ODDELEK ZA ZGODOVINO

DIPLOMSKO DELO

Katarina Moţina

Maribor, 2016

ODDELEK ZA ZGODOVINO

DIPLOMSKO DELO

ČAROVNICE NA SLOVENSKEM: ZELIŠČARKE, BABICE

ALI ZGOLJ OBIČAJNE ŢENSKE

GRADUATION THESIS

WITCHES IN SLOVENIA: HERBALISTS, MIDWIVES OR

JUST ORDINARY

WOMEN

Mentor: doc. dr. Andrej Hozjan Kandidatka:Katarina Moţina

Maribor, september 2016

Lektorirala: Simona Škrlec

Prevedla: Tjaša Lemut-Novak

»Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bliţnjica.«

(Beverly Sills)

Zahvala

Za vso strokovno podporo se zahvaljujem predvsem svojemu mentorju, doc. dr. Andreju

Hozjanu, ki je neutrudno pregledoval sleherno razliĉico transliteriranih besedil in poleg

lektorice prispeval bistvene popravke, da je tekst pred vami v takšni obliki, kot je.

Za potrpljenje, spodbudo in oporo se zahvaljujem partnerju, druţini in prijateljem, ki ste

verjeli vame do zadnje pike.

Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisani-a Katarina Možina rojen-a 3.9. 1980 študent-ka Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, študijski program enopredmetna nepedagoška zgodovina, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Čarovnice na Slovenskem: zeliščarke, babice ali zgolj običajne

ženske pri mentorju-ici dr. Doc. Andreju Hozjanu, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

Kraj, Litija

Datum, 24.9. 2016

_________________________________

(podpis študenta-ke)

IZVLEĈEK

Diplomsko delo Čarovnice na Slovenskem: zeliščarke, babice ali zgolj običajne ženske, skozi

gradiva in ĉarovniške procese raziskuje pojavnost babic med obsojenimi ĉarovništva, saj naj

bi bile te najbolj preganjane. Orisani so vzroki preganjanja, na kakšen naĉin so procesi

potekali in kakšna usoda je doletela obsojene ĉarovništva na Slovenskem. Opisani so vzroki

za obtoţbe in procesi obsojenih v povezavi z zelišĉarstvom. Pri tem je nujen vpogled tudi v

razvoj zdravstvene stroke in porodniĉarske dejavnosti, kako so nekdaj skrbeli za

kontracepcijo in katera zelišĉa so uporabljali v zdravstvene namene. Kljub zgodnjemu razvoju

zdravstvene stroke je ljudska medicina med kmeĉkim prebivalstvom odigrala precej veĉjo

vlogo. Podrobneje sta obdelana še neobjavljena transliterirana vira sodnih procesov proti

Marini Bohinec in Urši Triplat, obe obsojeni ĉarovništva leta 1673.

Kljuĉne besede: ĉarovniški procesi na Slovenskem, ĉarovnice babice, prepreĉevanje rojstev in

pregoni, razvoj zdravstva in porodniĉarske stroke.

ABSTRACT

The thesis entitled Witches in Slovenia: herbalists, midwives or just ordinary women is based

on researching works and witchcraft trials to determinate the occurrence of midwives among

those convicted of witchcraft. Midwives were supposedly the ones who were prosecuted the

most. Causes of prosecution are presented along with how the trials took place and what fate

awaited those convicted of witchcraft in Slovenia. Reasons for prosecution are described

together with the trial cases of those convicted in connection with herbalism. It is essential to

take the development of the medical profession and obstetrics into consideration as well as

how people took care of contraception and which herbs were used for medical purposes.

Despite the early development of the medical profession, folk medicine had a far greater role

among the common people (i.e. peasants). Two unpublished transliterated sources of court

trials against Marina Bohinec and Urša Triplat, both convicted of witchcraft in 1673, are

processed in detail in this thesis.

Key words: witchcraft trials in Slovenia, witches midwives, prevention of births and

prosecutions, the development of medicine and obstetric profession.

KAZALO

UVOD.........................................................................................................................................1

1 SPLOŠNE POTEZE ĈAROVNIŠTVA...................................................................................3

1.1 Zgodovina ĉarovništva.......................................................................................................3

1.2 Ţrtve, vzroki in naĉini muĉenja preganjanih v ĉarovniških procesih................................4

2 ĈAROVNIŠTVO NA SLOVENSKEM................................................................................15

2.1 Izrazje za ĉarovnice na Slovenskem................................................................................15

2.2 Sabat na Slovenskem.......................................................................................................16

2.3 Uporaba zelišĉ, ĉaranja in magije pri zdravljenju obolelih.............................................17

2.4 Ljudska medicina in razvoj uradne medicine...................................................................22

3 RAZVOJ BABIŠTVA NA SLOVENSKEM VZPOREDNO Z NEMŠKIM PROSTOROM

V ĈASU PREGONOV.............................................................................................................29

3.1 Pravni razvoj in umestitev babištva v zdravstvu..............................................................30

3.2 Nestrokovna in najbolj razširjena oblika pomoĉi pri porodu − babice mazaĉke.............31

4 KAZENSKI REDI................................................................................................................33

4.1 Narava »zloĉina« in kazen...............................................................................................33

4.2 Pristojna sodišĉa in krvni sodniki....................................................................................34

5 KRATKA ANALIZA VZROKOV ZA NASTANEK OBTOŢBE ĈAROVNIŠTVA NA

»SLOVENSKIH« PRIMERIH.................................................................................................37

5.1 Primeri na Slovenskem, ki vsebujejo zelišĉarstvo ali druge z zdravljenjem povezane

elemente....................................................................................................................................37

5.2 Kratka analiza primerov obsojenih ĉarovništva na Slovenskem.....................................41

5.3 Grafiĉni prikaz ĉarovniških procesov na Slovenskem....................................................42

6 ĈAROVNIŠKA PROCESA PROTI MARINI BOHINEC IN URŠI TRIPLAT.................43

6.1 Transliteracija in analiza virov o Marini Bohinec..........................................................44

6.2 Transliteracija in analiza virov o Urši Triplat.................................................................58

6.3 Kratka analiza transliteriranih virov o Marini Bohinec in Urši Triplat..........................68

7 SKLEP..................................................................................................................................70

VIRI, LITERATURA, SPLETNO GRADIVO.......................................................................72

PRILOGE................................................................................................................................74

1

UVOD

Ĉarovništvo je tema, ki bo vedno aktualna, saj je izjemno povezana s psiho ĉloveka in

njegovimi osebnimi stiskami. Tema me je pritegnila tudi z osebnega vidika, saj se od malega

ukvarjam z nabiranjem in sušenjem zelišĉ in pripravo sirupov in mazil. Tega sta me nauĉila

tako babica kot dedek, ki sta s pridom uporabljala svoje znanje o ljudski medicini. Med

raznovrstno literaturo na temo ĉarovništva najdemo tudi stereotipne zapise, ki pa jih primeri

izpriĉanih ĉarovniških procesov ne potrjujejo. Eden takšnih je, da so bile »ĉarovnice« babice z

vedenjem o reprodukciji in njenim prepreĉevanjem, kar naj bi bil poglaviten razlog za njihovo

preganjanje. Kje se konĉa mit in zaĉne resniĉnost, sem raziskovala s pomoĉjo posamiĉnih

izpriĉanih primerov procesov na Slovenskem.

Diplomsko delo sestavlja sedem poglavij, ki zajemajo: splošne poteze ĉarovništva,

ĉarovništvo na Slovenskem, razvoj ljudske in uradne medicine, še posebej babištva, kazenski

red, analizo razlogov za nastanek obtoţb ter transliteracijo in analizo virov o Marini Bohinec

in Urši Triplat. Sklepno poglavje je daljši povzetek vseh v nalogi predstavljenih vsebin.

Cilj diplomskega dela je s pomoĉjo virov ovreĉi ali vsaj osvetliti stereotip, da so bile

»ĉarovnice« po veĉini babice. Tudi danes so predstavniki zdravniške stroke, med njimi

babice, redko preganjani, lahko bi rekli, da do njih vlada neke vrste posebno

strahospoštovanje. Z njimi je bolje ohraniti dobre odnose, tako kot s kakšno modro ţensko ali

moţem v preteklosti. Ko vprašamo otroke, kaj si predstavljajo pod besedo »ĉarovnica«,

veĉinoma dobimo odgovor, da je to nekakšna Pehta, torej zdravilka, ki se po nebu podi na

metli. Do zdaj je nastalo kar nekaj teorij, zakaj so jih preganjali, a za izpriĉane primere ne

moremo poiskati skupnega imenovalca. Spekter obtoţb je preprosto preveĉ širok, da bi

raziskave lahko pokazale na toĉno doloĉenega krivca. Ĉez ĉas, v katerem se je polemiziralo o

vzrokih, je nastalo precej klišejev, ki so se ohranili do danes. Ena bolj branih knjig na temo

ĉarovništva, sodeĉ po zguljenih platnicah in nezahtevni dikciji, se osredotoĉa na Cerkev in

njeno prizadevanje, da iztrebi vse babice, da bi s tem poveĉali rodnost. Beremo tudi, da je bil

sabat pravzaprav shod ţenskih zdravnic in preganjanje cehovski odziv z moške strani. Ob

poplavi literature si je pravzaprav precej teţko ustvariti enotno mnenje.

Z diplomskim delom bom skušala osvetliti vse aspekte »ĉarovnice babice« in tako prispevati

k boljšemu razumevanju te tematike in razkoraku med obstojeĉo literaturo in dejanskimi

izpriĉanimi primeri na Slovenskem.

2

V uvodu sem izraz »ĉarovnice« zapisovala v narekovajih, saj sem ţelela jasno nakazati svoje

zavraĉanje pomena izraza. »Ĉarovnic« in ĉarovništva, vsaj v smislu, kot ga je priznavala in

zato preganjala doba, o kateri piše naloga, ni bilo. Ţiveli pa so, kot tudi še ţivijo, posamezniki

z jasno izpriĉanimi nadnaravnimi sposobnostmi. A jih zato, upam, nihĉe ne preganja.

Slika 1: Pehta, lik iz trilogije Kekec, kot podoba zelišĉarke na Slovenskem.

3

1 SPLOŠNE POTEZE ČAROVNIŠTVA

1.1 Zgodovina čarovništva

Predkršĉanska Evropa je bila preţeta z verovanji v zle in dobre duhove, vilinska bitja, škrate,

velikane in volkodlake, o ĉemer priĉajo tudi materialni ostanki, ki so jih na tem ozemlju

odkrili arheologi. Bogata mitologija, ki jo je mogoĉe spoznavati v obliki antiĉnih pripovedk,

kaţe, da so ljudje globoko verovali v moĉ magije in ĉarovnije. Grški ţenski liki so postopoma

prevzeli vlogo vsega zlega in boginje Selena, Hekata in Artemida so postale zavetnice noĉi,

magije in ĉarovništva. Njihova podoba, kot so jo opisovali tedanji pisci, je znova zaţivela v

srednjem veku. Bile naj bi bledih lic, ostudnih obrazov, bosih nog in razmršenih las.

Najverjetneje je veĉina revnih ţensk srednjega veka ustrezala temu opisu glede na

pomanjkanje sredstev in tedanje pojmovanje ter zmoţnosti osebne higiene. Po starih legendah

je bila Lilit prva ţenska, ki je prešla na stran zlega in postala demonka, ki je dojenĉkom pila

kri v zibelki in s tem prekršila Mojzesov zakon, ki pravi: »Zato sem rekel otrokom Izraela: Ne

boste pili krvi iz ţivega mesa, kajti duša vsega mesenega je kri: kdorkoli jo bo pil, bo

pregnan.« (Leviticus 17, 10−14). Ĉarovnice so pogosto oznaĉevali tudi kot kanibalke in

nasploh privrţenke vsega sprevrţenega, kar je Lilit, prva Adamova ţena, tudi predstavljala.1

Ĉarovniški procesi imajo svoje korenine v verovanju v hudiĉa in strahu, ki je v preteklosti

ljudi prevzel ţe samo ob omembi njegovega imena. Ĉe se poglobimo v stare knjige in zapiske,

naletimo na mnogo primerov celo blaznega strahu pred hudiĉem, ki se je prikazoval ljudem v

najrazliĉnejših podobah. Pod vplivom ljudske domišljije in praznoverja pa se je strah pred

hudiĉem loteval ne le posameznikov, temveĉ celih mnoţic, in je bil po svojih posledicah ţe

prava epidemija, saj je za seboj pušĉal ne le duševno zmedene in ţivĉno razrvane ljudi,

temveĉ je bil tudi povod za marsikateri umor in poţig. Vzrok za strah je bil hudiĉ (satan,

peklenšĉek itd.), novozavezno utelešenje zla in izkuševalec Jezusa Kristusa v pušĉavi (Matej:

4, zaĉetek–11; Marko: 1,13; Luka: 4, zaĉetek–13), ki preţi na grešne duše in nenehno

spodbuja in povzroĉa zlo na svetu. V hudih ĉasih, ko so se ljudje bali kuge, vojn, lakote, ko so

se pred njihovimi oĉmi dogajale za njih nedoumljive stvari, je njihova domišljija vse to

preprosto pripisala hudiĉu.2

1 Marjeta Tratnik - Volasko, Matevţ Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, pregoni v evropskih in slovenskih

deţelah, Ljubljana 1995, str. 12−17 (dalje:Tratnik-Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi); Jean Marigny,

Vampirji znova na pohodu, Ljubljana 1995, str. 18, 19. 2 Sašo Radovanoviĉ, Bog se usmili uboge grešne duše. Amen., Pomurska zaloţba, 1997, str. 9 (dalje:

Radovanoviĉ, Bog se usmili).

4

1.2 Ţrtve, vzroki in načini mučenja preganjanih v čarovniških procesih

Ĉarovnice, babice

Nadzor nad rojstvi je poznan ţe od zaĉetka ĉloveštva in glede tega bi bilo na plemenske

skupnosti neprimerno gledati kot na nerazvite elemente. Za plemenske druţbe je bilo namreĉ

znaĉilno mnogo niţje število rojstev kot pozneje v novoveški Evropi; v številkah naj bi se

takrat rodilo pribliţno 4,5 otrok na ţensko. Samo pri severnoameriških Indijancih najdemo

210 korenin, zelišĉ in postopkov, s katerimi je mogoĉe prepreĉiti zanositev ali pa sproţiti

splav. Pri kliniĉnih preizkusih se jih je osem izkazalo za izjemno uĉinkovite, blizu šestdeset

pa za delno uĉinkovite. Ukvarjali so se celo s kirurško sterilizacijo moških. Ţenska se je o

tem, ali bo otroka obdrţala, odloĉala sama.

Uboj otroka je bilo dobro poznano kontracepcijsko sredstvo tudi v antiki, vendar se je tedaj

zgodil bistven korak s prenosom te pravice izkljuĉno na moške. Iz prejšnjega matriarhata je

nastal patriarhat. Za ţensko v Rimu je veljala celo smrtna kazen, ĉe bi posegla v to, po novem

moţevo pravico do uboja nezaţelenega otroka, ki je bil po veĉini ţenskega spola. Najstarejši

Rimski zakonik vsebuje doloĉbo, da mora Rimljanka moţu roditi pet otrok, od tega štiri

sinove in eno hĉer, da bi vsaj dediĉu tako zagotovili ţeno in s tem nadaljnje potomstvo.

Pozneje se je ta številka zmanjšala na tri otroke za svobodno ţensko in štiri za suţnjo. Glede

na brutalnost tega zadnjega izhoda v sili, torej uboja nezaţelenega otroka so se soĉasno

razvile metode prepreĉevanja zanositve in splava. Precej so se zanašali na tako imenovani

coitus interruptus in obĉevanje v neplodnih dneh ţenskega ciklusa. Uporabljali so tudi

rastline, katerih napitki so povzroĉali sterilnost ali pa prepreĉevali ugnezdenje ploda.3

S pojavom Cerkve so ta sredstva postala moĉno preganjana. Ljudje so se znova bolj zatekali k

detomoru, saj je bilo imeti nezakonskega otroka eden najveĉjih grehov, a je Cerkev svarila

tudi pred tem, še bolj grešnim dejanjem. V ĉasu preganjanj so se tako na udaru znašle babice,

ki so jih krivili predvsem pri neuspelih porodih ali kadar so bili novorojenĉki iznakaţeni.4

Koliko so jih dejansko preganjali, je še precej neraziskano. Ĉe se za trenutek ozrem v

sedanjost, si lahko zamislim zdravnika, ki dela dobro in je spoštovan, potem pa naredi napako

in se to spoštovanje hitro spremeni v sovraštvo. Ĉlovek je zmotljiv, poleg tega tudi pokvarjen.

Miselni vzorci »obiĉajnega« smrtnika iz 15. st. so imeli osnove, povsem primerljive in

sorodne še današnjim »obiĉajnim« smrtnikom: oboji smo namreĉ po navadi (bili)

specializirani za oţje panoge in znanja in od tistih, ki naj bi bili specialisti za doloĉeno

podroĉje, priĉakujemo, da ne delajo napak. Ko se te zgodijo, ne razumemo, kako je to sploh

3 Gunnar Heinsohn, Otto Steiger, Uniĉenje modrih ţensk, Prispevek k teoriji in zgodovini prebivalstva in

otroštva, Ljubljana 1993, str. 38-42 (dalje: Heinsohn, Steiger, Uniĉenje modrih ţensk). 4 Tratnik - Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, str. 107−108.

5

mogoĉe, in nemudoma zahtevamo povraĉilo. V zdravniški stroki, ki je povezana z zdravjem

in s tem celotnim obstojem ĉloveštva, so napake še toliko bolj nedopustne. Zdravstvo je

podroĉje strahospoštovanja, saj vedno obstaja verjetnost, da bomo zboleli, in ĉe ne bo

nikogar, ki bi se spoznal na zdravljenje tegob, bom prepušĉena tudi jaz sami sebi.

Porodniĉarstvo je od poznega srednjega veka pomenilo doloĉeno groţnjo tistim, ki so se s tem

ukvarjali. Še posebej se je to dogajalo po tem, ko je Cerkev ta poklic povezala s ĉarovnicami

in njihovim domnevnim pobijanjem nekršĉenih otrok, iz katerih naj bi si delale »otroško

mast«, ki jim je sluţila za letenje. Cerkev je na splošno tabuizirala spolnost in s tem

reprodukcijo in oboje skupaj pripisala zgolj ţenskam. Predstavniki uradne medicine so

navzoĉnost pri porodu šteli za ţensko opravilo in zato neĉastno in poniţujoĉe. Porodniĉarstvo

je bilo v svojih zaĉetkih vezano izkljuĉno na ţenske in v obdobju preganjanja ĉarovnic je

oĉitno to postalo sumljivo.5

Brez dvoma je bistvo temeljnih del o ĉarovništvu iz 15. stoletja boj proti babicam

ĉarovnicam, proti ţenskam, ki imajo vpliv na rojstva otrok. Omemba te grozeĉe nevarnosti v

knjigi Kramerja in Sprengerja Malleus Maleficarum (v prevodu Kladivo ĉarovnic) se je

najverjetneje razvila iz strahu pred moĉjo ţensk in razširjenimi srednjeveškimi praksami

omejevanja rojstev. Da so vpletene babice, naj bi nakazovala tako visoka rodnost kot tudi

smrtnost. Ker se je Cerkev, kot kaţe, poĉutila ogroţeno, je nastala tudi fantazijska vzroĉna

povezava med njenimi »veĉnimi nasprotniki« judi in babicami. Te naj bi namreĉ za judovske

demonske pojedine ugrabljale katoliške dojenĉke. Sam vpliv tedanjih pisarij na to temo in

dejansko preganjanje babic pa je vprašljiv. Poznejši avtorji se veĉinoma s svojimi trditvami

naslanjajo na Malleus Maleficarum in pisanja Bodina in Niderja. Kljub razširjeni neoplatonski

miselnosti med pisci tudi v 17. stoletju k tej ideji ni dodanih dejanskih dokazov, primerov, v

katerih naj bi resniĉno sodili babicam zaradi zgoraj navedenih obtoţb.6

Pierre de Lancre v svoji knjigi iz leta 1613 sicer oporeka, da bi imela »otroška mast« kakšno

kljuĉno vlogo. Po njegovem je to zvijaĉa hudiĉa, da bi ĉarovnice pripravil k umoru. V njegovi

knjigi je prav tako zelo ţiv in natanĉen opis ĉarovniškega sabata, ki vkljuĉuje kanibalistiĉno

pojedino. Lancre in njegovi sodobniki so takšna noĉna sreĉanja ĉarovnic in demonov

imenovali sabat ali sinagoge, kar je pokazatelj, da to vsekakor povezujejo s tradicionalnimi

miti o judovskih ritualnih ţrtvovanjih. Preganjanja judov na podlagi njihovega krvnega

ţrtvovanja so dokumentirana ţe od 12. stoletja, torej dobri dve stoletji pred zaĉetki

preganjanja ĉarovnic. Ĉe so bile babice pri tem vpletene, so bile kot predstavnice spoštovane

5 Tratnik - Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, str. 109-110.

6 David Harley, Historians as Demonologists: The Myth of the Midwife Witch, v: New Perspectives on

Witchcraft, Magic and Demonology, Vol. 5, Witchcraft, Healing, and Popular Diseases, The Society for the

Social History of Medicine, London/New York, 2001, str. 50-51 (dalje: Harley, Historians as Demonologists).

6

druţbe. Ko je leta 1584 v Wormsu babica pomagala pri porodu dvojĉkov v judovskem getu in

so ta novorojenĉka nato umorili, je dala izvedensko mnenje, da je šlo za detomor. Ta vloga, ki

jo je babica imela kot izvedenska priĉa, je povsem kontradiktorna temu, da so bile najbolj

preganjan segment druţbe. V poznem srednjem veku so imele babice privilegije, na primer

javno sluţbo v strukturah oblasti; hkrati pa naj bi bile najbolj priljubljene ţrtve ĉarovniških

procesov med 15., 16. in 17. stoletjem. Kako naj bi bile torej babice zanesljive priĉe v

primerih posilstva, detomora in nezakonskih otrok in hkrati zaveznice hudiĉa? Za tedanje

demonologe so verjetno pomenile manjkajoĉi ĉlen, ki je dobavljal meso novorojenĉkov za

sabate.7

A prebivalstvo veĉinoma ni imelo takega mnenja o njih. Ĉe za primer vzamemo enega najbolj

zavzetih preganjalcev ĉarovnic Nicolasa Remyja iz Lorene, ki se prav tako naslanja na teorije

o ţrtvovanju novorojenĉkov neoplatonskih piscev, kot sta Plinij in della Porta, v njegovih

zapiskih o ljudeh, ki jim je sodil zaradi ĉarovništva, ni najti niti enega primera, v katere bi bila

vpletena babica, ĉeprav so bile te po njegovem mnenju najbolj nevarne. Veĉinoma so bile

obsojene osebe, ki so se ukvarjale z magiĉnim zdravilstvom, ne pa s ĉarovništvom. Hkrati to

spet ne preseneĉa, saj je bila v tistem obdobju v Loreni moĉno razširjena praksa, da so babico

volili iz svoje sredine.8

Novejše delo na to tematiko je za Nemĉijo leta 1972 spisal Erik Midelfort. V svoji študiji je v

prvo skupino preganjanih v prvem obdobju pregona postavil vdove, babice in starejše

neporoĉene ţenske.9

V drugo skupino pa je uvrstil tiste, ki so jih v nastali paniki radi obtoţili; to so bili uradniki,

uĉitelji, gostilniĉarji, bogati trgovci in njihove ţene. Za trditve o babicah ne navede niti enega

primera. Herbert Phohl v poznejši študiji o Mainzu nekatere njegove ugotovitve potrdi, zlasti

da so bili dovzetnejši za obtoţbe gostilniĉarji in babice. Omenja tudi domnevni slab finanĉni

status babic. Sledi pa še ena študija bavarskega študenta Richarda Kiecheferja, ki pravi, da so

bile vse panoge, ki so imele kakršnokoli povezavo s pripravo hrane ali zdravilnih napitkov,

splošno ogroţene. V zgodnjih procesih poda ugotovitve, da so bili številni obtoţeni neke vrste

zdravilci, ali v ljudski medicini, dobronamernem vraštvu, ali babice. Tudi on ne poda

nobenega primera, v katerem bi obsodili babico. Seveda so bili tudi primeri obsojenih babic,

a so se, posebej po obdobju reformacije v Nemĉiji, bolj bali, da bi te prenesle kakšna

poganska praznoverja na novorojenĉke, kot da bi jih ubijale. Medtem ko med obtoţenimi

7 Harley, Historians as Demonologists, str. 50-52.

8 Prav tam.

9 S poroko so se ţenske izognile najhujši revšĉini in beraĉenju, v nekaterih primerih od 12. st. naprej pa so si

poroĉeni podloţni pari lahko izborili tudi osvoboditev od tlake. Gisela Bock, Ţenske v evropski zgodovini: od

srednjega veka do danes, Ljubljana 2004, str. 35.

