DEVELOPMENTAL CHARACTERISTICS OF QUEENS (Apis … · found no significant changes in queen's characteristics. Also, mating delay did not have any influence on morphological properties

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA KMETIJSTVO IN BIOSISTEMSKE VEDE

RAZVOJNE LASTNOSTI MATIC KRANJSKE ČEBELE (Apis

mellifera carnica) V RAZLIČNIH POGOJIH VZREJE

DOKTORSKA DISERTACIJA

DEVELOPMENTAL CHARACTERISTICS OF QUEENS (Apis

mellifera carnica) REARED IN DIFFERENT CONDITIONS

PH. D. THESIS

Maribor, 2013 Lucija ŽVOKELJ

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA KMETIJSTVO IN BIOSISTEMSKE VEDE

AGRONOMIJA

RAZVOJNE LASTNOSTI MATIC KRANJSKE ČEBELE (Apis

mellifera carnica) V RAZLIČNIH POGOJIH VZREJE

DOKTORSKA DISERTACIJA

DEVELOPMENTAL CHARACTERISTICS OF QUEENS (Apis

mellifera carnica) REARED IN DIFFERENT CONDITIONS

PH. D. THESIS

Maribor, 2013 Lucija ŽVOKELJ

Popravki:

Žvokelj L. Razvojne lastnosti matic kranjske čebele (Apis mellifera carnica) v različnih pogojih vzreje.

Dokt. disert. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2013. II

Doktorska disertacija je bila opravljena na Kmetijskem inštitutu Slovenije. Temelji na

projektu mlade raziskovalke na področju živalske produkcije in predelave in v okviru

bilateralnega projekta z naslovom »Način delovanja in vpliv virusov na vzrejanje matice

medonosne čebele (Apis mellifera)«, BI-HU/07-08-003.

Senat Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede je dne 23. 12. 2009 za mentorja doktorske

disertacije imenoval red. prof. dr. Aleša GREGORCA. Sklep o imenovanju komisije za oceno

doktorske disertacije je bil izdan 3. 4. 2013.

Komisija za oceno in zagovor doktorske disertacije:

Predsednik: red. prof. dr. Branko KRAMBERGER

Mentor: red. prof. dr. Aleš GREGORC

Član: red. prof. dr. Janko BOŽIČ

Lektorica: Mojca GARANTINI, uni. prof. slov. j. in knj.

Datum zagovora: junij 2013


Dokt. disert. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2013. III

RAZVOJNE LASTNOSTI MATIC KRANJSKE ČEBELE (Apis mellifera carnica) V

RAZLIČNIH POGOJIH VZREJE

UDK: 638.145/.15+638.19(043.3)=863

V okviru doktorske naloge smo raziskali vpliv starosti vzrejnega gradiva, zamika v oprašitvi izleženih matic in

vpliv dodatnega krmljenja v času vzreje na nekatere lastnosti matic. V posameznih fazah vzreje smo ugotavljali

možne poti prenosa štirih čebeljih virusov. Matice smo vzredili iz različno starih ličink ob presajanju (0-12 ur,

12-24 ur, 24-36 ur in 36-48 ur) in ugotavljali njihove lastnosti glede na različno starost ob oprašitvi. Matice ene

skupine smo vstavili v plemenilnike takoj po izleganju, matice druge skupine pa po 17 dnevih inkubacije. V

nadaljevanju raziskave smo del oprašenih matic dodali v družine in jih spremljali še dve čebelarski sezoni.

Maticam in njihovim razvojnim oblikam smo določili morfološke lastnosti. Starost vzrejnega gradiva do 36 ur ni

imela značilnega vpliva na lastnosti matic, kakor tudi zamik v oprašitvi ni imel vpliva na spremljane lastnosti. V

prvi sezoni so družine matic, ki so se oprašile po 17-dnevni inkubaciji, zasedale v povprečju večje število ulic

kot družine matic, ki so se oprašile v običajnem času, to je 3-8 dni po izleženju. Matice se po dodajanju različnih

vrst peloda in drugih dodatkov v hrani v rednikih in plemenilnikih med seboj niso značilno razlikovale. V

poskusu spremljanja možnih poti prenosa virusnih okužb med potekom vzreje nismo nobenega od štirih virusov

(ABPV, BQCV, DWV in SBV) zaznali pri bubah in novoizleženih maticah, kljub temu, da so bile delavke v

rednikih na virus pozitivne. Za razliko od ostalih treh virusov se je v našem poskusu izkazalo, da je za DWV

vertikalen prenos, od matice na svoje potomke preko jajčeca, pogostejši od horizontalnega.

Ključne besede: vzreja matic /oprašitev / prehrana / cvetni prah / čebelji virusi

Opombe: xi, 121 s., 22 pregl., 14 sl., 7 graf., 179 ref.


Dokt. disert. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2013. IV

DEVELOPMENTAL CHARACTERISTICS OF QUEENS (Apis mellifera carnica)

REARED IN DIFFERENT CONDITIONS

Queens were reared according to different age of the graft (0-12 hours, 12-24 hours, 24-36 hours and 36-48

hours) and also to mating time. Queens from one group were inserted into the mating nuclei immediately after

the emergence; queens from the second group were incubated for 17 days, before they were allowed to mate. We

determined morphological characteristics of queens and their developmental stages, some of mated queens were

also inserted in the new established colonies for 2 seasons. When using larvae for grafting up to 36 hours old, we

found no significant changes in queen's characteristics. Also, mating delay did not have any influence on

morphological properties of queens. The colonies, ruled by the queens which mated later, had significant higher

number of occupied combs in the first year in comparison to the colonies with queens which were allowed to

mate in the ordinary way. Moreover, we checked the impact of adding two different pollen source and sugar

solution during queen rearing on properties of the queens. Queens did not differ according to the type of food

added in nurse colonies and mating nucs. In an attempt to monitor possible routes of transmission of viral

infections during queen rearing we did not detect any of the four viruses (ABPV, BQCV, DWV and SBV) in

pupae and newly emerged queens. Virus positive workers in mating nucs did not indicate positive young mated

queens. Unlike the other three viruses, our study showed that DWV remained in apiary via vertical transmission.

Keywords: queen rearing / mating / nutrition /pollen / bee viruses

NO: xi, 121 P, 22 Tab., 14 Fig., 7 Chart., 179 Ref.


Dokt. disert. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2013. V

Kazalo vsebine

1 UVOD 1

1.1 Diferenciacija kast v čebelji družini 2

1.2 Spolni organi matice in delavke 4

1.3 Vzreja matic 6

1.4 Cvetni prah 8

1.5 Čebelji virusi 10

1.6 Opredelitev problema 12

1.7 Cilji naloge 14

1.8 Delovne hipoteze 14

2 PREGLED OBJAV 16

2.1 Vpliv starosti ličink ob presajanju na lastnosti matic in določanje lastnosti,

ki opisujejo kakovost matice

16

2.2 Vpliv zamika v času oprašitve na lastnosti matice 21

2.3 Cvetni prah in dodatno krmljenje v čebelji družini 22

2.4 Čebelji virusi 25

2.4.1 Virus akutne paralize čebel 26

2.4.2 Virus črnih matičnikov 27

2.4.3 Virus mešičkaste zalege 28

2.4.4 Virus deformiranih kril 29

3 MATERIAL IN METODE DELA 31

3.1 Vpliv starosti vzrejnega gradiva in starosti matice ob oprašitvi na lastnosti

matice

31

3.1.1 Priprava vzrejnega gradiva 31

3.1.2 Vzreja matic, vzorčenje in laboratorijske analize 31

3.1.3 Vstavljanje matic v družine in čebelarjenje z njimi 34


Dokt. disert. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2013. VI

3.1.4 Priprava tkiva za štetje ovarjalnih cevk 35

3.1.5 Statistična analiza 36

3.2 Vpliv dodatnega krmljenja na lastnosti matice 37

3.2.1 Vzreja matic, vzorčenje in laboratorijske analize 37

3.2.2 Štetje semenčic 41

3.2.3 Kvalitativna analiza cvetnega prahu v matičnem mlečku 42

3.3 Poti prenosa virusov med potekom vzreje 44

3.3.1 Vzreja matic in vzorčenje v letu 2008 44

3.3.2 Vzreja matic in vzorčenje v letu 2009 46

3.3.3 Ekstrakcija RNA in obratna transkripcija in verižna reakcija s polimerazo (RT-

PCR)

47

4 REZULTATI Z RAZPRAVO 50

4.1 Vpliv starosti vzrejnega gradiva in starosti matice ob oprašitvi na lastnosti

matice

50

4.1.1 Razvojne oblike matic, novoizležene matice in oprašene matice 50

4.1.2 Spremljanje matic v družinah 58

4.2 Vpliv dodatnega krmljenja na lastnosti matic 70

4.3 Poti prenosa čebeljih virusov med potekom vzreje 81

5 SKLEPI 95

6 POVZETEK (SUMMARY) 98

6.1 Povzetek 98

6.2 Summary 101

7 VIRI 104

8 ZAHVALA 121

9 PRILOGE


Dokt. disert. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2013. VII

Kazalo preglednic

Preglednica 1: Trajanje stopenj razvoja ličinke pri delavki in matici 4

Preglednica 2: Vsebnost surovih beljakovin peloda nekaterih vrst rastlin, dobro

zastopanih tudi v Sloveniji

9

Preglednica 3: Lastnosti 114 matic, vzrejenih iz različno starega vzrejnega gradiva 17

Preglednica 4: Pregled meritev pri razvojnih fazah in odraslih maticah, opravljenih

za vsako od skupin G1-G4

33

Preglednica 5: Shema krmljenja rednikov s cvetnim prahom kostanja in oljne

ogrščice ter dodatkom sladkorne raztopine v poskusu vpliva

prehranske komponente na nekatere lastnosti matice v letu 2008

40

Preglednica 6: Količine posameznih komponent za reakcijsko mešanico za RT-PCR 48

Preglednica 7: Začetni oligonukleotidi, uporabljeni v tej raziskavi 49

Preglednica 8: Mase razvojnih oblik matic in novoizleženih matic ter ovarijev glede

na starost ličink pri presajnju

52

Preglednica 9: Nekatere lastnosti oprašenih matic glede na starost ličink pri

presajanju in glede na čas oprašitve

53

Preglednica 10: Nekatere lastnosti matic, oprašenih v običajnem času (matice C) in

matic, oprašenih po 17-dnevni inkubaciji v medišču panja (matice D)

55

Preglednica 11: Korelacijski koeficienti med šestimi izmerjenimi lastnostmi 58

Preglednica 12: Rezultati nekaterih reprodukcijskih lastnosti matic po končanem

spremljanju razvoja družin

68

Preglednica 13: Rezultati pelodne analize matičnega mlečka v posameznih rednikih

glede na režim krmljenja v letu 2008

72

Preglednica 14: Rezultati pelodne analize matičnega mlečka v posameznih rednikih

glede na režim krmljenja v letu 2009

73

Preglednica 15: Nekatere lastnosti matic glede na različen režim krmljenja v letu

2008

75

Preglednica 16: Nekatere lastnosti matic glede na različen režim krmljenja v letu

2009

76

Preglednica 17: Korelacijski koeficienti med lastnostmi oprašenih matic v 77


Dokt. disert. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2013. VIII

prehranskem poskusu leta 2009

Preglednica 18: Rezultati PCR analize dveh zaporednih vzorčenj družin v letu 2008 81

Preglednica 19: Rezultati vzorcev matičarja in rednika med potekom vzreje ter

novoizleženih matic v letu 2008

82

Preglednica 20: Rezultati virusnih analiz matic in spremljajočih delavk iz

plemenilnikov v letu 2008

84

Preglednica 21: Rezultati vzorcev matičarja in rednika med potekom vzreje ter

novoizleženih matic v letu 2009

87

Preglednica 22: Rezultati virusnih analiz delavk, ličink, iztrebkov matic ter matic

plemenilnikov v letu 2009

88


Dokt. disert. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2013. IX

Kazalo slik

Slika 1: Povprečni čas razvoja in faze razvoja pri trotu, matici in delavki 3

Slika 2: Ovariole z vidnimi folikli. Folikel sestavljata jajčna komora z oocito in

hranilna komora s celicami dojiljami

5

Slika 3: Ovarija mlade neoprašene matice in razvita ovarija oprašene matice 6

Slika 4: Meritve na izpreparirani spermateki za izračun njenega volumna 33

Slika 5: Narejenci na lokaciji poskusnega čebelnjaka testne postaje v Seničnem

Merjenje zalege s pomočjo folije s potiskanimi 6-kotniki znane površine

35

Slika 6: Prečni prerez ovarija. Hematoksilin in eozin 36

Slika 7: Krmljenje družin pred začetkom in v času vzreje 39

Slika 8: Štetje semenčic 42

Slika 9: Matrika za štetje pelodnih zrn, ki zagotavlja reprezentativne rezultate 44

Slika 10: Shema poteka vzreje glede na prisotnost virusov v letu 2008 45

Slika 11: Različna velikost 4 dni starih ličink skupine G1 znotraj in med tremi

redniki

50

Slika 12: Intenzivna gradnja v skupini plemenilnikov s pogačo oljne ogrščice 78

Slika 13: Plemenilčki s kostanjevo pogačo 78

Slika 14: Shema poteka vzreje glede na prisotnost virusov v letu 2009 86


Dokt. disert. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2013. X

Kazalo grafikonov

Grafikon 1: Primerjava mas razvojnih oblik matic, novoizleženih in oprašenih

matic glede na starost vzrejnega gradiva in zamik v oprašitvi

56

Grafikon 2: Primerjava mas ovarijev novoizleženih in oprašenih matic glede na

starost vzrejnega gradiva in zamik v oprašitvi

57

Grafikon 3: Površina zalege po 26-ih dneh pri skupinah družin glede na starost

vzrejnega gradiva vzrejenih matic in glede na čas oprašitve matic

59

Grafikon 4: Zasedenost ulic narejencev v mesecu juliju in septembru v letu 2007 61

Grafikon 5: Odmrtje družin v zimi 2007/2008 62

Grafikon 6: Pregled vseh meritev obsega zalege v družinah 65

Grafikon 7: Masa družin (čebele, zalega, cvetni prah in med) v juniju 2008 66


Dokt. disert. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2013. XI

Okrajšave in simboli

ABPV virus akutne paralize čebel (acute bee paralysis virus)

BQCV virus črnih matičnikov (black queen cell virus)

DWV virus deformiranih kril (deformed wing virus)

M povprečje ali aritmetična sredina

RNA ribonukleinska kislina

RT-PCR obratna transkripcija in verižna reakcija s polimerazo

SBV virus mešičkaste zalege (sacbrood virus)

SE standardna napaka

SD standardni odklon


Dokt. disert. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2013. 1

1 UVOD

Čebele naj bi se razvile iz predatorskih os, ki so živele pred 100 milijoni let (Michener 1974

cit. po Winston 1987). V tem času so bile cvetoče rastline prevladujoča vegetacija. Na dolgi

poti svojega razvoja so se čebele znašle v čebelnjakih naših davnih prednikov. Za čebele so se

zanimale in imele od njih koristi vse civilizacije v zgodovini človeštva. O intenzivnem

čebelarjenju je že v 1. stoletju pred našim štetjem pisal Publius Vergolius Maro (Kantar

2008, Gregorc 2002). Prvo izčrpno navodilo, kako vzgajamo matice, je v svoji Razpravi o

rojenju in Nauku o čebelarstvu v 18. stoletju opisal Anton Janša (Rihar 2003). Potrebe po

vzreji matic v večjem obsegu so se pojavile v ZDA v 19. stoletju, kjer se je z razvojem

čebelarstva uveljavila želja po zamenjavi njihove čebele z italijansko raso čebele (Apis

mellifera ligustica). Doolitle je v tistem času razvil sistem vzreje matic, ki je še vedno osnova

sodobnim metodam vzreje (Laidlaw 1992). Danes je vedno močneje izražena zahteva po

večji pridelavi čebeljih pridelkov in masovni vzreji matic, ob tem pa se pogosto pozablja na

potrebe čebelje družine in pogoje, ob katerih lahko vzredimo visoko produktivne matice

(Kantar 2008).

Matica je mati vseh članov čebelje družine; njeno telo je prilagojeno za intenzivno zaleganje

in izločanje feromonov. Skupaj z delavkami omogoča optimalen razvoj čebelje družine.

Matica in delavke pripadajo različnim kastam znotraj družine. Iz oplojenega jajčeca, ki ga

izleže matica, se lahko razvijejo osebki obeh kast, to je matica ali delavka, iz neoplojenega

jajčeca pa troti. Oskrba zalege med razvojem povzroči očitne razlike v morfologiji, fiziologiji

in obnašanju delavke ali matice. Gre za diferenciacijo osebkov ženskega spola v dve kasti, ki

je odvisna od kakovosti in količine hrane, s katero je bila med razvojem hranjena ličinka

(Beetsma 1979, Wittmann in Engels 1987). Za fiziološko regulacijo reproduktivnih organov

sta odgovorna juvenilni in ekdisteroidni hormon, nanju pa vpliva prehranski režim krmljenja

(Rachinsky in sod. 1990, Hartfelder in Rembold 1991, Bloch in sod. 2000, Pinto in sod.

2002, Cruz-Landim in sod. 2006). Mehanizem delovanja matičnega mlečka na diferenciacijo

kast dolgo časa ni bil razumljen, sedaj pa je znano, da je royalactin tisti protein v matičnem



mlečku, ki je odgovoren za povečanje mase, razvoj ovarijev in skrajšanje časa razvoja pri

čebelah (Kamakura 2011).

Ličinke delavk uživajo matični mleček prva 2-3 dni, matični ličinki, kot tudi odrasli matici pa

je matični mleček edini vir prehrane. V teh treh dneh, ko ličinka uživa le matični mleček,

doseže svoj maksimalen razvoj, saj svojo telesno maso poveča kar za 250-krat. Matica, ki

celotno obdobje razvoja uživa matični mleček, se izleže pet dni pred delavko, po izleženju je

masa matice dvakrat večja od delavkine. Življenjska doba delavk, ki se prehranjujejo s

cvetnim prahom in medičino, je približno 35-60 dni, nasprotno pa matica živi 5-6 let in je v

tem obdobju izjemno plodna. Opraši se samo enkrat v življenju, potem pa nenehno zalega

jajčeca. Na dan lahko zaleže tudi do 3.000 jajčec. (Gregorc 2002, Rihar 2003, Kantar 2008).

Čebelja družina si matico vzredi iz treh nagibov, in sicer, kadar stara matica ni več rodovitna

(peša v zaleganju, je pohabljena, ali drugi razlogi - tu govorimo o preleganju), kadar družina

matico izgubi (največkrat zaradi posegov v panj s strani čebelarja) in med rojilnim

razpoloženjem - v času viška razvoja čebelje družine (Rihar 2003). Rojenje je naravno

razmnoževanje čebeljih družin. S strani čebelarja je na splošno rojenje nezaželeno, saj stara

matica odleti z rojem v ugodnih pašnih pogojih, družina, ki ostane, pa v razvoju zalege

zastane, saj se mora nova matica najprej vrniti s prahe (Gregorc 2002). Dejstvo je, da je zaradi

rojenja pridelek medu manjši (Meglič 1998). Tako je danes v čebelarstvu v večini rojenje

nezaželen pojav, s tem pa mora čebelar sam paziti na prisotnost matic v družinah in njihovo

menjavo . Zato se v čebelarstvu kaže potreba po vzreji matic s strani vzrejevalca - čebelarja

in ne zgolj s strani čebelje družine same.

1.1 Diferenciacija kast v čebelji družini

Razvoj delavke, matice in trota od jajčeca preko ličinke, bube do odraslega osebka poteka

različno dolgo. Slika 1 prikazuje stadije razvoja pri vseh treh članih čebelje družine.



Slika 1: Povprečni čas razvoja in faze razvoja pri trotu, matici in delavki (Gregorc 2005).

Figure 1: Average developmental times and stages for workers, drones and queens (Gregorc

2005).

Ličinka matice kot tudi delavke se levi petkrat. Govorimo o ličinki prve, druge, tretje, četrte

in pete stopnje (L1-L5). Z opisom stopnje ličinke lahko natančneje določimo potek razvoja,

saj so lahko isto stare ličinke (predvsem starejše ličinke) v različnih stopnjah razvoja. Kot

kriterij določitve stopnje razvoja se pri ličinki uporablja premer glave in teža, pri bubi pa

pigmentacija sestavljenega očesa in oprsja. Preglednica 1 prikazuje trajanje stadijev ličinke

pri delavki in matici (Rembold in sod. 1980). Razlike v času trajanja posameznih faz (glede

na premer glave in težo) se pojavijo po koncu četrte levitve, na stopnji L5, to je tudi obdobje v

razvoju, ko delavke satno celico pokrijejo s celičnim pokrovcem. Bipotentna faza razvoja –

faza v kateri je možen razvoj v delavko ali matico, traja za ličinko matice do tretje levitve,

torej do začetka stopnje L4 (Weiss 1983). Takrat je ličinka stara 48-66 ur, v povprečju dva in

pol dneva. Bipotentni fazi sledi kritična faza, v kateri je možen nepopoln razvoj v drugo

kasto, za matično ličinko traja do šestega dne starosti ličinke. Slednje pomeni, da je možen

vpliv na diferenciacijo kaste pri matični ličinki celo, ko je le-ta že pokrita v satni celici (Weiss

1983).



Preglednica 1: Trajanje stopenj razvoja ličinke pri delavki in matici (Rembold in sod. 1980).

Table 1: Duration of larval stages in worker and queens (Rembold et al. 1980).

stopnja delavka matica

čas trajanja (ure) čas trajanja (ure)

L1 14-20 14-20

L2 16-22 16-22

L3 18-24 18-24

L4 24-32 24-32

L5 24-36 24-36

L5 po

pokritju

celice

36-54 30-42

predbuba 48-60 30-36

1.2 Spolni organi matice in delavke

Ženski spolni organi žuželk so sestavljeni iz parnih jajčnikov (ovarijev) in parnih jajcevodov

(oviduktov), ki se združita v srednji (skupni) jajcevod in v nožnico (vagino). Pri matici

medonosne čebele zadnji konec nožnice zapira guba (bursa copulatrix). Nožnica se nadaljuje

v nožnično preddverje, to pa v spolno odprtino. Matica se pari le enkrat v življenju, z več

troti, katerih seme napolni semensko mošnjico (spermateko). Spermateka ima svojo žlezo

(glandula spermathecae). Ponavadi je v spermateki pet do šest milijonov semenčic, njen

premer pa znaša približno 1 mm (Fyg 1983, Gregorc 2002).

Razvita ovarija matice sta hruškaste oblike, sestavljena iz 160-180 jajčnih cevk (ovariol).

Ovariole so kot vrvice s kroglicami, ki se v smeri proti jajcevodom vedno bolj debelijo, saj

vzdolž ovariole zorijo jajčeca s pripadajočimi oskrbovalnimi celicami. Ovarij pri matici

medonosne čebele označujemo kot politrofno meroistični. Pri meroističnem ovariju nastajajo

v ovariolah tako oocite kot oskrbovalne celice. Za politrofni tip ovarija pa je značilno, da so

oocite in oskrbovalne celice razporejene v ovarioli alternativno. Ovarij je sestavljen iz

terminalnega filamenta (je nadaljevanje anteriornega - sprednjega dela germinativnega dela in

predstavlja podporni aparat ovariol), germarija, ki je germinativni – zarodni del (prednji del

ovariole z oogoniji in somatskimi celicami) in vitelarija, ki ga sestavljajo folikli z

vitelogenimi oocitami, ki vsebujejo beljakovine in zorijo vzdolž ovariole. Vsak folikel je



sestavljen iz dveh komor: komore z vitelogeno oocito in komore z oskrbovalnimi celicami

(slika 2). Ko jajčece dozori, se pomakne v ovidukt, preostale celice folikla pa degenerirajo ali

pa se kot ostanki, prav tako kot jajčece, izločijo v ovidukt. Nad dozorelim jajčecem se

naslednje jajčece spusti v svojem foliklu in novi oociti se proizvedejo na zgornjem delu

ovariole. Ocenjujejo, da v vsaki ovarioli dnevno nastane 3-5 foliklov (Gauthier in sod. 2011

cit. po Ramamurty 1977).

Slika 2: Ovariole z vidnimi folikli. Folikel sestavljata jajčna komora z oocito in hranilna

komora z oskrbovalnimi celicami (avtor fotografije: Žvokelj L. 2007).

Figure 2: Ovarioles with seen follicles. Each follicle consists of oocyte chamber and nurse

cell chamber (author of photography: Žvokelj L. 2007).

Ovariole mlade, novoizležene matice so sestavljene samo iz terminalnega filamenta in

germarija; oogeneza je prisotna, vendar brez nastanka foliklov, vitelogeneza (nastajanje

rumenjaka) se prične po oprašitvi. Pri tri dni stari matici so v germariju vidne cistocite, ki jih

obdajajo somatske celice. Oprašitev stimulira razvoj ovarijev z mehanizmom, ki je še neznan.

Omenjajo možne proteinske snovi, ki nastanejo v sluznih žlezah (pomožnih spolnih žlezah)

trota (Colonello in Hartfelder 2003, Colonello in Hartfelder 2005). Zamik v oprašitvi matice

pa tako ovira nadaljevanje oogeneze in poveča možnost pojava celične smrti v ovariolah

(Cruz-Landim in sod. 2006).



Slika 3: Ovarija matice. Ovarija mlade neoprašene matice (levo) in razvita ovarija oprašene

matice (desno) (avtor fotografije: Žvokelj L. 2007).

Figure 3: Ovaries of the queen. Ovaries of newly emerged queen bee (left) and developed

ovaries of mated queen (right) (author of photography: Žvokelj L. 2007).

Odrasle čebele delavke imajo podobne spolne organe kot matica, le da so slabše razviti. V

larvalni fazi razvoja so spolni organi delavke enaki spolnim organom matice. Ko se spremeni

režim krmljenja ličinke delavke in matice, se prične tudi dimorfizem ovarijev. Spremenjen

način krmljenja s strani čebel krmilk (sestava in količina mlečka) vpliva na izločanje

juvenilnega hormona v hemolimfo. V zgodnji fazi razvoja, v tretji in začetku četrte larvalne

stopnje ličinke, je število ovariol 150-180, končna razlika v številu med delavko in matico

nastane zaradi reabsorpcije cevk v jajčnikih delavk (Hartfelder in Steinbruck 1997). Ob koncu

preobrazbe jih pri delavkah ostane 2-12. Oblika ovarijev pri odrasli delavki je posledica

retrogradnega razvoja. Čebele delavke se ne morejo pariti s troti, vendar se v določenih

okoliščinah (pomanjkanje matičnih feromonov v družini) aktivirajo rudimentarne ovariole, v

katerih se razvijejo jajčne celice. V takem primeru čebele polegajo neoplojena jajčeca

(Gregorc 2002).

1.3 Vzreja matic

Obstaja veliko načinov vzreje matic, od zelo enostavnih, primernih za obnovo matic le v

lastnem čebelarstvu, do načinov, ki so primerni za vzrejo matic v velikem obsegu. Sodobno



čebelarstvo je v veliki meri odvisno od masovne vzreje matic. Način, kako poteka vzreja

matic, je odvisen od izkušenj vzrejevalca, metode dela pa morajo temeljiti na znanstvenih

dognanjih (Laidlaw 1992). Pri umetni vzreji poskušamo ustvariti podobne razmere, v

kakršnih družina naravno vzredi matico. V praksi gre torej za posnemanje naravnega rojilnega

razpoloženja čebeljih družin. V Sloveniji vzrejevalci najpogosteje vzrejajo matice v redniku v

AŽ panju z matico. Mlade ličinke (vzrejno gradivo) presajamo iz matičarja – odbrane družine,

ki ima zaželene lastnosti glede mirnosti, rojivosti, rasne čistosti in medonosnosti. Presajamo

lahko celotno sezono, saj je v matičarju vedno zadosti ličink, pri čemer izkoristimo dejstvo,

da se iz mlade ličinke lahko razvije delavka ali matica. Ličinke s pomočjo igel za prenašanje

ličink prenesemo v matične lončke na vzrejni letvici. Matični lončki širšega premera

(največkrat se omenja premer 9 mm) so za delavke signal, da takšno ličinko obravnavajo kot

matično ličinko. Namreč delavke, troti in matice se izležejo iz različno velikih satnih celic, pri

čemer so matične celice (matičniki) največji. Vzrejno letvico vstavimo v vzrejni sat, le tega pa

v družino, ki bo negovala mlade ličinke. To je lahko t. i. štarter ali družina brez matice z obilo

mladih čebel krmilk. Po enem ali več dnevih vzrejno gradivo prenesemo v rednik, to je

družina, ki bo skrbela za matičnike vse do izleganja. Rednik je praviloma v medišču družine z

matico, ki je omejena z matično rešetko v plodišču panja. Rednik je živalna družina, ki gradi

rojeve matičnike, z obilo čebel vseh starosti, sati medu in cvetnega prahu. V take družine je

mogoče vzrejno gradivo vstaviti neposredno vanje, brez uporabe štarterjev. Matičnike deseti

dan po presajanju prestavimo v inkubator ali v plemenilnike. V kolikor počakamo na

izleganje matic v rednikih, jih moramo zaščititi tako, da matice med seboj ne pridejo v stik,

delavke pa imajo za krmljenje neoviran dostop do njih. Po izleganju matice za oprašitev

prestavijo v plemenilnike. Plemenilniki so panji manjših dimenzij, v katerih čebele poskrbijo,

da se mlada matica opraši (najpogosteje med šestim in osmim dnem po izleganju) in prične z

zaleganjem (med drugim in petim dnem po parjenju). V Sloveniji čebelarji uporabljajo zelo

različne velikosti plemenilnikov, večji kot so, večja je poraba čebel zanje, zato po navadi v

vzrejališčih za masovno vzrejo uporabljajo manjše plemenilnike. Oprašena matica je končni

cilj vzreje, kateremu sledi dodajanje matice v gospodarsko družino. Na vsako od faz vzreje,

od presajanja do oskrbe matic v plemenilnikih, vpliva veliko dejavnikov, zaradi česar

moramo imeti za vzrejo matic veliko praktičnih izkušenj (Laidlaw 1979, Poklukar 1998,

Rihar 2003, Gregorc 2005).



1.4 Cvetni prah

Cvetni prah (pelod) je proteinsko bogat prah moškega dela rastlinskega cveta, ki ga čebele

nabiralke prinašajo v panj, kot obnožino, v košku na zadnjih nogah. Delno predelanega nato

shranijo v satne celice za hrano. Dodajo mu regurgitiran nektar, med in izločke žlez. Obdelan

cvetni prah imenujemo čebelji kruhek (Gregorc 2002, Božič 2008). Za dokončno fermentacijo

peloda je potrebnih 12 dni (Pain in Maugenet 1966). Sestava čebeljega kruhka se razlikuje od

sveže nabranega peloda, ima nižji pH in manj škroba. Škrob je podvržen hidrolizi in je

prisoten le v pelodu. Prehranska vrednost kruhka je za čebele ugodnejša v primerjavi s

prehransko vrednostjo svežega peloda (Herbert in Shimanuki 1978, Pernal in Currie 2002), za

kar imajo največ zaslug s čebelami povezani mikroorganizmi, bakterije in glive, ki

najverjetneje obogatijo pelod s sestavinami, kot sta histamin in vitamin K (Winston 1987, str.

58). Vásquez in Olafsson (2009) omenjata bakterije iz rodov Lactobacillus in

Bifidobacterium, ki naj bi kruhek obogataile z vitamini. Avtorja poudarita, da so zelo verjetno

za fermentacijo cvetnega prahu odgovorne bakterije iz želodčne flore čebel, ki so dodane

pelodu z regurgitiranim nektarjem. Predpostavljajo, da so čebele same, ali v simbiozi z

mikroorganizmi, sposobne sintetizirati vitamin C (Brodschneider in Crailsheim 2010).

Cvetni prah za čebeljo družino predstavlja edini naravni vir beljakovin, ob tem je za čebele

pomemben vir lipidov, mineralov in vitaminov. Prehranska vrednost peloda se glede na izvor

zelo razlikuje. Nimajo vse vrste cvetnega prahu enakih hranilnih vrednosti za čebele (Singh in

Singh 1996).

Vsebnost proteinov cvetnega prahu lahko tako navedemo le v zelo širokem razponu, med 2.5–

61 % (Roulston in sod. 2000), prav tako lipidov, katerih vrednost je po navadi manj kot 5 %,

glede na vrsto pa variira med 0,8 %-18,9 % (Roulston in Cane 2000). Steroli, ki so za čebele

esencialni (kot prekurzorji holesterola), so zastopani v manj kot 0,5 %. Vendar je ocena

kakovosti peloda glede na vsebnost surovih beljakovin premalo natančna, saj je znano, da

čebele za nemoten razvoj družine potrebujejo 10 aminokislin, ki so torej zanje esencialne.

Čebele potrebujejo največ levcina, izolevcina in valina (DeGroot 1953). Visoko vsebnost

surovih beljakovin v cvetnem prahu imajo npr. oljna ogrščica, detelje, hruška, mandljevec,

facelija, volčji bob. Nekatere rastline z nižjo vsebnostjo surovih beljakovin so navadna ajda,



sončnica in koruza. Posamezne vrste rastlin z izpisom celotnega imena in vira prikazuje

preglednica 2.

Preglednica 2. Vsebnost surovih beljakovin (SB) peloda nekaterih vrst rastlin, dobro

zastopanih tudi v Sloveniji

Table 2: Crude protein content of pollen from some species grown also in Slovenia

vrsta SB % vir

volčji bob (Lupinus angustifolius) 34 Somerville 2001

facelija (Phacelia tanacetifolia/ 'Angelia') 30,1 Pernal in Currie 2000

bela detelja (Trifolium repens) 26 Somerville 2001

hruška (Pyrus communis) 26 Somerville 2001

oljna ogrščica (Brassica campestris/ 'Goldrush') 25,7 Pernal in Currie 2000

medena detelja (Melilotus officinalis /'Norgold') 24,2 Pernal in Currie 2000

mandljevec (Prunus dulcis) 22,2 Standifer in sod. 1980

koruza (Zea mays) 15 Somerville 2001

sončnica (Helianthus annus/'Sigco 954') 15 Pernal in Currie 2000

navadna ajda (Fagopyrum esculentum) 11 Somerville 2001

Čebelja družina, ki zaseda 20 satov, zbere 10-26 kg cvetnega prahu na leto in ga letno porabi

13,4-18 kg (Brodschneider in Crailsheim 2010). Starejši viri (Todd in Bishop 1946) poročajo

o zbrani količini 45,5 kg na leto na povprečno družino (45.000–50.000 čebel). Somerville

(2001) navaja, da močna družina (okrog 200.000 čebel) potrebuje 50 kg cvetnega prahu letno.

