UNIVERZA V MARIBORU

Ekonomsko – poslovna fakulteta, Maribor

DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA

Migracije in razvoj trga dela v Evropski Uniji

Migration and labor market developments in the European Union

Kandidatka: Tadeja Rek

Študentka rednega študija

Št indeksa: 81651779

Študijski program: Univerzitetni

Študijska usmeritev: Ekonomija

Mentor: dr. Rasto Ovin

Študijsko leto: 2008/2009

Maribor, julij 2009

I

PREDGOVOR Migracije imajo dandanes v svetu velik pomen, njihov pomen pa se bo v prihodnosti samo še povečeval. Ljudje se selijo iz manj razvitih območij v bolj razvita območja, pri tem iščejo boljše pogoje za življenje. Priseljenci iščejo boljše možnosti za zaposlitev ali za izobraževanje, vendar pogosto naletijo na zapostavljanje in neenakosti pri zaposlovanju. Priseljencem se namreč pogosto ne odpirajo enake možnosti za zaposlitev ali izobraževanje kot domačinom, prav tako priseljence drugače obravnava družba. Pojavljajo se zahteve po omejevanju števila tujcev, da bi se obdržala družbena kohezija. Imigranti prinesejo s sabo novo kulturo, jezik, religijo, kar pa ponavadi povzroči odklonilni odnos domačega prebivalstva. Vendar pa so se imigranti v nasprotju z domačini pogosteje pripravljeni prilagajati, to se kaže predvsem na trgu dela. Trg dela se namreč hitro spreminja in to zahteva fleksibilno prebivalstvo, ki je pripravljeno na nove izzive. Kljub temu državljani v ciljni državi pogosto vidijo stvari v drugačni luči. V državah zahodne Evrope je tako priseljevanje delovne sile že sedaj problem, saj se samo podaljšuje življenjska doba, stopnje naravnega prirastka pa ne, oziroma se še zmanjšujejo. Posledica je staranje prebivalstva, najnižjo stopnjo naravnega prirastka imajo: Italija, Španija, Madžarska, Češka in Slovenija. Z ozaveščanjem prebivalstva, da migracije ne pomenijo samo slabo, ampak, da lahko le te na dolgi rok prinašajo koristi vsaki državi, bi v družbi dosegli pozitivnejše učinke mednarodnih migracij.

II

KAZALO: 1. UVOD ........................................................................................................................................................... 1

1.1. OPREDELITEV PROBLEMA , KI JE PREDMET DELA DIPLOMSKEGA SEMINARJA .......................................... 1 1.2. CILJI IN TEZE DELA DIPLOMSKEGA SEMINARJA ....................................................................................... 1 1.3. PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE DELA DIPLOMSKEGA SEMINARJA .............................................................. 2 1.4. PREDVIDENE METODE DELA DIPLOMSKEGA SEMINARJA ......................................................................... 2

2. MIGRACIJE ................................................................................................................................................ 3 3. VZROKI MIGRACIJ ................................................................................................................................. 5

3.1. EKONOMSKI IN DEMOGRAFSKI VZROKI ................................................................................................... 7 3.2. POLITIČNI IN VOJAŠKI VZROKI ................................................................................................................ 7 3.3. OSEBNI IN DRUŽINSKI VZROKI ................................................................................................................ 8 3.4. DRUGI VZROKI ........................................................................................................................................ 8

4. POSLEDICE IMIGRACIJ ....................................................................................................................... 10 4.1. EKONOMSKO – SOCIALNE POSLEDICE ................................................................................................... 10

4.1.1. Pozitivne posledice ....................................................................................................................... 10 4.1.2. Negativne posledice ..................................................................................................................... 10

4.2. POSLEDICE IMIGRACIJ ZA MIGRANTE IN ZA TRG DELA ........................................................................... 10 4.3. DRUGE POMEMBNEJŠE POSLEDICE ........................................................................................................ 11

5. MIGRACIJE V EVROPSKI UNIJI ........................................................................................................ 12 5.1. ZNAČILNOSTI MIGRACIJSKE POLITIKE V EVROPSKI UNIJI ...................................................................... 12

5.1.1. Notranje in zunanje migracij ....................................................................................................... 18 5.2. INTEGRACIJSKA POLITIKA EU ............................................................................................................... 19 5.3. PROBLEMATIKA ILEGALNIH MIGRACIJ .................................................................................................. 21 5.4. PRISILNE MIGRACIJE IN ETNIČNO ČIŠČENJE ........................................................................................... 24 5.4. NADZOR MIGRACIJSKIH TOKOV TER DISKRIMINACIJSKI UČINKI ............................................................ 25 5.4.1. OBLIKE DISKRIMINACIJE IMIGRANTSKIH MANJŠIN ............................................................................. 25 5.5. ORGANIZACIJE, KI DELUJEJO NA PODROČJU MIGRACIJ V EU ................................................................. 27

5.5.1. Združenje evropskih institucij za migracije (the association of european migration institutions – AEMI) .................................................................................................................................................... 27 5.5.2. Evropski odbor za migracije (European committee on migration) .............................................. 27 5.5.3. Evropska migracijska mreža (European Migration Network – EMN) ......................................... 27 5.5.4. Evro-mediteranski konzorcij za uporabne raziskave o mednarodnih migracijah (Euro-Mediterranean Consortium for Applied Research on International Migration – CARIM) .................... 27 5.5.5. Projekt usklajenih evropskih statističnih podatkov o mednarodnih migracijah (Towards Harmonised European Statistics on International Migration – THESIM) ............................................ 28

6. VPLIV MIGRACIJ NA RAZVOJ TRG DELA EU ............................................................................... 29 6.1. ZNAČILNOSTI TRGA DELA EU ............................................................................................................... 29

6.1.1. Zaposlovanje mladih .................................................................................................................... 33 6.1.2. Plače in Zaslužek ......................................................................................................................... 33 6.1.3. Kakovost dela ............................................................................................................................... 33

6.2. VKLJUČEVANJE PRISELJENCEV NA TRG DELA EU ................................................................................. 34 6.2.1. Pravice priselitve in možnosti zaposlovanja ................................................................................ 36 6.2.2. Neprijavljeno delo ........................................................................................................................ 36

7. SKLEP ........................................................................................................................................................ 37 POVZETEK ................................................................................................................................................... 38 ABSTRACT ................................................................................................................................................... 39 LITERATURA .............................................................................................................................................. 40 PRILOGE ...................................................................................................................................................... 43

1

1. UVOD

1.1. Opredelitev problema , ki je predmet dela diplomskega seminarja Migracije so ena najbolj perečih sodobnih svetovnih težav, saj so premiki prebivalstva vedno bolj obsežnejši. Po trenutnih podatkih Svetovne organizacije za migracije je na svetu več kot dvesto milijonov ljudi, ki ne živijo v deželi svojega rojstva, kar so kar trije odstotki svetovnega prebivalstva - to pomeni, da je praktično vsak petintrideseti človek na svetu migrant. Od leta 2000 pa do danes se je število migrantov povečalo kar petnajst milijonov. Med migranti je tudi trideset do štirideset milijonov nezakonitih migrantov, največ se jih zateče v Združene države Amerike (v nadaljevanju ZDA), tudi Evropa ne zaostaja. So ključni in neizogibni del gospodarskega in družbenega življenja vsake države, če se z njimi pravilno upravlja pa so lahko tudi zelo koristne tako za posameznike kot tudi za družbo.

1.2. Cilji in teze dela diplomskega seminarja Tema migracij ima v Evropi skrajno negativen predznak. Razlogi so migracijski problemi in strah Evrope pred pritiskom migrantov. Sedanje migracijske procese pa lahko bolje presojamo samo, če imamo pregled nad migracijskimi procesi. Cilji diplomskega seminarja so:

Z diplomskim seminarjem prispevati k boljši presoji širše javnosti o tem kaj so migracije in kako se sam trg dela obnaša kot odgovor na migracije;

Predstaviti zgodovinski potek evropskih migracijskih tokov; Analizirati učinke migracij na trg dela Evropske unije (v nadaljevanju EU); Analizirati učinke migracij na države, tako na državo izvora in ciljno državo; Cilj je tudi, da predstavimo problematiko ilegalnih migracij v EU; Predstaviti želimo tudi vzroke za migracije in se dotakniti tematike integracije

migrantov. Teze diplomskega seminarja so:

Migracije imajo precejšen vpliv na družbo, predvsem na socialni, demografski in ekonomski razvoj družbe;

Pritok migrantov povzroči spremembo v porazdelitvi dohodka med produkcijskimi faktorji;

Globalizacija spodbuja migracijske tokove, tako kot tudi migracijski tokovi spodbujajo globalizacijo in globalno gospodarsko rast;

Ko govorimo o migracijah, ne govorimo le o ekonomiji in trgu dela, temveč tudi o človekovih pravicah in o politiki.

2

1.3. Predpostavke in omejitve dela diplomskega seminarja Predpostavljamo, da migracije niso same po sebi problem, ni problem ali sprejeti migrante, ampak kako z migracijskimi tokovi upravljati, da bi povečali njihove pozitivne in zmanjšali njihove negativne vplive. Predpostavljamo torej, da je v 21 stoletju naloga širše družbe, da spodbuja razumevanje migracij, z namenom boljšega upravljanja z migracijami. EU je z enotnim evropskim aktom, s Schengenskim dogovorom, z Amsterdamsko pogodbo in Dublinsko pogodbo že naredila prve korake proti skupni migracijski politiki, ki bo skušala zmanjšati nezakonite migracije in povečati koristi migracij, njeno delo pa vsekakor še ni končano. Omejitve, ki jih pričakujemo pri pisanju diplomskega seminarja so:

Predvsem vsebinske, saj je tema zelo obširna, osredotočiti se moramo zgolj na migracije v EU v ožjem smislu, ter v povezavi z njimi na razvoj trga dela.

Omejitev glede virov in literature ne pričakujemo, saj literature ne primanjkuje na področju, ki ga tema zajema, vendar so le ti omejeni v Slovenskem jeziku, tako da se bomo morali posluževati tudi predvsem tujih virov.

Naslednji problem nam bo predstavljala primerjava statističnih podatkov oziroma pomanjkljive statistike nasploh, države pa tudi uporabljajo različne definicije migrantov, podatki med evropskimi državami zato niso vedno povsem primerljivi (nekje se štejejo vsi priseljenci, drugje so kratkotrajni migranti od več kot tri mesece do enega leta izključeni).

Drugih večjih omejitev pri pisanju diplomskega dela ne pričakujemo.

1.4. Predvidene metode dela diplomskega seminarja Pri izdelavi diplomskega dela bomo najprej predstavili teoretične osnove, ki so znane s področja migracij. Uporabili bomo deskriptivni, torej opisni pristop s pomočjo strokovne literature različnih avtorjev. V nadaljevanju bomo skušali pobližje prikazati razvoj migracij skozi čas in vzporedno z njimi razvoj trga dela in spremembe v razvoju. Dotaknili se bomo problematike migracij skozi čas in danes, ter možnih rešitev problema. Prav tako bomo prikazali vzroke migracij v EU in njihov vpliv na države in na trg dela v EU.

3

2. MIGRACIJE

Migracije oziroma selitve so kompleksen globalen pojav, s katerim se srečujejo vse države po svetu. Države so tako lahko izvor migracij, prehodni cilji potovanja ali mesto priselitve, ponavadi celo vse troje hkrati.

Skozi stoletja se je kljub raznovrstnim oviram na milijone ljudi selilo oziroma preselilo v druge kraje, saj človek pozitivno vrednoti gibanje, spreminjanje geografskega in družbenega okolja ter tako poskuša najti zase in za svoje bližnje boljše kraje za življenje. Migrantske tokove tako sestavljajo zelo različne skupine ljudi kot so politični ali ekonomski in strokovni migrantje, ljudje, ki iščejo ali so našli delo, družinski člani migranta, študentje ali strokovnjaki na izpopolnjevanjih, avanturisti in begunci pred revščino in brezupom različnih konfliktov.