7

pogosto najdemo oznako medica ali Ärtztin, v Angliji tudi cunning woman, in jih obiĉajno

povezujejo z umori novorojenĉkov in sabati, babic med njimi znova ni tako lahko doloĉiti.10

Teorija in praksa kot obiĉajno tudi v ĉarovništvu ne hodita z roko v roki. V knjigi Malleus

Maleficarum se primeri obtoţenih babic in logiĉne povezave, zakaj naj bi to poĉele, kar

vrstijo, medtem ko je dejanskih izpriĉanih primerov relativno malo, glede na to, kakšno

groţnjo naj bi predstavljale. Babice so po tej knjigi logiĉen manjkajoĉi ĉlen med judovskimi

rituali, v katerih naj bi se darovali kršĉanski dojenĉki, saj so bile navzoĉe ob njihovem

rojstvu. Iz te razlage so se pozneje razvile teorije, da naj bi zdravniki iz tega poklica ţeleli

izriniti ţenske. Realnost pa znova kaţe povsem drugaĉno sliko: v višjih slojih so se pojavljali

babiĉarji, a vodilno vlogo pri rojstvih v Evropi in Severni Ameriki so vseeno obdrţale ţenske.

Vladajoĉi sloj pa se je bolj kot z groţnjo babice kot Satanove pomoĉnice ukvarjal s tem, kako

ustrezno izobraziti ĉimveĉ babic, ki bi svoje delo opravljale predvsem strokovno. Ţenske sicer

niso smele študirati medicine ali kirurgije. Te omejitve so bile vzpostavljene in uveljavljene

ţe dolgo pred velikim preganjanjem ĉarovnic in so presegle obdobje pregonov; ponekod so te

prepovedi segale celo v dvajseto stoletje. Ugotovimo lahko tudi, da imajo babice le dve

skupni toĉki z veĉino obtoţenih, in sicer da so bile ţenske srednjih let in pogosto tudi vdove.

V nobenem primeru niso bile socialno breme druţbe, ki bi se ga vsi ţeleli rešiti.11

Ker je bilo ţe v 16. stoletju izdanih veĉ priroĉnikov za babice, lahko sklepamo, da so bile po

veĉini pismene, kar ni presenetljivo, saj so velikokrat izhajale iz srednjega sloja, ki si je lahko

privošĉil izobrazbo. Na obmoĉjih razširjenega preganjanja ĉarovnic je bil opazen poveĉan

deleţ detomorov, prav tako so kazni ob splavu moĉno poostrili. Vendar je bila v takih

primerih skoraj vedno obtoţena mati otroka in ne babica. Babice so v teh primerih nastopale

kot izvedenske priĉe, ki so potrdile, da je bila ţenska res noseĉa in da z otrokom ni bilo niĉ

narobe. Nastopile so tudi v primerih vidnih/opaznih »znamenj« in pri posilstvih. Podatki

kaţejo, da je bilo v vsej Angliji le nekaj takšnih primerov, v katerih je bila ĉarovnica

oznaĉena tudi kot babica. Na Škotskem, kjer so primeri dobro dokumentirani, je šlo le v 1 %

od veĉ tisoĉ primerov za babice. Tudi v srednji Evropi, kjer so pri pregonu ĉarovnic

poudarjali sabat, ki ga v Angliji ali na Škotskem niso poznali, je teh primerov precej malo. Še

ti pa so bili veĉinoma vezani na malomarnost, kot pri drugih poklicih v zdravstvu.12

10 Harley, Historians as Demonologists, str. 53, 54.

11 Richard M. Golden, Encyclopedia of Witchcraft: The western tradition: Midwives by Merry Wiesner–Hanks

str. 762-763, http://sbk8886.blog.com/2014/04/05/encyclopedia-of-witchcraft-the-western-tradition-by-richard-

m-golden-downloads-torrent/, pridobljeno 15. 5. 2014 (dalje: Golden, Encyclopedia of Witchcraft).

12 Prav tam.

8

Za prvi sklop obtoţenih torej ni veliko trdnih dokazov. Pozneje me bo zanimalo predvsem, ali

so med obtoţenimi na slovenskem obmoĉju veĉinoma ţenske, ki so se kakorkoli ukvarjale z

medicino; posebej me bodo zanimale babice.

Obtoţeni po spolu

Od 75 do 85 odstotkov vseh obtoţenih, obsojenih ali kakorkoli izprašanih po letu 1500 je bilo

ţensk. Vendar obstjajo velike razlike glede na same regije, v katerih so jih preganjali. Na

Finskem in v Estoniji je bilo veĉ kot polovica preganjanih moškega spola, medtem ko za

Sveto rimsko cesarstvo (SRC), Švico in Francijo pred letom 1648 velja, da je bila le ena

tretjina vseh obtoţenih moških. Zanimivo je, da so bili vsi kakorkoli vpleteni v samo

preganjanje, z izjemo par vladark, moškega spola. Prav tako so le pri preiskovanju ţensk

ĉarovnic iskali seksualna znamenja, da so bile v stiku z demoni, za kar so jih slekli. Poznejše

raziskave iz prejšnjega stoletja, v 70. in 80. letih, so ţelele predvsem predstaviti ĉarovništvo

kot splošno preganjanje ţensk vladajoĉih moţ predvsem zaradi medicinskih ali magiĉnih

znanj, ki naj bi jih imele.13

Še novejše raziskave kaţejo, da je zadeva precej bolj kompleksna in raznolika in da

preganjanje ni imelo enotnih vzrokov, temveĉ bolj ali manj prizadevne preganjalce, ki so z

ţegnom cerkvenih oblasti resniĉno bolj uperili sovraštvo in sume ĉarovništva proti ţenskam.

V tedanji literaturi, pa tudi zgodnejših delih ţensko opisujejo kot šibkejšo in zato dovzetnejšo

za ĉare hudiĉa. Po teorijah so bile ĉarovnice orodje v rokah hudiĉa, ki jih je izrabil za slabo

delo. Hudiĉ je bil vedno prikazan kot moški, za ţenske pa je veljalo, da so spolno šibkejše. To

je teorijo Malleus Maleficarum postavilo na »realna« tla. Ţenska je bila hudiĉeva pomoĉnica

in prileţnica, a so v praksi − kot je ţe bilo napisano − obsojali tudi moške, ponekod celo v

veĉini. Tedanja druţba je na ţenske gledala kot na šibkejši spol, same pa so se za preţivetje

znašle po svojih moĉeh. Naj je šlo za iskanje izgubljenih stvari, ljubezenske napoje ali

poškodovanje sovraţnika − okolica je v njihove sposobnosti verjela in jim za opravljeno delo

tudi plaĉala v naturalijah. Po veĉ desetletjih takšnega poĉetja pravzaprav ne preseneĉa, da so

bile tudi same prepriĉane o svojih »nadnaravnih« sposobnostih in so velikokrat priznale svoje

poĉetje tudi brez muĉenja.14

Ţenske, ki so bile ţe dlje znane kot ĉarovnice, so bile med najpogosteje obtoţenimi. Neka

skupnost je tako osebo poznala ţe dolgo, preden so jo obtoţili, vsi povezani z njo pa so prav

tako nosili tveganje obtoţbe. Posebna skupina so otroci, obtoţeni ĉarovništva. Obtoţeni naj bi

13

Golden, Encyclopedia of Witchcraft, str. 407-408. 14

Prav tam.

9

bili v odnosu uĉenec − uĉitelj z znano ĉarovnico. Kar zadeva moške med obtoţenimi, ta

odstotno variira od 5 % v Baslu do 92 % na Islandiji. V povpreĉju je bilo v Evropi ĉarovništva

obtoţenih pribliţno 30 % moških. Ti so bili veĉinoma stari 50 let in v niĉ manj ranljivem

poloţaju kot obtoţene ţenske.15

Skoraj vedno je bila torej ĉarovnica ţenska, ki je imela drugaĉne lastnosti kot ĉarovniki

moškega spola. Je sicer navadna, zemeljska ţenska, ki ţivi in se giblje med ljudmi. Njen

odnos do ljudi, še posebej do bliţnjih, pa je škodljiv in celo ubijalski, ogroţa predvsem

moške.16

Obtoţeni ĉarovništva v povezavi z revšĉino

Reveţi so bili velikokrat izpostavljeni; pa vendar ne moremo trditi, da so nekoga obsodili

zgolj zaradi revšĉine. Zanimivo, da s ĉasom najveĉjih pregonov ĉarovništva sovpadajo tudi

zaĉetki socialne politike. Cesar Karel V. je namreĉ leta 1530 v Augsburgu izdal odredbo, s

katero je oblikoval naĉela politike do reveţev. V skladu s to odredbo so morale lokalne oblasti

nadzirati siromake in potepuhe in preganjati tiste, ki so bili dela zmoţni. Bolni in slabotni so

za preţivetje lahko beraĉili. Razloge za nove odredbe na tem podroĉju gre iskati v velikem

porastu reveţev, ki so se zgrinjali v mesta. Karel V. je nato izdal še gentski edikt, ki je

prepovedoval javno beraĉenje po ulicah, trgih, cerkvah in hišah. Ta prepoved se ni nanašala

na beraške redove in v primerih zbiranja pomoĉi za zapornike in gobavce. Edikt je vseboval

tudi priporoĉilo, da se ves zbrani denar steka v skupno blagajno, da bi prišel v prave roke. V

vsaki ţupnijski cerkvi so tako morale biti postavljene darilnice za prispevke, nabrano vsoto je

nato razdelila posebna komisija.

Edikt vsebuje zanimiv element, in sicer v navezavi z oporokami, pri katerih naj bi ţupniki

spodbujali, da se zapišejo volila za podporo revnim, v primeru pritoţb reveţev, ki naj bi ta

denar prejeli, pa naj se ti obrnejo na ţupnika, ki jih mora ob tem potolaţiti z lepimi besedami.

V tem dokumentu najdemo ideje, ki so v popolnem nasprotju s cerkvenim naukom. Kler naj

bi torej pri pobiranju denarja za revne sodeloval kot neka dobronamerna ustanova, ob

izplaĉilu denarja pa sledijo v priporoĉilih napisani izgovori. Zanimivo se pojavi odredba, v

kateri se dajanje milošĉine prav tako kaznuje, posameznik lahko daruje le v skupno blagajno.

Milošĉino so lahko izrecno delili le plemiĉi in samostani. 17

15

Golden, Encyclopedia of Witchcraft, str. 17−20. 16

Špela Kalĉić, Epistemologija ĉarovnice, Primorska sreĉanja, 2003, l. 27, št. 264/265, str. 28. 17

Bronislaw Geremek, Usmiljenje in vislice. Zgodovina revšĉine in milosrĉnosti, Ljubljana 1996, str. 167−172

(dalje: Geremek, Usmiljenje in vislice).

10

Vzroki obtoţb

Do vkljuĉno 12. stoletja je Cerkev stopnjevala svojo moĉ. Kot izrazito univerzalistiĉna je

mogla izkoristiti fevdalno razdrobljenost in spore med vladarji. Konec 12. stoletja so tudi za

Cerkev nastopile okolišĉine, ki so spominjale na ţe nekaj stoletij priĉakovani prihod jezdecev

apokalipse (konec sveta naj bi nastopil z magiĉnim številom leta 1000).

Epidemije kuge so se v Evropi prviĉ pojavile leta 1347 in v presledkih pustošile tri stoletja. Po

nekaterih ocenah naj bi kuţni valovi pomorili kar ĉetrtino evropskega prebivalstva, ki je v

tistem ĉasu štelo pribliţno 70 milijonov ljudi. Strah, ki ga je ta grozljiva bolezen vcepila v

ljudi, je imel srhljive posledice: v številnih krajih se je zaĉel mnoţiĉni antisemitizem, judje pa

so bili osumljeni, da zastrupljajo vodnjake. Zlasti v Nemĉiji so epidemije izzvale mnoţiĉna

muĉenja in utapljanja judov (zabijali so jih v vinske sode in jih spušĉali po Renu), pogosto so

jih tudi seţigali. Niti papeţu Klementu VI. ni uspelo pomiriti strasti razbesnelih mnoţic.

Ĉeprav je jude vzel v zašĉito in zagrozil z izobĉenjem vsakomur, ki bi v linĉu sodeloval, so se

pogromi nadaljevali.18

Veĉje epidemije kuge so se na Slovenskem pojavljale v letih 1230, 1542, 1543, 1554, 1598,

1599, 1624, 1632, 1645, 1646 in 1649. Andrej Hozjan v ĉlanku o razvoju Maribora v ĉasu

16. in 18. stoletja izpostavlja še epidemijo v letih 1680 in 1682. Kot zadnjo epidemijo kuge na

Kranjskem navaja v svojem diplomskem delu Matej Grošelj, ki je sejala smrt v letu 1715.19

Vojne so iz politiĉnih (med vladarjem in plemstvom, mesti in vladarjem, stoletna vojna med

Anglijo in Francijo, spopadi s Turki ...), socialnih (kmeĉki upori) ali verskih razlogov (vojne

med protestanti in katoliĉani, kriţarske vojne zoper heretike ...) moĉno spremenile

demografsko podobo Evrope, saj je število (zlasti moškega) prebivalstva obĉutno upadlo. Ĉas

miru je napetosti usmeril navznoter, v spore in spopade med fevdalci, in ne nazadnje so ti

segli v okolje same fevdalne posesti s stopnjevanjem nasilja nad niţjimi ĉleni vazalske

hierarhije. »Pravijo, da so te velike nesreĉe vendarle bile omiljene v dobi vladavine svetega

Ludvika, ki je prepovedal zasebne vojne med fevdalci. Vendar menim, da je bilo ravno

obratno. V ĉasu osemdesetih do sto let, kolikor ĉasa je preteklo od te prepovedi pa do vojne z

Angleţi (1240−1340), so fevdalci, prikrajšani za obiĉajno zabavo poţiganja in ropanja

18

Tratnik - Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, str. 28. 19

Zvonka Zupaniĉ - Slavec: Epidemije na Slovenskem (Lakote, kuge in vojne reši nas, o Gospod), v: Mnoţiĉne

smrti na Slovenskem, Ljubljana 1999, str. 202; Andrej Hozjan, Mariborsko mesto med 16. in 18. stoletjem, SHS,

Maribor skozi ĉas III., letnik 6 , št. 2–3, Maribor 2006, str. 311-312; Matej Grošelj, Vpliv epidemiĉnih bolezni

na na spremembe v gospodarstvu, diplomsko delo, UL, EF, Ljubljana 2002, str. 52, dostopno na:

http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/groselj243.pdf.

11

sosedove posesti, bili še posebej okrutni do svojih vazalov. Za te je bil ta mir pravzaprav

vojna«. Lakota in smrt sta bili stalni sopotnici vojn. Ob tem je l. 1528 pojav velikega kometa

spodbudil izjemna obĉutja strahu in sovraţnosti.20

Cerkev, ki si je postopno zgradila velikanski imperij bogastva in politiĉne moĉi, je po 12.

stoletju zabredla v globoko moralno krizo. Tako je znano, da je papeţ Innocenc VIII.

(l484−1492) brez predsodkov vabil italijansko plemstvo na poroko svojega sina; pred

njegovim razvpitim naslednikom papeţem Aleksandrom VI. (l492−1503) so za zabavo

plesale gole kurtizane, z avtoriteto papeštva pa je prikrival zloĉine svojega okrutnega sina

Cezarja Borgie. Celo katoliški zgodovinarji odkrito priznavajo, da je v tem ĉasu »papeštvo

doţivelo katastrofalen propad svoje moĉi in ugleda«. Vendar glavne teţave takratne Cerkve

vendarle niso bile moralne narave, temveĉ izrazito intelektualne, kajti le redki duhovniki so

bili dovolj izobraţeni, da bi lahko kompetentno opravljali cerkvene obrede. Moralno razsulo

in intelektualna revšĉina, ki sta vladala med cerkveno aristokracijo zrelega srednjega veka in

neskladnost njenega ravnanja z evangelijskimi vzorci, so prinesli nezadovoljstvo, katero

neposredna posledica so bile herezije in poznejši reformatorski tokovi.

Cerkev je ţe leta 1184 ustanovila sveto inkvizicijo, katere poglavitna naloga je bila odkrivanje

herezij, kamor so postopoma uvrstili tudi ĉarovništvo. Inkvizitorji so bili neposredno

podrejeni samemu papeţu in so v ĉarovništvu videli sekto, ki ogroţa temelje kršĉanstva. Leta

1398 so teološki uĉenjaki dognali, da je zveza med ljudmi in demoni s pomoĉjo ĉaranja po

kanonskem pravu najhujši zloĉin zoper Boga in ĉloveštvo.21

Kot je znano iz zapisnikov o ĉarovniških procesih, je bil duhovnik tam vedno navzoĉ, tudi

potem, ko je glavno vlogo prevzelo deţelno sodstvo. Pred ĉasom se je Cerkev opraviĉila za

svoja dejanja med inkvizicijo, ki je po mnenju teoloških zgodovinarjev terjala mnogo manj

ţrtev, kot se jih lahko našteje iz kronik, napisanih med pregonom ĉarovništva.

Temeljna literatura kot podlaga za pregon

V prostor SRC je to podobo prinesel dominikanec Heinrich Institoris, ki je leta 1479 nastopil

sluţbo inkvizitorja v Gornji Nemĉiji. Sam je zaĉel tudi voditi ĉarovniške procese in pri tem

naletel na hud odpor. To je bil verjetno tudi glavni povod, da je napisal znano delo Malleus

Maleficarum, s katerim je skušal premagati te odpore. Da je bila knjiga sploh odmevna, si je

pridobil zelo ugodno ponarejeno oceno kölnske teološke fakultete, od papeţa Inocenca VIII.

pa je leta 1484 dosegel še posebno bulo v podporo svojim idejam. Knjiga Kladivo ĉarovnic je

20

Tratnik - Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, str. 28-29. 21

Prav tam, str. 34−36.

12

bila natisnjena v naslednjih štiridesetih letih trinajstkrat, nato pa kar šestdeset let niti enkrat;

po letu l580 so zaĉele izhajati nove izdaje.22

S tem, ko je osrednja Evropa prevzela rimsko pravo, je bil dodan še en kamenĉek v mozaiku.

Rimsko pravo je dajalo novo zakonsko osnovo za preganjanje škodljivega ĉarovništva, saj je

bilo to po njem prepovedano. Na podlagi le-tega je bil uveden tudi nov bistven element za

sam sodni proces, namreĉ preiskovalni postopek (inkvizicijski, od besede inquirire –

preiskovati) namesto dotedanjega akuzacijskega (toţbenega). Po toţbenem postopku so bili

postopki, med njimi tudi kazenski, uvedeni šele, ĉe je obstajal toţnik, in le redke delikte je

preganjalo sodišĉe po uradni dolţnosti.23

Za SRC je bilo pomembno, da je bil na drţavnem zboru leta 1532 inkvizicijski postopek

sprejet v sodni red ali zakonik, imenovan po cesarju Karlu Constitutio Criminalis Carolina. S

tem je bil tudi v cesarstvu sprejet nov, ustreznejši postopek, po katerem je preiskovala drţava,

tako rekoĉ po sluţbeni dolţnosti, in ne po starem, le na toţbo zasebne osebe. Posebej je treba

poudariti, da se tega inkvizicijskega postopka ne sme zamenjevati z inkvizicijo. Pri

inkvizicijskem ali preiskovalnem postopku je bilo zelo pomembno, da je bilo uvedeno kot

njegov sestavni del oziroma kot sredstvo za pridobitev priznanja muĉenje. To je bilo

dovoljeno za preiskovanje nasploh, pri dovolj teţkih deliktih in indicih seveda. Za bodoĉe

ĉarovniške procese pa je bilo to še posebej pomembno, saj je šlo za izjemen zloĉin, crimen

exemptum, tako da za uporabo muĉenja ni bilo nikakršnih ovir. Z muĉenjem so enostavno

(skoraj) vselej prišli do priznanja. Ponekod se je pri ĉarovniških procesih na primer obdrţal še

ostanek tako imenovane boţje sodbe, ki je bila sicer prepovedana ţe od 13. stoletja, ko so

obtoţenca potapljali v vodo, in ĉe se ni potopil, je bil kriv. Carolina je za zloĉin ĉarovništva

predpisovala smrt na grmadi. Ţrtev navadno niso seţigali ţivih, temveĉ so jih najprej

obglavili, v vsakem primeru pa seţgali - tudi tiste, ki so jih obsodili posmrtno.24

Naĉini muĉenja

Najpreprostejša naprava, s katero so navadno zaĉeli muĉenje, so bile tako imenovane

»palĉnice«, narejene iz dveh nazobĉanih ţeleznih plošĉic, ki sta bili na obeh koncih povezani

z vijakoma. S privijanjem vijakov sta se plošĉici pribliţevali druga drugi. Obtoţencu so dali

palca med plošĉici, ki ju je nato krvnik privil, tako da je izza nohtov zaĉela teĉi kri. Poseben

naĉin muĉenja je bila tako imenovana vezava, ki so jo delili na ĉetrtinsko, poloviĉno in celo.

22

Vincenc Rajšp, Ĉarovniški procesi v vsakdanjem ţivljenju, Historiĉni seminar ZRC 4, Ljubljana 1994, str. 258

(dalje: Rajšp, Ĉarovniški procesi v vsakdanjem). 23

Prav tam, str. 260. 24

Prav tam, str. 261-262.

13

Pri tem so obtoţencu zvezali roke na hrbtu tako, da so bile dlani obrnjene navzven. Glede na

stopnjo so mu zvezali roke le do dlani (ĉetrtinska), komolcev (poloviĉna) ali ramen (cela

vezava). Pri tem je krvnik tako zategnil vrvi, da so se zarezale do kosti, ramenska sklepa sta

se moĉno razširila, kar je povzroĉilo hude boleĉine. Muĉenje na natezalnici je potekalo tako,

da so privezali obtoţenca za noge na en rob natezalnice, roke, ki so mu jih zvezali na hrbtu, pa

so nategnili na drugi konec natezalnice, tako da so bile narobe zvite. Vĉasih so bile sredi

natezalnice še igle, ĉe pa niti to ni zadostovalo, so muĉenje popestrili še s tem, da so ţrtev

ţgali pod pazduhami.

»Španski škornji« so bili podobni »palĉnicam«, le da so bili narejeni za nogo okoli gleţnja.

Napravo sta sestavljali dve leseni ali ţelezni nogi prilagojeni plošĉi, ki sta imeli na notranji

strani igle. Z vijaki je rabelj zategnil škorenj okoli ţrtvine noge, navadno tako moĉno, da ji je

zlomil gleţenj.25

Najbolj priljubljena muĉilna naprava za trdovratne obtoţenke je bil tako imenovani

»ĉarovniški stol«. To je bila pravzaprav 2,5 metra dolga lesena klop, ki je imela na enem

koncu 1,5 metra, na drugem pa le 60 centimetrov visoke noge. Na njej so bili zelo ostri

navzgor obrnjeni robovi, na katerih je morala ţrtev sedeti. Rabelj jo je slekel do golega in jo

oblekel v raševinasto srajco, ki je bila izdelana dan pred muĉenjem, tako da je hudiĉ ni mogel

zaĉarati. Nato se je morala ţrtev usesti na klop tako, da je imela noge na višjem delu klopi.