Winston (1987) po različnih avtorjih povzema letne potrebe družine v razponu 15–55 kg

cvetnega prahu. V osrednjih predelih Evrope naj bi zdrava družina brez prekinitve zaleganja

vzredila 100.000-200.000 čebel na leto (Wille in sod. 1985 cit. po Keller in sod. 2005), za kar

naj bi po izračunih Keller in sod. (2005) potrebovala 17-34 kg cvetnega prahu.

Čebela delavka dnevno zaužije ,3,4–4,3 mg cvetnega prahu (Crailsheim in sod. 1992). Za

vzrejo ličinke delavke je potrebno 125–187,5 mg cvetnega prahu oziroma 25-37,5 mg

proteinov (Hrassnigg in Crailsheim 2005). Količina proteinov, potrebna za vzrejo ličinke

matice ali trota, po naših poizvedovanjih in navedbah v literaturi (Keller in sod. 2005) še ni

bila raziskana.



Čebelja družina prilagaja obseg zalege na podlagi dostopnosti cvetnega prahu (Fewell in

Winston 1992, Imdorf in sod. 1998). Za družino je vzreja matic energetsko zahtevnejša od

vzreje delavskih ličink. V praksi torej brez ustreznega donosa cvetnega prahu in nektarja ni

mogoče uspešno vzrejati matic. Brez kakovostne paše zato ne moremo vzrediti kakovostnega

plemenskega materiala, kljub odbiri kakovostne matične družine in uporabi ustrezne vzrejne

metode.

1.5 Čebelji virusi

Že leta 1857 je Langstroth opisal stanje zalege, katerega opis spominja na virusno bolezen

mešičkaste zalege (Morse 1977). Virus mešičkaste zalege (SBV-Sac Brood Virus) je leta

1913 identificiral White (White 1913 cit. po Chen in Siede 2007). Od leta 1963, ko sta bila

prvič izolirana virus kronične paralize čebel (CBPV - Chronic Bee Paralysis Virus) in virus

akutne paralize čebel (ABPV - Acute Bee Paralysis Virus), je bilo pri čebelah iz rodu Apis

opisanih 18 virusov (Genersch in Aubert 2010).

Do pred kratkim je veljalo, da večina okužb čebeljih družin z virusi poteka prikrito in da ne

povzročajo vidnih simptomov. Prav zato virusi niso bili deležni posebne pozornosti. Z

razvojem občutljivih molekularnih metod se je izkazalo, da je infekcija z enim ali več virusi

pri čebelah hkrati zelo pogosta in zato so veljale za neškodljive (Bakonyi in sod. 2002, Chen

in sod. 2005, Forgách in sod. 2008). Vendar, čeprav velikokrat ni vidnih kliničnih znakov

okužbe, veliko virusov povzroča slabše prilagajanje na spremembe temperature, slabšo oskrbo

zalege in spremembe v pašnem obnašanju, ki prav tako lahko usodno deluje na družino

(Aubert 2008). Zadnja leta se o čebeljih virusih obširneje raziskuje, saj naj bi nekatere vrste

virusov, skupaj s pojavom varoj, močno oslabili čebelje družine in bili eden od pomembnih

vzrokov za odmiranje družin.

Da bi lahko ovrednotili vpliv kateregakoli virusa na čebele, moramo določiti njegovo

virulenco. Virulenca je merljiva sposobnost patogena (v našem primeru virusa), da povzroči

bolezen. Virulenca je v pozitivni korelaciji s sposobnostjo patogena, razmnoževati se v

gostitelju (v našem primeru čebeli ali bolje, družini kot celoti) in v negativni korelaciji z

vitalnostjo oziroma življenjsko sposobnostjo (fitnesom) gostitelja. Gostitelj je potreben

patogenu za razmnoževanje in prenos ter za dolgotrajno preživetje v populaciji. Patogenu je



cilj doseči ravnovesje med virulenco in širjenjem, da si zagotovi optimalno preživetje pri

gostitelju in njegovi populaciji. Reprodukcija patogena na nizki ravni (nizka virulenca) ne

vpliva bistveno na fitnes gostitelja, vendar tudi prizadene širjenje patogena. Visoka stopnja

reprodukcije patogena (visoka virulentnost) doseže njegovo obsežno širjenje, vendar je lahko

preživetje gostitelja prekratko, da se zaključi prenos. Torej virulenca vpliva na uspešno

širjenje virusa, istočasno pa širjenje tudi vpliva na virulenco. Da bi lahko določili virulenco

virusa, moramo poznati njegovo razširjenost (prevalenco), stopnjo umrljivosti (mortalnost), ki

jo povzroča in razmerje med prikrito in odkrito infekcijo (»covert« in »overt« infekcije)

(Brown in Fries 2008).

V virologiji čebel se uporablja terminologijo, kot sta jo opisala De Miranda in Genersch

(2010). Za odkrite infekcije (»overt infections«, tudi »lytic infections«) so značilni tipični

znaki bolezni, značilen vpliv na organizem gostitelja, nastanek veliko virusnih delcev, znan

izid infekcije. Povzročitelj se običajno prenaša horizontalno (prenos patogenov med osebki

ene generacije). Horizontalen prenos lahko poteka na naslednje načine: s hrano, preko

fekalno-oralne poti, spolno, po zraku ali s pomočjo vektorja (Chen in Siede 2007). Odkrite

infekcije so lahko glede na trajanje akutne (znani so opisi akutnega poteka infekcije odraslih

čebel z CBPV in okužbe čebeljih ličink z SBV) ali kronične (pri čebelah ni znanega opisa).

Za prikrite infekcije je značilno, da ob prisotnosti virusnih delcev ni kliničnih znakov,

povzročitelj običajno uporablja vertikalen prenos - prenos patogena s starša na potomstvo

skozi proces reprodukcije; gre za prenos preko jajčeca ali sperme. Za dokaz virulence virusa,

mora biti le-ta zmožen povzročiti odkrito infekcijo. Znani sta dve vrsti prikritih infekcij,

perzistentna in latentna. Za perzistentno infekcijo je značilna konstantna proizvodnja virusnih

delcev v manjši koncentraciji, ravnotežje med gostiteljem in virusom in negativni učinek na

fitnes gostitelja. Za latentne okužbe je značilno, da ne pride do razmnoževanja virusa, virusni

genom pa je vgrajen v celico gostitelja. Do sedaj še ni bilo opisa latentne infekcije pri čebelah

(De Miranda in Genersch 2010).

Obstajajo še inaperentne infekcije, za katere je značilno, da ob visoki proizvodnji virusnih

delcev ni pojava kliničnih znakov, so kratkotrajne in povzročitelj uporablja horizontalen

prenos. V kolikor ni zaznavnih kliničnih znakov bolezni, pa to še ne pomeni, da bolezni ni.



Lahko gre le za našo nezmožnost poznavanja metode, s katero bi zaznali škodo, ki jo

povzroča okužba (Brown in Fries 2008).

Za čebelje viruse, ki smo jih raziskovali v naši raziskavi, virus akutne paralize čebel (ABPV),

virus črnih matičnikov (BQCV), virus mešičkaste zalege (SBV) in virus deformiranih kril

(DWV), je opisano, da povzročajo prikrite, perzistentne infekcije (De Miranda in Genersch

2010). Evolucijska epidemiologija parazitov in bolezni žuželk na splošno, kot tudi pri

čebelah, je šele na začetku razvoja. Manjkajo predvsem kakovostne informacije o vplivu

virusov na medonosno čebelo in kako se virusi prenašajo znotraj družine in med družinami,

tako v naravnih pogojih kot v čebelarstvih (Brown in Fries 2008).

1.6 Opredelitev problema

Sodobno čebelarstvo je v veliki meri odvisno od masovne vzreje matic in eno od vprašanj, ki

še nima odgovora, je, kakšen je reprodukcijski potencial umetno vzrejenih matic. V

strokovnih čebelarskih revijah lahko pogosto zasledimo poročila o nezadovoljivem sprejemu

umetno vzrejenih matic po dodajanju v čebeljo družino in iskanju vzrokov za nastale

»probleme matic« (Bach 1993, Camazine in sod. 1998, Rhodes in sod. 2004).

Vzrediti kakovostne, visoko produktivne matice je cilj slehernega čebelarja. V Sloveniji,

deželi avtohtone kranjske rase čebel, je še kako pomembno vzrejati kakovostne matice in

ohranjati ter gojiti živalne čebelje družine, ki se bodo obdržale tudi v zahtevnejših in

nepredvidljivih okoliščinah. V Sloveniji so že bile opravljene meritve o morfoloških

lastnostih matice kranjske čebele, vendar ne hkrati z upoštevanjem različnih pogojev vzreje

(Gregorc in sod. 2008, Gregorc in sod. 2009, Gregorc in sod. 2010, Gregorc in sod. 2011,

Gregorc in sod.2012).

Danes, navkljub številnim raziskavam, še vedno ni znano, kateri vplivi so pri vzreji matic

najodločilnejši in s katerimi lastnostmi lahko matico opišemo kot kakovostno. Predvsem so

pomanjkljive raziskave, ki povezujejo morfološke lastnosti matic z reproduktivnimi npr. ali je

težja matica dejansko tudi rodovitnejša, ali matica z več ovariolami tudi intenzivneje zalega

itd. Rezultati raziskav s tega področja so različni, velikokrat so si celo nasprotujoči (Eckert

1934, 1937, Woyke 1971, Weiss 1974, Harbo 1986, Tarpy in sod. 2000). Število ovarjalnih

cevk naj bi bila pomembna lastnost matice, vendar je metodika štetja precej težavna, različni

viri poročajo o številu ovariol v zelo širokem razponu (Jackson in sod. 2011).



Daljše shranjevanje oprašenih matic je v praksi pogosto. Tudi v raziskavah so ugotovili, da

premor med oprašitvijo in vstavitvijo matice v družino ni vplival na vitalnost in

reprodukcijsko sposobnost matice (Levinsohn in Lensky 1981, Gencer 2003). Manjkajo pa

podatki o razvoju ovarijev in nadaljnjih reproduktivnih lastnostih matice, kadar pride do

daljšega premora pred oprašitvijo. V Sloveniji je pogost pojav daljšega obdobja slabega

vremena, kar maticam onemogoča svatbeni let (oprašitev). Matice se opraše kasneje, kot bi se

v optimalnih razmerah, vendar ni znano, koliko to vpliva na njihovo reprodukcijsko

sposobnost.

V življenju čebel je cvetni prah zelo pomemben kot beljakovinska osnova hrane zaroda in

matice in zato omogoča vzdrževanje vrste. Prav režim prehrane pomembno vpliva na

diferenciacijo kast v čebelji družini. V čebelarski praksi je uveljavljena izkušnja, da so matice

vzrejene med kostanjevo pašo najrodovitnejše. Prav tako ugodno vpliva na vzrejo matic oljna

ogrščica. Pogosto v brezpašnem obdobju čebelarji vzrejajo matice ob dodatku sladkorne

raztopine. Glede na to, da je cvetni prah glavna beljakovinska komponenta v prehrani čebel,

njegova sestava pa je zelo različna, glede na izvor rastline, se tej temi raziskovalno posveča

premalo pozornosti.

Pri zagotovitvi vzreje kakovostnih matic, ima ob tehnoloških in prehranskih dejavnikih,

pomemben vpliv tudi prisotnost okužb. Zelo pogosti so bolezenski vplivi oz. prisotnost

različnih povzročiteljev bolezni. Okužbe so lahko tudi posledica uporabljene metode ali

tehnologije vzreje. Vzrejene matice so zato lahko kakovostne glede morfoloških lastnostih

tudi v primerih, ko so okužene z virusi. Obstaja velika verjetnost prenosa virusov z matice na

njeno potomstvo (Chen in sod. 2006).

Čebelji virusi se pojavljajo pogosto (Genersch in Aubert 2010). Ni pa znan pomen pojavljanja

virusov na preživetje posamezne čebele ali cele družine. Prav tako za vse viruse niso znane

poti širjenje in pomen virusov pri vzreji matic. Virusi so pogosto prisotni tudi ob subletalnih

infekcijah pri navidezno zdravih čebelah (Ball 1985).

Z okuženim vzrejnim materialom domnevno lahko širimo viruse naprej v druga čebelarstva.

Ni pa še ugotovljen morebitni prenos čebeljih virusov v procesu vzreje z delavk na matico. S



tega vidika je kritičen čas oprašitve, ko za matice v plemenilniku skrbijo delavke, ki po izvoru

pripadajo različnim družinam v istem ali drugem čebelnjaku.

1.7 Cilji naloge

Namen raziskave je preveriti povezave med morfološkimi lastnostmi matic, vzrejenih in

vzdrževanih po različnih postopkih, ter vpliv morfoloških lastnosti vzrejenih matic na

sposobnost zaleganja. S spremljanjem matic v družinah smo ugotavljali pomen morfoloških

lastnosti matice, kot so teža matice, teža ovarijev, velikost spermateke in število ovariol pri

določanju kakovosti matice. Preverili smo tudi uporabnost histološke metode za štetje

ovarjalnih cevk ovarija. Cilj naše raziskave je bil, ugotoviti pomembnost uporabe različne

starosti vzrejnega gradiva in časa oprašitve matice. V okviru raziskave smo ugotavljali tudi

vpliv izvora cvetnega prahu na razvoj matic.

V posameznih fazah vzreje smo ugotavljali možne poti prenosa štirih čebeljih virusov. Cilj

poskusa je bil ugotoviti prisotnost virusov v različnih fazah vzreje; predvsem, kdaj se virusi

pojavijo ter ali obstaja verjetnost, da se na viruse pozitivne delavke in matice pojavljajo pri

različnih stopnjah vzreje, kot so matičar, rednik in plemenilnik.

Naloga je zasnovana tako, da bi lahko iz čim več zornih kotov ovrednotili dobljene rezultate

o morfoloških lastnostih matic in pojavljanju virusov. Naš poglavitni cilj je, na osnovi

eksperimentalnih rezultatov. doprinesti nova znanja potrebna za znanost na področju

čebelarstva ter tudi za čebelarsko prakso in čebelarje, katerih cilj je čebelarjenje z močnimi

gospodarskimi družinami.

1.8 Delovne hipoteze

Masa matice po oprašitvi je odvisna od mase izležene matice.

Masa ovarijev izležene matice je odvisna od mase izležene matice.

Masa oprašene matice vpliva na maso ovarijev, število ovariol, volumen spermateke in število

semenčic v spermateki matice.



Starost ličink za presajanje ne vpliva na morfološke in fiziološke lastnosti matic, kadar

uporabimo ličinke stare do 36 ur.

Izvor cvetnega prahu v času vzreje vpliva na morfološke lastnosti matice.

Zamik pri oprašitvi matice, ob ugodnih zunanjih pogojih, ne vpliva na morfološke in

fiziološke lastnosti matice.

Čebelji virusi se v času vzreje v matičarju in redniku prenašajo iz delavk na razvojne oblike

matice.

Čebelji virusi se v plemenilnikih prenašajo iz čebel delavk na matico in z matice na čebele

delavke ter njeno potomstvo.



2 PREGLED OBJAV

2.1 Vpliv starosti ličink ob presajanju na lastnosti matic in določanje lastnosti, ki

opisujejo kakovost matice

Kakovost matic določata poreklo (dedna osnova) in oskrba med razvojem (Weiss 1983).

Najpomembnejše lastnosti matice, ki domnevno vplivajo na njeno reprodukcijsko sposobnost

so starost, rasne karakteristike, čas vzreje, masa matice ob izleganju, starost zalege pri

presajanju, število ovariol, premer spermateke in število semenčic v spermateki (Cheng in

Yuan 1985). Najpomembnejši vplivi na kakovost matice so: starost vzrejnega gradiva,

material, oblika, velikost in lega matičnikov v redniku, tehnika presajanja, prehrana matičnih

ličink, oprašitev z zadostnim številom trotov ter zunanji dejavniki, kot so pašni pogoji ter

vreme (Morse 1979, Weiss 1983)..

Na starost vzrejnega gradiva v celoti vpliva vzrejevalec. V praksi se je uveljavilo mnenje, da

čim mlajše so ličinke ob presajanju, kakovostnejše bodo vzrejene matice. Rezultati raziskav s

tega področja so različni. Nekateri avtorji trdijo, da je optimalna starost ličink, ki se presajajo

za potrebe vzreje matic, 0-24 ur (Woyke 1971, Nelson in Gary 1983, Emsen in sod. 2003).

Mlajše, kot so ličinke ob presajanju, težje so vzrejene matice z večjim številom ovariol in

večjim številom semenčic (Woyke 1971), kar prikazuje preglednica 3.



Preglednica 3: Lastnosti 114 matic, vzrejenih iz različno starega vzrejnega gradiva (Woyke

1971)

Table 3: Characteristics of 114 queens reared from brood of different ages (Woyke

1971)

Starost zalege (jajčeca in ličinke) za presajanje

jajčece ličinka 1 dan ličinka 2 dni ličinka 3 dni Ličinka 4 dni

število matic 27 27 27 27 6

masa(mg)

M±SE

196-256

209±2 ,04

182-201

189±1,00

156-190

172±1,34

129-182

147±2,79

105-127

119±3,76

Število ovariol

(oba ovarija)

M±SE

295-340

317±2,40

290-325

308±1,98

263-324

292±2,57

221-301

272±3,44

177-263

224±12,6

Volumen

spermateke

(mm³)

M±SE

1,023-1,516

1,182 ±0,024

0,963-1,362

1,093±0,024

0,697-1,151

0,936±0,020

0,607-1,023

0,821±0,020

0,382-0,651

0,586±0,052

Nasprotno pa Weiss (1974) ugotavlja, da so razlike med maticami, ki so bile vzrejene iz

jajčec, in maticami, vzrejenih iz ličink, starih do 36 ur, minimalne. Prav tako ni ugotovil

razlik v dolgoživosti in produktivnosti matic. V raziskavo je vključil 72 matic, vzrejenih iz

jajčec, in 74 matic, vzrejenih iz ličink starih, 24-36 ur. Spremljal je uspešnost oprašitve,

uspešnost sprejema matic v nove družine, v katerih jih je spremljal 2 leti. Skupini matic se

nista razlikovali niti v izgubi matic niti v količini pridelanega medu na družino. Dedej in sod.

(1998) so primerjali število ovariol matic vzrejenih iz ličink L1, L2, L3, L4 in L5. Matice,

vzrejene iz L1 in L2 ličink, se v številu ovariol niso razlikovale. V povprečju so imele 175

ovariol na ovarij z razponom 146-204, kar je precej več, kot navaja Woyke. Tudi Tarpy in

sod. (2000) niso našli razlik v številu ovariol med skupinama matic, vzrejenih iz komaj

izleženih ličink, in matic, vzrejenih iz 2 dni starih ličink. Število ovariol v obeh ovarijih je

bilo 334±58 in 375±73. So pa bile matice, vzrejene iz mlajših ličink, težje, imele pa so tudi

večji volumen spermateke.



Neposredni vpliv na število razvitih ovariol v ovariju pri čebeli še vedno ni znan (Capella in

Hartfelder 2002). Pri že razvitih maticah termitov se število ovarjalnih cevk lahko poveča, s

tem se poveča njena reprodukcijska sposobnost (Truckenbrodt 1973).

Glede povezanosti morfoloških lastnosti zasledimo v literaturi različne ugotovitve.

Raziskovalci ugotavljajo, da imajo težje matice ovarije z več ovariolami in spermateko z

večjim volumnom (Woyke 1971). Kahya in sod. (2008) niso našli povezave med maso

novoizleženih matic in maso ovarijev matic, starih 40 dni. Hatch in sod. (1999) niso ugotovili

povezave med maso matice in številom ovariol, podobne ugotovitve navajajo tudi Tarpy in

sod. (2000). V zadnjih dveh prispevkih se sprašujejo, koliko ima sploh velikost matice

povezave z njenim reprodukcijskim potencialom. Znano je tudi, da se masa matic po

izleganju v nekaj dneh močno zmanjša (Butler 1975). Do zanimivih ugotovitev so prišli

Hayworth in sod. (2009). Namreč v njihovih poskusih se je izkazalo, da dodatna masa matice

zmanjša njihovo število svatbenih letov in tudi čas posameznega leta, ne pa končnega števila

semenčic v spermateki. Skupaj s svojo raziskavo in slednjimi ugotovitvami Tarpy in sod.

(2011) razlagajo, da ni nujno, da masa matice opisuje uspešnost oprašitve, ampak nakazuje

njeno zmogljivost skladiščenja semena. Povezavo med velikostjo matice in številom

shranjenih semenčic opisujejo tudi pri maticah drugih socialno živečih žuželk (Fjerdingstad in

Keller 2004). Obstajajo povezave med morfološkimi karakteristikami in rodovitnostjo matic

(Eckert 1934, 1937), vendar avtor ugotavlja, da so potrebne dodatne raziskave glede

dolgotrajnejšega spremljanja zaleganja matic v družini. Teh raziskav pa je zelo malo, saj so

zaradi načina delovanja čebelje družine zelo zahtevne in rezultate težko ovrednotijo.

Pri iskanju pomembnih dejavnikov na razvoj matice in vpliva določene morfološke lastnosti

na njeno reprodukcijsko sposobnost je zanimiv pogled z obratne smeri – kako pa ravnajo

čebele ob izgubi matice in na podlagi česa se odločijo določeno matico obdržati? Pri izgubi

matice ali preleganju čebele iz zalege potegnejo matičnike, njihovo število je v posameznih

družinah zelo različno in se giblje od 6 do 56 (Hatch in sod. 1999). Ugotovili so tudi, da so

čebele v povprečju uničile 53 % matičnikov, 5,1 % matic pa se ni izleglo. Zanimivo je

vprašanje o mehanizmu v družini, da vzredi matico in zakaj določene matičnike delavke

uničijo ter kakšna je njihova vloga pri izločilnih bojih, ko se mlade matice med seboj izločajo,

dokler ne ostane ena sama. Gilley in sod. (2003) so predvidevali, da bodo čebele več

spodbudne pozornosti (iskanje stikov, hranjenje) naklonile kakovostnim maticam (in jih s



tem bolje pripravile na boj z drugimi maticami.), medtem ko se bodo do matic slabše

kakovosti obnašale bolj nenaklonjeno - z lovljenjem, oprijemanjem in »vklenitvijo«. Takšni

načini vedenja do matic so čebelarjem dobro znani, predvsem ob sprejemu matice, ko se

čebele do novinke obnašajo bolj ali manj naklonjeno. Matice različnih kakovosti so zagotovili

s presajanjem ličink, starih 0-72 ur. Vključili so tudi skupino matic, vzrejenih naravno iz

različnih družin iz neznano stare zalege (nemanipulirana skupina) in skupino matic, ki so jim

porezali krila, da bi preverili, kako delavke odreagirajo na mehansko poškodovane matice.

Presenetljivo se interakcije med delavkami in maticami različnih »kakovosti« niso

razlikovale. Delavke niso zaznale razlik med maticami, ki so bile vzrejene iz mlajših ali

starejših ličink. Avtorji zaključujejo, v kolikor delavke selekcionirajo matice glede na

kakovost to storijo že med razvojem matic.

Boje mladih matic so opazovali Tarpy in sod. (2000). Prav tako so vzpostavili 2 skupini

matic, v prvi so bile matice, vzrejene iz komaj izleženih ličink (starost 0), v drugi matice,

vzrejene iz 2 dni starih ličink. Opazovali so tudi sprejetost in vzrejo ličink. Med skupinama

niso zaznali razlik, čebele so sprejele in vzredile matice ne glede na starost vzrejnega gradiva.

Matice prve skupine so bile težke v povprečju 188±0,016 mg in so imele volumen spermateke

1,51±0,293 mm³ ter število ovariol 334±58. Matice druge skupine so bile težke v povprečju

179±0,017 mg in so imele volumen spermateke 1,28±0,231 mm³ ter število ovariol 375±73.

Čeprav so bile matice druge skupine značilno lažje, so imele večje število ovariol. Matice iz

obeh skupin se niso razlikovale v uspešnosti medsebojnega boja. Avtorji se sprašujejo, ali se

morda skupini v kakovosti nista razlikovali dovolj ali pa so čebelam drugi dejavniki

pomembnejši, kot je domnevna kakovost matice. V drugem delu poskusa so opazovali boje

med starejšimi in mlajšimi maticami, vzrejenimi iz enako starih ličink. Razlika v starosti

matic je bila dva dni in starejše matice so bile očitno uspešnejše v bojih. Tudi v naravnih

pogojih imajo starejše matice večjo možnost, da se obdržijo v čebelji družini, saj imajo

možnost uničiti mlajše tekmice že v matičnikih. Avtorji domnevajo, da imajo čebelje družine

v brezmatičnem stanju tendenco po čim hitrejšem razvoju matice, saj je tako obdobje brez

zalege čim krajše ne glede na kakovost razvite matice (Tarpy in sod. 2000).

Sprejem matice v družino bi bil tudi lahko eden od pokazateljev kakovosti matice. V več

raziskavah masa matice ni vplivala na njeno sprejetost v družino s strani delavk (Nelson in



Gary 1983, Medina in Goncalves 2001). Avtorji zato domnevajo, da čebelja družina zazna

kakovost matice na osnovi njenega feromonskega profila.

V dosedanjih raziskavah so uporabili zelo različne metode štetja ovariol. Eckert (1934) je

verjetno prvi poskusil s štetjem ovariol, rezine svežih ovarijev je projiciral na steno. Metoda

se mu ni zdela primerna, saj ni dala enakih rezultatov za več rezin istega ovarija. Bolj

primerna se mu je zdela metoda ročnega štetja cevk neposredno pod mikroskopom. Tudi

Woyke (1971) je v svojih najbolj obširnih raziskavah uporabil metodo ročnega štetja cevk,

ovarije je najprej za 15 minut potopil v 95 % alkohol, pripravil rezine debeline nekaj mm na

sredini ovarija in pod mikroskopom preštel ovariole. Problem takšne metoda štetja je, da je

ovarij po enkratnem štetju neuporaben in rezultata ne moremo preveriti. Kasneje so se avtorji

lotili različnih histoloških postopkov za pripravo tkiva z rezanjem z mikrotomom in izdelavo

histoloških rezin (Dedej in sod. 1998, Hatch in sod. 1999, Tarpy in sod. 2000, Reginato in

Cruz-Landim 2003). Enostavno histološko metodo za štetje ovariol opisujejo tudi Jackson in

sod. (2011), saj menijo, da lahko pri ročnem štetju pride do prevelikih napak in je tolmačenje

rezultatov oteženo. Z opisano metodo pri 25 % ovarijev niso dobili dovolj kakovostnih rezin,

da bi določili število ovariol. Tako kot je metodika določanja števila ovariol zelo različna,

raziskovalci, kot je navedeno zgoraj, poročajo o različnem številu ovariol, s precejšnjim

razponom. Snodergass (1956, str. 298) piše o 160-180 ovariol na ovarij.

V kolikor je podatek o številu ovariol pomemben pri ovrednotenju kakovosti odrasle matice,

lahko pomagajo podatki o razvoju ovarijev pri ličinkah matice in delavke. Povezavo med

diferenciacijo kast pri medonosni čebeli in razvojem ovarijev pojasnjujeta Reginato in Cruz-

Landim (2003). Za razliko od večine predhodnih objav njuni rezultati nazorno prikazujejo, da

različnost v velikosti ovarijev sovpada s spremembo režima krmljenja ličinke. Na tretji stopnji

ličinke je morfologija ovarija in število ovariol enaka pri ličinki matice in ličinki delavke.

Reabsorpcija ovarijev pri ličinki delavke poteka po tretji larvalni stopnji. Od četrte stopnje

naprej je število ovariol pri ličinki delavke znatno manjše in velikost ovarijev se začne med

kastama močno razlikovati. Pred njima sta do podobnih zaključkov prišla tudi Hartfelder in

Steinbruck (1997). Ugotovila sta, da je pri ličinkah starih, do 3 dni število ovarjalnih cevk

enotno ne glede na razvoj v delavke ali v matice. Reabsorpcija cevk poteka v zadnjih fazah

razvoja ličinke, med četrto in peto levitvijo.



2.2 Vpliv zamika v času oprašitve na lastnosti matice

Oprašene matice so lahko tudi dalj časa v izolaciji, pa to ne vpliva na njihovo kasnejšo

funkcijo v družinah. Shehata (1982) jih je pod različnim dnevno-nočnim ritmom hranil v

izolaciji v inkubatorju tudi 80-130 dni, brez delavk, samo z dodatkom medu in svežega

matičnega mlečka. Kljub temu da so bili ovariji matic neaktivni in je prišlo do precejšnjih

sprememb v njihovih telesnih rezervah, izolacija ni bistveno vplivala na njihovo

produktivnost, ki so jo ovrednotili po vnosu matic v normalne družine. Prisotnost delavk je

pomemben dejavnik, da se telesne rezerve mobilizirajo v ovarije. Kasneje so poskus

»prezimovanja« matic v matičnicah v različnih brezmatičnih družinah (torej ob prisotnosti

delavk) izvedli Wyborn in sod. (1993) in ugotovili, da produktivnost matic po izolaciji ni bila

prizadeta. Matice, ki so bile 6 mesecev izolirane, se po obsegu zalege v družinah in pridelku

medu v njih niso razlikovale od matic, ki so preživele zimo v običajnih pogojih. Avtorji

priporočajo, da lahko vzrejevalci vzredijo matice pozno poleti, jih nato namestijo v matičnice

čez zimo in prodajo zgodaj spomladi, ko vzreja še ni mogoča.

Kljub temu da je zaleganje prekinjeno, se torej ob potrebi ovariji matic aktivirajo in daljši

premor ne vpliva na intenzivnost zaleganja. To je nekako pričakovati, saj je prekinitev

zaleganja popolnoma naravni pojav v zimskih mesecih. Nasprotno pa je premor po izleženju

in pred oprašitvijo lahko bolj škodljiv za nadaljnjo reprodukcijsko sposobnost matice, saj prav

oprašitev stimulira razvoj ovarijev, in s tem vitelogenezo in zorenje foliklov. Vpliv zakasnele

oprašitve matic je bil raziskovan predvsem iz histološkega vidika na opazovanju sprememb v

ovariju.

Celična smrt je naraven dogodek pri razvoju kateregakoli organa (Berger in Cruz-Landim

2009). Resorpcija celic v ovariju je normalen proces in se dogaja zaradi napak v oogenezi in

zorenju oocite. Obseg procesa je komaj opazen in po navadi ne vpliva na rodovitnost (Patricio

in Cruz-Landim 2007). Povečana degeneracija celic ovarija je velikokrat posledica fizioloških

in okoljskih dejavnikov, od katerih je prehranski najpomembnejši (Wheeler 1996, Hoover in

sod. 2006).



Preden mlade matice dosežejo spolno zrelost (običajno pri starosti 5 dni) se prične

diferenciacija cistociste. Ena od cistocist se razvije v oocit, ostale v predhodnice celic dojilj

(Patricio in Cruz-landim 2002, Tanaka in Hartfelder 2004). Folikularne celice so še razpršene

med zarodnimi celicami, ni še oblikovane folikularne in jajčne komore. Ta stadij imenujemo

prefolikularni stadij. V kolikor ne pride do oprašitve, se razvoj na tej točki ustavi in ne pride

do nadaljnjega razvoja folikularnih celic, ki so še razpršene med zarodnimi celicami. Berger

in Abdalla (2005) sta zastoj v razvoju ovarija opazila že v zgodnji fazi diferenciacije oocite in

celic dojilj, še pred prefolikularnim stadijem.

V ovarijih matic, ki se niso oprašile po nastopu spolne zrelosti, 6-8 dni po izleganju (Patrico

in Cruz-Landim 2002), so opazili povečano stopnjo celične smrti, največ pri maticah, starih

15 dni (Berger in Abdalla 2005). Tudi pri deset dni starih, neoprašenih maticah se že opazi

degeneracija ovariol (Patricio, Cruz-Landim 2002). Odložena oprašitev prizadene

napredovanje oogeneze v vitelogenezo in vpliva na celice germarija, predvsem s pojavom

celične smrti v stadiju proliferacije cistocite (Berger in Cruz-Landim 2009).

2.3 Cvetni prah in dodatno krmljenje v čebelji družini

Cvetni prah je za prehrano čebeljega zaroda edini prehranski vir proteinov, lipidov, vitaminov

in mineralov (Herbert 1992). Raziskave na tem področju zavzemajo predvsem spremljanje

čebeljih družin kot celote in so bolj usmerjene na vplive cvetnega prahu na razvoj in nadaljnje

obnašanje čebel delavk. Znano je, da dostopnost cvetnega prahu vpliva na število vzrejenih

čebel delavk; večji donos cvetnega prahu povzroči večje število vzrejenih čebel (Matilla in

Otis 2006a). Pomembno pa je tudi dejstvo, da je biokemijska sestava matičnega mlečka v

veliki meri odvisna od vrste cvetnega prahu (Stanley and Linskens 1974, cit. po Singh in

Singh 1996), kar bi lahko vplivalo na sestavo čebelje ličinke (Singh in Singh 1996). Ob tem

se postavlja vprašanje, kako vpliva cvetni prah na razvoj matice in njene nadaljnje funkcije v

družini.