Migracije združujejo pojem emigracij in pojem imigracij. Emigracije predstavljajo gibanje ljudi iz njihove izvorne (emigrantske) družbe, odhajanje, izseljevanje, beg v tujino v imigrantsko družbo. Imigracije pa pomenijo trajni prihod, priselitev, vselitev v imigrantsko družbo (Klinar 1976, 16).

Definicije podajajo različne opredelitve o tem, koga lahko prištevamo med migrante1. Najbolj pogosto se jih opredeljuje kot migrante na podlagi:

države rojstva, državljanstva, zadnje države bivanja; časa odsotnosti od rojstnega kraja ali zadnjega kraja bivanja, namena bivanja (tip vize).

Migracije se oblikujejo glede na predpostavljen motiv migrantov in dejavnike, ki motivirajo migranta. Migrante pa lahko razdelimo na (Predlog resolucije o imigracijski politiki Republike Slovenije, 1998):

Ekonomske migrante kot so delavci, poslovneži in podobno k spremembi okolja jih motivira brezposelnost, realne razlike v osebnih dohodkih, zaposlitvenih možnostih, v neenakomernem gospodarskem razvoju, delovnih razmerah in socialni varnosti, v možnosti napredovanja in izboljšanju življenjskega standarda;

Politične migrante kot so iskalci azila2, begunci, vojni begunci in podobno, ki se selijo iz etničnih razlogov, političnih konfliktov, vojn, revolucij, prevratov, diskriminacije, političnih pregonov, nedemokratičnih političnih sistemov in kršitev človekovih pravic;

Sekundarne migrante oziroma družinske člane, zakonce, partnerje, mladoletne in odrasle otroke, starše in druge sorodnike. Dejavniki migracij v tem primeru so

1 Migrant je oseba, ki živi v državi ali v okolju, v katerem ni bil rojen. 2 Azil je zaščita oziroma zatočišče, ki ga ponudi določena država državljanom tretje države, ker je njegovo življenje v državi izvora ogroženo v skladu z določili Ženevske konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 in Newyorškim protokolom iz leta 1967.

4

osebni in družinski, kot so združitev družinskih članov, slab ekonomski položaj družine, bolezen v družini, občutek pripadnosti določeni tuji družbi ipd.;

Dejavniki, ki motivirajo migrante so poleg zgoraj omenjenih lahko tudi demografski, kot so število prebivalcev, starostna struktura prebivalstva, stopnja rasti prebivalstva, prenaseljenost, rojevanje, umiranje itd. Dejavniki pa so lahko tudi religiozni, ko gre za pripadnost določeni veri ali verski skupini, ali pa gre preprosto za tradicijo med sorodniki in znanci.

V nadaljevanju se bomo osredotočili na ekonomske oziroma delovne migracije, ti se od ostalih ločijo po tem, da se lažje in uspešnejše integrirajo na trg dela, selijo se, da bi dobili boljšo priložnost za zaposlitev. Ne izključujemo tudi drugih oblik migracij, saj so migracijski tokovi prepleteni.

5

3. VZROKI MIGRACIJ Splošna izhodišča za raziskovanje vzrokov migracij pogosto izhajajo iz teorije o dejavnikih odbijanja in privlačevanja, ki se pojavljajo pri ljudeh, tako v emigrantski, kot v imigrantski družbi. Naštejemo lahko nekatere dejavnike odbijanja:

- ekonomska stagnacija, - zmanjševanje nacionalnih virov, - padec standarda, - brezposelnost ali nizek dohodek, - politično preganjanje, politična ali katerakoli druga vrsta diskriminacije, - majhne možnosti vpliva ali participacije, ž - alienacija3, - omejene možnosti za osebni razvoj, - naravne katastrofe itd.

Med dejavnike privlačevanja pa lahko uvrstimo:

- ekonomsko prosperiteto, - dvig standarda in dvig dohodka, - možnosti za ustrezno zaposlitev in za poklicno promocijo, - izobraževalne možnosti, - povezano družinsko in sorodstveno življenje, - možnosti za koristno izkoriščanje prostega časa, - možnosti za strokovno povezovanje itd.

Teorija o dejavnikih privlačevanja in odbijanja poskuša obrazložiti vzroke za migracijske tokove, vendar je treba omeniti pomisleke. So namreč družbe, ki se teh dejavnikov ne zavedajo in se zato ne zavedajo svojega statusa in možnosti. Gre predvsem za najbolj zapuščena in nerazvita območja, kjer je kljub temu malo migracij. So pa tudi družbe, v katerih so izraziti dejavniki odbijanja ali pa privlačevanja, pa vendar ne pride do migracij, saj se ljudje na druge načine odločijo spopadati z problemi. Za odločitve o migriranju pa so pomembni tudi racionalni in emocionalni elementi, ter osebne karakteristike posameznika. Poleg zgoraj opisane teorije je nastalo še veliko teorij, ki ponujajo široko paleto pojasnjevalnih spremenljivk in jih je glede na tip izbranih spremenljivk možno razvrstiti med mikroekonomske in makroekonomske teorije. V tabeli 1 prikazujemo pregled mikroekonomskih dejavnikov in spremenljivk, ki povzročajo migriranje posameznikov.

3 Alienacija je proces, v katerem človek izgublja svoje bistvo, odtujevanje: alienacija posameznika od družbe.

6

Tabela 1: Pregled mikroekonomskih dejavnikov in spremenljivk

Mikroekonomski dejavniki Spremenljivke Starost Starostna struktura Izobrazba Izobrazbena struktura Zakonski stan, struktura gospodinjstev Povprečna velikost gospodinjstva

Nenaklonjenost tveganju Korelacijski koeficient dohodkovnih razlik Relativno poslabšanje Varianca dohodkovne distribucije Direktni stroški migracij - razdalja Razdalja v km Informacijski stroški in stroški iskanja Vpliv informacijske mreže v ciljni državi,

migracijske stopnje v preteklosti in čakanja. Ostali dejavniki socialnih, psiholoških in političnih stroškov

Indeks politične in socialne stabilnosti

Vir: Stoviček 2002, 11. Oddaljenost ni odločilen dejavnik za tradicionalnega migranta. Vendar pa se predvideva, da bo migracija nestalna, migrantje pa bodo v tem času obdržali vezi s svojo domovino, tako bodo pri manjši razdalji tudi stroški migranta bistveno manjši. Empirični dokazi kažejo, da so nacionalne oz. etnične mreže tujcev pomemben dejavnik migracije, že obstoječi imigranti namreč privabljajo še več imigrantov istega izvora. V skladu s pomanjkanjem informacij o trgu dela v ciljni državi nosi najvišje stroške in tveganje migrant sam. S povečanjem števila migrantov in oblikovanjem (informacijskih) mrež v določeni ciljni državi se tako znižujejo stroški (predvsem monetarni in psihološki) ter s tem tveganje (Dimic 2003, 25). V tabeli 2 prikazujemo pregled makroekonomskih dejavnikov in spremenljivk, ki povzročajo migriranje posameznikov. Tabela 2: Pregled makroekonomskih dejavnikov in spremenljivk

Makroekonomski dejavniki Spremenljivke Realne razlike v dohodkih Razlike v plačah (PPP4), razlike v BDPp.c.5

(PPP) Zaposlitvene možnosti Stopnja brezposelnosti, prosta delovna

mesta, pogostost odpuščanja, rast prebivalstva

Druge dobrine (razlike v življenjskem standardu)

Indeks življenjskih stroškov, stopnja urbanizacije, % lastnikov hiš, javni izdatki za izobraževanje, višina socialnih transferov, temperatura

Vir: Stoviček 2002, 7. Razlike v plačah so ključni dejavnik za selitve posameznikov. Migrant namreč v državi, v kateri se zaposli, tudi živi, mora ocenjevanje dohodkovnih razlik upoštevati tudi drugačne 4 PPP = Purchasing Power Parity (pariteta kupne moči) 5 BDPp.c. = Bruto domači proizvod na prebivalca

7

in večinoma višje stroške bivanja, kot tudi dodatne stroške povezane z migracijo (stanovanje, potovanje itd...). Prav tako primerja trenutno delo oz. delovne priložnosti z delom, ki ga lahko dobi v tuji državi. Običajno je za spodbujanje migracije potrebna določena minimalna razlika v dohodkih (Dimic 2003, 22).

3.1. Ekonomski in demografski vzroki Svet je razdeljen na bogate in revne družbe, ki jih pretresajo cikli ekonomskih padcev in vzponov. Ekonomski in demografski vzroki migracij (Klinar 1973, 10):

Neenakomernost ekonomskega razvoja; Interesi koncentriranega kapitala so bolj poudarjeni, kot pa reševanje brezposelnosti; Izvoz kapitala v nerazvita območja, ter ugovori proti temu, da so možnosti izkoriščanja

v nerazvitih območjih še večje zaradi majhne organiziranosti delavcev za zaščito svojih pravic;

Hitrejši razvoj bolj razvitih družb; Povpraševanje po nekvalificiranih delavcih; Priliv kapitala v imigrantsko družbo; Problemi visokih davkov; Neenakomernost porazdelitve delovne sile; Prenaseljenost; Boljše možnosti za napredovanje; Pridobitev standarda; Nezaposlenost; Nezadostna zaposlenost; Delovni pogoji (napredovanja strokovnjakov, organizacije, vodstvo); Konflikti med razredi in sloji itd.

U glavnem gre za razlike med izvorno državo in državo prejemnico, ter prepreke med obema okoljema. Intenzivnost migracij je odvisna predvsem od ekonomskih razmer v matični državi in potencialno boljših ekonomskih razmer v drugi državi.

3.2. Politični in vojaški vzroki Nekaj političnih in vojaških vzrokov za migracije:

politične svoboščine, omejenost participacije, neizpolnjena solidarnost, pogostost političnih kriz, kolonialna politična povezanost, diskriminacija strokovnjakov na neekonomski osnovi, izognitev vojaški službi, potreba po najemniški vojski itd.

8

Pri tovrstnih vzrokih gre predvsem za kršitev človekovih pravic, tudi če je posameznik sam mnenja, da so mu kršene pravice. Politične in vojaške migracije so se pogosteje vrstile v času druge svetovne vojne, ko so bile množične prisilne migracije in pa migracije zaradi izogiba vojaški službi, sodnega pregona in ostalo.

3.3. Osebni in družinski vzroki Družinski, osebni vzroki za migracije:

družina kot dejavnik pospeševanja ali zaviranja migracij, perspektiva otrok, pustolovci, nemirne osebnosti, načini informiranosti, nacionalna orientiranost itd.

Možna je teorija, ki ne postavlja v ospredje posameznika, ampak družino oz. gospodinjstvo kot subjekta, ki prevzema odločitev o migraciji. Družina bo migrirala zgolj, če bodo donosi enega družinskega člana pokrili izgubo ostalih družinskih članov. Nekaj družinskih članov lahko dela v tujini, kjer so plače in brezposelnost negativno ali šibko povezane s plačami in brezposelnostjo doma. Ta strategija omogoča družini, da zaščiti svoj ekonomski položaj v primeru ekonomskega poslabšanja doma z denarnimi nakazili družinskih članov iz tujine (in obratno).