Rabelj ji je noge zvezal tako trdno, da se je vrv zajedla v meso do kosti. Roke ji je zvezal na

hrbtu, trup pa je s tremi vrvmi prek pasu, hrbta in ramen privezal na kavelj, ki je visel pod

stropom. Tako je ţrtev napol visela v zraku in se ni mogla niti malo premakniti. Takšna lega

je ĉez ĉas povzroĉila neznosne boleĉine, ki so ţrtev vĉasih pognale v blaznost, velikokrat pa

tudi v smrt. Grozljivo je bilo tudi muĉenje z vrelim oljem, ki so ga ţrtvam vlivali na obute

noge ali gole podplate.26

Ţrtve so pogosto muĉili z lakoto in ţejo. Vĉasih so jih privezali na posteljo in spustili na njih

razliĉne insekte (stenice, bolhe ipd.), miši in podgane, ki so ţrtev grizle vso noĉ. Med bolj

grozna muĉenja je spadalo puljenje nohtov s klešĉami, obešanje z glavo navzdol in nato

biĉanje, polivanje z goreĉim ţveplom ali s smolo in na koncu natiranje ran s soljo. Tako

imenovani »Hakerjev stol« je bil stol z ostrimi in dolgimi iglami, na katerega so posadili ţrtev

in ji v naroĉje naloţili razliĉna bremena. Poleg tega so iznajdljivi rablji in sodniki kombinirali

razliĉne vrste muĉenja, kajti številni med njimi so bili prepriĉani, da ţrtve ne ĉutijo nobene

25

Radovanoviĉ, Bog se usmili, str. 36-37. 26

Prav tam, str. 38.

14

boleĉine, ker jim pomaga hudiĉ. Kot da to ne bi bilo dovolj, so se nad svojimi ţrtvami

pogosto spolno izţivljali, še posebno ĉe so bile mlade in lepe.27

Pri vsem muĉenju ni bilo niĉ nenavadnega, da so obtoţeni priznali vse, ĉeprav ni bilo niti

najmanj resniĉno. V strašnih mukah so izdali še druge domnevne krivce za toĉo in podobno,

in zgodila se je veriţna reakcija oziroma mnoţiĉni med seboj povezani procesi.

Slika 2: Uvodna stran temeljnega vira za pregon ĉarovništva Malleus Maleficarum.

27

Radovanoviĉ, Bog se usmili, str. 39−40.

15

2 ČAROVNIŠTVO NA SLOVENSKEM

2.1 Izrazje za čarovnice na Slovenskem

Starejši obiĉajen slovenski izraz za ĉarovnico je vešĉa (sreĉamo ga tudi v procesnih spisih,

ĉeprav so pisani v nemšĉini). Samo ime priĉa o povezavi z duhovi, ki zapušĉajo telo v transu.

Znani so primeri, ko je duh zapustil telo v podobi metulja. Tudi duše umrlih so se spreminjale

v metulje. Vešĉa je bila povezana tudi z noĉjo, saj je noĉni metulj. Metulj pa ima zvezo s

škodljivim ĉaranjem. Ĉarovnice naj bi po ljudskih predstavah prevzele podobo metulja in

kradle mleko in smetano.28

V nemšĉini je bilo kljuĉno ime »Zauberin« in ne Hexe, kot je bilo obiĉajno pri nas.

»Zauberin« povezuje besedi ĉarovnica in ţenska, saj so številne druţbe verjele in ţenskam

pripisovale skrivnostno moĉ in zmoţnost v najrazliĉnejših oblikah, velikokrat v zvezi z

vremenom. Tudi predstave o škodljivem ĉaranju so bile tesno povezane z ţenskami.29

V Slovenskem etimološkem slovarju, najdemo sledeĉi opis za ĉarovnico: ĉarovnica, coprnica,

veša, vešĉa, vraĉnica, vesna, štrija, striga, bajanca, bojanca, klekarca, kvartna baba, sveta

baba, bosaruna, baba vida, švila prerokvila, lamia, furia.

1. demoniĉno bitje z magiĉnimi moĉmi, npr. duh, vila, mora; 2. ţenska, ki zna ĉarati bodisi

prirojeno ali pridobljeno. Ĉara na simpatetiĉen in antipatetiĉen naĉin in po analogiji ali na

naĉin pars pro toto, s pomoĉjo apotropejskih dejanj, vode, zdravilnih zelišĉ, zvarkov,

urokov, zagovorov, molitev, s ĉrnimi bukvami in magiĉnimi predmeti (npr. s palico kot

sedeţem duha prednika, zvoncem, kozlovim rogom ipd.). Ljudje so verjeli, da ĉarovnice

letijo, da njihov duh zapušĉa telo in potuje po drugem svetu, kjer pride v stik z duhovi in

dušami rajnih. Ĉarovnice se zbirajo na sabatni dan, ko hodijo v ris plesat na doloĉene

gore, na primer na Grintavec, Rogaško goro, Klek, Slivnico. Pri ĉaranju ĉarovnici

pomagajo duhovi. Ĉarajo vreme, povzroĉajo lahko smrt, bolezen ali nesreĉo. Na poljih

naredijo pšenico snetljivo, odvzamejo pridelek in kradejo kravam mleko. Znajo

vedeţevati, prerokovati, zdraviti in pomagati v teţavah, obvladujejo ljubezensko magijo.

Pred ĉarovnicami so se branili z blagoslovljenim smodnikom, soljo, blagoslovljeno vodo,

narobe obrnjeno obleko ipd. Prevladuje mnenje, da je ĉarovništvo nastalo na osnovi kulta

velike matere, lunarne boginje, kakršne so bile Hekate, Artemida, na slovenskem Pehtra.

28

Matevţ Košir, Sabat v ĉarovniških procesih − evropski fenomen na Slovenskem od 16. do 18. st., Historiĉni

seminar 2., ZRC, Ljubljana, 1997, str. 140 (dalje: Košir, Sabat v ĉarovniških procesih). 29

Rajšp, Ĉarovniški procesi v vsakdanjem, str. 257.

16

V Ziljski dolini so oznaĉili zloĉin ţenske, ki so jo obsodili ĉarovništva, kot zloĉin

Pehtrebabe (Pehtra baba).30

2.2 Sabat na Slovenskem

Sabat je osrednja predstava evropske demonologije. Predstavljen je bil kot satanski kult, pri

katerem so se pripadniki ĉarovniške druţbe sestajali s hudiĉem. Izvajal se je na znanih

ĉarovniških vrhovih in kriţpotjih, kamor so ĉarovnice in ĉarovniki potovali s pomoĉjo

nadnaravnih sredstev. Navadno so se namazali z mazilom in odleteli na metli, burkljah,

ţivalih ipd. Vĉasih so jim zrasla krila ali so se celo spremenili v ţivali in nato odleteli.

Izjemoma so na sabat potovali tudi drugaĉe, na primer leteĉ v sodu. Na sabatu, ki se ga je

udeleţevala mnoţica ljudi (ĉarovnic in ĉarovnikov), je bil osrednja oseba vedno hudiĉ.

Najveĉkrat so imeli najprej pojedino, na primer konjske fige, zelen kruh, speĉen iz nezrelega

ţita, peĉenke in kislo vino iz zelenega grozdja. Nezrele pridelke so pobrale ĉarovniške osebe

na poljih in v vinogradih. Ţito so mleli v mlinu, ki ga je poganjalo mleko. Hudiĉ je igral na

razliĉne inštrumente (narobe obrnjen rog, gosli). Ena od obtoţenk opisuje, kako so na sabatu

ĉarovnice stale na glavi in svetile s sveĉami, ki so jih imele v zadnji plati. Pojedini je sledila

vsesplošna orgija.

Obtoţena ali obtoţeni se je telesno zdruţil s hudiĉem, ki je lahko prevzel tudi podobo

hudiĉevke. Hudiĉ je ĉarovnico ali ĉarovnika potem zapisal na svoj seznam in ga zaznamoval s

hudiĉevim znamenjem. Oseba mu je pri tem zapisala dušo in telo. S tem je odpadla od vere in

normalne druţbe in se povezala z drugim svetom in ĉarovniško noĉno antidruţbo. Na sabatu

so kuhali mazilo, ki so ga ĉarovniške osebe potrebovale za let. Mazilo so naredili iz razliĉnih

sestavin: oneĉašĉenih hostij, src malih otrok, vĉasih iz kravjega mozga, ki so ga ĉarovniške

osebe posesale ţivini, otroških rok in nog, masla iz materinega mleka ipd. Navzoĉi so ĉarali

škodo, navadno neurja in toĉo. Te so veĉinoma naredili iz kvatrnega pepela, ki so mu dodali

vodo, pesek ipd. Ko se je sabat konĉal, so ĉarovniške osebe odletele nazaj domov na burkljah,

metlah, spremenjene v ţivali ipd., torej znova s pomoĉjo nadnaravnih sredstev. Ĉarovniška

oseba se je nato periodiĉno udeleţevala sabata, dokler je niso prijeli.31

30

Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, 1997, str. 61. 31

Košir, Sabat v ĉarovniških procesih str.123.

17

2.3 Uporaba zelišč, čaranja in magije pri zdravljenju obolelih

Razvoj zelišĉarstva v Evropi

Zdravljenje z zdravilnimi rastlinami sega v ĉas nabiralništva, ko je ĉlovek ugotovil, da so

doloĉene rastline ne samo hranljive, temveĉ tudi zdravilne. To znanje se je prenašalo iz roda v

rod prek ustnega ali pisnega izroĉila. V srednjem veku se je razvila predvsem samostanska

medicina, ki je imela zaradi razlaganja bolezni kot boţje kazni izrazito religiozen znaĉaj.

Zdravniki so se ukvarjali z interno medicino brez današnje izobrazbe, niso pa jih šteli za tako

imenovane ranocelnike. Znanje se je deloma prenašalo iz roda v rod, delno pa s prakso. Sprva

so ga ĉrpali iz antiĉne medicinske dedišĉine, omejeno pa je bilo na duhovnike, saj so ti

obvladali latinski in grški jezik. Nastajale so kombinacije z ljudsko medicino, ĉeprav so na

njene magiĉne elemente gledali z zadrţkom. V 16. st. so višje sloje zdravili doktorji uradne

medicine, niţje pa padarji in ranocelniki. V 18. st. so kot pogoj za zaĉetek lastne zdravstvene

prakse morali v podpis in odobritev predloţiti rokopis, po katerem so zdravili.32

Obenem je bil to ĉas mnoţiĉnega prevajanja tuje strokovne literature in pomanjkljivega

nadzora. Benediktinci so prvi zaĉeli svoje znanje deliti s preostalo populacijo, ki se je še

vedno veĉinoma raje zatekala k ljudskim zdravilcem. Tudi v cistercijanskem samostanu

Stiĉna se odloĉijo za enako potezo, od tam so znani tudi postopki zdravljenja z rastlinami, ki

jih spremljajo zagovori. Številni viri sicer priĉajo, da so menihi moĉno nasprotovali magiĉnim

elementom ljudske medicine. V 12. st. je zaĉelo v Evropo prodirati znanje arabske medicine.

Benediktinska redovnica sv. Hildegarda (1099−1179) je ustanovila tri samostane, v katerih so

preuĉevali besedila arabske medicinske tekste. Po njenem prepriĉanju naj bi Bog za vsako

bolezen dal tudi zdravilo. Samostani so gojili zelišĉa in jih prodajali v svojih lekarnah. Po

vzponu farmacije in specialistiĉnih praks se je uporaba zelišĉ zmanjšala v uradni medicini,

med ljudstvom pa nemoteno ţivi dalje. Do današnjih dni se je uporaba med ljudstvom

zmanjšala, kar pa je tudi razlog nastanka zelišĉarskih zdruţenj, ki koordinirano razvijajo

pridelovanja, predelovanja in trţenje zdravilnih rastlin.33

Najpogosteje uporabljena zelišĉa

Za ĉarovnice je bilo znano, da so poznale mnoge lastnosti posamiĉnih rastlinin ţivil, recepte

za magiĉne napitke, masti, jedi ipd. Obskurne sestavine magiĉne kuhinje, ob preizkušanju

njihovih uĉinkov, najpogosteje niso dale pripisanih rezultatov, vendar so se nekateri

32

Urša Lover, Izvori in prenosi znanja v zelišĉarstvu; Primerjava skupin poklicnih in laiĉnih zelišĉarjev ter

zdraviteljev, Diplomsko delo, UP, FHŠ, Koper, str. 7−9. dostopno na:

https://share.upr.si/fhs/PUBLIC/diplomske/Lover-Usa.pdf (dalje: Lover, Izvori in prenosi znanja). 33

Prav tam.

18

»magiĉni« zvarki pokaza1i kot moĉno halucinogeni. Kot kaţe, so se najbolj uporabljane

droge v evropski preteklosti pridobivale iz rastlin vrste solanaceae oziroma razhudnikovk. V

jugovzhodni Evropi so bili priljubljeni derivati maka, v Sredozemlju pa mandragora. Kot

ugotavlja J. C. Baroja, »so bile celo v sodobni Evropi, še posebej v njenem osrednjem delu,

razhudnikovke vir uţitkov siromašnih slojev, za katere sta bila vino in ţganje teţko dostopna,

dajale pa so moĉ tudi slabemu pivu«. Zanimivo je, da so razhudnikovke, po mnenju

strokovnjakov, ene najškodljivejših drog, kar pa je najpomembneje, spodbujajo »izredno

turobne, mraĉne fantazije«, v kombinaciji s teţkimi socialnimi okolišĉinami, v katerih so

ţiveli najniţji sloji, pa je ĉlovekova podzavest konstruirala še grotesknejše fantazijske

podobe. Napitki in masti iz nekaterih zelišĉ so dejansko halucinogene substance; številne so v

veĉjih koliĉinah celo smrtne. Kot ugotavlja W. B. Crow, so priznani medicinski strokovnjaki

potrdili hipotezo, »da so se nekatere primesi lahko absorbirale skozi koţo in izzvale trans, v

katerem si je subjekt domišljal, da leti in da sodeluje v kriminalnih dejavnostih ...«34

Številni zdravniki in demonologi so zato ţe v 17. stoletju trdili, da so domnevni ĉarovniki in

ĉarovnice pravzaprav ţrtve in zahtevali, da se jih zato ne obravnava kot kriminalce. Med

najbolj znanimi zelišĉi razhudnikovk so:

− Ĉrni zobnik ali blej, ĉrvinc, ĉrnivec, zobnjak, zobovnik. V ljudskem zdravilstvu so ĉrni

zobnik uporabljali za lajšanje boleĉin, proti ĉrevesnim in ţelodĉnim krĉem, starostni tresavici,

ţivĉnemu nemiru ipd. V prevelikih koliĉinah povzroĉa omotiĉnost in krĉe, v hudih primerih

tudi smrt.

− grenkoslad ali bik, bodeĉa jauka, bulnik, hudobulnik, koţeljica, pikec, pokalica, svinjska

dušica, volek. V ljudskem zdravilstvu so nekoĉ uporabljali veliko razliĉnih napojev, sredstev

za natiranje in »ĉarobnih mazil« iz kristavca.

− volĉja ĉešnja ali divji tobak, hudacelj, hudiĉeva ĉešnja, hudiĉevo oko, norica, pasja jagoda,

volĉnjak, volĉji gaber ... Je smrtno nevarna in v ljudskem zdravilstvu, še posebej

srednjeveškem precej razvpita kot izvleĉek za mazilo, ki so ga uporabljale ĉarovnice. Z

natiranjem so prišle strupene snovi v kri in pri ţrtvah povzroĉale privide. Uporabljali so jo

tudi v pripravljanju strupov in ljubezenskih napojev.

− volĉja jagoda ali bobke, ĉrna bil, hudiĉevo oko, kuţnica. V srednjem veku so bili prepriĉani,

da lahko z volĉjo jagodo rešijo vsakogar, ki se mu je zmešalo, ker ga je zaĉaral hudiĉ ali kar

drug hudobni duh. Nekaj zauţitih jagod ali celo shranjene v ţepu so bile po tedanjem

mišljenju ĉudeţno sredstvo proti kugi in drugim nalezljivim boleznim, vendar pod pogojem,

da so bile nabrane med 15. avgustom in 8. septembrom.

34

Marjeta Tratnik - Volasko, Interpretacije fenomena ĉarovništva, Anthropos l. 24, št.3/4, str. 245.

19

− mandragora (Mandragora orficinarum) − razraslo koreniko te strupene razhudnikovke, ki

po svoji obliki spominja na ĉloveĉka, so ţe v starem veku uporabljali v ĉarodejstvu kot

afrodiziak in talisman.35

Ĉaranje in magiĉno zdravljenje na Slovenskem

Eden najstarejših poskusov obvladovanja narave pri nas je vraštvo. Za vraĉe so uporabljali

nazive baliji, bogovci in boginje, vraĉniki, pozneje tudi leĉniki, arcati ali bukovniki

medicinske stroke. Vraĉ oziroma vraĉnica pri svojem delu uporablja zdravilne zeli in

zagovore, v vaški skupnosti pa velja za pomembno osebo. S pomoĉjo zamaknjenih stanj, kot

je na primer trans, so imeli stik z duhovi. V tem pogledu so naši vraĉniki zelo podobni

šamanom, zato lahko sklepamo, da so oboji izhajali iz podobnega ideološkega in verskega

dojemanja. Med inkvizicijo so tudi vraĉe oznaĉevali za ĉarovnike in ĉarovnice in so jih

poslediĉno tudi preganjali. Ljudsko pripovedno izroĉilo vsebuje številne elemente magiĉnega

znaĉaja in uporabe tega. Nekateri starejši pripovedni viri za ĉarovnice in ĉarovnike oznaĉujejo

tudi bajna bitja, kot so kresniki, lamije, vedomci, po drugih pa naj bi šlo za navadne ljudi, ki

so se te obrti priuĉili. Šlo naj bi za ĉaranje s pomoĉjo apotropejskih predmetov, dejanj in

snovi. Zanimivo je, da je med temi viri opaziti razliko, kako so ĉarali moški in kako ţenske.36

Letenje in klicanje duhov je mogoĉe razumeti kot potovanje duha, ki kot alter ego zapusti

telo in potuje v drug svet, v katerem sreĉuje duhove pokojnih. Ĉarovnica naj bi jezdila metlo,

palico, kozla, prašiĉa ali kar soseda, da je prišla na ţeleno mesto, navadno hrib ali goro. Ena

prvih znanih gora pri nas po imenu Klek povzroĉi poimenovanje vsake takšne gore kar Klek,

ĉarovnice pa so oznaĉene kar z izrazom »klekarce«. V Seţani naj bi se zbirale v votlinah pod

Sedovnikom proti Loki. Na Gorenjskem je bil znan Grintavec, na Štajerskem pa Rogaška gora

in Slivnica. Na Dolenjskem je veljalo prepriĉanje, da ĉarovnice ob polnoĉi na brezovi metli

letijo na vrh gore, kjer se zbirajo v leski, kjer sveti luĉ. Za klicanje duhov naj bi bila

namenjena posebna mesta, kot so razpotja ali pod drevesom, ĉas pa je prav tako igral

pomembno vlogo − tako je najpomembnejša ura za tovrstna opravila polnoĉ. Priklicani

duhovi naj bi bili tudi pomoĉniki ĉarovnic, ki naj bi jih imele zaprte v steklenici, rutici, v

kotu, privezane z lasmi in podobno. Duhovi se pojavljajo v podobi maĉk, ki ĉarovnicam

pomagajo pri bogatenju in ĉaranju. Omenjajo se tudi duhovi v podobi kozla ali kar samega

vraga. Nazivi teh duhov so bili Ĉrnagel, Prokvas, Mozrl, Gabrijam ipd.37

35 Tratnik-Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, str. 245.

36 Monika Kropej, Magija in magiĉno zdravljenje v pripovednem izroĉilu in ljudskem zdravilstvu danes,

Etnolog, Nova vrsta (Ljubljana), 2000, l.10, str. 75−76, dostopno na: http://www.etno-

muzej.si/files/etnolog/pdf/0354-0316_10_kropej_magija.pdf (dalje: Kropej, Magija in magiĉno zdravljenje).

37 Kropej, Magija in magiĉno zdravljenje, str. 76.

20

Najpogosteje naj bi ĉarali vreme, slabo ali dobro, in sicer tako, da so posnemali naravo, platno

na primer ponazarja meglo in oblake, šiba blisk ipd. Slabo vreme naj bi odganjali z uporabo

blagoslovljenega zvonca ali vode. Ljudje so verjeli, da coprnice plešejo v vrtincih, veter naj bi

nosil v oblakih vešĉe, ki so delale toĉo. Vĉasih se je zgodilo, da je odvrgel kakšno v bliţnji

potok. Zaĉarati so znali krave, da ne bi dajale mleka, z zakopavanjem ţivega srebra

onemogoĉiti pridelek, povzroĉati bolezni ipd. Posebej aktivne so bile ĉarovnice med boţiĉem,

ob dvanajsterih noĉeh, na kresni veĉer, na predveĉer jurjevega, na veliko noĉ, v noĉi na 1.

maj, ob binkoštih, na tomaţevo, na urbanovo, jernejevo, na dan sv. Marjete, po mladih

nedeljah in na kvatrne dni. Ĉetrtek, petek in sobota pa veljajo za ĉarovniške dni v tednu.

Slovenci blizu Gorice in tudi drugod so na kresni veĉer v obrambo pred ĉarovnicami streljali z

moţnarji.38

Po Valvasorju naj bi se na boţiĉni veĉer na Kranjskem ob Pivki pri Prestranku bojevali

šentjanţevci z vedavci, saj naj bi vedavci pili otrokom kri. Na jurjevo so hišne gospodinje v

obrambo trobile v rogove, hlapci pa pokali z biĉi. Ĉe je bila noĉ pred binkoštno nedeljo rosna,

je veljalo prepriĉanje, da hodijo ĉarovnice zjutraj zavite v ruto po ţitnih poljih in s tem

prenašajo ţito s tujega polja na svojega, kjer potem oţamejo rjuhe. Po mladih nedeljah naj bi

vlaĉile rjuhe po mejah in pašnikih, in to še pred sonĉnim vzhodom, in tako sebi pridobile tuje

dobrine. Prav tako naj bi ĉarovnice oziroma ĉarovniki znali dvigovati denar oziroma najti

zaklade. Eno takih oĉitnih mest naj bi bilo tam, kjer je cvetel šac (carex). Ĉrnošolci, dijaki

ĉrne šole, oziroma osmošolci naj bi se svojih vešĉin priuĉili v ĉrnih, trinajstih ali babilonskih

šolah, kjer naj bi svojo dušo prodali vragu. Odganjati naj bi znali kaĉe, ki so jih privabili z

igranjem na pišĉal, in pregnati zmaja, ki naj bi ga znali tudi zajahati posebej ob slabem

vremenu. Kar zadeva zdravilne prakse, so uporabljali predvsem vodo, sol, kruh in

apotropejske predmete, kot so rdeĉ trak, trpotĉev list, pas, trava uroĉnica, blagoslovljena

vejica pod blazino ali ĉesnova voda. Pomagali so si tudi z darovanjem lesenih ali vošĉenih

kipcev v cerkvah.39

Ljudski vraĉi in vraĉarice so pogosto zdravili tako, da so bolezni »dol molili« z

zagovarjanjem, rotenjem, preklinjanjem, odštevanjem in molitvami. Ohranjeni so zagovori

proti urokom, izvinu, kaĉjemu piku, izpušĉaju, oteklini, pri tem pa so se obraĉali na demonske

sile, boga ali svetnike, da bi dosegli ozdravitev. Zagovor je bil tako nekakšen most med

tostranstvom in onstranstvom. Najstarejši ohranjeni slovenski zagovor je bil zapisan leta 1720

na Notranjskem. Pomagali so si z razliĉnimi ĉarovniškimi knjigami, pri zdravljenju z zelišĉi

pa z zelišĉarskimi knjigami. Hermetiĉni spisi so dobili ime po grškem bogu Hermesu, ki je bil

38

Kropej, Magija in magiĉno zdravljenje, str. 77. 39

Prav tam.