V svoji raziskavi sta Matilla in Otis (2006b) proučevala, ali boljša oskrba s cvetnim prahom

pomeni tudi boljšo kakovost vzrejenih čebel delavk. Večino dosedanjih raziskav na to temo je

bilo opravljenih v laboratorijskih pogojih, tokrat pa so avtorji kakovost čebel ovrednotili z

dolgoživostjo, maso, vsebnostjo proteinov, vedenjem v panju in pašno aktivnost jo. Potrdili so



vpliv cvetnega prahu (uporabljali so pogače z mešanim cvetnim prahom) na kakovost čebel,

vendar so močno vplivali na rezultate tudi okoljski vplivi, ki jih niso spremljali, saj so se

rezultati med dvema sezonama precej razlikovali. Zaytoon in sod. (1988) so preverjali načine

dodajanja pogač z nadomestki cvetnega prahu kot tudi različne vrste pogač na čebeljo

družino. Poskus so opravili v laboratorijskih pogojih v kletkah in med drugim spremljali tudi

količino matičnega mlečka v matičnikih in lastnosti matic, vzrejenih v teh pogojih. Matice,

vzrejene samo z dodajanjem pogač v laboratorijskih pogojih, so bile očitno lažje od kontrolne

skupine matic, vzrejenih v »normalni« družini. Med skupinami matic, vzrejenih v kletkah, so

po morfoloških lastnostih odstopale matice, ki so jih vzredile čebele, ki so v sladkorni pogači

s proteinskimi nadomestki dobivale tudi 15 % cvetnega prahu.

Vplive dodajanja pogač z nadomestki cvetnega prahu na obseg zalege in doprinos medu

opisujejo številne študije, med katerimi so DeGrandi-Hoffman in sod. (2008) ugotovili

značilne razlike v konzumaciji dodane pogače, obsegom zalege in številom čebel med

družinami, ki so prejemale različne vrste pogač. Vendar so bile razlike značilne samo, ko so

poskus opravili v brezpašnem obdobju. V obdobju, ko so bile v naravi dostopne čebelam

cvetoče rastline, razlik med družinami ni bilo mogoče zaznati.

Številne študije opisujejo kakovost posameznih vrst peloda glede na njihovo prehransko

vrednost za čebele (Herbert in Shimanuki 1978, Gilliam in McCaughey 1980, Kauffeld 1980,

Day in sod. 1990). Na drugi strani vloga neproteinske komponente cvetnega prahu še ni dobro

razumljena (Pernal in Curruie 2000), zato je najprimernejšo oceno vrednosti cvetnega prahu

mogoče ugotoviti z merjenjem velikosti družine in njenega razvoja. Ker pa je ta način

tehnično zahteven, je kot kriterij vrednosti cvetnega prahu za čebele mogoče uporabi razvoj

hipofaringealnih žlez in ovarijev pri mladih, komaj izleženih čebelah v kletkah. Razvoj

hipofaringealnih žlez pri čebelah krmilkah je v pozitivni korelaciji s konzumacijo peloda

(Hrassnigg in Crailsheim 1998), razvoj ovarijev pri delavkah pa je pokazatelj zmožnosti

čebel, da pretvorijo proteine peloda v vitelogenin (Bitondi, Simões 1996). Vitelogenin je

glavni rezervni protein v hemolimfi in prekurzor za številne druge proteine (Amdam in sod.

2003). Zmožnost večje proizvodnje vitelogenina pri maticah bi lahko pozitivno vplivala na

njeno rodovitnost in velikost družine (Pernal in Curruie 2000).



Raziskavo o hranilni vrednosti posameznih vrst cvetnega prahu, ocenjene na podlagi količine

oskrbovane zalege od jajčeca do pokritja celice s strani mladih čebel, sta opravila Loper in

Berfdel (1980). Na podlagi predhodnih raziskav, sta ugotovila, da dodatek sladkorja v prahu

stimulira jemanje pogače, zato so posamezni obrok pripravili s cvetnim prahom posamezne

vrste peloda in mletim sladkorjem. Čebele, ki so prejemale obrok s pelodom mandljevca

(Prunus dulcis (Mill.) D. A. Webb), so pokrile več satnih celic zalege na enoto konzumirane

pogače kot skupine družin, ki so prejemale pogačo s pelodom kanadskega topola (Populus

deltoides Bart. ex. Marsh.), skupine s pelodom kaktusa vrste Cereus giganteus Engelm ali

skupine družin z dodatkom komercialnega beljakovinskega pripravka za čebele (Yeaco-20®).

Skupine z dodanim fermentiranim pelodom mandljevca in skupina s pelodom lubenice

(Citrullus lanatus (Thunb.) Matsum. in Nakai) so bile po rezultatih enakovredne skupini

hranjeni s pelodom mandljevca. Ugotovitve so pomembne predvsem zaradi metodologije

ovrednotenja vrednosti posameznih vrst peloda za medonosno čebelo.

Schmidt in sod. (1987) so čebelam krmili pelod 25 različnih vrst rastlin in merili preživetje

čebel na izbrani ponujeni hrani s posamezno vrsto peloda ali mešanico pelodov več vrst.

Najdlje so preživele čebele, ki so dobivale obrok z mešanico pelodov. Najbolj opazno

povečanje življenjske dobe pa so dosegli s krmljenjem peloda rastlin Ephedra, Prosopis,

Rubus in Populus. Vrste, ki so povzročile skrajšanje življenjske dobe, so bile Ambrosia,

Uromyces (spore rje), Typha in Kallstroemia. Znano je, da so nekateri ogljikovi hidrati peloda

določenih rastlinskih vrst za čebele toksični (Barker 1977).

Kasneje so ugotavljali, opraševanje zgolj monokultur vpliva na zdravstveno stanje čebeljih

družin (Schmidt in sod. 1995). V poskusu so uporabili pelode vrst oljne repice Brassica

napus, sezama, Sesamum indicum in sončnice Helianthus annuus. Dokazali so, da čebelje

družine, ki oprašujejo monokulture, zato da ohranijo zdravje, potrebujejo dodaten vir

raznovrstnega peloda.

Številčnost določene cvetoče vrste rastline vsekakor ni edini dejavnik, ki usmerja pašo čebel.

Visscer in Seeley (1982) sta z opazovanjem ugotovila, da določene dneve čebele obiskujejo

zelo malo vrst rastlin, izmed vseh, ki so jim dostopne. Ugotovljeno je tudi, da se afiniteta do

pelodov iste družine lahko iz leta v leto spreminja (Moezel in sod. 1987). Prav tako se

družine na isti lokaciji glede vneme po nabiranju določenih vrst in količine le te med seboj



razlikujejo. Odstotek nabranega peloda na primer bele detelje (Trifolium repens) je bil v prvi

družini 30 %, v drugi pa le 16 % (Wille in Wille 1983). Te ugotovitve podpirajo hipotezo, da

se družine ne glede na porabo peloda na isti lokaciji med seboj razlikujejo v nabiralni vnemi

za določene rastline (Keller in sod. 2005). Zaradi pomanjkljivega znanja o prehranskih

potrebah medonosne čebele je zelo težko ovrednotiti, katera vrsta peloda ima za čebele visoko

hranilno vrednost (Keller in sod. 2005). Zanimivo je tudi, da se cvetni prah po svoji sestavi

(vsebnost surovih beljakovin, aminokislinska sestava in vsebnost lipidov) razlikuje tako med

vrstami, kot med istimi vrstami, ki rastejo na različnih območjih kot tudi znotraj istih vrst na

istem območju v dveh različnih letih (Somerville 2001).

V primerjalni študiji vpliva osemenjenih in naravno parjenih matic v kombinaciji z vplivom

prehrane na količino zalege je Herbert (1980) ugotovil, da slaba prehrana (uporabil je 3

različne vrste proteinov, pivski kvas, kombinacijo sirotke in kvasa ter sojine proteine) veliko

bolj vpliva na obseg zalege kot pa izvor matice. Čebele, katerih prehrana je pomanjkljiva,

bodo, ne glede na genetski potencial matice, nezmožne razvijati živalno družino.

Vpliv prehrane na vsebnost proteinov, razvoj hipofaringealnih žlez in imunski sistem so

opazovali DeGrandi-Hoffman in sod. (2010). V laboratorijskih pogojih so primerjali čebele

delavke, ki so prejemale pogačo s pelodom, s skupino delavk, ki so prejemale namesto peloda

proteinski nadomestek, in kontrolno skupino delavk, ki niso prejemale nobenih proteinov.

Imunski odgovor na različno hrano so razložili posredno, s spremljanjem titra virusa

deformiranih kril. Med skupinama ni bilo razlik v količini proteinov in velikosti

hipofaringealnih žlez, je pa bila stopnja okuženosti z virusom najvišja in je s starostjo

naraščala pri čebelah, ki s prehrano niso dobivale proteinov. Avtorji zaključujejo, da bi izgubo

čebeljih družin lahko zmanjšali z dodatnim krmljenjem proteinov, s čimer bi zmanjšali

proteinski stres.

2.4 Čebelji virusi

Vse bolezni matice, ki prizadenejo njeno vedenje, prehranjevanje, dolgoživost ali zmožnost

zaleganja, so lahko usodne za njeno družino. Ob številnih različnih vzrokih povezanih z

izgubami družin, čebelarji največkrat omenjajo slabo kakovost matice (Vanengelsdorp in

Meixner 2010). Slaba kvaliteta matice pa je lahko povezana z boleznimi matice. Obstaja zelo



malo študij o boleznih matice medonosne čebele (Gauthier in sod. 2011). Raziskana je okužba

z Nosemo apis (Czekonska 2000, Webster in sod. 2008) in v zadnjem času je odkrita

prisotnost več virusov pri maticah (Chen in sod. 2005, Gregorc in Bakony 2012). Yue in sod.

(2006) so dokazali možnost vertikalnega prenosa čebeljih virusov z odkritjem le-teh v semenu

trotov, kar so malo kasneje Chen in sod. (2006) potrdili tudi z odkritjem virusnih delcev v

tkivu ovarijev in jajčecih s sterilno površino.

O patologiji virusnih okužb pri matici pišejo le v enem prispevku (Gauthier in sod. 2011),

vendar degenerativnih sprememb ovarijev ni bilo mogoče povezati s prisotnostjo virusov

DWV in VDV-1 (Varroa Destructor Virus-1). Da bi razumeli vpliv virusov na vse člane

čebelje družine, kot na njihove razvojne oblike, je nujno poznavanje možnih poti prenosa

posameznega virusa. V nalogi smo se odločili spremljati štiri viruse, ki so v svetu med

pogosteje omenjenimi.

2.4.1 Virus akutne paralize čebel (ABPV)

Danes velja, da je geografska razširjenost ABPV podobna geografski razširjenosti

medonosne čebele (A. mellifera) (Ellis in Munn 2005). Virus se pogosto (posebej poleti)

pojavlja pri na videz zdravih odraslih čebelah in je bil redko povezan z boleznijo ali

smrtnostjo osebkov (Bailey 1965, Bailey in sod. 1981). Okužene ličinke odmrejo, preden so

pokrite ali pa preživijo in se izležejo kot na videz zdrave a okužene odrasle čebele (Bailey in

Ball 1991). V preteklem desetletju so pogoste ugotovitve raziskovalcev, da je ABPV skupaj z

varojo močno povezan z odmrtjem čebeljih družin (Hung in sod. 1996, Bakonyi in sod. 2002,

Berényi in sod. 2006, Antúnez in sod. 2006). Vendar je v zadnjih letih poročanj o smrtnosti

družin v povezavi z akutno paralizo vse manj (Genersch in Aubert 2010). Avtorja povzemata,

da pri raziskovanju vpliva ABPV na odmiranje družin manjka veliko informacij (na primer,

primerjava zdravih in obolelih družin v istem okolju) ter dolgoročne raziskave spremljanja

poteka bolezni. Morda se je ABPV namenilo veliko pozornosti, ko se je začel množično

pojavljati oz. ga je bilo možno identificirati. O simptomu »akutne paralize« se redkokdaj

poroča, zato avtorja domnevata, da omenjen simptom ne odraža dejanskega stanja.

Ugotavljata, da je bolj pomembno, da ličinke, ki so okužene z virusom preko vektorja varoje

(t.i. kompleks ABPV-varoja), odmrejo med razvojem (Brodsgaard in sod. 2000). Slednje



povzroči močno oslabitev družine, tudi njen propad, kadar je napadena z varojami in hkrati z

ABPV, slike akutne paralize odraslih čebel pa ni opaziti.

ABPV je bil najden tako v zalegi kot v kasnejših razvojnih fazah čebel (Chen in Siede 2007).

Našli so ga v slinskih žlezah v oprsju odraslih čebel in dokazali prenos virusa na ličinke s

krmljenjem (Bailey in Ball 1991). Virus je bil najden v nabranem cvetnem prahu (Chen in

sod. 2006a) in semenu (Yue in sod. 2006). Virusa niso našli v tkivu matice (Chen in sod.

2006a, Gauthier in sod. 2011). Glavni način širjenja virusa naj bi bil horizontalen preko

hranjenja in s pomočjo vektorja tj. varoje (Ribiere in sod. 2008).

2.4.2 Virus črnih matičnikov (BQCV)

Prvič je bil izoliran iz odmrlih matičnih ličink in predbub leta 1977 (Bailey in Woods 1977).

V svoji knjigi Laidlaw (1979) omenja visoko pojavnost bolezni v vzrejališčih matic spomladi

in zgodaj poleti. Leta 1993 je Anderson poročal, da je bil BQCV najpogostejši vzrok odmrtja

ličink matic v Avstraliji. BQCV najpogosteje prizadene že pokrito ličinko matice in bubo.

Inficirana ličinka ali buba potemni in hitro odmre, stena matičnikov pa potemni (Bailey in

Woods 1977). Chen in Siede (2007) poročata, da je bil v predelih ZDA BQCV drugi

najpogosteje najden virus (takoj za DWV).

Tentcheva in sod. (2004) navajajo, da je virus bolj razširjen med odraslimi čebelami kot v

razvojnih stadijih čebel. Čeprav veliko virov poroča o povezanosti virusa z Nosemo sp.

(Bailey in sod. 1981, Tentcheva in sod. 2004, Berényi in sod. 2006), ni eksperimentalnih

dokazov o aktivaciji ali prenosu virusa s pomočjo Noseme sp. Se pa virus sezonsko pojavlja z

vrhom v maju in juniju, podobno kot Nosema sp. (Bailey in sod. 1981, Tentcheva in sod.

2004).

BQCV so izolirali iz medu in cvetnega prahu (Chen in sod. 2006b). Našli so ga tudi v

črevesju in iztrebkih matic ter tkivu ovarijev, v jajčkih, ličinkah in odraslih čebelah (Chen in

sod. 2006a). Glavni način prenosa virusa, naj bi bil preko hrane s krmljenjem (Chen in sod.

2006b).



O patogenezi BQCV pravzaprav ni ničesar znanega. Zanimivo je, da se virus ne razmnožuje v

čebelah po zaužitju virusnih delcev (Chen in Siede 2007). Za N. apis je znano, da povzroča

gastrointestinalne težave čebel, s čimer naj bi se povečala prepustnost za BQCV (Bailey

1982).

2.4.3 Virus mešičkaste zalege (SBV)

SBV naj bi bil najbolj razširjen čebelji virus, saj je prisoten na vseh kontinentih, kjer so

medonosne čebele (Chen in Siede 2007). Najden je bil tako v zalegi kot odraslih čebelah,

vendar so ličinke stare 2 dni najbolj dovzetne za okužbo (Hitchcock 1966, Ball in Bailey

1997). Virus se razmnožuje v krmilnih žlezah odraslih čebel, ne da bi povzročal očitne

bolezenske znake, vendar skrajšuje življenjsko dobo odraslih čebel in spremeni njihovo pašno

obnašanje (Bailey in Fernando 1972). Ličinke se okužijo preko hranjenja z izločkom žlez

(Bailey 1969). Ličinke odmrejo v stadiju pokrite ličinke. Odmrla ličinka postane rumenkaste

barve, organi se spremenijo v kašasto maso, ovojnica pa se ohrani, tako da je podobna

mešičku. Ličinka se nato osuši do luske. Ličinke, ki so ob okužbi starejše od dveh dni, lahko

preživijo, vendar so kasneje okužene kot mlade čebele. Čebele se lahko okužijo tudi med

čiščenjem odmrle zalege (Chen in Siede 2007).

Bolezen najpogosteje izbruhne spomladi in zgodaj poleti (Anderson in Gibbs 1988,

Tenetcheva in sod. 2004), ko je manj mladih čebel in delitev dela glede na starost čebel še ni

vzpostavljena. Poteka kot odkrita infekcija zalege. Med obdobjem dobre paše in

vzpostavitvijo nalog v družini, družine spontano ozdravijo, saj je dovolj čistilk, ki

odstranjujejo okuženo zalego (Ball in Bailey 1997).

Virus je bil izoliran iz epidermisa ličink, glav trotov, možgan in krmilnih žlez čebel (Bailey

1976). Shen in sod. (2005) so našli virus v medu, cvetnem prahu in matičnem mlečku.

SBV se lahko prenaša tudi preko matice, čeprav so neposredni dokazi za to spodleteli (Ribiere

in sod. 2008 cit. po Ball 1999). Našli so ga v vseh razvojnih fazah čebel delavk kot tudi

maticah in jajčkih (Shen 2003). Izolirali so ga tudi iz hemolimfe, ovarijev in telesa matic brez

notranjih organov, ne pa tudi črevesja ali iztrebkov matic. Vsi vzorci jajčec okuženih matic so

bili tudi pozitivni na SBV, ličinke pa le v 25 %, odrasle čebele, potomke okuženih matic pa



samo v 10 % (Chen in sod. 2006a). Ti rezultati kažejo na možen transovarialni prenos virusa,

čeprav je verjetno primarni način prenosa preko krmljenja (Ribiere in sod. 2008), čiščenja

odmrlih celic in tudi z dodajanjem tujega cvetnega prahu s strani čebelarja (Shen in sod.

2005).

Infekcija s SBV je povezana tudi z varojo, saj so ga našli v velikih koncentracijah pri odraslih

čebelah, močno napadenih s pršico (Antúnez in sod. 2006, Berényi in sod. 2006). Virus so

izolirali tudi iz varoje in njene sline (Shen in sod. 2005). Vendar ni dokaza za replikacijo SBV

v varojah, zato je možno, da je prisotnost virusa v varojah le posledica prenosa virusa iz

obolelih čebel nanjo (Ribiere in sod. 2008).

2.4.4 Virus deformiranih kril (DWV)

Izmed vseh čebeljih virusov velja DWV za virus z najvišjo pojavnostjo v zadnjih letih (Chen

in Siede 2007). Prvič je bil izoliran na Japonskem iz odraslih čebel, ki so pripadale družinam,

močno napadenimi z varojami (Ball 1983 cit.po Ribiére in sod. 2008).

V svojem preglednem članku o DWV De Miranda in Genersch (2010) nazorno opisujeta

patologijo okužbe. Replikacija virusa poteka v srednjem črevesju, kjer se virus sprošča v

lumen črevesja. Pri tem ne pride do obsežnejših poškodb celic črevesja in ni opazne diareje,

hiranja ali zastoja. Virus ima brez prisotnosti varoj manjšo virulenco, inficirana zalega pa se

preko bube lahko razvije do odraslega osebka. Nizka virulenca omogoča, da je povezan z

varojami. Bolj virulentni virusi, med katerimi so tudi ABPV, BQCV in SBV, namreč prehitro

pokončajo zalego in s tem varoji onemogočijo dokončen razvoj in prenos virusa na nove

gostitelje. Najprej raziskovalci niso videli povezave med okužbo z virusom in deformacijo

kril, ker so poškodbe kril opisovali kot posledico okužbe z varojami v stadiju bube (De Jong

in sod. 1982, Marcangelli in sod. 1992). Samo v enem prispevku smo ugotovili, da je bilo

eksperimentalno potrjeno, da je DWV etiološki dejavnik za pojav deformiranih kril, čeprav je

to danes splošno sprejeto (Allen in Ball 1996).

Odrasle čebele, okužene z DWV, tudi pri družinah, infestiranih z varojo, ne kažejo znakov

bolezni (De Miranda in Genersch 2010), imajo pa skrajšano življenjsko dobo (Kovac in

Crailsheim 1988, Bailey in Ball 1991, Ball in Bailey 1997).



Obstaja precej dokazov, da je prenos DWV na bube nujen za razvoj klinične slike

deformiranih kril, kajti tudi v visoko inficiranih družinah s 100 % pozitivnimi pršicami, se še

vseeno velik delež čebel izleže brez vseh simptomov. Temu sledi, da pršica ni le vektor za

prenos virusa, ampak tudi biološki vektor, v katerem se virus namnoži. Možno je, da šele

replikacija DWV v pršici pred prenosom v bubo omogoča klinično sliko deformiranih kril

(Yue in Genersch 2005). Znane pa so tudi raziskave, ki tega ne potrjujejo (Gisder in sod.

2009).

Za DWV je značilen vertikalen prenos na individualni ravni preko trotov (Yue in sod. 2006)

in matic ter na nivoju družine preko rojenja (Chen in sod 2006a, Yue in sod. 2006, de

Miranda in Fries 2008). Virus so izolirali iz hemolimfe, ovarijev, spermateke, črevesja in

iztrebkov matice. V preverjanju prenosa virusa iz okužene matice na potomstvo so poskus

opravljali z maticami, ki so bile okužene s 3 do 5 virusi hkrati, v drugem primeru pa so bile

okužene le z BQCV in DWV. Virus so našli v vseh vzorcih jajčec, v 92 % (prvi primer) oz.

65 % (drugi primer) vzorcev ličink ter 37 % oz. 13 % vzorcev odraslih čebel (Chen in sod.

2006a).

Znan pa je tudi horizontalen prenos, kar dokazujejo delavke, ki so lahko okužene, čeprav so

se izlegle iz negativnih jajčec, so bile pa krmljene z DWV pozitivno hrano (Nordström 2003).

Najdeni virusni delci v cvetnem prahu, pelodu in mlečku za ličinke (Yue in Genersch 2005,

Chen in sod. 2006b) prav tako dokazujejo, da je ob vektorskem prenosu s pomočjo varoj,

možen tudi horizontalen prenos s hrano.

Večino virusov so zaznali v virih hrane za čebele. SBV je bil izoliran iz medu, cvetnega prahu

in matičnega mlečka, BQCV in DWV pa sta bila najdena v medu. Vsi štirje obravnavani

virusi so bili izolirani iz cvetnega prahu. Čeprav sta bila ABPV in SBV najdena v cvetnem

prahu, nista bila hkrati ugotovljena tudi v čebelah in matičnem mlečku (Chen in sod. 2006b),

kar pomeni, da ni nujno, da se čebele okužijo, ko zaužijejo kontaminirano hrano. Uspešna

infekcija je posledica zadostne količine vnesenega virusa in patogene narave virusa. Ko je

virus aktiviran in se namnoži v zadostni količini, da lahko prebije prebavni trakt in napade

ostale dele telesa, je verjetno infekcijo možno zaznati v različnih delih telesa in tudi čebeljih

izločkih, kot je na primer matični mleček (Chen in Siede 2007).



3 MATERIAL IN METODE DELA

3.1 Vpliv starosti vzrejnega gradiva in starosti matice ob oprašitvi na lastnosti matice

3.1.1 Priprava vzrejnega gradiva

Matico odbrane družine smo osamili na prazen sat, obdan z dvema matičnima rešetkama, in jo

opazovali vsakih 12 ur do pričetka zaleganja. Zaleženo površino sata smo na vsakih 12 ur

prerisali na prozorno folijo. Tako smo si zagotovili zalego znane starosti za presajanje. Glede

na starost zalege smo oblikovali štiri starostne skupine. Presajali smo ličinke stare do 12 ur,

(skupina G1), od 12 do 24 ur (skupina G2), od 24 do 36 ur (skupina G3) in od 36 do 48 ur

(skupina G4). Ličinke smo presajali na kapljico matičnega mlečka na dnu matičnega lončka.

Za vsako skupino ličink smo uporabili pet vzrejnih letvic s 16-17 plastičnimi matičnimi

lončki, premera 9 mm in 21-25 mm razmikom med njimi. Po presajanju smo vzrejne letvice

označili in jih vstavili v rednike. Za rednike smo uporabili živalne družine z matico v

standardnih 10-satnih AŽ panjih. Matico smo z matično rešetko omejili na plodišče. Rednik

smo uredili v medišču. V posamezen rednik smo vstavili le po eno vzrejno letvico.

3.1.2 Vzreja matic, vzorčenje in laboratorijske analize

Iz vsake starostne skupine smo odvzeli vzrejno gradivo, in sicer ličinke stare 4–4,5 dni (7 dan

razvoja), in bube, stare 2–2,5 dni (12. dan razvoja). Vzorčene ličinke in bube smo stehtali.

Preostale matičnike smo 14. dan razvoja v valilnih matičnicah vstavili v inkubator (Swienty)

za vzrejo matic s predhodno nastavljeno temperaturo 34.4 ºC in 70-80 % relativno zračno

vlago do izleganja. Izleganje smo kontrolirali na vsake štiri ure. Izležene matice v inkubatorju

smo nato razporedili v štiri različne skupine:

Skupina A: Od 7 do 11 novoizleženih matic (matice A) iz vsake starostne skupine smo

odvzeli za takojšnjo laboratorijsko preiskavo.



Skupina B: Od 4 do 7 matic iz vsake starostne skupine smo dodali v zaprtih

matičnicah v medišča panjev za 17 dni (matice B) in jih nato analizirali kot matice skupne A.

Skupina C: Od 4 do 6 matic iz vsake starostne skupine smo dodali v plemenilnike.

Uporabili smo plemenilnike z notranjim volumnom 2,85 dm³, naseljene z 20 dag mladih

delavk iz različnih družin. V plemenilnikih so matice ostale do oprašitve in do pojava zalege,

nato smo jih odvzeli in analizirali (matice C).

Skupina D: Od 5 do 11 matic, ki so bile 17 dni v medišču, smo po inkubaciji vstavili v

plemenilnike, ki smo jih pripravili na podoben način kot pri skupini C. V plemenilnikih so

matice ostale 14 dni do oprašitve in do pojava zalege, nato smo jih odvzeli in analizirali

(matice D).

Matice smo za laboratorijske analize narkotizirali s CO₂ in jih stehtali. Uspavane matice smo

preiskali s pomočjo stereomikroskopa (SterREO Discovery V12, Zeiss). Biološki material

smo na podlago pričvrstili z entomološkimi iglami na manjši stekleni plošči (Christine Gröpl,

Elektronenmikroskopie) s pripravljeno gumijasto podlago (Xantopren® L moder in Aktivator

Univerzal, Heraeus Kulzer, Nemčija) v Hyesovi raztopini (NaCl 9,0g; KCl 0,2g; NaHCO3

0,1g; 1L destilirane vode; pH 8,5). Maticam smo preparirali ovarije, oprašenim maticam pa

tudi spermateko.

Spermatekam smo odstranili trahealno ovojnico in jih fotografirali z digitalno kamero

(AxioCam MRc 5, Zeiss). Izmerili smo jim dolžino, širino in liniji med njima (program

AxioVision Rel.4.6.), kot prikazuje slika 4. Volumen smo izračunali po formuli V = 4*π*r³/3,

pri čemer smo kot premer za izračun uporabili seštevek vseh meritev, razen dolžine

spermateke, in ga delili s 3 (povprečje treh meritev, razen dolžine). Ovarije matic smo

pripravili za histološke preiskave.



Slika 4: Meritve na izpreparirani spermateki za izračun njenega volumna (avtor fotografije:

Žvokelj L. 2007).

Figure 4: Measerments of spermatheca for calculation of spermathecal volume (author of

photography: Žvokelj L. 2007).

Preglednica 4: Pregled vseh izvedenih meritev pri razvojnih fazah in odraslih maticah, katerih

različno stare ličinke smo presajali (skupine G1-G4)

Table 4: Measerments of development stages and adult queens in each of the group G1-G4

Vzorčenje Meritve

Ličinke,

stare 4-4,5 dni teža

Bube,

stare 2-2,5 dni teža

Matice A,

novoizležene, neoprašene

teža

teža ovarijev

Matice B,

neoprašene, 17 dni po inkubaciji

teža

teža ovarijev

Matice C,

oprašene matice, ki zalegajo;

nadaljevanje matic A

teža

teža ovarijev

število ovariol

volumen spermateke

Matice D,

inkubirane, nato oprašene matice, ki

zalegajo; nadaljevanje matic B

teža

teža ovarijev

število ovariol

volumen spermateke



3.1.3 Vstavljanje matic v narejence in čebelarjenje z njimi

Po štiri oprašene matice iz skupine, ki smo jih takoj po izleganju vstavili v plemenilnike ali pa

smo jih po izleganju 17 dni inkubirali (skupini C in D ), iz obeh starostnih kategorij G1 in G2,

smo vstavili v novo oblikovane družine - narejence. Skupaj smo tako pripravili 16 družin.

Narejence smo pripravili v AŽ nakladni panj z dodatkom 1,2 kg suhih čebel, 8 satnic in dveh

polnih medenih satov. Dodali smo matico in nove družine pustili zaprte 3 dni, nato smo jih

postavili na stojišča. Celo sezono so imele družine na voljo sladkorno pogačo.

Družine smo spremljali tri sezone. Z njimi smo ravnali po običajni čebelarski praksi. Za

poletno zatiranje varoj smo v obeh letih (2007 in 2008) uporabili Bayvarol® (Bayer). V

avgustu smo glede na moč družine vstavili 2-4 trakove zdravila med zalego. Zimsko zatiranje

varoj smo opravili z uporabo oksalne kisline dihidrat (Riedel-de Haën). Raztopino za kapanje

smo pripravili tako, da smo 35 g oksalhidrata raztopili v enem litru sladkorne raztopine

(sladkor : voda = 1 : 1). Mlačno raztopino smo pokapali v obdobju brez zalege po čebelah, in

sicer 5 ml na zasedeno ulico.

Vse posege v panj smo opravili pri vseh družinah na isti dan in uporabljali pri vseh družinah

iste tehnike širjenja gnezda, točenja medu, krmljenja in zatiranja varoj. Za merjenje površine

zalege smo uporabili prozorno folijo, na katero smo stiskali vzorec šestkotnikov s površino 24

cm2. Folijo smo položili na zaležen sat in prešteli število šestkotnikov, kar prikazuje slika 5.

Prvo leto (2007) smo razvoj družine ovrednotili z merjenjem pokrite in odkrite zalege in

zasedenostjo ulic v jesenskem času. V letu 2008 smo opravili štiri merjenja zalege, dvakrat

smo ocenili moč družin glede na zasedenost ulic, meseca julija pa smo določili maso družine.

Z družinami smo čebelarili v dveh nakladah brez matične rešetke, zato smo pridelek družine

določili s tehtanjem celih naklad. Stehtali smo celotno naklado in odšteli težo naklade z

desetimi praznimi sati ter težo strehe, podnice in mreže. Maso družine je tako predstavljala

masa čebel, masa zalege, medu in cvetnega prahu v družini. Zadnje leto spremljanja družin

smo dvakrat (aprila in maja) izmerili obseg zalege. Pred rojenjem smo odvzeli matice, jih

stehtali in žrtvovali. Maticam smo določili morfološke lastnosti, kot je opisano pod točko



Slika 5: Narejenci na lokaciji poskusnega čebelnjaka testne postaje v Seničnem (levo).

Merjenje zalege s pomočjo folije s potiskanimi 6-kotniki znane površine (desno)

(avtor fotografije: Žvokelj L. 2007).

Figure 5: Bee colonies in the experimental apiary in Senično town (left). Brood measurement

with the plastic film on which hexagons with known area were printed (right)

(author of photography: Žvokelj L. 2007).

3.1.4 Priprava tkiva za štetje ovarjalnih cevk

Ovarije matic smo fiksirali v 10 % formalinu (Raztopina formaldehida, min 37 %; 8,5 g

NaCl; voda; 0,165 M; pH 7,1) za 24 ur in jih dehidrirali v naraščajočih koncentracijah etanola

(v 50 %, 70 %, 90 % in dvakrat v 100 % alkoholu (etanol 96 % v/v, Sigma Aldrich;

demineralizirana voda) in ksilenu (ksilen R.G.R.Acs, Reag. Iso, Sigma Aldrich) za 24 ur v

posameznem koraku. Vzorce smo vstavili v histosete (Simport) in jih inkubirali (inkubator

Binder BF 53, Nemčija) pri 60 ºC v steklenih kadičkah. Vzorce smo vsakič za 24 ur prestavili

v medije z mešanico ksilena in parafinskega voska (Paraplast plus, McCormick). Najprej smo

jih vstavili v medij z mešanico ksilena in parafinskega voska v razmerju 3 : 1, nato v medij z

mešanico ksilena in parafinskega voska v razmerju 1 : 1 ter nazadnje v medij ksilena in

parafinskega voska v razmerju 1 : 3. Sledila je 24 urna inkubacija vzorcev v čistem

parafinskem vosku. Naslednji dan smo vzorce tkiva zalili s parfinskim voskom v papirnate

modelčke s pomočjo naprave za vklop tkiva (EG1150H, Leica) in jih ohladili na hladni plošči

(EG1150H, Leica). Iz posameznih ovarijev, zalitih v parafinu, smo z mikrotomom (Leica



RM2255) naredili rezine debeline 7 µm. Reze smo naredili od sredine proti proksimalnemu

delu ovarija, jih položili v kopel (HI1210, Leica) z destilirano vodo temperature 42 ºC ter

posušili na čistih objektnih stekelcih (76 x 26 mm, Brand).

Rezine ovarijev smo deparafinizirali v ksilenu in rehidrirali v alkoholu (etanol 96 % v/v,

Sigma Aldrich) in jih obarvali s hematoksilinom (Mayerjeva raztopina hematoksilina, Sigma

Aldrich) in eozinom (eozin Y, vodna raztopina, Sigma Aldrich). Ovarjalne cevke smo šteli s

pomočjo stereomikroskopa, naredili digitalne posnetke s kamero (Stereo Discovery.V 12;

Zeiss) in z uporabo programa Axiovision 4 (Zeiss).

Slika 6: Prečni prerez ovarija. Hematoksilin in eozin (avtor fotografije: Žvokelj L. 2007).

Figure 6: Cross section of an ovary. Hematoxylin & eosin (author of photography: Žvokelj L.

2007).

3.1.5 Statistična analiza

Za statistično obdelavo podatkov smo uporabili programski paket SPSS 13.0 for Windows.

Osnovne statistične parametre smo izračunali s proceduro Means in Descriptive. Proceduro

ANOVA smo uporabili pri iskanju statistično značilnih razlik med skupinami matic, ki so bile

vzrejene iz različno starih ličink in med skupinami matic, ki so bile takoj po izleganju

vstavljene v plemenilnik (skupina C) ali pa so bile pred vstavitvijo v plemenilnike 17 dni

izolirane v medišču čebeljih družin (skupina D). Statistične razlike med povprečji smo

testirali z LSD testom (P < 0,05). Korelacije so bile izračunane s pomočjo Pearsonovega

koeficineta koralacije.



