ih po­slopjih in v gospodinjstvu skoraj povsod m anjka elektrike.

V CERKNICI, STARI LOKI, na Križni gori pri Ložu in v mnogih drugih k rajih popravljajo cerkve. Od povsod se obračajo za pomoč na izsel­jence iz tistih krajev, posebno na svojce v sever­ni Ameriki. Ne zaman. Vedno se odzovejo taki. ki pridno zbirajo med rojaki in sami sežejo globoko v žep. Zato neprestano rom ajo iz Amerike težki sto tak i in tisočaki v Slovenijo za popravljanje r a z ­nih cerkva.

OD LJU BLJA N E 1)0 ZAGREBA naj bi posta la Sava plovna, tudi o tem razprav lja jo . Seveda bi bilo treba v ta nam en v njeno strugo spraviti več vode. Odkod? Pri P lanini na N otranjskem naj bi se zgradilo veliko um etno jezero, ko bi za laga­lo Savo z vodo, kadar bi je sama imela premalo. Seveda je to šele načrt, če ga bodo izvedeli ali ne, se bo šele videlo.

V MARIBORU je ondotni tekstilni in štitu t iz­delal nači-te za gradbo tekstilne tovarne v — Abe- siniji. Gradili bodo tovarno Italijan i, Slovenci bo­do dela nadzorovali.

84

BRNIKI so menda trije , to se pravi vasi n» Gorenjskem med Vodicami in Cerkljam i. Postali so im enitni, ker tam gradijo letališče za Ljubija' no. Novo letališče naj bi nadomestilo dosedanje dvojno: pri Zalogu blizu L jubljane in ono v Les­cah na Gorenjskem. Postali sta nam reč pi-e' majhni.

NA LJUBLJANSKI UNIVERZI š tud ira osem dijakov iz Združene arabske republike (Egipt-Si- r ija ) . Vpisani so na tehniki. Slovenščino že dobi'0 obvladajo, p ri izpitih si tu pa tam pom agajo tudi z angleščino. Slovenija se jim je priljubila, 1® ljubljanska megla jim ne gre v račune. A r a b c i štud ira jo tudi na drugih univerzah v Jugoslaviji) dočim nekaj Jugoslovanov š tud ira na univerzah Združene arabske republike. Tako sta se dogovo­rila Tito in Nasser.

EDEN ARABSKIH DIJAKOV v L jubljani Je iz lastne izkušnje spoznal, kako neljubo je Sloven­cem, da na njihovi zemlji spodriva domači jezik srbohrvaščina, še l je kupovat sadje in je sloven­ščino še tako lomil, da ga je p rodaja lka imela za H rvata. O zm erjala ga je , češ, če med nam i živiSi se pa tudi nauči po naše govoriti! —

SKRIVNOSTNA CELINA je naslov knjigi, k* opisuje A ntarktiko in je izšla v Državni z a l o ž b i

Slovenije.

V POSTOJNO prihaja leto za letom več ino­zemskih turistov. Zaradi tega so začeli v m estu 1 gradnjo številnih hotelov. V načrtu imajo tudi vzpenjačo na Nanos.

“SLOVENSKA AKROPOLA” naj bi se ime­noval ljubljanski grad in naj bi se tud i v tein smislu preuredil, tako je zamislil bodočnost g rad u ra jn i a rh itek t Plečnik. Toda njegov načrt je ostal na papirju , kakor tudi več načrtov drugih arhitek­tov. V endar je misel na preuredbo gradu še vedno živa in prej ali slej se bodo lotili dela, naj že bo po enem ali drugem načrtu. Baje je zadeva obli' čala ob vprašanju , kam z družinam i, ki zavolj0 pom anjkanja stanovanj zdaj s tanu je jo po raznih grajskih prostorih.

LJU BLJA N SK I ŠKOF VOVK je končno ven­dar dobil dovoljenje, da je mogel v Rim k s V. Očetu poročat o svoji škofiji. V Rim je dospel za­dnje dni jan u arja . Več drugih škofov iz Titovin® je smelo v Rim že lani, glede Prevzvišenega An­tona Vovka so doslej prihajala poročila, da ga ni­kakor ne puste čez mejo, da ga im ajo pod p o seb ­nim policijskem nadzorstvu, da so mu celo pisnie-

Misli, M arch 1960

Page 19: LETO Štev. 3 Marec

v Poljanski dolini

J.° Poročilo, ki ga je skušal poslati sv. Očetu, kon- scirali. No, zdaj kar nenadom a prihaja vest, da

Je smel osebno v Rim. Človek bi mogel sklepati, a Je bil škof Vovk doslej “nevaren”, ker je bii

Pač __ Rožmanov nam estn ik .. . Odkar je pravi "“Pijanski škof, je v očeh komunistov postal men <a manj — sum ljiv ...

V TRSTU so odprli že drugi dijaški dom za ovensko srednješolsko mladino. P re jšn ji je v

. lci Michelangelo, novi v ulici G innastica. Da se Je »logel ustanoviti še en dijaški dom, je pripo-

sama ita lijanska vlada, ki sestoji seveda iz , '^ a n sk ih dem okratov. Glavno besedo pri vodstvu11 yzgoji v obeh domovih pa imajo — slovenski “Piunisti. V obeh imajo svoje sedeže titovske or-

Ba,,izacije, n. pr. taborniki. Slavna italijanska ‘T)e- lT'°crazia C hristiana” je videti s tem stanjem kar azlovoljna. K adar gi'e za Slovence, pozablja, da

n°s> ime “C hristiana” , postane “ Italianissim a” . Sa- a Pomaga vzgajati iz slovenske m ladine komu-

potem pa lepega dne obrne plašč in kriči: ovencem nič, so sami kom unisti.. .Sl,

12 P I S M A , ki je prišlo iz domovine in ga je r‘ekdo odstopil uredništvu M1SLT: “živ ljen je pri^as ne kaže nobenega napredka, razen za neka-

re- Tako se posamezni kopljejo v razkošju in sc ^ i j o v najm odernejših lim uzinah, a drugi sloji Poroda si ne m orejo nabaviti niti košček teletine

1 drugega mesa, ki je bilo vsaj včasih na razpo­

March 19G0

lago. Nekoliko lažje je s kuretino, ker je nekje za Posavjem kokošja farm a. Sliši se pa, da se tudi ta ne bo obnesla. Na vprašanje, zakaj ni mesa, odgovarjajo m esarji, da bo še slabše. L judje vse vprek godrnjajo nad gospodarstvom. Pohvalijo se m enda edino upokojenci, ki prejem ajo nakazila pokojnin ne samo redno in pravočasno, am pak po­gosto nekaj dni v naprej, posebno pred — držav­nimi prazniki. Oblast računa, da bo tako denar n ajh itre je dobila nazaj.”

N A K R I Ž I Š Č U

Ko sampo ces t i n a k r iž i šč u se o z iram , n e zn am , v k a t e r o s m e r bi šel.

M a r li na se v e r?P a k a j bi t a m ?

N a j g re m n a ju g , n a sve t l i vzhod?S a m o da n e k a m že — o d to d !

Blešči z ah o d v š k r la tu , za n j im m o j d u h m o lče vesla . H o j , ho j , n a po t , n a p o t !

Ivan Burnik

85

Page 20: LETO Štev. 3 Marec

OTROCI LAŽEJOSEVEDA NE LAŽEJO VEDNO, včasih pa le.

N ekateri celo jako pogosto. Razlogi za laž so raz­lični. N ajvečkrat lažejo v sili, da bi ne bili kazno­vani. D ostikrat pa tudi iz gole navade.

Če so starši z otroki prestrogi in jih kaznu­je jo za vsako m alenkost, se otrok kaj hitro opri­me laži, da bi se izmazal. Mati m orda misli, da ga mora potem še bolj strogo kaznovati, pa to ne drži. N aj ra jši poskusi z ljubeznijo, z lepo bese­do. ki bo o troku dopovedala, kako grda je iaž. če bo otrok spoznal, da m ateri lahko zaupa, bo drugič takoj na prvo vprašanje govoril resnico. Če pa mu ni drugega v mislih, kot s trah pred kazni­jo, bo postal večji in večji hinavec.