21

grški zavetnik magije, kar naj bi povzeli po zbirki mistiĉnih spisov egipĉanskega sveĉenika

boga Tota, ki naj bi ga iz navadnega smrtnika zaradi obseţnega znanja o zelišĉih povzdignili

v boga okoli leta 3400 pred Kristusom.40

V gršĉino so bili ti spisi prevedeni v 5. stoletju pred Kristusom; v 15. stoletju pa jih je

Marsilio Ficino prevedel v latinšĉino. V njih so se do danes ohranili zapisi o zdravilih, mazilih

in praških, sestavljenih iz rastlin in mineralov, kaĉ, škorpijonov, iztrebkov nekaterih ţivali,

raznih vrst gline ipd., poleg tega so se ohranila tudi navodila za uporabo amuletov in magiĉna

zaklinjanja. Na Slovenskem so se po 16. stoletju razširile tako imenovane ĉrne bukve, med

njimi še posebej Kolomonov ţegen, Duhovna bramba, Šembiljino prerokovanje, Bukve

Izabitarice, Molitev iz groba Jezusovega, Sanje Marije device, bukve o trpljenju Kristusovem,

Janezovo skrivno razodetje, Egiptovske sanjske bukve, Tobijev ţegen, Hišni ţegen. Te knjige

so vsebovale magiĉne formule, s katerimi so se hoteli zašĉititi pred nesreĉo, smrtjo na bojnem

polju, utopitvijo, prepreĉiti nesreĉen porod ipd., ali napotke, kako s ĉaranjem vplivati na

dogodke okoli sebe, kot so vremenski pojavi in nesreĉe. S ĉrnimi bukvami so prav tako

klicali duhove ali jih izganjali.41

Ljubezensko ĉaranje obsega najrazliĉnejše naĉine, od ĉaranja v lonĉku, v katerem so dekleta

vrela fantov las, da bi ga pridobile, do pripravljanja afrodiziakov in prerokovanja z roţami

(bezeg naj bi tako pomagal priĉarati bodoĉega moţa ipd.). Ĉarovnice so po prevladujoĉem

mnenju stroke svoje vešĉine nasledile po kultu boginje matere, lunarnem boštvu, od koder

tudi izvirajo misterijske in orgijske znaĉilnosti ţenskega ĉarovništva, izroĉila o ĉarovnikih pa

ohranjajo veĉ šamanistiĉnih elementov. Po slovenskem izroĉilu o Kresniku je bil ta od boga

podarjen zašĉitnik ĉloveškega rodu, ki se je na strani ljudi boril z zmajem, ki jih je ogroţal.

Bil je dvanajsti dijak ĉrne šole, ki je ob koncu študija ostal brez knjige (uĉitelj jih med uĉence

namreĉ vrţe le enajst), zato je odšel po svetu preganjati zmaje. Ĉarovniki se pogosto bojujejo

proti zlu ali zlobnim ĉarovnikom.42

40

Kropej, Magija in magiĉno zdravljenje str. 77−78. 41

Prav tam. 42

Prav tam, str. 78.

22

2.4 Ljudska medicina in razvoj uradne medicine

Pojmovanje ljudske medicine

Ljudsko medicino lahko razumemo kot ljudsko razliĉico znanstvene medicine. Temelji na

ljudskem konceptu dojemanja bolezni in njenega zdravljenja.43

Termina »ljudska medicina« in »tradicionalna medicina« se v klasiĉni etnologiji in

antropologiji uporabljata, kadar je govor o tako imenovanem magiĉnem zdravljenju,

zdravstvenih praksah domorodcev ali domaĉem zdravilstvu. Dolga leta je bila ljudska

medicina popolno nasprotje tako imenovani »znanstveni medicini«. Oznaĉena je bila za

»primitivno« v nasprotju z »moderno medicino«. Takšnim pogosto napaĉnim oznakam v

ljudski medicini so se antropologi zaĉeli posveĉati v 70. letih in prispevali nekatera nova, a ne

povsem poenotena pojmovanja. Po svetu se uporablja termin »etnomedicina«, tudi

»etnopsihiatrija«, ki zajemata vse zdravstvene koncepte in prakse med neevropskimi

etniĉnimi skupinami.44

»Ljudska medicina« se je kot izraz v pomenu medicine razširil v postindustrijski dobi

predvsem med kmeĉkim prebivalstvom. Nevenka Ţidov v svoji doktorski nalogi glede na

daljšo preteklost »ljudske medicine« to oznaĉi za predhodnico uradne, ki se razvije v poznejši

dobi.45

Definicija ljudske medicine po Francu Kotniku pa je sledeĉa: »Pojem ljudske medicine

obsega skupek od pradavnine do danes izroĉenih zdravilnih metod in predstav o bolezni,

kakor si je ljudstvo predstavljalo v nasprotju z moderno zdravstveno vedo in naprednim

zdravljenjem današnjih zdravnikov. Zdravljenje po ljudski medicini se nam zdi velikokrat

nerazumljivo, predstave ljudstva o bolezni ĉudne, ker nasprotujejo spoznanju, ki ga imamo

danes o naravi. Preteţno enako je s praznoverjem, magijo in sto drugimi reĉmi.«46

Bogo Grafenauer opisuje ljudsko medicino kot skupek zdravilnih metod, ki jih je ĉlovek

poznal ţe v pradavnini in jih imel moţnost izpopolnjevati v dolgi dobi svojega razvoja.

Ljudska medicina naj bi pri Slovencih poleg magiĉnih osnov poznala tudi nekaj

polznanstvenih naĉinov uporabe vode, zraka, ognja, posebej pa rastlin. Ljudsko zdravljenje, ki

predvsem lajša boleĉine, je po Grafenauerju sestavljeno iz zdravljenja z uporabo rastlin,

raznih predmetov na eni strani in ĉarodejnega zdravljenja na drugi strani. Ĉarodejno medicino

43

Bente Gullveig Alver, Torunn Selberg, Folk Medicine as Part of a Larger Concept Complex, 2001, New

York, str. 22. 44

Danaja Kutin, Zagovori. Primeri zdravljenja v ljudski medicini, Diplomsko delo,UP, FHŠ, Koper, 2007, str.

13, https://share.upr.si/fhs/PUBLIC/diplomske/Kutin-Danaja.pdf, pridobljeno 20.5. 2014 (dalje: Kutin, Zagovori.

Primeri zdravljenja). 45

Prav tam, str. 14. 46

Franc Kotnik, Narodopisje Slovencev II. del, Ljubljana, 1952, str. 122.

23

ima za usedlino primitivne dobe, ko je ĉlovek vzroke za bolezni videl v dejavnostih zlih

duhov.47

Do druge svetovne vojne je bila ljudska medicina oziroma neuradna medicina razširjena

predvsem med kmeĉkim prebivalstvom. Šlo je za zapiske o naĉinih zdravljenja, pripomoĉkih

za zdravljenje in ugotavljanja o bolezenskih vzrokih. Nekateri avtorji so se lotili raziskave o

izvoru ljudskomedicinskih metod tako, da so primerjali gradivo, zbrano na slovenskih tleh, z

gradivom drugih slovanskih narodov. Zagovori po veĉini niso predstavljeni iz uporabnostne

plati. Zapisov o zdravljenju z zelišĉi in pripravki ţivalskega, mineralnega in ĉloveškega

izvora je veliko, manj pa je podatkov o dejanski uporabi in uĉinkovitosti.48

Razvoj »uradne« medicine

V visokem srednjem veku se je uveljavila medicinska šola v Salernu, ki je temeljila na resnem

znanstvenem delu in hipokratski tradiciji. Temu je sledil odlok normanskega kralja Rogerja,

da sme zdravniško prakso izvajati le tisti, ki dobi dovoljenje na podlagi izkazanega

strokovnega znanja. S tem je oblast ţelela prepreĉiti šarlatanstvo v zdravniških vrstah. V tem

obdobju se ţe omenjajo lekarnarji kot pomoĉniki zdravnika, ki se specializirajo za pripravo

zdravil. Za to delo, ki je vsebovalo vedno nove recepture, je bilo potrebnega precej ĉasa in

osebnih izkušenj. Lekarnarje so sprva imenovali confectionarius, aromatarius ali stationarius.

Prvi naziv oznaĉuje pripravljavca zdravil, drugi moţa, ki prodaja dišave in dišeĉe droge, tretji

naziv pa izhaja iz besede statio, s katero so imenovali prve prostore za izdajo zdravil, in ki v

novodobnem pomenu pomeni lekarnarja. Orientalske dišave, kot so poper, cimet, klinĉki, smo

v Evropi sprva poznali in uporabljali kot zdravila. Prvi so jih imeli na zalogi lekarnarji.49

Cesar Friderik II. (1220−1250) je leta 1240 zakonsko loĉil lekarniško in zdravniško stroko.

Zdravnik torej odslej ni mogel biti hkrati tudi lekarnar, še manj pa je smel imeti svojo lekarno.

Lekarnarji so bili zavezani izdajati zdravila po predpisih in pred zaĉetkom dela so se morali

tem predpisom tudi zaobljubiti. Kje po deţelah naj bi te lekarne stale, je smela doloĉiti le

oblast. Lekarnarji so sprva delali pod nadzorom, in ĉe bi šlo kaj narobe, je bila kazen stroga,

za nadzornika celo smrtna. Doloĉili so tudi ceno zdravil.50

Tej uredbi so bile pozneje dodane še druge, kot je prepoved prodaje strupov in abortivnih

sredstev. Ta uredba je postala podlaga za poznejše lekarniške rede po Evropi. Lekarna, kot jo

poznamo danes − zakonita in nadzorovana zdravstvena ustanova, je torej nastala na zaĉetku

13. stoletja v juţni Italiji. Kljub novim univerzam v Evropi je Italija na tem podroĉju ostala

47

Kutin, Zagovori. Primeri zdravljenja, str.15. 48

Prav tam, str.16. 49

Franc Minařik, Od staroslovanskega vraštva do sodobnega zdravila, Kranj 1971, str. 128 (dalje: Minařik, Od

staroslovanskega vraštva). 50

Prav tam, str. 128-129.

24

vodilna tudi v 14. in 15. stoletju. Mesuejev in Nikolajev antidotarij sta bila med prvimi

tiskanimi medicinskimi besedili v Benetkah leta 1471, delo Compendium aromatariorum

salernskega zdravnika Saladina pa velja za prvo lekarniško knjigo. V njej so zapisani pogoji,

ki jih mora lekarnar izpolnjevati. Eden prvih je bil poznavanje latinskega jezika, sledijo

karakteristike lekarnarja, najpomembnejša med njimi je poštenost, in priporoĉene knjige, ki bi

jih moral posedovati vsak lekarnar. Sledi bolj praktiĉen del, in sicer priprava zdravil,

nabiranje zelišĉ in njihovo shranjevanje. Knjiga vsebuje tudi seznam zdravil, ki morajo biti na

zalogi. Na seznamu ţelenih snovi je kar 431 zelišĉ, mineralov, sadov, korenin (teh je 16).

Sledijo sestavljena zdravila, kot so sirupi, sadne mezge z zdravilnimi praški, olja, kroglice,

hlebĉki, mazila, teh je bilo pribliţno 345.51

Pomembno delo je tudi Luminare maius pisca Manlija de Bosca. Vsebuje predpise za

pribliţno 741 sestavljenih preparatov. To delo je bilo pri nas poznano in v rabi do leta 1546,

nato pa delo Valeriusa Cordusa, ki je po tej knjigi precej povzemal.52

Recept za dišeĉe jabolko, ki varuje proti kugi, je bil znan še v 17 st., izdelovali so ga iz raznih

smol, kafre, ambre, mošusa, aromatiĉnih drog, bolusa in terre sigillate. Sestavine so zgnetli v

obliko kroglice (jabolka), ki so jo ljudje nosili obešeno okrog vratu kot zašĉito pred kugo.

Uporabljali so tudi cerat − mazilo iz voska za zunanjo rabo, ki se ob normalni temperaturi

strdi.53

V opisu razvoja lekarniške in zdravstvene vede, pa ne moremo mimo del zdravnika in

lekarnarja Paracelsusa (1493−1541), ki je nakazal pomembnost alkimistiĉne vede pri

zdravljenju bolnih. V izdelovanje zdravil je uspešno vpletel kemijo, stare recepte moĉno

skrajšal in jih nadomestil z mnogokrat uĉinkovitejšimi kemiĉnimi zdravili. Tako kot so bili

alkimisti skrivnostni v pojasnjevanju svojega poĉetja, je tudi Paracelsus svoje napotke pisal v

»skrivnostnem jeziku«. Po njegovem prepriĉanju je alkimija tista, ki nas uĉi delati zdravila.

Narava ni popolna, ĉlovek jo mora s svojo iznajdljivostjo narediti popolno, ta popolnost pa se

imenuje alkimija. Za kemiĉno je tedaj veljalo vse, kar je bilo kakorkoli obdelano še z enim

elementom: torej destilacija, raztapljanje, kristaliziranje, ţarjenje. Tinktura, pridobljena z

alkoholom, se prav tako uveljavi z njim. Prve lekarniške knjige teh receptov namreĉ ne

omenjajo, ĉeprav so bili poznani ţe davno. Svoje poskuse je opravljal v nekakšnem

lekarniškem laboratoriju, v katerem je lahko izvajal praktiĉno in teoretiĉno kemijo.54

51

Minařik, Od staroslovanskega vraštva, str. 129-131. 52

Prav tam, str. 132. 53

Prav tam. 54

Prav tam, str. 138−141.

25

Leta 1564 je izšla za nas pomembna augsburška farmakopeja, ki je nasledila nürnberško,

veljala pa je vse do 18. stol. V tej zgodnji objavi še ne odobrava kemiĉnih nazorov pri izdelavi

zdravil, v poznejši izdaji iz leta 1597 pa ţe najdemo nekaj kemiĉnih zdravil.55

Prvo slovensko mesto z lekarno je bil Koper, in sicer pred letom 1411. Prve javne lekarne po

preostalem obmoĉju današnje Slovenije so se pojavile v 16. stol. Kranjski in štajerski deţelni

stanovi so podpirali uveljavljanje lekarn ter sicer redkim lekarnarjem dajali posojila, da so jih

sploh lahko odprli. Lekarnar je bil prav tako namešĉen. S tem mu je pripadel naziv »deţelni

lekarnar« ter plaĉa v višini pribliţno 50 goldinarjev letno. Za primerjavo; en vpreţni vol je bil

tedaj vreden dobre štiri goldinarje. Prvi lekarnarji pri nas so bili z Apeninskega polotoka, torej

zibelke evropske farmacije. Prvi znani ljubljanski lekarnar je bil Zoann Francisco Chathanio,

ĉigar obstoj je znan iz listin iz leta 1526, sledil mu je Damocritto. Drugo lekarno je ustanovil

Andrej Behaim. Prva ljubljanska hiša, za katero vemo, da je bila lekarna, pa je na Mestnem

trgu št. 9, v njej je uradoval Jakob de Curtoni, verjetno ţe leta 1552.56

V istem obdobju najdemo še deţelne lekarnarje na Ptuju, v Celju in Novem mestu, tudi v

Mariboru se leta 1594 ţe omenja izkušenega lekarnarja. Najstarejša mariborska lekarna je bila

v pritliĉju rotovţa in se je imenovala Mestna lekarna. Iz tega lahko sklepamo, da so jo

ustanovili in bdeli nad njo mestni oĉetje in ne deţelni stanovi. Stoletje pozneje so imeli

lekarnarji ţe utrjen poloţaj v druţbi, bili so ĉlani mestnih svetov in podobno. Zanimivo je, da

je bil prvi znani dvorni lekarnar cesarja Maksimiljana II. v Celju rojeni Miha Klaus, sicer brat

ţene Primoţa Trubarja.57

Domaĉe zdravilne rastline so si lekarnarji nabirali sami, imeli so vrtove za gojenje rastlin tudi

tujega izvora. Pojav botaniĉnih vrtov se je zelo razširil tudi zaradi praktiĉne vede o rastlinah

na tako usmerjenih višjih šolah ali univerzah, ponekod so bili zakonsko predpisani. V ĉasu, ko

so oblasti ţe izdajale lekarnarske rede oziroma pravila, po katerih se mora lekarnar ravnati,

kot ţe omenjeni nürnberški red iz leta 1547, ga na našem obmoĉju še nismo poznali v tiskani

obliki. Proti koncu 16. stol. je novomeški deţelni fizik dr. Bart Schober napisal še danes

ohranjena »Navodila za pravi in potrebni poduk, kako naj se lekarnar vede, kaj naj stori in kaj

naj opusti«. V njih so napotki, kakšen mora biti lekarnar kot oseba in kaj so njegove dolţnosti.

Nadzornik pri sestavljenih zdravilih naj mu bo zdravnik. Zdravil prav tako nikomur ne sme

predrago zaraĉunati.58

55

Minařik, Od staroslovanskega vraštva, str. 146. 56

Prav tam, str.152-153. 57

Prav tam, str. 153. 58

Prav tam, str.154-155.

26

V 17. stol. se je uveljavila miselnost, da znanje pride na podlagi predhodnega

eksperimentiranja, kar je zagovarjal angleški naravoslovec Francis Bacon, lord Verulamski

(1561−1626). Z njim se je strinjal tudi ustanovitelj modernega empirizma in materializma

John Locke (umrl leta 1704). Spoznanje torej pride iz izkušnje, praksa postane vse bolj

pomembna. Kemiki stare šole so iznašli še veĉ kemiĉnih zdravil, galenisti59, pa so poĉasi

sprejeli vrednost teh novih kemiĉnih zdravil. V tem ĉasu so bile odkrite nove iznajdbe, ki so

postale pomembne tudi za farmacijo. Leta 1605 so izumili toplomer, leta 1643 barometer,

med letoma 1650 in 1651 pa še zraĉno sesalko, manometer in prvi elektriĉni stroj.60

Francois de la Boë Sylvius (umrl leta 1672), profesor na univerzi v Leydenu, razlaga

dogajanje v telesu kot kemijske spremembe. Snov, ki jo imenuje ferment, naj bi imela

sposobnost spremeniti eno snov v drugo, in te snovi, ki nastanejo, so ali kisle ali alkalne. Po

tej teoriji se ĉlovekovo zdravstveno ravnovesje poruši, ko je kisle ali alkalne snovi preveĉ.

Treba je ugotoviti, za katero snov gre, in na podlagi tega zdraviti bolnika. Priporoĉal je

antimonove preparate in vpeljal kalijev klorid kot zdravilo proti vroĉini.61

Nekatere recepte Adriana van Mynsichta (1603−1670), s katerimi je pripravljal tudi kemiĉna

zdravila, najdemo v kranjski lekarnarski taksi iz leta 1710. Ta moţ je tudi kot prvi v medicino

vpeljal preparat tartarus stibiatus.62

V tem obdobju je prav tako napredovala in raziskovala botanika, nastajale so študije

evropskih in zunajevropskih rastlin. Ko je ţena peruanskega kralja grofica de Cinchon skoraj

ozdravela po malariji, se je zdravilo iz kininovĉeve skorje razširilo tudi v Evropi. Tudi pri nas

so kininovĉevo skorjo ţe poznali pred letom 1689, saj so jo uporabljali pri obolelih z mrzlico.

Kranjski deţelni fizik Copini pa je recimo svaril pred uporabo rastlin, ki niso zrasle na

evropskih tleh, in tako tobak, ĉaj, kavo, ĉokolado in kinin oznaĉil za nekaj, ĉemur se je treba

izogniti. Valvazorjev sodelavec Francisci je njegovo trditev dopolnil z navedbo, da so te

zadeve resniĉno škodljive, a le ĉe se jih uporablja prekomerno, ĉe je uporaba v mejah

normale, pa ĉloveku dobro denejo. Med 30-letno vojno se je praznoverje spet okrepilo, in

izšla je knjiga o uporabi ţivalskih iztrebkov, doţivela je celo ponatis. To obdobje je prineslo

še eno novost oziroma bolje izraţeno staro znanost, ki je znova ugledala luĉ sveta, in sicer

medicinsko uporabo ĉloveške krvi. Angleški zdravnik William Harvey je leta 1628 ovrgel

Galenove trditve o krvnem obtoku in ga konĉno odkril. Krvno transfuzijo so najprej

59 Izraz galenci izhaja iz priimka oziroma dela Klavdija Galena, ki je leta 1628 postavil teorijo fiziologije

obtoĉil, s svojim delom pa vplival na razvoj anatomije, farmakologije, fiziologije, patologije, nevrologije,

filozofije in logike. dostopno na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Klavdij_Galen.

60 Minařik, Od staroslovanskega vraštva,str.157.

61 Prav tam, str. 159.

62 Prav tam, str. 161.

27

preizkušali na ţivalih, pozneje ĉloveku, a so kljub uspehu ta naĉin zdravljenja zaĉeli

uporabljati šele leta 1901.63

V 17. stoletju se je število lekarn pri nas poveĉalo: v Ljubljani so bile tako ţe tri, v Mariboru,

Celju, na Ptuju in v Novem mestu po dve, prav tako v Gorici. V lekarnah so prevladovale

lesene škatle za shranjevanje in majolike, poĉasi se je uveljavila laboratorijska alkimistiĉna

oprema. Lekarnarji so se vse bolj znanstveno udejstvovali, se povezovali v naravoslovna

zdruţenja in sĉasoma postali vodilni kemiki Evrope. Lekarnar Frey je imel v ljubljanski

lekarni leta 1678 na zalogi 874 sestavljenih zdravil, od teh je bilo najveĉ 472 pripravkov na

galenski naĉin, preostali 402 snovi so pridobili z raznimi kemiĉnimi postopki. Najveĉ je bilo

destilatov, tako se je tudi tedanji laboratorij upraviĉeno imenoval destilatorium.64

V 18. stoletju je Andrej Sigmund Marggraf odkril »evropski« sladkor. Leta 1747 je dokazal,

da so v soku sladkorne pese enake kemiĉne sestavine kot v sladkornem trsu. Sladkor so tedaj

uporabljali proti kašlju, mrzlici, pri bolezni ţolĉa, ţelodca in ledvic, veljal pa je tudi za

pomirjevalno sredstvo. Sladkor se je tedaj dalo dobiti le v lekarnah, a je bil do razmaha

uporabe sladkorne pese izjemno drag in zato teţko dostopen. Pri preuĉevanju bolezni so

zaĉeli uporabljati mikroskop, toplomer in lupo. Za naše kraje je bil pomemben Gerhard van

Swieten, ki je napisal knjigo Navodila za lekarnarje iz leta 1770, ki so bila v uporabi tudi pri

nas. Vsa zdravila so morala biti pripravljena po dunajskem dispenzatoriju.65

Spremembe v farmaciji je zaĉela uvajati knjiga Pharmacopoea austriaca provincialis iz leta

1774, prav tako veljavna za naše kraje. Botaniĉne droge so v njej dobile nova poimenovanja,

ki jih je doloĉil botanik in zdravnik Carl Linne. Število ţivalskih drog se je obĉutno

zmanjšalo. Sledila so odkritja Karla Wilhelma Scheeleja (1742−1786), ki je odkril solitrasto

kislino, prisotnost fosforja v kostnem pepelu, mangan, fluorjevo kislino, seĉno kislino, kisik,

uvedel »moker naĉin« izdelave pripravkov, molibdensko kislino, mleĉno kislino, glicerin,

jabolĉno in vinsko kislino, arzenovo kislino, ciankalij, baritovo prst, cianovo kislino in

švedsko zelenilo. V tem obdobju se je uveljavila tudi homeopatija kot nekakšen odgovor na

drastiĉne metode zdravljenja, zdravilne substance so se zaĉele v lekarnah hraniti v posebnih

posodah iz kitajskega porcelana. Obenem je nastal razmah lekarniških laboratorijev.66

Alkaloide so odkrili šele v 19. stoletju. Kot prvi je bil odkrit morfin v opiju, odkril ga je

Friedrich Wilhelm Adam Sertürner. Atropin iz volĉje ĉešnje, hiosciamin iz zobnika in

akonitin iz omeja je odkril lekarnar P.L. Geiger skupaj s Hessejem. A. Niemann je ĉisti

63 Minařik, Od staroslovanskega vraštva, str.164-166.

64 Prav tam, str. 166-167.

65 Prav tam, str. 171−182.

66 Prav tam.

28

kokain iz listov koke izloĉil leta 1859, slaba tri desetletja pozneje ga je Karl Koller uporabil

kot lokalni anestetik.67

Kot je razvidno iz tega pregleda, je bila farmacija med pregonom ĉarovnic v konstantnem

razvoju, a šele v 19. stoletju so bile razumljene in tudi izloĉene substance, ki omamljajo.