3.2 Vpliv dodatnega krmljenja na lastnosti matice

Poskus smo opravili v dveh zaporednih letih, 2008 in 2009. Za rednike smo uporabili 9

oziroma drugo leto 12 družin v standardnih AŽ panjih v poskusnem čebelnjaku Kmetijskega

inštituta Slovenije na Brdu pri Kranju. Prvo leto (2008) smo izvedli poskus v brezpašnem

obdobju, meseca avgusta, tako smo se izognili viškom cvetnega prahu, ki bi ga čebele v večji

količini skladiščile v satju. Naslednje leto (2009) smo izvedli poskus junija, na višku vzrejne

sezone. Prvo leto smo vzpostavili tri skupine rednikov glede na režim krmljenja. V prvi

skupini so bili redniki, ki smo jim dodajali cvetni prah kostanja in kostanjev med, v drugi

skupini so bili redniki, ki smo jim dodajali cvetni prah oljne ogrščice in med oljne ogrščice, v

tretji skupini so bili redniki, ki smo jim dodajali zgolj sladkorno raztopino. V vsaki skupini so

bili po trije redniki. Zaradi različnih zunanjih pogojev smo način krmljenja čebeljih družin v

drugem letu, 2009 spremenili. Dodali pa smo še četrto, kontrolno skupino rednikov, kjer smo

družine pripravili za vzrejo, nismo pa dodajali hrane. Prvo leto kontrolne skupine ni bilo

mogoče vzpostaviti, saj v brezpašnem obdobju vzreja matic brez dodajanja hrane ni bila

mogoča. Z dodajanjem cvetnega prahu in medu določenih rastlin (oljna ogrščica in kostanj) v

času trajanja poskusa, smo želeli testirati vpliv dodanih vrst cvetnega prahu in medu, v sicer

brezpašnem obdobju. S skupino rednikov, ki so dobivali zgolj sladkorno raztopino, pa smo

želeli testirati pogoste pogoje v čebelarski praksi, ko v neugodnih pašnih pogojih čebelarji

dodajajo redniškim družinam sladkorno raztopino.

3.2.1 Vzreja matic, vzorčenje in laboratorijske analize

S krmljenjem rednikov, kot je prikazano na sliki 7 in preglednici 5 smo pričeli deset dni pred

vstavitvijo vzrejne letvice z vzrejnim gradivom in zaključili štiri dni pred pokritjem

matičnikov. Za vzrejo smo uporabili ličinke istega matičarja, stare do 12 ur. Ličinke smo

presajali na kapljico matičnega mlečka na dnu plastičnega matičnega lončka. V rednike smo

istočasno vstavili po eno vzrejno letvico z vzrejnim gradivom, s po 12 plastičnimi matičnimi

lončki, premera 9 mm. Prvo leto je vsaka od devetih družin dnevno dobivala medno – vodno

raztopino in sladkorno pogačo s cvetnim prahom (preglednica 5). Skupina 3 je dobivala le

dodatek sladkorne raztopine. Koncentracija sladkorjev je bila enaka v vseh prehranskih

dodatkih poskusnih družin.



Drugo leto smo želeno vrsto cvetnega prahu v čebeljo družino vnašali neposredno v medišče

rednika ob vzrejno letvico. Deset dni pred vstavitvijo vzrejnega gradiva smo iz medišč panjev

pobrali sate s cvetnim prahom in jih nadomestili s pripravljenimi sati. Eno stran sata smo

napolnili s 350 ml medene raztopine, pripravljene po receptu: 1500 g medu (kostanj ali oljna

ogrščica) + 300 g zdrobljenega cvetnega prahu (kostanj ali oljna ogrščica) + 300 ml vode.

Drugo stran sata smo napolnili z okrog 200 g zdrobljenega cvetnega prahu. Tako pripravljene

sate smo vstavili v medišče rednika, ob vzrejni letvici,, vsak drugi dan, do pokritja

matičnikov.



Slika 7: Krmljenje družin pred začetkom in v času vzreje. Dodajanje sladkorne raztopine v

rednik (zgoraj levo). Polnjenje sata z medeno raztopino (zgoraj desno). Polnjenje

sata

s cvetnim prahom (spodaj levo). Dodajanje sata v rednik ob vzrejno letvico (spodaj

desno) (avtor fotografij: Žvokelj L. 2009).

Figure 7: Feeding of nurse colonies before and during queen rearing. Adding sugar solution

(top left). Filling the comb with honey solution (top right). Filling the comb with

pollen (bottom left). Adding frame next to graft frame (bottom right) (author of


V vsakem redniku smo vzorčili ličinke stare štiri dni, matični mleček in novoizležene matice.

Po deset novoizleženih matic iz vsake skupine smo dodali v plemenilnike (postopek je opisan

v poglavju 3.1.2.). Pogača v plemenilnikih je bila pripravljena glede na poskusno skupino

(preglednica 5). V plemenilnikih so matice ostale 14 dni oz. do oprašitve in do pojava zalege,



nato smo jih odvzeli in vzorčili za analize. Določili smo maso štiri dni starih ličink, maso

matičnega mlečka ob ličinkah, maso novoizleženih matic, težo ovarijev novoizleženih in

oprašenih matic, volumen spermateke in število semenčic (opis metod v poglavju 3.1.2).

Opravili smo pelodno analizo matičnega mlečka (zastopanost cvetnega prahu posamezne

rastline) po metodi opisani, v Piana in sod., 2006.

Preglednica 5: Shema krmljenja rednikov s cvetnim prahom kostanja in oljne ogrščice ter

dodatkom sladkorne raztopine v poskusu vpliva prehranske komponente na

nekatere lastnosti matice v letu 2008. V vsaki skupini smo imeli po tri rednike

Table 5: Scheme of feeding nurse colonies with sweet chestnut, oilseed rape pollen and

sugar solution in our research of the impact of different diets on some

characteristics of queen bees in the year 2008. In each group there were 3 nurse

colonies

Skupina Dnevni režim krmljenja/rednik Pogača v plemenilnikih (po volji)

1

Kostanj

Raztopina 310 ml: 240 ml kostanjevega

medu, 66 ml vode, 30 g cvetnega prahu

kostanja

10 dag sladkorne pogače s cvetnim

prahom (1,3 kg medu kostanja + 4 kg

sladkorja + 1 kg cvetnega prahu kostanja)

Mleti sladkor (4 kg) s kostanjevim

medom (1,3 kg) in cvetnim prahom

kostanja (0,5 kg)

2

Oljna ogrščica

Raztopina 310 ml: 240 ml medu oljne

ogrščice, 66 ml vode, 30 g cvetnega prahu

oljne ogrščice

10 dag pogače s cvetnim prahom (1,6 kg

medu oljne ogrščice + 4 kg sladkorja + 1 kg

cvetnega prahu oljne ogrščice)

Mleti sladkor (4 kg) z medom oljne

ogrščice (1,6 kg) in cvetnim

prahom oljne ogrščice (0,5 kg)

3

Sladkorna

raztopina

Sladkorna raztopina 310 ml (sladkor :

voda = 2 : 1)

Mleti sladkor (6 kg) s fruktoznim

sirupom (1,2 l)



3.2.2 Štetje semenčic

Postopek za štetje semenčic smo povzeli po Harizanisu (1983). S pomočjo stereomikroskopa

(Stereo Discovery.V 12; Zeiss) smo vsaki spermateki, navlaženi s Hyesovo raztopino najprej

odstranili trahealno ovojnico. Opravili smo meritve, potrebne za izračun volumna, nato smo

jo prebodli. Seme smo s pomočjo pipete skupaj s 50 µl Hyesove raztopine posesali v epico.

Po štirih do petih minutah smo v epico s semenom dodali 950 µl destilirane vode in počakali

10 minut. Nato smo dodali 4 ml fiksirne raztopine ( 0,6 g 1M NaHCO3 (Merck KgaA), 2 ml

formaldehida (raztopina formaldehida, min. 37 %, Merck). Skupno smo tako za vsako

spremateko pripravili 5 ml vzorca, ki smo ga shranili v penicilinkah na 4 ⁰C. Za štetje

semenčic smo uporabili hemocitometer in prešteli skupno 80 kvadratov pri 400 x povečavi.

Število semenčic v spermateki (N) smo izračunali po formuli:

N = (povprečno število semenčic/kvadrat) × 5000 (razredčitev) ×250

Pri čemer smo upoštevali, da je volumen vzorca v enem kvadratu hemocitometra 1/250 od 1

mm³.



Slika 8: Štetje semenčic. Spermateka z ovojnico (zgoraj levo). Seme se je iz prebodene

spermateke sprostilo (zgoraj desno). Mreža Bürkerjevega hemocitometra.

Osenčena polja štejemo, skupaj 80 polj (spodaj levo). Štetje semenčic s pomočjo

svetlobnega mikroskopa (spodaj desno) (avtor fotografij: Žvokelj L. 2008).

Figure 8: Counting the number of spermatozoa. Spermatheca with tracheal covering (top

left). Semen has released from punctured spermatheca (top right). The grid of

hemocytometer (Burker turk), coloured fields were counted, all together 80

(bottom left). Counting sperm by light microscopy (bottom right) (author of


3.2.3 Kvalitativna analiza cvetnega prahu v matičnem mlečku

Z namenom, da v matičnem mlečku preverimo prisotnost dodanega cvetnega prahu v času

vzreje, smo vzporedno z vzorčenjem ličink, iz matičnikov odvzeli tudi matični mleček za

analizo cvetnega prahu. V celotnem procesu priprave vzorcev smo posebno pozornost



namenili preprečitvi onesnaženja preparata s cvetnim prahom tujega vzorca ali po zraku, zato

smo postopek izvedli v brezprašni komori. Postopek določanja cvetnega prahu smo povzeli

po Piana in sod. (2006):

Zatehtali smo 1,0 g matičnega mlečka, ga dali v 50 mililitrsko centrufugirko in dodali 10 ml

KOH 1 % (Merck). Vzorec smo premešali (vortex) in ga centrifugirali 10 minut pri 1000 G

(Heraeus (Biofuge Stratos)). S Pasterjevo pipeto odpipetirali supernatant in vzorcu dodali 10

ml destilirane vode, ga premešali (vortex) in dodali vodo do 45 ml. Ponovno smo

centrifugirali vzorec 10 minut pri 1000 G in odlili supernatant. Sušilnik (Kambič

Laboratorijska oprema) smo segreli na 40 °C in v njem v steklenički stalili Kaiserjev glicerin

žele (Merck). Na sredino objektnega stekelca smo narisali kvadrat z merami 10 x 10 mm.

Celoten sediment smo s pipeto za enkratno uporabo nanesli na površino označenega kvadrata.

Tako pripravljeno stekelce smo postavili v sušilnik, segret na 40 °C, le za toliko časa, da se je

sediment posušil. Pri tem smo pazili, da ni prišlo do kontaminacije z drugim cvetnim prahom

tako, da smo stekelce s sedimentom postavili v spodnji del petrijevke in vse skupaj pokrili s

staničevino. Raztopljen Kaiserjev glicerin žele smo s stekleno paličico diagonalno, v obliki

križa nanesli na krovno stekelce in krovno stekelce položili na označen kvadrat s suhim

sedimentom.

Štetje pelodnih zrn smo opravili z uporabo mikroskopa (Swift M4000-D). Uporabili smo 400-

kratno povečavo. Vidna polja smo razdelili enakomerno po preparatu vzdolž petih vzporednih

linij, enakomerno porazdeljenih od enega do drugega roba orisanega kvadrata 10 x 10 mm

(slika 9). Prešteli smo vsaj 500 zrn peloda. Na koncu štetja smo dobili rezultat v odstotkih, kar

izraža relativno pogostnost pelodnih zrn posamezne rastlinske vrste, rodu ali družine. Pri

določanju vrst izvora cvetnega prahu smo si pomagali z različno tovrstno literaturo in atlasi

(Ciampolini in Cresti 1981, Ricciardelli d'Albore 1997, von der Ohe in sod. 2002, von der

Ohe in von der Ohe 2003, Bucher 2004).



Slika 9: Matrika za štetje pelodnih zrn, ki zagotavlja reprezentativne rezultate; O = vidno

polje mikroskopa (Von Der Ohe in sod. 2004).

Figure 9: A matrix, used for counting pollen grains, which guarantees representative results;

O = a whole microscopic field of view (Von Der Ohe in sod. 2004).

3.3 Poti prenosa virusov med potekom vzreje

3.3.1 Vzreja matic in vzorčenje v letu 2008

V prvem koraku smo preverili prisotnost štirih virusov v petnajstih družinah, nahajajočih se v

poskusnem čebelnjaku na Brdu pri Kranju. Iz vsake družine smo vzorčili po trideset delavk.

Vzorčenje smo ponovili po šestih tednih. Vzorce smo preiskali na prisotnost ABPV, BQCV,

SBV in DWV. Na podlagi rezultatov prisotnosti virusov smo pripravili shemo vzreje; določili

smo matičarja, rednika in družine, iz katerih smo dobili čebele za oskrbo matic v

plemenilnikih. Matičar je bila družina, negativna na vse štiri viruse, saj smo želeli vzrediti

matice iz neokuženega plemenskega materiala. Za rednika (oskrba matičnih ličink) smo

izbrali družini, za kateri so rezultati predhodnih vzorcev kazali na prisotnost samo enega

virusa, in sicer BQCV. Vzpostavili smo 2 skupini plemenilnikov. Za prvo skupino

plemenilnikov smo uporabili čebele iz družin, pozitivnih na BQCV in negativnih na ostale 3

viruse, za drugo skupino plemenilnikov smo uporabili čebele iz družin, pozitivnih na ABPV

in SBV (slika 10).



Slika 10: Shema poteka vzreje glede na prisotnost virusov v letu 2008.

Figure 10: The scheme of queen rearing in the year 2008 according to detected presence of

viruses.

Postopek vzreje matic je bil enak postopku, opisanem v poglavju 3.1.1. Iz izbranega matičarja

smo presajali ličinke, stare do 24 ur. Za potrebe poskusa smo ličinke presajali trikrat. Ob

vsakem presajanju (16. maj, 26. maj in 3. junij) smo iz matičarja vzorčili delavke, jajčeca in

ličinke. Iz vsakega rednika smo vzorčili delavke, matični mleček, matične ličinke in bube. V

redniku, v katerem smo ločeno vzredili 2 skupini matic, smo delavke vzorčili dvakrat. Pokrite

matičnike smo iz rednikov deseti dan po presajanju vstavili v inkubator za izleganje matic.

Devet novoizleženih matic smo namenili za preiskave, 24 matic pa smo vstavili v

plemenilnike. Plemenilnike smo pripravili z mešanico čebel (20 dag na plemenilnik) v dveh

skupinah, kot prikazuje preglednica 6. Matice iz plemenilnikov smo s šestimi spremljajočimi

delavkami vzorčili po treh, šestih in devetih tednih. V dveh plemenilnikih, kjer smo matice

vzorčili po treh tednih, smo po odvzetju matic dodali matičnike (štirinajsti dan razvoja) in

matice z delavkami ponovno vzorčili po oprašitvi (štirinajst dni kasneje).



3.3.2 Vzreja matic in vzorčenje v letu 2009

Naslednje leto smo poskus ponovili. V prvem letu poskusa se je izkazalo, da se status družin

glede na okuženost z virusi spreminja, zato smo se lotili poskusa brez predhodnega vzorčenja.

Ob ključnih fazah vzreje smo vzorčili potreben material. Vzrejni material smo odvzemali le iz

ene družine. Presejali smo dvakat in ob vsakem presajanju smo iz matičarja vzorčili čebele

delavke, ličinke in jajčka za preiskave na štiri viruse. Prav tako smo dvakrat vzorčili rednik.

Ob prvem vstavljanju vzrejnega materiala smo vzorčili delavke in kasneje matične bube, ob

drugem vstavljanju pa delavke in kasneje matične ličinke ter matični mleček. Plemenilnike

smo naselili z dvema skupinama mešanih čebel iz več družin in ob vsakem polnjenju

plemenilnikov smo vzorčili delavke, da smo lahko določili virusni status plemenilnika. Zaradi

učinkovitejšega spremljanja matic v plemenilnikih, smo le-te vzpostavili preden so se polegle

poskusne matice. Oblikovali smo šest plemenilnikov, ki smo jim dodali matice. Po oprašitvi

smo matice odvzeli. Teh matic nismo vzorčili za poskuse. V iste plemenilnike smo nato

dodali matičnike naslednje generacije matičnikov (štirinajsti dan razvoja), vzrejene po

poskusnem protokolu. Matičnike smo pritrdili na srednji satiček plemenilnika ob zalego.

Istočasno smo iz vsakega plemenilnika vzorčili ličinke (potomke predhodne matice) in

delavke, da smo preverili prisotnost virusov ob vstavitvi druge generacije matičnikov. Tri

tedne kasneje smo vzorčili iztrebek, takrat že oprašene matice, vzorčili smo tudi ličinke in

delavke. Vsako matico smo položili v sterilno petrijevko in počakali, da se je iztrebila.

Iztrebek smo razredčili s 160 µl sterilne Hyesove raztopine in ga z mikropipeto zbrali v

sterilne epice. Za razliko od prejšnjega leta smo isti matici sledili skozi celo obdobje

vzorčenja in stanje okužbe spremljali z zbiranjem vzorcev iztrebkov po treh, šestih in devetih

tednih. Skupaj smo iz vsakega plemenilnika vzorčili štirikrat delavke in trikrat iztrebek matice

in ličinke delavk. Pri zadnjem vzorčenju, po devetih tednih, smo odvzeli tudi matice in jih

žrtvovali za analize.

Velikost vzorcev v obeh letih je bila: 20 jajčec, 10 ličink, po 30 delavk iz matičarja in

rednikov ter po 6 delavk iz plemenilnikov. Vzorce smo shranili na -20 °C.



3.3.3 Ekstrakcija RNA in obratna transkripcija in verižna reakcija s polimerazo (RT-PCR)

Vzorce matic, čebel delavk, ličink in jajčec smo za potrebe izolacijo virusne RNA

posamezno strli v sterilnih terilnicah in jih homogenizirali z dodatkom sterilne PBS (fosfatni

pufer z NaCl, 10-kratna raztopina: Na2HPO4 55,0 g; NaH2PO4X H2O 15,5 g; NaCl 117,0 g;

do 1000 ml demineralizirane vode; pH 7,1). Homogenizirane vzorce smo prenesli v plastične

epruvetke in jih centrifugirali 20 min pri 3000 × g. Uporabili smo 140 µl supernatanta za

izolacijo RNA. Virusno RNA smo izolirali s pomočjo Qiamp Viral RNA Mini Kit (Qiagen,

Hilden, Nemčija) v skladu z navodilom proizvajalca: Vzorce in pufer AVE (Qiamp Viral

RNA Mini Kit) smo ogreli na sobno temperaturo. Predhodno smo pripravili AVL-MIX (pufer

AVL s tRNA) glede na število vzorcev po navodilu proizvajalca. Vzorce smo centrifugirali 10

minut pri 6000 x g in v epruveto odpipetirali 560 µl pufra AVL in 140µl supernatanta vzorca.

Zmes smo premešali (vortex) in jo inkubirali 10 minut na sobni temperaturi. Mešanici vzorca

in pufra smo dodali 560 µl etanola (96-100 %) in jo premešali (vortex). Nato smo 630 µl

raztopine odpipetirali v posebno kolono z zbiralno tubico in jo centrifugirali 1 minuto pri

6000 × g. Zavrgli smo zbiralno tubico s filtratom in ponovili prejšnji korak. Previdno smo

odprli kolono, vanjo odpipetirali 500 µl pufra AW1 in centrifugirali vzorec 1 minuto na

6000 × g. Zavrgli smo zbiralno tubico z vsebino, kolono pa smo vstavili v čisto epruvetko in

ponovili prejšnji korak, tokrat s pufrom AW2 in centrifugirali vzorec tri minute na 20000 x g.

Ponovno smo zavrgli zbiralno tubico, kolono pa namestili v 1,5ml epruvetko in točno na filter

kolone odpipetirali 60 µl pufra AVE. Vzorec smo inkubirali eno minuto na sobni temperaturi

in ga nato centrifugirali 1 minuto na 6000 × g. V epruvetki smo tako dobili čisto virusno

nukleinsko kislino (RNA), ki smo jo shranili na -80 ⁰C.

Reverzno transkripcijo in verižno reakcijo s polimerazo v reakcijski zmesi smo izvajali po

programu:

reverzna transkripcija pri 50 °C, 30 minut,

začetna aktivacija PCR pri 95 °C, 15 minut,

40 ciklusov z denaturacijo pri 94 °C, 45 sekund, prileganjem začetnih oligonukleotidov pri

55 °C, 45 sekund in podaljševanjem začetnih oligonukleotidov (sinteza nove verige DNA)

pri 72 °C, 1 minuto,

končno podaljševanje začetnih oligonukleotidov pri 72 °C, 10 minut,



ohladitev reakcijske mešanice na 4 °C.

Reakcijsko mešanico smo pripravili z uporabo Qiagen OneStep RT-PCR Kit (Qiagen) in

pripravili reakcijsko zmes po priporočilih proizvajalca (preglednica 6 ).

Preglednica 6: Količine posameznih reakcijskih komponent za izvedbo RT-PCR

Table 6: Amounts of reaction components for RT-PCR

Reakcijska komponenta Količina (µl)

ddH2O 14,656

5 x pufer 5

dNTP 1

encim 0,75

RNA inhibitor 0,09375

začetni oligonukleotid f 0,5

začetni oligonukleotid r 0,5

RNA (vzorec) 2,5

skupaj 25,00

Za negativne kontrole smo uporabili reakcijsko zmes brez RNA, za pozitivno kontrolo pa

preverjeno pozitivne vzorce. Pari uporabljenih začetnih oligoukleotidov so prikazani v

preglednici 7. Reakcijsko mešanico smo porazdelili v epruvetke (0,2 ml), jim dodali vzorce

virusne RNA in jih prenesli v pomnoževalnik (GeneAmp PCR system 9700, Applied

Biosystems) s predhodno nastavljaneim programom.

Za ugotavljanje velikosti PCR produktov smo uporabili elekroforezo v 2 % agaroznem gelu z

etidijevim bromidom. Za pripravo agaroznega gela smo uporabili 150 ml 10 % TBE pufra (5-

kratna raztopina: 54 g Tris (TRIZMA® BASE; (hidroksimetil)aminometan, Sigma (Life

Science)); 27,5 g borova kislina, Sigma – Aldrich); 20 ml 0,5 M EDTA, Sigma Grade, cca. 99

%); 2,5 g agaroze; Sigma in dodali 7,5 µl etidijevega bromida (10 mg/ml), Sigma-Aldrich. Po

končani elektroforezi smo uporabili sistem za dokumentacijo gelov (GeneGenius, Syngene).

Dobljene rezultate smo primerjali s pozitivnimi kontrolami. Za določanje velikosti

proizvodov smo uporabili 2 µl standarda velikosti DNA (GeneRuler™

100bp DNA

označevalec velikosti, MBI Fermentas; Vilnius, Lithuania).



Preglednica 7: Začetni oligonukleotidi, uporabljeni v tej raziskavi (Berenyi in sod. 2006)

Table 7: Oligonucleotide primer pairs employed in RT-PCR assays (Berenyi in sod.

2006)

virus začetni

oligonukleotidi sekvenca (5´-3´)

mesto v

genomu

velikost

produkta PCR

ABPV ABPV 1f CATATTGGCGAGCCACTATG 8107-8126

498 ABPV 2r CCACTTCCACACAACTATCG 8585-8604

BQCV* BQCV 3f AGTAGTTGCGATCTACTTCC 2559-2578

472 BQCV 4r CTTAGTCTTACTCGCCACTT 3011-3030

DWV* DWV 2345f ATTGTGCCAGATTGGACTAC 2345-2364

435 DWV 2779r AGATGCAATGGAGGATACAG 2760-2779

SBV* SBV 1f ACCAACCGATTCCTCAGTAG 221-240

469 SBV 2r CCTTGGAACTCTGCTGTGTA 670-689



4 REZULTATI Z RAZPRAVO

4.1 Vpliv starosti vzrejnega gradiva in starosti matice ob oprašitvi na lastnosti matice

4.1.1 Razvojne oblike matic, novoizležene matice in oprašene matice

V preglednici 8 so predstavljene meritve prvega dela poskusa. Povprečna masa 4 dni starih

ličink, ki so bile ob presajanju stare 0-12 ur in 12-24 ur (skupini G1 in G2), je bila višja kot

pri ličinkah, ki so bile ob presajanjau stare 24-36 ur in 36-48 ur (skupini G3 in G4), vendar se

skupine glede na starost presajenih ličink med seboj statistično niso značilno razlikovale.

Vzrok je bila velika variabilnost podatkov, predvsem znotraj skupine G3. Ekstremnih

vrednosti nismo izločili, saj smo pri vseh vzorčenjih opazili veliko variabilnost v velikosti

ličink znotraj in med redniki (slika 11). Tudi Rembold in Kremer (1980) navajata velik

razpon mas ličink matic četrte larvalne stopnje, in sicer od 3,8 do 44 mg in od 31 do 360 mg

pri ličinkah pete larvalne stopnje.

Slika 11: Različna velikost 4 dni starih ličink skupine G1 znotraj in med tremi redniki

(avtor fotografije: Žvokelj L. 2007).

Figure 11: Different size of 4 days old queen lavae within and between nurse colonies in the

group G1 (author of photography: Žvokelj L. 2007).



Bube 11. dan razvoja skupine G4 so imele statistično značilno manjšo maso od bub skupin

G1, G2 in G3 (P<0,05). Skupine G1, G2 in G3 se med seboj niso statistično značilno

razlikovale.

Matice smo tehtali 12 ur (±2 uri) po izleganju, saj je znano, da masa matic po izleganju pada,

v prvih 36 urah približno 1 mg na uro, kasneje upada počasneje, 1-2 mg na dan. (Skowronek

in sod. 2004). Povprečna masa matic A (novoizleženih matic) skupine G4 je bila statistično

značilno nižja od povprečnih mas novoizleženih matic skupin G1, G2 in G3. Mase ovarijev

matic A se med skupinami niso statistično značilno razlikovale. Povprečje mas ovarijev

skupine G4 je bilo nižje od ostalih. Med masami matic in ovarijev je bila šibka linearna

povezava (r=0,432, P<0,05).

Povprečja mas matic B (neoprašenih matic, 17 dni po inkubaciji) se med skupinami niso

statistično značilno razlikovala. Opazen je sicer trend padanja povprečnih mas od skupine G1

proti G4. Med masami matic in ovarijev ni bilo linearne povezave, najnižja je bila povprečna

masa ovarijev skupine G1. Dve matici sta imeli izstopajočo visoko maso ovarijev, 14,6 mg v

skupini G2 in 16,1 mg v skupini G3.



Preglednica 8: Mase razvojnih oblik matic in novoizleženih matic ter ovarijev glede na starost

ličink pri presajanju

Table 8: Weights of development stages and newly emerged queens and their ovaries

reared from brood of different ages (G1-G4)

Skupine glede na starost ličink pri presajanju za vzrejo matic

G1 (0-12 ur) G2 (12-24 ur) G3 (24-36 ur) G4 (36-48 ur)

Masa 4 dni starih ličink (mg)

Število meritev 8 9 9 8

Razpon 68,8-190,3 87,1-185,9 12,5-201,5 52,3-152,6

Povprečje (±SD) 144,6±50,0 139,3±38,3 96,7±57,6 97,9±30,7

Masa bub dvanajsti dan razvoja (mg)


Razpon 262,2-294,0 264,8-293,4 258,7-294,0 174,25-274,8

Povprečje (±SD) 278,4±10,3 276,9±9,6 266,4±6,0 231,4±37,7*

Masa novoizleženih matic skupine A (mg)


Razpon 165,1-215,8 162,1-203,5 140,5-202,6 121,7-203,4

Povprečje (±SD) 190,1±17,0 182,1±12,5 183,3±17,9 159,7±25,6*

Masa ovarijev novoizleženih matic skupine A (mg)


Razpon 4,6-9,6 4,4-9,5 5,2-9,0 3,0-9,4

Povprečje (±SD) 7,0±1,8 6,6±2,0 6,7±1,1 5,2±2,2

Masa novoizleženih matic skupine B (mg)


Razpon 153,2-207,6 166,1-213,6 148,1-205,2 144,4-173,8

Povprečje (±SD) 184,5±23,9 183,1±16,5 177,1±21,6 162,6±12,0

Masa ovarijev novoizleženih matic skupine B (mg)


Razpon 3,3-6,5 3,4-14,6 4,6-16,1 2,8-7,4

Povprečje (±SD) 4,5±1,5 6,6±3,7 7,1±4,0 5,3±1,2



Preglednica 9: Nekatere lastnosti oprašenih matic glede na starost ličink pri presajanju in

glede na čas oprašitve

Table 9: Some characteristics of mated queen bees according to the age of the graft and

the time of mating

Skupine glede na starost ličink pri presajanju za vzrejo matic

G1 (0-12 ur) G2 (12-24 ur) G3 (24-36 ur) G4 (36-48 ur)

Masa oprašenih matic skupine C (mg)


Razpon 221,4-242,6 218,5-238,9 207,9-241,2 159,6-228,3

Povprečje (±SD) 230,4±9,6 225,3±9,2 223,4±14,4 208,0±25,4

Masa oprašenih matic skupine D (mg)


Razpon 183,4-231,3 165,5-246,4 213,9-246,5 162,1-223,7

Povprečje (±SD) 204,1±20,4 214,3±24,3 227,6±11,3 206,9±22,9

Masa ovarijev oprašenih matic skupine C (mg)


Razpon 45,1-51,6 47,0-49,1 55,1-64,1 46,5-68,1

Povprečje (±SD) 48,7±2,7* 47,8±0,9* 59,2±4,1 57,1±7,0

Masa ovarijev oprašenih matic skupine D (mg)


Razpon 40,6-55,2 38,5-61,8 54,2-64,9 39,6-74,3

Povprečje (±SD) 49,1±6,6 52,6±7,6 58,7±4,4 55,2±11,5

Volumen spermateke matic C (mm³)


Razpon 0,559-0,858 0,807-1,081 0,607-0,997 0,230-0,945

Povprečje (±SD) 0,742±0,160 0,981±0,152 0,798±0,195 0,588±0,219

Volumen spermateke matic D (mm³)


Razpon 0,702-0,852 0,626-0,825 0,733-0,868 0,514-0,777

Povprečje (±SD) 0,758±0,069 0,747±0,070 0,796±0,053 0,665±0,109*

Število ovariol matic C


Razpon 161-167 153-184 168-175 161-177

Povprečje (±SD) 164±3,0 173±14,0 171±3,3 172±6,0

Število ovariol matic D


Razpon 162-182 155-179 146-187 134-178

Povprečje (±SD) 171±8,5 169±8,2 172±15,1 154±18,4



Legenda:

G1- matice, vzrejene iz ličink, starih 0-12 ur, G2-matice, vzrejene iz ličink, starih 12-24 ur, C- matice, oprašene

v običajnem obdobju, D-matice, oprašene po 17- dnevni inkubaciji

Legend:

G1- queens reared from larvae 0-12 hours old, G2- queens reared from larvae 12-24 hours old, C- queens which

were mated in the usual time, D- queens which were allowed to mate 17 days after incubation

Mase matic, ki so se oprašile v običajnem času (matice C), se glede na starost vzrejnega

gradiva (G1: 0-12 ur, G2: 12-24 ur, G3: 24-36 ur in G4: 36-48 ur) niso značilno razlikovale.

V povprečju so bile matice skupine G4 nekoliko lažje od ostalih, vendar je k temu pripomogla

predvsem vrednost mase ene, izrazito lažje matice (159,6 mg). Znotraj skupin G1, G2, G3 in

G4 so bile pri oprašenih maticah vrednosti mas veliko manj variabilne kot vrednosti mas

znotraj skupin G1-G4, neoprašenih matic (skupina A in B). Povprečji mas ovarijev skupin G1

in G2 sta bili statistično značilno nižji od povprečij mas ovarijev skupin G3 in G4 (P<0,05).

Med masami matic in maso ovarijev ni bilo linearne povezave.

Starost vzrejnega gradiva (skupine G1-G4) tudi ni statistično značilno vplivala na mase matic

in ovarijev skupine matic, ki so se oprašile po 17-dnevni inkubaciji (matice D). Povprečna

masa skupine G4 je bila višja od povprečne mase skupine G1. Matice skupine G3 so bile v

povprečju najtežje, imele so tudi najtežje ovarije. Med masami matic in ovarijev je bila

srednje močna linearna povezava (r=0,688, P<0,05). Tudi v tej skupini sta bili povprečji mas

ovarijev skupin G3 in G4 višji od skupin G1 in G2.

Med maso levega in desnega ovarija oprašenih matic obeh skupin(C in D) skupaj je bila

močna linearna povezava (r=0,758, P<0,01). Skupni korelacijski koeficient skupin C in D

med maso matic in ovarijev je bil 0,557 (P<0,01).

V obeh skupinah, tako skupini matic, ki so se oprašile v običajnem času (matice C) kot

skupini, ki se je oprašila po inkubaciji (matice D) so imele matice skupine G4 povprečno

najmanjši volumen spermateke, v skupini D je bil tudi statistično značilno manjši od skupine

G3, ne pa tudi skupin G1 in G2. Med maticami C so imele matice skupine G2 v povprečju

največji volumen spermateke. Med maso oprašenih matic (C in D) in volumnom spermateke

je bila šibka linearna povezava (r=0,379, P<0,05).



Število ovariol je prikazano le za en ovarij, in sicer levi. Po podatkih iz literature se levi in

desni ovarij ne razlikujeta glede na število ovariol (Casagrande-Jaloretto 1984). Prešteli smo

veliko rezov, upoštevali pa tistega, za katerega smo ocenili, da je najbolj reprezentativen in je

imel največje število ovariol. Iz različnih rezov smo v nasprotju s pričakovanji našteli različno

število ovariol. Veliko rezin je bilo tudi neuporabnih za štetje.

Starost vzrejnega gradiva v našem poskusu ni statistično značilno vplivala na število ovariol

pri obeh skupinah (C in D) oprašenih matic. Skupina G1 je imela v povprečju najnižje število

ovariol pri maticah C, skupina G4 pa pri maticah D.