3.4. Drugi vzroki Poleg zgoraj omenjenih poznamo smo našteli še nekaj možnih drugih vzrokov, ki tudi v mnogih primerih povzročijo migracije:

religiozni vzroki, vzroki tako imenovane verižne migracije ko gre za tradicijo, pritegovanje znancev in sorodnikov, ki so že imigrirali;

kulturna sorodnost imigrantske družbe, jezik, kulturne značilnosti, komunikacijske

značilnosti, kulturna različnost vpliva na manjši obseg in selektivnost migriranja;

katastrofe, ki lahko povzročijo množične migracije;

vzroki za beg možganov6: materialni pogoji, (ne)ustreznost strokovnega in socialnega okolja, pogoji napredovanja, stanovanja, standard, možnosti absorbiranja strokovnjakov, fleksibilne izobrazbe, politični vzroki, novačenje s strani razvitih imigrantskih družb, nestabilnost položaja strokovnjakov;

odnos do domovine v predmigracijskem obdobju: sovraštvo, jeza, brezbrižnost, boj za

spreminjanje, stopnja povezanosti, nezadovoljstvo;

6 Beg možganov je migracija (dela) najbolj izobraženih posameznikov iz populacije določene regije, iz manj razvitih v bolj razvite in bogatejše regije (Batista et al. 2007, 3).

9

socialni vplivi, vzroki iz socialnega okolja, nasveti prijateljev, sorodnikov in znancev;

vzroki študentov za študij v tujini, akademski in neakademski (Klinar 1973, 30). Med zgoraj naštetimi naj omenimo, da sta kultura in religija velikega pomena za človeka in družbo. Ljudje se velikokrat ravnajo po tradiciji, običajih, navadah, ki so jih prejeli že od predhodnikov. Prav tako katastrofe lahko prisilijo ljudi, da se selijo drugam, tudi če tega drugače niso nameravali narediti. Vzroke migracij, ki izhajajo iz stopnje izobrazbe (beg možganov) prikazujemo z sliko 1, s podatki za EU-25, za leto 2005. Slika 1: Odstotek državljanov EU-25, ki so se vsaj enkrat selili v druge regije ali v drugo državo EU, po doseženi stopnji izobrazbe, september 2005

Vir: Jezeršek 2007, 26. Iz slike 1 je razvidno, da je odstotek tistih, ki migrirajo najvišji pri najbolj izobraženih državljanih, torej pri tistih z višjo ali visoko izobrazbo. To nam pove, da so višje izobraženi ljudje bolj mobilni, kot tisti z nižjo izobrazbo. Višja izobrazba jim prinaša boljše možnosti za zaposlitev, s tem pa tudi višje zaslužke in druge koristi potencialne selitve drugam. Vendar pa ima višja izobrazba večji vpliv na notranje migracije oziroma medregionalne migracije, kot na migracije med državami EU. Ta del prebivalstva se namreč seli že z namenom študija, hitreje tudi dojamejo visoke stroške (tako denarne kot psihološke) za selitve v širše okolje, torej v druge države.

10

4. POSLEDICE IMIGRACIJ Migracije lahko prinašajo družbi tako negativne, kot tudi pozitivne posledice. V preteklosti so v teoriji migracije vrednotili kot negativne, danes pa se pojavlja tako nevtralno vrednotenje migracij, kot tudi pozitivno, funkcionalno. Posledice, ki jih prinašajo migracije pa so vsekakor drugačne na strani imigrantov v določeno državo in na strani domačinov.

4.1. Ekonomsko – socialne posledice

4.1.1. Pozitivne posledice Ko delovna sila zaradi nezadostne zaposlenosti ali brezposelnosti odhaja iz države, se poveča vrednost delovne sile v tej državi, olajša se tudi razvoj prenaseljenih območij, olajšanje prenaseljenosti. Od imigrantov prihaja v državo tudi potencialni priliv, posamezne družine, ki imajo zaradi imigriranja manj potrošnikov imajo kratkotrajne koristi. Prednosti so tudi v odhajanju nekvalificirane delovne sile iz države, delavci dobijo v drugi državi višji dohodek in dosežejo višji standard, reimigranti si pridobijo kvalifikacije.

4.1.2. Negativne posledice Odhajanje delavcev prinaša tudi negativne posledice za domače gospodarstvo, saj je potrebno kadre prekvalificirati, manjkajočo delovno silo nadomestiti. Vse to zahteva večja vlaganja v izobraževanje, zaradi odhoda kvalificiranih delavcev in strokovnjakov se zmanjša učinkovitost gospodarstva. Nekatera območja lahko ekonomsko stagnirajo, ker izgubijo svoje aktivno prebivalstvo, tudi struktura prebivalstva po spolu, starosti, kvalifikacijah postaja neuravnovešena. Možno pomanjkanje delovne sile v kmetijstvu in odhod nosilcev razvoja in hranilcev družin, veča se tudi davčno breme za tiste, ki ostajajo.

4.2. Posledice imigracij za migrante in za trg dela Uspešnost migrantov na trgu dela v večini EU držav zadnja desetletja zaostaja za uspešnostjo domačinov. To se odraža skozi naslednje kazalce:

1. delež nezaposlenih med migracijsko populacijo je večji kot med domačim prebivalstvom;

2. danske, švedske in nemške raziskave kažejo, da imigrantje dalj časa ostajajo nezaposleni kot domačini;

3. tujce iz držav EU v manjši meri prizadene nezaposlenost, kot tujce, ki prihajajo iz držav nečlanic, v nekaterih primerih pa tudi manj kot domače prebivalstvo;

4. razlike med stopnjami nezaposlenosti migrantov in stopnjami nezaposlenosti domačinov so še narasle (Dimic 2003, 20).

11

Pri zaposlovanju imigrantov veljajo pravila prednostne hierarhije, prednost imajo državljani, slede jim državljani drugih držav članic EU. Pravice priseljencev iz tretjih držav, torej priseljencev iz držav, ki niso članice EU, naj se čim bolj približujejo pravicam državljanov EU, kot navaja sporazum iz Tampere leta 1999 (Verlič 2002, 33). Pravice imigrantov se naj torej le čim bolj približajo pravicam državljanov EU, vendar ne pa že zagotovijo. To nam pove, da so postavljeni državljani tretjih držav kot pri zaposlitvi, tako tudi pri drugih ugodnostih na zadnje mesto, torej za domačini in tujci, ki so državljani EU.

4.3. Druge pomembnejše posledice Druge posledice imigracij, ki se nam zdijo pomembne:

Politične posledice: o zaradi imigracij lahko prihaja do razbremenitve političnih napetosti, ali pa ravno

obratno, o imigrantske etnične skupnosti in njihove institucije so mostovi političnih povezav

med emigrantskimi in imigrantskimi družbami;

Kulturne posledice: o prisotnost imigrantov v imigrantski družbi pospeši kulturne stike in kulturno

izmenjavo med imigranti in emigrantsko družbo, o pomembna je izmenjava študentov, kulturnih in znanstvenih delavcev;

Družinske posledice: o nekatere imigrantske države so in še omejujejo prihod družin, problem razpadanja

družin, o mnogi socialni problemi, tudi vzgoja otrok v ločeni družini;

Državno obrambne posledice: o z emigracijo se lahko izpraznijo za emigrantsko družbo pomembna strateška

območja, vrzeli v obrambi;

Demografske posledice: o izgubljanje aktivnega mladega prebivalstva, o neuravnovešenost populacije;

Posledice bega možganov. Od bega možganov imajo emigrantske družbe koristi le, če se strokovnjaki vračajo še višje kvalificirani, na splošno pa velja da beg možganov prinaša škodo emigracijski družbi in koristi imigracijski družbi.

12

5. MIGRACIJE V EVROPSKI UNIJI Za začetek si bomo postavili vprašanje: »Kako mobilni smo Evropejci?« Statistični podatki zadnjih let razkrivajo, da večina državljanov EU ostaja v državi svojega rojstva večji del svojega življenja, večina se jih seli znotraj lastnih držav, medtem, ko selitve med državami članicami predstavljajo le majhen del migracij. Tudi po širitvi EU migracijski vzorci ostajajo podobni tistim pred širitvijo. Bolj kot mobilnost znotraj EU so v Evropskem prostoru pogoste migracije iz tretjih držav, saj le te ostajajo glavni izvor priseljevanja vseh držav članic EU.

5.1. Značilnosti migracijske politike v Evropski uniji Najprej bomo povzeli značilnosti sodobnih migracijskih gibanj, značilnosti, ki sodobne mednarodne migracije ločijo od značilnosti migracijskih gibanj v preteklosti. Temeljne ugotovitve nekaterih avtorjev (Kralj 2008, 144):

Vse več migracij je začasnih (sezonske, tedenske, dnevne migracije)in so večinoma ekonomskega značaja. Ta tip ni zajet v uradnih statistikah, saj ne izpolnjuje kriterija po katerem se za migracijo šteje neprekinjeno šestmesečno bivanje v tujini.

Začasne migracije so večinoma povezane z ekonomsko dejavnostjo v storitvenem sektorju in se nanašajo na nizko kvalificirano delovno silo. Hkrati pa migrira tudi veliko število strokovnjakov in visoko usposobljenih delavcev, ki v tujini za svoje znanje lahko iztržijo več kot doma. Za ekonomijo izvorne države imajo v tem primeru pomembno vlogo denarna nakazila, ki jih migranti pošiljajo tamkajšnjim družinskim članom.

Povečuje se mreža tako imenovanih verižnih migrantov. Število migrantov, ki so namenjeni v določeno državo je namreč vse bolj odvisno od števila njihovih predhodnikov iz matične države, ki že bivajo tam. Socialne mreže, ki povezujejo imigrantsko skupnost, so pomemben dejavnik, ki novim imigrantom olajšuje bivanje v državi, v katero so se odločili migrirati.

V številnih državah, predvsem v EU, se poleg ekonomskih povečuje tudi število tistih imigrantov, ki se sklicujejo na pravico do združitve z družino, ter tistih, ki so v migracije prisiljeni zaradi humanitarnih razlogov.

Med pomembnejše trende sodi feminizacija migracij. V preteklosti so namreč med ekonomskimi migracijami prevladovali mlajši moški, ženske so se jim pridružile naknadno. Danes v številnih državah oziroma regijah delež migrank predstavlja kar večino migrantske populacije, obenem pa ženske, prav tako kot ekonomske migrantke, migrirajo samostojno.

Zaradi geopolitičnih sprememb (širitve EU) države vzhodne, srednje in južne Evrope, ki so bile nekdaj predvsem države izvora, postajajo ciljne destinacije mednarodnih migrantov.

Vprašanja, povezana z migracijami, zavzemajo pomembno mesto na javnih političnih agendah držav. V preteklosti so bile migracije obravnavane predvsem v kontekstu ekonomskih ali demografskih vprašanj.

V državah svetovnega centra ( predvsem v državah EU in ZDA) se povečuje število tako imenovanih ilegalnih imigrantov ter prosilcev za azil. Ti so postali predmet

13

burnih javnih razprav in politizacij. Tako imenovani ilegalni imigranti v vsakodnevnih političnih diskurzih postajajo paradigmatska podoba »tujcev«, ki »razdirajo tako ali drugače definirano samobitnost nekega naroda ali nacije«.