Farmacija celotnega prebivalstva ni dosegla, saj so bili pripravki za veĉino predragi.

67

Prav tam str. 183-184.

29

2 RAZVOJ BABIŠTVA NA SLOVENSKEM VZPOREDNO Z NEMŠKIM

PROSTOROM V ČASU PREGONOV

Za preuĉevanje te teme na Slovenskem obstaja kar nekaj pisnih virov in historiĉnih

medicinskih del, ki obravnavajo razvoj babištva, ginekologije in porodništva. Gemot Bohme

razdeli historiĉni razvoj babištva na porodno pomoĉ kot obliko medsebojne ţenske pomoĉi,

porodno pomoĉ kot uradno dolţnost, porodno pomoĉ tradicionalne dobe in porodno pomoĉ

sodobne dobe, razlikuje pa tudi med izkustvenim in strokovnim principom. Porodna pomoĉ je

na zaĉetku temeljila na solidarni pomoĉi med ţenskami, najbolj izkušeno pa so ţenske

izvolile za babico. Izkustveno in intuitivno znanje babic je bilo povezano z magiĉnimi dejanji.

Na nemškem obmoĉju so si v 15. stoletju pomagale z nastankom cerkvenih pravilnikov za

babice, pozneje so sledila mestna in nato zdravniška navodila. V drugi stopnji razvoja

babištva so babice dobile nove naloge, kot sta krst v sili in tudi priĉanje na sodnih procesih,

spremenil se je tudi njihov poloţaj v druţbi. Ker njihovo znanje o porodništvu ni napredovalo,

so babiški poklic z uvedbo pravilnikov institucionalizirali.68

Nemška zgodovinarja G. Heinsohn in G. Steiger v tem vidita, kako je demografska politika v

14. stoletju naperjena proti uniĉenju znanja modrih ţena o kontracepciji in abortusu.

Ugotavljata, da je bilo preganjanje ĉarovnic babic stranski produkt boja proti nadzoru nad

rojstvi. Do druge polovice 17. stol. je še vedno prevladovala nizka strokovna izobrazba

porodnih pomoĉnic, a so kljub temu na sodišĉih v primerih detomora priĉale kot sodne

izvedenke.

Po ugotovitvah nemške zgodovinarke Scherzer sta se z novimi cerkvenimi, mestnimi in

zdravniškimi pravilniki znanje in avtoriteta babic na tem podroĉju zmanjševala. Pravilniki so

prepovedali »magiĉna dejanja«, ki niso bila v skladu s kršĉanskim naukom, kot je na primer

lajšanje boleĉin. Uvedba krsta v sili je pogubila marsikatero porodnico, ki so ji babice v

prizadevanju, da rešijo plod pred peklom, vbrizgale bakteriološko oporeĉno blagoslovljeno

vodo. Tudi na Slovenskem so v 16. stoletju institucionalizirali babiški poklic. Avstrijski

kazenski predpisi so od 16. do 18. stoletja zadevali tudi porodne pomoĉnice na Slovenskem.

To je bil ĉas preganjanja ĉarovništva, in sodeĉ po vodilni literaturi inkvizicije Malleus

maleficarum, so bile babice preganjane med prvimi. Do enake ugotovitve sta pozneje prišla

zgodovinarja Heinsohn in Steiger.69

68

Irena Roţman, Zgodovinski oris babištva na Slovenskem in porodna pomoĉ v fari Velike brusnice na

Dolenjskem od 1840 do 1945, Etnolog, Nova vrsta, 1997, Ljubljana, l. 7, 58, str. 244−245 (dalje: Roţman,

Zgodovinski oris babištva). 69

Prav tam.

30

V drugi polovici 18. stol. se je babištvo izoblikovalo v tradicionalni poklic. Po Bohmeju je

nastala huda konkurenca med babicami in kirurgi porodniĉarji, ki so si prisvojili nadrejeni

poloţaj. Ob kompliciranem porodu mora babica namreĉ odstopiti mesto kirurgu. V 15. stol. so

sicer ţe izvajali carski rez na mrtvi porodnici, perforacijo glavice in razkosanje ploda. Med

sodnimi spisi iz 17. stol. za loško gospostvo je najti tudi primere mazaštva. Hĉi neke ţenske

naj bi za to, da bi se ji povrnila perioda, spila pijaĉo iz vršiĉka s ĉešnjevega drevesa in

muškatni orešĉek, namoĉena v vino. Vzrok za odsotnost perila je bila noseĉnost. Kirurgi tedaj

pri porodu zaradi druţbenih predsodkov niso smeli biti navzoĉi, zato so jim pozneje babice

predale praktiĉno znanje.70

3.1 Pravni razvoj in umestitev babištva v zdravstvu

Babiške teĉaje so najprej uvedli leta 1753 v Ljubljani zapodroĉje Kranjske, v Celovcu za

Koroško, v Gradcu za Štajersko in nazadnje leta 1815 v Trstu za Primorsko in slovenski del

Istre. Anton Makovic je prvi vodil teĉaje v slovenskem jeziku in je leta 1782 za podeţelske

babice spisal tudi prvi porodniški uĉbenik. Pravice in dolţnosti, kot recimo plaĉilo za porod,

so bile doloĉene z uradnimi predpisi in normativi cerkvenih oblasti o verskih dolţnostih

babic. Šele po letu 1878, ko je deţelna vlada v Ljubljani izdala dopolnilo k Poduku za babice,

so bili dodani še higienski predpisi. Uĉna knjiga za babice o porodoslovju iz leta 1886

porodniĉarja Alojzija Valenta je postala prvi uĉbenik, ki je vseboval higienske predpise.

Uredba iz leta 1786 pa je kljub temu dopušĉala izjeme za opravljanje babiškega poklica, in

sicer za osebe, ki so se izurile pri izprašanih babicah, veĉ let samostojno opravljale babiški

poklic in bile pozneje tudi izprašane in zapriseţene.71

Gubernijski predpisi leta 1812 na Kranjskem so okroţnim zdravnikom odvzeli pravico babice

izobraţevati in izpraševati. Uveljavljale so se babiške šole in zaĉela se je centralizacija

porodniškega znanja. Babice so se urile pod vodstvom izkušenega porodniĉarja, po letu 1796

pa so v zameno za pomoĉ pri vajah in doloĉeno dobo dojenja v sirotišnicah zaĉele pomagati

tudi revnim, samskim porodnicam. Uĉna doba tega poklica se je zaĉela daljšati, kot pogoj za

nastop poklica pa je morala kandidatka izkazati moralno neoporeĉnost, biti pismena in sama

izkusiti porod.72

Na zaĉetku je veljal porod za skrivnosten dogodek, ki se lahko konĉa tudi tragiĉno.

Zatemnjena okna po drugi strani porodnici omogoĉajo mir, nemoten poĉitek in intimo.

Porodnica je bila tako izolirana pred zunanjimi, morebitnimi škodljivimi vplivi. Raziskovanje

70

Roţman, Zgodovinski oris babištva, str. 245−246. 71

Prav tam. 72

Prav tam, str. 247−249.

31

te tematike med vaško populacijo pokaţe, da je bila najbolj oziroma moĉno pri porodu

razširjena nestrokovna pomoĉ v obliki sosede, ki je ţe sama veĉkrat rodila. Ĉe so pozneje

poklicali babico, ni mogoĉe ugotoviti, koliko teh je bilo izprašanih in neizprašanih.73

Ob koncu pregleda se znaĉaj poroda spremeni, postane nadzorovan in izgubi znaĉaj osebnega

dogodka. Zadnja stopnja se je dokonĉno uveljavila v 50. letih 20. stoletja. Porod v

porodnišnici se je uveljavil šele v drugi polovici 50. let, medtem ko je pred letom 1945 v

porodnišnicah rojevalo le 5−15 % porodnic. Posebnost stoletja trajajoĉega razvoja

porodništva je bila dolgotrajna koeksistenca babiškega in zdravniškega porodništva. Še v 20.

st. pa so porodniško dejavnost opravljale osebe brez uradnih kompetenc, s strani oblasti je to

veljalo za mazaštvo in je bilo prepovedano ţe na 2. stopnji razvoja babištva. Dobimo

nasprotujoĉe si podatke, babica je smatrana za spoštovano uĉeno osebo v vaški sredini, hkrati

pa je obiĉajno šlo za komaj pismene, veĉinoma nezakonske matere.74

3.2 Nestrokovna in najbolj razširjena oblika pomoči pri porodu − babice mazačke

Etnološka besedila, ki obravnavajo šege ob rojstvu, priĉajo, da so k porodom klicali starejše,

tega posla vajene ţenske. Na Štajerskem so jim rekli hebanka, na Koroškem ebanka ali

pobiralka, na Kranjskem pa babca. Nemški izraz za babico je bil hebamme. Plaĉilo je bilo

obiĉajno v naturi, nemalokrat so ji svojo hvaleţnost izkazali tudi z vabilom na krstno

pojedino. Nestrokovna porodna pomoĉ je bila tako samoumevna, da se etnologom ni zdelo

vredno nadalje raziskovati tega pojava. Ĉeprav je šlo za povsem nestrokovno pomoĉ, so bile

vaške neizprašane babice spoštovane v vaški skupnosti. V oĉeh zakona so bile zgolj

šušmarke, saj je bilo opravljanje babištva brez predhodne izprašanosti prepovedano ţe v drugi

polovici 18. stoletja. Prvi odloki na to temo so izšli leta 1755 in 1758.75

Zanimivo je, da so ĉarovnice, veĉinoma naj bi bile babice v tem obdobju, ko bi pregon dobil

pravno podlago, ravno nehali preganjati.

Ni nakljuĉje, da ĉarovnico pogosto povezujejo z botaniko in medicino, saj sta to izvorno njeni

domeni. To znanje je v zgodovini prevladujoĉe moške civilizacije spadalo v prostor

prepovedanega. Ravno to prepovedano je, ko je prešlo v domeno moškega, postalo legalno.

Moški je prevzel monopol nad zdravljenjem, vkljuĉno s porodniĉarstvom, babica ĉarovnica pa

je bila razglašena za šušmarko.76

Ti odloki so nastali kot posledica opaţanja deţelnih oblasti, da so upadla rojstva, s tem pa

gospodarska moĉ. Odloki teţave še zdaleĉ niso rešili, saj v praksi niso zaţiveli, in predvsem

73

Roţman, Zgodovinski oris babištva, str. 242. 74

Prav tam, str. 249. 75

Prav tam, str. 249−250. 76

Špela Kalĉić, Epistemologija ĉarovnice, Primorska sreĉanja, 2003, izdaja 27, št. 264/265, str. 29.

32

na podeţelju je bil nadzor nad tem podroĉjem zelo slab. Ţivljenjska raven je bila nizka,

socialne razmere teţke, obenem pa je bilo pomanjkanje zdravnikov in babic kot del javne

sluţbe. Zahteve zdravstvenih zakonov na podroĉju porodne pomoĉi preprosto niso bile v

skladu z ţivljenjskimi moţnostmi podeţelskega prebivalstva, zato so bile razlike med

zaţelenim in dejanskim stanjem preprosto nepremostljive. Podeţelsko prebivalstvo je bilo

neuko, veĉinoma nepismeno in nešolano. Še leta 1890 so podatki za Kranjsko izjemno slabi,

le slabih 57 % moških in 47 % ţensk je znalo pisati in brati, šolo pa je obiskovalo le 65 %

uĉencev. Ker je bil babiški poklic slabo plaĉan, so se ga kot postranskega zasluţka lotile

predvsem revne kmeĉke ţenske, pri katerih je bila pismenost izjemno slaba, kar je avtomatsko

pomenilo problem slabe evidence in tudi pregleda nad porodi.77

Slika 3: Prikaz dela babice med porodom v 16. stoletju.

77

Roţman, Zgodovinski oris babištva, str. 250.

33

4 KAZENSKI REDI

Najstarejši kazenski zakon je kriminalni sodni red deţelnega kneza Maksimilijana I. za

Tirolsko iz leta 1499, ki še ne govori o ĉarovništvu. Za slovenske deţele je pomemben

»malefiĉni red«, ki ga je Ljubljana dobila leta 1514. Ljubljanski malefiĉni red je poznal

delikte proti veri (krivoverstva, odrekanje veri), podobno kot tirolski ne omenja ĉarovništva.

Znaĉilno pa je, da ţe uvaja sodni postopek za zaprtimi vrati. Podlago za ravnanje v primeru

ĉarovništva je predstavljal ţe kazenski zakonik Karla V., ki je bil sprejet za celotno cesarstvo,

vendar je imel za slovenske deţele le subsidiarno (pomoţno) veljavo. Po 44. ĉlenu tega

zakonika je bil osumljen zloĉina ĉarovništva vsak, ki je nekomu ponujal, da ga nauĉi ĉarati; ki

je nekomu grozil, da mu bo s ĉarovnijo povzroĉil škodo oziroma je to škodo tudi dejansko

povzroĉil; ki je bil v skupnosti s ĉarovniki in ĉarovnicami; ki je uporabljal ĉarovniške

predmete, kretnje, besede in naĉine ali o katerem se je preprosto govorilo, da je ĉarovnik ali

ĉarovnica. To je zadostovalo za zaslišanje s torturo. Po ĉlenu 109 je bilo kaznivo s smrtjo le

ĉaranje, s katerim je bila povzroĉena škoda. V drugih primerih se je sodnik odloĉal glede na

oteţevalne okolišĉine. Smrtno kazen so morali izvajati z ognjem, torej s seţigom obsojenca na

grmadi. Enaka kazen je bila predpisana tudi za bogoskrunstvo.78

Za celotno Kranjsko (malefiĉni red iz leta 1514 je veljal le za Ljubljano) je sodni red za

deţelska sodišĉa na Kranjskem razglasil deţelni knez Ferdinand I. februarja 1535. Ta se je

zgledoval po besedilu sodnega reda za Spodnjo Avstrijo iz leta 1514. Ĉaranje je obravnaval

14. ĉlen. Sodni red za Štajersko je izdal leta 1574 nadvojvoda Karel II. O ĉarovništvu pravi,

da se v primeru, ko ni škode, razsodi po preudarku, vendar poudarja, naj se tistim, ki zatajijo

kršĉansko vero, se vdajo hudiĉu ali ĉe škoda ni velika, smrt na grmadi omili z obglavljenjem.

Ta sodni red se je skliceval na Ferdinandov deţelni sodni red cesarja za Spodnjo Avstrijo iz

leta 1556, v katerem se kaţe oĉiten odmev demonološke literature, zlasti dela Malleus

Maleficarum. Za Koroško je bil sodni red sprejet leta 1577.79

4.1 Narava »zločina« in kazen

Ĉarovništvo je zasedalo posebno mesto na seznamu zloĉinov, kajti izvajalo naj bi se s

pomoĉjo temnih sil, ki so stale obtoţenemu v procesu ob strani. Proces je torej pomenil

sodnikov boj s hudiĉem. Po navedbah v »priroĉniku« Malleus Maleficarum je bil sodnik ves

ĉas v nevarnosti, da bo zaĉaran, zato je moral paziti, da se ga obtoţena oseba ne bi dotaknila,

se pred vsakim vprašanjem prekriţati in si pomagati z razliĉnimi relikvijami. Tako so

78

Tratnik - Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, str. 165. 79

Prav tam.

34

obtoţene veĉkrat škropili z blagoslovljeno vodo ipd. Inkvizicijski sodni postopek, kot se je

uveljavil konec 15. st., na prelomu iz srednjega v zgodnji novi vek, je uvedel specifiĉen naĉin

vodenja procesov, za katerega je bilo znaĉilno, da ni dajal zagotovil za to, da ne bodo obsojeni

tudi povsem nedolţni. Obtoţeni je bil prepušĉen samovolji sodnikov, poveĉala se je uporaba

muĉenja. Sojenje hudodelcem je moralo po odredbi cesarja Maksimilijana iz leta 1518 teĉi za

zaprtimi vrati, ĉeprav je bil predtem postopek javen. Pomembno vlogo v postopku je odigralo

ustrahovanje obtoţenca in priĉ. V inkvizicijski preiskavi je bil sodnik lahko obenem

preiskovalec in toţilec. Ĉe je bil obtoţen duhovnik, je v kazensko sodstvo posegla Cerkev.80

Ob javni razglasitvi je moral osumljeni znova potrditi priznanje. Sledil je javni razglas kazni,

prelom palice in izroĉitev rablju. Pritoţba ni bila mogoĉa, kazen pa je bila izvršena javno na

obiĉajnem sodnem kraju s postavljenimi vislicami. »Ĉarovnice« so vedno tudi zaţgali, saj naj

bi ogenj pregnal zlo.81

4.2 Pristojna sodišča in krvni sodniki

Ĉarovništvo je kot krvni kazenski delikt spadalo v pristojnost deţelskih sodišĉ, ki so jim

pravico krvnega sodstva (Bann und Acht) podelili deţelni knezi. Ta sodišĉa so bila kazensko

sodna instanca za neplemiĉe in v posesti zemljiških gospostev, škofij, samostanov, mest ali

trgov. Poleg ĉarovništva so bila pristojna tudi za huda kazniva dejanja, kamor so prištevali:

umor, posilstvo, veliko tatvino, razbojništvo, ponarejanje, poţig in hudo telesno poškodbo.

Krvnim pravdam je moral predsedovati izobraţen krvni sodnik (kazenski sodnik).82

Deţelska sodišĉa so se delila na privilegirana in neprivilegirana. Privilegirana so bila tista, ki

jim je deţelni knez podelil pravico do lastnega krvnega sodnika. Na Kranjskem so bila

privilegirana deţelska sodišĉa le tri, in sicer v Ljubljani, Goriĉanah in Pleterju, vendar se

ĉarovniški procesi omenjajo le v zvezi z ljubljanskim sodišĉem. Na spodnjem Štajerskem so

bila privilegirana deţelska sodišĉa, kjer so tekli ĉarovniški procesi, v Mariboru, na Ptuju, v

Gornji Radgoni, od leta 1688 tudi še v Hrastovcu, Vurbergu, Ormoţu in Ljutomeru.

Neprivilegirana deţelska sodišĉa so morala za vodenje procesa poklicati deţelnokneţjega

krvnega sodnika. Takih sodišĉ je bilo na Kranjskem 47, od teh se ĉarovniški procesi omenjajo

v Koĉevju, Krškem, Kranju, Metliki, Ortneku, Poljanah (ob Kolpi), Ribnici, Ruperĉ vrhu -

Mehovem, Škofji Loki, Planini, Sneţniku, Loţu in Vipavi. Vseh štajerskih deţelskih sodišĉ je

80

Tratnik - Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, str. 165. 81

Manja Vuzem, Ĉarovniški procesi na gradu Hrastovec v letih 1661−1685, diplomsko delo, FF UM, Maribor,

2014, str. 33 (Dostopno na: https://dk.um.si/Dokument.php?id=65618&lang=slv ). 82

Tratnik - Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, str. 166.

35

bilo 136, od tega pribliţno tretjina na slovenskem Štajerskem. Neprivilegirana krvna sodišĉa,

ki se omenjajo v zvezi s ĉarovniškimi procesi, so bila Podgrad, Laško, Konjice, Sv. Trojica

pri Podlehniku v Halozah, Borl, Bizeljsko, Zavrĉ, Podĉetrtek, Šoštanj, Slovenska Bistrica in

Slovenj Gradec.83

Niţja sodna obmoĉja so bila tako imenovana mestna in grašĉinska pomirja ali obgradja, ki so

bila manjša in so izvajala tudi policijsko oblast, vendar niso imela pravice do krvne pravde.

Navadno so imela v teţjih kazenskih zadevah le pravico do aretacije in izroĉitve osumljenca

višji sodni instanci. Zaradi razdrobljenosti deţelskih sodišĉ in pomirij so veĉkrat nastajali

spori o ozemeljski pristojnosti posameznih sodišĉ, seveda tudi pri ĉarovniških procesih.84

Karta 1: Deţelska sodišča na Slovenskem – kraji čarovniških procesov

Na Kranjskem in Koroškem je bil deţelnokneţji krvni sodnik le eden. Tudi na celotnem

Štajerskem je bil najprej le eden. Toda leta 1613 so uvedli posebnega krvnega sodnika za

Celjsko ĉetrt, od leta 1742 pa so bili trije: za zgornjo Štajersko, spodnjo Štajersko in Celjsko

ĉetrt. Zaĉetki instituta krvnega sodnika segajo v leto 1510, ko so odbori petih

spodnjeavstrijskih deţel v Augsburgu od cesarja Maksimilijana zahtevali postavitev

83

Tratnik - Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, str. 166. 84

Prav tam.

36

deţelnokneţjih sodnih uradnikov. Uvajanje tega instituta je povezano z recepcijo rimskega

prava in vse veĉjo uporabo torture v krvnih pravdah. Krvni sodniki so bili na Štajerskem

nastavljeni pri notranjeavstrijski vladi, na Kranjskem pri uradu deţelnega vicedoma, na

Koroškem pa pri deţelnoglavarskem sodišĉu. Pomembno vlogo sta imela tudi sodni pisar in

krvnik. Skupaj so potovali od grašĉine do grašĉine, kamor so jih poklicali, da sodijo v

procesih. Vĉasih je trajalo veĉ mesecev, preden je lahko krvni sodnik zaradi prezaposlenosti

prišel na neko deţelsko sodišĉe. Ves ta ĉas so osumljenci prebili v jeĉah, ki so bile veĉinoma

v zelo slabem stanju in še slabši oskrbi.85

Poleg krvnega sodnika, pisarja, krvnika in njegovih hlapcev so procesu prisostvovali

prisedniki, ki jih je bilo od 5 do 13. Ti so glasovali o uvedbi torture in sodbi, vendar je bila

njihova vloga v ĉarovniških procesih bolj formalnega znaĉaja. Prisedniki so bili v mestih in

trgih razliĉni svetniki in uradniki, na podeţelju pa ugledne osebe. Krvni sodnik je moral

najprej od zemljiškega gospoda zahtevati, da mu izroĉi osumljeno osebo. Fevdalec ali njegov

oskrbnik je bil, ĉe se je obdolţitev zdela utemeljena, dolţan izroĉiti obdolţenca krvnemu

sodniku. Vendar so kranjski deţelni stanovi leta 1562 odstopili od tega naĉela, in tako je krvni

sodnik lahko brez vednosti fevdalca aretiral osumljenca in fevdalca šele nato obvestil. Kljub

temu je pri ĉarovniških procesih obtoţeno osebo navadno zaprl zemljiški gospod, pri ĉemer je

šlo za tako imenovano pravico »strešne kapi«. Ta pravica je omogoĉala nekakšno izvzetje

izpod oblasti deţelskega sodišĉa. Deţelski sodnik je namreĉ imel pravico vstopa v

podloţnikovo hišo le v izjemnih primerih.86

85

Tratnik - Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, str. 168. 86

Prav tam.

37

5 KRATKA ANALIZA RAZLOGOV ZA OBTOŢBO ČAROVNIŠTVA NA

»SLOVENSKIH« PRIMERIH

5.1 Primeri na Slovenskem, ki vsebujejo zeliščarstvo ali druge z zdravljenjem povezane

elemente

Med primeri preganjanih zaradi ĉarovništva na Slovenskem jih je le nekaj takšnih, ki jih brez

dvoma lahko poveţemo z zelišĉarstvom. Konkretno z babištvom pa ni bilo mogoĉe najti niti

enega. Nobena obtoţena oseba namreĉ ni bila izpriĉana babica. Sledijo primeri, ki so

povezani s povzroĉanjem bolezni, zastrupitvami, zdravljenjem bolezni, uporabo masti,

narejene iz otrok, in vplivanjem na plodnost, slednje me je najbolj zanimalo, saj naj bi se s

tem ukvarjale predvsem babice. Med 128 procesi se v 38 omenjajo zgoraj navedeni vzroki za

obsodbe.