Ko smo obravnavali matice skupaj ne glede na starost vzrejnega gradiva (preglednica 10),

zamik v oprašitvi ni statistično značilno vplival na maso matic, maso ovarijev, število ovariol

in volumen spermateke.

Preglednica 10: Masa matic in ovarijev ter volumen spermatek in število ovariol matic

oprašenih v običajnem času (matice C) in matic oprašenih po 17-dnevni

inkubaciji v medišču panja (matice D)

Table 10: Weight of the queens, their ovaries, volume of spermatheca and ovariole

number. Queens C were mated normally, queens D were mated after 17 days

of incubation

Masa (mg)

Masa ovarijev (mg) Volumen

spermateke (mm³) Število ovariol

Matice C (n)

povprečje±SD

18

220,3±18,5

18

53,6±6,6

15

0,739±0,23

17

171±8

Matice D (n)

povprečje±SD

23

217±19,5

23

55,8±7,3

22

0,747±0,08

22

167±13



Grafikon 1: Primerjava aritmetičnih sredin (± SD) mas razvojnih oblik matic, novoizleženih

in oprašenih matic glede na starost vzrejnega gradiva in zamik v oprašitvi (N=4-

10, preglednici 8 in 9).

Chart 1: A comparsion of mean weights (± SD) of development stages of queens, newly

emerged queens and mated queens according to the age of the graft and mating

time (N=4-10, tables 8 and 9).

Iz grafikonov 1 in 2 je lepo razvidno, da v našem poskusu starost vzrejnega gradiva, manjša

od 36 ur, ni vplivala na maso matic in ovarijev. Oprašene matice skupine G3 so bile v

povprečju celo najtežje. Razen pri maticah D, je opaziti tendenco zmanjševanja mase pri

skupini G4. Neoprašene matice v inkubaciji (matice B) so minimalno izgubile na masi

(M=177,0 ±19,3 mg) glede na povprečno maso novoizleženih, neoprašenih matic (matice A,

M=179,5±20,5 mg). V skladu z literaturo (Skowronek in sod. 2004) bi pričakovali večji padec

v masi. Tudi kasneje se oprašene niso razlikovale od običajno oprašenih matic. Ovariji

oprašenih matic skupin G3 in G4 so bili v povprečju težji od skupin G1 in G2.



Grafikon 2: Primerjava aritmetičnih sredin mas (± SD) ovarijev novoizleženih in oprašenih

matic glede na starost vzrejnega gradiva in zamik v oprašitvi (N=4-10,

preglednici 8 in 9).

Chart 2: A comprasion of mean weights (± SD) of ovaries from newly emerged queens

and mated queens according to the age of the graft and time of mating (N=4-10,

tables 8 and 9).



Preglednica 11: Korelacijski koeficienti med šestimi izmerjenimi lastnostmi (* P<0,05,**

P<0,01)

Table 11: Correlation coefficient between six characteristics of queens in our study

(*P<0,05,**P<0,01)

masa

novoizleženih

matic

masa

oprašenih

matic

masa

ovarijev

oprašenih

matic

volumen

spermateke

masa ovarijev

novoizleženih matic O,369**

masa ovarijev

oprašenih matic 0,557**

volumen spermateke 0,379* 0,127

število ovariol 0,058 -0,173 0,147

4.1.2 Spremljanje matic v družinah

Teden dni po naselitvi novih družin smo le-te preverili in ugotovili, da so bile vse matice

sprejete. V panjih številka 80-87 so bile družine matic, ki so se oprašile v običajnem času

(družine C), v panjih številka 88-95 pa družine matic, ki so se oprašile po predhodni 17-

dnevni inkubaciji v medišču panja (družine D). V panjih pod številkami 83, 84, 86, 87, 88, 90,

93 in 94 so bile matice, ki so bile vzrejene iz ličink, starih 0-12 ur (družine G1), v panjih pod

številkami 80, 81, 82, 85, 89, 91, 92 in 95 pa matice, ki so bile vzrejene iz ličink, starih 12-24

ur (družine G2). Prvi pregled smo opravili 26 dni po naselitvi družin, in sicer, ločeno za

družine C in D, saj smo jih naselili v razmiku 13 dni (dne 22. 6. smo naselili skupino C in dne

5. 7. skupino D). Vse preglede z meritvami v družinah smo kasneje opravljali na isti dan.

Rezultate prvega merjenja zalege prikazuje grafikon 3. Družine skupine C so imeli po skoraj

štirih tednih od 22,80 do 43,44 dm² površine zalege (M=29,64±2,29 dm²), družine skupine D

pa 22,80 do 53,28 dm² površine zalege (M=35,55±3,10 dm²). Družine skupine G1 so imele v

povprečju 33,10 (±2,30) dm², skupine G2 pa 32,1 (±3,46) dm² površine zalege. Po prvem

merjenju se je izkazalo, da niti zamik v oprašitvi matice niti razlika v starosti vzrejnega

gradiva ni imela statistično značilnega vpliva na obseg zalege družin (P>0,05), čeprav so

imele družine skupine D v povprečju večji obseg zalege. Tudi znotraj skupin C in D ni bilo



statistično značilnih razlik med skupinama G1 in G2. Povprečna vrednost obsega zalege med

družinami C skupine G1 je bila 33,24±3,61 dm², skupine G2 pa 26,04±1,70 dm². Obratno, pa

je med družinami skupine D, imela skupina G1 v povprečju nižjo količino zalege

(M=32,94±3,42 dm²) od skupine G2 (M=38,16±5,35 dm²).

Legenda:

G1- družine z maticami, vzrejenih iz ličink, starih 0-12 ur, G2 - družine z maticami, vzrejenih iz ličink, starih 12-

24 ur, C - družine z maticami, oprašenimi v običajnem obdobju, D - družine z maticami oprašenimi po

17- dnevni inkubaciji

Legend:

G1-colonies ruled by queens reared from larvae 0-12 hours old, G2-colonies ruled by queens reared from larvae

12-24 hours old, C-colonies ruled by queens which were mated in the usual time, D-colonies ruled by queens

which were allowed to mate 17 days after incubation

Grafikon 3: Površina zalege po 26 dneh pri skupinah družin glede na starost vzrejnega

gradiva vzrejenih matic skupini (G1 in G2) in glede na čas oprašitve matic

(skupini C in D).

Chart 3: Amount of brood in groups of colonies 26 days after establishment.



Med izmerjeno površino zalege in številom zasedenih ulic je bila po prvem merjenju srednje

močna linearna povezava (r=0,619; P<0,05).

V vmesnem času smo opravili le rutinske čebelarske posege v družine, ker zaradi neugodnih

razmer nismo uspeli istočasno opraviti meritev obsega zalege. Pred zazimitvijo smo ocenili

zasedenost ulic (grafikon 4). Skupina družin C je septembra v povprečju zasedala 6,13

(±0,30) ulice, skupina D pa v povprečju eno ulico več (M=7,13±0,21). Skupini sta se glede na

čas oprašitve matice statistično značilno razlikovali po številu zasedenih ulic (P<0,05) v

mesecu septembru. Starost vzrejnega gradiva ni statistično značilno vplivala na število ulic.

Do meseca aprila naslednjega leta smo zabeležili izpad polovice poskusnih družin. Propadle

so družine številka 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91 in 93. Vzroka nismo uspeli potrditi, dejstvo pa je

bilo, da so družine propadle, ne glede na svojo moč pred zimo in ne glede na skupine, ki smo

jih obravnavali (grafikon 5). Glede na spremljanje števila naravnega odpada varoj ter števila

varoj med in po zatiranju smo lahko varozo izključili kot možen vzrok odmrtja družin.



Legenda:

G1 - družine z maticami, vzrejenimi iz ličink, starih 0-12 ur, G2 - družine z maticami vzrejenimi iz ličink starih

12-24 ur, C - družine z maticami, oprašenimi v običajnem obdobju, D - družine z maticami, oprašenimi po

17-dnevni inkubaciji.

Legend:



which were allowed to mate 17 days after incubation.

Grafikon 4: Zasedenost ulic družin v mesecu juliju in septembru. Septembra meseca so

družine skupine D zasedale povprečno večje število ulic v primerjavi z

družinami skupine C.

Chart 4: Number of occupied streets between combs in bee colonies in July and

September. In September colonies from group D statistically significant

differed from group C .



Legenda:

G1 - družine z maticami, vzrejenimi iz ličink, starih 0-12 ur, G2 - družine z maticami, vzrejenimi iz ličink, starih

12-24 ur, C - družine z maticami, oprašenimi v običajnem obdobju, D - družine z maticami oprašenimi po


Legend:




Grafikon 5: Odmrtje družin v zimi 2007/2008. Odmrle družine so označene z zvezdico.

Družine so odmrle ne glede na svojo moč pred zimo, kar ponazarja število zasedenih ulic

septembra 2007. Propadlo je 5 družin skupine G1 in 3 družine skupine G2 ter 3 družine iz

skupine C in 5 družin skupine D.

Chart 5: The loss of the colonies in the winter 2007/2008. Lost colonies are marked with an

asterisk. Colonies collapsed regardless of their strenght before winter what is illustrated with

number of occupied streets in september 2007. Five of the colonies from group G1 and 3



from the group G2 were lost. From the group C there were lost 3 colonies and from group D

five.

Leta 2007 smo začeli spremljati družine; naslednje leto (2008) smo v maju, juniju, juliju in

avgustu izmerili obseg zalege in ob prvih dveh merjenjih ocenili zasedenost ulic. Med

izmerjeno površino zalege in številom zasedenih ulic je bila močna linearna povezava, tako v

maju (r=0,926, P<0,01), kot juniju (r=0,816, P<0,05).

V grafikonu 6 povzemamo rezultate merjenj obsega zalege v posameznih družinah (razen

družin, ki so propadle v letu 2007/08).

Maja je imela družina 92 najmanjši obseg zalege, in sicer 13,44 dm², čeprav je bila pred zimo

po moči v prvi polovici družin. Največji obseg zalege je imela družina 94, in sicer 74,16 dm².

Družine se med seboj niso značilno razlikovale glede na to, ali so bile matice, ki so jim bile

dodane, oprašene v običajnem času ali po 17-dnevni inkubaciji (matice C in D), niti glede na

starost ličink (skupina G1: 0-12 ur in skupina G2: 12-24 ur), ki smo jih uporabili za presajanje

pri vzreji. Skupina G1 je bila sicer s povprečjem 56,88 (±16,68) dm² površine zalege v

prednosti pred družinami skupine G2 (M=23,76±5,20 dm²). Družine skupne D so imele

povprečno 43,36 (±17,53), družine skupine C pa 31,87 (±10,43) dm² zalege.

Družine, ki so bile pripravljene z maticami, vzrejenimi iz 0-12 ur starih ličink (skupina G1) so

imele tudi junija v povprečju višji obseg zalege (73,28±9,80 dm²) od skupine G2 (44,35±8,49

dm²). Razlike pa niso bile statistično značilne. Družine v skupinah C in D so bile po obsegu

zalege podobne (54,48±10,78 dm² in 56,40±14,46 dm²). Največji obseg zalege v juniju je

imala družina 83, in sicer 89,52 dm², najmanjšega pa družina 81, in sicer 26,16 dm².

Največji obseg zalege v mesecu juliju je imela družina 84, in sicer, 87,2 dm². Ista družina je

imela po enem mesecu v avgustu najmanjšo površino zalege, in sicer, 34,56 dm². Družina 81,

ki je bila v merjenjih predtem med šibkejšimi družinami, je imela v zadnjem merjenju,

avgusta, drugi največji obseg zalege (59,52 dm²). Družina 95 je imela največjo površino

zalege avgusta, in sicer 66,24 dm².

Skozi celo leto sta bili glede na površino zalege družini 94 in 95 na vrhu, družini 82 in 92 pa

pri repu razmestitve vseh družin po površini zalege. Družina 80 je bila skozi leto konstantno

na sredini.



Zadnje leto spremljanja družin (leto 2009) so imele v aprilu družine 80, 81 in 82 skoraj enak

obseg zalege (54,72 dm², 54,72 dm² in 54,24 dm²). Družina 94 je imela le 17,04 dm², opazili

smo znake poapnele zalege. Družina 92 je imela 65,28 dm², družina 95 pa 70,08 dm² zalege,

pri obeh družinah so se v začetku maja že pojavili matičniki. Med obsegom zalege v aprilu in

zasedenostjo ulic je bila močna linearna povezava (r=0,967, P<0,01). Pri družini 94 smo pri

zadnjem merjenju (maja) zaznali hiter vzpon v obsegu zalege glede na stanje v aprilu. Po

obsegu zalege sta družini 92 in 95 začeli zaostajati, saj sta bili v rojilnem razpoloženju in nista

imeli več odkrite zalege, družine 80, 81 in 82 pa so bile na višku razvoja.



Legenda:

G1 - družine z maticami, vzrejenimi iz ličink, starih 0-12 ur, G2 - družine z maticami, vzrejenimi iz ličink,

starih 12-24 ur, C - družine z maticami, oprašenimi v običajnem obdobju, D - družine z maticami, oprašenimi po


Legend:

G1 - colonies ruled by queens reared from larvae 0-12 hours old, G2-colonies ruled by queens reared from larvae



Grafikon 6: Pregled vseh meritev obsega zalege v družinah. Družini 83 in 84 smo morali

zaradi izgube testiranih matic predčasno umakniti iz poskusa. Družini 92 in 95

sta bili ob zadnjem merjenju že v rojilnem razpoloženju.

Chart 6: Amount of brood for each colony during our monitoring. Colonies 83 and 84 were

eliminated from reserach due to queen losses. Colonies 92 and 95 were allready

in swarmng behavior at the time of last measurement.



Iz grafikona 6 so vidna nihanja površine zalege v čebeljih družinah, ki jim sledijo vse družine

in je pričakovano. Zanimivo je spremljanje obsega zalege pri družini 81. V letu 2007 in 2008

do konca poletja je bila med zadnjimi po obsegu, pred zimo pa je imela velik obseg zalege in

tudi njen razvoj v letu 2009 je bil izrazit in največji med vsemi družinami. Opazen je tudi

močan padec v površini zalege v družini 94 v zadnji zimi in hiter razvoj družine spomladi

2009.

Grafikon 7: Teža družin (čebele, zalega, cvetni prah in med) v juniju 2008.

Chart 7: Weight of the colonies (bees, brood pollen and honey) in June 2008.

Maso družine v našem prikazu (grafikon 7) predstavljajo čebele, zalega, cvetni prah in med.

Masa družine ni bila v linearni povezavi z obsegom zalege v juniju (P>0,05), bila pa je z

obsegom zalege v juliju (r=0,769, P<0,05) in skupno vsoto površin izmerjenih zaleg v treh

letih (r=0,901, P<0,05). Družina 94 je bila s 23 kg najtežja družina, družina 81 pa najlažja s

6,2 kg.

Povprečna masa družin iz skupine C je bila 9,74±1,03 kg, povprečna masa družin skupine D

pa 15,35±4,6 kg. Družine, ki so imele matice, vzrejene iz 0-12 ur starih ličink (skupina G1) so



bile v povprečju (M=14,8±4,12 kg) težje od družin, ki so bile sestavljene z maticami,

vzrejenimi iz ličink, starih 12-24 ur (skupina G2) (M=10,07±1,79 kg), vendar razlike niso bile

statistično značilne. Družina 83 je julija ostala brez matice in smo jo morali izločiti iz

nadaljnjega spremljanja, tako sta nam iz skupine G1 ostali 2 družini.

V začetku junija 2009 smo matice odstranili iz družin, matice iz družine 92 nismo našli, saj je

družina že rojila. Rezultate nekaterih reprodukcijskih lastnosti prikazuje preglednica 12.

Spermateka matice družine 80 nam je med meritvami počila.

Szabo in Heikel (1987) navajata, da so imele 3 leta stare matice v povprečju 2,08 × 106

semenčic. Zmoti nas predvsem visoko število semenčic pri matici iz panja 94. Jeseni smo

sicer našli matico, vendar brez ploščice na oprsju. Ker smo spomladi pri tej družini zaznali

tudi poapnelo zalego, je možno, da so čebele matico jeseni prelegle in je bila v panju mlada

matica, kar lahko razloži tudi hiter razvoj družine spomladi.

Iz preglednice 12 lahko ugotovimo, da so se matice glede na maso teles in maso ovarijev med

seboj očitno razlikovale. Podobno so bile pri ovrednotenju podatkov matic iz plemenilnikov

mase ovarijev oprašenih matic skupin G3 in G4 presenetljivo višje (v skupini C tudi

statistično značilno) od skupin G1 in G2. Čeprav je vzorec majhen, pa slednje potrjuje

ugotovitve, da je masa ovarijev oprašenih matic odvisna tudi (in morda celo bolj kot od

števila ovariol) od števila jajčec in stopnje razvoja jajčec v njem (Kahya in sod. 2008). S

slednjim bi lahko razložili tudi v naši raziskavi ugotovljeno nepovezanst med maso oprašenih

matic in maso ovarijev skupine C. Lahko domnevamo, da bi bil razultat drugačen, če bi

matice vzorčili ob drugem času. Morfologija ovarija se glede na sezono spreminja (Shehata

in sod. 1981). Matice pred rojenjem zgubijo maso, kar še ne pomeni, da je to v povezavi z

njihovo reprodukcijsko sposobnostjo. Predvidevamo lahko, da ima tudi pri ovrednotenju mase

matic, takoj po začetku zaleganja v plemenilnikih, stadij razvoja jajčec velik vpliv na maso

ovarijev in se predvsem na začetku zaleganja dnevno spreminja. Morda bi bilo za določanje

reprodukcijskih lastnosti matic iz plemenilnikov smiselneje vzorčiti matice, ko že vsaj nekaj

časa (10-14 dni) zalegajo. Čeprav so zbrani le podatki petih matic, je dokaj očitno, da lastnosti

med sabo niso povezane, niti z obsegom zalege. Izjemi sta le masa matic in masa ovarijev.



Preglednica 12: Rezultati nekaterih reprodukcijskih lastnosti matic po končanem spremljanju

razvoja družin

Table 12: Results of some reproductive characteristics of queens at the end of

monitoring

številka panja

matice

masa (mg) masa ovarijev

(mg)

premer

spermateke (mm)

število

semenčic/spermateko(×106)

80 238,4 64,0 / /

81 290,8 134,2 1,175 1,7

82 208,9 73,3 1,210 2,2

94 285,9 120,5 1,198 4,8

95 260,4 98,9 1,155 0,9

Podobno kot navaja Weiss (1974) tudi v naši raziskavi nismo ugotovili, da starost ličink ob

presajanju do 36 ur vpliva na proučevane lastnosti matic. Matice, vzrejene iz ličink starih 24-

36 ur (skupina G3), so imele v večini primerov večjo maso ovarijev glede na ostale skupine

(skupina B, skupini C in D). Matice skupine G3, ki so bile pred oprašitvijo v 17-dnevni

inkubaciji (skupina D), so bile tudi težje od matic vzrejenih iz mlajših ličink. V skupini D so

imele matice G3 v povprečju največje število ovariol in volumen spermateke. Matice,

vzrejene iz ličink, starih 2 dni, so bile v večini lastnosti pod povprečjem ostalih skupin,

predvem pa je pomembno, da so se glede na maso razvojnih oblik (bube in novoizležene

matice) statistično značilno razlikovale od ostalih skupin. To bi lahko razložili z ugotovitvami

Reginato in Cruz-Landim (2003) ter Hartfelder in Steinbruck (1997), da je na tretji larvalni

stopnji ličinke morfologija ovarija in število ovariol enaka pri ličinki matice in ličinki

delavke. Reabsorpcija ovariol pri ličinki delavke poteka po tretji larvalni stopnji in

domnevamo, da uporaba ličink, starih do 36 ur, ne vpliva pomembno na kasnejše lastnosti

matice. Čeprav so bile 4 dni stare ličinke skupine G3 (ob presajanju stare 24-36 ur) lažje od

skupin G1 (starost ličink ob presajnju 0-12 ur) in G2 (starost ličink ob presajanju 12-24 ur), je

bila kasneje pri spremljanju lastnosti matic po oprašitvi, predvsem pri maticah, ki so se

oprašile kasneje, skupina G3 v prednosti. Tudi družine narejencev skupine matic G1 se niso

razlikovale od družin z maticami G2. Na koncu nam je ostala le ena družina z mat ico G1. Ker

je bil vzorec majhen, je to verjetno zgolj naključje.

Dlje časa, kot smo spremljali matice (od ličinke, bube, preko izleganja, do oprašitve in

kasneje v družinah), bolj so postajale skupine glede na starost vzrejnega gradiva med seboj



izenačene in meja med njimi neopazna. To nas spodbudi k razmišljanju, da je vpliv, ki ga

imajo zunanji, vzrejni dejavniki tekom razvoja na lastnosti matice, veliko močnejši kot njen

genetski zapis in starost ličink ob presajanju (kadar njihova starost ne presega 36 ur).

K temu nas napeljuje tudi dejstvo, da se matice, ki so se oprašile po 17-dnevni inkubaciji

(matice D), niso v nobeni od lastnosti značilno razlikovale od matic, ki so se oprašile v

običajnem času (matice C). Tudi družine skupine D so bili v povprečju (ne pa tudi statistično

značilno zaradi majhnega vzorca) po živalnosti v prednosti pred družinami skupine C. Prvo

leto so pred zimo celo zasedali statistično značilno večje število ulic od narejencev skupine C.

Morda so k boljšemu izkazu matic pripomogli ugodnejši zunanji pogoji v času bivanja v

plemenilnikih. Ker smo za vse skupine matice vzrejali istočasno, matic skupin D nismo mogli

vstaviti v plemenilnike istočasno kot matice skupine C, saj so bile prisiljene čakati na

oprašitev. Vremenski in pašni pogoji so bili v času naselitve matic B (matice v-17 dnevni

inkubaciji) v plemenilnike ugodnejši, vendar te spremenljivke nismo mogli v raziskavi

upoštevati. V kolikor bi uspeli izvesti poskus z večjim številom družin, bi bilo zelo smiselno,

po končanem spremljanju razvoja družin, ovarije matic primerjati glede na histološko sliko.

Morda se tekom razvoja, tako kot pri maticah termitov (Truckenbrodt 1973), število

ovarjalnih cevk lahko poveča. Odgovor bi zlahka dobili, v kolikor bi lahko maticam določili

števil ovariol več kot samo enkrat v življenju.

Kadar smo računali korelacijske koeficiente med lastnostmi znotraj posameznih skupin, so

bili pri maticah, ki so se oprašile v običajnem času (skupina C) drugačni od izračunanih

koeficientov pri maticah, ki so se oprašile po-17 dnevni inkubaciji (matice D). V primeru, ko

smo upoštevali matice C in D skupaj, pa so bile lastnosti srednje močno povezane. Tudi

Woyke (1971) je v svoji obširni raziskavi dobil statistično značilne povezave med lastnostmi

matice (masa matice, število ovariol, volumen spermateke), kadar je računal korelacijske

koeficiente med njimi za vse podatke skupaj. Kadar pa je za izračun uporabil le posamezne

podatke znotraj skupin (glede na starost vzrejnega gradiva), ni ugotovil statistično značilne

povezave med lastnostmi.

Število ovariol ni bilo v nobeni povezavi z ostalimi lastnostmi matic, niti nista imela starost

vzrejnega gradiva ter zamik v oprašitvi statistično značilnega vpliva na njihovo število. Tudi

Dedej in sod. (1998) ter Tarpy in sod. (2000) niso našli povezave med številom ovariol in

starostjo ličink ob presajanju. Povezave med velikostjo matice in številom ovariol niso našli



tudi Hatch in sod. (1999). Podobno kot navajajo Jackson in sod. (2010) smo imeli tudi v naši

raziskavi visok odstotek neuporabnih preparatov histoloških rezin ovarijev in hkrati z avtorji

domnevamo, da lahko z rezi v preveč distalnem predelu ovarija zgrešimo kratke ovariole. V

različnih raziskovalnih delih navajajo različno število ovariol, kar bi lahko pripisali različnim

metodam štetja le-teh. Podoben problem v določanju in rezultatih štetja ovariol omenjajo tudi

Jackson in sod. (2010).

Ker je v zimskem obdobju 2008/09 odmrla polovica družin, nam je za spremljanje matic v

družinah ostal zelo majhen vzorec. Vsekakor pa so rezultati pokazali, da je smiselno sočasno

spremljanje družin z določanjem števila ulic in skupno maso čebelje družine. Tako bi lahko

istočasno spremljali veliko družin, z minimalnimi posegi vanje pa bi bil rezultat o razvoju

družin še optimalnejši. Merjenje zalege v našem poskusu je namreč časovno zahtevno, do

enakih podatkov o razvoju družine, kot se je pokazalo v našem poskusu, lahko pridemo na

enostavnejši način. Za razliko od ugotovitev, ki jih navajata Nelson in Gary (1983), masa

matic in obseg zalege v našem primeru nista bili povezani, vendar je naš vzorec majhen, več

podatkov bi dobili tudi, če bi maso matice spremljali večkrat letno, skupaj z merjenjem

obsega zalege.

4.2 Vpliv prehranske komponente na lastnosti matic

V avgustu 2008 smo v brezpašnem obdobju vzrejali matice v treh skupinah glede na dodatno

krmljenje. Trem rednikom smo dodajali cvetni prah in med oljne ogrščice, trem cvetni prah in

med kostanja, trem pa samo sladkorno raztopino. Naslednje leto (2009) smo junija, v obdobju

bogate paše, poskus ponovili ter uvedli tudi kontrolno skupino rednikov, ki niso dobili

dodatka hrane. Ob vzorčenju matičnih ličink četrti, oziroma v letu 2009 tretji dan razvoja,

smo iz matičnikov odvzeli tudi matični mleček za pelodno analizo. Rezultate analize mlečka

prikazujeta preglednici 13 in 14. Na podlagi rezultatov smo lahko sklepali, kako uspešni smo

bili z dodajanjem določenega tipa cvetnega prahu. Ugotovili smo, da je bil delež želenega

peloda v večini rednikov največji. Skromna pestrost tipov peloda je bila v rednikih 12 in 3 v

letu 2008 in v redniku 2 naslednje leto, kar smo v skupini, kateri smo dodajali zgolj sladkor,

tudi želeli. Nasprotno pa smo v matičnem mlečku pri redniku 1 v letu 2008 in redniku 8 v letu

2009 ugotovili veliko pestrost tipov peloda, zato smo jih izločili iz poskusa, saj sta pripadala

skupini z zgolj dodatkom sladkorja.



Pri rednikih, ki so dobili dodan cvetni prah, je bila predvsem v letu 2009 opazna velika

raznovrstnost peloda v matičnem mlečku. V preglednici smo prikazali vse tipe peloda, četudi

so se pojavili v manj kot 1 %, saj so se tako količine kot vrste, posameznega peloda v mlečku

med redniki precej razlikovale. Da se družine na isti lokaciji glede vneme po nabiranju peloda

določenih vrst in količine le-te med seboj razlikujejo, so ugotovili tudi Wille in Wille (1983)

ter Keller in sod. (2005). Pelod kostanja smo zaznali v vseh vzorcih (razen pri redniku 2, kjer

ni bilo peloda v mlečku), vendar je bil njegov delež v skupini kostanj najvišji.

Rezultate mas ličink in meritev pri maticah prikazujeta preglednici 15 in 16. Dodajanje

cvetnega prahu določene vrste je statistično značilno vplivalo le na maso oprašenih matic v

letu 2008. Matice skupine oljne ogrščice so imele značilno nižjo povprečno maso od matic

skupine rednikov, ki so dobile dodan cvetni prah kostanja. V tem letu nismo uspeli dobiti

podatkov oprašenih matic, ki bi izvirale iz rednikov in nadalje plemenilnikov z dodatkom

zgolj sladkorne raztopine in pogače. Med lastnostmi matic so bili v letu 2008 zelo nizki

korelacijski koeficienti. Tudi iz preglednice 15 lahko razberemo, da so imele matice iz

skupine kostanj težje ovarije od skupine oljna ogrščica, vendar so imele v povprečju manjši

volumen spermateke in večje število semenčic. Novoizležene matice so bile v letu 2008 v

povprečju težje od matic v naslednji sezoni. Rezultati kažejo, da v letu 2009 prehrana ni

vplivala,na spremljane lastnosti matic. Matice kontrolne skupine, ki v času razvoja niso bile

dodatno krmljene, so imele v povprečju najvišjo maso, pri čemer moramo upoštevati, da smo

vzrejali v dobrih pašnih pogojih. V vseh skupinah je bil v tem letu velik razpon v številu

semenčic, to je od 2,34 do 6,84 ×106. Matice, ki so imele v spremateki visoko število

semenčic, 6-7 milijonov, so bile dobro oplemenjene (Rihar 2003).



Preglednica 13: Rezultati pelodne analize matičnega mlečka v posameznih rednikih glede na

režim krmljenja v letu 2008

Table 13: Results of pollen analysis of royal jelly in each nurse colony according to

different feeding in the year 2008

Dodan cvetni prah kostanja:

Skupina KOSTANJ

Dodan cvetni prah oljne ogrščice:

Skupina OLJNA OGRŠČICA

Dodana sladkorna raztopina:

Skupina SLADKOR

REDNIK 13

135 pelodnih zrn

o 93 % Castanea sativa (pravi

kostanj)

o 4 % Tilia (lipa)

o Trifolium repens-tip (tip bele

detelje), Filipendula (oslad),

Lotus (nokota)

∑ 5 tipov cvetnega prahu

REDNIK 11

56 pelodnih zrn

o 45 % Brassicaceae (križnice)

o 21 % Poaceae (trave)

o 7 % Filipendula (oslad)

o 5 % Trifolium repens-tip (tip bele detelje),

o 4 % Castanea sativa (pravi kostanj),

Sambucus (bezeg)

o 1-2 % Cornus sanguinea (rdeči dren), Corylus

(leska), Fraxinus (jesen), Salix (vrba), Polygonum

(dresen) Malus/Pyrus (jablana/hruška), Plantago

(trpotec), Polygonum (dresen), Zea (koruza)


REDNIK 12

49 pelodnih zrn


kostanj)


∑ 2 tipa cvetnega prahu

REDNIK 4

205 pelodnih zrn


kostanj)

o 3 % Tilia (lipa)


o Malus/Pyrus

(jablana/hruška), Lotus

(nokota)


REDNIK 7:

o 41 pelodnih zrn

o 49 % Castanea sativa (pravi kostanj)



o 2 % Lotus (nokota), Plantago (trpotec)


REDNIK 3:

16 pelodnih zrn


kostanj)

∑ 1 tip cvetnega prahu

REDNIK 2

200 pelodnih zrn


kostanj)

o 7 % Tilia (lipa)

o 1 % Plantago (trpotec)

o Asteraceae-tip-H

(nebinovke), Brassicaceae

(križnice), Filipendula (oslad),

Lotus (nokota)


REDNIK 16

26 pelodnih zrn


o 8 % Filipendula (oslad),Poaceae (trave)

o Castanea sativa (pravi kostanj), Robinia

pseudacacia (robinija), Trifolium repens-tip (tip

bele detelje)


REDNIK 1

185 pelodnih zrn


kostanj)


o 4 % Trifolium repens-tip (tip bele

detelje)

o 2 % Polygonum (dresen)

o Asteraceae-tip-H (nebinovke),

Brassicaceae (križnice)

Ligustrum (kalina), Tilia (lipa)




Preglednica 14: Rezultati pelodne analize matičnega mlečka v posameznih rednikih glede na

režim krmljenja v letu 2009 (se nadaljuje)

Table 14: Results of pollen analysis of royal jelly in each nurse colony according to

different feeding in the year 2009

Kontrolna skupina Skupina KOSTANJ Skupina

OLJNA OGRŠČICA Skupina SLADKOR

REDNIK 1

23 pelodnih zrn


kostanj)



o Juglans (oreh), Lotus (nokota),

Plantago (trpotec), Pinaceae

(borovke), Robinia pseudacacia

(robinija), Trifolium repens-tip (tip

bele detelje)


REDNIK 14

557 pelodnih zrn

o 97 % Castanea

sativa (pravi kostanj)

o Brassicaceae

(križnice),

Euphorbiaceae

(mlečkovke),

Filipendula (oslad)

∑ 4 tipi cvetnega

prahu

REDNIK 10

221 pelodnih zrn

o 56 % Castanea sativa

(pravi kostanj)

o 33% Brassicaceae

(križnice)

o 4 % Salix (vrba)

o Asteraceae-f-A

(nebinovke-rman),

Asteraceae-f-T

(nebinovke-regrad),

Euphorbiaceae

(mlečkovke), Juglans

(oreh), Plantago (trpotec),

Prunus-tip(tip slive),

Sambucus (bezeg)


REDNIK 2

ni cvetnega prahu

REDNIK 3

293 pelodnih zrn

o 30 % poškodovanih, niso

identificirana


kostanj)


detelje)

o 6 % Brassicaceae (križnice),

Prunus-tip (tip slive)

o 4 % Euphorbiaceae (mlečkovke),

o 2 % Malus/Pyrus (jablana/hruška),

Salix (vrba)

o 1% Plantago (trpotec)

o Asteraceae-tip-H (nebinovke –

regrad), Filipendula (oslad), Poaceae

(trave), Robinia pseudacacia

(robinija),Trifolium pratense (črna

detelja), Vicia (grašica)


REDNIK 6

201 pelodnih zrn

o 91 % Castanea


o 2 % Brassicaceae

(križnice)

o 1 % Filipendula

(oslad)

o Alnus (jelša),

Asteraceae-f-S

(nebinovke -osat,

glavinec),

Euphorbiaceae

(mlečkovke)

∑ 7 tipov cvetnega

prahu

REDNIK 12

170 pelodnih zrn

o 77 % Brassicaceae

(križnice)


(pravi kostanj)

o 3 % Euphorbiaceae

(mlečkovke)

o 2 % Juglans (oreh)

o 1 % Poaceae (trave),

Salix (vrba)

o Asteraceae-f-T

(nebinovke-regrad),

Fraxinus (jesen), Prunus-

tip (tip slive), Silene

(lepnica)


REDNIK 8

116 pelodnih zrn

o 20 % poškodovanih,

neidentificiranih

o 46 % Trifolium repens-tip

(tip bele detelje)


(pravi kostanj)

o 6 % Euphorbiaceae

(mlečkovke)

o 3 % Brassicaceae

(križnice), Prunus-tip (tip

slive), Rubus (robida)

o Alnus (jelša), Asteraceae-

f-T (nebinovke-regrad),

Filipendula (oslad), Poaceae

(trave), Trifolium pratense

(črna detelja)




Kontrolna skupina

Skupina KOSTANJ

Skupina

OLJNA OGRŠČICA

Skupina SLADKOR

REDNIK 5

81 pelodnih zrn

o 22 % poškodovanih,niso

identificirana



kostanj)


detelje)


o Salix (vrba)

o 2 % Rubus (robida)

o Lonicera (kosteničevje), Poaceae

(trave), Prunus-tip (tip slive),

Teucrim (vrednik)


REDNIK 9

565 pelodnih zrn

o 90 % Castanea


o 5 % Salix (vrba)

o 2 % Brassicaceae

(križnice)

o Filipendula (oslad),

Fragaria (jagodičje),

Plantago (trpotec),

Sambucus (bezeg),

Trifolium repens-tip

(tip bele detelje)

∑ 8 tipov cvetnega

prahu

REDNIK 16

41 pelodnih zrn

o 51 % Brassicaceae

(križnice)


(pravi kostanj)

o 5 % Euphorbiaceae

(mlečkovke)


∑ 4 tipi cvetnega prahu

REDNIK 11

30 pelodnih zrn

o 47 % Brassicaceae

(križnice)


(pravi kostanj)

o 7 % Prunus-tip (tip slive)

o Salix (vrba)

∑ 4 tipi cvetnega prahu



Preglednica 15: Nekatere lastnosti matic glede na različen režim krmljenja v letu 2008

Table 15: Some characteristics of queens due to different pollen diets in the year 2008

Skupine glede na režim krmljenja

Kostanj Oljna ogrščica Sladkor

Teža 4,5 dni starih ličink(mg)

Število meritev 8 7 6

Razpon 61,1-173,0 74,8-190,3 54,9-133,2

Povprečje (±SD) 107,9±41,0 144,4±35,3 92,5±32,1

Teža novoizleženih matic (mg)

Število meritev 13 14 18

Razpon 191-247 182-236 186-251

Povprečje (±SD) 221,1±16,9 207,21±17,9 217,3

Teža oprašenih matic (mg)

Število meritev 7 5 /

Razpon 214,5-247 210,3-221,4 /

Povprečje (±SD) 228,4±12,8* 214,7±5,3* /

Teža ovarijev oprašenih matic (mg)


Razpon 65,4-86,7 66,2-70,9 /

Povprečje (±SD) 73,4±9,1 67,8±1,9 /

Volumen spermateke (mm³)


Razpon 0,640-0,833 0,574-0,853 /

Povprečje (±SD) 0,731±0,072 0,774±0,117 /

Število semenčic (×106)


Razpon 4,23-7,06 4,23-6,08 /

Povprečje (±SD) 5,06±1,05 4,80±0,73 /



Preglednica 16: Nekatere lastnosti matic glede na različen režim krmljenja v letu 2009

Table 16: Some characteristics of queens due to different pollen diets in the year 2009

Skupine glede na režim krmljenja

Kostanj Oljna ogrščica Sladkor Kontrola

Teža 3,5 dni starih ličink(mg)


Razpon 28,9-63,5 22,3-109,6 7,4-150,7 30,0-113,6

Povprečje (±SD) 45,5±11,9 56,7±34,2 62,9±50,3 70,2±28,0

Teža novoizleženih matic (mg)


Razpon 147-220 130-209 112-233 130-229

Povprečje (±SD) 186,6±25,3 177,2±28,9 181,1±31,0 191,6±22,0

Teža oprašenih matic (mg)

Število meritev 8 6 8 /

Razpon 167,2-242,2 160,2-231,5 198,1-227,0 /

Povprečje (±SD) 212,8±26,3 213,4±26,6 214,8±11,3 /

Teža ovarijev oprašenih matic (mg)


Razpon 43,9-70,7 51,1-78,6 50,2-66,0

Povprečje (±SD) 57,8±9,0 66,8±10,7 57,9±5,5

Volumen spermateke (mm³)


Razpon 0,496-0,816 0,596-0,941 0,685-0,977 /

Povprečje (±SD) 0,713±0,116 0,763±0,126 0,755±0,113 /

Število semenčic (×106)


Razpon 2,34-6,86 2,97-6,02 2,83-6,34 /

Povprečje (±SD) 4,70±1,80 4,41±1,03 4,02±1,30 /

V prvem letu poskusa masa oprašenih matic, masa ovarijev, volumen spermateke in število

semenčic niso bili linearno povezani (r<0,45, P>0,05). V letu 2009 pa je bila večina lastnosti

srednje močno linearno povezanih, kar prikazuje preglednica 17. Masi levega in desnega

ovarija sta bili močno linearno povezani (r=0,898, P<0,01), kot se je izkazalo tudi v testiranju

vpliva starosti ličink ob presajanju in zamika v oprašitvi matic na lastnosti matic. Zelo močna

linearna povezanost je bila med maso novoizležene in maso oprašene matice (preglednica 17).