Razlogi za zgoraj navedene značilnosti je veliko, odmeven pa je podatek, da se število migrantov iz leta v leto povečuje. Leta 2000 je bilo v svetu 175 milijonov mednarodnih migrantov, v roku treh desetletij pa se je migrantska populacija več kot podvojila. Ocene mednarodne organizacije za migracije (IOM) nakazujejo, da je bilo v letu 2005 v svetu med 185 in 192 milijonov mednarodnih migrantov (IOM, World Migration 2005). Etnična sestava prebivalstva se je v evropskih državah po koncu druge svetovne vojne bistveno spremenila. Vzrok za množične premike prebivalstva takoj po vojni je bilo uničenje, ki ga je druga svetovna vojna prizadejala Evropi. Med letom 1945 in letom 1970 so se v hitro razvijajočih se industrijskih državah zahodne Evrope povečale zahteve po nekvalificirani delovni sili. Migracije delavcev v Zahodno Evropo so imele dve glavni obliki, to sta sprejemi gostujočih delavcev, ki so jih sponzorirale vlade, in pa spontane migracije kolonialnih delavcev v nekdanje kolonialne sile. Primer sprejemanja gostujočih delavcev je Zvezna republika Nemčija, kjer je število tujih delavcev (predvsem iz Italije, Grčije, Turčije, Maroka, Portugalske, Tunizije in Jugoslavije) med letom 1956 in letom 1973 naraslo s 95.000 na 2,6 milijona delavcev. Migracije iz kolonij so značilne predvsem za Francijo in Veliko Britanijo, saj je na primer Francija leta 1970 imela že preko 800.000 priseljencev, ki so prišli iz njenih nekdanjih severnoafriških kolonij, sprejemala pa je tudi imigrante iz evropskih držav. Migracije delavcev so pomembno vplivale na obnovo in blaginjo zahodnoevropskih gospodarstev ter so vodile do pomembnih družbenih sprememb v priseljenskih državah. Z ekonomsko recesijo v 70. letih 20. stoletja je potreba po nekvalificirani delovni sili seveda upadla, migracije pa so se nadaljevale. Migranti in njihove družine so postali del družbene in kulturne resničnosti Evrope. Čeprav niso bili deležni vseh pravic in so se srečevali s socialnimi, ekonomskimi in političnimi ovirami v novih državah, je to za mnoge imigrante še vedno pomenilo veliko boljši standard, kot so ga imeli v svojih državah, tako da so se odločili ostati. V osemdesetih in devetdesetih letih sta se v Zahodni Evropi pojavili še dve imigracijski smernici. Povečalo se je število tistih, ki so iskali politični azil, kar je posledica družbenih konfliktov, ki so izbruhnili v različnih delih sveta po koncu hladne vojne. Na drugo smernico pa sta vplivali gospodarska rast in zmanjšana rodnost v državah južne in zahodne Evrope, kar je povzročilo, da so le te postale nove imigracijske države (npr. Italija). Samo konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let je iz vzhodne Evrope emigriralo deset milijonov ljudi, od njih štirje milijoni v zahodno Evropo. Obramba pred novo svobodo gibanja, ponovno zapiranje meja in vključitev držav vzhodne, srednje in južne Evrope so v prvi polovici devetdesetih let postali najpomembnejši pri določanju smeri združenja Evrope (Milohnić 2002, 37). Vzhodnoevropske države, kandidatke za vstop v EU, so danes dolžne sprejeti Evropsko migracijsko politiko in politiko na mejah. Zaradi politike zapiranja meja so se v EU

14

povečale ilegalne, z drugo besedo tudi prikrite migracije. Vzhodno, srednje in južnoevropske države, ki so za prebežnike le tranzitne države, se s tem vedno bolj približujejo politiki zapiranja meja, ki jo usklajuje zahodna Evropa. Še do sredine devetdesetih let je bila glavna tranzitna država Poljska, danes pa vedno več ubežnikov skuša priti v EU preko Češke. Eden izmed pogojev za sprejem Češke v EU je prevzem sistema zapiranja, zaščite meja po »shengenskih standardih« ter prilagajanje azilne zakonodaje. V današnji vedno bolj globalni družbi na migracije in njihovo upravljanje vpliva več dejavnikov. Spremenjene demografske smernice, predvsem staranje evropskega prebivalstva, vedno večji gospodarski prepad med razvitimi državami in državami v razvoju, liberalizacija svetovne trgovine, ki zahteva vedno bolj mobilno delovno silo, vedno bolj razvite komunikacijske vezi, ki povezujejo vse dele sveta in pa transnacionalne migracije praktično zahtevajo preseljevanje prebivalstva. V 21. stoletju je naloga politikov in državnikov, da razvijajo in spodbujajo razumevanje pojava migracij, da bi z njimi uspešno upravljali in izkoristili pozitivne učinke migracijskih tokov. Seveda vlade ne morejo delovati enostransko, zato je pomembno sodelovanje in povezovanje med državami. EU je z enotnim evropskim aktom, s schengenskim dogovorom, z amsterdamsko pogodbo in dublinsko pogodbo že naredila prve korake proti skupni migracijski politiki, ki bo skušala zmanjšati nezakonite migracije in povečati koristi migracij.

15

Tabela 3: Priseljevanja (imigracije) v EU glede na državo prejšnjega bivališča Geografsko območje/čas 2002 2003 2004 2005 2006 2007 Avstrija 0,30 0,35 0,47 0,52 0,52 0,55 Bolgarija 0,00 Ciper 1,13 1,74 1,98 0,72 0,78 Češka 0,29 0,22 0,14 0,09 0,21 Nemčija 0,38 0,41 0,41 0,40 Danska 0,36 0,36 0,38 0,41 0,48 0,56 Španija 0,21 0,28 0,31 0,36 0,39 Finska 0,17 0,19 0,21 0,22 0,24 Francija Hrvaška 0,05 0,06 0,06 0,06 Irska 1,57 1,79 1,45 Islandija 2,86 Italija 0,06 0,08 0,07 Litva 0,34 0,70 1,03 1,15 1,28 Luksemburg 0,62 Latvija 0,02 0,04 0,05 0,07 0,10 Makedonija 0,01 0,01 0,01 0,01 Nizozemska 0,23 0,21 0,24 0,25 0,29 0,33 Norveška 0,32 0,36 0,42 0,56 0,83 Poljska 0,01 0,01 0,01 0,02 0,03 Portugalska 0,06 0,06 0,02 Švedska 0,24 0,25 0,28 0,36 0,40 Slovenija 0,02 0,03 0,03 0,03 0,04 Slovaška 0,02 0,04 0,06 0,07 Združeno kraljestvo 0,18 0,21 0,26 0,31 * Prazna mesta v tabeli pomenijo, da ni bilo podatkov za določeno leto. Vir: Eurostat, 2009 Iz tabele je razvidno, da so se priseljevanja ljudi v EU od leta 2002 do leta 2007 iz leta v leto povečevala. Število priseljenih ljudi raste, EU torej postaja vedno bolj zaželen dom ljudem, ki prihajajo iz držav zunaj EU (v tabeli Hrvaška, Islandija, Makedonija in Norveška). Prav tako pa to kaže, da je omogočena mobilnost znotraj članic EU, število selitev v okviru EU se tudi povečuje. Med navedenimi državami je največ ljudi, ki v EU prihajajo iz Islandije. Islandija je država, ki ima rodnost med najvišjimi v Evropi, vendar zaradi izseljevanja prebivalstvo ne narašča tako hitro. Poleg Islandije se ljudje izseljujejo tudi iz Irske in iz Litve, vendar govorimo o državah, ki so majhne in se njihova statistika lahko kar hitro spreminja. Po zgornjih podatkih se v EU v najmanjšem številu izseljujejo prebivalci Makedonije in predvsem prebivalci Bolgarije, saj se jih je v EU izselilo manj kot 0,1 % v letu 2007.

16

Tabela 4: Odseljevanja (emigracije) iz EU v državo kasnejšega bivališča Geografsko območje/čas 2002 2003 2004 2005 2006 2007 Avstrija 0,14 0,18 0,21 0,25 0,31 0,34 Bolgarija 0,03 Ciper 0,15 0,14 0,21 0,10 0,22 Češka 0,22 0,24 0,02 0,01 0,01 Nemčija 0,39 0,35 0,36 0,38 Danska 0,00 0,37 0,37 0,37 0,39 0,37 Estonija 0,03 0,03 0,03 0,04 0,05 Finska 0,16 0,18 0,16 0,16 0,16 Francija 0,22 0,22 Hrvaška 0,05 0,05 0,05 0,05 Irska 0,20 0,47 0,54 Islandija 1,77 Italija 0,03 0,04 0,00 Litva 1,22 2,50 2,91 2,22 2,53 Luksemburg 1,12 Latvija 0,03 0,04 0,04 0,09 0,07 Makedonija 0,02 0,03 0,02 0,00 Nizozemska 0,00 0,24 0,25 0,28 0,30 0,00 Norveška 0,33 0,30 0,27 0,28 0,28 Poljska 0,04 0,04 0,05 0,11 0,08 Portugalska 0,04 0,00 0,00 Romunija 0,07 0,10 0,08 0,11 0,00 Švedska 0,83 0,87 0,91 1,00 0,98 Slovenija 0,02 0,02 0,02 0,03 Slovaška 0,00 0,00 0,00 0,00 Združeno kraljestvo 0,14 0,18 0,21 0,25 0,31 0,34 * Prazna mesta v tabeli pomenijo, da ni bilo podatkov za določeno leto. Vir: Eurostat, 2009 Iz zgornje tabele je razvidno, da se državljani članic EU najpogosteje selijo v Litvo in Luksemburg, prav tako na Švedsko, v Irsko in seveda v Nemčijo. Najvišje število priseljenih v države EU skozi čas imajo: Nemčija, Švica in Luksemburg, sledijo Velika Britanija, Francija, Belgija, Danska in Švedska. Zaradi pomanjkanja podatkov na Eurostatu podatkov za nekatere države ni v tabeli.

17

Tabela 5: Število prebivalcev članic EU, ki so v letih od 2001 do 2007 pridobili državljanstvo v naslednjih državah: Geografsko območje/čas 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 Avstrija 0,39 0,44 0,55 0,51 0,43 0,31 0,17 Belgija 0,60 0,45 0,32 0,33 0,30 0,31 0,35 Bolgarija 0,00 0,05 0,06 0,08 0,08 0,09 0,08 Švica 0,00 0,49 0,47 0,47 0,51 0,62 0,58 Ciper 0,00 0,02 0,03 0,58 0,50 0,37 0,35 Češka 0,00 0,03 0,02 0,05 0,03 0,02 0,02 Nemčija 0,22 0,19 0,17 0,15 0,14 0,15 0,00 Danska 0,22 0,32 0,12 0,27 0,19 0,15 0,07 Estonija 0,23 0,31 0,28 0,49 0,53 0,36 0,32 Španija 0,04 0,05 0,07 0,09 0,11 0,15 0,18 Finska 0,05 0,06 0,09 0,13 0,11 0,08 0,09 Francija 0,00 0,15 0,23 0,28 0,25 0,24 0,00 Grčija 0,00 0,00 0,02 0,01 0,02 0,02 0,00 Hrvaška 0,00 0,00 0,28 0,20 0,00 0,27 0,29 Madžarska 0,09 0,03 0,05 0,05 0,10 0,06 0,08 Irska 0,07 0,00 0,10 0,09 0,10 0,14 0,11 Islandija 0,14 0,14 0,00 0,00 0,00 0,00 0,22 Italija 0,00 0,00 0,02 0,03 0,05 0,06 0,00 Litva 0,14 0,14 0,13 0,17 0,12 0,13 0,10 Luksemburg 0,10 0,16 0,17 0,18 0,20 0,24 0,26 Latvija 0,44 0,41 0,44 0,76 0,88 0,83 0,37 Makedonija 0,00 0,09 0,00 0,13 0,13 0,10 0,08 Malta 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 0,12 0,14 Nizozemska 0,28 0,27 0,17 0,16 0,17 0,18 0,19 Norveška 0,00 0,20 0,17 0,18 0,27 0,26 0,32 Poljska 0,00 0,00 0,00 0,01 0,01 0,00 0,00 Portugalska 0,01 0,00 0,02 0,01 0,02 0,03 0,00 Romunija 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 Švedska 0,40 0,42 0,37 0,32 0,44 0,57 0,37 Slovenija 0,07 0,14 0,16 0,16 0,13 0,16 0,08 Slovaška 0,05 0,06 0,06 0,07 0,03 0,02 0,03 Turčija 0,00 0,00 0,04 0,01 0,01 0,01 0,01 Združeno kraljestvo 0,15 0,20 0,22 0,24 0,27 0,25 0,27 * Prazna mesta v tabeli pomenijo, da ni bilo podatkov za določeno leto. Vir: Eurostat, 2009 V tabeli zgoraj je razvidno, da se države kot so Nemčija, Francija, Španija in Združeno kraljestvo vedno bolj zapirajo in državljanstvo letno dobi vedno manj ljudi v teh državah. Države, ki so velike in imajo stabilnejše gospodarstvo, razvite države, se bolj zapirajo kot nerazvite in manjše države. V letih od 2001 do 2007 je največ ljudi iz območja EU pridobilo državljanstvo v Latviji, Estoniji, Cipru, Belgiji, skratka v državah, ki so majhne, število prebivalstva je nizko, zato tudi ni težav pri pridobitvi državljanstva. Tovrstne države potrebujejo delovno silo od drugod, običajno jim primanjkuje visoko kvalificirane delovne sile, zaradi majhnosti so take države odprte države.

