IMPRESSUM !Glas je publikacija Inciative za REKOM in izhaja
enkrat meseno. Vse izdaje so dostopne na spletni strani
ZaREKOM.org . Novice o Inciativi za REKOM je mogoe spremljati
tudi na Facebook profilu: http://www.facebook.com/
ZaREKOM.PerKOMRA.ForRECOM, kot tudi na Twitterju:
@ZaREKOMPerKOMRA
Publikum). - 28 str. : fotogr. ; 21 cm
Tira 1.000
ISBN 978-86-7932-048-3
COBISS.SR-ID 193321996
Evropska Komisija. Ta dokument je natisnjen ob fnanni pomoi
Evropske unije. Za vsebino tega
dokumenta sta izkljuno odgovorni Koalicija za REKOM in Fond za
humanitarno pravo kot nosilec
projekta in se pod nobenimi pogoji ne more smatrati, kakor da odraa
stališe Evropske Unije.
VSEBINA
AKTUALNO !Koalicija za REKOM podprla Spremembe
statuta....................5
!Debata o sooanju s preteklostjo v Hrvaškem narodnem gledališu na
Reki ....................6
AKTUALNO Oliver Frlji !Slavno je za domovino
pozabljati....................8
INTERVJU Pjer alica !Poskrili smo preve rnih
skrivnosti....................11
Zlatko Pakovi !Potreba po celoviti drubeni spremembi je
ogromna....................14
AKTUALNO !Poroilo o Procesu REKOM: oktober–december
2014......................19 VII Skupšina Koalicije za
REKOM....................19 Pismo predsednikom / lanom Predsedstva
BiH....................20
!X Forum za tranzicijsko pravinost v postjugoslovanskih
dravah....................21 Panel I: Doseki in prioritete pri
kazenski pravinosti – ocena s stališa civilne
drube....................22 Reparacije za vojne rtve v bivši
Jugoslaviji....................25 Panel II: Doseki in prioritete
tranzicijske pravinosti – ocena s stališa akademske
srenje....................25 Diskusija....................26 Panel
III: S stališa rtev....................29 Panel IV: Uporaba dejstev
v gledaliških predstavah....................32 Panel V: Uporaba
dejstev o vojni v filmu....................32 Sklepne
besede....................33 Iniciativa REKOM v
medijih....................34
Zdravko Grebo Photo: Sutra.ba
e pustite ob strani nedostojnost tega, da hvalite projekt, v
katerem sodelujete, mislim,
da je REKOM v vseh teh letih napravil ogromne stvari. Najprej zato,
ker mislim, da tudi
pobudnikom in oblikovalcem projekta ni bilo jasno, kolikšen
potencial se skriva v tej akciji,
glede na to da je takrat, ko je Iniciativa za REKOM zaela s svojo
akcijo in pojasnjevanjem
svojih ciljev, to še vedno bilo ranjeno tkivo bivše Jugoslavije.
Bilo je teko. Spomini na vojno,
ki še danes niso povsem pregnani, so bili zelo vroi in obutljivi.
In e ste v neki akciji uspeli
zdruiti razline interesne, socialne, viktimološke skupine ljudi in
e ste pokazali, da je
moen vsaj pogovor, dialog (teko konsenz), e ste pokazali, da je
mogoe zbrati zdruenja
taborišnikov, rtev, veteranov, pravnikov in medijskih delavcev, ki
so vsi s svoje strani
skušali doprinesti zamisli, mislim, da je to ogromen
prispevek.
Najveji uspeh je, da je izhodišna ideja – eprav ji še dandanes
oporekajo iz razlinih
perspektiv in na razne naine – uspela preiveti ves ta as, posebej e
upoštevamo raznolikost
udeleencev, skupin in posameznikov, ki so to idejo vendarle
pripeljali do ravni, na kateri danes
je. Torej, e je ideja REKOM-a ugotavljanje loveških izgub v
oboroenih spopadih – namerno
uporabljam nevtralne izraze, v vojni, vojnah ki so se zgodile na
prostoru bivše Jugoslavije, e so
te ideje uspele zdruiti ljudi, za katere si ne morete niti
zamisliti, da bodo vsaj gledali eni druge
in se pogovarjali, mislim, da je to najveji doseek Koalicije za
REKOM.
To je edina regionalna pobuda, ki celo med goreimi zagovorniki ni
bila sprejeta brez
sporov, brez kontroverz, brez nasprotovanja. In na koncu koncev,
zakaj ne bi rekel, obstajajo
moji prijatelji, govorim o pomembnih osebnostih v Koaliciji za
REKOM, ki imajo še danes
manjše zadrke o vsem tem. Vendar pa je REKOM edina resnino
regionalna pobuda,
e nismo mnenja – to pa je precejšnji cinizem – da je sodiše v Haagu
takšna regionalna
3
Zato je to ideja, ki skuša - po moji sodbi zelo pošteno, dosei
srednjeroni cilj – eli
ugotoviti loveške izgube. Ima dva dolgorona cilja: 1. da se ne
ponovi, da se kot po Drugi
svetovni vojni nikoli ne bi ugotovila dejstva, in 2. da ne bi
prihajalo do manipuliranja z
dejstvi, povsem vseeno ali na strani zmagovalcev ali poraencev, da
jih ne bi izrabljali v
politine, politikantske namene in se da vsaki, ko nastopijo
primerne okolišine, ko pride
do konflikta, ne bi posegalo po teh dejstvih. Najoitnejši primer je
Jasenovac. Je bilo v
Jasenovcu ubitih 700.000 ljudi, ali po eraljiu 70.000, ali po
Franji Tumanu 7.000. Ne
glede na to, kdo ima prav, je oitno, da nihe nima prav. Tudi eno
samo loveško ivljenje
šteje, vsako loveško ivljenje šteje, te ljudi pa vedno znova
izkopavajo in zlorabljajo, v
konni fazi tudi za legitimiranje oboroenih spopadov.
Zato doseek Koalicije za REKOM je velik. Seveda, nikoli še nikomur
ni uspelo na tej
regionalni ravni, v deelah, v katerih so potekali spopadi,
ugotoviti dejstev o tem, koliko
ljudi je bilo ubitih, z imenom in priimkom. To, kar še vedno ostaja
med nami odprto – ko
pravim med nami, mislim na druino REKOM, so okolišine, v katerih so
bili ti ljudje ubiti.
Mi smo na koncu v Statutu sprejeli, da je v Preambuli zapisana tudi
ta doloba, da se govori
o okolišinah. A tisto, zaradi esar mi ljudje v Sarajevu
govorijo, da je to izdaja, je prav vprašanje ugotavljanja
vzrokov. Izdaja, zakaj – zakaj smo mi rtve, zato ker
so nas napadli, zato ker so oni agresorji, zato ker je bil
v Bosni in Hercegovini izveden genocid, zato ker smo
imeli masovna posilstva, koncentracijska taboriša, in to
ni pošteno. In moj odgovor je – REKOM hoe ugotoviti
dejstva. Grdo se sliši, ko poveste številke, ljudje niso
številke, še posebej izgubljena ivljenja niso številke, on hoe
ugotoviti tudi okolišine, v
katerih so ti ljudje izgubili ivljenja, a analiza, ocena vzrokov
spopadov je povsem druga
zgodba in to ni zgodba za REKOM. Seveda, lahko je rei, da to morajo
ugotoviti politini
analitiki, zgodovinarji in tako dalje. In vendar, jaz osebno imam o
tem zelo precizno mnenje,
jaz vem kdo je zael vojno „na mojem otoku“, vem kdo je
navdihoval te zloine, a to je
povsem druga raven zgodbe.
Torej, kot prvo raven imamo ugotavljanje dejstev, potem imamo
zgodovinsko interpretacijo
zaetka in navsezadnje, e hoete, tudi konca spopadov, in kot tretjo
raven imamo
kaznovanje vojnih zloincev, kar je stvar pravosodja. Ta tretja
raven zgodbe vkljuuje tudi
nekaj zelo udnega, kar se dogaja zadnje ase, in to je Haaški
tribunal. Zato res mislim, da e
drugi dve ravni – analiza vzrokov spopadov in sojenja – postaneta
sporni, lahko tista prva –
ugotavljanje dejstev – mnogo pripomore k prepreevanju kakšnih koli
bodoih manipulacij
z mrtvimi ljudmi.
4
Bil je Forum, bila je Skupšina, ponovno so bila odprta neka
vprašanja, a na koncu je
Skupšina sprejela inaico Statuta, ki so jo predloili odposlanci za
REKOM. To je še vedno
pobuda nevladnega sektorja. Proces je bil dolgotrajen. Sedaj imamo
tisto najboljše, mislim
na Statut, kar smo iz sebe lahko iztisnili. Skupšina Koalicije za
REKOM je sprejemala
amandmaje in predloge, s katerimi se nisem vedno strinjal - a
zaradi konnega uspeha zakaj
ne, jaz res ne vem kaj bi še lahko storila.
Torej, ta konna inaica Statuta je sprejeta in sedaj imamo nekaj, s
emer smo se muili
zadnji dve leti in pri emer sem jaz imel vlogo zagovornika. Pred
dvema letoma je prišel
as, ko smo obiskovali prestolnice drav, nastalih iz bivše
Jugoslavije, torej Vujanovia,
Josipovia, Ivanova, Predsedstvo BiH, Vuia, to novo garnituro
Kosova. Tu smo dosegli
nekaj, kar bi se sedaj lahko uresniilo.
To, kar je naš problem, kar je problem konnega uspeha in
realizacije REKOM-a, je da
mora sedaj iz te faze preiti na dravno raven. Ti predsedniki, ki
sem jih naštel, so imeli v
predprocesu svoje odposlance, pravne eksperte, in v tem smislu so
tudi
oni sodelovali pri vsem tem, in sedaj nastopi trenutek – ali bo
REKOM
dokonno pokopan ali pa obstaja upanje. Jaz mislim, da obstaja
upanje in
sicer v tem, da ta kolegij predsednikov drav odloi, da se pobuda
sprejme
s tekstom, ki je sedaj predloen in da se na tej osnovi oblikuje
meddravno,
regionalno telo, ki bo zaelo teak in mukotrpen posel, in to je
ugotavljanje dejstev.
Iskreno upam, da je to mogoe. Tisto, kar nas sedaj, med korakom,
zavira, je dejstvo, da smo v
Bosni in Hercegovini imeli volitve, predvolilno vzdušje pa nikoli
ni primerno, da politik ree:
„Da, trdno stojim za tem“. eljko Komši je zastal,
Bakir je omahoval, Radmanovi je bil
proti. Kmalu so tudi na Hrvaškem predsedniške volitve, eprav je
predsednik Josipovi vedno
bil za. V zadnjem asu si je zael pripravljati majhne odstopnice.
Razumem, oni so politiki, radi
imajo glasove. Tudi na Kosovu so se dogajale udne stvari ob
oblikovanju vlade. Videli bom, kaj
bo v Srbiji, tudi tam lahko nastopijo turbulence, eprav je njihova
oblast pristala.
elim verjeti, da so ljudje pripravljeni, posebej politine elite,
mediji, civilna druba, opraviti
pošten posel. Ki ni navijaški, ki ni uperjen proti komur koli, ne
glede na to iz katerega okolja
prihaja. e se to zgodi v tem prostoru, na Balkanu, kjer je potrebna
cela venost, da ljudje
pridejo k pameti... Upam, da ne bo potrebno toliko asa.
Imel sem mnogo dvomov. Ko danes razmišljam, mi ni al nobenega dne
ali ure, porabljenih
za promocijo REKOM-a.
Uspeli bomo.
Avtor je profesor prava na Univerzi v Sarajevu in javni
zagovornik Iniciative REKOM
REKOM je edina resnino regionalna pobuda.
5
17.11.2014.
Koalicija za REKOM je na svoji 7. skupšini 14. novembra 2014 v
Beogradu podprla
spremembe Statuta REKOM, ki so jih pripravili odposlanci
predsednikov rne Gore, Srbije,
Hrvaške in Kosova ter bošnjaškega in hrvaškega lana Predsedstva
BiH1, zadoleni za
preverbo ustavnih in pravnih monosti za ustanovitev REKOM-a v vsaki
dravi posebej.