Otroci pa lažejo tudi iz gole navade. Imajo bujno dom išljijo, s tvari povečajo ali pom anjšajo, povedo napol po pravici, km alu pa opuste še tisto polovično resnico in nad njim i zagospodari očitna laž. Ne bilo bi prav, če bi se oče ali m ati takim la­žem sm ejala in dajala otrokovi bistroum nosti p ri­znanje. Otrok bi si domišljal več in več, spletal nove in nove laži, pa nazadnje sam vanje verjel. Seve­da pa tud i stroga kazen ni na mestu. Resen opo­min, prim erno posvarjenje , da! Zaradi Boga se je treb a ogibati laži, pa tudi zaradi samega sebe in bližnjega.

Zelo velikega pomena pa je — zg led s t a r š e v in d r u g ih , k i im a jo z o t r o k o m o p r a v i t i . Če otrok opazi, da m ati ali oče drug drugem u lažeta, je pač za njegovo resnicoljubnost že domala vse iz­gubljeno. Ali če opazi, da njem u samemu odrasli na razna vprašan ja odgovarjajo z lažjo — zakaj naj bi on bil drugačen? Res, v vsakem prim eru o troku ne moreš povedati vse resnice. V endar glej, da bo tvoj odgovor kolikor mogoče blizu resnice, če bo otrok kdaj odkril, da ga je lastna m ati “pošteno” nalagala, bo prav gotovo tud i sam od dne do dne bolj “debelo” lagal.

žal, da bi bilo treba nad tem člančičem pri­pisati k naslovu: Otroci lažejo — starši pa tu d i. . .

K adar to re j spoznaš, da te je otrok nalagal, ravnaj z njim zelo mirno in se n ikar ne razbur­ja j. Sprašuj ga previdno sem in tja , da ti bo mo­ra l končno priznati: zlagal sem s e .. . Morda bo priznal to vsaj po ovinkih, če že ne popolnoma naravnost. Tedaj ga prim erno kaznuj, po pam eti in zares. N ikar kazni samo obetati, izpolni obljubo, ozirom a napoved. In ko kaznuješ, ne pozabi tudi poučiti! N aj otrok uvidi, da je kazen zaslužil. N aj uvidi, da mu laž ni v korist v nobenem pogledu, naj uvidi, da mu čez nekaj časa nihče ne bo verjel,

ako se čim prej laži ne odvadi. Da bi si z nakla- danjem laži na laž zapravil dobro ime za vse ža­ljen je — tega pa menda ja ne boš hotel, otrok m o j. . .

Tako in podobno, m ati! Zavedaj se, da mora* svojega otroka vzgojiti, ne samo zrediti!

IZ MATIČNIH KNJIG N.S.W.P o ro k e .

V katedrali v WolIongongu sta se zvezala k večni zvestobi Jože Žohar iz Dolič pri Murski So- boti in Anica Tkalčevič iz H rvatskega Liplja. P°' roka je bila v zvezi s slovensko mašo v WolloU- gongu dne 31.1.

V U n a n d e r r i sta stopila pred o lta r Breda Gaj' šek iz M aribora in H onorat Bažon iz Isti-e. Poroka je bila 20. feb ruarja .

Obema parom a iskrene čestitke in voščilo z3 božji blagoslov!

K r i t i

V P a d d in g to n u , St. Francis, so bili v januarju tr ije krsti.

Ivan Igor, prvorojenec Ivana Kobala in Fran- cke r. Pavlovec iz Camperdowna je postal kris­tjan 24. jan.

Boris Vincenc je istotako prvorojenec Vink« V itežnika in Anice r. Ogrizek iz A nnandala, krst­na voda ga je oblila 30. jan .

Evelina Adela se je pridružila b ratcu Denisu v družini Dušana Sakside in Marice r. Bevc v W oollahri. Pokristjanili smo jo 30. jan .

V P o r t K em b li sta dobila Vinko in Š tefka Bo­gatin “božičnika” , da sta imela žive jaslice. hn£ je dobil po najbolj “priročnem ” svetniku: Štefan^ K rst je bil 24. jan.

V W o llo n g o n g u so v katedrali krstili 31. jan Silvano Ivo, petega otroka iz družine Lovrenca m V alerije Bedek. Tako ima sta ra mama gospa Kak' še nekaj več požrtvovalnega dela, da razbrem eni starše številne družine, ki m orajo za zaslužkom.

V O y » te r B a y u sta obhajala prvi družinski bo­žič v svoji visoki “Triglavski vili” M atija M erlak in Tončka r. Rejec. Uganila sta, da bo hčerki-pr- vorojenki ime A ndreja Tončka. To se je zgodilo pri k rstu 30. jan.

V B la c k to w n u je prišel delat druščino bratcu Tončku v družini F ranka Gržine in Lucije r. Bilis Maks Francis. To ime je nam reč dobil pri krstu 13. febr.

Vsem novim kristjanom in njihovim staršem vse najboljše!

86 Misli, March 1900

Page 21: LETO Štev. 3 Marec

TUDI ta SE JE - IZGUBIL(Pismo iz Pariza)

p. B e r n a r d : —

lu ^ aj prei želim obilo božjega blagoslova pri dc- j^jo n°vem letu. Zdaj pa takoj prihajam s pro-

j , Gornjih Ponikev pri Trebnjem je doma ro-Ma KT!N KOS, ki se že dolgo ni oglasil so

slov 0111 ' 6 V6^ V ' n j® ' m e n a "

F orest Commission Briagolony, Vic.

D. Hamphreys, St. Clair Bush,Lixola, via Heyfield, Vic.

^ N O E K . . . <s s t r - 83)

bil božji žegen nad Stično, tudi bolezni nik. °- In kadar je prišla, je bil takoj menih v hiši, “ Se je razum el na take stvari, č e so mu rekli je°sP°(l dohtar”, je bil hud. “ B rat lekarnar sem,” g dejal, “ in kolikor morem, pomagam. Več bo pa strf s*;or'l> kakor mu je v š e č . ..” Kdo pa naj me jih 1,1 doktorjem verjam e? še nihče redkih, ki so p PeUali iz S tične v ljubljansko bolnišnico, ni k e' zdrav nazaj. N iti m rtev ne, ker so vse po- “Pali tam pri Sv. K riš to fu ...

Toda slišal sem, da sta bila gospoda pri sta,CJn'k °Vern ^roncu in je že precej boljši. Menda ^ Ponesla s seboj z d ra v ila ...” je povedal .Ma­je K- k' trezno gledal na stvar. Potok pa

precej od sveta.‘Le kdo jim bo verjel, šušm arjem !” se je

^ ,sli. March 1960

Dr. M artin Vovk Grand C entral Hotel Cobron, Vic.

Njegov b ra t bo hvaležen, če je mogoče zvedeti za njegov sedanji naslov. K dor bi vedel zanj, na ga opozori ali naj sam sporoči na M ISLI, lepo prosim.

Kako kaj gre z delom? Saj dosti izvem iz MISLI, m arsikaj pa samo “zaslutim ”, ko imam do­volj izkušen j...

Ali ne bi pošiljali v Pariz nekaj več številk MISLI, da bi jih razdelil med ljudi, ki odhajajo v A vstralijo? Tako bi že vnaprej vedeli, kam se je tam obrniti in kam se nasloniti.

Prisrčne pozdrave! Vdani

N a c e Č re tn ik .

vtaknila vmes K ljunka, ki se je bala, da bo ob slu­žbo. V Stično si zdaj skoraj ne bo upala. Navse­zadnje jo bosta dala gospoda še zapreti, saj v Ljubljani gotovo drugače zdravijo kakor o n a ...

“Kdo jim bo verjel? Ti vem, da ne!” se je zasm ejal Matevž.

“Ti ne, ti n e ! . . . ” sta okrog ženske zapela Tonček in Nežika, ki sta vleka na ušesa pogovor odraslih.

“Kako se hitro zagovoriš!” sta se spomnila moža na otroke.

“Najbolje bo, da kar naprežeš in bi nazaj — če seveda utegneš — pripeljal gospoda župnika. Mati ga sami želijo in prav je tako.”