V nadaljevanju bom podrobneje obravnavala primere, pri katerih se kot vzrok za obsodbo

omenja zastrupitev.

Kot prva je bila na našem obmoĉju poskusa zastrupitve obtoţena Veronika Deseniška leta

1427 v Celju. Kljub oprostitvi na sodišĉu jo je dal celjski grof Herman utopiti v Ostrovici.

Primer nakazuje materialne vzroke, saj tast ni bil zadovoljen z izbiro sina, da oţeni plemkinjo

niţjega rodu.87

Sledi primer iz Maribora leta 1546, v katerem so veĉ kot 9 ţensk povezovali predvsem z

zastrupljanjem osovraţenih oseb, prav tako ĉaranjem toĉe, letanjem na metli in druţenjem s

hudiĉem. Obtoţene so bile domnevno seţgane na grmadi. Leta 1580 so prav tako v Mariboru

veĉ ţensk obtoţili ĉarovništva, štiri od njih zastrupljanja. Za kazen so jih utopili v Dravi, kar

je bila tedaj predpisana kazen. Preostale so bile obtoţene zveze s hudiĉem, ena naj bi celo

ubila svojega otroka. Doletela jih je ostrejša kazen, in sicer seţig na grmadi pri ţivem telesu.

V povezavi s tem primerom v diplomskem delu piše tudi Barbara Ĉrepnjak, in sicer naj bi bil

proces proti prvotnoobtoţeni Barbari Štrigl povezan predvsem s ĉaranjem in zastrupljanjem.

Obtoţena naj bi prav tako po priĉevanju hlapca rodila demona v obliki vrane.88

V letih 1651 in 1652 je na Ptuju potekal proces proti dvema mešĉankama, ki je zanimiv, ker

naj bi bila ena od njiju, Katarina Lanbergar, zastrupljena, da ne bi izdala še veĉ ĉarovnic. Po

veĉdnevnem muĉenju je dan pred smrtjo prejela »zdravilna zelišĉa« od sodnikove ţene in

ponoĉi umrla. Sodnikova ţena ni bila osumljena, kdo naj bi jo zastrupil, ni znano, zdravniki,

87

Tratnik - Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, str. 197. 88

Prav tam; Barbara Ĉrepnjak, Delovanje deţelnega profosa Jakoba Bithnerja v ĉetrti med Muro in Dravo v letu

1580, diplomsko delo, FF UM, Maribor,2014, str. 33, 34. (dostopno na:

https://dk.um.si/Dokument.php?id=25440).

38

ki so opravili obdukcijo, vzroka smrti niso mogli ugotoviti. Dejstvo pa je, da so na njej v štirih

dneh pred smrtjo uporabili vrsto muĉilnih tehnik, kar je tudi najverjetnejši vzrok smrti.

Soobtoţeno Ano Kobal so obsodili na smrt, usoda moţa prvoobtoţene ni znana.89

Leta 1662 so v Mariboru seţgali dve ĉarovnici, ki naj bi se udeleţevali sabata na Rogaški

gori, in zastrupili dva moška.

Leta 1676 in 1677 so v Ljubljani proti plemkinji Urši pl. Khuenburg uvedli sodni postopek.

Med drugim je bila osumljena zastrupljanja. Veĉ ni znano.

Leta 1685 so v Ljutomeru obtoţili Marino Sern, ki naj bi med drugim s kopeljo zastrupila

uĉitelja.

Proces v Škofji Loki v letih 1651 in 1652 proti Anici Vudel

Med letoma 1651 in 1652 je v Škofji Loki potekal proces proti Anici Vudel iz Ţirovskega

Vrha. Osnovna obtoţba je bila sicer ĉarovništvo in prerokovanje, a so med procesom našli veĉ

priĉ, ki so Vudlovo povezale z zdravljenjem s pomoĉjo zelišĉ, kopeli, kadil, zagovorov in

vraţ. Prav tako naj bi delala ljubezenske napoje, pomagala dojeĉim materam, ki so izgubile

mleko, in zdravila bolne, katerih bolezni so navadno pripisovali ĉarovništvu. Za svoje delo je

prejemala denar in hrano.

Ena od obtoţb se je nanašala na smrt otroka, katerega je hudiĉ zahteval v zameno za

informacijo o izginulem denarju. Vudlova je sama pozneje brez torture priznala, da se ukvarja

z zdravljenjem s pomoĉjo vode in zelišĉ, ob koncu postopka pa še zmoli dolgo prošnjo za

bolnika. Da je nekdo bolan, naj bi zaĉutila na rokah. Na podlagi tega, da je Vudlova dobila

neki kristal od Katarine Blazovnik, ki je prav tako priznala, da zdravi z zelišĉi, so obe ţenski

obsodili na smrt s seţigom brez smodnika. Med muĉenjem sta priznali še tesne povezave s

hudiĉem, letanje na posebna mesta, Vudlova je priznala celo, da so bili trije njeni ţe pokojni

sorodniki vampirji. Ker vampir velja za nesmrtnega, je to precej nenavadno priznanje. Brez

torture sta torej obe priznali, da se ukvarjata z zelišĉarstvom, in to po mnenju dveh

odvetnikov, poklicanih za mnenje, ni bil zelo hud zloĉin, a je še vseeno veljal za kaznivo

dejanje. Glavar Ivan Jakob pl. Wagnerkh je uporabljal metode torture in dosegel vsesplošno

priznanje stvari, za katere je danes jasno, da se niso mogle dogoditi. Seţgani sta bili brez

uporabe smodnika, ki bi njuno smrt pospešil.90

89

Tratnik - Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, str. 197. 90

Prav tam, str. 197-199.

39

Proces v Podĉetrtku leta 1672 proti kmetu Jakobu, ki naj bi prepreĉeval zanositev

Obtoţeni kmet naj bi poznal razne ĉarovniške trike, s katerimi se je dalo noseĉnost prepreĉiti

ali doseĉi. Slednje mu je dobro uspelo pri mladem paru, zato je postal iskan na tem podroĉju.

Povod za obtoţbo se je pojavil, ko je na poroki ţupanovega sina z magijo napravil

neplodnega. Sledilo je muĉenje na natezalnici, med katerim je priznal, da je znal ĉarati s

pomoĉjo vinske trte, urina, zelišĉ, sukancev, prstanov in starih ţebljev. Zdraviti naj bi znal

putiko, boleĉine v kriţu in podobno. Ĉe naj bi bila ĉarovnija uspešna, je moral zatajiti Boga,

Sveto trojico, Marijo Devico in druge angele, prav tako zemljo, listje, pesek in vodo.

Uporabljal je tudi zagovore. Izid procesa ni znan.91

Proces v Hrastovcu proti Marini Vohinec, obtoţeni zelišĉarstva leta 1673

Marina Bohinec je bila ţe v preteklosti preganjana, a so jo izpustili, nov proces proti tedaj 57-

letni Marini pa se je zaĉel na podlagi veĉ obtoţb o ukvarjanju z zelišĉarstvom. Tako so trdile

ţe seţgane »ĉarovnice« kot tudi druge priĉe. Pri njej so našli sledeĉe »ĉarovniške predmete«:

korenine, kruh, staro mast, mozeg iz kosti, bel prah, ĉrno sveĉo, lonĉek mazila. Kostni mozeg

je uporabljala pri ţenskah, ki so rojevale, bel prašek je imela za zašĉito hiše pred poţarom, z

drugimi zelišĉi pa je zdravila mrzlico ipd. Po muĉenju na ĉarovniškem stolu je izdihnila pred

koncem procesa.92

Proces je v nadaljevanju obravnavan v transliteraciji.

Proces na Hrastovcu proti Urši Triplat, obtoţeni zelišĉarstva leta 1673

Ta proces je kot številni drugi izviral iz prejšnjih priĉanj ţe obsojenih »ĉarovnic«, prav tako

so pri njej našli korenine oziroma zelišĉa. Obtoţena Urša Triplat, tedaj stara 80 let, je v svojo

obrambo povedala, da je zelišĉa uporabljala pri zdravljenju boţjasti, korenine pa za lajšanje

teţkega poroda. Po torturi na ĉarovniškem stolu je priznala sreĉanja s hudiĉem in ovadila še

zakonca Kupĉiĉ. Vse tri so obsodili na smrt s seţigom.93

91

Tratnik - Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, str. 206, 207. 92

Prav tam, str. 208. 93

Prav tam, str. 208, 209.

40

Proces zoper Neţo Cesarko v Zavrĉu leta 1675

Kot posledico toĉe so kmetje zaţgali dve ţenski, ena od njiju je pred smrtjo ovadila še Neţo

Cesarko. Ta je po muĉenju priznala, da so ĉarovnice kuhale šentjanţevo roţo in druga zelišĉa.

Ljudje, ki so se v tako pripravljenem napitku umili, naj ne bi imeli nobenega sovraţnika.94

Proces v Ormoţu proti Doroteji Bedo leta 1677

Doroteja Bedo je bila 70 let stara trţanka, ki jo je priĉa obtoţila, da ĉara bolezni. Pri njej so

našli razna mazila, modro kroglo, korale, krpo, ki je bila prebodena z ţebljem, v platno všit

obroĉek, vrvico z gumbi in ĉudno pecivo. Najprej je trdila, da predmeti niso njeni, po torturi

pa je priznala, da je vse te predmete kupila na Madţarskem. Nekatere izmed njih naj bi

uporabljala za zdravljenje oĉi. Druge je uporabljala kot talismane, ki naj bi jo varovali pred

obrekovanjem. Obdolţena je bila tudi, da je na uradnike vrgla škaf, ko so od nje ţeleli pobrati

ţitno desetino, in s tem kanclerju povzroĉila bolezen na roki. Kljub veĉdnevni torturi na

ĉarovniškem stolu ni priznala niĉesar in na koncu umrla pred koncem procesa.95

Proces proti Jeri Brinovki na Zgornjem Celju leta 1677

Obtoţena Jera Brinovka naj bi bila vedeţevalka, ki je imela tudi nekaj vedenja o zdravljenju.

Veliko ljudi je ozdravila z zelišĉi, koreninami in zaklinjanjem. Byloff, po katerem so ti

primeri povzeti, dodaja, da njeno priĉevanje ni brez pomena za ljudsko medicino. Potem ko je

bila ţe obsojena na denarno kazen in izgon, se je vmešala notranjeavstrijska vlada in sodbo

preklicala. Sledila sta kazen na sramotilnem stebru in izgon, a so jo na koncu morali še ostriĉi.

Nato so zamenjali še krvnega sodnika z bolj izkušenim, izid procesa pa ni znan.96

Proces proti Katri Mantl leta 1679 v Poljanah

Katra je bila ena izmed dveh poroĉenih ţena brez otrok, ki sta bili obtoţeni ĉarovništva.

Povedala je le, da je obĉasno od koga prejela zelišĉa za nego ljudi in da zna delati s ĉebulo in

ĉesnom, kar se je nauĉila od pokojne matere. Obe ţenski sta bili izpušĉeni »na poroštvo«. Ĉe

bi še komu škodovali, bi se morali nemudoma zglasiti na sodišĉu.97

Proces proti Marini Sern v Ljutomeru leta 1685

94

Tratnik - Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi str. 212. 95

Prav tam, str. 213, 214. 96

Prav tam, str. 215. 97

Prav tam.

41

Marina Sern je bila gostaĉka, ki naj bi znala »spodvezovati« in ĉarati bolezni. Zaĉarala naj bi

moţa neke ţene, da ni mogel imeti otrok, in zastrupila uĉitelja s kopeljo. Izid procesa ni

znan.98

Proces proti Heleni Klaneĉek in sodelavkam leta 1701 v Sv. Trojici v Halozah

Heleno Klaneĉek so pri starosti 44 let privedli na deţelsko sodišĉe dominikancev. Po torturi je

priznala letanje na Rogaško goro v druţbi slabih ljudi, ki jih je tudi navedla. Grešila naj bi s

hudiĉem in bila noseĉa. Nadalje je to noseĉnost skušala izrabiti za bolj milostno kazen, a so

priĉe potrdile, da ni noseĉa. Glede ĉaranja je priznala, da je z zelišĉi in s priprošnjo k Bogu

znala premagati bolezen. Na koncu je bila obglavljena in seţgana kot zadnja haloška

ĉarovnica, njene pajdaše pa so oprostili.99

5.2 Kratka analiza primerov obsojenih čarovništva na Slovenskem

Kot je lahko razvidno iz kronike ĉarovniških procesov na Slovenskem, so obtoţbe precej

raznolike; najveĉ jih je splošnih v smislu, da je bil nekdo obtoţen ĉarovništva. K tej obtoţbi

spada cela vrsta variacij, ki se pri primerih razlikujejo in jih je ponekod veĉ, ponekod manj.

Najpogosteje se omenjajo: zveza s hudiĉem, letanje, zastrupljanje, nevidnost, ĉaranje bolezni

in animalizem. Med najpogostejše obtoţbe lahko uvrstimo tudi ĉaranje slabega vremena, kot

je na primer toĉa, ki je bila zelo pomemben dejavnik pri uniĉevanju vinogradniških pridelkov.

Ker so bile vinske gorice zelo pomemben vir zasluţka, se je prebivalstvu zdel pregon

upraviĉen. Na kratko lahko torej sklepamo, da je materialno oškodovanje pripeljalo do

najveĉjega števila obtoţb, eden veĉjih dejavnikov pri obtoţbah pa je tudi izpriĉano vraţeverje.

Slika 4: Grad Hrastovec, eden izmed gradov, kjer so vršili ĉarovniške procese.

98

Tratnik - Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, str. 216. 99

Prav tam, str. 226, 227.

42

5.3 Grafični prikaz čarovniških procesov na Slovenskem

Graf 1: Izidi čarovniških procesov na Slovenskem100

Graf 2: Spol sojenih zaradi obtoţb čarovništva101

100

Tratnik - Volasko, Košir, Ĉarovnice, predstave, procesi, str. 189. 101

Prav tam, str. 188.

1%

11%

27%

53%

8%

Obtoženi pobegnil Oprostilna sodba Izid neznan

Smrtna obsodba Obtoženi umrl v zaporu

[ODSTOTEK]

69%

19%

Spol sojenih zaradi obtožb čarovništva

Moški Ženska Spol neznan

43

6 ČAROVNIŠKA PROCESA PROTI MARINI BOHINEC IN URŠI TRIPLAT

Najprej nekaj besed o sami transliteraciji: gre za preĉrkovanje znakov oziroma besed, pri

ĉemer ĉrko enega besedila zamenjamo z enakovrednimi ĉrkami drugega zapisa. Spremenimo

torej zapis iz ene pisave v drugo, npr. iz glagolice v latinico. Slovniĉna pravilnost jezika pri

transliteraciji ni pomembna, pomembna pa sta dejanski prvotni zapis ĉrk in izgovorjava.

Popolna oz. dosledna transliteracija ni vedno mogoĉa, saj se lahko v doloĉeni besedi pojavijo

ĉrke, ki jih v drugi abecedi oziroma zapisu ne poznamo. V takem primeru izvedemo

nepopolno transliteracijo, tako da neznano ĉrko nadomestimo s ĉrko, ki ji je najbolj podobna,

ali pa si zanjo izmislimo poseben znak.

Egdotika je znanost ki se ukvarja s teorijo in prakso izdajanja zgodovinskih virov in izdaja

naĉela za transliteriranje virov. Prvo naĉelo egdotike je zavezanost originalnosti, torej

ohranjanju gramatiĉne, stilistiĉne in deloma pravopisne posebnosti vira. Ko je tak vir enkrat

objavljen, postane dostopen raziskovalcem, objave vira pa zagotavljajo, da se bodo podatki

ohranili, ne glede na to, kaj se bo zgodilo z izvirnikom.

Za transliteracijo je nujno potrebno poznavanje jezika, v katerem je vir zapisan, poznavanje

raznovrstnih elementov pisave, krajevnih in osebnih imen, zgodovinskih okolišĉin.102

Obe besedili, ki sem ju transliterirala, se nanašata na ĉarovniška procesa v Hrastovcu iz leta

1673, zapisana sta v nemški gotici in imata nekatere posebnosti zapisovanja. Besedilo procesa

proti Marini Bohinec je bilo sĉasoma laţje berljivo vsaj z vidika stilskega zapisa. Vsebina je

seveda popolnoma druga zgodba. Nemalo preglavic mi je povzroĉal drugi zapis, v katerem je

zapisovalec uporabljal širše pisalo in sta bili ĉrki e in a pogosto nedoloĉljivi.

6.1. Transliteracija in analiza virov o Marini Bohinec

Vir se nahaja v Arhivu Republike Slovenije: arhivsko gradivo, AS: Coll I, fasc. 15.

Posebnosti izpisa vira so:

- zamenjava ĉrk v in u (prim. vrtlen za urtlen)

- zapisovanje s tremi ĉrkami s (prim. lasßen za lassen)

- zapisovanje besede enkrat z d drugiĉ s t (prim. Dochter za Tochter)

102

Tadeja Mali, Mesto Maribor in zemljiško gospostvo Fala v zgodnjem srednjem veku, diplomsko delo, FF

UM, Maribor, 2015, str. 43. (dostopno na: https://dk.um.si/Dokument.php?id=78431).

44

Transliteracija vira

(1)

An heüt den .1.(decem)bris 1673: Ist in ihro

Gräfl:(ichen) Gn:(aden): Herren Herren Erasamb Friderichen

Grafen von Herberstein etc. der Herrschafft Guettenhaag

Landtgeritchts Herren, alß in welcher Jurisdiction

Ihro gräfl:(ichen) Gn(aden)daß Paan vnd Aacht über Menschen

Bluet zu vrtlen, selbst macht und gewalt haben, die

Marina Wuchinezin, ihres alters beÿ .57. Jahren

besagter Herrschafft am Ochambs gasßen berg ruckh=

=säßige Pergholdin /: wider welche die Urscha Tschernickhin

der zauberischen Gespanschafft halber noch vorhin

außgesagt, und ihre ausßag güet:(lich) und peinlich

Confrontando mit dem Todt bekrefftiget/: berührtes

lasters halber gefenglichen eingebracht, folgends

durch Georg Schosster besagter Herrschafft Landt=

=gerichts Verwaltern unter obbesagten däto in der

güette examiniert worden.

Bekennt ungefehr vor .14. Jahren umb Bärtlme hette

Sie sich mit der hingerichten Urscha Tschernickhin in

Ochambsgasßen Berg zerkriegt, umb willen die

Urscha Ihro bezigen, daß sie mit ihrer Kueh Ihro in

Gartten schaden gethan, den sie aber hernach besichtigen

lasßen, und nit gespührt, daß ein Kueh weren

darinnen umbgangen, sondern wären nur kleine

Tritt gefunden worden, alß wan ein Rech durchgangen

were; auf welches, wegen beeder gegen einander

45

(2)

gehabten Feindtshafft, sie hernach sich bei dem Verstorbnen

Suppan Lorenz Sorez vergleichen. Ungefehr.2. Jahr

hernach were obbemeldte Urscha zu Guettenhaag eingezogen

auch hernach Justificiert worden, die hette ihren Mann

unter daß Gesicht in der Confrontation gesagt, daß er

sambt Ihro beÿ dem Grädish Creüz in der teüflischen

zusamenkunfft geweßen seÿ, und alldorten gesßen und

getrunckhen habe.

Bekennt auch, daß sie bemeldter Ursha allda im Schloß

in der Gesindl Stuben unter daß Gesicht vorgestelt,

und alß sie Urscha befragt worden, ob diße Wuchinezin

die rechte mitgespanin seÿe, habe sie Urscha gesagt,

Ja, daß ist die rechte, und were so dan umb halben

Nachmittag /: Jedoch auf erstes begehren und widerstöllen/:

wider nach Hauß gelasßen worden.

Bekennt, daß sie und ihr Mann, neben anderen mehrern

deren schon Todt sein, und sich solcher nitmehr zuerinneren

wüße, einmall bei obbemeldter Urscha auf der

Collina /: auf Teüsch Sautanz /: wären geweßen, her=

=nach aber habe sie die Urscha auch wider zu sich geladen

worauf ihr nochmals daß herz were schwär worden

daß sie kein lust mehr gehabt mit ihr Gemeinschafft

zuhaben.

Auf villfeltiges zusprechen ist sie doch zu keiner

Bekantnus ferrer zubringen geweßen.

(3)

46

Die gefundene Schwarze und angebrente Waxkerzen

haben sie gebraucht, wie sie ihr Tochter Lucia zu Tauf

getragen, und seit hero alle Liechtmesß Tag wider zu

der weich mitgetragen, und seÿe hernach guet, wan

selbiger Mensch sterben will, ihme in die Hand zugeben.

Wegen der gefundenen und mit Fleiß in einem kleinen

binokele eingebunndenen alten Dürren Weixl wüsße

Sie nit, wie solche in ihr Truchen kommen möchten sein,

hettens villeicht etwan ihr Inwohner hinein gelegt.

Bekent, die Salben in dem kleinen Heferl hette ihrer

Dochters Mann sein Muetter /: die Enterhalb der Traag

zu Zwetendorf ein Inwohnerin /: hingebracht, ihrer

Dochter die Geschwulst zuuertreiben.

Bekent, daß Kreütl debbich genant, habe ihr ein

altes weib, die zu Roßwein wohnt, ungefehr vor

.3. oder .4. Jahren von St: Wolfgang gebracht, were

guet denen Kindern vor den Schrockhen zugebrauchen.

Die .3. Pfenning, welche in einem pünckherlein fleißig

zusammen bunden geweßen, hette sie eben von selbiger

Bettlerin, welche ihr daß Brott behalt weiß geben,

überkommen, als aber die Bettlerin darüber Constituiert

und gegen ihr Confrontiert worden, hat sie Erstlich

solches gelaugnet, hernach doch bestanden.

Den .4. (decem)ber umb halbe fünf Uhr Nachmittag ist die

Tätterin an den Stuell geseßt worden.

(4)

Den.5.dits ist ihr deß Lorenz Schmalzen Weib deren

Kinder sie daß Fieber solle gewendt haben, vor Augen

47

gestelt worden, worauf sie vermeldt, daß diße nit

die rechte seÿ, sondern nur ihrer Schwester der Gera

Ihren Kind hette sie daß Fieber gewendt.

Bemeldt deß Schmalzen Weib sagt auch, daß sie ihre

Täg von der Wuchinezin einige Arzneÿ begehrt.

Den .6. (decem)ber ist vorbenente Gera alß der Lorenz Schmalzen

Schwesster ihro Tätterin unter Augen gestelt und in

gleichen gegen ihro Tätterin widersprochen, daß sie

Ihro etwas gegeben, aber ihren Mann habe sie woll ein

pißl Brott geben, der habe es aber von der Tafl denen

Hunden zuesßen vorgeworfen. Tätterin antwortet

Ferrers, es were eben von selbigen Berg ein anders Weib

kommen, der sie ein solches Brott geben hette, wüsße also nit

wer selbiges Weib wäre.

Dito wirt ihro Tätterin der Thomas Ferlitsch vorgestelt,

wegen desßen daß er von ihro gehört, daß sie in seinem

Hausß geredt hab, daß deß Adam Kazberkhs Schwiger

alß sie einesmahls auf einen Gaillhaufen ihre notturfft

Zuuerrnichten gangen, und darüber bald erkranckt und

gestorben were, unter die N(ominatae)/: Weiber kommen, alß

müeste des Jeschen Weib, die damahls kranckh gelegen,

auch nur unter solche Weiber kommen sein, welches sie

Tätterin aber laugnen wollen, sie hette nur gesagt

unter die wilden Weiber, doch solches hernach bestanden.

(5)

Bekent auch ferrer, daß im trafeldt gemeine sag

were, daß die Leüth unter solche Weiber kommen, will

aber nit bekennen, waß es vorr Weiber seÿen.