Koalicija je skrbno pregledala spremembe in ocenila, da je „bistvo
predloga ohranjeno, da
ukinitev represivnih pooblastil Komisije odklanja sum, da REKOM
prevzema pristojnosti
sodnih organov, in da je postopek kandidiranja in izbora
selekcijskih odborov in lanov
Komisije znatno poenostavljen“. Koalicija za REKOM je kot
dobrodošle sprejela spremembe
financiranja Komisijem ki predvidevajo, da se REKOM financira iz
domaih in tujih
donacij ter iz sredstev mednarodnih organizacij in ne iz prispevkov
drav, kot je predlagala
Koalicija. Koalicija posebej podpira stališe odposlancev, da se med
cilje
Komisije uvrsti tudi „izboljšanje izobraevalnih programov v skladu
z
dejstvi, ki jih ugotovi Komisija“.
Koalicija poudarja, da je med odposlanci in predsedniki/lani
Predsedstva doseeno popolno soglasje o tem, da mora Komisija
ugotoviti dejstva o vojnih zloinih in drugih kršitvah lovekovih
pravic v
asu od 1. januarja 1991 do konca decembra 2001.
1 Predsednik Makedonije Gjorge Ivanov je obvestil
Koalicijo za REKOM, da bo podprl sklep o ustanovitvi REKOM-a, e bo
doseen konsenz med predsedniki/Predsedstvom BiH.
!Koalicija za REKOM podprla spremembe Statuta
AKTUALNO
Glede „raziskovanja politinih in drubenih okolišin, ki so odloujoe
prispevale k izbruhu
vojn kot tudi zagrešitvi vojnih zloinov in drugih kršitev
lovekovih pravic“ obstajajo
mnenja, da je kljuno, da REKOM raziše vzroke za vojno, pa tudi
mnenja, da je s tem
mogoe zaeti potem, ko so ugotovljena dejstva o vojnih zloinih, kar
je povsem v skladu s
predlogi Koalicije za REKOM.
Koalicija priakuje od predsednikov / lanov Predsedstva BiH, da
najkasneje konec januarja
2015 obvestijo javnost in nacionalne skupšine o svojih odloitvah in
skupno podprejo
ustanovitev REKOM-a. S tem bi post-jugoslovanske drave prvi v
zgodovini po-konfliktnih
drub samostojno, brez pogojevanja in pritiska mednarodne skupnosti
zaele z izgradnjo
regionalnega mehanizma za sooanje s preteklostjo, ki ima potencial,
da presee slabosti
kazenske pravinosti, informacijsko blokado pri odkrivanju
preostalih masovnih grobiš in
da zagotovi spoštovanje dejstev in osebnih izkušenj.
Datum: 21.11.2014.
Hrvaško narodno gledališe Ivan pl. Zajc (HNK Ivan pl.
Zajc) in Koalicija za REKOM sta 19.
novembra 2014 organizirala javno tribuno „Uporaba dejstev pri
gledališkem predstavljanju
stvarnosti devetdesetih“ kot uvod v predstavo „Hrvaško gledališe“,
zadnji del „Trilogije o
hrvaškem fašizmu“, avtorskega projekta reiserja Olivera
Frljia in dramaturga Marina
Blaevia.
!Debata o sooanju s preteklostjo v Hrvaškem narodnem
gledališu sna Reki
Tribuna v HNK na Reki Foto: Koalicija za REKOM
7
Govorniki na tribuni so bili reiser predstave „Hrvaško gledališe“
Oliver Frlji, gledališki
reiser iz Bosne in Hercegovine Dino Mustafi, ki reira predstave, ki
obdelujejo vojno
tematiko in sooanje s preteklostjo, posebej tisto devetdesetih let,
in Sven Mileki,
predstavnik Koalicije za REKOM. Mustafi nastopa tudi kot javni
zagovornik Koalicije za
REKOM, široke koalicije zdruenj, organizacij in posameznikov iz
vseh 7 drav, nastalih
na podroju nekdanje Jugoslavije, ki zagovarjajo vzpostavitev
regionalne komisije za
ugotavljanje dejstev o vojnah med 1991 in 2001. Ena osnovnih nalog
te komisije je izdelava
poimenskega popisa vseh ubitih, padlih, zaprtih in pregnanih ljudi
s prostora nekdanje
Jugoslavije in odpiranje širokega drubenega dialoga v vojnih
zloinih in dogajanjih, ki so
oblikovala našo drubeno stvarnost.
Dramaturg HNK Ivan pl. Zajc Marin Blaevi je usmeril razpravo k
vprašanju gledališa
kot ogledala drubene realnosti, ki izprašuje in vstopa v
problematiko, ki ostaja zunaj
delovanja akademske srenje, medijev pa tudi civilne drube. Dejstva,
ugotovljena z delom
sodiš, policije, nevladnih organizacij ali komisij, morajo nujno
biti kontekstualizirana za
razgrajevanje dravnih mitov in na njih temeljeih zgodovinskih
razlag. Ko gre za masovne
zloine in zatiranje lovekovih pravic v nedavnih vojnah, je
predstavitev dejstev nujna na
vseh ravneh in prek vseh razpololjivih kanalov, da bi rtve
dobile vsaj majhno zadošenje,
storilci pa drubeno obsodbo, ko umanjkajo sodne odloitve.
Na tribuni je v prvi vrsti sedelo nekaj prostovoljcev, ki potem, ko
so jim reiserji pojasnili,
kako se v sodobnem postdramskem gledališu obravnavajo dokumentarna
in politina
dejstva, niso imeli posebnih vprašanj in so mirno odšli. Frlji in
Blaevi sta ob pomoi
sarajevskega gledališkega reiserja Dina Mustafia in aktivista
Koalicije za REKOM Svena
Milekia pojasnila, zakaj je pomembno, da se vsakdo v teh prostorih
sooi s svojimi
zloini. V prepolnem salonu zgradbe HNK so pojasnili, kako Frlji
iste stvari pone v
Sloveniji, BIH in Srbiji. Sven Mileki je predstavil, kako Koalicija
zagovarja vzpostavljanje
regionalnega telesa, da bi se izdelal poimenski popis vseh v zvezi
z vojno ubitih,
pogrešanih in zaprtih ljudi.
Dva dni pred tribuno na Reki je v Beogradu potekal X Forum za
tranzicijsko pravinost, na
katerem so reiserji Dino Mustafi, Andrej Nosov , Stevan
Bodroa, Pjer alica in Lazar
Stojanovi, dramaturg Amir Bašovi in sarajevska igralca
Maja Izetbegovi in Alban
Ukaj govorili o umetniški nuji in odgovornosti, da se
ukvarjajo s tistim, kar uradna politika
pozablja in kar ne vstopa v uradno zgodovinopisje.
Nacionalizem je po Ernestu Gellnerju politino naelo, ki
zahteva sovpadanje politinih in
etninih meja. Nacionalistina naracija konstruira javni spomin na
podlagi tistih dejstev, ki
lahko legitimirajo to naelo. Vse, kar omenjeno sovpadanje postavlja
pod vprašaj, je uradno
pozabljeno ali pa je pomen tega relativiziran.
V takšnem kontekstu ima izjemen pomen mesto, na katerem se pojavlja
kontraspomin –
spomin, ki pripada manjšinskim skupinam in ki je „marginaliziran s
strani dominantne
kulture“. Razumljen kot instrument razlinih oblik drubene
dominacije ali odpora le-tej,
spomin postane politino dejanje. e govorimo o politinosti gledališa
postjugoslovanskega
prostora, je to je mo konstruirati prav tu, z odporom uradnemu
memoricidu, s
komemoracijo tistega, kar uradno zgodovinopisje pozablja, pa tudi z
radikalnimi
reinterpretacijami dejstev, ki ne izhajajo iz nacionalistine
premise o kongruentnosti
politinega in nacionalnega.
spomina, pripadajoe pozabe in kontraspomina. Zgodba o sestri,
ki
se odloi pokopati in objokati brata, ki mu je ta pravica odvzeta
z
dekretom najvišjega centra politine moi, lahko deluje kot alegorija
o
postjugoslovanskih drubah in njihovih politikah spomina in pozabe.
Vendar še veliko bolj
govori o gledališu kot prostoru emancipacije prepovedanega
spomina.
Poseben status spomina, natanneje kontraspomina, me pri gledališkem
delu intrigira od
samih zaetkov. Prav to je toka, na kateri se prislovina odsotnost
zanimanja širše javnosti
za ta medij pretvori v izrazito drubeno antagonizacijo. Namesto
insceniranja spopadov
Ker, naj gre za generala Gotovino ali koga drugega – zloin je
zloin.
!Slavno je za domovino pozabljati
AKTUALNO
9
med fiktivnimi liki teater v tem primeru generira dramo v širšem
drubenem prostoru, v
prostoru normirane pozabe - in spomina, ki v razmerju do njega
predstavlja transgresijo.
Ravno na podlagi aktivne ali pasivne udeleenosti gledališa na
Hrvaškem pri uradno
predpisani pozabi sem oblikoval svoj teaterski nazor in jezik – vir
stalnih nesporazumov
in oporekanja v veini okolij, v katerih delam. Nesporazum s hrvaško
gledališko srenjo je
dosegel vrhunec prav ob predstavi „Hrvaško gledališe“, ki je
doivela strokovni in medijski
lin, ker je zastavila vprašanje „ali je to, kar veina
hrvaških
gledališ proizvaja od vojne dalje sploh mogoe imenovati
gledališe, e naj bi namre gledališe bilo drubeno, etino
in umetniško dejanje, ki si upa zloin imenovati, mu odvzeti
pravico do utemeljenosti in mu odmeriti krivdo? Kakšno
je sploh to gledališe, to veinsko hrvaško gledališe, ki
ne prepozna tragedije svojih sodravljanov? Kakšno je to
gledališe, ki na fašizem odgovarja s – fašizmom?“
A fašizem hrvaškega gledališa, s katerim sem se ukvarjal v tej
predstavi, nad katerim se v
enaki meri in z istimi argumenti zgraata tako gledališka levica kot
desnica, sodi v razširjen
pomen tega pojma, tako kot ga je definiral Michel Foucault, ki ob
„zgodovinskem fašizmu,
fašizmu Hitlerja in Mussolinija“ opredeli tudi „fašizem v vseh
nas, v naših glavah in
vsakdanjem vedenju, fašizem, zaradi katerega imamo radi mo in
si elimo prav tisto, kar
dominira nad nami in nas izrablja“. Fašizacija hrvaške drube se je
udejanjila med drugim tudi
prek nekritinega odnosa do oblasti v trenutku, ko je ta politino
sponzorirala uboje hrvaških
dravljanov napane narodnosti, kot je to bilo v primeru lanov druine
Zec, ubojev v Pakraški
Poljani, vojni luki Lora, pri odpiranju koncentracijskih taboriš v
zahodni Hercegovini za
Bošnjake, ubijanju in izgonu Srbov med akcijo Oluja. Gledališka
srenja na Hrvaškem vseh teh
zloinov ni imenovala, še manj jim je odvzela „pravico do
utemeljenosti ter odmerila krivdo“.
Je pa gledališka srenja v tem asu s svojim delom in celotnim javnim
delovanjem, pa tudi
dobesedno z jemanjem puške v roke še kako sodelovala v
vojno-propagandni mašineriji
HDZ. Leta 1991 je Hrvoje Hitrec ustanovil Stotnijo hrvaških
umetnikov, v kateri so med
ostalimi bile tudi igralke Jasna Biluši in Perica
Martinovi ter reiser Joško Juvani
in igralec Ljubomir Kapor. Mimo te stotnije so se v vojno vkljuili
igralec Sven Lasta ter
reiserja Miro Meimorec in Slobodan Praljak. Krešimir
Doleni je postal nekakšen
dvorski reiser, zadolen za reiranje razlinih Tumanovih ceremonij,
med katerimi sta
najbolj znani pogreb Gojka Suška in vojna parada na Jarunu.
Leta 1997 je Zlatko Vitez
v zagrebškem HNK zreiral rojstni dan Franje Tumana, pri
katerem so med drugimi
sodelovali Ena Begovi, Dragan Despot, Vanja Drach, Kruno Šari,
Joško Ševo, Zlatko
Crnkovi, arko Potonjak, Franjo Kuhar, Mladen Vuli, Zvonimir Zirii,
Ivan Brki,
Ivanka Boljkovac in Marko Torjanac.