Preglednica 17: Korelacijski koeficienti med lastnostmi oprašenih matic v prehranskem

poskusu leta 2009 (*P<0,05,** P<0,01)

Table 17: Correlation coefficients of 5 measured characters in experiment in the year

2009 (*P<0,05,**P<0,01)

Teža ovarijev

N=22

Volumen

spermateke

N=18

Število

semenčic

N=21

Teža

novoizležene

matice

N=19

Teža oprašene

matice 0,586** 0,660** 0,529** 0,849**

Teža ovarijev 0,599** 0,439** 0,387

Volumen

spermateke 0,654** 0,493

Število semenčic 0,524*

Iz pregleda rezultatov meritev ne moremo sklepati, da tip dodanega cvetnega prahu vpliva na

proučevane lastnosti matice. Tudi Anderson (2004) v svoji raziskavi ni ugotovil razlik v

morfoloških lastnostih med maticami vzrejenimi v rednikih z dodatkom hrane in maticami,

vzrejenimi v rednikih brez dodatnega krmljenja. Smo pa med pregledovanjem plemenilnikov

z dodanim cvetnim prahom oljne ogrščice v pogačah v obeh letih opazili intenzivno gradnjo

satja, povsod, kjer je bil prostor, tudi v pitalniku. Opazili smo bujen razvoj ne glede na to, da

je bila v letu 2008 že skoraj jesen. Kljub temu da so bili plemenilniki izenačeni po moči čebel,

tega v plemenilnikih s kostanjevo pogačo nismo opazili. Satje plemenilnikov, ki so dobili

pogače s kostanjevim cvetnim prahom, je imelo izrazite medene obroče, gradnja ni presegala

okvirčkov satičev. Plemenilnike s sladkorno pogačo bi lahko glede na razvoj opisali med

intenzivno gradnjo plemenilnikov s cvetnim prahom oljne ogrščice in umirjenim razvojem

skupine plemenilnikov z dodatkom kostanjevega cvetnega prahu. Različno intenzivnost

razvoja sta prikazani na slikah 13 in 14.



Slika 12: Intenzivna gradnja v skupini plemenilnikov s pogačo oljne ogrščice. Vidna je

intenzivna gradnja satja v pitalniku in pod spodnjim robom satnega okvirja (avtor

fotografije: Žvokelj L).

Figure 12: Intensive comb building in the group of nucs fed with oilseed rape cake (author of

photography: Žvokelj L.)

Slika 13: Plemenilnik s kostanjevo pogačo. Pitalnik je prazen, kljub živalnosti družinice, ni

tako intenzivne gradnje kot na sliki 12 (avtor fotografije: Žvokelj L. 2009).

Figure 13: Nucs with chestnut cake. Feeder is empty, although the little family is strong, it is

not so noticeable intensive construction as seen in figure 12 (author of




Na problem velikega vpliva okolja na raziskave o vlogi cvetnega prahu na družino opozarja

večina avtorjev, ki so poskuse izvajali v naravnih pogojih (Matilla in Otis 2006b, Degrandi

Hoffman in sod. 2008). Podobno se je izkazalo v naši raziskavi - čebele poskušajo najti

prehranske vire, ki jih v danem trenutku potrebujejo. Ne glede na dodatno krmljenje, so bile

matice kontrolne skupine, katerim nismo dodajali ničesar, v ugodnih pašnih pogojih v juniju,

v povprečju najtežje. Menimo, da rezultati opažanja razvoja in gradnje satja v plemenilnikih,

potrjujejo domnevo, da je za določena opravila v čebelji družini potreben določen vir hrane.

Na osnovi teh opažanj je tudi mogoče razlagati razlike med redniki v naši raziskavi glede na

prisotnost in količino različnih vrst pelodov v matičnem mlečku, kakor tudi dognanja, zakaj

se družine na isti lokaciji glede vneme po nabiranju peloda določenih vrst in količine le-te

med seboj razlikujejo. Sklepamo lahko, da v kolikor za čebeljo družino ni potrebnega

prehranskega vira v naravi (npr. cvetnega prahu z določeno aminokislinsko sestavo), čebelja

družina slabi, oziroma razvoj zaroda in novih matic ne more biti optimalen in gre lahko samo

v smeri prilagojeni na trentne okoljske razmere. Na mestu bi bilo naši raziskavi dodati analizo

vsebnosti beljakovin čebel in matice in preveriti imunski odgovor pri obeh kastah. Dvomljiv

pozitiven učinek dodatnega krmljenja čebeljih družin z nadomestki cvetnega prahu omenjajo

tudi Keller in sod. (2005). Čebelarji vedo, da čebele »dobro delajo« na določenem viru

cvetnega prahu, na določenem pa ne in da dostopnost iste vrste cvetnega prahu v različnih

obdobjih ne daje v družini istih rezultatov (Somerville 2001). Somerville (2001) poudarja

tudi, da bodo čebele z visoko vsebnostjo surovih beljakovin hitro okrevale po intenzivni paši

na rastlinah s skromno vrednostjo surovih beljakovin (npr. sončnice), v kolikor jim bo nato

dostopna primerna paša. Čebele pa, ki imajo pred pašo na rastlinah s skromno vrednostjo

surovih beljakovin, same nizko vsebnost surovih beljakovin, bodo močno oslabele, kar se bo

pokazalo na slabšem razvoju družin nadaljnje 4 mesece.

Kot povzemajo Keller in sod. (2005) so mehanizmi uravnavanja v čebeljih družinah tako

kompleksni, da je nemogoče ob trenutnem znanju napovedati, kako se bo družina odzvala na

določeno manipulacijo, npr. na dodatno krmljenje s cvetnim prahom ali njegovimi

nadomestki. Tudi naša raziskava nakazuje, kot raziskave o preživitveni sposobnosti čebel

(Schmidt in sod. 1987, Schmidt in sod. 1995), da bomo trenutno največ naredili za razvoj

čebelje družine s tem, da bomo skrbeli za širši izbor za čebele privlačnih rastlin v njihovem

okolju.



Dodatno krmljenje čebeljih družin s sladkorjem ob nizki oskrbi s primernim cvetnim prahom

verjetno neugodno vpliva na razvoj matice, česar pa z našo raziskavo nismo potrdili.

Smiselno bi bilo analizam dodati biokemijske raziskave matic in matice spremljati dalj časa v

družinah.

Pojem kakovostne matice se največkrat omenja z njeno sposobnostjo zaleganja jajčec. Njen

reprodukcijski potencial se opisuje z njeno maso in velikostjo, volumnom spermateke in maso

ovarijev v povezavi s številom ovariol (Tarpy in sod. 2000). Ob omenjenih morfoloških

lastnostih, ki smo jih spremljali tudi v naši raziskavi, moramo upoštevati razvoj družine, v

kateri je matica po oprašitvi. Matice v našem delu so bile polsestre, zato vpliva genetskega

zapisa na lastnosti matice nismo proučevali. Na začetku našega dela smo si za cilj postavili

razložiti, kateri vplivi so ključni za njen reprodukcijski potencial v družinah in s katerimi

lastnostmi ga lahko opišemo. Z našo raziskavo se pridružujemo ugotovitvam Tarpy in sod.

(2000) ter Gilley in sod. (2003), da pojem kakovostna matica ni v tolikšni meri povezan z

morfološkimi lastnostmi, kot sta število ovariol in masa matice, temveč kakovost za čebeljo

družino opredeljujejo še drugi parametri. Dokaz za to so tudi narejenci in njihov popolnoma

nepredvidljiv razvoj. Pomembna lastnost, ki bi morda natančneje opisala kakovost matice, bi

bil lahko njen feromonski profil in natančnejša opredelitev zunanjih dejavnikov v celotnem

času vzreje.

Skupaj s prvim delom naših raziskav lahko zaključimo, da kakovostne matice ne moremo

opisati samo z njenim genetskim potencialom in dejavniki ob vzreji temveč, da kakovost ves

čas določa tudi okolje, tako delavke v plemenilnikih, družinah kot tudi zunanji pogoji.

Delavke matico vzredijo, jo »priganjajo« na praho, jo ves čas krmijo in tudi preležejo. V

naravnem procesu vzreje matice (ob izgubi matice, preleganju ali rojenju) delavke zgradijo

več kot samo en matičnik in tekom vzreje jih še pred izleganjem matic veliko uničijo, po

podatkih Hatch in sod. (1999) kar 53 %. Zanimiva je hipoteza, da delavke zaznajo matice

slabše kakovosti že v obdobju razvoja in jih zato selektivno uničijo. Izležene matice so zato

podobne kakovosti in izid nadaljnjih bojev matic med seboj ni tako ključen za nadaljnji razvoj

čebelje družine. Za potrditev hipoteze bi bilo potrebno proučiti in določiti kakovost razvojnih

oblik matic v matičnikih, ki so jih delavke uničile pred izleganjem (Hatch in sod. 1999). V

kolikor bi našli parametre, v katerih bi se razvojne oblike uničenih in izleženih matic med

seboj razlikovale, bi verjetno lahko stvarnejše opisali pojem kakovost matic.



Kot poudarjata Seeley in Visscher (Seeley 1978, Seeley in Visscher 1985) moramo imeti v

mislih, da se interesi čebelarjev in čebel razlikujejo. Čebelar bo večinoma želel povečati

doprinos medu družine in bo kakovostna matica predvsem tista, katere družina bo imela velik

donos medu, za čebele pa je razvojno verjetno pomembneje povečati reprodukcijski fitnes.

Morda moramo interese obeh zbližati za dosego boljšega sodelovanja.

4.3 Ugotavljaje čebeljih virusov med potekom vzreje

Pregled stanja okuženosti z virusi v poskusnem čebelnjaku pred pričetkom vzreje prikazuje

preglednica 18. Samo v treh družinah (številka 3, 6 in 13) so rezultati obeh vzorčenj v

razmiku šestih tednov enaki. Za matičarja smo izbrali družino številka 6, za rednika družini 9

in 10. Čebele za naselitev prve skupine plemenilnikov smo dobili iz družin 3 in 6, za naselitev

druge skupine plemenilnikov pa iz družin 4 in 12.

Preglednica 18: Rezultati PCR analize dveh zaporednih vzorčenj družin v letu 2008.

Prisotnost oznake virusa (legenda) pomeni zaznavo določenega virusa v

vzorcu družine

Table 18: PCR results of two consecutive sampling in the year 2008. The presence of

label of virus (legend) means that virus was detected in the sample of the bee

colony

Številka

družine

Vzorčenje I

(13.3.2008)

Vzorčenje II

(27.4.2008)

Številka

družine

Vzorčenje I

(13.3.2008)

Vzorčenje II

(27.4.2008)

1 0 . 9 0

2 . 10 0

3 11 0

4 0 12 0

5 0 13 0 0

6 0 0 14

7 0 15 0

8 0

Legenda: 0- vzorec negativen na vse 4 viruse, ABPV- , BQCV- , SBV- , DWV- Legend: 0-sample was

negative for all 4 viruses, ABPV- , BQCV- , SBV- , DWV- .



Preglednica19: Rezultati vzorcev delavk iz matičarja in rednika med potekom vzreje ter

novoizleženih matic v letu 2008. Presajali smo tri krat in vsakič vzorčili

razvojne faze matic in delavke, ki so jih oskrbovale. Znaki iz legende

označujejo pozitiven rezultat na prisotnost določenega virusa

Table 19: Results of samples from breeder and nurse colonies during queen rearing and

also from newly emerged queens in the year 2008. At each time of grafting

(that was three times) we sampled developmetal stages of queens and nurse

bees. Labels from legend indicate positive result for the virus

MATIČAR REDNIKA

Vzorčenje 1 (16.5.)

delavke

jajčeca 0

ličinke

Rednik 9

delavke

ličinke

matični mleček

bube 0

novoizležene matice 0


delavke

jajčeca 0

ličinke 0

Rednik 10

delavke


Vzorčenje 3 (3.6.)

delavke

jajčeca 0

ličinke

Rednik 10

delavke

ličinke

matični mleček

bube 0


Legenda: 0- vzorec negativen na vse 4 viruse, znak pri posameznem virusu predstavlja ugotovitev virusa z

metodo RT-PCR: ABPV- , BQCV- , SBV- , DWV- .

Legend: 0-sample was negative for all 4 viruses, ABPV- , BQCV- , SBV- , DWV- .



Čeprav smo izbrali matičarja, ki je bil na podlagi naših rezultatov izhodiščno negativen na vse

4 viruse (družina št. 6, preglednica 18), iz preglednice 19 lahko razberemo, da so bili kasneje,

v času vzreje, vzorci delavk in ličink ves čas pozitivni na BQCV, ob zadnjem vzorčenju tudi

na ABPV, SBV in DWV. Vzorci jajčec so ostali ves čas vzreje negativni. Oba rednika sta bila

pri vseh vzorčenjih, v času vstavljanja vzrejnih letvic, pozitivna na BQCV, delavke rednika

10 tudi na DWV in ob zadnjem vzorčenju tudi SBV. Zaznali smo tudi ABPV, vendar le pri

ličinkah. V obeh rednikih smo ugotovili BQCV v matičnem mlečku, pri ličinkah starih 3 dni.

Oba vzorca matičnih bub (vsak po 3 bube), kot tudi vsi vzorci novoizleženih matic (trije

vzorci po 3 matice) so bili negativni na vse 4 viruse.

Želeli smo vzpostaviti dve skupini plemenilnikov, glede na prisotnost virusov pri delavkah,

zato smo mešanico čebel za naselitev odvzeli iz družin glede na rezultate predhodnih testiranj.

Dvanajst plemenilnikov prve skupine je bilo pozitivnih le na BQCV, dvanajst druge pa na

ABPV in SBV. Rezultati vzorcev delavk, zbranih za naselitev plemenilnikov so pokazali, da

so bile čebele za prvo skupino ob BQCV pozitivne tudi na SBV in DWV, čebele za drugo

skupino pa ob BQCV tudi na SBV in ABPV.

Iz vsake skupine vzpostavljenih plemenilnikov smo po dveh tednih želeli vzorčiti matice in

delavke iz najmanj treh plemenilnikov, nato iz najmanj treh plemenilnikov po šestih tednih in

spet treh po devetih tednih. V prvi skupini sta na koncu, po devetih tednih, ostala le še dva

plemenilnika, v drugi skupini plemenilnikov pa smo vzorčili le tri plemenilnike po treh

tednih.

V plemenilnike številke 1, 2 in 11 (preglednica 20) smo po prvem vzorčenju, tri tedne po

naselitvi, dodali nove matice in jih vzorčili po dveh tednih.



Preglednica 20: Rezultati analiz matic in spremljajočih delavk iz plemenilnikov na prisotnost

ABPV, BQCV, SBV in DWV v letu 2008. Poševna črta (/) pomeni, da se

matica ni vrnila s prahe ali pa je bil plemenilnik ob času vzorčenja izpraznjen.

Znaki iz legende označujejo pozitiven rezultat na prisotnost določenega

virusa

Table 20: Results from viral analysis of queens and attended worker bees from nucs. In

the year 2008. Line (/) means, that queen has not returned fro mating flight or

that nucleus was empty at the time of sampling. Labels from legend indicate

positive result for the virus

Skupina 1

Skupina 2

čas vzorčenja Št.

plemenilnika Matica Delavke Št. plemenilnika Matica Delavke

Po dveh tednih

1 10 0

2 11

3 12

Po šestih

tednih

4 0 13 / /

5 14 / /

6 0 15 / /

Po devetih

tednih

7 0 16 / /

8 17 / /

9 / / 18 / /

Ponovno

dodajanje

matice

1 0 11

2 / / /

Legenda: 0- vzorec negativen na vse 4 viruse, ABPV- , BQCV- , SBV- , DWV- .

Legend: 0-sample was negative for all 4 viruses, ABPV- , BQCV- , SBV- , DWV- .



Matice za plemenilnike prve skupine plemenilnikov (št. 1-9) so izvirale iz rednikov 9 in 10,

matice za oprašitev v drugi skupini plemenilnikov so izvirale izključno iz rednika 10. Pri

delavkah vseh plemenilnikov, razen plemenilnika 7, smo ugotovili BQCV. Po dveh tednih je

bil virus prisoten pri vseh maticah, razen pri matici iz plemenilnika 10 in pri maticah prve

skupine, kjer smo po odvzemu prve serije dodali drugo serijo neoprašenih matic. Matice,

vzorčene po šestih in devetih tednih, so bile negativne na BQCV.

Drugi virus po pogostnosti pojavljanja v plemenilnikih je bil ABPV. Ugotovili smo ga v vseh

vzorcih delavk iz plemenilnikov prve skupine po dveh in šestih tednih. Prisoten je bil tudi v

dveh plemenilnikih druge skupine (št.10 in št. 11). Delavke plemenilnikov št. 1 in 2 so bile

pri prvem vzorčenju, dva tedna po naselitvi, pozitivne na ABP, pri naslednjem vzorčenju, po

dveh tednih po ponovnem dodajanju matic, so bile negativne.

Pri delavkah šestih plemenilnikov smo ugotovili SBV. Matice v plemenilnikih 5, 8 in 2 so

bile pozitivne na DWV, delavke istih plemenilnikov so bile na DWV negativne.

Vzorci vseh novoizleženih matic so bili prosti virusov. Pri maticah druge serije, v istih

plemenilnikih, pa smo ugotovili BQCV pri šestih in DWV pri treh maticah. Nobena od matic

ni bila okužena z obema virusoma hkrati.

Naslednje leto smo se odločili za drugačen sistem priprave plemenilnikov, da bi se izognili

prevelikim izgubam matic. Ob tem smo v prvem letu ugotovili, da je pojavljanje virusov pri

delavkah v plemenilnikih premalo predvidljivo. Pripravili smo manjše število plemenilnikov,

pri tem pa smo delavke iz istih plemenilnikov vzorčili ves čas trajanja poskusa. Stanje

okuženosti matic smo spremljali z vzorčenjem njihovih iztrebkov, ob tem smo vzorčili tudi

ličinke. Vzrejali smo brez predhodnega testiranja matičarja in rednika. Zaradi manjšega

števila potrebnih matic, smo presajali dvakrat in lahko uporabili le en rednik. Glede na

naknadno testiranje (preglednica 21) je bila naša shema v letu 2009, kot jo prikazuje slika 14.



Slika 14: Shema poteka vzreje glede na prisotnost virusov v letu 2009. Uporabili smo eno

matično družino za izvor ličink ter en rednik za sprejem vzrejnega gradiva.

Uporabili smo 6 plemenilnikov v dveh skupinah čebeljih družin.

Figure 14: The scheme of queen rearing according to presence of viruses in the year 2009.

All the queens were reared from the same breeder colony and inserted in the

same nurse colony. We had two groups of nucs, in each there were 3 nucs.



Preglednica 21: Rezultati vzorcev matičarja in rednika na preiskavo na vse štiri viruse, pred

začetkom vzreje (matičar) in med potekom vzreje (rednik) ter novoizleženih

matic v letu 2009. Presajali smo dvakrat in vsakič vzorčili razvojne faze

matic in delavke, ki so jih oskrbovale. Znaki iz legende označujejo pozitiven

rezultat na prisotnost določenega virusa.

Table 21: Results of samples from breeder and nurse colonies during queen rearing and

also from newly emerged queens in the year 2009. At each time of grafting

(that was two times)we sampled developmetal stages of queens and

nurse bees. Labels from legend indicate positive result for the virus.

MATIČAR REDNIK


delavke 0

jajčeca

ličinke


delavke

bube 0


delavke

jajčeca 0

ličinke 0


delavke

ličinke 0

matični mleček 0


Legenda: 0- vzorec negativen na vse 4 viruse, ABPV- , DWV- .

Legend: 0-sample negative for all 4 viruses, ABPV- , DWV- .

Skupni vzorec delavk za naselitev plemenilnikov prve skupine je bil pred naselitvijo

plemenilnikov pozitiven na ABPV, vzorec druge skupine pa na DWV.

Za razliko od prejšnjega leta v nobenem vzorcu matičarja, rednika in delavk za naselitev

plemenilnikov, nismo našli nobenega vzorca pozitivnega na BQCV. Podobno kot prejšnje leto

so bili vzorci bub in novoizleženih matic negativni na vse 4 viruse. Rezultate predhodnega

stanja plemenilnikov (vzorci delavk in ličink plemenilnikov v času vstavljanja poskusnih

matičnikov) in 9-tedenskega spremljanja matic v njih prikazuje preglednica 22. Plemenilniki

pod številkami 1, 2 in 3 so pripadali začetni prvi skupini, plemenilniki pod številkami 4, 5 in 6

pa drugi.



Preglednica 22: Rezultati analiz delavk ličink, iztrebkov matic ter matic iz plemenilnikov na

viruse v letu 2009

Table 22: Results from viral analyses of worker bees, larvae, queen feces and queens

from the nucs in the year 2009

Številka

plemenilnika

Začetno

stanje Po 3 tednih Po 6 tednih Po 9-ih tednih

1 delavke 0

ličinke

delavke

ličinke 0

iztrebek matice

delavke

iztrebek matice 0

delavke

ličinke

iztrebek matice

matica

2 delavke

ličinke 0

delavke

ličinke

iztrebek matice

delavke

iztrebek matice

delavke

ličinke

iztrebek matice

matica

3 delavke

ličinke 0

delavke

ličinke 0

iztrebek matice 0

delavke 0

iztrebek matice

delavke

ličinke

iztrebek matice

matica

4 delavke

ličinke 0

delavke

ličinke 0

iztrebek matice

delavke

iztrebek matice

delavke

ličinke

iztrebek matice

matica

5 delavke

ličinke

delavke 0

ličinke 0

iztrebek matice

delavke

iztrebek matice

delavke 0

ličinke 0

iztrebek matice 0

matica 0

6 delavke

ličinke

delavke

ličinke 0

iztrebek matice

delavke 0

iztrebek matice

delavke

ličinke

iztrebek matice 0

matica 0

Legenda: 0- vzorec negativen na vse 4 viruse, ABPV- , BQCV- , SBV- , DWV - .

Legend: 0- sample was negative for all 4 viruses, ABPV- , BQCV- , SBV- , DWV- .



Začetno stanje plemenilnikov ob času vstavljanja poskusnih matičnikov se je izkazalo za

enotno. Pri vseh vzorcih delavk, s katerimi smo naselili plemenilnike ali pri ličinkah (potomk

predhodne matice), smo ugotovili ABPV. Po treh tednih smo ABPV zaznali le še pri dveh

vzorcih delavk iz istih plemenilnikov, v dveh plemenilnikih smo ABPV ugotovili tudi po

šestih tednih. Ob zadnjem vzorčenju, devet tednov po naselitvi, je bil virus spet prisoten pri

večini vzorcev delavk in ličink; le plemenilnik 5 je bil negativen, pozitivna je bila matica iz

plemenilnika 2.

Največkrat smo ugotovili DWV, in sicer v kar trinajstih od osemnajstih vzorcev iztrebkov

matic. Ob zadnjem vzorčenju matic v plemenilnikih smo virus potrdili pri vseh maticah, pri

katerih smo virus ugotovili tudi v iztrebkih. V šestih primerih, ko smo virus ugotovili pri

maticah, virusa pri delavkah in ličinkah nismo našli. Samo v enem primeru (plemenilnik 1) pa

smo zaznali obratno stanje - virus smo potrdili pri delavkah, matica pa je bila glede na naše

rezultate negativna.

SBV smo zaznali le v vmesnem času, to je ob drugem vzorčenju delavk ali matic, ob prvem in

zadnjem vzorčenju so bili vsi plemenilniki negativni. Pojavil se je v vseh plemenilnikih, razen

v plemenilniku 3. Zaznali smo ga v vzorcih delavk in iztrebku matic, ne pa tudi ličinkah. V

vzorcih istega plemenilnika smo ga zaznali samo enkrat, ob naslednjem vzorčenju so bili

vzorci spet negativni.

BQCV smo v celotnem obdobju poskusa zaznali samo enkrat, in sicer pri delavkah v

plemenilniku 3.

Dva virusa hkrati smo najpogosteje opazili pri vzorcih delavk, in sicer, ABPV in DWV pri

štirih vzorcih, pri dveh smo zaznali SBV in DWV ter pri enem ABPV in SBV. V dveh

iztrebkih matic smo ugotovili dva virusa, in sicer, SBV in DWV (plemenilnika 2 in 6).

Pri delavkah, ličinkah ali maticah vseh plemenilnikov smo v obdobju poskusa vsaj enkrat

zaznali okužbo z ABPV, SBV in DWV. Izjema je plemenilnik 3, kjer nismo zaznali SBV, se

je pa pojavil BQCV.



V obeh letih, 2008 in 2009, v družinah in plemenilnikih nismo opazili kliničnih znakov, ki bi

kazali na morebitne virusne okužbe. Od vseh vzorcev delavk (vzorci matičarja, rednikov in

plemenilnikov), je bilo največ, to je 26, pozitivnih na ABPV, najmanj pa na DWV (10). Pri

čemer moramo poudariti, da je bilo samo v prvem letu 19 vzorcev delavk pozitivnih na

BQCV, v drugem letu pa samo eden. Obratno pa je bilo 16 vzorcev matic (vključno z

njihovimi iztrebki) pozitivnih na DWV in samo en vzorec na ABPV.

ABPV se je pojavljal nepredvidljivo. Čeprav so bili vzorci delavk za naselitev plemenilnikov

ene skupine v obeh letih negativni (velikost vzorcev je bila cca. 100 ml), se je pojavil v vseh

plemenilnikih, kjer ga nismo »pričakovali«. Predvidevamo lahko, da je ob odprtju

plemenilnikov na istem stojišču veliko zaletanja čebel, in s tem tudi mešanja čebel in njihovih

virusov med seboj. Glavna pot prenosa virusa med čebelami naj bi bili izločki slinskih žlez,

kakor tudi hrana, kateri so izločki slinskih žlez dodani ter varoja (Bailey 1976, Ribiere in sod.

2008). Tako bi lahko pričakovali, da v kolikor je del čebel okužen z virusi, ki smo jih

proučevali, se le-ti zlahka prenesejo na ostale čebele in ličinke ter tako na naslednjo

generacijo čebel. Infekcija se v družini obdrži ali okrepi, posebej v plemenilnikih, ki so zaradi

svoje majhnosti in spremenjene strukture osebkov v primerjavi z družino, bolj dovzetni,

ranljivi. V obeh letih izvajanja poskusov (2008, 2009) temu ni bilo tako. V letu 2008 smo

virus ugotovili 2 tedna in 6 tednov po naselitvi, pri zadnjem vzorčenju pa so bili vzorci delavk

negativni. Podobno, so bili v začetnem stanju v letu 2009 vzorci delavk in ličink pozitivni na

virus, kasneje, po 3. in 6. tednih, pa sta bila le še 2 vzorca pozitivna na ABPV. V letu 2009

smo ga zopet potrdili ob zadnjem vzorčenju, ko se je generacija prvotno naseljenih delavk

predvidoma že v celoti zamenjala. V tem času je moral na čebele vplivati drug zunanji

dejavnik, ki je aktiviral širjenje virusa. Možen vpliv so predstavljale varoje v plemenilnikih,

katerih prisotnosti nismo spremljali.

Virusa nismo nikoli zaznali v razvojnih oblikah matice, kakor tudi ne v matičnem mlečku.

Poznan je primer pojavljanja ABPV pri mladih, komaj oprašenih maticah (Gregorc in

Bakonyi 2012). Vzorci matic so bili po poročanjih več avtorjev (Chen in sod. 2006a,

Gauthier in sod. 2011) negativni na ABPV. Mi smo virus našli ob zadnjem vzorčenju pri eni

matici (plemenilnik 2). Najverjetnejša pot prenosa je bila verjetno praha, saj se ob prisotnosti

virusa pri delavkah v ostalih plemenilnikih matice niso okužile. Znano je, da se ABPV nahaja

tudi v semenu trotov (Yue in sod. 2006).



BQCV je bil v prvem letu (2008) med vsemi preiskovanimi virusi z najvišjo pojavnostjo. Že v

čebelnjaku je bil prisoten pri enajstih od petnajstih družin, našli smo ga ob vsakem vzorčenju

matičarja in rednikov ter v vseh plemenilnikih z izjemo plemenilnika 7, ki je bil edini

negativen na BQCV.

Rezultati nedvoumno nakazujejo prenos virusa v matičarju in redniku na matične ličinke

preko hranjenja, saj so bila jajčeca iz matičarja na virus negativna, vzorec matičnega mlečka

preiskovanih matičnih ličink pa pozitiven. Znano je, da naj bi bil glavni način prenosa BQCV

s krmljenjem (Chen in sod. 2006b), čeprav poročila o BQCV v matičnem mlečku še nismo

zasledili, virus pa so že izolirali iz tkiv matice, njenih iztrebkov, jajčec in ličink (Chen in sod.

2006a), kot tudi medu in cvetnega prahu (Chen in sod. 2006b). Po podatkih Shen in sod.

(2005) so v matičnem mlečku zaznali kašmirski virus (KBV - Kashmir Bee Virus) in SBV.

Čeprav smo virus našli v matičnih ličinkah, so bile bube, kot novoizležene matice na virus

negativne. To se ne ujema s prvimi poročanji o BQCV, ki navajajo, da virus najpogosteje

prizadene že pokrito ličinko matice in bubo (Bailey in Woods 1977). Možno je, da je bila

koncentracija virusov v naših vzorcih pod mejo zaznavnosti, kar pa nakazuje, da je bilo

razmnoževanje virusa ustavljeno ali zavrto. To bi bil lahko tudi razlog, da so bile

novoizležene matice negativne na virus. Ker ob BQCV pozitivnih ličinkah nismo zaznali

nobenih simptomov bolezni, je možno, da se v določenih okoliščinah virus namnoži in

povzroči vidne spremembe na ličinki in matičniku, ali pa se razmnoževanje virusa ustavi in

koncentracija virusa v stadiju bube pade pod zaznavno mejo.