Matevž je bil takoj pripravljen. Hlapec je napregel, otroci pa so se med veselimi vzkliki sko­bacali na koleselj. Prvič so se peljali iz Potoka.

(N adaljevanje pride.)

87

Page 22: LETO Štev. 3 Marec

KOTIČEK NAŠIH MALIHNa gornji sliki vidite H artm anovega M aksija

in M esarjevega Ivančka iz M elbourna. V svojih narodnih noša sta se udeležeila rom anja v lan­skem novem bru in tani ju je ujel v svojo “kam ri­co” fo tig ra f P . Nikolič.

I* I S M O.

Blacktovvn, 11-1-1300D ra g i p. u re d n ik : —

Na Silvestrov večer je minilo staro leto in z naslednjim ju trom smo vstopili v novo leto 1960. Ko o tem mislim, se mi zdi celo življenje kot ne­ka knjiga. Ko mine s ta io leto, se obrne papir in z novim letom se začne na novi stran i. Včasih serr. k a r zadovoljna, da je staro leto minilo z vsenu križi in napori, in upam, da novo bo kaj boljše.

Božične praznike smo praznovali kot smo pa mogli. A ta je postavil jaslice in lepo božično smreko, jaz in Slavko sva jo pa krasila pozno v noč. Ko sva končala, sem jaz šla spat, Slavko je pa še ostal in še nekaj popravljal. Z ju tra j je bilo smeha, ko smo ga našli spečega na mizi pred ja s ­licami.

88

“O, to je pa živ pastirček!” se je a ta zasn'e" ja l, “samo zaspal je nam esto da bi molil.”

“Ne, menda je varoval bonbončke, da jih 0* bi Jezušček pojedel”, je tudi to k ra t Avica počasi in resno povedala po svoje.

Le s težavo smo se prem agali pred smeho*11 in vendar par božičnih zapeli in pomolili. Nato smo dobili vsak svoje darilo.

Avici in M ariji K ristini pa gre še vedno P° glavi sv. Miklavž, ki sta ga videli v Sydneyu. taga ne m oreta razum eti, zakaj sta parkeljna vzf 'a in nabijala tisto luštkano punco, saj je znala epo in na glas moliti. H rastovega A ndrejčka tud' le m oreta prehvaliti, da kako lepo je deklamiral' le res priden fan tek in hvale vreden.

Z veseljem tudi povem, da izpite sem dobro izrielala in vdobila lepo knjigo v nagrado. Seda) grem v prvo gimnazijo. Isto tako tudi Slavko, če" prav nagrade letos ni vdobil.

V Imeniku uspelih v CATHOLTC WEEKLY 2 dne 17. dec. smo našli razen najinih tudi več p°' znanih slovenskih imen: Nada K ranjc, Rožamarij* Rujniovič, Vera Stanič. M arija Z latar, E rika KU' čan, Kalinka Brazda, A lenka Mandič, M arija Kosti Vida Mehlin, Danijel Trobec, Gabriel F urlan , Z°' ran Pirjevec, Rober Golob in še drugih. Ali se bo kakšen od teh oglasil v Kotičku? Rada bi kaj sli' šala o njih.

Lepo pozdravlja vse Slovenčke in prijatelj® MISLI

S la v k a F il ipč ič .

D o « ta v ek u r e d n iš tv a : Poglejte zgoraj, kdaj j e bilo to pismo vrženo na papir in kdaj prihaja v MISLIH! Skoraj dva meseca je že stari. Zakaj i” kako to?

Nič ne pomaga, krivec m ora p riti pred jav­nost. Slavkin a ta piše tako (in urednik je pisW° urejel 1C>. feb r .) : “ Oprostite, če bo malo (!) p°' •.no. že cel mesec in več nosim v torbi pisma >trok. Sem se kar spozabil o n jih” .

Nič ne bom rekel, Filipčičev a ta se zna m af' sičesa lotiti, tudi peresa, kadar si vzame čas. Am­pak če ga bodo hoteli vzeti za poštarja in bodo mene vprašali za “reference” — ta k ra t mu bo sla­ba pela!

Komaj se je še našel čas za objavo S l a v k i n e ­ga pisma, Slavkovo smo morali to pot pustiti Prl miru. No, saj je pa v feb ru arju pisal samo Slav­ko. Drugič si pa, Slavko in Slavka, izberita dru­gega — p o š ta rja .. ,

Misli, M arch 196®

Page 23: LETO Štev. 3 Marec

LETOS je zadnja z im sk a polna luna 13. mar- ca' Ta nima pri veliki noči nobene besede. Na- ® ednja polna luna — štiri tedne pozneje — bo , • *prila . (Ne pozabite si je ogledati, če ne ver­jamete!) To bo p r v a p o m la d n a , zakaj 21. m arec, ko se začne pomlad, bo že daleč zadaj. Dan polne j’rve pomladanske lune bo — torek. Zdaj ni n o ­

čnega vprašanja več — naslednjo nedeljo m ora

biti velika noč — in t u d i re s bo! Na nedeljo 17. ap r ila !

Ko je enk ra t ugotovljeno, kdaj je v kakšnem letu velika noč, ni nič več težko določiti, kdaj p r i­dejo drugi prazniki in časi v cerkvenem letu , ki se ravnajo po dnevu velike noči. O tem pa nekaj prihodnjič.

POST OFFICE B O X 63, MAROUBRA, N .S .W.

n a g o r n j i n a s l o v j e n e k i s y d n e y -AN poslal ček za 1,000 funtov, ček je dospel na

sv°j cilj še isti dan, zakaj M aroubra je eno od 2e*° številnih sydneyskih predm estij.

ček za 1,000 funtov je bil iziedno dobrodo-1 ker je pač prinesel tako izredno visoko vsoto.

lugače pa ni bil nič nenavadnega. Čeki namreč S h a ja jo na gornji naslov domala vsak dan. Se- Veda p0 večini v mnogo m anjših vsotah. Toda . ®ak ček, velik ali m ajhen, je enako dobrodošel ln Pomaga doseči cilj, ki si ga je zastavila usta- n°va na gornjem naslovu.

Naslov: P.O. Box 63, M aroubra, N.S.W. je *®an po vsej A vstraliji. Zato tudi čeki prihajajo Ja iz vse širne A vstralije. K er ja ustanova, ki se kriva za tem naslovom, še precej nova, se je ba- I’ da bo dotok čekov usahnil, zakaj izkušnja uči, , a vsaka nova reč v začetku zbudi zanim anje, po- as> pa ljudje obrnejo pozornost kam drugam. saka novost “vleče” samo nekaj časa.

Toda dotok čekov na gornji naslov ne sme pahniti. Preveč važna in pomembna je ustanova,

1 >ma ta naslov, da bi smelo zanim anje zanjo dahniti. Pa tudi podpora ne sme prenehati. Zato 80 se ustanovitelji potrudili, da so si zagotovili s^alni dotok čekov, čeprav v prim erom a majhnih Vs°tah.

Kako so to napravili?Poiskali so širom po A vstraliji blizu 2,000 lju-

*’ ki so se zavezali, da bodo poslali na naslov iz astnega žepa vsak mesec 2/-. Pa ne samo to. Ob- Vezali so se poleg tega, da bo vsak od n jih med *)r'ja telji in znanci pridobil 12 drugih, ki bodo ®r*v tako poslali po 2 /- na mesec. To pomeni ne-

rednih stotakov na mesec. Seveda bodo pa še ^“dalje p rihajali izredni darovi od drugod. Ver­jetno bo kdaj pa kdaj vmes kak sto tak , če že netisočak.

Pa kaj je tis ta “ustanova1* na naslovu P.O. «°x 63?

^ isli, March 1960

Na isti naslov dan na dan prihajajo tud i pis­ma, ki ne vsebujejo čekov, am pak — prošnje. P rošnje se glase nekako tako:

“Pošjlite mi, prosim, tiskovine, ki jih oglašate v dnevnem tisku. Iz njih se želim poučiti, kaj je katoliška vera. Ko sem bral Vaš oglas, se mi je zbudilo zanim anje in si želim bolj natankega po­uka.”