10
Primerov je še dosti, a e ti pokaejo, da je veina
gledališnikov
na Hrvaškem podlegla nacionalni histeriji in da za razliko od
nekaterih njihovih beograjskih kolegov niso uspeli
artikulirati
protivojnega diskurza, celo takrat ne, ko je Hrvaška e na
veliko
delala na razkosanju Bosne in Hercegovine ali ko so informacije
o
vojnih zloinih Hrvaške vojske e bile javne. Zato ne presenea,
da
takšna gledališka srenja, ki je izpolnila svoj del naloge pri
uradno
predpisanem pozabljanju in zamolevanju, danes hoe pozabiti
tudi
sebe iz tistega asa.
Da so gledališniki primeren material za pozabo in ideološko
prilagajanje prilikam je
pokazal tudi primer iz povojnega asa, ko se je spet udejanjila
njihova visoka stopnja
mobilizacije v vojni, nadaljevani z drugimi sredstvi. Gre za
„Zahtevo 555 hrvaških uglednih
osebnosti Vladi RH“, kjer so zahtevali, da Vlada Republike Hrvaške
zavrne izroitev generala
Gotovine Haškemu sodišu in da od haškega toilstva zahteva
zaustavitev kazenskega
pregona na temelju izdane obtonice. Zahtevo so podpisali naslednji
gledališki umetniki:
Nada Abrus, Jasna Ani, Inge Appelt, Ivica Bariši, Slavko Brankov,
Milena Brekalo,
Lukrecija Breškovi, Ivan Brki, Miljenko Brlei, Senka Buli, Helena
Buljan, Boris
Buzani, Zlatko Crnkovi, Branka Cvitkovi, Velimir okljat, Dragan
Despot,
Boris Dvornik, Nina Erak, Mato Ergovi, Lidija Florijan, Emil
Glad, Ivo Gregurevi,
Goran Grgi, Nives Ivankovi, Darko Janeš, Vjekoslav Jankovi, Zdenko
Jeli, Ivan
Joni, Jasna Juki, Trpimir Jurki, Ljubo Kapor, Marija Kohn, Adam
Koni, Boidar
Košak, Niko Kova, Franjo Kuhar, Draen Kuhn, Nikša Kušelj, Danko
Ljuština,
Mirjana Majurec, Slavica Maras-Mikulandra, Tomislav Marti, Ante-edo
Martini,
Miše Martinovi, Maro Martinovi, Perica Marinovi, Damir Mejovšek,
Igor Mešin,
Boris Miholjevi, Darko Milas, Helena Mini, Vedran Mlikota,
Suzana Nikoli, Mia
Oremovi, Frane Peršin, Siniša Popovi, arko Potonjak, Ksenija
Prohaska, Ivica
Pucar, Nada Rocco, Siniša Rui, Davor Svedrui, Boris Svrtan,
Alen Šalinovi,
Krunoslav Šari, Joško Ševo, Glorija Šoleti, Milan Štrlji, Zvonko
Torjanac, Romina
Vitasovi, Zlatko Vitez, Edo Vuji, Mladen Vuli, Ivica Zadro, Mirta
Zeevi, Zvonimir
Zorii, Jozo Zovko, Vladimir Geri, Branko Ivanda, Joško Juvani,
Lawrence Kiiru,
Vlatko Perkovi in eljko Senei.
Nomina sunt odiosa, a nobenega teh imen ne najdemo na nobeni
zahtevi za procesiranje
tistih, ki so sodelovali „v zdruenem zloinskem podvigu, katerega
skupni cilj je bil
prisilen in trajen pregon srbskega prebivalstva iz regije Krajina,
med drugim z ropanjem,
poškodovanjem ali popolnim unievanjem imetja srbskega prebivalstva,
da bi tako
pripadnike tega prebivalstva odvrnili od ali jim prepreili vrnitev
in ponovno nastanitev
na svojih domovih.“ Ker, naj gre za generala Gotovino ali koga
drugega – zloin je zloin in
11
hrvaško gledališe bi moralo konno spoznati, da etnina pripadnost
rtve ali agresorja ne
more biti kriterij spomina ali pozabe.
A dokler se to ne zgodi, ostaja predstava „Hrvaško gledališe“, ki
jo enako intenzivno
sovraijo gledališniki in branitelji in Katoliška cerkev in veina
hrvaške javnosti. e tako
široka koalicija tistih, ki sovraijo, kae na mo gledališa, ki bi, e
hoe zadrati minimum
moralnega poštenja do sebe in do drube, ki jo predstavlja, moralo
postati mesto spomina,
ki ga vse druge institucije brišejo.
Avtor je gledališki reiser iz Hrvaške
Pjer alica Photo: Radiosarajevo.ba
Ta reiser se je s snemanjem filmov boril proti vojni, katere
ujetnik je bil tudi sam. Tako so
nastale nekatere od najpomembnejših realizacij o ivljenju v
obkoljenem Sarajevu in o vojni
v Bosni in Hercegovini, med njimi dokumentarni film, posnet v
asu vojne, „Otroci kot vsi
drugi“. Posnel je tudi dva igrana filma, „Gori ogenj“ in „Pri
stricu Idrizu“. Pjer alica je eden
od najbolj znanih reiserjev v regiji in dekan Akademije scenskih
umetnosti v Sarajevu.
Tudi kadar se ukvarjate z najtejimi vprašanji, kot je vojna in
razpad Jugoslavije, se zdi,
da ste osredotoeni na iskanje pozitivnega in dobrega v ljudeh. Kako
vam to uspeva in
zakaj menite, da je to pomembno?
ustvo je sila. Neredko strašna sila, destruktivna sila, ki nas
lahko unii. Obenem nas vasih
samo ustvo lahko reši, nas opozori, da nekaj ni v redu ali pa
zautimo, da je nekaj tako kot
mora biti. ustvo je pogosto pred loginim ali analitinim spoznanjem,
asovno pred njim
!Poskrili smo preve rnih skrivnosti
INTERVJU
12
ali pa ga potrjuje. Poleg tega je ustvo vsem skupno, ni odvisno od
kulturoloških, geografskih,
eshatoloških ali katerih koli drugih predpostavk. So ljudje, ki so
na tem podroju invalidi, ki ne
zmorejo utiti ali biti soutni, a to je e prostor psihopatije.
Vendarle lahko reemo: vsi utimo
enako, pravico ali krivico, ljubezen ali jezo, sovraštvo ali
strast. Zato je, ko pripovedujem zgodbe
ustev, zame obutje v središu zanimanja. Mislim, da je to središna
in najmonejša toka za
univerzalno komunikacijo. Kar zadeva osredotoenje na dobro tudi v
tekih okolišinah, tu ni
nobene skrivnosti: ni tako slabega asa ali tako slabih okolišin, v
katerih lovek ne bi mogel
razloevati, kaj je v osnovi dobro in kaj v osnovi zlo. e kdo to
trdi, preprosto iše opraviilo
za slabe stvari, ki jih je poel. Za takšne stvari ni opraviila.
Razumeti, odpustiti, to je v redu, a
opravievati ne. Kako pa mi karkoli e uspeva – nimam pojma. Menda se
trudim.
Vse ve je filmov in gledaliških predstav, ki se ukvarjajo
s tistim, kar „uradna“ zgodovina zamoluje. Ali javnost
prepoznava in reagira na dela in sporoila umetnikov?
Lahko umetnost spremeni uradne naracije?
Umetnost se je deloma vedno ukvarjala s tistim, kar se zamoluje,
mislim da to ni nekaj
„ekskluzivnega“ za naš as. Tudi prej se je govorilo o prepovedanih
stvareh. Morda smo preve
stvari „pospravili pod preprogo“, toliko rnih skrivnosti poskrili
in se zvijano delamo, da se
nikoli niso niti zgodile ali pa jih poimenujemo z nekimi drugimi,
povsem neustreznimi imeni,
pa zdaj prihajajo za nami, skaejo kot hudi iz škatlice v vejem
obsegu kot je to „normalno“.
Razkrivanje mranih skrivnosti nekateri zelo pozdravljajo, drugi pa
sploh ne. Tisti, ki jih
ti procesi opogumljajo, so navadno manjšina. In niso to samo
umetniki. Mediji, znanost,
vkljuno z zgodovino, neposredne prie, mnogi med njimi delajo
hrabro in edino pravo stvar
– sooanje z resnico. Na drugi strani so vsi tisti, ki elijo ta
proces oslabiti ali elijo, da ga, še
najbolje, sploh ne bi bilo. Tudi med temi je mnogo umetnikov...
Tudi oni snemajo filme, pišejo
knjige, rišejo, skladajo, delajo gledališke predstave... Preprosto
gre za borbo dveh konceptov:
resnica in dobro proti zlu in lai. Zveni nekam pravljino. In tudi
je. Ker delitev nikoli ni tako
kirurško ista. Ne verjamem v absolutno „prave“ ljudi, imune na
napake, in tudi ne obratno.
Kot – eni so dobri kot angeli in vse, kar reejo in napravijo, je
primerno, tisti drugi pa so ista
napaka in zlo. Dvomim v to. Ta dvom mi ne jemlje koraje, nasprotno,
menim da je to še en
razlog, da se stalno trudimo delati pravo stvar - z zavestjo, da je
mono, da bomo kaj naredili
napak. Ne verjamem, da bo kdo koga v tem procesu premagal.
Kako se je bilo ukvarjati s filmom v asu vojne v Sarajevu?
To je bila grozljiva izkušnja, od katere sem, na alost, nedvomno
umetniško profitiral. Seveda
bi se tej „pridobitvi“ z veseljem odrekel, e bi lahko povrnil vsaj
eno zaman izgubljeno
ivljenje v tem peklu obleganja mesta. To je nenormalno. Ni
normalno, da te nekdo dri
pod obleganjem, eprav mu nisi ni storil. Ni normalno, da te stalno
poskuša ubiti na razne
Razumeti, odpustiti, to je v redu, a opravievati ne.
13
naine. Ni normalno, da imaš tudi v teh okolišinah potrebo iveti,
utiti, ustvarjati... Mi smo
vsi bili nekakšna srena druina v peklu. Nepojasnljivo. Ko sem
snemal nek dokumentarni
film o otrocih v vojni, sem zaprosil nekega deka, ki je rad pel, da
v naslednjem kadru skuša
odpeti, kako se pouti v vojni. Improviziral je in odpel stih: „Bilo
je
veselo in strašno.“ Bilo je strašno, a mi nismo hoteli
pristati na to.
Danes vasih prebrerem kakšno izjavo, da obleganja Sarajeva ni
bilo.
Da je to izmišljeno. al mi je ljudi, ki so pripravljeni pasti tako
nizko,
a sem zgroen ob spoznanju, koliko ljudi je pripravljeno verjeti
tem
bednikom. In potem se vrnemo na vaše prejšnje vprašanje.
Tudi v vašem verjetno najpopularnejšem filmu, ki se ukvarja z
enim najvejih jugoslovanskih bendov, Plavim orkestrom, se
lotevate politike, sistema, nacionalizma. Ste kdaj - v sebi ali s
strani drugih, obutili
pritisk zaradi takšnega pristopa umetnosti.
Jaz nisem kakšen aktivist. Sebe doivljam kot bas kitarista, ki je
reiral filme. Ne izbiram
„nevarnih“ tem, v medijih sem denimo pogosto „igosan“ kot nekdo, ki
se ukvarja z
nepomembnimi temami. Leta si prizadevam napraviti komedijo, pa mi
ne gre. Zanem
dobro, potem pa, ko se resno spoprimem z gradivom, nimam moralne
pravice zaobiti
stvari, ki se mi zdijo pomembne. In – adijo komedija. A ostane
nekaj humorja, esar sem
vesel. Vseeno so bile po vsakem filmu kake neprijetne
reakcije. Gori vatra je bila oznaena
kot protisrbski, protihrvaški in protibošnjaški film. Nek kritik je
argument za to, da je Gori
vatra antibošnjaška, našel v ugotovitvi, da niti v enem kadru
filma ni videti damije. Zame
ni bil nenavaden tak nesmiseln napad, nenavadna je bila moja prva
reakcija, pomislil sem:
„Nemogoe, kako lahko posnamem film v Tešnju in da se pri tem ne
vidi damija...“ Torej
tudi podzavestno nasedete na matriko idiotizma. Pred tem se skušam
zašititi kolikor je
mogoe. eprav trdiš, da ne utiš pritiska, da ni avtocenzure, je tu
nekje, epi, aka in vedno
po malo „deluje“. Dobro je, dokler je to podzavestno, ko postane
zavestno, potem je konec,
treba je zamenjati posel, se vrei v politiko, tam je to
prednost.