Pri maticah smo zaznali BQCV le po dveh tednih bivanja v plemenilnikih, kasneje pa so bile

na virus negativne, kljub pozitivnim delavkam. Rezultati kažejo, da se matica po izleganju

dokaj hitro okuži z BQCV, kar pa še ne pomeni, da bo infekcija trajala daljše obdobje.

Razlagov za slednje je lahko veliko, po drugi strani pa je zelo malo znanega o patogenezi

BQCV. Naselitev plemenilnikov in vzpostavitev optimalnih razmer v umetno vzpostavljenem

plemenilniku zagotovo predstavlja stres za komaj izleglo matico, ki je tako bolj podvržena

infekciji. Kasneje, po oprašitvi, se razmere v plemenilniku umirijo in matica bi lahko postala

bolj odporna proti virusom, navkljub okuženim delavkam. Čeprav je matični mleček kot

izloček okuženih delavk nenehen vir infekcije za matico, ima po drugi strani dokazan



protimikrobni učinek (Fujiwara 1990, Šimuth 2001, Fontana 2004) in bi lahko nenehno

uživanje mlečka v velikih količinah pripomoglo k njeni obrambni sposobnosti. Možno je tudi,

da so bile matice že okužene v stadiju bube, pa je bil titer virusa prenizek, da bi ga zaznali.

V prvem letu poskusa je bilo na BQCV pozitivnih 11 družin v poskusnem čebelnjaku,

naslednjo leto smo virus zaznali le v enem vzorcu delavk plemenilnika. Vpogled v pojavljanje

virusa v družinah, nam omogoča sklepanje, da se virus v družinah ne pojavlja kontinuirano in,

da so ob visoki prevalenci virusa v prvem letu, družine postale naj odporne.

SBV se je v obeh letih pojavljal nekonstantno. V prvem letu smo virus ugotovili v vzorcih

delavk matičarja, rednika in skoraj polovici plemenilnikov. Ugotovili ga nismo v nobenem od

vzorcev razvojnih faz matic ali matic samih. Drugo leto smo ga ugotovili v iztrebkih treh

matic, pri dveh se je pojavil tudi pri delavkah po treh tednih. Pri eni matici smo ga našli po

šestih tednih, delavke istega plemenilnika pa so bile negativne. Znano je, da se virus širi z

izločki krmilnih žlez pri hranjenju (Bailey 1969), preko matice (Chen in sod. 2006a) in

verjetno tudi varoe (Antúnez in sod. 2006, Berényi in sod. 2006). Čeprav so Chen in sod.

(2006a) dokazali, da so bila vsa jajčeca okužene matice pozitivna na SBV, so virus pri

odraslih čebelah, potomkah iste matice, zaznali le v 10 % primerov. Ti rezultati skupaj z

našimi nakazujejo, da transovarjalni prenos verjetno ni ključen pri prenosu virusa. Infekcija s

SBV je bila v naših poskusih verjetno zelo blaga, saj smo jo uspeli zaznati le kratek čas.

Glede rezultatov pojavljanja DWV v letu 2009, zaključujemo, da je bil virus prisoten že v

ličinkah iz katerih smo vzredili naše matice, nato je bil tekom razvoja matic neaktiven.

Razširil se je v vseh plemenilnikih po začetku zaleganja matice. Prvi dokaz vertikalnega

prenosa virusov v čebelji družini so prav pri DWV dokazali Chen in sod. (2006a). Vsekakor

pa lahko pritrdimo dejstvu, da je vertikalen prenos pri DWV značilen, kakor tudi, da je virus

prisoten v iztrebkih okužene matice. Ko smo virus zaznali v iztrebkih matice, je infekcija

trajala ves čas spremljanja matic, izjemi sta bili le matici plemenilnika 5 in 6, kjer pri zadnjem

vzorčenju nismo zaznali virusa v nobenem vzorcu plemenilnika. Da je bila matica zelo

verjeten glavni vir okužbe, dokazuje dejstvo, da je bil virus prisoten pri večini vzorcev matic,

a hkrati ne pri delavkah. Po devetih tednih je bil virus prisoten v treh plemenilnikih tako pri

maticah kot tudi delavkah in/ali ličinkah. Ob najbolj verjetnem transovarjalnem prenosu, kot

možnemu viru okužbe matic v našem poskusu, je možna tudi okužba matic preko semena.



Pred kratkim so visoko koncentracijo DWV v spolno zrelih trotih, na t. i. zbirališčih trotov,

dokazali Yanez in sod. (2012).

V letu 2008 smo virus zaznali pri delavkah matičarja in rednika ter treh oprašenih maticah, ne

pa tudi pri spremljajočih delavkah plemenilnika. V tem primeru bi lahko sklepali na možnost

okužbe matic preko semena. Rezultati spremljanja prenosa DWV virusa kažejo, da je

vertikalen prenos preko jajčec ali semena za virus bolj značilen, kot sicer tudi možen

horizontalen prenos preko hranjenja (Yue in Genersch 2005, Chen in sod. 2006b). Ravno

obratno, kot je znano za SBV. Glede na virulenco obeh virusov je takšen način prenosa

pričakovan. Za SBV je znano, da lahko povzroča akutno infekcijo, DWV pa je izmed vseh

treh preiskovanih virusov virus z najmanjšo virulenco.

Nobenega od virusov nismo zaznali pri bubah ali novoizleženih maticah, ki še niso prišle v

stik z delavkami. Najbolj verjetna razlaga je, da je stanje pokrite matične ličinke in bube,

stanje inaktivnosti virusa. Matična ličinka plava v matičnem mlečku in pričakovati bi bilo, da

samo zelo virulentni virusi lahko okužijo ličinko do te mere, da se pojavi tudi klinična slika.

Evolucijsko za viruse to ne prinaša napredka, saj brezmatično stanje pomeni propad družine.

Bolj verjetno je, da je replikacija virusa v teh razvojnih fazah tako zavrta, da je količina virusa

pod mejo zaznave ali pa je virus celo odstranjen. V našem primeru gre za praktičen vpogled v

pojavljanje virusov v procesu vzreje. Za natančnejšo razpravo so potrebne raziskave, ki bi

razložile fiziološko in imunološko ozadje v času okužbe razvojnih oblik matice in

kvantitativna analiza prisotnosti virusov.

Glede na to da se je pojavnost virusov izkazala za nekonstantno, bi morali v nadaljnjih

študijah najprej določiti velikost reprezentativnega vzorca in pa predvsem načrtno natančno

spremljanje družin daljši čas (vsaj eno celotno sezono), z več vzorčenji, in sicer tako matic,

trotov, razvojnih oblik, kot tudi posameznih skupin delavk glede na njihovo starost. Le tako bi

pridobili podatke za oceno virulence posameznih virusov. Tudi Genersch in Aubert (2010)

omenjata problem številnih raziskav, ki poročajo o prisotnosti virusov v družinah in njihovem

vplivu na podlagi enkratnega vzorčenja, brez primerjave z drugimi družinami in vedenja o

predhodnem stanju družin.



V naravnih pogojih so matice redko prenašalke bolezni, v kolikor pa se okužijo, jih čebele

zamenjajo s preleganjem (Brown in Fries 2008, str. 294). To dejstvo s katerim bi lahko

razložili, zakaj nismo uspeli vzrediti okuženih matic. Morda so čebele same uničile razvojne

oblike matic, ki so bile okužene. Čeprav čebele na začetku oskrbujejo večino vstavljenih

ličink za vzrejo, je le redko končno število matičnikov enako začetnemu. Na podlagi česa

čebele same, v naravnih pogojih, izločijo ali obdržijo razvojne oblike matic in matice, je

verjetno ključno vprašanje za nadaljnje raziskave. Pojavljanje virusov pri maticah je namreč

pogosto, le-te so okužene z več virusi hkrati. Vprašanje je, kako življenjsko sposobna je lahko

potem družina, ki jo vodi okužena matica. Po drugi strani je virulenca virusa v negativni

korelaciji z vitalnostjo organizma. Predvidevamo, da ima večji pomen zviševanje odpornosti

in vitalnosti čebeljih družin, kot zmanjševanje prisotnosti virusov. Eno od orodij za večjo

vitalnost je zagotovo oskrba družin s cvetnim prahom glede na njihove dejanske potrebe.

Poskusi, v katerih so uporabljali naravno selekcijo, so pokazali, da so čebelje populacije,

napadene z varojami in okužene z DWV, ne samo preživele, ampak celo povečale vitalnost po

začetni visoki stopnji umrljivosti (Fries in sod. 2005). Čeprav je velika verjetnost, da čebele

zaradi varoze in hkratne okužbe z virusi, brez zdravljenja, propadejo, je verjetno tudi dejstvo,

da čebele brez vpletanja čebelarja ne bi nikoli tako oslabele (Brown in Fries 2008, str. 304).

V zadnjem obdobju velik vpliv okolja na razvoj osebkov čebelje družine potrjujejo

epigenetske raziskave (Kucharski in sod. 2008, Elango in sod. 2009). Tudi naše delo

nakazuje, da se bo v prihodnosti potrebno posvetiti raziskavam o vplivu okolja, predvsem

prehranskih virov, na celotno delovanje osebkov čebelje družine.



5 SKLEPI

V doktorski disertaciji smo spremljali nekatere lastnosti matic kranjske čebele, njihovo

povezanost in morebitne vplive nanje.

Predpostavili smo, da je masa matice po oprašitvi odvisna od njene mase ob izleženju. Na

osnovi rezultatov izmerjenih mas matic v prehranskem poskusu in njihovo statistično

obdelavo lahko to hipotezo potrdimo.

Predpostavili smo, da je masa ovarijev izležene matice odvisna od mase matice. Med tema

lastnostima smo ugotovili šibko povezavo le pri novoizleženih maticah. Povezave med

lastnostima nismo ugotovili pri maticah, ki so na oprašitev čakale 17 dni, zato te hipoteze z

našo raziskavo pri novoizleženih maticah in pri starejših maticah ne moremo potrditi.

Domnevali smo, da je masa oprašene matice v sorazmerju z maso ovarijev, številom ovariol,

volumnom spermateke in številom semenčic v spermateki. Postavljeno hipotezo lahko deloma

potrdimo, saj smo ugotovili srednje močno povezavo med maso oprašenenih matic, maso

ovarijev, volumnom spermateke in številom semenčic, shranjenih v spermateki. V primeru

povezave med maso matic in številom ovariol pa postavljeno hipotezo na podlagi naše

raziskave zavrnemo. Pri poročanju o številu ovariol pri maticah moramo v prihodnje več

pozornosti posvetiti metodologiji štetja in natančnejšemu opisu le-te.

Hipotezo, da starost ličink do 36 ur za presajanje ne vpliva na morfološke lastnosti matic,

lahko v celoti potrdimo. Vzrejene matice se glede na starost vzrejnega gradiva, in sicer do 36

ur, glede na proučevane lastnosti med seboj niso razlikovale. Vzrejevalec lahko tako iz

družine z želenimi lastnostmi vzredi večje število matic, ne da bi to vplivalo na njene kasnejše

lastnosti, saj ima na voljo večjo količino zalege odbrane matice.

Na podlagi meritev matic o vplivu različnih vrst cvetnega prahu na lastnosti matic naše

predpostavke, da izvor cvetnega prahu v fazi vzreje matic vpliva na morfološke lastnosti



matice, ne moremo ne potrditi ne zavreči. Dodatek določene vrste cvetnega prahu, oljne

ogrščice ali kostanja, ne vpliva na lastnosti matice. Na podlagi rezultatov ugotavljamo, da

čebele, tudi za vzrejo matic, potrebujejo raznovrsten izbor cvetnega prahu. Hipotezo bi lahko

nadalje preverjali s spremljanjem matic v družinah in širšim izborom spremljanih lastnosti,

predvsem z biokemijsko analizo razvojnih oblik in odraslih matic. Z raziskavo v popolnoma

brezpašnih pogojih bi dobili natančnejšo sliko o pomenu beljakovinske komponente na razvoj

matice.

V celoti pa lahko potrdimo hipotezo, da zamik v oprašitvi, ob ugodnih zunanjih pašnih

pogojih, ne vpliva na morfološke lastnosti matic in razvoj družin, katerim so matice dodane. Z

rezultati smo dokazali, da je vpliv zunanjih dejavnikov veliko močnejši od genetskega zapisa,

starosti vzrejnega gradiva ali časa oprašitve. Ugodni zunanji pašni dejavniki so za razvoj

matice in družin odločilnejši in ključno pripomorejo k razvoju družin. Smiselno bi bilo, da se

v prihodnjih raziskavah pašnim pogojem oz. razpoložljivosti beljakovinske hrane nameni več

pozornosti, predvsem času vzreje matic v plemenilnikih in tudi stanju družin, ki matice

vzredijo, kakor tudi stanju družin, ki matice sprejmejo.

Postavljene hipoteze, da se čebelji virusi v času vzreje v matičarju in redniku prenašajo iz

delavk na razvojne oblike matic, ne moremo popolnoma zavreči, ker obstaja možnost, da so

se virusi nahajali pod mejo zaznavnosti. Zagotovo pa ta hipoteza ne velja za ABPV.

Ugotavljamo, da se matice redko okužijo z ABPV, četudi je virus prisoten v njihovi okolici.

Ker nismo ugotovili stalne prisotnosti štirih čebeljih virusov v razvojih oblikah pri maticah,

zaključujemo, da je vpliv prisotnosti virusov v redniku na okužbo matic manjši, kot smo

pričakovali. Virusi se pri razvitih maticah niso pojavljali tako kot v razvojnih oblikah v

starterjih, rednikih ali plemenilnikih.

Prenos virusa BQCV od delavk na matico v plemenilniku je možen, ne pa tudi nujen. V

plemenilnikih z BQCV pozitivnimi delavkami lahko vzredimo BQCV negativne matice.

Obratne poti, da pozitivna matica okuži delavke in svoje potomstvo, v našem poskusu nismo

uspeli dokazati. Prenos ABPV iz delavk na matico v plemenilniku je malo verjeten, bolj

verjetna je okužba matice s semenom okuženega trota, česar pa v naših poskusih nismo

preverjali.



Na podlagi spremljanja okužbe SBV ne moremo potrditi prenosa z matice na delavke niti

obratno. Virus smo zaznali pri maticah in delavkah hkrati, prav tako smo virus ugotovili

samo pri delavkah ali samo pri maticah.



6 POVZETEK (SUMMARY)

6.1 POVZETEK

Sodobno čebelarstvo je v veliki meri odvisno od masovne, umetne vzreje matic. V zadnjem

času so vedno glasnejša poročanja o maticah slabše kakovosti in domnevnem vplivu

nerodovitnih matic na počasen razvoj in proizvodno sposobnost družin. Kljub številnim

raziskavam pojem kakovostne matice ni razložen, niti vplivi, ki so v času vzreje ključni za

njen uspešen razvoj. Rezultati raziskav s tega področja so si velikokrat nasprotujoči.

S preverjanjem vpliva starosti vzrejnega gradiva na lastnosti matic in njihovo nadaljnje

sposobnosti razvoja družin, smo želeli preveriti enega od domnevno pomembnih vplivov na

njene lastnosti. V času opraševanja matic, v spomladanskem obdobju, je v območju Slovenije

pogosto deževno obdobje in matice se oprašijo kasneje, kot bi se v za praho ugodnejšem

vremenu. Preverili smo vpliv zamika v času oprašitve na lastnosti matic in na njeno nadaljnje

sposobnosti razvoja družin. Pašni pogoji se med potekom vzreje razlikujejo glede na čas in

tudi geografsko območje. Preverili smo domnevne, da se matice, vzrejene v različnih

obdobjih paš, med seboj razlikujejo v morfoloških lastnostih. Kakovost in rodovitnost matic

je lahko povezana tudi z boleznimi. V zadnjem času se velik pomen za stanje družin pripisuje

virusnim okužbam, vendar so raziskave o vplivu posameznega virusa na osebke čebelje

družine šele na začetku. Ena od lastnosti virusov, ki je pomembna za sposobnost povzročanja

bolezni, je tudi način njihovega širjenja. V raziskavi smo preverili pojavljanja štirih pogostih

virusov, in sicer ABPV (virus akutne paralize čebel), BQCV (virus črnih matičnikov), DWV

(virus deformiranih kril) in SBV (virus mešičkaste zalege) med potekom vzreje.

Za preverjanje vpliva starosti vzrejnega gradiva in zamika v času oprašitve smo matice,

potomke istega matičarja, vzredili v štirih skupinah glede na starost vzrejnega gradiva.

Uporabili smo ličinke, stare do 12 ur (skupina G1), ličinke, stare 12-24 ur (skupina G2),

ličinke, stare 24-36 ur (skupina G3), ter ličinke, stare 36-48 ur (skupina G4). Iz posameznih

skupin smo tekom vzreje vzorčili ličinke, bube, novoizležene matice in oprašene matice. Del

novoizleženih matic smo inkubirali v medišču panja za 17 dni in jih šele nato dodali v

plemenilnike, da so se oprašile. Oprašenim maticam smo določili maso, maso ovarijev,



volumen spermateke in število ovariol. Vzpostavili smo 8 družin z maticami, ki so se oprašile

v običajnem času, in 8 družin z maticami, ki so se oprašile z zakasnitvijo. V vsaki skupini

družin so bile po štiri matice iz skupine G1 in po štiri matice skupine G2. Družine smo

spremljali še dve sezoni, merili smo obseg zalege in določili število zasedenih ulic.

Vpliv dveh vrst pelodov, oljne ogrščice, kostanja in dodatka sladkorne raztopine na razvoj

matice smo opravili z vzrejo v brezpašnem obdobju leta 2008 in dobrih pašnih pogojih v letu

2009. Rednike in plemenilnike smo intenzivno krmili z določenimi tipi cvetnega prahu ali

raztopine medu ter sladkorne raztopine oziroma pogače. Za izvedbo analiz razvojnih oblik

smo vzorčili ličinke, novoizležene matice in oprašene matice; določili smo tudi maso

ovarijev, volumen spermatek in število semenčic.

Poti prenosa in pojavljanje virusnih okužb smo spremljali v dveh zaporednih letih. Med

potekom vzreje smo vzorčili jajčeca, ličinke in delavke iz matičarja, razvojne oblike matic in

matični mleček iz rednika ter čebele delavke in oprašene matice iz plemenilnikov. V drugem

letu smo matice spremljali v plemenilnikih 9 tednov in v razmiku treh tednov vzorčili iztrebek

matice, ličinke in čebele delavke. Vzorce smo z uporabo RT-PCR preverili glede prisotnosti

ABPV, BQCV, SBV in DWV.

Matice se glede na morfološke lastnosti med seboj niso razlikovale, kadar smo uporabili

vzrejno gradivo staro do 36 ur. Matice vzrejene iz najstarejših ličink (36-48 ur) so se značilno

razlikovale od ostalih skupin glede na maso bub in maso novoizleženih matic. Kasneje se

matice iz različnih skupin med seboj niso značilno razlikovale. Število ovariol ni bilo v

povezavi z nobeno od ostalih lastnosti.

Zamik v oprašitvi matic ni vplival na morfološke lastnosti matic niti na razvoj v družinah.

Družine matic, ki so se oprašile kasneje, so zasedale v prvi jeseni statistično značilno večje

število ulic, od skupin matic, ki so bile oprašene po normalnem poteku vzreje. S spremljanimi

parametri nismo uspeli opredeliti matic po njihovi kakovosti. Tudi proučevana vpliva, glede

na čas oprašitve, nimata tolikšne pomembnosti za razvoj matic kot drugi zunanji dejavniki v

času vzreje, katerim bi v času vzreje morali posvetiti več pozornosti. Dodatek cvetnega prahu

in medu oljne ogrščice, kostanja ali sladkorne raztopine ni vplival na proučevane lastnosti

matic. Kljub intenzivni preskrbljenosti s cvetnim prahom ene vrste rastlin (oljna ogrščica ali



kostanj), smo ugotovili raznovrstnost peloda v matičnem mlečku in razlike v pelodni sestavi

mlečka ne glede na tip ponujenega peloda v hrani. V plemenilnikih smo glede na dodano

pogačo opazili razlike v gradnji. Pomen raznovrstnosti cvetnega prahu za razvoj osebkov

čebelje družine je zelo verjetno eden ključnih dejavnikov za vitalnost čebeljih družin.

Prisotnost virusov v delavkah v rednikih ni bil ključen za okužbo razvojnih oblik ali

novoizleženih matic. Matične bube in novoizležene matice so bile negativne na vse 4 viruse.

Matice so kljub prisotnosti ABPV pri delavkah ostale na virus negativne. Prenos BQCV iz

delavk na matico v plemenilnikih je zelo verjeten, ni pa nujen. Virus smo pogosto ugotovili

pri delavkah, ne pa pri maticah.



6.2 SUMMARY

Modern beekeeping is largely dependent on mass, namely artificial queen rearing. Recently,

there are many reports on poor quality queens and their impact on development and survival

of bee colonies. Although there are many studies, the concept of quality of queens has not yet

been clarified. It is still not known which influences during queen rearing are the most

important for later performance of the queen. The results of different studies in this field are

often conflicting.

By checking the influence of the age of the graft on queen characteristics and performance in

colonies, we wanted to determine the importance of one of the presumably main influence on

queen quality. In Slovenia, there are often periods of bad weather conditions during mating

time. This means queens are not allowed to mate in most suitable time and have to wait in

mating nucs. We checked the influence of mating delay on queen's properties and

performance. Bee pasture varies according to time and also geographical region. We checked

presumption that queens reared in different conditions according to pollen availability are of

different properties. Poor quality of queens may also be related to diseases. Recently, there

are many reports that bee viruses may be one of the important factors in causing colony

losses. But understanding virulence levels of honeybee viruses is currently weak. The way of

transmission of parasite is important property in causing illness. In our research we checked

potential routes of virus transmission during queen rearing for four viruses, i.e. ABPV,

BQCV, SBV and DWV.

In order to examine the influence of the age of the graft and mating delay on queen

performance, we reared queens from one breeder colony in four groups, according to grafted

larvae. We grafted larvae aged from 0-12 hours (group G1), 12-24 hours (group G2), 24-36

hours (group G3) and 36-48 hours (group G4). From each group we sampled larvae, pupae,

newly emerged queens and mated queens. Part of newly emerged queens was inserted in

honey chamber and left there for 17 days. After the incubation period, they were inserted in

mating nuclei to mate. We determined the weight of mated queens and their ovaries, the

volume of spermatheca and the number of ovarioles. We established 8 colonies with queens,

which mated in normally way and 8 colonies with queens, which were incubated before



mating. In each group there were 4 queens from the group G1 and 4 queens from the group

G2. During monitoring for another 2 seasons, we measured brood area and checked the

number of occupied combs in newly established colonies.

The influence of pollen source (oilseed rape pollen and chestnut pollen) and addition of sugar

solution on development of queens was examined in two rearing seasons. In the year 2008 we

established queen rearing during very poor nectar and pollen flow period while in the year

2009 we established queen rearing in good environmental conditions. We established

chestnut, oilseed rape and sugar group, according to added pollen, pollen cakes and honey or

sugar solutions to nurse colonies and mating nucs. We sampled larvae, newly emerged queens

and determined the weight, the weight of ovaries, the volume of spermatheca and the number

of spermatozoa to mated queens.

We followed the transmission routes of viruses during queen rearing for two consecutive

years. During queen rearing we sampled eggs, larvae and workers from breeder colony,

developmental stages of queens and royal jelly from nurse colonies and worker bees and

queens from mating nucs. In the second year we followed the same queens in mating nucs for

9 weeks and at intervals of 3 weeks sampled queen feces, larvae and worker bees. We

checked samples for the presence of ABPV, BQCV, SBV and DWV by using reverse

transcription polymerase chain reaction (RT-PCR)

When using the age of the graft less than 36 hours, queens did not differ from each other

according to morphological characters. Queens reared from the oldest larvae (36-48 hours)

significantly differed from the other groups as regards the weight of pupae and newly

emerged queens. Later on, groups did not differ from each other. The number of ovarioles

was not correlated with any of other morphological characters.

Mating delay had no influence on queen properties and performance. In the first season, the

colonies that were ruled by the queens which mated later had a significant higher number of

occupied combs than the colonies with queens which were allowed to mate in the ordinary

way. Unfortunately, half of the established colonies were lost during the first winter, the

reason however was not any of monitored influences. Based on characteristics determined

during our study, we can not define queens as queens of good and queens of poor quality. We



can also conclude that the age of the graft and mating delay do not have so strong influence

on queen performance as some other external influences, which need more attention in the

future.

Adding of different pollen source diet and sugar solution did not have a significant influence

on queen characteristics. Although we forced bees to take pollen of our choice, we noticed

diversity in pollen composition in royal jelly. We also noticed a great difference in mating

nucs according to added pollen or sugar cake, in particular in building behaviour. Diversity in

available pollen source for development of worker, drone and queen brood is probably due to

the major factors of fitness of the bee colony.

Worker bees in nurse colonies were positive for viruses, nevertheless the developmental

stages of queens remain negative. Queen pupae and newly emerged queens were negative for

all four viruses. Virus-positive workers in mating nuclei did not indicate positive young mated

queens. Unlike the other three viruses, our study showed that DWV remained in apiary via

vertical transmission.



7 VIRI

1) Allen MF, Ball BV. 1996. The incidence and world distribution of honey bee viruses,

Bee World., 77: 141–162.

2) Amdam GV, Norberg K, Hagen A, Omholt SW. 2003. Social exploitation of

vitellogenin. Proc. Natl. Acad. Sci., 100: 1799–1802.

3) Anderson DL, Gibbs AJ. 1988. Inapparent virus infections and their interactions in

pupae of the honey bee (Apis mellifera Linnaeus) in Australia. J. Gen. Virol., 69: 1617–

1625.

4) Anderson DL. 1993. Pathogen and queen bees. Australasian Beekeeper., 94: 292-296.

5) Anderson D. 2004. Improving queen bee production. A report for the Rural Industries

Research and Development Corporation. RIRDC Publication No CSE-85A: 16 str.

6) Antúnez K, D’Alessandro B, Corbella E, Ramallo G, Zunino P. 2006. Honeybee viruses

in Uruguay. J. Invertebr. Pathol., 93: 67–70.

7) Bach JC. 1993. Bee quality discussion. Am. Bee J., 133: 479-480.

8) Bailey L, Fernando EFW. 1972. Effects of sacbrood virus on adult honey bees. Ann.

Appl. Biol., 72: 27-35.

9) Bailey L, Woods RD. 1977. Two more small RNA viruses from honey bees and further

observations on sacbrood and acute bee-paralysis viruses. J. Gen.Virol., 37: 175-182.

10) Bailey L. Ball BV. 1991. Honey bee pathology. Academic Press, San Diego, CA.

11) Bailey L. 1965. The occurence of chronic and acute bee paralysis viruses in bees

outside Britain. J. Invertebr. Pathol., 7: 167–169.

12) Bailey L. 1969. The multiplication and spread of sacbrood virus of bees. Ann. Appl.

Biol., 63: 483-491.



13) Bailey L. 1976. Viruses attacking the honey bee. Adv. Virus Res., 20: 271-304.

14) Bailey L. 1982. Viruses of honeybees. Bee World, 63: 165-173.

15) Bailey L, Ball BV, Perry JN. 1981. The prevalence of viruses of honey bees in Britain.

Ann. Appl. Biol., 97: 109–118.

16) Bakonyi T, Farkas R, Szendroi A, Dobos-Kovacs M, Rusvai M. 2002. Detection of

acute bee paralysis virus by RT-PCR in honey bee and Varroa destructor field samples:

rapid screening of representative Hungarian apiaries. Apidologie, 33: 63–74.

17) Ball BV. 1999. Sacbrood. In: Collin ME, Ball BV, Kilani M (Ed.). Bee disease

diagnosis. Options Mediterannéennes: 91-96.

18) Ball BV, Bailey L. 1997. Viruses. In: Morse RA, Flottum K. (Eds.). Honey bee pests,

predators and diseases, A.I. Root, Medina, Ohio: 11–31.

19) Ball BV. 1983. The association of Varroa jacobsoni with virus diseases of honey bees.

Meeting of the EC Experts' Group. Wageningen, in: Wageningen: 21-23.

20) Ball BV. 1985. Acute paralysis virus isolated from honeybee colonies infected with

Varroa jacobsoni. J. Apic. Res., 24: 115- 9.

21) Barker RJ. 1977. Some carbohydrates found in pollen and pollen substitutes are toxic

to honey bees, J. Nutr., 107: 1859–1862.

22) Beetsma J. 1979. The process of queen-worker differentiation in the honeybee. Bee

World, 60: 24-39.

23) Berenyi O, Bakonyi T, Derakhshifar I, Köglberger H, Nowotny N . 2006. Occurrence of

six honeybee viruses in diseased Austrian apiaries. Appl Environ Microbiol., 72: 2414-

2420.

24) Berger B, Abdalla FC. 2005. Programmed germ cell differentiation during ovary stages

of oogenesis in caged virgin and fecundated queens of Apis mellifera Linnè, 1758

(Hymenoptera, Apini). Braz. J. Morphol. Sci., 22: 1-4.



25) Berger B, Cruz -Landim C. 2009. Ultrastructural analysis of the effect of mating delay

on cell death in the ovaries of virgin honey bee (Apis mellifera L.) queens. J. Apic. Res.

Bee World, 48, 1: 60-66.

26) Bitondi MMG, Simoes ZLP. 1996. The relationship between level of pollen in the diet,

vitellogenin and juvenile hormone titres in Africanized Apis mellifera workers. J. Apic.

Res., 35: 27-36.

27) Bloch G, Hefetz A, Hartfelder K. 2000. Ecdysteroid titer, ovary status, and dominance

in adult worker and queen bumble bees (Bombus terrestis). J. Insect. Physiol., 46: 1033-

1040.

28) Božič J. 2008. Prehrana čebel. V: Zdešar P. (ed.). Slovensko čebelarstvo v tretje

tisočletje 1. Čebelarska zveza Slovenije, Lukovica: 137-142.

29) Brodschneider R, Crailsheim K. 2010. Nutrition and health in honey bees. Apidologie.,

41: 278-294.

30) Brodsgaard G, Ritter JW, Hansen H, Brodsgaard HF. 2000. Interactions among Varroa

jacobsoni mites, acute bee paralysis virus, and Paenibacillus larvae and their influence

on mortality of larval honey bees in vitro. Apidologie, 31: 543–554.

31) Brown MJF, Fries I. 2008. Evolutionary epidemiology of virus infections in honey bees.

V: Aubert M, Ball B, Fries I, Moritz R, Milani N, Bernardinelli I (eds.). Virology and

the honey bee. European Communities, Luxembourg: 279-306.

32) Bucher E. 2004. Das Pollenbild der Südtiroler Honige. Landesagentur für Umwelt und

Arbeitsschutz, Biologisches Labor. Bolzano: 676 str.

33) Butler CG. 1975. The honey-bee colony: life history. V: Dadant, Sons (eds.). The hive

and the Honey Bee. Dadant Sons. Hamilton, Illinois: 39–74.

34) Camazine in sod. 1998. How healthy are commercially produced US honey bee queens?

Am. Bee. J., 138: 677-680.

35) Campolini F, Cresti M. 1981. Atlante dei principali pollini allergenici presenti in

Italia.Universita di Siena, Siena: 190 str.



36) Capella ICS, Hartfelder K. 2002. Juvenile-hormone-dependent interaction of actin and

spectrin is crucial for polymorphic differentiation of the larval honey bee ovary. Cell

Tissue Res., 307: 265-272.

37) Casagrande-Jaloretto DC, Correabueno O, Stort A. 1984. Número de ovariolos em

rainhas de Apis mellifera. Naturalia, 9: 73-79.

38) Chen YP, Evans J, Feldlaufer MF. 2006b. Horizontal and vertical transmission of

viruses in the honey bee, Apis mellifera. J. Invertebr. Pathol., 92: 152–159.

39) Chen YP, Pettis JS, Feldlaufer MF. 2005. Detection of multiple viruses in queens of the

honey bee Apis mellifera L. J. Invertebr. Pathol., 90: 118–121.

40) Chen YP, Pettis JS, Collins A, Feldlaufer MF. 2006a. Prevalence and transmission of

honeybee viruses, Appl. Environ. Microbiol., 72: 606–611.

41) Chen YP, Siede R. 2007. Honey bee viruses. Adv. Virus Res., 70: 33–80.

42) Cheng HW, Yuan ZC. 1985. The relationship between the weight of the queen

honeybee at various stages and the number of ovarioles, egg laid and sealed brood

produced. Apic Apis., 1161/86.

43) Colonello NA, Hartfelder K. 2003. Protein content and pattern during mucus gland

maturation and its ecdysteroid control in honey bee drones. Apidologie, 34: 257-267.

44) Colonello NA, Hartfelder K. 2005. She is my girl: male accessory gland products and

their function in the reproductive biology of social bees. Apidologie, 26: 231-244.

45) Crailsheim K, Schneider LHW, Hrassnigg N, Bühlmann G, Brosch U, Gmeinbauer R,

Schöffmann B. 1992. Pollen consumption and utilization in worker honeybees (Apis

mellifera carnica): dependence on individual age and function. J. Insect Physiol., 38:

409-419.

46) Cruz-Landim C, Patricio K, Antonialli WF. 2006. Cell death and ovarian development

in highly eusocial bees ( Hymenoptera, Apidae): caste differentiation and worker egg

laying. Braz. J. Morphol. Sci., 23: 27-42.



47) Czekonska K. 2000. The influence of Nosema apis on young honeybee queens and

transmission of the disease from queens to workers. Apidologie, 31: 701–706.

48) Day S, Beyer R, Mercer A, Ogden S. 1990. The nutrient composition of honeybee-

collected pollen in Otago, New Zealand. J. Apic. Res., 29: 138-146.

49) Dedej S, Hartfelder K, Aumeier P, Rosenkranz P, Engles W. 1998. Caste

determination is a sequential process: effect of larval age at grafting on ovariole

number, hind leg size and cephalic volatiles in the honey bee (Apis mellifera carnica). J.