18

V državah kot so Makedonija, Romunija, Turčija, Češka in Slovaška imajo tudi nizko število državljanstev, ki jih dobijo tujci v teh državah. Razlogi za to bi lahko bili različni, najverjetneje gre za pomanjkanje interesa državljanov članic EU, da bi se selili v naštete države in tam pridobili državljanstvo. Razlog je verjetno v legi držav, saj so selitve že od nekdaj potekale proti zahodu, omenjene države pa ležijo na vzhodu, so oddaljene in države v razvoju, pa tudi večinoma majhne države.

5.1.1. Notranje in zunanje migracij

Pojem migracija se deli na izselitev oziroma emigracijo ter priselitev oziroma imigracijo, takšna gibanja so lahko glede na geografsko opredelitev notranja ali zunanja, torej mednarodna. Notranje migracije so tako omejene na državljane članic EU, zunanje pa na državljane iz tretjih držav, torej držav nečlanic EU.

Notranje oziroma interne migracije pa nadalje delimo na lokalne, rajonske, medrajonske in regijske. Zunanje migracije oziroma mednarodne migracije delimo na kontinentalne in interkontinentalne, pojavljajo se večinoma v treh oblikah:

kot svobodne migracije posameznikov oziroma regularne migracije, ko posamezniki po lastni volji in v okviru obstoječih zakonov spremenijo državo svojega prebivališča;

kot prisilne migracije, ko ljudje bežijo bodisi kot posamezniki v strahu pred preganjanjem ali množično zaradi strahu pred kolektivnimi kršitvami človekovih pravic ali humanitarnega prava ter drugimi okoliščinami, ki jih povzročajo različni konflikti in katastrofe;

ter kot nezakonite migracije, ki zadevajo prepovedane prehode meja in nedovoljeno bivanje v tuji državi.

V obdobju od leta 1980 do sredine 1995 je obseg notranjih migracij stagniral in se šele ob koncu devetdesetih let začel rahlo povečevati. Medtem, ko so zunanje migracije v tem obdobju po številu presegale notranje migracije kar za tretjino. Čisti migracijski prirastek (takratne EU 15) je začel presegati naravni prirastek in vse od takrat se ta razkorak ohranja, v razmerju približno ena proti dva. Prav tako se je povečevalo tudi število pridobitve državljanstev skozi čas, priseljenci si namreč v zadnjem obdobju vse pogosteje želijo pridobiti državljanstvo, predvsem zaradi zmanjšanja pravic migrantov predvsem iz tretjih držav, pa tudi diskriminacije pri zaposlovanju in izobraževanju (Verlič 2002, 24). Obseg notranjih in zunanjih migracij v EU se konstantno povečuje, ob koncu leta 2001 je bilo sedem procentov vseh migrantov v EU, ta številka pa je lahko možno podcenjena zaradi velikega števila nedokumentiranih priseljencev7. Notranje migracije se povečujejo predvsem zaradi izmenjav in pridobivanja izkušenj strokovnjakov, pa tudi izmenjav študentov, povečanega števila mednacionalnih in internacionalnih organizacij, ki

7 Med nedokumentirane priseljence štejemo zelo različne skupine ljudi, nikakor ni nujno, da so to ljudje, ki so v državo prišli nelegalno ali nedokumentirano. Mnogi na primer pridejo kot turisti, si turistično potovanje podaljšajo in si v državi potem urejajo dokumente. V ZDA so leta 2001 ocenili, da je med možnimi sedem milijoni nedokumentiranih prebivalcev približno 46% takih, ki so podaljšali bivanje po legalnem prihodu, so študenti ali začasno zaposleni (Verlič, 2002, str. 25).

19

ustanavljajo svoje deleže v več državah članicah EU. Vendar pa so notranje migracije še vedno manjše od zunanjih migracij. Zunanje migracije se hitro povečujejo, predvsem gre za politične prosilce za azil, tiste, ki imajo pravice iz družinskega združevanja, begunce in nedokumentirane priseljence. S tem se povečuje tudi etična raznolikost, starost in izobrazba imigrantov v EU in po posameznih državah. V posameznih etičnih območjih priseljencev v evropskih in ameriških metropolah se najde po pravilu od 70 do 120 različnih etničnih skupin. V državah E najvišji delež med etničnimi priseljenci zasedajo priseljenci iz območja Evrope in zunaj nje (Somalci, Tajci, Filipinci, Kitajci, Iranci, Pakistanci), številčno gledano prevladuje etnična skupina iz Turčije. Sledijo prebivalci iz nekdanjih jugoslovanskih republik (najštevilčnejši so Srbi), potem pa še: Maročani, Alžirci, Poljaki, Američani in Tunizijci. Najpomembnejša religija med priseljenci je Islam.

5.2. Integracijska politika EU Odnosi med manjšino in večino ne vodijo samo do etnične diferenciacije in stratifikacije, pač pa tudi do integracije obeh etničnih skupin. Procesi prilagajanja, v katere je vključena imigrantska manjšina, jo približujejo kulturi dominantne večine. Znotraj manjšine se začenjajo spopadi med tistimi, ki so pristaši ohranjevanja imigrantske skupnosti, in med tistimi, ki se začenjajo asimilirati in integrirati v novo družbo. Prihaja torej do socialne dezorganizacije znotraj manjšine. Predvsem se ta kaže v imigrantskih družinah v generacijskem konfliktu. Starejši namreč ostajajo navezano na svojo imigrantsko etnično skupnost, medtem ko se mladi hitreje asimilirajo. Pride tudi do razrednih konfliktov med imigranti, saj se nekateri šolajo in se vzpnejo do višjih slojev v družbi, med tem ko drugim to ne uspe (Klinar 1976, 72). Imigranti, ki se začnejo asimilirati, imajo celo vrsto težav. Imigrantska družba jim ne odpira dovolj široko vseh možnosti, po drugi strani pa se ne morejo kar tako vrniti v stari svet, torej v skupnost, ki so jo zapustili. Imigrantom ostaja tako kot referenčna skupina njihova imigrantska skupnost, zato so njihovi napori usmerjeni v ohranitev lastne kulture, še posebej jezika. Sčasoma prihaja do počasne asimilacije in do izgrajevanja dvojne kulture, ko se ohranjajo oblike imigrantske kulture in se sprejme nekaj iz kulturne dominantne večine. Ta dvojna kultura imigrantskih skupin pa povzroči, da se ta prvotna skupina preoblikuje v novo etnično skupino, ki pa pridobi tudi nekoliko višje mesto v hierarhiji etnične stratifikacije. Sklepamo lahko torej, da imigrantske skupine potrebujejo za uspešno integracijo dvoje (Verlič 2002, 89):

možnost življenja in dela v svojem etnično organiziranem okolju in možnost, da iz tega okolja lahko odidejo, kadar želijo in če se tako odločijo.

Prva alineja govori predvsem o možnostih za izobraževanje, delo in pridobitev stanovanja, prav tu pa prihaja v praksi do največjih težav. Gre namreč za odpiranje možnosti, da si lahko mladi ustvarijo svojo družino, manj je teh možnosti, bolj so priseljenci odvisni od

20

večinske družbe. Pri drugi alineji pa gre predvsem za vprašanje svobodne izbire posameznika ob predpostavki, da so izbire dejansko uresničljive. Če imigrant želi vrnitev v svojo državo lahko naleti na ovire, kot sta nezadostna finančna samostojnost ter birokratski postopki doma in v državi priselitve. Mednarodni migracijski tokovi v zadnjih desetletjih so močno povečali etnično in nacionalno raznolikost migrantov in spremenili demografsko strukturo v posameznem nacionalnem okolju razvitih držav, kar je posebej razvidno v nekdaj razmeroma kulturno homogenih nacionalnih državah, kot so nordijske države. To velja tudi za EU na splošno in tudi za Slovenijo. Ta značilnost je v zadnjih letih reaktivirala vprašanje etične integracije priseljenih in problemov multikulturne družbe, različni priseljenci se namreč ne integrirajo enako, mnogi se kulturni asimilaciji tudi upirajo. Resolucija o migracijski politiki (Uradni list RS, št. 106/02) opredeljuje integracijsko politiko kot politiko do prisotnih in bodočih priseljencev v ožjem smislu in se nanaša na ukrepe države in družbe, ki zagotavljajo ugodne pogoje za kakovost življenja priseljenih, spodbujajo integracijo in omogočajo, da priseljenci postanejo odgovorni udeleženci družbenega razvoja Slovenije. Resolucija izhaja iz stališča, da je integracija proces, ki se nanaša na posameznega priseljenca in družbo priseljevanja. EU nima skupne evropske integracijske politike. Vzrok za to so razlike med državami članicami, ki so nastale zaradi različnih interesov, različnih tradicij posameznih držav, razlikah v razvitosti in potrebah. Vendar pa so se izvajali ukrepi integracije priseljencev, od sprejetih dokumentov lahko omenimo Skupna načela za integracijsko politiko priseljencev v EU (2004) in Agendo za integracijo (2005). Skupna načela za integracijsko politiko priseljencev v EU so:

vključevanje je dinamičen dvosmerni proces; pomen osnovnih enot EU; zaposlovanje priseljencev je najpomembnejši del vključevanja; pomen spoznavanja jezika, zgodovine, kulture in družbene ureditve; pomen izobraževanja, ter uspešna in dejavna udeležba priseljencev v družbi; enakopraven in nediskriminacijski dostop priseljencev do institucij; interakcija med priseljenci in državljani EU za spodbujanje medkulturnega dialoga; pomen izražanja lastne kulture in vere priseljencev; dejavno vključevanje priseljencev pri integracijskih politikah in ukrepih na lokalni

ravni; razvoj integracijskih politik in ukrepov na vseh ravneh (mainstreaming); razvoj jasnih ciljev, kazalnikov in evalvacijskih mehanizmov (pomen za

zagotavljanje razvoja na področju integracij. Agenda za integracijo (2005) pa poudarja potrebo po okrepitvi integracijskih politik v državah članicah in po določitvi skupnega evropskega okvira za vključevanje državljanov tretjih držav, ki zakonito bivajo v EU, na vseh področjih družbe (Klinar 2006, 23).