Kako gledate na idejo o ustanovitvi REKOM-a? Kako pomembno je,
gledano s stališa
umetnika, ugotavljanje imen vseh rtev?
Stališe umetnika tu ni nekaj specifinega, vsaj ne bi smelo biti. Na
loveški, na ravni
posameznika ni ni pomembnejšega od tega: ne išem nobenega imena iz
vojne. Koga sem
izgubil – vem. In vem kako pomembno je to zame. Z druge strani to
na neki obi ravni ni ni
manj pomembno, saj gre preprosto za vprašanje spoštovanja do
ivljenja. Vsi ti naši narodi
se ponašajo s tem, da je zanje ast prva in najpomembnejša stvar.
Kje je potem problem? A
problemov je veliko, saj tudi dvajset let po vojni ta posel še ni
opravljen.
Jelena Gruji Zindovi
Zlatko Pakovi Photo: Blic.rs
Reiser, pisatelj, kritik in kolumnist Zlatko Pakovi se ukvarja
z gledališem in drubenimi
stanji ve kot dvajset let. Njegova najnovejša
predstava „Ibsenov Narodni sovranik kot
Brechtova pouna igra“ , premierno izvedena konec
lanskega leta v Centru za kulturno
dekontaminacijo (CZKD), je nedvomno ena najbolj angairanih in
najpomembnejših
predstav, izvedenih v Srbiji zadnja leta.
Pred predstavo je tekel neobiajen postopek – delavnice z gledalci
po vsej Srbiji.
Povejte kaj ve o tem.
Potem ko smo pripravili skico gledališke predstave s skladateljem
in dvema igralcema, smo
to skico zaeli izvajati po raznih mestih in v razlinih okoljih in
se po izvedbi pogovarjali s
publiko. To smo organizirali v okviru projekta CZKD z naslovom
Študije konteksta.
V Nišu smo igrali otrokom od deset do dvanajst let, veinoma
romske
narodnosti, zelo zapostavljene v drubi in v lastnem mestu.
Igrali
smo v Novem Pazarju, prav tako v narodnostno mešanem okolju,
med publiko so bili tako srednješolci kot starejša populacija.
Potem v Uicu, pred publiko
izjemnih profesorjev in profesoric knjievnosti in njihovih dijakov;
profesorji te otroke
vodijo na izjemno izviren nain. Potem tudi v Subotici.
Namenoma smo šli v razline dele
Srbije, tako geografsko kot narodnostno, igrali pred publiko
razline starosti in iz razlinih
drubenih slojev. Te pogovore s publiko smo snemali, njihova
vprašanja so bila za nas
pomembna in so predstavljala neke vrste smerokaz za nadaljnje delo.
Nato pa smo vse to
zbrali v predstavi, ki je bila premierno prikazana 20. decembra
lanskega leta.
Kakšne so bile reakcije publike, kaj je bilo v njih univerzalnega
in kaj specifinega?
!Potreba po celoviti drubeni spremembi je ogromna
Podpiram REKOM v vsakem pogledu.
15
Univerzalna reakcija je bila izrazita zainteresiranost za to, kar
so gledali, in to je bilo za nas
zelo pomembno. Resnino, ko ljudem predstavimo nekaj, v kar tudi
sami verjamemo in kar
nas tako po umetniški kot po politini plati iskreno zanima, potem
oni reagirajo iskreno
in zainteresirano. Meni je bilo kot reiserju in kot neke vrste
vodiu skozi to predstavo
zanimivo to, da sem starostnim skupinam gledalcev prilagajal govor
o zelo pomembnih
stvareh v gledališu, a obenem tudi o kljunih politinih problemih
naše drube. Ko sem
govoril pred otroki, ki hodijo v drugi, tretji, etrti razred šole,
sploh nisem uporabljal
teoretskih terminov, ki so v rabi v gledališki literaturi, ali pa
sem to poel zelo previdno
in pri tem iskal primere, ki so otrokom dovolj blizu. Nasprotno sem
v Subotici pred
študenti, posebej tistimi, ki so zainteresirani, da se v
nadaljevanju profesionalno ukvarjajo z
gledališem, lahko uporabil te termine in jih uvajal v teorijo
gledališa, in to v njen bistveni
del, v Brechtovo teorijo epskega gledališa, katere predhodnica je
teorija poune igre.
Cilj teh študij konteksta ni bil zgolj pokazati, kaj delamo, temve
to, da
se ti otroci in ta mladina zanejo samostojno ukvarjati z
gledališem
ali kako drugo vrsto umetniškega dela, a z uporabo metode, ki smo
jo
sami uporabili. To je bilo zanimivo, saj so na koncu nastala neka
dela,
neke njihove gledališke predstave.
Bile so razline reakcije in vprašanja, odvisno predvsem od starosti
in strokovne
usposobljenosti, nedvomno tudi od socialnih pogojev. Ni vseeno, ali
ivite v romskem getu
v Nišu ali v stanovanju v centru Beograda ali v hiši v
Subotici ipd. Ni isto iveti tisto kar
imenujemo varno mešansko ivljenje ali iveti na robu eksistence, ko
vas vsak as lahko
nekdo izene ali vas oe proda. Sooali smo se z otroki, ki nimajo
vsak dan kaj jesti.
Kdo je bolj zaskrbljen za svojo prihodnost – tisti, ki so na
obrobju, ali tisti, ki so v
centru Beograda?
Zanimiva je ta disproporcionalnost. Zdi se mi, da so zase bolj
zaskrbljeni tisti, ki ivijo
udobneje. To je porazno. Otroci, ki so rojeni v getu in v
kartonskih naseljih, so omejeni v
svojih eljah, enako kot v tistem, kar jim druba ponuja. Zanimivo
je, da to ne vpliva na
njihovo trenutno obutje toliko kot pri tistih drugih, ki imajo
mnogo veja priakovanja. To
je tragina stvar, to je nekaj, kar vas porazi, saj se sooate
z otroki, ki celo ne razmišljajo o
tem, da bi se lahko šolali, a med njimi vidite prepametne otroke,
kot povsod. Na drugi strani
so ti, ki priakujejo vse od ivljenja, mnogo nesrenejši, neke
malenkosti in neke neumne
zadeve na njih vplivajo mnogo bolj. Na ustveni ravni sem se sooal z
raznimi stvarmi. e
nam inštruktor, ki je otroke pripeljal, pove, da tega dne še vedno
niso ni jedli, mi pa jim
nudimo nekaj drugega, potem se vprašamo, kaj je bistvo tega dela.
Vendarle si moramo
zastavljati osnovna vprašanja, a moramo biti pripravljeni tudi na
to, kar je najpomembnejše
– na osvobajajoo prakso, da pomagamo tako drugim kot sebi.
16
Kaj priakujete od te svoje predstave, bo uspela ljudi mobilizirati,
kakšni bodo njeni
uinki?
Najprej je treba misliti. Ni mogoe delati dobrega, e lovek
pravzaprav ne ve, kaj je dobro. To naše delo je usmerjeno
k temu cilju, govoriti o tem, kaj je dobro in pokazati, da
ni teko priti do te ugotovitve. To je pravzaprav nekako
najenostavneje – da veina ve, kaj je dobro in kaj ni dobro.
Pomembno je, da zanemo od te toke. S to predstavo smo prišli do
nespornega dejstva –
da loveku ni ne godi tako kot to, da je svobodna osebnost, da
loveku predstavlja najveje
zadovoljstvo, ko je svoboden in ko razmišlja in deluje svoboden,
brez zavor. A ko se zdruijo
erosi teh svobodnih ljudi, potem pride do resnine zahteve po
spremembi drube. Mi smo
enostavno hoteli pretresti osnovna vprašanja in ustva in nekako
poskušati izvesti tisto,
kar poneta Brecht in Ibsen, in to je da gledališka predstava ni
zgolj tisto, kar najpogosteje
videvamo v gledališu – neke vrste vzdihov, rotenja in
alostink, temve resnien poskus,
da se konstituira javnost, vsaj v asu, ko se predstava odvija.
Skladno s tem uporabljenim
pristopom mora vsakdo prevzeti odgovornost, saj brez tega ni ni.
Vsakdo med nami mora
biti odgovoren za svoje postopke do drugega in do sebe, to je
bistvo.
Ko uporabite koncept, o katerem govorite, v zvezi z vojno
preteklostjo te regije in
odnosom, ki ga imamo kot druba do nje, kaj opaate?
O em pravzaprav govorimo, ko govorimo o tranzicijski pravinosti, je
zelo kompleksna
tema – ali osredotoamo našo pozornost izkljuno na tranzicijo, ki se
odvija ali bi se šele
morala odvijati v okviru naše drube, ali govorimo o tranziciji, ki
obstaja zelo dolgo in se
odvija v celi Evropi in v svetu, v katerem smo samo en del. Tu je
tudi tisto, kar moramo rešiti
mi sami, in to je nasledstvo, ki nam ga je pustil predvsem Slobodan
Miloševi oziroma
njegov reim. Obseg unienja, do katerega je prišlo v desetih,
dvanajstih letih pod tem
reimom je tolikšen, da zastaja dih. Spomnite se, da so bile v
udarnih poroilih predvajane
tudi astrološke napovedi, da so poloaji planetov takšni, da
govorijo v prid zdruitve vseh
srbskih deel. V neki reportai z dubrovniškega bojiša je topniar
izjavil, da so ga izurili
tako dobro, da lahko zadene v kronik juhe tistemu tam med kosilom,
pa se ni nihe vprašal,
kakšno je to bojiše in kakšen je to topniar, ki strelja na civile,
medtem ko kosijo. Poroila z
bojiš so bila v tistem asu pravi reality programi. Miljana Baleti,
ki je še vedno zaposlena
na TV Vojvodina, je nenajavljeno odhajala na hišne naslove ljudi,
ki niso Srbi, z vprašanji kot
„Je res, da je pri vas nocoj prespalo pet ustašev?“ To so bili
reality programi, od katerih so
bila odvisna ivljenja in smrti ljudi.
Torej, obseg unievanja je bil tako grozovit, da se zdaj druba
preprosto mora zdraviti. Vsi
ivimo okrnjena ivljenja, saj smo preiveli dve desetletji pod
pritiskom tako nemoralnih
17
rei. Mislim, da pod preprogo potiskamo vse ve stvari, a simptomi
nenehno prihajajo
na dan. Predstavljajte si, da je nekdo pred 20 leti rekel, da bo
Aleksandar Vui, tedaj
tiskovni predstavnik Vojislava Šešelja, predsednik vlade te drave,
Ivica Dai, nekdanji
tiskovni predstavnik Slobodana Miloševia pa minister za zunanje
zadeve? Najbr bi
vsi kupili enosmerno vozovnico ali pa bi odšli peš kamorkoli
od tod. Pa nismo odšli, oni
pa so avanzirali za vse tisto strašno, kar so storili. In kaj naj
potem mislijo dravljani in
dravljanke? Da bi vse bilo še bolj zapleteno, tisto, kar jim je
bilo namesto Vuia in Daia
ponujeno na volitvah, ni bilo dosti boljše, v nekaterih segmentih
pa je bilo še slabše. Prejšnja
vlada je odlino pripravila teren tej vladi. Stvari so grozne,
a kako se bomo iz tega izvlekli,
ne vem. A e zanemo misliti in ne pristanemo na logine napake v
mišljenju in v lastnem
ivljenju, je to e zaetek. e zanemo od tod, bomo imeli nekakšen
smerokaz, kako se
spoprijeti tudi z drugimi stvarmi.