48

Obigen däto ist die Tätterin von dem Freÿmann be=

=sichtiget, und auf ihren Leib zweÿ zeichen, alß eines

an der linggen seitten, daß andere an der rechten Achsl

befunden, und in beede mit einer Nadl zimmlich tief

gestochen worden, auf selbiges, gleich samb unempfindtlich

sich nichts verruckt, von welchen Stichen an der Achsel

nur ein Nadlspiz bluet geschweist, an der linggen seitten

aber ganz nichts zuschen gewest, und alß sie hernach

über ein weill befragt worden, ob sie daß Stechen

empfunden, antwortet sie, hab es woll empfunden,

weillen aber etwan der leib gesündiget, als Künte

er auch büesßen, derentwillen sie nichts sagen wollen.

Nachdemme hernach der hoch und Wohlgebohrne Graf

und Herr Herr Erasamb Friderich Graf von Herberstein etc.

deroselben geduldiges Vertrauen in mich gestelt, und mich

Zu einem Paan Richter erhandlet, alß bin ich den .6.

(Decem)bris Instehenden bezigsten Jahrs, zu prosequierung

dißes incaminierten malefiz process nach Guetten=

haag ankomben, und selbigen Abends die mehr benente

Marina Wuchinezin von dem Stuell abbinden, und

zu rueh legen laßen.

(6)

Den. 4. (Decem)bris darauf, alß ich befunden, daß die Urscha

Tschernickhin wider mehr besagte Marinam Wuchinezin

hiebeuorn güet:(lich) und feindlich außgesagt, waßmasßen

iezt ernente Marina ihr wahre mitgespänin in laster

der Zaubereÿ begrifen, diße ihre ausßsaag auch nit

49

allein Confrontando, sondern mit dem Todt selbst bekreftiget,

und weillen, wie vor verstanden, allerhand mehrere

indicia, nemblichen unbekante Kreütl, verdächtige heferl

mit Salben, Zweÿ vorgebene Pißl heÿlthumb, Fieber=

=brott, Schwarze waxkerzen, und dergleichen böße

anzeigen beÿ der Tätterin gefunden worden; ferrers

umb willen sie Marina in dem übel beschreÿten dorf,

Lendorf genant, jenseits der Traag, von welchen dorf

die hingerichte Ursha Tschernickhin, in specie aber wider

sie Marinam, außgesagt , daß alle die daselbst ein=

=wohnende Weiber hexen weren; allermasßen sie

Tschernickhin bemeldte deß dorfs Lendorf Weiber beÿ

ihren teüflischen zusammen Kunfften gesehen.

Dan daß auch mehr besagte Tätterin die hexenweiber,

wie oben unter däto den .6. (Decem)bris ihre beschehne ausßag

weist, für H:(exen) Weiber intituliert.

Nit weniger, alß sie Tätterin sich berümbt, welcher

maßen sie einsmahls mit ihren Fieberbrot deß Lorenz

Schmalzen Weib, nambens Maringga, andertin der

Gera Dalänezin Kinder daß Fieber vertriben,

welches sich aber, da ihro Tätterin die allegierten

Persohnen vor Augen gestelt worden, nit befunden,

(7)

sie Tätterin auch die rechten und wahren Persohnen,

denen sie daß Fieber gewendt, weiters nit nambhafft

machen, noch auch von wannen daß Brott die Krafft

50

das Fieber zuwenden habe, mit grund der Warheit

nit außfindig machen wollen. Dahero weillen

sie auf meine eingewendte umbstendige Fragen sich

nit woll glaublich verantworten kämen, alß hab ich

sie anfenglichen in der güette zur bekantnus ver=

=mahnt, examiniert, und ausßgefragt, aber zu keiner

guetwilligen ausßag bringen künnen, dannenhero

unter besagten däto abends umb. 8. Uhr, am Stuell

leidenlich zusißen wider aufbinden lasßen.

Den 8. eiusdem frueh umb.8.Uhr hab ich dieTätterin

wider von dem Stuell ablößen lasßen, folgends

mit beweglichen zusprechen, in Mainung einige

bekantnus von Ihro zubringen, der lenge nach in sie

gesezt, umb willen aber die Tätterin in puris

negativis hartneckhig stehen bliben, alß hab ich

abends umb acht Uhr sie de novo am Stuell aufzu=

=seßen befelch geben.

Den .9. darauf ist mehr berührte Tätterin frueh

umb .7.Uhr von Stuell wider abgebunden worden,

dero hab ich abermahlen auf daß beweglichiste zu=

gesprochen, daß sie alß ein überzeügte zur be=

=kantnnus schreitten, und sich von ferrern painen liberieren

(8)

wolle. Weillen aber mein anmüetiges anhalten

beÿ ihro nit verfangen wollen, also hab ich sie unter

letst besagten däto über Nacht am Stuell zubinden

und den Siz zuschärfen anbefolchen.

51

Den .10. (Decem)bris frueh umb .7. Uhr hab ich die Tätterin von

Stuell abermall abbinden lasßen, und sie herauf

zur güetlichen bekantnnus der lenge nach ermahnt,

sintemahlen sie aber in ihren widersprechen versteckt

gebliben, als habe ich abends umb.7.Uhr den Stuell=

=siz zuwiderhollen, und ausßerhalb am der Schuech=

=sollen ein brennendes Pflaster von Inslet gemacht,

aufzulegen befelch geben.

Den .11. eiusdem Vormittag umb .7. Uhr hab ich sie wider

von ihren übernächtigen Siz ablößen lasßen. Folgends

Nachmittag Ihro, souill müglich, zugesprochen,

daß sie sich dermallen zur bekantnus bequemen wölle;

demnach ich in der lang tractierten güette nichts

außgericht. Alß ist die Tätterin abends umb .7. Uhr

mehrmallen am Stuell gesezt, und die bekantnus

von Ihro zubringen, abermall mit .2.Inslet pflastern

auf den Schuech sollen gebrent worden.

Den .12.dito frueh umb.7. Uhr, ehenter die Tätterin

von dem Stuell abgelöst, ist sie mit .2. Inslet pflastern

an der Sollen und an der Schaufl, doch mit angethanen

Stifl, aber vergeblich und ohne zu Wegen gebrachter

(9)

Bekandtnus gebrent, dannenhero abends umb .6. Uhr

wider auf den Stuell gesezt worden. Darauf sie

biß 13. eiusdem abends sizend gebliben.

Umb daß nun Vermitls aller vorkehrten gebührlichen

torturen von Ihro Tätterin einige bekantnus zu=

52

=bringen geweßen, ist sie demnach zur rueh re=

=poniert worden.

Den .5ten Tag hernach in Ihren zur rueh gelegten

deposito, daß wär den 18. eiusdem, hat sie in der

frueh zu der Herrschafft Thorstehern vermeldt, die

Teüfel hetten ihro die vergangene Nacht kein

rueh, sondern neben anderen zugefüegten ungelegen=

=heiten, daß Bluet auß ihren Füesßen in ein Skätl

gelasßen, und dasßelbe mit ihnen daruon getragen/:

zu Erkundigung der Sachen, ob villeicht daß Weib

diße red auß phantasien gesprochen hette, bin ich

stracks nach .1.Uhr Nachmittag mit Primus Rißner

der Herrschafft Guettenhaag Spitlmaistern beÿ St/:

Leonhardt, selbst in Persohn zu ihro gangen, und

mich mit der Tätterin in dißen und dergleichen reden

umbstendiglich besprochen, welche nit allein darbeÿ

mit gueter Vernunfft Continuiert, sondern umb .7. Uhr

abends iezt besagten dito zu ihrer wartherin ver=

=meldt, heünt umb .12. Uhr in der Nacht werde sie

Sterben, dan ihr Zeit were schon auß. Derentweillen

ist Herr Georg Schosster der Herrschafft Verwalter

(10)

mit besagten Primuß Rißner abermallen nach .9.

Uhr abends ernenten dito, sie Tätterin zubesuechen,

abgeordnet worden, welche zu denen Visitatoribus

gesagt, wie daß sie gar vill Weisse Weiber an

denen Dächer sehe, sie hoffe gar bald beÿ Ihnen zusein.

53

Alß beede Herren Ihro diße Reden auß dem Sün

zuschlagen mit geistlichen Vermahnungen zugesprochen,

mit dem Weichwasßer und H:(eiligen) Creüz zeichen ein=

=gesegnet, ihro auch Taufwasßer zutrinckhen

geben, und sie Tätterin in der rueh verlasßen:

über ein Stund hernach fieng sie ferrer an mit

einem wilden geschreÿ sich hören zulasßen, derent=

=wegen ernenter Herr Schoster mit dem Primus

Rißner nach .10. Uhr in der nacht abermallen zu

Ihr gangen, zu welchen die verhaffte geklagt,

waß masßen in ihrer Cammer alles woll Teüfl,

wie laub und Graaß, darunter vill große ab=

=scheüliche mit liechten Augen, die sie plagten, herumb

giengen, deren Theils zu den Herren ankunfft

allbereit anfangten zuweichen, Ie mehr sich beede

Herren, Ihro diß auß dem Sinn zureden, bearbeiteten,

Ie mehr thätt sin diße ihre Reden mit schwören

Bekrefftigen; beeden Herren Stigen die Haar

gen Berg, die sich selbst, und die armme Sünderin

mit villen H:(eiligen) Creüzzeichen bezeichneten, mit

geweichten Wasßer besprengten, mit geistreichen

(11)

tröstlichen reden Consolierten, endtlichen die ver=

=haffte Wochinezin befragten, ob sie sich vor denen

Bößen Geistern dan nit förchten Thette. Nein, sprach

Sie beede Herren solten sich nur zur rueh begeben,

sie förchte ihro vor denen Gespenstern gar nichts.

Umb .12. Uhr in Mitternacht wär ihr geschreÿ noch

54

Grösßer zuhören, derowegen bemeldte Herren

sie Tätterin ferrer besuechten, zu denen sie gesprochen,

wie daß sie so gar vor denen Teüflen kein Rast

Noch rueh hette 1.4. deren Thetten sie peinigen, mit

Strickhen zusamben binden, daß Bluet auß den

Füesßen herauß Ziehen, die anderen aber plagten

sie sonsten, beede Herren Trösteten sie von neüen

nach Christlicher gewonheit, so vill alß müglich;

Hielten sie auch zum gebett, daß sie Tätterin ein

Vatter Unser und Ave Maria nachsprechen müeste/:

Nach vereichtem gebett sprach sie daß Betten

Hilfft auch nichts mehr, der Teüfl seÿen zuuill, sie

hielte deß Teüfls Muetter beÿ den Haaren gefangen,

Ihre Kinder giengen umb sie herumb, sie Thätterin,

Bätte die Herren, sie solten den abscheülichen Sathan ,

der mit einem Strekhen allda Stunde und sie er=

=schlagen wolte, erstechen, mit villmahliger wider=

=hollung, da ist er, da ist er /: zuuerstehn den Bößen

Geist /: erstechts ihn, erstechts ihn. beede Herren

Redeten ihro diße reden zwar auß dem Sinn,

(12)

aber es wolte beÿ ihro nit verfangen, dan sie be=

=teüerte mit schwöhren ihrer Seel, ihr vorgeben alles

Wahr zusein. Alß nun der graußen beÿ

beeden Herren zugenomben, und von der Tätterin

abzugehn beginneten, bätte sie die Herren wolten

noch lenger beÿ ihr bleiben, sonsten wurde sie von

denen Bößen Geistern grösßere anfechtungen leiden

55

müesßen, Hierüber ist sie mit einer wachterin

beÿ nebenst brimender Kerzen versehen worden,

welche biß .3. Uhr Nach mittnacht, doch ohne Schlaf

zu rueh gebliben.

Den .19. dito frueh umb .8. Uhr ist die Tätterin ferrers

besuecht und befragt worden, ob sie nit etwan ein

Suppen Esßen wolte, ueracht Ihro die wactherin

berait .3. löfl voll, wie auch ein Trunckh Wein mit

Gemischten Weichwasßer gegeben, Sprach sie, sie

hette weder gesßen noch Trunckhen, sondern ihr ver

langen were zubeichten. Sie wurde befragt,

waß sie vor ein Nacht gehabt, und wie sie ge=

=schlaffen hette, die Beantwortet die Frag, gar

nichts, dan die anfechtungen der bößen Feind

hetten instendig Continuiert; unter anderen auß

ihren Henden und Füesßen daß Bluet in ein

heferl gezogen, und unter einander außgetrunckhen,

und aller erst nach der Haanen: geschraÿ/: von Ihren wüetten

(13)

außgesezt. Beede Herren redeten ihr zu, woher

daß kombe, daß sie souill der bößen anfechtungen

leiden müeste, villeicht daß sie sich mit ihnen ver=

=bunden habe, sie solle bekemen, iezt were zeit

Ihro geistlicher weiß zuhelffen. Nein, sprach

Sie ich hab mit ihnen nichts, allein damallen, alß

ich vor .8. Tagen mit einen dämbstockh geschraufft worden, da stunden .4.

Teüfl neben mir, villeicht daß ich damallen einen

56

erzüent hette. Herr Verwalter tröstet sie nach Christ=

=licher lehr, bettet neben ihr und bezeichnet sie mit dem

H:(ailigen) Creüz. Und alß sie Herren weiter in einem

und anderen über ihre so erschrökhliche Erzehlungen

die umbstende befragen, und ihr mehrers noch auf

daß gewisßen zureden wollen, hat sie solches ab=

=scheüliches verkertes Gesicht und Krumpes Maul ge=

=macht, daß sich darüber Barde Visitatores mit

Großen Schrockhen entsezt, alß daß der Primus

Spittlmaister /: dißen werckhe zuzusehen /: umb mich

Wolf Lorenzen Lämpertitsch, alß erhandleten Paan=

=Richter, geschickt worden/: Herr Verwalter aber

alldort verbleiben wollen, ist ihn aber ein solcher

Graußen ankommen, daß er auch herauß gegangen,

und wiewollen ich alsobalden ohne verzug zu Ihro

Tätterin mich begeben habe, ist sie doch entzwischen, doch

mit gueten verstand und unuerlohrner und biß an ihren

letsten augenblickh, so urplözlich verschiden, daß nit

müglich Geweßen, ihro mit einem Beichtvater, oder

anderen geistlichen mitlen zu Hilf zukommen.

(14) Auß welchen Verlauf nit allein Vermuetlich ab=

=zunemmen, daß alle ihre angethanene torturen der

Böße Geist an ihrer statt nit allein übertragen helften,

sondern daß auß ihren eignen bekantnußen /: wie

Sie von denen bößen Geistern also beengstiget worden /:

Clar erhellet, daß ob schon über die außgestandene

Torturen die Thätterin stets in puris negativis stehen

57

bliben, gleichwollen ein formal hex geweßen sein

mueß, In bedenckhen, von Keiner Göttlichen Ver=

=hengnus Jemallen zuuernemmen, daß Gott der allmechtige

über einen frommen Christen Menschen gegen seinen letsten

abtruckh, sowill und langwürige gewält den Teüfl

zugelasßen, Jemanden so scheinbahrlich an Leib und

Seel anzutasten und zuuersuechen. Dahero wan

sie Verstorbne daß leben erhalten, hette wider sie

von neüen ein process formiert werden müeßen,

Dieweillen aber sie Thätterin so abscheülich Todts ver=

=blichen, mueß es mit dißen vorkehrten processen

vor dißmallen sein bewenden haben, und darmit

geschlosßen sein. Dero Cörper ist den .19. dito durch

den Freÿmann in einem unweit entlegnen Schächtl

nächtlicher weill begraben worden. Actum

Guettenhaag den.20.(Decem)bris 1673.

(majhen rdeĉ peĉat) Wolff Lor(enz) Lampertitsch

6.2 Transliteracija in analiza virov o Urši Triplat

Vir se nahaja v Arhivu Republike Slovenije:arhivsko gradivo, AS: Coll I, fasc. 15.

Posebnosti izpisa vira

- izpušĉanje št.1 v letnici (prim. 673 za1673)

- zapisovanje z dvema n (prim. unnd za und)

- vrivanje ĉrke h (prim. khein za kein)

- zamenjava ÿ za ü (prim. Ÿberhebt za Überhebt)

- zamenjava a za e (prim. ainer za einer)

58

Transliteracija vira

(1)

An Heüt den .20. Novembris: (1)673. Jahrs Ist In Ihr

Gräfl:(ichen) Gn:(aden) Herrn Herrn Erasamb Fridrichen Graffen zu

Herberstain etc. der Herrschafft Guettenhaag Landtgerichts Herrn,

alß in welicher Jurisdiction Ihr Gräfl:(ichen): Gn:(aden) daß Paan

unnd Tacht ÿber Menschen Bluet zu Vrtlen selbst macht unnd

gewalt haben, die Urscha deß Jurÿ Triplaten der Herr=

=schafft Guettenhaag Supans zu Muetschen Weib Ihres alters

beÿ 80. Jahrn /: wider weliche der Simon Khuptschitsch unnd

Urscha Tschernikhin der zauberischen Gespanschafft halber,

noch vorhin außgesagt, unnd ihre Aussag güettlich unnd

Peindlich Confrontando mit dem Tott bekrefftigt /: be=

=riertes lasters halber gefengklicher eingebracht, Volgents

durch mich Wolff Lorenz Lämpertitschen, alß der ich von

Hoch woll Ernent Ihr Gräfl:(ichen): Gn:(aden) Herrn Graffen zu Herberstain

zu ainem Paan Richter Erhandelt unnd Ersezt den 21.

Novembris Erstmallig in der güete Examiniert worden.

Auf villfeltiges guettlihes zuesprechen, ist obbesagte be=

=zichtigte Urscha Triplatin zu kheiner Beekhanndtnuß zu

bringen gewesßen.

Den 22. Novembris ist die obbemelte Urscha Triplatin abermallen

güettliher vorgenohmen unnd Examiniert worden, von welicher

Vnernacht viller beweglicher Anredung nichts zu bringen noch

zuvernehmen gewesßen.

(2)

Den 24. Novembris ist mehr berierte Urscha Triplatin abermallen

59

in der güette Vorgenohmen worden, alldieweillen sie aber beÿ

Ihren Voriger widersprechen bestendig verbliben, unnd zu

kheiner güetlichen beekhandtnuß zubringen war; also sein

Ihro die Inmitls eingeloffene Indicia /: Beuorab aber, daß

Ihm 1661. Jahrs obberierte hingerichte Zwaÿ Mällefiz

perschonen vor, In, unnd nach der Confrondation mit Ihrer

ankhlag bestendig verbliben, unnd dieselben mit den Tott

Beekrefftigt, hernach die Verdächtigen wurzen, Khreütter

unnd an zwaÿen Schaitten geschmierte faisten, so in Ihrer

Truchen gefunden worden /: Vor augen gelegt, worauf sie /: zu

waß Ende, die faisten Schaitten wurzen, unnd Khreütter

zu gebrauchen, auch wie dieselben genendt werden/: befragt

worden. Aber waillen sie Tätterin daß Khraut und die

wurzen, zu nennen nicht wüste, auch wer Ihro soliche gegeben

mit der Unbeekhandtschafft der Perschonen sich entschuldigen

wollen, von dem Khreütl diß allein vermelt, wie daß soleihes

von St: Urschula Perg von ainer Khierchfarterin gebracht;

darmit man die Khinder für den Schrokhen Rauchen, die

wurzen in ein tranckh zu legen, und den Jenigen so sich

(3)

Ÿberhebt, für daß verstockhte gebürt zu trinkhen geben

Pflege; von der Faisten aber, an der Schaitten, sagt sie, daß

soliche Ihrer Khinder heütlein oder Arzlein /: wan sie ge=

=bohrn worden /: aufgehebt. Und der gemainen Reden unnd

Glauben nach, für ein Glüekh bringendeß Werkh in der

Truchen bewahrt unnd aufgehebt, welicher der Tätterin ver=

=andtworttung für Khein genuegsambe Entschuldigung ange=

=nohmen, danenhero Ist dieselbe hierauf mit Erstmalliger

60

Geringer tartur zur beekhandtnuß angehalten worden,

die aber in geringisten nichts beekhendt.

Den 25. Novembris Ist offt bemelte Urscha Triplatin Vormitag

abermallen anfengkhlichen mit beweglichen zuesprechen zur

Beekhandtnuß angeredt, dero auch widerumben die beÿ Ihro

gefundene Khreütter, wurzen, unnd an denen Schaitten

angestrichne faisten vor augen gelegt, unnd zu waß ende

sie soliche gebraucht, umbstendigkhlich befragt worden,

welicher verandtwortt, daß Khreütl so genandt wiert

Tebisch, hette ihro deß Urban Supez Tochter nahmens

Marinkha, von St. Urschula von ainer Wisßen, vor villen

Jahrn gebracht; daß habe sie beÿ ihrer Kherzen /: welicher

(4)

Sie nach erstandner Khindlbeth im fürgang gebraucht /:

gebundenr Behalten, darmit Pflegten die alten Weiber

Ihre Khinder vor dem Schrockhen zu Rauchen; die wunges

khüne sie nit nennen, die hab sie von ainem Man /: khüne

nit Wisßen zu ober oder unnter vollitschen warhafft

der Herrschafft Guettenhaag Unnterthan, weleicher Ihr

vor angesicht auß, zwar woll /: aber mit dem nahmen

nit beekhandt /: heuer Circa Festum S:(anctae) Ursulae Im

haberschmidt empfangen; Weliche wurzen denen, so sich ÿber=

=hebt für daß verstockhte geblüet zu trinkhen, die sich aber

gehaut, geschlagen, oder gestochen, dauon daß Pulffer

aufgestrait, unnd darmit gehailt werden soll.

Von der faisten so an den zwaÿen Schaitten gestrichen,

61

sagt Tätterin eins seÿe das nezl Ihres noch lebenden

Sohns nahmens Matez, daß andere der Tochter Marinkha

so alberaith gestorben, diße habe sie behalten, dem Khindern

Jeden daß sein zu geben, dem glauben nach wan sie eß

beÿ sich tragen, unnd waß Sortten samen eß seÿe, an

Ihren Gartten unnd äckhern aus Säin. Jederzeith

Glückhliche unnd woll Ergäbige Fexung Erwartten;

alldieweillen aber diße der Tätterin Verandtworttung

(5)

für khein genuegsambe noch wahre außkhunfft ob vor

Gelegter unbeekhanndter Khreütter, wurzen unnd

Faisten gehalten, sie auch auf bewegliche Anredung in

Der güete nichts beekhenen wollen; also Ist sie aber=

=mallen /: Ihres hochen alters halber mit ainer leidlichen

Tartur/: vorgenohmen worden, nach Erstandner dißer

gleichwoll von Ihro nichts zu bringen gewesßen.

Sub Eodem däto Nachmitag umb 2. Uhr, hat Man mehr

berierte Verbrecherin am Stuell sezen lasßen, weleihe

umb 8. Uhr darauf, umb die Entbindung gebeten, unnd

zur beekhandtnuß geschritten.

Beekhenndt Im:(1)661. Jahr Herbst zeith, da alberaith

die frücht eingefexet warn, khinte nit Wisßen an

ain Sontag oder feÿertag, wäre die alberaith hinge=

=richte Urscha Khuptschitschin zu Ihr Tätterin ains

Abents am Muetschenperg beÿ Ihren weingartten

zu ihro khomben, unnd die Tätterin mit sich zu ihren

in Gradischperg ligunden weingartten gefüehrt, nach

62

dem beede ain Trunkh gethan, habe die Urscha Khuptschitschin

(6)

Sie Tätterin angesprochen mit Ihro zu dem Grädisch Creüz

zu gehen, also sie ain guete Gesellschafft finden wurden,

als die Tätterin eingewilliget, unnd beede zum Grädisch

Creüz khomben, wäre niemandt aldorth gewesßen; die

hingerichte Khuptschitschin habe sie Tätterin mit sich in ain,

unnter dem Creüz großes loch ungefähr zwaÿ Schritt

Tieff hineingefiehrt, darinen auf ainem abschauchlichen

bretl ein bisßen Brodt gefunden, daß Brodt an dem

bretl aldorth Im loch widerumben ligen lasßen, unnd

zu der Tätterin vermeldt, der handl wäre schon versaumbt,

worüber widerumb beede zu der Khuptschitschin weing:(artten)

gangen, aldorthen zwaÿ Trunkh gethan, folgents sich

jede nach Ihren Hauß begeben.