21

5.3. Problematika ilegalnih migracij Ilegalne migracije v začetku 21. stoletja postajajo v očeh (nad) nacionalnih ekonomsko – političnih struktur nevarnost, ki se lahko primerja z kriminalom in terorizmom in ga je treba na vsak način omejiti, če ne tudi preprečiti. Francoski minister za evropske zadeve Jean-Pierre Jouyet je tako ob začetku predsedovanja EU napovedal, da je med tremi prioritetami predsedovanja tudi oblikovanje skupne evropske imigracijske in azilne politike za nadzor meja in boj proti kriminalu in imigracijam. Izvajanje restriktivnega Schengenskega mejnega režima8 je tako povzročilo nove probleme, saj je omejevanje možnosti vstopa na legalen način samo pripomoglo k povečanjem števila tako imenovanih ilegalnih migracij. V kategorijo ilegalnih migrantov sodijo osebe (Kralj 2008, 162):

ki so v državo vstopile legalno, denimo z vizo, in v njej ostale tudi po preteku veljavnosti vize;

ki so v državo vstopile legalno in se zaposlile brez delovnega dovoljenja (delo na črno); ki so prestopile mejo države brez (veljavnih) potnih listov; v primerih, ko se naknadno spremenijo administrativni akti ali birokratski postopki, ki

vplivajo na status migrantov. Poglavitna ciljna skupina evropskega prizadevanja na področju preprečevanja ilegalnih migracij so osebe iz tretje alineje. Ocenjujejo namreč, da v države EU letno vstopi med petsto in osemsto tisoč oseb brez (veljavnih) potnih listov. V EU se tako povečuje obseg neregistriranih migracij in nedokumentiranih priseljencev, ki naj bi po nekod za več kot dvakrat presegali obseg registriranih priseljencev. Neregistrirano priseljevanje je med državami EU močno predvsem v Italiji, Franciji, na Portugalskem, v Grčiji in v Španiji, torej v sredozemskih državah. V teh migracijskih tokovih prevladujejo priseljenci iz Magreba, drugih delov Afrike, Azije, Albanije in iz nekdanjih republik Jugoslavije. Med temi priseljenci je velik del neizobraženih ljudi, predvsem mlajših moških, v primerjavi z registriranimi priseljenci. Obseg neregistriranih migracij se povečuje tudi iz smeri Vzhodnoevropskih držav (Afganistan, Iran) in Azije na primer preko tako imenovane balkanske poti, na poti v druge, večinoma severne države EU (Verlič 2002, 20). Ena od posledic tovrstnega pritoka imigrantov in hkrati omejevanja možnosti za vstop v območje EU je tudi povečano število prošenj za azil, ki je zaznamovalo predvsem drugo polovico devetdesetih let prejšnjega stoletja. 8 Dva Schengenska sporazuma: prvi junija 1985 in izvedbena konvencija junija 1990, veljati sta začela marca 1995 za prve članice, za ostale kasneje. Celoten Schengenski sistem deluje kot homogena celota, kontrola na notranjih mejah med schengenskimi državami je z sporazumom bila odpravljena, poostri pa se kontrola na zunanji meji (Devetak, 2008, str. 15).

22

Tabela 6: Prošnje za azil, vložene v evropskih državah, 1992 - 2001 Država 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001

Avstrija 16240 4750 5080 5920 6990 6720 13810 20100 18280 30140 Belgija 17650 26880 14350 11420 12430 11790 21970 35780 42690 24550 Bolgarija 150 520 300 430 830 1330 1760 2430 Ciper 109 101 92 225 789 651 1620 Češka 820 2190 1190 1410 2160 2100 4080 7290 8770 18090 Danska 13880 14350 6650 5100 5890 5090 9370 12330 12200 12400 Estonija 23 21 3 12 Finska 3630 2020 840 850 710 970 1270 3110 3170 1650 Francija 28870 27560 25960 20420 17410 21420 22380 30910 38750 47290 Grčija 1850 810 1300 1310 1640 4380 2950 1530 3090 5500 Italija 600 1650 1790 1730 680 1860 1120 33360 15560 9620 Irska 40 90 360 420 1180 3880 4630 7720 11100 10320 Latvija 58 19 4 14 Litva 320 163 133 199 256 Luksemburg 390 240 430 1710 2910 630 690 Madžarska 860 730 440 590 690 1100 7370 11500 7800 9550 Malta 403 148 75 65 165 85 71 116 Nemčija 438190 322610 127210 127940 116370 104350 98640 95110 78760 88290 Nizozemska 20350 35400 52570 29260 22170 34440 45220 42730 43900 32580 Norveška 5240 12880 3380 1460 1780 2270 8370 10160 10840 14780 Poljska 590 820 600 840 3210 3530 3370 2960 4590 4510 Portugalska 690 2090 770 450 270 300 370 270 200 190 Romunija 800 1300 590 1430 1240 1670 1370 2430 Slovaška 90 100 140 360 420 650 510 1320 1560 8150 Slovenija 40 70 500 870 9240 1510 Španija 11710 12620 11990 5680 4730 4980 6650 8410 7930 9490 Švedska 84020 37580 18640 9050 5750 9660 12840 11230 16300 23520 Švica 17960 24740 16130 17020 18000 23980 41300 46070 17610 20630 Velika Britanija 32300 28000 42200 55000 37000 41500 58490 91200 98900 88300 Vir: UNHCR, Asylum trends, 2009 Zgornja tabela nazorno prikazuje trende na področju azilne politike v devetdesetih letih. Število prošenj za azil je doseglo dva vrha, prvega v letih 1992 in 1993, kar je bila posledica vojn na Hrvaškem, v BIH, v Somaliji, ter prve ameriške intervencije v Iraku. Število prošenj za azil se je nato znižalo, pa spet doseglo vrh na koncu desetletja. Razlogi za rast števila prošenj za azil ob koncu devetdesetih let je več, avtorji izpostavljajo predvsem dejstvo, da je rast prošenj povzročila restriktivnejša imigracijska politika (zapiranje dotoka ekonomskih migrantov, omejevanje možnosti za legalen vstop).

23

Tabela 7: Prošnje za azil, vložene v evropskih državah, 2001 - 2005

Država 2001 2002 2003 2004 2005 Skupaj 01-

5 Δ% 04-5 Albanija 160 110 30 20 30 350 50 Avstrija 30140 39350 32360 24630 22470 148950 -9 Belorusija 220 140 160 170 210 900 24 Belgija 24550 18810 16940 15360 15960 91620 4 BiH 730 580 740 200 150 2400 -25 Bolgarija 2430 2890 1550 1130 820 8820 -27 Ciper 1770 950 4410 9860 7770 27760 -24 Češka 18090 8480 11400 5460 4020 47650 -26 Danska 12510 6070 4590 3240 2260 28670 -30 Estonija 10 10 10 10 10 50 0 Finska 1650 3440 3220 3860 3560 15730 -8 Francija 54290 58970 59770 85550 50050 281630 -15 Grčija 5500 5660 8180 4470 9050 32860 102 Hrvaška 90 100 60 160 190 600 19 Irska 10330 11630 7900 4770 4320 38950 -9 Italija 9620 16020 13460 9720 9500 58320 -2 Latvija 10 30 10 10 20 80 100 Liechtenstein 110 100 100 70 50 430 -29 Litva 260 290 180 170 120 1020 -20 Luksemburg 690 1040 1550 1580 800 5660 -49 Makedonija 200 120 2280 100 10 2710 -90 Malta 120 350 570 1000 1070 3210 17 Moldavija 250 110 90 110 110 670 0 Nemčija 88290 71130 50560 35610 28910 274500 -19 Nizozemska 32580 18670 13400 9780 12350 86780 26 Norveška 14780 17480 15960 7950 5400 61570 -32 Poljska 4530 5170 6910 8080 5440 30130 -33 Portugalska 230 250 90 110 110 790 0 Romunija 2430 1150 1080 660 590 5910 -11 Rusija 1680 880 740 910 960 5170 5 SCG 150 170 140 60 90 610 50 Slovaška 8150 9700 10360 11390 3490 43090 -69 Slovenija 1510 700 1110 1280 1600 6190 25 Španija 9490 6310 5920 5540 5260 32520 -5 Švedska 23520 33020 31350 23160 17530 128580 -24 Švica 20630 26130 20810 14250 10060 91880 -29 Turčija 5040 3800 3950 3910 3910 20610 0 Ukrajina 920 460 1370 1360 1740 5850 28 V.Britanija 91600 103080 60050 40620 30460 325810 -25 EU stare (15) 394990 393450 309340 241000 212590 1551370 -12 EU nove (10) 44000 32090 31350 38860 25250 177550 -35 EU skupaj 438990 425540 346690 279860 237840 1728920 -15 Vir: UNHCR, Asylum trends, 2009 Iz zgornje tabele je razviden trend postopnega zmanjševanja števila prošenj za azil v prostoru EU. To velja v večji meri za Zahodnoevropske države, ki so bile v prejšnjem

24

desetletju predvsem neto prejemnice (Nemčija, Švedska, Francija, Danska, Velika Britanija ter Norveška in Švica, ki sicer nista članici Unije). Med tem, ko število prošenj v nekaterih državah ostaja enako, ali pa se celo povečuje, predvsem v nekaterih sredozemskih državah (Španija, Italija, Grčija, Malta, Slovenija). Predvidevamo lahko, da je razlog za takšno stanje v novih azilnih postopkih, ki zahtevajo, da prosilec za azil vloži prošnjo v državi prvega vstopa v EU. Razlog je lahko tudi v povečanem prilivu imigrantov iz Afrike, ki prihajajo v Evropo po sredozemski morski poti. Pregled obstoječih ukrepov in smernic za bodoče oblikovanje skupne evropske imigracijske in azilne politike odkriva, da se le-te bolj nagibajo k uporabi mehanizmov nadzora in represije, kot k pomoči in zaščiti tistih, ki so bili prisiljeni ilegalno prečkati meje EU. To pa vodi k samo še večjemu nelegalnemu vstopu imigrantov, restriktivne uredbe same namreč ne morejo preprečiti migracij, lahko jih samo preusmerijo na ilegalne kanale (Kralj 2008, 171).

5.4. Prisilne migracije in etnično čiščenje O prisilnih migracijah govorimo, ko ljudje bežijo iz svoje države, bodisi kot posamezniki v strahu pred preganjanjem ali množično zaradi strahu pred kolektivnimi kršitvami človekovih pravic ali humanitarnega prava ter drugimi okoliščinami, ki jih povzročajo različni konflikti in katastrofe. Eno večjih nesoglasij se nanaša na odnos med pojmoma prisilna migracija in etnično čiščenje. Tako pri reševanju lokalnih sporov in v primeru odločitev Haaškega sodišča neizpodbitno velja, da sta ta dva pojma medsebojno zamenljiva. Vendar pa vsaka prisilna migracija še ni etnično čiščenje, medtem ko vsako etnično čiščenje predstavlja migracijo, ki pa je prisilna. Prisilno migracijo pa lahko sprožijo tudi naravne katastrofe, ki na tisoče ljudi prisilijo v migriranje, tu oblasti niso zavestno vpletene. Po drugi strani pa v primeru etničnega čiščenja gre za zavestno in načrtovano delovanje oblasti. Čiščenje prebivalstva je načrtovana, predvsem namerna odstranitev neželene populacije z določenega ozemlja, zaznamuje jo ena ali več karakteristik, kot so etnična, verska, rasna in razredna pripadnost ali spolna usmerjenost (Beštel et al. 2004, 134). Čiščenje prebivalstva v bivši Jugoslaviji in v državah, ki so jo nasledile ustreza opisu čiščenja prebivalstva na podlagi etične ali verske pripadnosti, v nekaterih primerih tudi razredne pripadnosti. Bilo je namerno, načrtovano, vpeljale pa so ga legalno izvoljene oblasti. Prebivalstvo je bilo izgnano in s tem se je spremenila verska in etnična podoba določenih področij. Vendar so bile kasneje oblasti prisiljene sprejeti povratne pritoke prebivalstva in ponovno integracijo. Vendar so skupine in posamezniki, ki so bili del čiščenja prebivalstva, ki se niso in se tudi nikoli več ne bodo vrnili na svoje domove.