Zelo pomembno je vedeti tudi to – ivimo ivljenja, ki se jim as
izteka. Tu si sledijo
politine figure, takšne in drugane, a as tee. Nihe od nas nima ni
proti temu, da ti
ljudje, ki sedaj vodijo to dravo, takšni kot so, s svojimi
moralnimi profili in drubenimi
profiti, napravijo nekaj dobrega. Jaz resnino elim, da bi bila ta
vlada, pod lovekom, za
katerega še vedno ne morem verjeti, da je prišel na to funkcijo,
najboljša vlada od vseh
doslej, boljša tudi od vlade Zorana inia, ker mi nimamo ve mnogo
asa. Dvajset in
ve odlinih let je preteklo v zaustavljanju asa, v strašni
repatriarhizaciji, balkanizaciji
drube. Kot je govoril Zoran ini – e lahko nek vojni zloinec v nekem
trenutku
naredi nekaj dobrega, pa naj to stori. A to ne pomeni, da ga je
treba abolirati, saj vojni
zloini ne zastarajo.
Obenem moramo zaeti oblikovati opozicijo, opozicijo temu sistemu
vrednosti.
Vse ve je umetniških del, ki se ukvarjajo s sooanjem z vojno
preteklostjo. Ali
verjamete, da lahko umetnost sproi ali pospeši ta proces v
naši regiji?
Verjamem v mo umetnosti, ki je avtohtona in ki je povsem specifina
in ki pripada samo
umetnosti. Umetnost, kadar je umetnost, ustvarja novo formo, novo
obliko, ki ni ni
drugega kot nova oblika zdruevanja in sodelovanja med ljudmi. Šele
takrat je nekaj veliko
in resno umetniško delo, ko umetnik uspe ustvariti novo obliko. A
samo nova oblika prinaša
nov pomen.
Imate šelestee, zanimive, bune, burne umetniške predstave, pa v
njih ni nove oblike,
umetniki in ljudje, ki delajo na njih, se niso potrudili, da se
dokopljejo do nove oblike.
Namesto tega uporabljajo zdrsane, e najdene oblike, da bi se nekaj
povedalo, ni bistva
tistega, kar je kreacija, umetnik slui samo za reproduciranje. Na
ta nain umetnost
stopica za ivljenjem.
18
Šele ko se iznajde nova forma – in to mislim, brez vsakršne
skromnosti, ima ta naša
predstava, v kateri smo prišli do neke nove oblike sporazumevanja –
komunikacije znotraj
umetniškega dela in komunikacije s publiko, potem se poasi
prebujajo te niti svetlobe v
smeri monosti, da se nekaj preoblikuje v drubi.
Resnino, v regiji so se pojavili resni umetniki, posebej v
gledališu. Pri nas dela Radoš
Urban, v celi regiji dela izjemna osebnost Oliver Frlji, v
spremstvu teh umetnikov so tudi
nekateri drugi, da jih tu zdaj ne naštevam. Obstajajo tudi neki
drugi, ki delajo, o katerih gre
glas, ki pobirajo lovorike, a v resnici ne delajo ni drugega, kot
da na buen, atraktiven nain
uporabljajo oguljene forme. Tu mora kritika rei svojo besedo. A
kritika je pri nas padla na
nizke veje, ne samo gledališka temve tudi drubena kritika. Tudi
tisti, ki kritizirajo našo
oblast, naše politine navade, pravzaprav uporabljajo stare forme
kritike.
Pravzaprav, ljudje morajo zaeti misliti. Lepo pravi
Chomsky – e jaz danes mislim in
predavam študentom tisto, kar sem predaval pred petimi leti,
potem ali nekaj ni v redu s tem
predmetom ali pa nekaj ni v redu z mano. To je treba
vzeti resno. e nekdo e dvajset let
dela eno in isto in v gledališu gledate eno in isto predstavo, le
da tu defilirajo neke druge
vsebine, potem on pravzaprav ni ne dela in tu as stoji, stoji
enako kot v naši drubi. To je
bistvo našega poraza. Bistvo umetnosti je torej, da uvede novo
formo, ki ima tendenco, da
uvede nov pomen, a s tem tudi pripelje do spremembe.
Ali podpirate Iniciativo za ustanovitev REKOM-a?
Ena bistvenih stvari je, da se popišejo vse rtve, da se konno ve –
kdo, kje, s strani koga je
izgubil ivljenje in kdo je za to odgovoren. To je ena od
dejavnosti, ki so zastavljene v tej
zadevi. Sicer mislim, da je zelo pomembno, da zanejo komunicirati
vsi v regiji. Tudi to je
bistvo tega projekta, da poteka na teritoriju cele bivše
Jugoslavije, med stranmi, ki so bile
v vojni. Skratka, podpiram v vsakem pogledu. Vidim, da je
dosti odpora in treba je videti,
zakaj je temu tako. Odpor prihaja z razlinih strani, a kolikor vem,
prihaja tudi iz nevladnega
sektorja, kar je osupljivo.
19
Odposlanci za REKOM2 so konali svoj mandat 28.10.2014. V letu
dni so s skupnim delom
in na konzultacijah s predsedniki in lani Predsedstva BIH, ki so
jih delegirali, pripravili
Spremembe Statuta REKOM-a, ki po njihovem mnenju predstavljajo
pravne in ustavne
monosti za ustanovitev REKOM-a.
VII Skupšina Koalicije za REKOM
Skladno s pravili Koalicije za REKOM Skupšina Koalicije sprejme
odloitev o podpori
Spremembam Statuta REKOM-a, ki ga je sprejela 25.3.2011.
To je bil povod, da je Koalicija 14. novembra 2014 v Beogradu
(Srbija) izpeljala Skupšino,
sedmo po vrsti, ob udelebi 104 delegatov, ki so predstavljali 1950
lanov/lanic. Delegati
so ob enem glasu proti in dveh vzdranih podprli Spremembe Statuta
REKOM-a, ki so
jih pripravili odposlanci predsednikov rne Gore, Srbije,
Hrvaške in Kosova, bošnjaškega
in hrvaškega lana Predsedstva BiH3, ki so tako opravili svojo
nalogo preveriti ustavne in
pravne monosti za ustanovitev REKOM-a v vsaki dravi posebej.
V obširni razpravi so delegati ocenili, da je s Spremembami „bistvo
predloga Statuta
ohranjeno, da ukinitev represivnih pooblastil odklanja pomisleke,
da REKOM prevzema
pooblastila sodnih organov, in da je postopek kandidiranja in
volitev selekcijskih odborov in
lanov Komisije znatno poenostavljen“. V imenu Koalicije za REKOM so
delegati kot nadvse
2 Prof. dr Zlata urevi, odposlanka predsednika Hrvatške; prof. dr
Sonja Tomovi Šundi, odposlanka predsed- nika Crne Gore; pravni
svetovalec Selim Selimi, odposlanec predsednice Kosova; pomonik
upana Sarajeva Aljoša ampara, odposlanec lana Predsedstva BiH;
oficir za zvezo s Haškim tribunalom Goran Mihaljevi,
odposlanec lana Predsedstva BiH in sodnik Siniša Vai, odposlanec
predsednika Srbije.
3 Predsednik Makedonije Gjorge Ivanov je obvestil
Koalicijo za REKOM, da bo podprl odloitev o ustanovitvi REKOM- a, e
bo doseen konsenz med predsedniki/Predsedstvom BiH.
!Poroilo o Procesu REKOM: oktober – december 2014.
AKTUALNO
dobrodošle oznaili spremembe financiranja Komisije, ki
predvidevajo, da se bo REKOM
financiral z domaimi in tujimi donacijami in sredstvi mednarodnih
organizacij in ne iz
prispevkov drav, kot je predlagala Koalicija.
Delegati so posebej podprli stališe odposlancev, da se med cilje
Komisije uvrsti tudi
„izboljšanje izobraevalnih programov skladno z dejstvi, ki jih
ugotovi Komisija.“
V zvezi s podporo Spremembam Statuta je Koalicija v sporoilu za
javnost 4 poudarila, da je
bilo med odposlanci in predsedniki / lani Predsedstva doseeno
popolno soglasje o tem, da
mora Komisija ugotoviti dejstva o vojnih zloinih in drugih kršitvah
lovekovih pravic med 1.
januarjem 1991 in decembrom 2001. Koalicija je opozorila, da
sta bili v zvezi z nalogo REKOM-a,
da „raziše politine in drubene okolišine, ki so odloilno prispevale
k izbruhu vojn in k temu,
da so bili storjeni vojni zloini in druge kršitve lovekovih
pravic“, izraeni dve mnenji: „kljuno
je, da REKOM raziše vzroke vojne“ in „raziskovanje vzrokov
vojne je mogoe šele po ugotovitvi
dejstev o vojnih zloinih“, ki sta povsem skladni s predlogi
Koalicije za REKOM.
Pismo predsednikom / lanom Predsedstva BiH
Koalicija za REKOM je 10. decembra 2012 na predsednike / lane
Predsedstva BiH naslovila
pismo, v katerem jih je spomnila, da je Skupšina podprla Spremembe
Statuta REKOM-a, s
imer so podani pogoji za nov korak v smeri ustanovitve Regionalne
komisije za ugotavljanje
dejstev o vojnih zloinih in drugih hudih kršitvah lovekovih pravic
v vojnah na podroju bivše
Jugoslavije. V omenjenem pismu je Koalicija navedla, da priakuje,
da se bodo predsedniki
/ lani Predsedstva BiH dogovorili glede oblike informiranja
javnosti in parlamentov o
tem, da so se odloili skupno podpreti ustanovitev Komisije. Pozvala
je predsednike / lane
Predsedstva BiH, da upoštevajo predlog predsednika Hrvaške, da vsi
v dogovorjenem roku
naslovijo na javnost in parlamente pismo o skupni podpori
ustanovitvi REKOM-a.
Obenem je Koalicija obvestila predsednike / lane Predsedstva BiH,
da je dosegla znaten
napredek pri dokumentiranju loveških rtev, taboriš in drugih
objektov internacije v
vojnah devetdesetih.
Fond za humanitarno pravo (FHP) iz Srbije in Fond za humanitarno
pravo Kosovo (FHPK)
sta ob Dnevu lovekovih pravic na spletni strani Kosovske
knjige spomina postavila Register
ubitih in pogrešanih v zvezi z vojno na Kosovu v asu od 1. januarja
1998 do 31. decembra
2000. Register vsebuje 13.517 vojnih rtev, katerih smrt ali
izginotje v zvezi z vojno potrjuje
27.511 dokumentov.
Center za sooanje s preteklostjo – Documenta iz Hrvaške in FHP e
tri leta izvajata
empirino raziskavo o rtvah, ki so izgubile ivljenje ali izginile v
vojni na Hrvaškem, na
podlagi izjav pri in druinskih lanov.
21
Zdruenje za tranzicijsko pravinost, odgovornost in spomin v BiH
(TPOS) in Center za
demokracijo in tranzicijsko pravinost (CDTP) sta konec leta 2013
zaela s projektom
„Kartiranje taboriš in drugih objektov internacije v BiH“, kar
neposredno prispeva k
realizaciji mandata REKOM-a v delu, ki se nanaša na poimenski popis
civilnih in vojnih
rtev in objektov internacije.
Trenutno „mirovanje”
Glede na to, da je bilo v BiH izvoljeno novo Predsedstvo5 po
tem, ko so odposlanci na
podlagi konzultacij s predsedniki / lani Predsedstva pripravili in
sprejeli Spremembe
Statuta REKOM-a, je pred Koalicijo obveza, da konzultira nove lane
Predsedstva:
hrvaškega lana Dragana ovia in srbskega lana Mladena
Ivania.6 Drugi razlog, ki
vpliva na trenutno „mirovanje“ procesa REKOM so predsedniške
volitve na Hrvaškem7 11.
januarja 2015.
e bo v letu 2015 na voljo politina podpora kot v letu 2014, obstaja
resna monost, da
postjugoslovanske drave kot prve v zgodovini postkonfliktnih drub
samostojno, brez
pogojevanja in pritiskov mednarodne skupnosti zanejo z oblikovanjem
regionalnega
mehanizma za sooanje s preteklostjo, ki bi imel zmonost odpraviti
pomanjkljivosti
kazenske pravinosti in politino blokado pri odkrivanju preostalih
mnoinih grobiš
ter ugotoviti dejstva o vseh vojnih zloinih in zagotoviti
spoštovanje osebnih izkušenj in
dostojanstva drugih.