Zakaj pa prihajajo take prošnje prav na ta naslov?

Ustanova, ki je skrita za tem naslovom, se im enuje: THE CATHOLIC ENQU1RY CENTRE. Po naše m orda: K a to l i šk o p iz v e d o v a ln o s red išče .Z drugo besedo: Nekatoličani, ki bi bi želeli kaj več zvedeti o katoliški veri, so povabljeni, da se obrnejo na ta naslov. P rejeli bodo po pošti brez­plačno tiskovine in knjige, ki jim bodo razložile do potankosti katoliški nauk.

Tako to rej prejem a ustanova dvoje vrste pi­sem: P rošnje od nekatoličanov, darove v denarju od kattoličanov, da more ustanova prošnjam neka­toličanov ustreči.

U stanova: THE CATHOLIC ENQUIRY CEN­TRE v M aroubri je to re j m is i jo n sk a u s t a n o v a za p o r a s t s p r e o b r n j e n j K k a to l i šk i v e r i v A v s t r a l i j i .

V resnici bi moral biti vsak katoličan v Av­stra liji taka ustanova. Vsak katoličan bi m oral z besedo in zgledom pridobivati nekatoliške A vstral­ce za sprejem katoliške vere. N a ž a lo s t j e m ed n a ­mi k a to l i č a n i p re v e č t ak ih , ki n o č e jo o svo ji v e r i z n ik o m e r g o v o r i t i , a l i so pa celo sam i p r e m a lo p o u č en i , da bi m ogli d r u g e uč it i .

Zato se je ustanovil THE CATHOLIC ENQUI- RY CENTRE, da opravlja to nalogo v imenu av­stralskih katoličanov. In ti so pozvani, da vsaj s svojimi denarnim i prispevki vrše misijonsko delo med svojimi sodržavljani — uspeh ne bo izostal.

91

Page 24: LETO Štev. 3 Marec

9 ? a obidku v ^SlovenijiJ. Hladnik, A rgentina

ŠE V VIPAVO IN NA SVETO GORO

Ob vstopu v Slovenijo sem le s pogledom pobožal lepo vipavsko dolino. Tudi na Sveto goro sem le v mislih poromal. A nam en sem imel, da se vrnem in tako sem tudi napravil 29. ju lija .

Skozi Logatec teče živahen prom et. Avtobusi h ite v Koper in T rst, Gorico in Bovec, Idrijo in Tolmin. Pa me je nalim al tisti, ki sem ga hote, vzeti. Ni ustavil v Logatcu. Torej kom biniraj, ka- kakor veš! Vzel sem drugega, ki vozi do Sežane.V Postojn i pa sem ga dobil za Gorico.

Tako sem imel priliko, da sem si ogledal tudi Postojno. Jam a je seveda predaleč in prevelika, da bi v tegnil vanjo v dveh urah , ki sem jih imel na razpolago.

Kot nekdaj, tako je še danes Posto jna svetov­no zanimiva točka zaradi čudovite jam e. Zato je tam tudi tu jsk i prom et zelo razvit. Na trgu vidiš tu d i goropisno karto , ki opozarja na vrhove in po­ta postonjske okolice. Tam sem še enk ra t p reštu ­diral, ka teri so grički, ki sem jih od doma toliko­k ra t gledal. Obsega vso Hrušico, Nanos in Pivko s Cerkniškim Javornikom in Reško goro.

Obiskal sem gospoda Jezusa v cerkvi in žup­nika, ki je seveda tud i sam, brez kaplana. Spada pa P osto jna pod goriško adm inistra turo , pač n a j ­bolj nesrečno škofijo, ki nima n iti stolnice, ne škofijske pisarne. Msgr. dr. Toroš živi na K osta­njevici kot gost očetov frančiškanov.

Privozil je avtobus. Torej kar hitro nanj! Bil je nabit. Komaj sem dobil mesto v njem.

Po preteku dveh ur sem bil v Šenpetru. Pa bi bil mnogo preje , če bi ne imeli defekta. Saj drugače b iti ni moglo. Šofer je na nesram ne n a­čine preklin jal, ne po slovensko. Zato sem si kar mislil, da bo iz tega kaj narobe.

N aslednji dan, 30. ju lij.Št. P eter pri Gorici je postal kar mesto.

Cerkev krasna na zunaj in na znotraj. Obilo p ri­vatn ih stanovanj, državne stanovanjske hišice, bol­nišnica in tudi prostoren, zelo lepo urejen trg . V večernih urah vse mrgoli naroda.

Z ju tra j me je zbudil zvon. Ko sem pa prišel v cerkev, ni bilo ne župnika, ne m ežnarja. Žup­nik je odšel na K ranjsko. Zveza med primorsko in ljubljansko duhovščino je sedaj zelo živahna. Po­sebno m lajši duhovniki se čutijo doma povsod, ker vsi skupaj štud ira jo v L jubljani in potem med

počitnicami hite po vsej Sloveniji po m e d s e b o jn i obiskih. Šenpeterski gospod je odšel na Gore P1'1 Idriji, k je r je bila pobožnost celodnevnega če- ščenja.

Ko smo doklicali m ežnarja , je bila maša. S>" cer bi je tis ti dan ne bilo.

Potem pa po obiskih! Nisem hotel spreje ti v A rgentini nobenih naročil za dolnov, ker pač n1" sem vedel, ali bo sploh mogoče kaj opraviti. Po“ policijskimi režimi je človek vedno pod nadzor­stvom in tako sem domneval, da se mi vtegne zgoditi v domovini. Toda dejansko se mi ni bil° treba niti enk ra t legitim irati, razen pri vstopu l® izhodu.

Obljubil sem pa gospej K atarin i Cotičevi, da bom obiskal Bilje, in Kebrovim, da bom skuša! n a jti Bukovico. N ečakinja, gospa šubicova, mi je posodila kolo in tako sem pognal po gladki cesti skozi V ertojbo. V ertojba! Tu sem se domislil so­šolca iz prvih gim nazijskih le t , Jožeta Žigona. Tu nekje mora biti.

Kmalu sem bil v Biljah in kmalu sem tudi na­šel dom, ki sem ga iskal. Pa sem dobil tam tud' gospo Peric, ki je bila prav tedaj na obisku doni8 z izletniki iz A rgentine.

D alje sem pognal. Kmalu sem bil v Bukovici in tudi hitro sem našel Kebrove. Tri sinove >r- eno hčer ima mama v A rgentini. Kako bi ne bila vesela obiska od tako daleč!

!n tale mož? Kmalu se mi je predstavil. Poro­čen je z eno izmed hčera in je iz Gorice tu na obisku. Špacapan, tako se je predstavil. Dela pa v Budinovi tiskarni v Gorici.

“Potem ste pa b ratranec mojega svaka Mirka Špacapan?” Na, . . .p a s m o bili žlahta!

V pomenku sem izrazil željo, da bi rad videl cerkev na mirenskem gradu.

Nič lažjega kot to! “Vas kar jaz potegnem, se je špacapai ponudil.

In tako je tudi bilo. Mirenski grad ima veli- čaastno cerkev. Bila je močno poškodovana, toda očetje lazaristi so jo obnovili in letos je Tone K ralj dodelal slikarijo, posebno znam eniti križev pot. Gori se zbira staro in mlado na duhovne ob­nove. Od tam izhaja nova verska pomlad na vso Prim orsko, tudi Slovenci iz ita lijanske stran i zelo radi prihajajo .

Cerkev je res krasno urejena.

92 Misli, M arch 1960

Page 25: LETO Štev. 3 Marec

Miren ima še vedno kako hišo v razvalinah, ateri lastniki pod vplivom nesmiselne titovske

f*°Pagande niso m arali, da jim zavezniki pozida-0 dom. Sedaj imajo za spomin razvaline.

It ] - ^ e^a Je P°leS- Sovodnje in Rupa sta v'■**» tako da je grad komaj par sto m etrov od

meje.

ko Jožeta Žigona sem v V rtojbi našel in ta-0 dopoldanski program v celoti izpeljal.