25

5.4. Nadzor migracijskih tokov ter diskriminacijski učinki Najbolj splošen nadzor migracij je nadzor meja, meje imajo največkrat funkcijo razločevanja in sporočanja identitetne razlike, vzpostavljajo opozorilo »mi, oni« (Beštel et al. 2003, 18). Nadzor meja je drag in težko izvedljiv v enakem obsegu skozi daljše časovno obdobje. Nadzor meja prizadene pravice in svoboščine državljanov samih držav EU in omejuje svobodo gibanja. Kljub temu so bila v devetdesetih letih sprejeta načela držav članic EU, da se nadzor zunanjih meja za migracijske tokove še poostri (Verlič 2002, 27). Druga oblika nadzora poteka v državi prek policijskih in inšpekcijskih in drugih državnih uradov, kot so imigracijski in lokalni uradi, socialne službe ipd. državni in lokalni uradi imajo na voljo številne dokumente in postopke, s katerimi postavijo tujca v diskriminiran položaj, npr. na trgu delovne sile. Države te vrste opredelijo obveznosti in pravice priseljencev od bivanja, dela, zdravstva, izobraževanja itd. Neformalna diskriminacija in/ali različne oblike rasizma so le dodatek že v naprej opredeljenemu zakonskemu položaju, ki ga je težko spremeniti. Praviloma gre za okolja: Nemčija, Avstrija, Grčija, Luksemburg. Vendar je treba omeniti izkušnje socialnega nadzora, kot je v nordijskih državah. V teh državah je namreč zelo visoko javno, politično in sindikalno soglasje v stališčih do priseljencev. Gre za visoke stopnje državnega nadzora posameznika, vsak posameznik ima izkaznico in številko preko katere potekajo vse njegove dejavnosti. Brez državljanske številke v takem okolju skorajda ni mogoče preživeti, kar še posebno otežuje vsako ilegalno ali nedokumentirano bivanje v državi. Takšen sistem globoko posega v zasebnost posameznikovega življenja. Zgoraj napisano pa ne pomeni, da je diskriminacije v enih državah več, v drugih manj, v prvih je diskriminacija podana že v sami zakonodaji in glede na potrebe delodajalcev. Povsod pa je prisotna tako imenovana neizgovorjena diskriminacija v življenjskih okoliščinah, ko se srečujejo priseljenci in državljani.

5.4.1. Oblike diskriminacije imigrantskih manjšin

1. Zaposlitev: o pripadniki imigrantske manjšine imajo manjše možnosti, da bi se zaposlili v

poklicih, ki so rezervirani za pripadnike dominantne večine; o zanje so prav tako težko dosegljivi odgovorni, vodilni delovni položaji; o imigrantske države jim včasih ne priznavajo kvalifikacij in stopenj izobrazbe, ki so

si jih pridobili v izvornih družbah.

2. Različna ekonomska področja diskriminacije: o banke imigrantom postavljajo ovire pri dajanju kreditov;

26

o diskriminacijo občutijo tudi pri zavarovalnicah, pri prodaji svojih proizvodov in storitev, pri nakupu nepremičnin itd.

3. Stanovanja: o imigrantske manjšine običajno živijo kjer je nizek življenjski standard, gre za

zanemarjena, prenaseljena in nehigienska naselja; o storitve, trgovine, gostinstvo, kulturne, rekreacijske, prometne in druge storitvene

dejavnosti so na neustrezni ravni; o ta naselja pa so pogosto prostorsko ločena od naselij domačega prebivalstva; o imigranti plačujejo višjo ceno za stanovanja, njihovo stisko znajo stanodajalci

dobro izkoristiti v svojo korist.

4. Šolanje: o imigrantska družba do neke mere podpira praktično tehnično izobraževanje in

kvalificiranje imigrantov za delovna opravila, ki jih potrebuje; o imigranti pa so omejeni v izobraževanju, s katerim bi pridobili širšo kulturo in še

posebej družboslovno znanje, takšni profili bi namreč lahko dodobra spoznali svoj manjšinski status in bi bili lahko nosilci zahtev po socialnih spremembah.

5. Socialna in politična participacija: o celoten splet obnašanja dominantne večine proti imigrantski manjšini sloni na zunaj

vidnih znakih poniževanja manjšine; o po drugi strani pa večina zahteva, da manjšina v odnosih do nje izkazuje navzven

vidno podrejeno spoštovanje in priznavanje dominacije.

6. Postopki državnih organov: o izgon, prisilna asimilacija, omejitve pri zamenjavi zaposlitve, pri spremembi

bivališča, omejevanje socialnoekonomskih in političnih pravic, izrekanje strogih kazni za manjše prekrške in lažja kazniva dejanja itd.

7. Zdravstvo: o življenjske razmere manjšin so pogosto neustrezne in vplivajo na njihovo

zdravstveno stanje in življenjsko dobo; o imigrantje, ki želijo prihraniti čim več sredstev v čim krajšem času zaradi tega

živijo v slabših razmerah kot ostali; o poleg poškodb in nesreč, s katerimi se srečujejo v industrijski proizvodnji in

urbaniziranim načinom življenja, so prisotne še psihične težave in pretresi zaradi kulturnega šoka.

8. Socialno zavarovanje: o Socialna zaščita za emigrante ostaja dalj časa neurejena; o Predpisi o prenašanju pokojnine so neurejeni, neinformirani imigranti so prepuščeni

manipuliranju v zvezi z vplačevanjem prispevkov; Med posebej diskriminirane imigrante se štejejo predvsem nelegalno zaposleni, sezonski in občasni imigranti. Ti nimajo urejenega socialnega zavarovanja, stanovanjskega problema, v primeru da so zaposleni nelegalno, pa to v svoj prid še v večji meri izkoristijo delodajalci in drugi.

27

5.5. Organizacije, ki delujejo na področju migracij v EU V nadaljevanju bomo našteli nekaj organizacij, institucij, odborov, ki se ukvarjajo z problematiko migracij na področju EU. Teh organizacij je mogoče najti še v veliko večjem številu, vsaka država članica pa ima tudi svoje organizacije na tem področju.

5.5.1. Združenje evropskih institucij za migracije (the association of european migration institutions – AEMI) Članstvo v AEMI je odprto za vse evropske institucije ali organizacije, katerih naloga vključuje dokumentacijo, raziskovanje in predstavitve evropskih migracij. Generalna skupščina AEMI (sestaja se najmanj enkrat letno) sprejema nove člane z običajno večino glasov prisotnih delegatov, vsak član v instituciji ima en glas (AEMI, 2009).

5.5.2. Evropski odbor za migracije (European committee on migration) Evropski odbor za migracije izpeljuje svoje naloge in pristojnosti iz Odbora ministrov Sveta Evrope. Njena naloga je razviti evropsko sodelovanje na področju:

migracij, razmer ter socialne integracije migrantov in beguncev glede na njihov izvor, odnosov skupnosti.

Evropski odbor za migracije želi skozi svoje delo vplivati na vladne politike in prakse v državah članicah EU. Njihova ciljna skupina so torej vlada, oblikovalci politik in javni uslužbenci, odgovorni za zagotavljanje storitev za migrante, tako na nacionalni kot na lokalni ravni (COE, 2009).

5.5.3. Evropska migracijska mreža (European Migration Network – EMN) Evropska migracijska mreža je EU financirala mrežo nacionalnih kontaktnih točk v vseh državah EU, koordinirano iz Bruslja (Belgija). Nacionalne kontaktne točke izvajajo usklajene raziskave z namenom zagotavljanja sveže, objektivne, zanesljive in primerljive informacije na področju migracij in azila v EU (EMN, 2009).

5.5.4. Evro-mediteranski konzorcij za uporabne raziskave o mednarodnih migracijah (Euro-Mediterranean Consortium for Applied Research on International Migration – CARIM) Evro-mediteranski konzorcij za uporabne raziskave o mednarodnih migracijah (CARIM), je bil ustanovljen februarja 2004 in je bil financiran s strani Evropske komisije.

28

Cilji CARIM so opazovanje, analiziranje in napovedovanje migracij v južnem in vzhodnem Sredozemlju. Dejavnosti CARIM pokrivajo tri vidike mednarodnih migracij: ekonomski in demografski, pravni in družbeno-politični vidik.

5.5.5. Projekt usklajenih evropskih statističnih podatkov o mednarodnih migracijah (Towards Harmonised European Statistics on International Migration – THESIM) EU je financirala projekt na Katoliški univerzi Leuven / Louvain (Belgija). Njegov namen je ponuditi informacije o različnih statističnih virih na področju migracij vsaki državi EU, ki zajema vidike zbiranja podatkov, upravnih postopkov in sistemov za registracijo.

29

6. VPLIV MIGRACIJ NA RAZVOJ TRG DELA EU

Človeški kapital je mogoče opredeliti kot sposobnosti, znanje in spretnosti ljudi, ki so pridobljene s pomočjo izobraževanja, usposabljanja in izkušenj. Pri vlaganju v človeški kapital se vključujejo številni akterji, kot so javni sektor, podjetja in posamezniki. Evropski svet v Lizboni je postavil človeški kapital v središče svoje razvojne strategije, z skupnim ciljem članic EU da postane najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu (European Commission, 2009).

Množične selitve delavcev v Evropi so v devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju postajale čedalje bolj množične, povečevale so se razdalje in fluktuacija. Od zadnje tretjine devetnajstega stoletja so povzročile pospešeno interregionalizacijo in internacionalizacijo industrijskih in agrarnih trgov dela. Okvirni razlog za to je bilo hitro nastajanje infrastrukture, ki so jo gradili večinoma delovni migranti, posledica je bila zgostitev prometnega omrežja, skrajšanje časa trajanja potovanj in s tem tudi stroškov le teh (Bade 2005, 93).

6.1. Značilnosti trga dela EU Prost pretok oseb je poleg pretoka blaga, kapitala in storitev ena temeljnih svoboščin notranjega trga EU in vključuje:

prosto gibanje delavcev, priznavanje poklicnih kvalifikacij, koordinacijo sistemov socialne varnosti ter državljanske pravice.

Pravica do prostega gibanja delavcev, ki so državljani članic EU, vključuje pravico do odhoda v drugo državo članico, pravico da posameznik tam išče zaposlitev in jo sprejme, ter pravico, da v tej državi prebiva. Pri tem mora biti enako obravnavan kot državljani te države, med drugim tudi kar se tiče plačila. Delavcem migrantom in njihovim družinskim članom je tudi zagotovljeno socialno varstvo. Vendar prosto gibanje delavcev še ni v polnem razmahu, saj velja prehodno obdobje, ki je razdeljeno v tri obdobja. Leta 2011, ko preteče tretje obdobje, se bo prost pretok oseb povsem uveljavil in nobena država članica ne bo smela sprejeti nobenih omejevalnih ukrepov.