„Obstaja enota primerjave, in to je današnji
miting radikalov, tu v Beogradu. Sedaj vas
vprašam – kdo so zmagovalci? Predstavljajte
si situacijo pred desetimi leti, bi bilo mogoe, da se mi tu v tej
dvorani pogovarjamo,
oni pa na trgu? To bi bilo nenaravno nesorazmernje moi, nasilja,
sile v razmerju
do skupine ljudi, ki verjame v temeljne loveške vrednote. Danes smo
mi tu, kljub
temu, da so nekateri resnino mnogo izgubili, predvsem svoje
najdraje, zmagovalci v
vrednostnem sistemu nad tistimi ljudmi, ki so izgube tam na
nekem trgu.”8
22
X Forum je bil posveen dosekom pri tranzicijski pravinosti,
promociji uporabe dejstev
v umetniških delih in poslušanju glasov rtev. Forum je
potekal 15. in 16. novembra
2014 v Beogradu v organizaciji Koalicije za REKOM. V delu Foruma je
sodelovalo 158
lanov Koalicije za REKOM in 150 predstavnikov civilnih društev,
umetnikov, pisateljev,
akademskih raziskovalcev tranzicijske pravinosti, novinarjev in
drugih posameznikov, ki
se profesionalno ali aktivistino ukvarjajo s tranzicijsko
pravinostjo v postjugoslovanskih
dravah. Na Forumu je dvanajst panelistov govorilo o dosekih na
podroju tranzicijske
pravinosti s stališa civilne drube in akademske srenje, o uporabi
dejstev v umetniških
delih je govorilo šestnajst panelistov, o svojih osebnih izkušnjah
v vojni in iskanju posmrtnih
ostankov svojih blinjih pa je govorilo dvanajst rtev.
Forum sta odprla Nataša Kandi, koordinatorka projekta REKOM, in
profesor Zdravko
Grebo, javni zagovornik Iniciative za REKOM. Najavila sta novo fazo
procesa REKOM, v
kateri bo Koalicija spremljala, pomagala in spodbujala dravne
institucije, da ustanovijo
REKOM. Pozvala sta lane Koalicije, da se pripravijo na nove
dejavnosti in opozorila, da se
na Balkanu spremembe dogajajo iz ure v uro.
Profesor Grebo je podal naslednjo oceno: „Na ravni drube in
nevladnega sektorja smo
svoje poslanstvo opravili. Seveda jaz, govorim v svojem imenu,
nikomur ne bom prepustil,
da brez vsakršnega pomisleka s tem upravlja kakor mu pade na pamet,
a prišel je trenutek,
ko morajo predsedniki prek svojih odposlancev stvar vzeti v svoje
roke, saj naloge, ki je pred
nami, mi ne morem opraviti, tudi e bi jo hoteli.“
Panel I: Doseki in prioritete pri kazenski pravinosti – ocena s
stališa civilne drube
Kazenska pravinost za zloine, storjene v vojnah v devetdesetih
letih na podroju nekdanje
SFRJ, se do danes ni pribliala uresniitvi svojih ciljev. V vseh
dravah regije še naprej
prevladuje nesorazmerje med storjenimi in procesiranimi zloini, pri
emer pred domaimi
sodiši ni postopka, ki bi pošteno in objektivno razsvetlil vlogo
drave pri organiziranju in
izvajanju zloinov in ki bi procesiral nalogodajalce z vrha oblasti.
Posebej zaskrbljujoe je,
da je v vseh dravah še naprej oiten moan vpliv politike na
pravosodje. Ta vpliv se kae na
razne naine, najoitnejši pa je pri obstrukciji sojenj za vojne
zloine. Ugotovitev panelistov
in udeleencev v debati je, oitno, da se število sodnih postopkov iz
leta v leto zmanjšuje.
Tea Gorjanc Prelevi iz organizacije „Akcija za loveške
pravice” je podala oceno, da
navkljub priporoilu Evropske komisije, da je treba prekiniti s
prakso nekaznovanja za
vojne zloine, oblasti v rni Gori dajejo vedeti, da je
procesiranje vojnih zloinov praktino
konan proces. „Oitno pomanjkanje volje na vseh ravneh, da se
kaznujejo vojni zloini v
rni Gori, je logina posledica dejstva, da je predsednik vlade rne
Gore ista oseba, ki je
23
bi to dejstvo moralo biti spodbuda, da dokae neodvisnost in
pripravljenost prepoznati in
sooiti se z zloini iz preteklosti. In eprav je jasno, da rna Gora
nima takšnega pravosodja,
je sedaj vsaj postalo jasno, da na takšnem pravosodju kot
pogoju, da sprejme rno Goro 9,
vztraja Evropska skupnost, zato ostaja upanje na boljše“, je
povedala Gorjanc Prelevi.
Podobno vzporednico o odnosu oblasti do procesiranja vojnih
zloinov na Hrvaškem je izvedla tudi Vesna Teršeli, vodja
nevladne organizacije Documenta. „Na Hrvaškem“, je dejala,
„je
dravno toilstvo poverjeno tistim, ki so v devetdesetih
sodelovali
pri prikrivanju zloinov. Za neke profesionalce je bilo
razumno
priakovati, da bodo v novih politinih okolišinah izkoristili
prilonost za kvalitetnejše delo, a s tem je bilo nadaljevanje
prekinjenih postopkov neizbeno
poverjeno istim ljudem, ki so na njih iz politinega oportunizma
’pozabili’, da ne bi ogrozili
svojega poloaja ali napredovanja v policiji oz. dravnem toilstvu“,
je rekla Teršeli.
Tudi v Srbiji je imela kazenska pravinost za vojne zloine skromne
rezultate „e jih
primerjamo z obsegom in naravo storjenih zloinov v vojnah na
podroju bivše Jugoslavije,
navkljub solidnemu zakonskemu in institucionalnemu okviru“, je
menila Sandra Orlovi.
Najteje posledice neodgovornega postopanja institucij nosijo rtve,
potem pa tudi prie,
na podroju zašite in podpore procesom za vojne zloine. „Eden od
vzrokov za skromne
doseke na podroju procesiranja odgovornih za vojne zloine je
dejstvo, da Srbija, za
razliko od BiH in Hrvaške, nima Strategije procesiranja vojnih
zloinov. Zato sprejetje (in
izvajanje) strategije, s katero bi vse relevantne institucije
prevzele vejo odgovornost in
konkretne naloge pri pospeševanju procesiranja vojnih zloinov v
prihodnjem obdobju,
predstavlja imperativ“, je dejala Orlovi.
Znotraj regije v Bosni in Hercegovini poteka najveje število sojenj
za vojne zloine.
Tako velik pravosodni aparat bi moral biti ustrezen odgovor na
dejstvo, da je bilo v BiH
storjeno najve zloinov in da je tu najve rtev. Denana Karup
Druško iz Zdruenja za
tranzicijsko pravinost, odgovornost in spomin v BiH (TPOS) je
opozorila na neizvajanje
Dravne strategije za delo na predmetih vojnih zloinov, sprejete
leta 2008, s katero je bilo
predvideno, da se zahtevni primeri konajo do leta 2015, ostali
primeri pa do 2023. „Sedaj je
povsem jasno, da ti roki ne bodo doseeni“, je sklenila.
Tudi v BiH ki nosi najteje breme vojnih posledic se pravosodje sooa
s politino obstrukcijo
kljub temu, da ima ta drava še vedno status mednarodnega
protektorata. Do takšnega sklepa
je prišla tudi Evropska komisija v svojem poroilu o napredku
BiH za leto 2014. To je posebej
vidno, ko gre za sporazume z drugimi dravami v regiji, ki naj
med drugim omogoijo izroitev
9 „Ni bilo resnejših prizadevanj, da se preprei nekaznivost za
vojne zloine. [...] rna Gora mora pospešiti napore za prepreevanje
nekaznivosti i za uinkovito preiskovanje, procesiranje, sojenje in
kaznovanje vojnih zloinov v skladu z mednarodnimi
standardi.“ Poroilo Evropske komisije o napredku rne Gore za
2014, citat Tee Gorjanc Prelevi.
24
dravljanov, osumljenih (ali obsojenih) za vojne zloine. Tudi na to
dejstvo je opozorila Denana
Karup Druško. „Ni malo primerov, ko osebe, proti katerim se vodi
kazenski pregon v BiH, pa tudi
tisti, ki so pravomono obsojeni, najdejo zatoiše v Srbiji, rni Gori
in na Hrvaškem na podlagi
dvojnega dravljanstva. Poleg tega se ne spoštujejo podpisani
sporazumi BiH s Srbijo, Hrvaško in
rno Goro o izvajanju kazenskih sankcij (primer: pravomone obsodbe
Momira Savia, Boška
Lukia, Velibora Bogdanovia, Mirka Todorovia).
Nerešena meddravna vprašanja s podroja pregona zloincev so bila v
veliki meri politino
razrešena s podpisom protokolov in sporazumov, a to ni rešilo tudi
bistvenih problemov“,
ugotavlja Denana Karup Druško.
V nasprotju z BiH ima Kosovo zelo omejene lokalne kapacitete za
procesiranje vojnih
zloinov. e nekaj le tee proces, v okviru katerega EULEX kri svojo
misijo in prelaga svoje
pristojnosti na kosovske organe. „Zastavlja se vprašanje, kako se
bodo kosovske institucije
spopadle z vejimi obveznostmi do rtev vojne na sploh, posebej pa do
pogrešanih oseb.
Gledano posplošeno še naprej ni zadostne politine podpore in
ustreznih mehanizmov
za zbiranje relevantnih informacij za vodenje preiskav o vojnih
zloinih in o pogrešanih
osebah. Zastraševanje pri je še vedno zaskrbljujo problem, eprav je
policija vendarle
dosegla pomemben napredek z vzpostavitvijo Direktorata za zašito
pri“ je ugotovila
Nora Ahmetaj iz Centra za dokumentacijo, raziskovanje in
publiciranje (CDRP). Pozvala
je nevladne organizacije in Koalicijo za REKOM, da spodbudijo
EK, da izdela strategijo
tranzicijske pravinosti v postkonfliktnih drubah, ki bi nadomestila
obvezo „sodelovanja z
MKTJ“, ki je e leta tolmaena kot instrument tranzicijske
pravinosti.
Mirko Klarin je, govore o dosekih in prioriteti Haaškega
tribunala, poudaril, da so sodna
dejstva tisto najdragocenejše, kar bo ostalo kot nasledstvo tega
mednarodnega sodiša: dejstva
o tem, kaj se je zgodilo, kaj so rtve preivele, kako se je to
zgodilo. „Morda nismo vedno
natanno ugotovili, kdo je kriv – in to je pomembna pomanjkljivost,
a tudi brez tega je izjemno
vano, da se ugotovljena dejstva hranijo za bodonost in da so
na pravilen nain predstavljena,
tako skupnostim rtev kot skupnostim, ki jim pripadajo storilci“, je
sklenil Klarin.
Proces REKOM: prof. arko Puhovski
„Doivljali smo neuspeh za neuspehom, stalno so nas zavraali, mi smo
moledovali, oni so
nas zavraali, stalno so govorili ’poakajte, bomo videli’, a so se
nas naveliali, nekateri med
njimi. In to je sedanje stanje, pri emer se je treba zavedati, da
nismo prišli do tistega, emur
pravimo „point of no return“ (toka, od katere ni vrnitve). To je
toka ireverzibilnosti. Vse
se to še lahko spremeni. In mi nismo mogli izbirati niti s kom se
bomo pogovarjali, temve
smo se pogovarjali s tistimi, ki so, e so zbrali voljo, lahko kaj
napravili. Šlo je za to, ali jih
lahko prepriamo, da je za njih dobro, da to napravijo. A sedaj smo
prišli do tega, da imamo
25
predsednika, in to se glasi tako: ‚Predsednik drave bo v dogovoru z
drugimi predsedniki
postjugoslovankih drav svojemu parlamentu podal izjavo, da podpira
proces REKOM in
zato zahteva, da parlament napravi korake, potrebne da REKOM
postane tisto, kar je bila od
zaetka njegova namera – meddravna, torej Regionalna komisija za
ugotavljanje dejstev o
vojnih zloinih in drugih hudih kršitvah loveških pravic,
storjenih na podroju bivše SFRJ.‘
Torej bi bil naš veliki uspeh, e bo sploh kdaj do njega prišlo,
razmetavanje svinjarij po
javnostih postjugoslovanskih drav. A to bi bil uspeh v tistem
smislu, kot je uvodoma
dejal Zdravko Grebo – da se preprei to, kar je danes e
postjugoslovansko viktimološko
tekmovanje – kdo ima najve rtev in kdo ima torej najboljši
strateški poloaj za naslednji
spopad. To bi bilo zdaj treba prepreiti, e nam kaj od tega, kar
sedaj delamo, uspe – in zato
se vendarle bolj ukvarjamo s prihodnostjo kot s
preteklostjo.“
Reparacije za vojne rtve v bivši Jugoslaviji
Igor Cvetkovski iz Mednarodne organizacije za migracije
(IOM)
je podal oceno, da so v postjugoslovanskih dravah reparacije
in
ugotavljanje resnice kot temelji koncepta tranzicijske pravinosti
in
prakse zanemarjeni in potisnjeni v ozadje.