Ein andere wohen darauf an ainem Ertag abent wäre

die Khuptschitschin widerumb zu der Tätterin khomben, unnd

dieselbe mit sich neben deß Webers Lucas Schwarz be=

=findunden Creüz weeg gefiehrt, aldorth habe sie beÿ ainer

Vornehmen gasteraÿ ain Große Gesellschafft von Villen

Beekhandten und unbeekhandten Gössten /: unter andern

dem Simon Khuptschitsch die alte Wallwetkhin unnd

Ihrn Man, die Plevin, die ferkhin, die Troinerin, welicher

(7)

Aldorth für ain Khöchin gewesßen /: angetroffen. Die

allesambt hetten anfengs von aller Handt Fleisch Speisßen

darbeÿ weißes Brodt gesßen, unnd auß schönen Silberen

unnd weisßen Meolickhen Geschier getrunckhen; denn

63

Wein hette der Khuptschitsch auß dem Creüz /: worinen

zwo Pippen gesteckht /: herauß gelasßen, dauon der

Khuptschitsch der Tätterin in ainer hilzen Khandl ein

Trunckh gegeben, weleiher Ihro wie Re(dendo): ein Roßwasßer

Fürkhomben; daß Brodt so Ihro auch zu esßen gegeben

worden, habe sie Im Sackh gesteckht, unnd mit nach Hauß

getragen; deß andern Tags, habe sie anstath desßen

ein Re(dendo): Sau Pfifferling gefunden, baÿ selbiger malzeit

hette der Teüffl sie Tätterin zu ainem Khaspelschafft ge=

=stelt, unnd zu dem Khuptschitsch gesagt, waß hastu mier

für ein ainfeltiges altes Thörisches Weib hergefüehrt,

sie Tätterin wäre auch dißes Ihres mangls halber von

denen andern Verächtlich gehalten worden. Der böße

Feint, welicher von angesicht Rott. Von feurigen Augen

an Henten unnd Füesßen /: khüne nit eigentlichen sagen

ob Rauch oder glater Haut /: mit ainer glanzender

Rotten Khapen, Schwarzen Rockh, Gräbe Hoßen, im

(8)

Rotten Strümpffen, nahmens Caspar, beÿ Ihren gewesßen.

Habe sie Tätterin mit seiner Handt an die Rechte schulter ge=

=schlagen, von welicher straich zwo Wunden Entsprungen,

auß welicher Ihro daß Bluet herauß gesprüzt, unnd die

Tropffen an der halß Pfaidt, unnd Ihr Haut von dem straich

lang Schwarz gewesßen, ob den böße Feint von dem selben

Bluet etwaß zu sich genohmen, unnd sie darmit verschieben

khinte sie nit wisßen; er habe zwar mehrers Bluet von dem

nitrigen finger Ihrer Rechten Handt, wie auch daß sie Ihme

Ihr Khindt aines zuebringen sollte zuegrendt, weliche beede

64

begehrn sie Ihme aber auß forcht Ihres Mans zuuerwilligen

Abgesprochen, nach volenter Malzeit habe die Gesellschafft

an berierten Creüz weeg getanzt, denen der Böße Feint

auf zwaÿen bretlen aufegespant wie ain milterle

auf gegeÿgt, der Tätterin wäre die Stimb deß geÿgens

nicht allerdings leiblich fürkhomben, darumben weillen

sie nit mit Getanzt habe Ihro der Böße Feint mit ainem

Fueß ein stoß an die seitten gegeben, daß sie ÿber

ain hauffen gefallen, Inmitls Ist Ihr gewiße Stundt

und zeith khomben, daß alle von ain ander gangen.

Beekhendt zu der drittmalliger zusamen Khunfft, hette

(9)

Sie der Khuptschitsch von Ihrn Haus an ainem Creüzweeg

unnter dem Grädisch Creüz neben deß Jänse Strenitsch

wenig:(artten) Gefiehrt, also abermallen die völlige Gesellschafft

von welicher nunmehr kheiner lebt, beÿsamben gewesßen

die alle wie Vorhero aldorthen gesßen, getrunkhen,

unnd getanzt, unnd dergleichen hexenwerch Exerciert,

doch mit den Unnterscheidt, daß die vornehmbern in

Esßen, Trinckhen unnd Tanzen voran die Ehr gehabt,

die Ringern aber unnter welichen sie Tätterin aine ge=

=wesßen, aufheben, abwaschen unnd dergleichen Leunpa

Arbeith verrichten, unter andern hab sie Tätterin

damallen ein hiendl hören müesßen.

Vorhero Ehrunter sie Tätterin zu der Drittmalligen

Zusamben Khunfft gangen, habe sie auß anstifftung,

Der Khuptschitschin, Ihr Khuptschitschein daß H:(eilige) hochw: (ürdige)

65

Sacrament /: weliches sie Tätterin baÿ St: Jergen an

ainem neuen Sontag Empfangen, unnd von der Zungen

an Ihr halß hemet gewischt mit flacher handt zuegestalt,

die Khuptschitschein habe auch damallen aldorth beÿ St:

Jergen daß H:(eilige) abentmall eingenohmen, unnd beede H(eiligen):

(10)

Hostien in ain Teichl eingewickhelt, soliche mit sich zu der

Dritt(m)alligen zu samben khufft gebracht, aldorthen dieselben

dem Teüffl zuegestelt, welihe er unnter seine vornehmere

Gäst getragen, waß sie darmit angefangen khine Tätterin

nit Wisßen, diß habe sich die Tätterin zu Erindern, alß

die hiener anfangen zu Crain hette der Teüffl seine

Gäst auf ain Schwarze halbe Oxen haut, weliche sein

Khnecht herfür gezogen nach ein ander verschriben, der

Schreibzug wäre groß und glanzet gewesßen, die

Federn habe ainer Liecht gleich gesehen, baldt darauf

Hetten deß bößen feints Khnecht /: weleihe von geringern

Beekhlaidungen waren /: die liechter nach unnd nach ab

Gelescht, unnd die gesellschafft sich von Ihren Tanz Plaz

Nacheinander verlohrn, Tätterin hette nit Wisßen khinen

wie ain von der andern khomben, sie aber wäre mit dem

Khuptschitsch seinem Weib unnd mit dem alten wollwetkhen

biß zum Grädisch Creüz gangen, daselbst hette der

Wallwetkh Ihnen unnterwegs auß dem Creüz in

Welichen zwo Pippen gesteckht, von dem Rinigern Wein

ainem trunkh aus ainem bechen gegeben, von Creüz

so dan ware jede nach Hauß unnd sie Tätterin zu Ihren

(11)

66

Man schlaffen gangen; der Man hette Imb Ihro abwesßen=

=heit nichts gewust, dauon sie ihme doch gehrn gesagt hette,

so seÿe Ihro aber /: khine nit Wisßen ob von dem bösßen

Feint, oder von der bösßen Gesellschafft /: gemacht worden,

daß sie von dißer bösßen hexereÿ niemandt nichts

Offenbahrn khinen.

Beekhenndt wie daß sie Tätterin zwar öffter zu soliher ge=

=sellschafft gelangen sollen so wären die Interesierten

aber beÿ denen Herschafften nach unnd nach gefengkhlichen

Einkhomben, weliche gefenckhnußen die weitern zusamben

Khaufften verhindert; sie Tätterin wäre auch von selbiger

Zeith biß gegenwertige Stundt von den Bösßen Feint

weiters nihts angefochten worden, gebe dißen die

Ursach, weillen sie nach selbiger Ihrer drittmälliger

Zusamben khaufft ein stukh geweihtes Salz in ein Schaff

Wasßer geworffen, denn ganzen Leib abgewaschen, deß

gleichen mit geweichten Kherzen sich geraucht, daß sie sich

darmit von den bößen anfechtungen Erledigt habe.

Den 26. Novembris hat die Tätterin Ihre obengedeute ver=

(12)

=brechen ferers wahr zu sein bestät, darbeÿ vermeldt, daß

sie ÿber soleiche ohne Verlezung Ihrer sell Selligkheith

zu leben unnd zu sterben begehre. Habe hiebeuorn diße

ihre begangne Sündt, auß forcht der geistlichen ver=

=weißung zwar einmallen gebeicht, dermallen aber

vor allen Ihren Sünden absoluiert zu werden ver=

=lange.

Den 27. Novembris: Vormitag hat Urscha Triplatin Ihr

67

Völlige ausßag genzlihen reuociert, derentwillen

ist sie umb 10. uhr besagtes vormitags am Stuell ge=

=sezt worden.

Sub Eodem däto umb 3. Uhr Nachmitag hat die Tätterin

Ihre begangne müsßethat alle mit ain ander widerumb

Confermiert, alß allein ob der Teüffl ain handt oder

Prazen gehabt, darmit er sie an die Schulter geschlagen

das khine sie eigentlich nicht sagen.

An heut den 29. Novembris: (1)673. Jahrs ist ÿber die Urscha

Triplatin, alda beÿ der Herrschafft Guettenhaag ds gehaimbe

unnd offne Mallefiz Reht gehalten, darzue Herr

Wolff Lorenz Lämpertitch zum Vrtl sprecher, zu beÿ=

6.3 Kratka analiza transliteriranih virov o Marini Bohinec in Urši Triplat

Iz vira o Marini Bohinec je mogoĉe razbrati, da je bila ĉarovništva obtoţena na podlagi

priĉevanj ţe obsojene in usmrĉene ĉarovnice Urše Ĉrniĉek(in). Ta je trdila, da se je 57-letna

Marina gibala v ĉarovniški druţbi, na njenem domu pa so v skrinji našli tudi razliĉne

predmete, ki naj bi jih uporabljala za ĉaranje. Obtoţena je sicer veĉkrat priznala, da je komu

pomagala z zdravilnimi pripravki, omenja kruh, s katerim naj bi otrokom zniţevali vroĉino.

Povedala je, da je od neke ţenske kupovala zelišĉa. Drugih obtoţb ni priznala, zato so jo

muĉili. Veĉ noĉi zapored je preţivela na ĉarovniškem stolu, ki ga je za boljši uĉinek sodnik

dal vmes še nabrusiti. Ĉez dan so si sledila zaslišanja, prigovarjanja, naj vendarle prizna,

sooĉenja s priĉami, molitve, nato ponoĉi ena sama boleĉina. Kot logiĉna posledica

grozovitega muĉenja v zadnjih dneh je Marina govorila, da ji hudiĉi ne dajo miru, da jo

muĉijo, omenjala je zle duhove in podobno. Še preden bi jo obsodili, je Marina umrla. Sodnik

je sklenil sodbo v stilu, da je bila njena duša izgubljena, zato je bilo tudi vse muĉenje zaman,

saj da so jo šĉitili hudiĉi. 20. decembra 1673 so Marino pokopali nedaleĉ stran od Hrastovca.

Vzrok tega procesa, ki se je odvijal »zgolj« dvajset dni, lahko išĉemo v preteklem procesu, ki

se je konĉal z obsodbo. Na podlagi priĉevanj, pridobljenih z muĉenjem, je bilo naznanjenih

kar veliko oseb, tudi Marina.

68

Iz vira o Urši Triplat razberemo, da so ji sodili tako kot Marini v Hrastovcu, zgolj nekaj

tednov prej. Procesuiral jo je prav tako kot Bohinĉevo sodnik Lampretiĉ, ki je zaradi visoke

starosti obtoţene, imela je namreĉ 80 let, na zaĉetku predpisoval bolj neţna, blaţja muĉenja.

Iz besedila je mogoĉe razbrati, da je tudi ta sodba dobila podlago v procesu proti Urši

Ĉrniĉek(in), ki je naznanila tudi Marino Bohinec. Podobno kot Marina se je tudi Urša

ukvarjala z zdravilstvom in je priznala uporabljanje doloĉenih korenin in zelišĉ, ali pri

porodih ali bolnih otrocih. Med drugim so pri njej našli koţico novorojenĉkov, za katero je

razloţila, da pripada njenima otrokoma, in da jo je shranila, da bi jima prinesla dobro letino,

kot neki talisman. V nadaljevanju je Urša med zaslišanji in muĉenjem povedala, da se je s

Kupĉiĉevo veĉkrat udeleţila gostij s hudiĉem, a da naj bi bila tam njena vloga pospravljanje

za drugimi udeleţenci gostije. Hudiĉ naj bi se pritoţeval, zakaj so mu pripeljali takšno staro,

neugledno ţenšĉe. Obiskoval naj bi jo tudi zli duh Gašper/Kasper z rdeĉim obrazom in

ţareĉimi oĉmi, a se ta po spovedi zgoraj omenjenih grehov ni veĉ pojavil. Urša je sprva

zanikala svojo vpletenost v ĉarovništvo, nato priznala, a znova preklicala priznanje. Po

muĉenju na ĉarovniškem stolu je dokonĉno priznala. Sojenje je trajalo en teden. Sam vir ni

povsem dokonĉan, saj manjkajo zakljuĉni stavki in podpis sodnika Lampretiĉa.

Obe ţenski sta imeli povezavo z zdravljenjem in sta bili preganjani na podlagi priĉevanj ţe

usmrĉene Urše Ĉrniĉek(in). Marinino muĉenje je bilo neprimerno hujše, Triplatovi so namreĉ

zaradi visoke starosti muĉenje omilili. Slednja je omenjala sreĉanja, gostije, duhove, prva pa

hudiĉa in duhove v zadnjih dneh ţivljenja. Marina Bohinec svojega ĉarovništva ni nikoli

priznala. Sicer pa, kaj naj bi priznala? Nekaj, kar je povedala druga oseba med prav tako bolj

ali manj grozovitim muĉenjem? Iz virov je jasno vidna zaĉrtana pot, ki vodi k priznanju, in od

te preganjalci niso odstopili. Pregnati zlo za ceno tega, da sam postaneš neusmiljen muĉitelj.

69

7 SKLEP

Pregon ĉarovnic je slovenski prostor zazanamoval z nekaj manj kot 500 ţrtvami. Med 128

procesi je 38 takšnih, pri katerih je eden od vzrokov obtoţbe povezan s povzroĉanjem bolezni,

zastrupitvami, zdravljenjem bolezni, uporabo masti, narejene iz otrok, in vplivanjem na

plodnost. Procesa Marine Bohinec in Urše Triplat, obravnavana v transliteraciji, vsebujeta

element zdravljenja bolezni. Lahko bi bili tudi neizpriĉani babici, pri nas so se prvi babiški

teĉaji zaĉeli izvajati šele leta 1753, a je to malo verjetno. Kljub veĉ ponatisom vodilne

literature za pregon Malleus Maleficarum, ki postavlja babice v sam vrh vrednih pregona, niti

en primer na Slovenskem ne omenja babice. Tudi na tujem so takšni primeri redkost. V

nemškem prostoru, pa tudi na angleškem, so babice nemalokrat priĉale kot sodne izvedenke.

Babiška stroka se je razvijala v ĉasu najhujših pregonov in napredovala. Tudi v primeru, ko je

šlo za povsem nestrokovno pomoĉ, so bile vaške neizprašane babice spoštovane v vaški

skupnosti.

Babica je bila torej v svoji skupnosti spoštovana oseba, s pomoĉjo pri porodu pa je zasluţila

za preţivetje. Na svet je spravila nekaj generacij otrok in s tem postala nepogrešljiv del

skupnosti. Babica ni bila nobena ovira pri reprodukciji prej nasprotno. Zakaj bi sicer ta poklic

konec koncev tudi uzakonili? Imeti izkušeno babico v skupnosti je bila nuja na nivoju drţavne

ureditve.

V visokem srednjem veku se je uveljavila medicinska šola v Salernu, ki je temeljila na resnem

znanstvenem delu in hipokratski tradiciji. Po uradnem odloku je smel zdravniško prakso

izvajati le tisti, ki je dobil dovoljenje na podlagi izkazanega strokovnega znanja. Razvoj

lekarniške stroke se je zaĉel ţe v 13 stoletju v sosednji Italiji. Na Slovenskem je imel Koper

kot prvi lekarno leta 1411. Medicina se je konstantno razvijala, ni pa bila dostopna, vsaj

veĉini prebivalstva ne. Ljudska medicina je bila zato zelo razširjena vse do druge svetovne

vojne predvsem med kmeĉkim prebivalstvom.

Grozovite metode muĉenja v konĉni fazi izbrišejo sleherni pomen katerega koli vzroka za

pregon saj se zgodi veriţna reakcija, kot se je v obravnavnih primerih. Bolj kljuĉno kot to, kaj

naj bi te babice in obiĉajne ţenske z nekaj znanja s podroĉja zelišĉarstva storile narobe je bilo

s kom so se druţile. Za SRC je bilo pomembno, da je bil na drţavnem zboru leta 1532

inkvizicijski postopek sprejet v sodni red ali zakonik, imenovan po cesarju Karlu, Constitutio

Criminalis Carolina. Pri inkvizicijskem postopku je bilo uvedeno kot njegov sestavni del

muĉenje. Od tod so bila priznanja in izdajanja drugih »ĉarovnic« bolj ali manj stalnica.

70

Transliteracija virov o Marini Bohinec in Urši Triplat razkriva vpogled v brutalnost

ĉarovniških procesov. Ĉarovniški stol je najpogostejša beseda v primeru Vohinĉeve, stare 57

let, ki konca sojenja pred deţelskim sodišĉem gospostva Hrastovec leta 1673 ni doĉakala.

Triplatova, stara 80 let, se je po muĉenju na stolu odloĉila priznati, in je bila obsojena. V obeh

primerih je razvidno, da je bila uvedba elementa muĉenja v kazenski proces odloĉilen

dejavnik.

71

VIRI, LITERATURA, SPLETNO GRADIVO

VIRI

Neobjavljeni

Arhiv Republike Slovenije:

-arhivsko gradivo, AS: Coll I, fasc. 15.

LITERATURA:

- BOCK Gisela: Ţenske v evropski zgodovini; Od srednjega veka do danes, Ljubljana,

2004.

- GEREMEK Bronislaw, Usmiljenje in vislice: Zgodovina revšĉine in milosrĉnosti,

Studia humanitatis 1996.

- GULLVEIG Bente Alver, SELBERG Torunn, Folk medicine as part of a larger

concept complex, v: New Perspectives on Witchcraft, Magic and Demonology

Volume5 Witchcraft, Healing, and Popular Diseases , The Society for the Social

History of Medicine, London/New York, 2001.

- HARLEY David, Historians as Demonologists: The Myth of the Midwife Witch, v:

New Perspectives on Witchcraft, Magic and Demonology, Vol. 5, Witchcraft,

Healing, and Popular Diseases, The Society for the Social History of Medicine,

London/New York, 2001.

- HEINSOHN Gunnar, STEIGER Otto, "Witchcraft, Population Catastrophe and

Economic Crisis in Renaissance Europe: An Alternative Macroeconomic

Explanation", University of Bremen 2004.

- HOZJAN Andrej, Mariborsko mesto med 16. in 18. stoletjem, SHS, Maribor skozi ĉas

III., letnik 6 , št. 2–3, Maribor 2006.

- KALĈIĆ Špela: Epistemologija ĉarovnice, Primorska sreĉanja, , izdaja 27, št.

264/265, 2003.

- KOŠIR Matevţ, Sabat v ĉarovniških procesih − evropski fenomen na Slovenskem od

16. do 18. stoletja, Historiĉni seminar 2. ZRC, Ljubljana, 1997.

- KOTNIK Franc Narodopisje Slovencev II. del., Zaloţba Klas, Ljubljana, 1952.

- MARIGNY Jean, Vampirji znova na pohodu, Ljubljana, DZS,1995.

- MINAŘIK Franc, Od staroslovanskega vraštva do sodobnega zdravila, Slovensko

farmacevtsko društvo, Kranj 1971.

- RADOVANOVIĈ Sašo, Bog se usmili uboge grešne duše. Amen., Pomurska zaloţba,

Murska Sobota, 1997.

- RAJŠP Vincenc, Ĉarovniški procesi v vsakdanjem ţivljenju, Historiĉni seminar ZRC

4, Ljubljana, 1994.

- SNOJ Marko, Slovenski etimološki slovar, DZS, Ljubljana,1997.

- TRATNIK - VOLASKO, Marjeta, KOŠIR Matevţ, Ĉarovnice, predstave, procesi,

pregoni v evropskih in slovenskih deţelah, Ljubljana, Znanstveno in publicistiĉno

središĉe, 1995.

- TRATNIK - VOLASKO Marjeta, Interpretacije fenomena ĉarovništva, Anthropos št.

3/4 , Ljubljana, 1992.

72

- ZUPANIĈ - SLAVEC Zvonka: Epidemije na Slovenskem (Lakote, kuge in vojne rši

nas, o Gospod), Mnoţiĉne smrti na Slovenskem, Zveza zgodovinskih društev

Slovenije, Ljubljana, 1999.

SPLETNO GRADIVO:

- GROŠELJ Matej, Vpliv epidemiĉnih bolezni na na spremembe v gospodarstvu,

diplomsko delo, UL, EF, Ljubljana 2002, str. 52, (dostopno na: http://www.cek.ef.uni-

lj.si/u_diplome/groselj243.pdf).

- VUZEM Manja, Ĉarovniški procesi na gradu Hrastovec v letih 1661−1685 (dostopno

na: https://dk.um.si/Dokument.php?id=65618&lang=slv ).

- ĈREPNJAK Barbara, Delovanje deţelnega profosa Jakoba Bithnerja v ĉetrti med

Muro in Dravo v letu 1580 (dostopno na: https://dk.um.si/Dokument.php?id=25440).

- KUTIN Danaja, Zagovori; Primeri zdravljenja v ljudski medicini, Diplomsko delo,

Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistiĉne študije Koper 2007

(dostopno na: https://share.upr.si/fhs/PUBLIC/diplomske/Kutin-Danaja.pdf).

- LOVER Urša, Izvori in prenosi znanja v zelišĉarstvu; Primerjava skupin poklicnih in

laiĉnih zelišĉarjev ter zdraviteljev, Diplomsko delo, Koper: Univerza na Primorskem,

Fakulteta za humanistiĉne študije Koper, 2007 (dostopno na:

https://share.upr.si/fhs/PUBLIC/diplomske/Lover-Usa.pdf).

- MALI Tadeja, Mesto Maribor in zemljiško gospostvo Fala v zgodnjem srednjem veku,

diplomsko delo, FF UM, Maribor, 2015, str. 43. (dostopno na:

https://dk.um.si/Dokument.php?id=78431).

- KROPEJ Monika, Magija in magiĉno zdravljenje v pripovednem izroĉilu in ljudskem

zdravilstvu danes, Etnolog. Nova vrsta (Ljubljana), 2000, letnik 10 (dostopno na:

http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/0354-0316_10_kropej_magija.pdf).

- ROŢMAN Irena, Zgodovinski oris babištva na Slovenskem in porodna pomoĉ v fari

Velike brusnice na Dolenjskem od 1840 do 1945, Etnolog. Nova vrsta (Ljubljana),

1997, letnik 7=58 (dostopno na: http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/0354-

0316_7_rozman_zgodovinski.pdf ).

- GOLDEN M.Richard: Encyclopedia of Witchcraft: The westeren tradition:

http://sbk8886.blog.com/2014/04/05/encyclopedia-of-witchcraft-the-western-tradition-

by-richard-m-golden-downloads-torrent/, pridobljeno 15. 5. 2014.

Fotografije:

- Slika 1:Pehta: http://www.ednevnik.si/uploads/d/dramlje/163301, pridobljeno 10.7.

2016.

- Slika 2: Malleus Maleficarum: https://en.wikipedia.org/wiki/Malleus_Maleficarum,

pridobljeno 15.9. 2016.

- Slika 3: Babica: http://www.medievalists.net/wp-content/uploads/2011/03/midwives-

in-the-16th-century.jpg, pridobljeno 18.9. 2016.

- Slika4: Grad Hrastovec:

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Grad_Hrastovec_bakrorez.JPG, pridobljeno

dne 18.9. 2016.

73

PRILOGE

Prva in zadnja stran vira o Marini Bohinec.

74

75

Prva in zadnja stran vira o Urši Triplat.

76