Apic. Res., 37: 183-190.

50) DeGrandi-Hoffman G, Chen Y, Huang E and Huang M.H. 2010. The effect of diet on

protein concentration, hypopharyngeal gland development and virus load in worker

honey bees (Apis mellifera L.). J. Insect Physiol., 56: 1184-1191.

51) DeGrandi-Hoffman G, Wardell G, Ahumada-Segura F, Rinderer T, Danka R, Pettis J.

2008. Comparisons of pollen substitute diets for hony bees: consumption rates by

colonies and effects on brood and adult populations. Journal of apicultural research and

Bee World, 47, 4: 265-270.

52) De Groot AP. 1953. Protein and amino acid requirements of the honeybee (Apis

mellifica L.). Physiol. Comp. Oecol., 3: 197–285.

53) De Jong D, De Jong PH, Goncalves LS. 1982. Weight loss and other damage to

developing worker honey bees from infestation with Varroa jacobsoni. J. Apic. Res.,

21: 165–167.

54) De Miranda JR, Fries I. 2008. Venereal and vertical transmission of deformed wing

virus in honeybees (Apis mellifera L.). J. Invertebr. Pathol., 98: 184–189.

55) De Miranda JR, Genersch E. 2010. Deformed wing virus. J. Invertebr. Pathol., 103: 48–

61.

56) Eckert JE. 1934. Studies in the number of ovarioles in queen honeybees in relation to

body size. J. Econ. Entomol., 27: 629-635.



57) Eckert JE. 1937. Relation of size to fecundity in queen honeybees. J. Econ Entomol.,

30, 4: 646-648.

58) Elango N, Hunt BG, Goodisman MA, Soojin VY. 2009. DNA methylation is

widespread and associated with differential gene expression in castes of the honeybee,

Apis mellifera. Proc. Natl. Acad. Sci. U S A, 106: 11206-11211.

59) Ellis JD, Munn PA. 2005. The worldwide health status of honey bees. Bee World, 86:

88–101.

60) Emsen B, Dodologlu A, Genc F. 2003. Effect of larvae and grafting method on the

larvae accepted rate and height of sealed queen cell (Apis mellifera L.). J. Appl. Anim.

Res., 24: 201-206.

61) Fewell JH, Winston ML. 1992. Colony state and regulation of pollen foraging in the

honey bee, Apis mellifera L. Behav. Ecol. Sociobiol., 30: 387–393.

62) Fjerdingstad EJ, Keller L. 2004. Relationships between phenotype, mating behavior,

and fitness of queens in the ant Lasius niger. Evolution, 58: 1056-1063.

63) Fontana R, Mendes MA, Souza BMD, Konno K, César LMM, Malaspina O, Palma MS.

2004. Jelleines: a family of antimicrobial peptides from the Royal Jelly of honeybees

(Apis mellifera). Peptides, 25, 6: 919-928.

64) Forgách P, Bakonyi T, Tapaszti Z, Nowotny N, Rusvai M. 2008. Prevalence of

pathogenic bee viruses in Hungarian apiaries: situation before joining the European

Union. J. Invert. Pathol., 98: 235-238.

65) Fries I, Imdorf A, Rosenkranz P. 2006. Survival of mite infested (Varroa destructor)

honey bee (Apis mellifera) colonies in a Nordic climate. Apidologie, 37:1–7.

66) Fujiwara S, Imai J, Fujiwara M, Yaeshima T, Kawashima T, Kobayashi K. 1990. A

potent antibacterial protein in royal jelly. Purification and determination of the primary

structure of royalisin. Journal of Biological Chemistry, 265, 19: 11333-11337.



67) Fyg W. 1983. Diseases and abnormalities of queen bees. V: Ruttner F (ed.). Queen

rearing: biological basis and technical instruction. Apimondia publishing house,

Bucharest: 305-325.

68) Gauthier L, Ravallec M, Tournaire M, Cousserans F, Bergoin M, Dainat B, de Miranda

JR. 2011. Viruses associated with ovarian degeneration in Apis mellifera L. queens.

PLoS One 6, e16217.

69) Gencer HV. 2003. Overwintering of honey bee queens en mass in reservoir colonies in

a temperate climate and its effect on queen performance. J. Apic Res., 42: 61-64.

70) Genersch E, Aubert M. 2010. Emerging and re-emerging viruses of the honey bee (Apis

mellifera L.) Vet. Res., 41: 54.

71) Gilley DC, Tarpy DR, Land BB. 2003. Effect of queen quality on interactions between

workers and dueling queens in honeybee (Apis mellifera L.) colonies. Behav. Ecol.

Sociobiol., 55: 190-196.

72) Gilliam M, McCaughey WF, Wintermute B. 1980. Amino acids in pollens and nectars

of citrus cultivars and in stored pollen and honey from honeybee colonies in citrus

groves. J. Apic. Res., 19: 64-72.

73) Gisder S, Aumeier P, Genersch E. 2009. Deformed wing virus (DWV): viral load and

replication in mites (Varroa destructor). J. Gen. Virol., 90: 463–467.

74) Gregorc A. 2002. Medonosna čebela in osnove čebelarjenja: učbenik za veterinarje.

Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana: 125 str.

75) Gregorc A. 2005. Vzreja čebeljih matic (Apis mellifera carnica): priročnik je namenjem

vsem čebelarjem z namenom ohranjati kranjsko čebelo in jo s pravilnim načinom vzreje

in selekcije še izboljšati. Čebelarska zveza Zgornje Gorenjske, Žirovnica: 48 str.

76) Gregorc A, Kmecl V, Smodiš Škerl MI, Lokar V, Poljanšek L, Babnik D, Šegula B,

Kregar M, Rutar R. 2008. Program spremljanja kakovosti vzrejenih matic kranjske

čebele za leto 2008 : končno poročilo izvajanja naloge, (KIS - Poročila o raziskovalnih

nalogah, 331). Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana: 7 str.



77) Gregorc A, Smodiš Škerl MI. 2009. Spremljanje kakovosti vzrejenih matic kranjske

čebele: končno poročilo o izvedenem ukrepu, (KIS - Poročila o strokovnih nalogah,

130). Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana: 30 str.

78) Gregorc A, Smodiš Škerl MI, Lokar V, Nakrst M, Poljanšek L. 2010. Spremljanje

kakovosti vzrejenih matic kranjske čebel za leto 2010 : končno poročilo o izvedenem

ukrepu, (Program ukrepov na področju čebelarstva v republiki Sloveniji, 2010/2).

Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana: 9 str.

79) Gregorc A, Lokar V, Nakrst M, Smodiš Škerl MI. 2011. Spremljanje kakovosti

vzrejenih matic kranjske čebele za programsko leto 2011 : poročilo o izvedenem

ukrepu, (Program ukrepov na področju čebelarstva v Republiki Sloveniji, 2011).

Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana: 9 str.

80) Gregorc A , Smodiš Škerl MI, Nakrst M, Kokalj M, Lokar V. 2012. Spremljanje

kakovosti vzrejenih matic kranjske čebele (Apis mellifera carnica) : vzreja v letih 2006,

2008 in 2010, (Program ukrepov na področju čebelarstva v Republiki Sloveniji,

2012/2). Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana: 25 str.

81) Gregorc A, Bakonyi T. 2012. Viral infections in queen bees (Apis mellifera carnica)

from rearing apiaries. Acta Vet. Brno, 8, 11: 15-19.

82) Harizanis P. C. 1983. Biology and activity of honey bee sperm: migration,

concentration and ATP analysis. Ph.D. University of California, Davis, ZDA: 92 str.

83) Hartfelder K, Rembold H. 1991. Caste-specific modulation of juvenile hormone-III

content and ecdysteroid titer in postembryonic development of the stingless bee,

Scaptotrigona postica depilis. J. Comp. Physiol. B., 160: 617-620.

84) Hartfelder K, Steinbruck G. 1997. Germ cell cluster formation and cell death are

alternatives in caste-specific differentiation of the larval honey bee ovary. Invert.

Reprod. Develop., 31: 237-250.

85) Hatch S, Tarpy DR, Fletcher DJC. 1999. Worker regulation of emergency queen rearing

in honey bee colonies and the resultant variation in queen quality. Insectes Soc., 46:

372-377.



86) Hayworth MK, Johnson NG, Wilhelm ME, Gove RP, Metheny JD, Rueppell O. 2009.

Added weights lead to reduced flight behavior and mating success in polyandrous honey

bee queens (Apis mellifera). Ethology, 115: 698-706

87) Herbert EW Jr. 1980. Effect of diet on the rate of brood rearing by naturally and

instrumentally inseminated queens. Apidologie, 11, 1: 57-62.

88) Herbert EW Jr., Shimanuki H. 1978. Chemical composition and nutritive value of bee-

collected and bee-stored pollen. Apidologie, 9: 33-40.

89) Herbert Jr. EW. 1992. Honey bee nutrition. V: Graham JM (ed.). The hive and the

honeybee. Dadant and Sons, Hamilton, Illinois: 197-233.

90) Hitchcock JD. 1966. Transmissionof sacbrood disease ti individual honey bee larvae. J.

Econ.Entomol., 59, 1154-1156.

91) Hoover SER, Higo SA, Winston M. 2006. Worker honey be ovary development:

seasonal variation and influence of larval and adult nutrition. J. Comp. Physiol. B., 176:

55-63.

92) Hrassnigg N. Crailsheim C. 1998. Adaptation of hypopharyngeal gland development to

the brood status of honeybee (Apis mellifera L.) colonies, J. Insect. Physiol., 44: 929-

939.

93) Hrassnigg N, Crailsheim K. 2005. Differences in drone and worker physiology in

honeybees (Apis mellifera L.). Apidologie, 36:,255–277.

94) Hung ACF, Ball BV, Adams JR, Shimanuki H, Knox DA. 1996. A scientific note on the

detection of American strains of acute paralysis virus and Kashmir bee virus in dead

bees in one US honey bee (Apis mellifera L.) colony. Apidologie, 27: 55–56.

95) Imdorf A, Rickli M, Kilchenmann V, Bogdanov S, and Wille H. 1998. Nitrogen and

mineral constituents of honey bee worker brood during pollen shortage. Apidologie, 29:

315–325.



96) Jackson JT, Tarpy DR, Fahrbach S. 2011. Histological estimates of ovariole number in

honey bee queens, Apis mellifera, reveal lack of correlation with other queen quality

measures. J. Insect. Sci., 11: 1-11.

97) Janša A. 2004. Popolni nauk za vse čebelarje. Četrta izdaja.Čebelarska zveza Slovenije,

Brdo pri Lukovici: 97 str.

98) Kahya Y, Gencer HV, Woyke J. 2008. Weight at emergence of honey bee (Apis

mellifera caucasica) queens and its effect on live weights at the pre and post mating

periods. J. Apic. Res., 47: 118-125.

99) Kamakura M. 2011. Royalactin induces queen differentiation in honeybees. Nature,

473: 478-483.

100) Kantar JN. 2008. Matica je pojem. Narava, Preddvor: 368 str.

101) Kauffeld NM. 1980. Chemical analysis of Louisiana pollen and colony conditions

during a year, Apidologie, 11: 47-55.

102) Keller I, Fluri P, Imdorf A. 2005. Pollen nutrition and colony development in honey

bees: part I, Bee World., 86: 3–10.

103) Kovac H, Crailsheim K. 1988. Lifespan of Apis mellifera carnica Pollm. infested by

Varroa jacobsoni Oud. in relation to season and extent of infestation. J. Apic. Res., 27:

230–238.

104) Kucharski R, Maleszka J, Foret S, Maleszka R. 2008. Nutritional control of

reproductive status in honeybees via DNA methylation. Science, 319(5871): 1827-1830.

105) Laidlaw HH. 1979. Contemporary queen rearing. Dadant and Sons, Hamilton, IL.

106) Laidlaw HH. 1992. Production of queens and package bees. V: Graham JM (ed). The

hive and the honey bee. Dadant & Sons, Hamilton, Illinois: 989-1042.

107) Levinsohn M, Lensky Y. 1981. Long-term storage of queen honeybees in reservoir

colonies. J. Apic. Res., 20: 226-233.



108) Loper GM, Berdel RL. 1980. A nutritionla bioassay of honeybee brood-rearing

potential. Apidologie, 11: 181-189.

109) Marcangeli J, Monetti L, Fernandez N. 1992. Malformations produced by Varroa

jacobsoni on Apis mellifera in the province of Buenos Aires, Argentina. Apidologie.,

23: 399-402.

110) Matilla HR, Otis GW. 2006a. Influence of pollen diet in spring on development of

honey bee (Hymenoptera: Apidae) colonies. J. Econ. Entomol., 99: 604-613.

111) Matilla HR, Otis GW. 2006b. The effects of pollen availability during larval

development on the behaviour and physiology of spring-reared honey bee workers.

Apidologie, 37: 533-546.

112) Medina LM, Goncalves LS. 2001. Effect of weight at emegrance of Africanized (Apis

mellifera L.) virgin queens on their acceptance and beginning of oviposition. Am Bee J.,

141: 213-215.

113) Meglič M. 1998. Čebelarska opravila. V: Poklukar J (ed.). Od čebele do medu. Kmečki

glas, Ljubljana: 246-289.

114) Michener CD. 1974. The social behavior of the bees: a comparative study. Harvard

University Press, Cambridge, Massachusetts.

115) Moezel PG, Van der Delfs JC, Pate JS, Loneragan WA, Bell DT. 1987. Pollen selection

by honey bees in shrub lands of the northern sand plains of Western Australia. J. Agric

Res., 26: 224–232.

116) Morse RA. 1975. Honey bee pests, predators and diseases ( Morse RA, eds.), Cornell

Univ. Press, Ithaca, NY, and London. 430 str.

117) Morse RA. 1997. Rearing queen honeybee. Wicwas pres, Ithaca, New York: 128 str.

118) Nelson DL, Gary NE. 1983. Honey productivity of honeybee colonies in relation to

body weight, attractiveness and fecundity of the queen. J Apic Res., 22: 209-213.



119) Nordström S. 2003. Distribution of deformed wing virus within honey bee (Apis

mellifera) brood cells infested with the ectoparasitic mite Varroa destructor. Exp. Appl.

Acarol., 29: 293–302.

120) Pain J, Maugenet J. 1966. Biochemical and physiological research on pollen stored by

bees. Ann. Abeille., 9: 209-236.

121) Patricio K, Cruz-Landim C. 2002. Mating influence in the ovary differentiation in adult

queens of Apis mellifera L. (Hymenoptera, Apidae). Braz J. Biol., 62, 4.

122) Patricio K, Cruz-Landim C. 2007. Effect of mating delay in the ovary of Apis mellifera

L. (Hymenoptera, Apidae) queens: Histological aspects. Braz J. Morphol Sci., 24, 1:

25-28.

123) Pernal SF, Currie RW. 2000. Pollen quality of fresh and 1-year-old single pollen diets

for worker honey bees (Apis mellifera L.). Apidologie, 31, 3: 387-410.

124) Piana ML, Belligoli P, Persano Oddo L, Piperno S. 2006. Pollen analysis of royal jelly:

contribution to analytical methods and characterization. Apiacta, 41: 28-43.

125) Pinto LZ, Hartfelder K, Bitond MMG, Simoes ZLP. 2002. Ecdysteroid titers in pupae

of highly social bees relate to distinct modes of caste development. J. Insect Physiol.,

48: 783-790.

126) Poklukar J. 1998. Zreja matic. V: Poklukar J (ed.). Od čebele do medu. Kmečki glas,

Ljubljana: 347-374.

127) Rachinsky A, Strambi C, Hartfelder K. 1990. Caste and metamorphosis-hemolymph

titers of juvenile hormone and ecdysteroids in last instar honeybee larvae. Gen. Comp.

Endocrin., 79: 31-38.

128) Ramamurty PS. 1977. Vitellogenin synthesis and vitellogenesis in allatectomised

honeybee queens. Proc VIIIth Internat Congress I U S S I, Wageningen NL: 30–31.

129) Reginato RD, Cruz-Landim C. 2003. Ovarian growth during larval development of

queen and worker of Apis mellifera (Hymenoptera: Apidae): a morphometric and

histological study. Braz. J. Biol., 63: 121-127.



130) Rembold H, Kremer JP, Ulrich GM. 1980. Characterization of postembryonic

developmental stages of the female castes of the honey bee, Apis mellifera L.

Apidologie, 11: 29-38.

131) Rhodes JW, Somerville DC, Harden S. 2004. Queen honey bee introduction and early

survival – effects of queen age at introduction. Apidologie, 35: 383-388.

132) Ribiére M, Ball B, Aubert MFA. 2008. Natural history and geographical distribution of

honey bee viruses. V: Aubert M, Ball B, Fries I, Moritz R, Milani N, Bernardinelli I

(eds.). Virology and the honey bee. European Communities, Luxembourg: 19-84.

133) Ricciardelli d'Albore G. 1997. Textbook of melissopalynology. Apimondia Publishing

House, Bucharest: 308 str.

134) Rihar J. 2003. Vzrejajmo boljše čebele. Pansan, Ljubljana: 272 str.

135) Roulston TH, Cane JH, Buchmann SL. 2000. What governs protein content of pollen:

pollinator preferences, pollen–pistil interactions, or phylogeny? Ecol. Monogr., 70:

617–643.

136) Roulston TH, Cane JH. 2000. Pollen nutritional content and digestibility for animals.

Plant Syst. Evol., 222: 187–209.

137) Schmidt JO, Thoenes SC, Levin MD. 1987. Survival of honey bees, Apis mellifera

(Hymenoptera: Apidae), fed various pollen sources. Ann. Entomol. Soc. Am., 80 :176-

183.

138) Schmidt LS, Schmidt JO, Rao H, Wang W, Xu L. 1995. Feeding preference of young

worker honey bees (Hymenoptera: Apidae) fed rape, sesame, and sunflower pollen. J.

Econ. Entomol., 88: 1591-1595.

139) Seeley T. 1978. Life history strategy of the honeybee, Apis mellifera. Oecologia, 32: 1–

10.

140) Seeley TD, Vischer PK. 1985. Survival of honeybees in cold climates: the crit ical

timing of colony growth and rproduction. Ecol. Entomol., 10: 81-88.



141) Shehata SM, Townsend GF, Shucle RW. 1981. Seasonal physiological changes in

queen and worker honey bees. J. Apic. Res., 20: 69-78.

142) Shehata SM. 1982. Long term storage of queen honeybees in isolation. J Apic Res., 21:

11-18.

143) Shen M. 2003. The relationship of honey bees, varroa mites and viruses. PhD. The

Pennsylvania State University. University Park. ZDA: 156 str.

144) Shen M, Cui L, Ostiguy N, Cox-Foster D. 2005. Intricate transmission routes and

interactions between picorna-like viruses (Kashmir bee virus and sacbrood virus) with

the honeybee host and the parasitic varroa mite. J. Gen. Virol., 86: 2281–2289.

145) Singh RP, Singh PN. 1996. Amino acid and lipid spectra of larvae of honey bee (Apis

cerana Fabr) feeding on mustard pollen. Apidologie, 27: 21–28.

146) Skowronek W, Bieñkowska M, Kruk C. 2004. Changes in body weight of honeybee

queens during their maturation. J. Apic. Sci., 48: 61-68.

147) Snodergass RE. 1956. Anatomy of the Honey Bee. Ponatis 1984. Cornell University

Press: 334 str.

148) Somerville DC. 2001. Nutritional value of bee collected pollens. Rural industries

research and development corporation, Barton ACT: 166 str.

149) Standifer LN, McCaughey WF, Dixon SE, Gilliam M, Loper GM. 1980. Biochemistry

and microbiology of pollen collected by honey bees (Apis mellifera L.) from almond,

Prunis dulcis. II. Protein, amino acids and enzymes. Apidologie, 11: 163–171.

150) Stanley RG, Linskens HF. 1974. In: Pollen: biology, biochemistry, management.

Springer-Verlag, New York: 100-109.

151) Szabo TI, Heikel DT. 1987. Numbers of spermatozoa in spermathecae of queens aged 0

to 3 years reared in Beaverlodge, Alberta. J. Apic. Res., 26: 79-82.



152) Šimuth J. 2001. Some properties of the main protein of honeybee (Apis mellifera) royal

jelly. Apidologie, 32: 69-81.

153) Tanaka ED, Hartfelder K. 2004. The initial stages of oogenesis and their relation to

differential fertility in the honey bee (Apis mellifera) castes. Arthr. Struct. Dev., 33:

431-442.

154) Tarpy DR, Hatch S, Fletcher DJ. 2000. The influence of queen age and quality during

queen replacement in honeybee colonies. Anim. Behav., 59: 97-101.

155) Tarpy DR, Keller JJ, Caren JR, Delaney DA. 2011. Experimentally induced variation in

the physical reproductive potential and mating success in honey bee queens. Insectes

soc, 58: 569-574.

156) Tentcheva D, Gauthier L, Zappulla N, Dainat B, Cousserans F, Colin ME, Bergoin M.

2004. Prevalence and seasonal variations of six bee viruses in Apis mellifera L. and

Varroa destructor mite populations in France. Appl. Environ. Microbiol., 70: 7185–

7191.

157) Todd F, Bishop RK. 1946. Tapping honey bee gathered pollen and factors affecting

yields. J. Econ. Entomol., 33: 866-870.

158) Truckenbrodt W. 1973. Uber die imaginale Ovarvergrößerung im Zusammenhang mit

der Physo gastrie bei Odontotermes badius Haviland (Insecta, Isoptera). Insectes Soc.,

20: 21-40.

159) Vanengelsdorp D, Meixner MD. 2010. A historical review of managed honey bee

populations in Europe and the United States and the factors that may affect them. J.

Invertebr. Pathol., 103: 80–95.

160) Vásquez A, Olofsson TC. 2009. The lactic acid bacteria involved in the production of

bee pollen and bee bread. J. Apic. Res., 48: 189–195.

161) Visscher PK, Seeley TD. 1982. Foraging strategy of honeybee colonies in a temperate

deciduous forest. Ecology, 63: 1790-1801.



162) Webster TC, Thacker EM, Pomper K, Lowe J, Hunt G. 2008 Nosema apis infection in

honey bee (Apis mellifera) queens. J. Apic. Res. Bee World, 47: 53–57.

163) Weiss K. 1974. Zur Frage des Koniginnengewichtes in Abhangigkeit von Umlarvalter

und Larvenversorgung. Apidologie, 5, 2: 127-147.

164) Weiss K. 1983. The influence of rearing condition on queen development. V: Ruttner F

(ed.).Queen rearing. Biological basis and technical instruction. Apimondia publishing

house, Bucharest, 83-148.

165) Wheeler D. 1996. The role of nourishment in oogenesis. Am. Rew. Entomol., 41: 407-

431.

166) White GF. 1913. Sacbrood, a disease of bees. US Department of agriculture, Bureau of

entomology. Circular No. 169.

167) Wille M, Wille H. 1983. Vergleichende pollenanalytische Untersuchungen des

Rückbehaltens in Pollenfallen, Ermittlungsjahre 1981 und 1982. Schweiz. Bienenztg.,

5: 253-268.

168) Wille H, Wille M, Kitchenmann V, Imdorf A, Bühlmann G. 1985. Pollenernte und

Massenwechsel von drei Apis mellifera-Völkern auf demselben Bienenstand in zwei

aufeinanderfolgenden Jahren, Rev. Suisse Zool., 92: 897-91.

169) Winston ML. 1987. The biology of the honeybee. Harvard University Press. 281 str.

170) Wittmann D, Engels W. 1987. Welche Diäergibt Arbeiterinnen bei in vitro Aufzucht

von Honigbienen? Apidologie, 18: 279-288.

171) von der Ohe K, Fichti R, von der Ohe W. 2002. Celle's melissopalynological collection:

CMS-Africa=Celler Melissopalynologische Sammlung. Niedersächsisches

Landesinstitut für bienenkunde, Celle: 229 str.

172) von der Ohe K, von der Ohe W. 2003. Celle's melissopalynological collection: Celler

Melissopalynologische Sammlung. Niedersächsisches Landesinstitut für bienenkunde,

Celle: 292 str.



173) von der Ohe W, Persano Oddo L, Piana ML, Morolt M, Martin P. 2004. Harmonized

methods of melissopalynology. Apidologie, 35: 18-25.

174) Woyke J. 1971. Correlations between the age at which honeybee brood was grafted,

characteristics of the resultant queens, and results of insemination.J. Apic Res., 10: 45-

55.

175) Wyborn MH, Winston ML, Laflamme PH. 1993. Storing mated queens during the

winter in managed honey bee colonies. Am. Bee J., 133: 201-205.

176) Yañez O, Jaffé R, Jarosch A, Fries I, Moritz, R F, Paxton RJ, de Miranda JR. 2012.

Deformed wing virus and drone mating flights in the honey bee (Apis mellifera):

implications for sexual transmission of a major honey bee virus. Apidologie, 43: 17-30.

177) Yue C, Genersch E. .2005. RT-PCR analysis of deformed wing virus in honeybees

(Apis mellifera L.) and mites (Varroa destructor). J. Gen. Virol., 86: 3419–3424.

178) Yue C, Schröder M, Bienefeld K, Genersch E. 2006. Detection of viral sequences in

semen of honeybees (Apis mellifera): evidence for vertical transmission of viruses

through drones. J Invertebr Pathol., 92: 105-108.

179) Zaytoon AA, Matsuka M, Sasaki M. 1988. Feeding efficiency of pollen substitutes in a

honeybee colony: Effect of feeding site on royal jelly and queen production. Appl. Ent.

Zool., 23: 481-487.



8 ZAHVALA

Prve besede zahvale namenjam svoji stari mami, ki mi je zapustila košček zemlje, na katerem

sem imela možnost vzpostaviti stik z naravo, vsemi živimi bitji in kjer se je v meni prebudila

želja, da tudi jaz prispevam delček k razumevanju delovanja našega planeta. Zahvaljujem se

vsem domačim, s katerimi smo preživeli lepe trenutke na tem koščku.

Mojo željo so mi omogočili:

Mentor, red. prof. dr. Aleš Gregorc, ki je bil ves čas v potrpežljivo podporo in pomoč

pri mojem delu.

Kmetijski inštitut Slovenije in Javna Agencija za raziskovalno dejavnost Republike

Slovenije (ARRS), ki je financirala moj podiplomski študij.

Dr. Drago Babnik, predstojnik Oddelka za živinorejo, ki je imel vedno čas in posluh za

urejanje zapletov.

Člana komisije red. prof. dr. Branko Kramberger in red. prof. dr. Janko Božič, ki sta

delo dopolnila s pomembnimi in koristnimi pripombami.

Marjan Kokalj, sodelovec, ki mi je pomagal pri tehnični izvedbi poskusov, prispeval

veliko tehničnih rešitev in bil prijeten ter zabaven sogovornik, zaradi česar so bili

včasih tudi zelo dolgi dnevi dela lepi.

Vesna Lokar, uni. dipl. inž. agr., Mitja Nakrst, dipl. inž. zoot, dr. Maja Ivana Smodiš

Škerl, dr. vet. med., Mateja Soklič, dr. vet. med., dr. Peter Kozmus uni. dipl. inž. zoot.

in Peter Podgoršek, uni. dipl. inž. zoot., sodelovci na Inštitutu, katerih pomoč je

olajšala veliko dela; v prijetnem vzdušju je vsak prispeval svoje znanje in izkušnje,

zato je bilo reševanje težav lažje in učnje hitrejše.

Gospod Ivan Dremelj, odličen in srčen vzrejevalec matic, moj učitelj vzreje, ki me je

dosledno in z veliko pozornostjo naučil vzrejati in mi omogočil izvedbo poskusov v

njegovem čebelarstvu. Čas, ki sem ga preživela z njim in njegovo družino je bil

neprecenjljiv vir znanja in velikega veselja do dela s čebelami, posebej v vzreji.

Marinka Kregar, uni. dipl. inž. agr., ki je zelo zavzeto in natančno opravila pelodne

analize matičnega mlečka.

Talia Bird in Val Bird iz podjetja Padma Prem, dr. Andrej Gregori, dr. Marija

Gregori, dr. Tamara Korošec, Jure Nedelko, dipl. inž. gradb., Nataša Nedelko z veliko

podpore, pomoči in novih znanj.

Moja družina, mož Boris in najina otroka, Lilija in Erik, z ogromno mero

potrpežljivosti.

Hvala

9 PRILOGE

Delovni življenjepis

Leta 1985 sem začela s formalnim izobraževanjem na Osnovni šoli Marije Vere na Duplici pri

Kamniku. Šolanje sem kot gimnazijka nadaljevala na Srednješolskem centru Rudolfa Maistra

v Kamniku in se po uspešno opravljeni maturi, leta 1997, vpisala na Veterinarsko fakulteto

Univerze v Ljubljani. Med študijem sem skrbela za bolne živali na Kliniki za prežvekovalce

Veterinarske fakultete in pomagala pri izvajanju odredb o sistematičnem spremljanju stanja

bolezni in cepljenj živali. Praktično sem se v času študija izpopolnjevala v Španiji, Belgiji in

v sklopu projekta Leonardo da Vinci tudi Veliki Britaniji. Naziv doktorica veterinarske

medicine sem pridobila v letu 2004. Naslednje leto sem se pod mentorstvom red. prof. dr.

Aleša Gregorca, kot mlada raziskovalka, zaposlila na Kmetijskem inšitutu Slovenije. Sočasno

z zaposlitvijo sem se vpisala na podiplomski študij kmetijstva na Fakulteti za kmetijstvo in

biositemske vede v Mariboru. Na Oddelku za živinorejo Kmetijskega inštituta sem sodelovala

pri izvajanje raziskovalnih nalog s področij tehnologij čebelarjenja in se v okviru

bilateralnega projekta z naslovom »Način delovanja in vpliv virusov na vzrejanje matice

medonosne čebele (Apis mellifera)«, izobraževala v Budimpešti na Faculty of Veterinary

Science, Szent Istvan University, Department of microbiology and infectious diseases pri dr.

Tamás Bakony-u. Rdeča nit vseh raziskovanj v času dela na Inštitutu je bila povezana z vplivi

na lastnosti matic kranjske čebele, na kar se nanaša tudi doktorska disertacija.

Osebna bibliografija

LUCIJA ŽVOKELJ [26499]

Osebna bibliografija za obdobje 2008-2013

1.01 Izvirni znanstveni članek

1. SMODIŠ ŠKERL, Maja Ivana, NAKRST, Mitja, POLJANŠEK, Lucija, GREGORC, Aleš.

The acaricidal effect of flumethrin, oxalic acid and amitraz against varroa destructor in honey

bee (Apis mellifera carnica) colonies. Acta vet. Brno, 2011, vol. 80, str. 51-56. [COBISS.SI-

ID 3588456]

1.12 Objavljeni povzetek znanstvenega prispevka na konferenci

2. POLJANŠEK, Lucija, GREGORC, Aleš, BAKONYI, Tamas, SZENT, István, NAKRST,

Mitja. Appearance of ABPV, BQCV, DWV, and SBV during queen rearing. V: KENCE,

Meral (ur.). Proceedings of the 4th European Conference of Apidology, 7-9 september 2010,

Metu-Ankara. EurBee : proceedings of the 4th European Conference of Apidology, 7-9

September 2010, Metu-Ankara, Turkey. [s.l.: s.n.], 2010, str. 48. [COBISS.SI-ID3478632]

3. POLJANŠEK, Lucija, GREGORC, Aleš. Queen rearing in different conditions. V: 41st

Congress Apimondia, France-Montpellier, 15-20 September 2009.Apimondia 2009 :

Scientific programme : oral presentation abstracts and poster list. Montpellier:

APIMONDIA, 2009, 2009, str. 134. [COBISS.SI-ID3112808]

4. POLJANŠEK, Lucija, GREGORC, Aleš. Morphological characters and performance of

queens reared by different methods. V: TEAL, Jennifer (ur.), OSBORNE, Juliet L. (ur.),

PAXTON, Robert J. (ur.). Proceedings of EurBee3 : the 3rd European Conference of

Apidology, Queen's University Belfast Northern Ireland, 8th-11th September 2008. [S. l.]:

European Association for Bee Research, [2008], 2008, str. 86. [COBISS.SI-ID 2788456]

http://cobiss.izum.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=COBIB&RID=3588456




MONOGRAFIJE IN DRUGA ZAKLJUČENA DELA

2.12 Končno poročilo o rezultatih raziskav

5. GREGORC, Aleš, KMECL, Veronika, SMODIŠ ŠKERL, Maja Ivana, LOKAR, Vesna,

POLJANŠEK, Lucija, BABNIK, Drago, ŠEGULA, Blaž, KREGAR, Marinka, RUTAR,

Romana. Program spremljanja kakovosti vzrejenih matic kranjske čebele za leto 2008 :

končno poročilo izvajanja naloge, (KIS - Poročila o raziskovalnih nalogah, 331). Ljubljana:

Kmetijski inštitut Slovenije, 2008. 7 str., tabele, fotogr. [COBISS.SI-ID 2905192]

2.13 Elaborat, predštudija, študija

6. GREGORC, Aleš, SMODIŠ ŠKERL, Maja Ivana, LOKAR, Vesna, NAKRST, Mitja,

POLJANŠEK, Lucija. Spremljanje kakovosti vzrejenih matic kranjske čebel za leto 2010 :

končno poročilo o izvedenem ukrepu, (Program ukrepov na področju čebelarstva v republiki

Sloveniji, 2010/2). Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, 2010. 9 str., tabele, fotogr.

[COBISS.SI-ID 3411048]

IZVEDENA DELA (DOGODKI)

3.15 Prispevek na konferenci brez natisa

7. POLJANŠEK, Lucija. Lastnosti matic kranjske čebele pri različnih pogojih vzreje :

predavanje na Čebelarskem simpoziju, Brdo pri Lukovici, 28. feb. 2009. 2009. [COBISS.SI-

ID 3035752]

SEKUNDARNO AVTORSTVO

9 Fotograf

8. KOZMUS, Peter, SMODIŠ ŠKERL, Maja Ivana, NAKRST, Mitja. Čebelarjenje za

vsakogar. Ljubljana: Kmečki glas, 2011. 128 str., ilustr. ISBN 978-961-203-389-7.

[COBISS.SI-ID 256850688]





Documents

DEVELOPMENTAL CHARACTERISTICS OF QUEENS (Apis … · found no significant changes in queen's characteristics. Also, mating delay did not have any influence on morphological properties