Moderator je bil Nenad Golevski, Outreach program, MKTJ.
Panel II: Doseki in prioritete tranzicijske pravinosti – ocena s
stališa akademske srenje
Profesorica Svetlana Slapšak se je mono zavzela za
tematiziranje etike obada10 v sodobnih
balkanskih politikah in drubah, saj „v naracijah, ki jih ustvarjajo
nove identitete, ni prav
nobenega prostora za odgovornost, kaznovanje in spravo: to podroje
je mogoe umestiti
v nove drube le ob sodelovanju aktivizma, akademije in
umetnosti. Sam dravni sistem ob
vseh krivicah, ki se danes pojavljajo v nevzdrno velikem
številu, ni tara teh zahtev“.
Jelena Suboti, izredna profesorica (Georgia State University),
je med konkretnimi doseki
na podroju tranzicijske pravinosti v regiji Zahodnega Balkana
izpostavila vzpostavitev
arhiva dokumentov in vsaditev koncepta tranzicijske pravinosti v
javno zavest. Te
doseke Subotieva pojasnjuje tako: „Po zaslugi dejavnosti MKTJ in v
manjšem obsegu
domaih sodiš za vojne zloine imamo danes na voljo obilico
dokumentov in podatkov
o kršitvah lovekovih pravic v devetdesetih in njihova vrednost je
neprecenljiva. Ni od te
dokumentacije danes ne bi obstajalo brez mednarodnih sodiš in
vztrajnosti aktivistov za
10 Ena od Platonovih uspešnih figur – metafor: v Sokratovem
zagovoru (30e-31c) Sokrat opozarja Atence, da bodo, e ga
usmrtijo, izgubiti boansko darilo, da imajo nekoga, ki jih
neprestano opominja, spodbada, sili k razmišljanju; atensko
demokracijo primerja z velikim in plemenitim, a poasnim in
neokretnim konjem, ki ga samo pik obada lahko premakne.
lovekove pravice pri iskanju mednarodne pravinosti. eprav v dravah
bivše Jugoslavije
tranzicijska pravinost morda ni tako priljubljena in ni obravnavana
s spoštljivostjo, ki si
jo zaslui (in ki jo potrebuje), moramo poudariti eno zelo
pomembno dejstvo. Namre,
danes vsi vedo, kaj je ‘tranzicijska pravinost’. To ni malo.
Aktivisti na podroju tranzicijske
pravinosti so uspeli vgraditi idejo postkonfliktne pravinosti oz.
sooanja s preteklostjo v
celoten nacionalni diskurz. Morda nam ne bo vše vse, kar je
proizvedel, a dialog obstaja. To
je zelo velika razlika v primerjavi s stanjem tranzicijske
pravinosti pred petnajstimi ali celo
desetimi leti. Tranzicijska pravinost je danes prisotna, in to se
ne bo ve spremenilo.“
Jasna Dragovi Soso, višja predavateljica (Goldsmiths,
University of London), je opozorila,
da so - vsaj v strokovni literaturi - komisije za resnico v osnovi
politine institucije. Resnica,
ki jo sporoajo komisije za resnico, nujno privilegira eno naracijo
o preteklosti, s emer
pravzaprav odrivajo ali zamolujejo vse ostale. Tako so odloitve o
tem, katera naracija bo
privilegirana, kako je treba definirati rtve in storilce ali
ugotoviti vzroke in odgovornost za
dogodke in zloine, ki jih komisija skuša opisati, inherentno
politine odloitve in njihov
pomen je ogromen. „Ko gre za prepoznavanje te inherentno politine
narave komisij
za resnico, menim da je dobra izhodišna toka prav pristop, ki ga
ima REKOM, ki je
primarno usmerjen k ugotavljanju dejstev in k posaminim rtvam.
Vzpostavitev arhiva
uradno sprejetih in potrjenih dejstev o loveških rtvah in kršitvah
lovekovih pravic v regiji
pomeni, obenem z naracijo, ki je usmerjena na rtve, prvi korak k
neemu, kar ocenjujem
kot zelo pomembno, in to je dialog o preteklosti“.
Eric Gordy , predavatelj (University College London), je podal
mnenje, do katerega je prišel
na podlagi raziskave, da je „osnova za preseganje spopadov in
vodenje dialoga o preteklosti
povezana s skupnim spominom in temelji ne samo na ugotovljenih
dejstvih, temve tudi na
medsebojnem priznanju in potrditvi. Njegovo oblikovanje je proces,
ki zahteva odprtost in
jasnost, verjetno pa tudi doloeno mero ustvene distance do
vseh obravnavanih dejstev in
dogodkov... Predpostavlja svobodno komunikacijo – ne le med
nacionalnim in simbolnim,
temve tudi med institucijami in javnostmi. To je tisto, esar je
bilo v zadnjih dveh
desetletjih najmanj, potrebujemo pa ga kar najve.“
Diskusija
Najve reakcij je izazvala pohvala Haaškemu tribunalu, ki jo je dala
Jelena Suboti, pri emer
je imela v mislih zbrani arhiv. Munira Subaši, predsednica
zdruenja „Gibanje mater
enklav Srebrenice in epe“ je opozorila, da bodo „Haški tribunal na
koncu ocenjevale rtve
– ali je bil uspešen ali ne, brani pa ga lahko kdor hoe, lahko
govori kar hoe, a rtve imamo
pravico rei, ali je bil njegov mandat dober.“ Simo Spasi,
predsednik Zdruenja druin
ugrabljenih in ubitih na Kosovu in Metohiji je podprl stališe
Munire Subaši in rekel, da so
„druine te, ki bodo odloile, ali bomo podprli katero koli sodiše,
vkljuno z Mednarodnim
kazenskim sodišem v Haagu.“
27
Amir Kulagli iz Srebrenice je podal zelo kritino mnenje o
predsedniku Haaškega
tribunala: „V Potoarih na vhodu v Memorialni center bomo zgradili
dva zida, dva stebra:
steber sramu in steber plemenitih zaslunih ljudi. Gospa Suboti,
gospod Teodor Meron bo
nedvomno na vrhu tega sramotilnega stebra, pa naj bo to vam vše ali
ne.“
Dragan Pjeva, begunec iz Hrvaške, predsednik Koordinacije
srbskih
zdruenj druin rtev, ki so mu pripadniki Hrvaške specialne
policije
9.9.1993 ubili mater Bojo skupaj z ve deset prebivalci srbskih vasi
v
Meakem depu. Meni, da je MKTJ z oprostilnimi sodbami
oškodoval
rtve v Srbiji n na Hrvaškem: „In mi tu moramo ugotoviti, da so
zadnje oprostilne haaške
sodbe vrnile proces sooanja s preteklostjo na zaetek, morda pa še
dlje. Posebej tu mislim
na Srbijo in Hrvaško. Proces sooanja s preteklostjo je zastal. To
ilustriram s tem, da je
obrambni minister Hrvaške Ante Kotromanovi v prvem komentarju po
sodbi hrvaškim
generalom dejal: ’Sedaj smo isti kot solza’.”
Udeleenci so predstavljali tudi svoja stališa o Iniciativi za
REKOM, pri emer so pogosto
mešali Iniciativo in bodoo Komisijo.
Anelko Kvesi, predstavnik Hrvaškega zdruenja taborišnikov iz Bosne
in Hercegovine,
je v svojem komentarju o dosekih procesa REKOM povedal:
„Nisem povsem zadovoljen
s tem, kar je REKOM opravil in da ni našel naina, da bi svojo
dejavnost priblial tudi
populaciji Hrvatov v Bosni in Hercegovini“.
Kada Hoti iz zdruenja „Gibanje mater enklav Srebrenice in epe“
je rekla: „Na zaetku
sem bila vesela REKOM-a. Mislim tudi, da je dal nekakšne rezultate,
a vendarle ostajam
zbegana – kaj smo opredelili, kakšen bo sklep in kaj bo šlo pred
vlade.“
Vesna Teršeli je pozvala k potrpeljivosti in vlaganju ve
energije: „Ve energije je še nadalje
treba vlagati v to, da Iniciativo za REKOM pribliamo vsem in še
nadalje pojasnjujemo, zakaj
bi bilo tako pomembno imeti komisijo, ki se bo ukvarjala z dodatnim
raziskovanjem dejstev,
tako o zloinih kot o usodi rtev in o storilcih teh zloinov.
Razumem, da smo nestrpni, in
posebej razumem, da so nestrpni vsi iz zdruenj in društev rtev, saj
je od leta 1991 minilo e
ve kot dvajset let, a tako malo je bilo storjenega tako na
sojenjih kot pri vseh ostalih oblikah
sooanja s preteklostjo. Na nas vseh skupaj lei velika odgovornost,
da bomo uspešnejši pri
priblievanju našim javnostim vsega, kar predlagamo s to
Iniciativo.“
Kushtrim Koliqi iz organizacije INTEGRA s Kosova je kritiziral
Medministrsko skupino za
sooanje s preteklostjo, ki jo je ustanovil predsednik Vlade Kosova,
v kateri so predstavniki
vladnih in nevladnih kot tudi mednarodnih institucij, ni pa
nobenega predstavnika rtev.
To po njegovem mnenju pomeni fiasko za to medministrsko skupino,
katere mandat je, da
oblikuje strategijo za sooanje s preteklostjo oziroma za ukvarjanje
s posledicami vojne, to
pa so pravzaprav rtve.
28
Branislav Radulovi, pravnik iz Podgorice, je podal oceno, da je
dejstvo, da Forum poteka
na isti dan, ko ima Šešelj svoj miting, velik doseek tranzicijske
pravinosti: „Obstaja enota
primerjave, in to je današnji miting radikalov, tu v Beogradu.
Sedaj vas vprašam – kdo so
zmagovalci? Predstavljajte si situacijo pred desetimi leti, bi bilo
mogoe, da se mi tu v tej
dvorani pogovarjamo, oni pa na trgu? To bi bilo nenaravno
nesorazmerje moi, nasilja, sile v
razmerju do skupine ljudi, ki verjame v temeljne loveške vrednote.