SKOZr GORIŠKA BRDA

, če vam je prav, gremo danes v Brda,” tako Je ponudil dr. Šubic in jaz sem bil seveda več zadovoljen. Saj sem si vedno želel, da jih vi-

111 od blizu. Od daleč sem jih gledal le iz Sve- e Sore, toda že davno.

kjerPognali smo skozi Solkan in dalje na Plavi,Se vzdigne cesta više ii više, tako da malo

g . . Vižovljami preide na zapadno stran grebena.lci so strahotno prizadeti z nesmiselno razm eji-

tr .J0' Iz Brd v Gorico m orajo vse okrog Sabotina, Ure daleč, dočim je naravna pot skozi Podsa-

°^ n> ki je pa italijanski.Kmalu smo brzeli skozi bogato obložene vino-

p e. Ravno so zorele breskve. Šm artno je vh eden najpom em bnejših krajev. Želel sem

-uraviti župnika Benedičiča. Pa sem dobil tam1 briškega dekana in še druge prijazne ljudi, ki 1111 Povedali m arsikaj zanimivega.

Dan nas je priganjal, ker smo bi1.! nam enjeni *Ja dolgo pot. Pod vrhom smo za hip postali,

, Se enkrat objamem s pogledom vso čudovito Jelico, o kateri je zapisal G regorčič: PodobaJskega si v r ta . . . Vse do furlanske ravnine po l­

il VSS' ’ cei'kvic, gričkov, njiv in vinogradov in0 rega ljudstva.

Božja pot na Vižovljah je tudi veliko trpela. >kev je popravljena, župnišče pa ne.

Po vrhu grebena ali delno po vzhodni, delno . zahodni strani, teče nova cesta, ki so jo Ttali-

sed*

Jani Krn

zgradili v vojne nam ene. Tam pred nami , n m Tolminske gore. Ono, tam le na zapadu, KaJ hni u: u:J ^aj bi bilo? Bo ali ne bo S tara gora?

tam],ftio.

Ravnokar bomo srečali duhovnega gospoda, ki e stopa s knjigo v roki. Ustavimo. Pozdravi

p Pa smo takoj vedeli, da smo prav pod Marijo Jsko da je tisto res S tara gora, in da je tule

sP°daj vas Log.“Tam je pri K raljevih?” sem vprašal in bilo

tako.... Res nisem mislil, da bom mogel napraviti Lu-

Kraljevi to veselje, da pozdravim njene do- ce- Bila je že noč, pa se nam kar ni mudilo,

Misli, March 1960

tako so bili veseli tega nepričakovanega obiska. Od tu je bil doma znam eniti Janko K ralj, prim or­ski narodni buditelj in politični voditelj.

Z nočjo smo brzeli čez Kamreško nizdol proti Ročinju in domov v Št. Peter.

NA SVETO GORO

2e včeraj ves dan je bila pred mano. Iz M ir­na, iz V rtojbe, iz Nove Gorice, iz Brd in od Ma­rijinega Celja, vsepovsod je nadzirala moje sto­pinje. Danes to rej poromam tja gori!

Ob šestih sem bil že na Prevalu, da od tam stopim naprej peš. Je sicer dobra pot, tudi za av­to vozna, prav do vrha, toda to ni rom anje. Vz­penjače ni več. Le nosilni stebri kažejo še nekaj ostankov.

Tako stopa rom ar z rožnim vencem v roki po gručasti poti, da se proži kam enje pod nogami. Spet in spet se pokaže zidovje svetišča gori v vi­šini, doli v dolini pa drdra vlak in hrum i avto­mobil. Iz višine vabi zvon!

Ob sedmih sem bil na vrhu. Ko sem bil na Sveti gori pred tridesetim i leti, bazilika še ni bila dokončana. Skrivnostna tišina me je objela, ko sem vstopil.

Pokleknil sem pred veliki o ltar, nad katerim je m ilostna podoba, da izročim M ariji prošnje in želje tistih , kateri le v sanjah rom ajo na Sveto goro iz A rgentine in od drugod. Hotel sem biti glasnik pred Marijo za vse tiste, kateri ne m ore­jo priti osebno. Sam sem bil, čisto sam, po kon­čani maši.

Povabili so me na zajtrk .Pa me pozdravi pater. “No, kaj pa tebe nosi

tod, Janez?”Kdo pa si? Gledam ga, pa se zbudi v pozablje­

nem predalčku mojega spomina: “Seveda, saj to si ti, Lacko P in tar, kajne?”

Pa sva bila skupaj. Saj sva v L jubljani po ­slušala v letih bogoslovja ista predavanja: Ušenič- nika in Ehrlicha, U jčiča, Lukm ana in d ru g e ...

Tako sem dobil poklicnega moža, ki mi je do zadnje potankosti vedel povedati za vsako vasico, za vsako goro in breg te r dolino, ki se vidi iz Svete gore. Saj je vse tis te k raje , ki se od tu vi­dijo, tudi obiskal.

Čudovito lepo si je M arija poiskala Sveto go ­ro. Saj ni najvišja točka v okolici, toda tako lepo je postavljena, da se od nikoder ne vidi tako lepo vsa tis ta slovenska zemlja, po kateri hlepe sosed­je iz juga. Ves Kras, vse do m orja. Oglej, Gradež in celo Benetke vidiš in t ja na sever ob Soči in na zapad in čez Brda na vzhod,

93

Page 26: LETO Štev. 3 Marec

N E W S O U T H VVALES

B o g a n G a te . — Prejel sem knjigo DAULA- GHIRI, ki ste mi jo zadnjič poslali. Res je lepa in zanimiva, hitro sem jo prebral. Ibanez je hotel po vsej sili na vrh, pa s tem je napravil veliko napako. Slabo so vodili. Ibanez, W atzl in Dinko so premalo varčevali s svojimi močmi, zato niso zmo­gli zadnjega naskoka. Vseskozi so eni in isti rin i­li naprej in se preb ijali proti v rhu in si stalno nalagali največje napore. Dinko Brtoncelj se je res sijajno izkazal, a Ibanez, čeprav slična oseb­nost v hribolastvu, je bil na žalost slab vodja. Ni­sem strokovnjak, izrazil sem le svoje vtise, ker je b ran je te knjige globoko vplivalo name. Nehote sem se spom injal na svojo najvišjo turo — bila je samo na vrh Triglava, vendar v — nevihti! Ta okoliščina podčrtava pomen dogodivščine. Bila nas je m ajhna skupina, v enem samem viharnem dne­vu od tal do vrha in nazaj od vrha do tal. Za netren irane ljudi je bil to trd oreh. Ne da se pri­m erja ti z Dinkovimi avanturam i, vendar mi je spomin na Triglav pomagal globlje uživati ob b ran ­ju prezanim ive knjige DAULAGHIRI. — I ) r . Mi­h a e l C o l ja .

T e n t e r f i e l d — Obračam se v prvi vrsti do ro ­jakov iz Prekm urja, pa tudi na druge, ki mi m or­da lahko ustrežejo. Doma sem od Sv. Ju r ija — Rogaševci in dobivam od tam pošto. Že večkrat sem bila naprošena, da poizvem, kje živi ro jak VIKTOR G1DER, ki je tudi doma od Sv. Ju rija Njegova mama že dve leti zastonj čaka pošte od n jega in je zelo žalostna. Kdor bi vedel zanj, naj ve, da mu bom zelo hvaležna, ako mi to sporoči na naslov:

Mit« H ild a H o lzed lRoyal HotelTenterfield , N.S.W.

W a g g a VVagga VVagga. — Nevadno se piše W agga W agga, zdaj že tud i samo Wagga. Jaz sem zapisal tr ik ra t, ker smo bili tr ije , ki smo se pri- #li v Waggo vagat. Po listu MISLI smo se našli t r i ­je neznanci: Vampec, Trebušnik in Predsodek. Do­govorili smo se za sestanek ali konvencijo. Ker

smo bili prepričani, da imajo v W aggi dovolj ve­liko vago za vsakega od nas, smo izbrali za ko11' vencijo ta k raj. Imeli smo se dobro, na zapisnik11 naše konvencije pa stoji, da nobeden od nas l>c sme dati v javnost, kaj nam je povedala v Wagfc'— vaga. Pripom nim naj le to, da smo bili ves čas prav predpustno nastro jen i in smo celo pesnikova*li. Vsak je zložil eno, ki pa še nobena od njih 111 do konca dozorela, zato še ni za javnost. Eno sin0 pa zložili s skupnimi močmi in ta lahko pride v tisk. Glasi se takole:

Še lani mogočno žarel mu je plamen, to leto iz njega nasta ja po-žar.Zaslužil si vendar spominski je kamen (zasluge priznati možata je stvar.)Za božič je vestno zaključil CIKLAMEN, čeprav nad obema besnel je vihar.Naj v m iru počiva (na vekomaj am en), začeti spet kakšen CIKLAMEN — nikar!

Pozdravlja za vse tri — V am pec .

VICTORIA

A b b o t s f o r d . — Ko ponavljam o s to pošiljk1 svojo naročnino, prilagamo tudi dar za SKLAP' Saj dobro razumemo, da list s tako bogato vsebi' no na tolikih straneh ne bi mogel izhajati s sfl" mo naročnino, ki je tako nizka. Želimo še nadaljc tako lepega uspeha in pozdravljam o. — Vink0 M olan z družino.

M o o n ee P o n d i . — Pošiljam naročnino za in dar za Sklad. MISLI so nam zelo všeč te r j ' 11 vsi radi prebiram o. Zato pošiljam s to pošto tud' dva NOVA naročnika, ki sta takoj plačala. Obe* nem obetam, da bom poskusila še koga dobiti, d® se bo naročil na naše lepe slovenske MISLI. — E lk a M e sa r je v a .

Y a c k a n d a n d a h . — List se mi dopade, vsaka njegova stran je po svoje in teresantna. Mislim, P8 da bi ne bilo slabo, če bi opisovali k raje v Av­stra liji, nam reč zgodovino, kdaj je bil k raj prvi® naseljen itd. — M a r i ja H a b e m c h u « .

94 Misli, M arch 1960

Page 27: LETO Štev. 3 Marec

^ cwcomb. — Hitimo s poravnanjem naročni- tek ^ a^®no se z£o<li> da ima fu n t tako kra- ^ *’eP» da ga pri najboljši volji ni mogoče vjeli.no . 1H me najbolj zanima “T ipkarija”, čerav-

Je bila v zadnji številki nekoliko otožna. Ko ^ rr* bil še m ajhen, sem nekoč vprašal, zakaj mo- ^ tudi duhovnik hoditi k spovedi. Pa so mi rekli, hj0 Za^°’ ^0r ^udi pravični greši 7 k ra t na dan.

° ’ kje sempa potem jaz, sem si mislil. Y \ko bi jahko vprašal tudi tisti, ki hoče p. Baziliju sto-

C a irn s . — Še vedno nismo preboleli, zato kar ni hotelo pod pero naše žalostno sporočilo p rija ­teljem in znancem. Dne 27. sept. minulega leta smo izgubili v avtomobilski nezgodi ljubega sina M iro s lav a . Zadel ga je avto, ki ga je vozila neka nesrečna šoferka, da je bil fa n t na m estu m rtev. R ajni je bil rojen v Š teverjanu pri Gorici 27-2-43. Naj počiva v božjem miru! — Oče F ranc, m ati Tereza in sestra Ana B r e g a n t i č .

Patisia. na prste. S tem nočem nič reči proti časopi- SOUTH AUSTRALIA

’ ®aJ po mojih mislih članki v njem izražajo s|jenje pisca, ne redakcije. Vse naj bi imelo Mizno eno ravan, pa bi bilo drugače. Naj ome-

nJ se eno stvar. K ar se tiče bistre glave Krom- ^ Jevec — čebulček, je prav kratkočasno branje,

•»eni se vse zdi, da ne pišeta dva, am pak en m- Najbrž se ne motim. Prav pi-isrčne pozdrave

VSei"- - N a r o č n ik E.

Bentleigh: — Razne okoliščine so zakrivile, Se nekaj časa nisem nič oglašala. Vedno pa zda

£eljkirn zanimanjem berem list in seveda rešujem 'zanke in druge uganke. Obema dosedanjim a šte-

aina tega leta priznanje: zelo lepi sta. V ja- ' me je iznenadilo “Podgraje voščijo” . Tam-

aJsnji g_ župnik je moj bratranec. Njegova in Ja mama sta bili sestri, obe sta že umrli. Za-

; alim se šele zdaj tudi za KOLEDARČEK, ki S( a koliko praktičnih navodil. Pred novim letom

so

- P,

'meli obisk iz Chullore tam pri vas. Obiskali nas vsi š tirje Ferlugovi. Pozdrav njim in vsem.

•"ančiška S t i b i l j

^ k e n s l a n d

Hriibane. — N ajlepša hvala za poslane revi- “lEDDOBJE. N ekatere razprave so bile zame

l^av zanimive. Rad prebiram tudi literarne kriti- ^ 1 dočim v likovni um etnosti nisem prav nič do-

• Vendar pa rad občudujem lepe slike in druge 0vne um etnine. Veličasten in globok vtis je na-

. avila name Sikstinska kapela v Rimu, La Pietaln dr uge Michelangelove um etnine, vendar za to j.;

‘ltlogo um etnosti nimam potrebne podlage. Knji- _ ® VEČNOST IN ČAS pokojnega dr. O darja sem

edelal in dobil iz nje m arsikaj koristnega za Ve nje- Zanimive so mi bile T ruhlarjeve razpra-> v reviji, so zelo poučne in vredne bran ja . Mo-

n Pisatelj in pesnik je Tine Debeljak. Le škoda, j.a 'majo vsi ti naši kulturniki tako težke živ- ^ enJ’ske pogoje. Za mirno umetniško ustvarjan je

Pač treba veliko časa in zagotovljenega vsak- v ''Jega kruha. Občudovanja vredni so naši izobra­z i , k; v okrilju Slov. K ulturne Akcije toliko

žrt’'Vuje j0 za narod in um etnost samo. — L.K.

A d e la id e . — Poročati imam žalostno novico in prosim, da obvestite o tem rojake, ki imajo in be­rejo MISLI. Sm rtno se je ponesrečil ro jak Stanko Ž ele in sicer pri svojem delu. To je bilo 31. jan. 19G0. Pokopali smo ga na sv. Blaža dan, to je3. feb ruarja . Vsem, ki so se udeležili pogreba ali pa morda samo cvetlice poslali, naj bo izrečena v imenu Stankove žene in b ra ta prav lepa zahva­la. — Jo ž e Z o rm a n .

P r ip o m b a u r . : N aj sprejm eta žalujoča tud: naše sožalje. Dopisnik naj bi pa nekoliko več po­vedal s ra jnem : Odkod je bil doma, kako dolgo v A vstraliji, kako je prišlo do ponesrečenja. Vso to bi bralce zanimalo. Rajnem u večni mir in po­koj!