Danes smo mi tu, eprav
so nekateri resnino mnogo izgubili, predvsem svoje najdraje,
zmagovalci v vrednostnem
sistemu nad tistimi ljudmi, ki so izgube tam na nekem trgu.“
Amir Kulagli iz Srebrenice: „Kaj preostane rtvam, kaj
preostane rtvam Srebrenice po
dvajsetih letih, razen da pripovedujejo. Ta naša pripoved ima
gotovo ve ciljev. Prvo, da
vzbudimo empatijo med tistimi, ki nas doslej niso doivljali
kot rtve. Drugo, da animiramo
akademsko srenjo, pravosodno srenjo, civilne organizacije, da bi
bili del fronte, ki nam bo,
vsaj delno, zagotovila neko pravinost. Tretje, moj obutek je,
da e se mati Munira ali mati
Kada ali katera koli mati ne priglasi, da pove o svoji stiski, o
svojem trpljenju... In e se sam ne
priglasim, imam obutek, da sem izdal te rtve in postal sokrivec
tistih, ki so pobili te naše.“
O dosekih procesa REKOM je Kulagi podal svojo presojo: „To, kar me
tu veseli, je, da rtve
niso izgubile zaupanja v Iniciativo za REKOM in da so se
pripravljene še naprej boriti, da
se tisto, kar smo zaeli, izvede do konca. In to mora biti sporoilo
tega našega sreanja in
ne bodite nestrpni. e mi tega bremena ne zdrimo do konca, to ne bo
uspelo. Samo še ena
stvar, ki mi je posebej pri srcu: naj nas ne premami ekskluzivnost,
REKOM je edino, kar je
dobro v enem segmentu tranzicijske pravinosti, a kako izvesti, kako
izvesti integracijo z
ostalimi stebri tranzicijske pravinosti oz. njenimi
mehanizmi?“
Fikret Grabovica, predsednik Zdruenja staršev ubitih otrok
Sarajeva: „REKOM je resnino
edina dobra ideja, zastavlja pa se vprašanje, v kolikšni meri in v
kakšni kapaciteti bodo cilji,
predvideni s Statutom, realizirani. Glede na to, da je gospod
Anelko Kvesi povedal, da
je edini predstavnik hrvaških zdruenj iz Bosne in
Hercegovine, se pojavlja dilema, ali in
v kolikšni meri bo mogoe realizirati te naloge REKOM-a, e ne
bodo ustrezno zastopani
bosanski Hrvati in bosanski Srbi in njihova zdruenja. Potruditi se
je treba, da bi se vkljuili
vsi, ki bodo lahko odreagirali in ki bodo lahko sodelovali
pri izvajanju vseh teh nalog. Ker e
temu ne bo tako, se bojim, da bo pri realizaciji REKOM-a mnogo
pomanjkljivosti.“
Milisav Stojkovi, predsednik zdruenja „Center za zašito druin rtev
vojne na Kosovu in
Metohiji“ je zastavil vprašanje enakega odnosa do rtev in zloincev:
„Ali bomo potrebovali
spet sto let, kot se zdaj govori o Prvi svetovni vojni: eni
govorijo na en, drugi na drug
nain. Kdaj bo dozorelo mnenje, neko realno stališe in razmislek, da
se ne enaijo rtve in
agresorji, kar se vztrajno pone na vseh prostorih. Doklej in
zloinci in agresorji?“
Mirjana Uakar iz zdruenja Izbrisani iz Slovenije: „Mi v
Sloveniji imamo na stotine
29
devetnajst in dvajset let. Pri nas imamo samo heroje, ki so zmagali
v desetdnevni vojni.
Imamo predsednika, ki mu ni mar za probleme izbrisanih.“
Temelko Risteski, dekan Pravne fakultete v Skopju:
„Pozivam, da se zoperstavimo delitvam, ki jih izvajajo
politiki, saj razdeljenost, delitve na narodnostni ali
verski osnovi na balkanskih prostorih zlahka preidejo v
antagonistina nasprotja. Videli smo, kaj je dravljanska
vojna. O posledicah dravljanske vojne, o hudih posledicah,
smo govorili tu danes. In
slišali smo strašne stvari. In ne smemo dovoliti, da se nam to spet
zgodi. Najveja loveška
vrednost je ivljenje, zato se moramo boriti, da ustvarimo
klimo za skupno ivljenje.“
Moderator je bil Nenad Golevski, Outreach program, MKTJ.
Panel III: S stališa rtev
Bekim Gashi iz vasi Trnje, obina Suva Reka, Kosovo. Pripadniki
549. Brigade Vojske
Jugoslavije so 25. marca 1999 ubili najmanj štirideset prebivalcev
vasi Trnje, med njimi
Bekimovo mater Hyro in štiri sestre: Selvete, Luljeto, Blerto in
Lumtrurije. Njihovih trupel še
vedno niso našli. Za vojne zloine v vasi Trnje je Toilstvo za
vojne zloine Republike Srbije
izdalo obtonico za dva oficirja 549. Brigade. Do konca leta 2014 se
sojenje še ni zaelo.
„Ne vem, ali si lahko predstavljate, kakšno je moje duševno stanje,
a e za sekundo prodrete
v mojo dušo, boste zautili mojo boleino: zame je to najhujša
boleina na svetu. Jaz in
vsi Albanci hoemo iveti v dobrososedskih odnosih s Srbi, kar
obvezuje srbsko dravo in
narod, da se opravii za zloine, teror in barbarstvo nad albanskim
narodom.“
Nada Bodiroga, rojena v Slavskem Polju, Hrvaška. Njena starša
Danica in Teodor
Samardija sta ostala v vasi po akciji hrvaških sil „Oluja“ 4.
avgusta 1995. Še vedno aka na
rezultate analize posmrtnih ostankov, najdenih na vratih pogane
hiše staršev.
„Odgovor je bil, slišala sem vsako besedo: ’Najdeni ostanki niso
loveškega, temve
ivalskega porekla’. Spet sem doivela šok. Niti ne spomnim se, kako
sem prišla iz zgradbe
policije. Še zdaj ne morem spati. Enostavno ve ne vem, na koga naj
se obrnem, koga naj
vprašam, komu naj verjamem. Zahtevam samo eno – da me pisno
obvestijo, ali so izvedli
analizo in kakšnega porekla so ekshumirani ostanki. Zdrala bom. Ne
bom odnehala.
Hoem resnico, imam pravico do resnice“.
Kada Hoti iz Srebrenice, lanica Zdruenja „Matere enklav
Srebrenice in epe“. ivela je v
Srebrenici s soprogom Senadom in sinom Samirom. Oba sta bila ubita
v asu med 11. in 17.
julijem 1995.
„Nikoli ni prišel, do danes... Opogumila sem se, zbrala sem mo, da
se borim in da išem
pogrešane, da išem krivca. In postala sem odporna in prejokam in
spet reem – vsaj da
30
me ni pred nikomer sram. Nihe od mojih ni bil zloinec. Hvala dragem
Alahu, niso. Imam
svoje trpljenje, svoje solze, svojo boleino. A kako bo zloinec
zaspal, ko se mu bodo vraale
slike? Rekla sem, njemu je teje. Dobili smo pismo iz Vlasenice, v
katerem je nekdo na ta
nain opisal ivljenje, ki ga ne bi zaelela nikomur, niti tistemu
sovragu, ki mi je ubil otroka“.
Sunica Anti, begunka s Kosova. ivi v Srbiji. 31. julija 1999 sta
bila v vasi Koretin v obini
Kosovska Kamenica ubita njen soprog Negovan in stric Novica Ili.
Pokopali so ju pripadniki
KFOR-ja na pokopališu v Kosovski Kamenici. Petnajst let si je
neuspešno prizadevala dobiti
od uprave UNMIK in KFOR-ja dokument, da je bil njen soprog ubit.
Šele pred nekaj meseci je
uspela dobiti mrliški list, s katerim je uredila osnovne socialne
pravice za otroka in zase.
Mevludin Lupi prihaja iz Zvornika, iz druine Lupi, iz katere
je bilo ubitih petnajst moških
med 1. in 7. junijem 1992. Njegov oe Ramo, stric in bratranca so
bili vsi ustreljeni v Gerovi
klavnici v Karakaju v Zvorniku. Z vztrajnostjo in organiziranjem
druinskih lanov, da priajo
pred preiskovalnim sodnikom v Beogradu, je Mevludin neposredno
prispeval k temu, da je
Toilstvo za vojne zloine Srbije izdalo obtonico za vojnega
predsednika obine Zvornik in
komandanta TO za uboj okoli sedemsto moških, zajetih 1. junija 1992
v Bijelem potoku.
„Ko se je konal sodni postopek v Beogradu, ko sem v sodbi videl ime
svojega oeta in
potrdilo o njegovi smrti, sem upal, da bo vsaj tu pravinosti nekako
zadošeno. Vendar
so bile obsodbe katastrofalne. lovek, ki je imel vso mo, je bil
obsojen na šest let zapora.
lovek, ki je poveljeval Teritorialni obrambi in vsem enotam, ki so
se tam nahajale, je bil
obsojen na petnajst let zapora. Naše trpljenje ostaja z nami, a
lahko nas tolaite s svojim
soutjem, in to potrebujemo...“
Ljubiša Filipovi, begunec s Kosova, ivi v rni Gori.
„S pomojo Fonda Velike Britanije sem uspel, da so v Prizrenu
zgradili deset hiš za povratnike.
Te hiše so zgrajene na starih temeljih, a se vanje ljudje še danes
niso vselili. Ni svobode gibanja,
nihe jim ne zagotavlja varnosti, nimajo šole v lastnem jeziku,
nimajo zaposlitve in lovek tam
ne more obstati in iveti. Moralo bi se delati na spravi, na
vraanju, na trajni vrnitvi.
Verjamem, da bi predvsem in najprej moralo priti do sprave med
ljudmi, šele potem je
moen povratek. Sicer in drugae nikakor.“
Marica Šeatovi iz Novske na Hrvaškem. Njen soprog Mihajlo je
bil ubit 21. novembra
1991 obenem z zakoncema Išom in Sajko Raškovi in Ljubomirom Vujiem,
vsi v hiši
druine Raškovi. Ubili so jih pripadniki Prve gardijske brigade
„Tigri“.
„Naj vam povem, udeleila sem se vseh razprav in ta, ki je dal skozi
vsa ta sodiša v kateri
koli dravi, ki so tu nastale na novo... Mislim, da samo ljudje, ki
so moni, s trdno voljo,
lahko to zdrijo. Za vse te krivice, ki vam jih storijo na teh
sodiših, ko ti obtoenci ali
31
neprimernega. Na koncu sta bila na ponovljenem sojenju oba obtoena
oprošena. Tudi tisti,
ki je bil obsojen v odsotnosti [...] Sedaj je tu pravomona sodba,
nisem je prebrala, v glavnem
je sodnik na nek nain obrazloil, da je vendarle hrvaška drava
odgovorna, ker so moje
starše ubili hrvaški vojaki. Pa imam tu, recimo, neko
zadošenje“.
Amir Kulagli iz Srebrenice. Njegov oe Safet bil ubit 8. maja
1992 s strelom iz oroja
v hrbet. Imel je ez šestdeset let. Bil je 100 odstotni
invalid. Bil je na berglah. Imel je
polomljeni obe nogi.
„Moj oe je eden od primerov zloina brez kazni. Tu med nami
imamo dosti podobnih izkušenj – imamo ugotovitve, nimamo
priznanja, a imamo dosti zloinov brez kazni, ki bodo gotovo še
dolgo
ostali v dušah vseh nas, ki smo koga izgubili. Mislil sem, da
lovek
lahko umre samo enkrat, ko izgubi fizino ivljenje. Vendar nam
najdbe kosti v štirih ali petih masovnih grobnicah kaejo, da
lahko
umrete tudi drugi. Razkosajo telo, potem ga raznesejo tam nekje
naokoli. [...] Ne le, da so
razkosali telo, temve sledi sistematino zanikanje, da so ti ljudje
sploh obstajali. To je tisto
najteje, kar vas doleti na koncu, kot - recimo, konni udarec.
Nikola Šašo, begunec iz Hrvaške. Njegova starša Ljubica in Petar
sta ivela na Baniji v vasi
Ljeskovac. Mati je bila nepokretna. Ubita sta bila 5. avgusta 1995
v Dvoru na Uni. Zapustila
sta kolono beguncev in se prijavila, da ostaneta na Hrvaškem.
„Dolgo smo akali, devetnajst let, a elim vam, da najdete duševni
mir, kot smo ga sedaj
našli mi. Uspeli smo pokopati svoje starše v Beogradu. Oni so
dobili svoj veni dom, te
njihove kosti. Mi so s tem zadovoljni. A zdaj, ta drugi del,
ki mora slediti, da se najdejo
tisti, ki so storili te zloine, to bo šele trnova pot“.
Munira Subaši, predsednica „Gibanja mater enklav Srebrenice in
epe“.
„V genocidu v Srebrenici sem izgubila dvaindvajset lanov svoje oje
druine in morda prek
sto širše. Lansko leto sem pokopala samo dve drobni kosti svojega
sina Nermina, ki sta bili
najdeni v dveh masovnih grobnicah, petindvajset kilometrov ena od
druge, In mislim, da
nisem rodila takšnega otroka, da sem ga rodila in z rokami in z
nogami in z omi in z glavo
in vsem. Na alost, tako. A vendar imam nagrobnik med 6500 njegovimi
tovariši, sosedi,
pri