H S Y D N E Y S Y D N E Y sjK ::8 S L O V E N S K A K A R I T A S Sv ::it , .• » v a b i n a 5.:■

V8 P U S T N O Z A B A V O

„ 1*1V so b o to 27. f e b r u a r j a z v e č e r jj

K Cerkvena dvorana St. Francis, Paddington MjVs Začetek 7 PM, zaključek 11:30 PM j.j

Zaradi om ejenega števila miz ne sprejem am orezervacij. Zgodnji gostje imajo prednost, j-

j.: 8 S 8 s!S

*•: Za d a r p r i v r a t i h Ste n a p r o š e n i :

m ošk i 10/- , ž en sk e 5 / -

Misli, March 1960

Postrežba z okrepčili kot po navadi ifii | |. — — —it S§ N A S L E D N J A Z A B A V A 18. a p r i l a z v e č e r —

K** v e lik o n o č n i p o n e d e l j e k ! s!*ti 9

95

Page 28: LETO Štev. 3 Marec

“ZAROVO" PREDPUSTNO DUHOVIČENJE

N a š “ p r i l j u b l j e n i ” sosed — š t i r i n a j s t d n e v ­n ik ! — j e po h u d i k r iz i s p e t enkrat , izšel okoli 10 f e b r . Pač “ e n k r a t za t r i k r a t ” , k o t se včas ih o z n a n j a j o oklic i za p o ro k e . M ed d r u g im i n o v i ­c a m i sm o zvede li , d a j e u s ta v i l p o š i l j a n j e m no g im, ki so l e t a p r e j e m a l i l is t, p a n ič p l a č a h . K e r se b o j im o , d a j e m ed tem i n e s re č n im i t u ­di k a k š e n n a r o č n ik .MISLI, in k e r so ce le k o ­

lone v t e j Ž a ro v i š tev ilk i p o sv e č e n e t ro j i c i s lo ­v e n sk ih d u h o v n ik o v v A v s t r a l i j i , j e v e l ik a šk o ­da , d a bi kdo m ed n a m i ne vedei , k a j je Ž A R izm o d ro v a l v l e to š n j e m p r e d p u s t u n a n a ­slov o m e n j e n e t ro j i c e . K e r p r e d p u s t tu d i mi r a d i p r i m e r n o p r a z n u j e m o , sm o se odločili, da n e k a j te r o b e p o n a t i s n e m o v p o u k in z a b a v e n a š im n a r o č n ik o m . — Ur.

“ZA MOČNO SLOVENSTVO — KAKO?”

Kjerkoli se naseli skupina Slovencev, se kaj kmalu pojavi društvo, ki skuša povezati rojake in jim dati skromen nadom estek za domovino.

Gotovo je to zadosten znak, da si Slovenci želimo društvenega življenja in strem im o po pove­zavi.

Vendar opažamo, da društva ne cvetejo tako, kot bi pričakovali. Celo po večjih mestih je samo m ajhen procent rojakov včlanjenih v društvih. Včasih se celo, kar je še slabše, razbijejo v m an­jša društva in klube. Ta pojav ni samo značilen za Avstralijo. Isto opažamo v Združenih državah, Kanadi in A rgentini.

Mnogi dobronam erni Slovenci se seveda sp ra­šu je jo , kje je vzrok. Ali se res ne moremo pove­zati v slovensko skupnost?

Večina naših društev se ustanovi na pobudo duhovščine. (Na prim er? — U r.) Zakaj, je prav lahko razum eti. Duhovniki so edini, ki imajo za­gotovljeno egsistenco (Pohane piške nam same le­tijo v usta. — U r.) in že po svoji službi dolžnost, da pridejo v stik z ljudmi. N jihova služba jim tu ­di daje časa na pretek, da se takim stvarem la­hko posvetijo.

Razkropljeni rojaki se po navadi veselijo, če jih obišče domač duhovnik. Tudi tisti, ki jim za ­kram enti mogoče niso posebno pri srcu. Z vesel­jem tudi sprejm ejo povabilo duhovnika, da se po­vežejo v društvo. (N a prim er? — U r.)

Ko se društvo poveča, pa nastanejo težave.

96

Duhovniki strem ijo, da iz društva napravijo ver' sko organizacijo. Ker je odstotek fanatičnih (t'8- ti, ki ste “fan a tičn i” , dvignite roke! — U r.) k®] toličanov m ajhen, tudi drugače (kako drugače’— Ur.) vernim rojakom n i prav, da bi pod kri"' ko slovenske skupnosti gojili katoliško sk u p n o s t

Ko pride do tren ja , so mnogi razočarani nočejo več delati v društvih. Zavedno ali nezav6 dno dobijo vtis: Slovence je nemogoče združiti-

Kler seveda misli, da dela pravilno. (Ti ub<>' gi “k ler” , zakaj se ne posvetuješ z Ljenkom? U r.) Mnogi celo mislijo, da imajo priviligiran P°' loža j v družbi Zaradi zaslug, ki jih nekateri pi’af gotovo imajo (sam Ljenko to javno prizna! U r.), mislijo, da so nedotakljivi. Slovenska druš^ va v tu jin i istovetijo s predvojnim i verskim i org*' nizacijam i doma, od katerih je vsaka imela duht*v' nega voditelja, ki je kot nekak politkom isar P8' zil, da se ne vtihotapijo “brezverske” tendenc*' (Dobro je povedal politi Ljenko! — Ur.)

Mnogo društev v A rgentini, Združenih drž®' vah in Kanadi tudi danes posluje na isti naž*11' N ekatera se celo nazivajo katoliška. (S trah in UT°' za za L jenka! — U r.) V endar taka društva nt! moremo sm atrati za narodno-prosvetna, temvei; samo za to, k ar so: laične organizacije katoliske cerkve.

Prava slovenska narodna-prosvetna d ru š tv i m orajo biti odprta za vse Slovence, če hodijo v J

cerkev ali ne, samo da so pripravljeni demokrat' sko sodelovati.

Nihče ni proti tem u, da duhovnik neoviran0 izvršuje poklic, katerega si je izbral. D uhovnik1 so tu , da krščujejo, spovedujejo, poročajo in P°' kopavajo (č e bo ŽAR imel krščanski pogreb, si b0 morda eden duhovnikov lahko ob lepem zaslužku podaljšal “zagotovljeno eksistenco.” — U r.) in J govorjeno besedo in v tisku razširjajo svoje naU' ke. (Samo v društvih Bog ne d a j! — Ur.)

Smo pa prepričani, da večina Slovencev hoče- da društva ostanejo posvetne organizacije ter v vero ne vmešavajo. (D ruštva, zaprite vrats ŽARU, prinesel je papeževo sliko, ponatisnil je •* MISLI pol stran i krstov in cerkvenih porok, hva*1 udeležbo pri polnočnici kot “ spoštovanje n a ro d ' nih običajev”, svoj čas je celo oznanjal slovensk® službe božje. Z eno besedo: Vmešava se v vei'0-— Ur.) če hoče duhovnik delovati v društvu, bo vsakdo z veseljem sprejel. Dobrih delavcev ve'

Misli, March 19®®

Page 29: LETO Štev. 3 Marec

• + + + ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ + + + 4* + + + » + + + + + + +-f-f-f-» + » ♦ + + ♦ + ♦ ♦ ♦ ♦ » + ♦ + ♦♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ »

DR. J. KOCE,G.P.O. BOX 670. PERTH, W.A.

-! Po*iljamo p a k e t e s h r a n o , te k s t i lo m ( š t o f i ) , t e h n ičn im i p r e d m e t i in z d ra v i l i iz T r s t a in L o n d o n a 4• ^ .^O,nov*n o ' C e n ik z a p a k e t e j e b il o b j a v l j e n v o k to b r s k i š te v i lk i “MISLI”* Č e že l i te , V a m po-

p^?1*10 cen*k* I .r 'PoroČamo, d a p o š i l j a t e d o m o v z la s t i a n g le š k o b lag o ( š t o f e ) za o b lek e , k i se la h k o n o s i jo 10 le t , *'

*° P°cen i, c a r i n a n i p re v e l ik a , a p r e d s t a v l j a j o o g r o m n o v re d n o s t , k i si j e d o m a sa m i n e m o r e jo * -;; ^ r*v°ščiti .;; OBRNITE SE Z ZAUPANJEM NA NAS:‘ ... Ako ž e l i te p r i p e l j a t i z a r o č e n k o , s o ro d n ik a a l i a l i p r i j a t e l j a iz k a te r e g a k o l i k r a j a sv e ta v A v s t r a - . * 0, Kavno tak o , a k o se ž e l i te izse l i t i iz A v s t r a l i j e .

n Ako ž e l i te n a r o č i t i v o z n e k a r t e z a »ivijone a l i l a d j e z a p o t o v a n j a po c e lem s v e tu .' Ako že lite dob iti točen in p rav ilen p revod sp r ič e v a l in vseh dokum entov sploh.

’• ' Ako že lite dob iti nasve t g lede vseh v p ra šan j, ki se tiče jo vas in vaših sorodnikov tu k a j a li v• °*novini (p o ln o m o č ja , t e s t a m e n t i i td . )

) Ako že lite dob iti odličen slovensko-anglešk i in ang leško-slovensk i s lovar (b e se d n ja k ) .V*em sv o j im k l ie n to m k a k o r tu d i v sem r o j a k o m š i ro m po A v s t r a l i j i ž e l im o v e se le b o ž ič n e

*. ^ ra*nike in s r e č n o nov o le to . t

Dr. J. K 0 C E. G.P.O. Box 670, Perth, W.A. (Tel.: 28-2311)‘a , t o p n ik z a V ic .: M r. J . V ah , Z a s to p n ik z a N .S .W . M r . R . Olip , 65 M o n c u r S t . , ^

;; 2 K odre St . , S t . A lb a n s , Vic. T e l . 65-9378 \V o o l la h ra , S y d n e y , N .S .W . T e l . : F B 4806

♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦♦++♦•»♦<

.,J° manjka. (Pa ko je duhovnik skoraj gotovo ^atičen” katoličan, kako more biti dober društ-

b0].* delavec? — U r.) Dobrih funkcionarjev pa še.. J* (In vendar isti ŽAR na drugem m estu v isti8e . k i — “bingale bongale” — trium fira , češ da n Je sydneysko “društvo preteklega ju n ija konč- bil,e Vno *znebilo pokroviteljstva patrov, ki so

1 ali tako samo co k lja ... “ In na tre tjemtra P°zivlje SKM, naj se že vendar otrese pa-tea ®azilija, ki “ iz kluba hoče nared iti lu tkarski

er ’ — mož je nam reč pravilno izveljen “funk- °nar” SKM. — Ur.)

vat ^ ru^ va Prav m al° briga, kaj je kdo v pri- j. , etn življenju. Kdor pristopi v društvo, pristopi

Sl mri* 1. . •____ 1__• Y _ .1_____:i.■ ^‘ovvenec, ne pa kot mizar, krojač ali zdravnik.

tod ve*Ja za duhovnika. Vsak je pozdravljen, a naj pride kot Slovenec.

a Tako poučuje ŽAR tr i slovenske duhovnike \ tov ra*'^ ’n ^er “povezuje" vso em igracijo, go- de]° vse ^ ruge P° svet u - Ker je ta pouk raz-^ Jen na več člančičev po raznih predelih števil-

’ Se ne čudimo, da urednik ni mogel pouka do­

bro koordinirati. Je pač m ožakar preveč zaposl en in nima časa “na p retek”. Zato na eni s tran i Vlado podira, kar na drugi Ljenko podpira.

Še enega ne smemo prezreti. ŽAR je v te j številki ugotovil, da med Slovenci v A vstraliji “velika večina ni religiozna.” Že mogoče. Zdaj tud i razumemo nekaj drugega. ŽAR očividno iz­haja, oziroma skuša izhaja ti, za tis te , ki niso “religiozni”. Dasi je takih “velika večina” , ga ta ­ko malo m arajo, da si sirom ak pomaga z “enk ra t za tr ik ra t” ... Razumljivo! L judje, ki niso “relig i­ozni”, bi želeli v žA R u b ra ti kakšne dobre nau­ke zase. čem u bi plačevali lis t zato, da daje do­bre nauke duhovnikom, ki lahko dobe vse po treb­ne nauke pri škofih in papežu, pa brez vseh p ri­spevkov iz žepov tis te “velike večine” , ki ni reli­giozna?

Seveda pa tudi slepa kura najde zrno in n a j­de ga tudi ŽAR.

V vsej številki je nejvečjega priznanja vred­na ugotovitev na stran i 5, k je r beremo, da so znan­stveniki rekli: T e ž k o j e p o t e g n i t i e r to m e d g e n i ­j e m in n o rc e m .

S to ugotovitvijo je ŽAR svoje pisanje prav odlično — opravičil.

PUSTNA ZABAVA (Karitas) v soboto 27. febr. v Paddingtonu (Oglas na strani 94.;

Page 30: LETO Štev. 3 Marec

C'P id m o 3 £ r o m p ir je v c u

D r a g i K r o m p i r j e v e c : —

Strašno ozko linico si mi pustil odprto ob kon ­cu zadnjega pisma, če sem “slučajno” izjem a, praviš, naj pa še pišem. Izjem a sem, to drži, pa če Ti verjam eš ali ne. Ampak zaradi tega ne bom zdaj v rta la v tisto ozko linico in jo skušala razši­r iti z dolgim pismom. Nak, taka pa nisem. Pismo dob:3, naj bo še za enkrat, vendar samo tako kratko in drobno, da ga bo poštar z lahkoto po­rin il skozi tesno linico, ki si jo pustil odprto.

Š torije danes ne dobiš. S tem ni rečeno, da1 bene ne vem, samo bojim se, da boš to bral, ko lx že post. Spodobi se, da v postnem času ne p re­biraš smešnih štorij. In ko boš odgovoril — če boš odgovoril — bo m enda še post. Saj MISLI še pred koncem meseca pridejo na dan, post bo pa tra ja l do srede aprila. Torej Ti svetujem in že­lim, da se v postu nekoliko zresniš in mi napišeš- če boš sploh odpisal — kaj m odrega, ne same ne­umnosti.

Lepo pozdravljen in veliko pam eti si naberi v dneh 40danskega posta. Tvoj

č e b u l č e k .

N A S T A N E K K R I Ž A N K

U rednik nekega angleškega lista je p reje l iz zapora pisemce. V njem piše neki je tn ik , da je izumil nov način ugank in da je dal te vrste ugan­kam ime “križanka”, — obenem ga je naprosil za objavo v listu.

U rednik se je ob pismu nasm ehnil, vendar pa je zvečer v družbi svojih tovarišev pismo zopet vzel v roke in začel z njim i reševati prvo križan­ko. Reševanje jim je pripravilo toliko veselja, da je takoj začel s priobčevanjem teh novih ugank v svojem listu.

Omenjeni je tn ik — V ictor Orville je njegovo ime — si je , ko se je po petih letih vrnil iz za­pora, pridobil s tem novim načinom ugank 2 m i­lijona funtov. Na njegovem nagrobnem kam nu je vdolbena križanka v obliki k riža; prem oženje je zapustil svoji s ta ri dobri gospodinji.

FEBRUARSKE UGANKE REŠENE1. Š te v i lč n ic a

1. žičnica — 2. e ter — 3. lepotec — 4. od re­ti — 5. drem ati — 6. cigara — 7. arom a — 8. novica — 9. ironija — 10. M aribor — 11. ovirati— 12. gotica — 13. orisati.

Zahtevani slovenski pregovor sc glasi: Že­lo d c a n i m o g o če p r e g o v o r i t i .

2. K a j j e to?

Sito.

3. N e h v a le ž n o s t , k a l i?

Oslica, ki jo je Jezus jezdi'

4. T o p e l ž a r

E lektrična pečka.

R e š i tv e so p o s la l i : A nica M arinček, Franc*5 Anžin, R arael Rolih, F rančiška Štibilj.

M A R Č N E U G A N K E1. Č e m u t a k k r o h o t?

H O H O H O H O H A H O H O H E H E H E H A H A H A H A H A H A H A H E H E H E H E H E H E H E H O H A H O H O H O H A H A H A H EHE H A H A H A H O H O

1

aeo

v/

c iE H1 K M N1* b i ■r 1Z

Če V ELIK E črke tu zgoraj pravilno razvrsti8' ti bodo povedale, čemu je ta uganka pred teboj'

V krohotan ju razposajenca (o pustu) in v n19 lih črkah ob stran i je pa “k ljuč” za pravilno il j b iran je VELIKIH črk

2. H ruš ica

H ruška m edena, z žico spojena, rum ena, m aslena — v tem i gori.

( I v a n B u r n ik )

3. P r i j a z e n o p o m in

O — kar — — po — napri — tvo — — roč — na!

Namesto črtic tu zgoraj vstavi na prava naslednje zloge:

brez de ja mi na naj ni o

4. K o ro š k a u g a n k a

Š tirje ropotajo, š tirji le bingljajo.Dva svetlobo dajeta , dva gor nekam kažeta.Eden — m uhobran — par mu ni bil dan.

k