30

Tabela 8: Prosto gibanje delavcev v državah članicah EU 2007 Država članica Ukrep

Avstrija Prehodno gibanje (za zaposlitev je potrebno delovno dovoljenje) Belgija Prehodno obdobje, delno sproščeno (za zaposlitev je potrebno

delovno dovoljenje – po olajšanem postopku) Bolgarija Prosto gibanje delavcev Ciper Prosto gibanje delavcev Češka Prosto gibanje delavcev Danska Prehodno obdobje, delno sproščeno (za zaposlitev je potrebno

delovno dovoljenje – po olajšanem postopku) Estonija Prosto gibanje delavcev Finska Prosto gibanje delavcev Francija Prehodno obdobje, delno sproščeno (za zaposlitev je potrebno

delovno dovoljenje – po olajšanem postopku) Grčija Prosto gibanje delavcev Irska Prosto gibanje delavcev Italija Prosto gibanje delavcev Litva Prosto gibanje delavcev Latvija Prosto gibanje delavcev Luksemburg Prehodno obdobje (za zaposlitev je potrebno delovno dovoljenje) Madžarska Prosto gibanje delavcev Malta Prosto gibanje delavcev Nemčija Prehodno obdobje (za zaposlitev je potrebno delovno dovoljenje) Nizozemska Prosto gibanje delavcev Poljska Prosto gibanje delavcev Portugalska Prosto gibanje delavcev Romunija Uradna odločitev še ni sprejeta Slovaška Prosto gibanje delavcev Španija Prosto gibanje delavcev Švedska Prosto gibanje delavcev Velika Britanija Prosto gibanje delavcev Vir: Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve, 2009 V zgornji tabeli so navedene uradne odločitve držav članic EU o uveljavljanju prehodnega obdobja na področju prostega gibanja delavcev. Slovenija je uveljavila načelo vzajemnosti. To pomeni, da lahko v času predhodnega obdobja do vsake države članice EU, ki bo uveljavljala nacionalne ukrepe glede prostega gibanja delavcev, uveljavlja enakovredne ukrepe. Nekaj temeljnih značilnosti gospodarskega in družbenega razvoja v zadnjih tridesetih letih (Jazbec 2008, 13):

relativno nizka gospodarska rast, povečana konkurenca v svetovnem merilu (globalizacija kapitala, proizvodnje in

trgovine), prestrukturiranje gospodarskih dejavnosti, zlasti industrije (prenos proizvodnje v

države tretjega sveta s cenejšo delovno silo),

31

hitro naraščajoči storitveni sektor, hitrejše tehnološke spremembe, strukturna brezposelnost, prehod na ekonomija, ki temelji na znanju, povečane potrebe po izobraženi delovni sili, izobraževanje in usposabljanje, ki je bolj povezano z delovnim okoljem, demografsko spreminjanje značilnosti populacije in delovne sile v razvitih državah

(povečana aktivnost prebivalstva na račun večje participacije žensk, mladih, imigracije delovne sile iz manj razvitih držav, staranje delovne sile),

uvajanje sodelovanja delavcev pri odločanju in skupinsko delo, decentralizacija odločanja, spreminjanje narave delovnega mesta in dela samega, prestrukturiranje, da bi se

zmanjšali stroški dela (vključno s stroški delovne sile), ter da bi povečali fleksibilnost in učinkovitost,

zmanjšana varnost zaposlitve. Bela knjiga, ki govori o rasti, konkurenčnosti in zaposlovanju, iz leta 1993 je pomenila začetek obravnave tematike zaposlovanja na ravni celotne EU. Države so tako začele sodelovati in ustvarjati trajnejši odnos. Evropska Komisija pa je imela takrat zgolj vlogo promocije sodelovanja med državami na ravni Unije. Oskrbovala je države članice z informacijami in jim pomagala v boju proti nezaposlenosti in socialni izključenosti preko evropskih skladov, predvsem evropskega socialnega sklada. Na zasedanju v Essnu leta 1994 je Evropski Svet na zasnovi Bele knjige sprejel ukrepe za zaposlovanje na ravni držav članic na petih ključnih področjih:

Izboljšanje možnosti zaposlitve delovne sile preko začetnega in nadaljnjega usposabljanja;

Povečanje intenzivnosti gospodarske rasti z bolj fleksibilno organizacijo dela, s spodbujanjem lokalnih pobud za zaposlovanje in z omejevanjem rasti plač za spodbujanje investicij, ustvarjajo nova delovna mesta;

Dovolj veliko zmanjšanje stroškov dela, ki se ne namenijo za plače. To bo vplivalo na odločitve o zaposlovanju;

Izboljšanje uspešnosti politik na trgu dela z zmanjšanjem njihove odvisnosti od pasivne podpore;

Povečanje števila ukrepov za pomoč skupinam, ki jih je brezposelnost najbolj prizadela (mladim, ženskam in dolgotrajno brezposelnim).

Essenska strategija je pokazala, da na ravni celotne EU obstaja visoka stopnja politične zavezanosti k reševanju problematike zaposlovanja, vendar so bili sklepi Evropskega Sveta neobvezujoči za članice in niso imeli jasne pravne osnove. Pomemben preobrat na področju koordiniranega pristopa k zaposlovalni politiki v EU zato pomeni Amsterdamska pogodba leta 1997. Z Amsterdamsko pogodbo se je Evropskemu Svetu na področju zaposlovanja priznala pomembnejša vloga. Pogodba je prav tako Evropski komisiji naložila nove naloge, močnejša pooblastila, večjo vlogo je dobil tudi Evropski parlament.

32

Marca leta 2000 so se voditelji držav EU v Lizboni strinjali, da je stopnja brezposelnosti na ravni Unije še vedno previsoka. Tako je Evropski Svet določil nov strateški cilj, EU naj bi postala najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki je sposobno trajne gospodarske rasti, z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno povezanostjo. EU naj bi torej dosegla povišanje splošne stopnje zaposlenosti od 63,3% v letu 2000 na 70% do leta 2010. stopnja zaposlenosti žensk naj bi se na ravni celotne Unije s 54% v letu 2000 do leta 2010 dvignila na 60%. Za povečanje delovno aktivnega prebivalstva je zato EU začela sprejemati ukrepe, ki naj bi omogočili:

spodbujanje ljudi k kasnejšemu upokojevanju; promocijo geografske in poklicne mobilnosti; lažje usklajevanje dela s privatnim življenjem; zmanjšanje diskriminacije med spoloma na trgu dela; lažji dostop na trg dela za vse skupine ljudi; povečanje kvalitete delovnih mest.

Leta 2001 je Evropski Svet zasedal v Stockholmu, kjer je bil izpostavljen negativen vpliv staranja prebivalstva na pokojninske sisteme. Vpliva pa tudi na sisteme zdravstvene oskrbe in sisteme nege za starejše ljudi. Nov cilj je bil tako do leta 2010 dvigniti povprečno stopnjo zaposlenosti med 55. in 64. letom starosti na 50%. Julija leta 2003 je bila potrjena nova Evropska strategija zaposlovanja in sprejeti novi cilji:

polna zaposlenost, izboljšanje kvalitete in produktivnosti dela, utrditev socialne povezanosti in vključenosti ljudi.

Revidirane smernice, sprejete 12.5.2008, vsebujejo osem akcijskih prioritet, ki jih morajo države članice upoštevati pri njihovih politikah zaposlovanja (Uradni list EU, 2009):

1. Izvajanje politike zaposlovanja, usmerjene v doseganje polne zaposlenosti, izboljšanje kakovosti in produktivnosti dela ter krepitev socialne in teritorialne kohezije;

2. Spodbujanje pristopa k zaposlitvi po življenjskih obdobjih; 3. Zagotavljanje vključujočih trgov dela, izboljšanje privlačnosti dela in zagotavljanje,

da se iskalcem zaposlitve, tudi prikrajšanim osebam in neaktivnim osebam, izplača delati;

4. Izboljšanje usklajenosti potreb trga dela; 5. Spodbujanje fleksibilnosti v povezavi z varnostjo zaposlitve in zmanjševanje

segmentacije trgov dela, ob upoštevanju vloge socialnih partnerjev; 6. Skrbeti za takšno plačno politiko in obremenitev dela, ki bosta vzpodbujala

zaposlovanje; 7. Razširjanje in izboljšanje naložb v človeški kapital; 8. Prilagajanje sistemov izobraževanja in usposabljanja novim zahtevam glede

usposobljenosti.

33

Pri doseganju teh ciljev so naloge držav spodbuditi več ljudi, da se zaposlijo in ohranijo zaposlitev, povečati ponudbo delovne sile in posodobiti sisteme socialne zaščite. Izboljšati je potrebno prav tako prilagodljivost delavcev in podjetij, ter povečati naložbe v človeški kapital z boljšim izobraževanjem in strokovnim usposabljanjem.

6.1.1. Zaposlovanje mladih Brezposelnost mladih in težave pri uspešnem vključevanje mladih na trg dela ostaja ključen izziv za mnoge države članice EU. Kljub nekaterih nedavnih izboljšav, pravi preboj pri zmanjšanju brezposelnosti mladih šele pride. Povprečna stopnja brezposelnosti mladih v EU je še vedno visoka. V EU je bistveno več mladih ljudi brezposelnih in manj delajo kot v drugih industrijsko razvitih državah, kot so ZDA, Kanada ali Japonska. Nezadostna izobrazbe je eden glavnih vzrokov za slabo delovanje trga dela za mlade. Zato programi, ki obravnavajo šolski neuspeh zgodaj seznanjajo mlade s svetom dela in jih pripravljajo za potrebo po vseživljenjskem učenju z namenom prilagoditve njihovih kvalifikacij v celotnem delovnem življenju, ki so ključni dejavnik za izboljšanje razmer na trgu dela. 6.1.2. Plače in Zaslužek Struktura in gibanje plač so pomembne značilnosti na trgu dela. Odražajo ponudbo dela odločitve, ki jih delavci ali posamezniki in povpraševanje po delu odločitve s strani podjetij. Podatkov ali podatkov, zbranih iz obeh podjetij in delavcev, je najbolj uporaben pri analizi dejavnikov zaslužka. Poleg tega so povezave med dobički, produktivnost, dobiček in porabe so močne determinante gospodarske rasti in zaposlovanja, ki so širše cilje prenovljenega programa lizbonske strategije. Kot je poudarjeno v "Integriranih smernicah za rast in zaposlovanje", dve smernici v bistvu ukvarja s gibanja plač in njihove socialne in ozemeljske razsežnosti, močno kažejo, da je prizadevanje za socialno kohezijo: Integrirani smernici 4: Zagotavljanje, da gibanje plač prispeva k makroekonomski stabilnosti in rasti, in se poveča prilagodljivost; Integrirana Smernica 22: Zagotavljanje zaposlovanju prijaznih gibanj stroškov dela in mehanizme za določanje plač. 6.1.3. Kakovost dela Varno in zdravo delovno okolje, skupaj z moderno organizacijo dela, je bistvenega pomena za kakovost pri delu. Tako so ključni dejavniki za dvig zaposlenosti, izboljšanju produktivnosti ter krepitvi socialne kohezije. V svojem sporočilu "Zaposlovanje in socialne politike: Okvir za vlaganje v kakovosti" je Evropska komisija opredelila deset razsežnosti kakovosti dela, ki obsega: sestava delovnih mest in njihove usposobljenosti; profil delavcev, njihovo vključevanje in dostop do dela,

34

trgu, njihova znanja, spretnosti in poklicnega razvoja kot tudi njihovega subjektivnega zadovoljstva; ciljev in operativnih praks delodajalcev; v delovnem okolju ter zdravju in varnosti pri delu, zlasti, enakosti spolov in nediskriminacije; in usmeritvi in prednostnih nalogah zaposlovanja in socialne politike. Od takrat zaposlitve analiz, ki jih je Evropska komisija zajemajo vseh zgoraj navedenih razsežnosti kakovosti dela.

6.2. Vključevanje priseljencev na trg dela EU Tuja delovna sila ima omejene pravice pri vstopu na trg dela EU, ta namreč prednostno obravnava državljane EU pred tujci na trgu dela. Ko se izkaže, da za določeno delo ni na voljo državljana EU ali pa tujca, ki že ima dovoljenje za bivanje v državi ki je predmet obravnave, šele takrat se lahko najame tuja delovna sila. Vendar pa gre za skupno politiko in prakso, vsaka posamezna država znotraj EU pa ima imigracijo iz tretjih držav pod svojim lastnim nadzorom. Za migrante v EU iz tretjih držav veljajo strogi pogoji. Priselitev in pridobitev pravice stalnega bivanja v EU je možna na naslednjih osnovah (Bevc et al. 2000, 85):

1. Zaposlitev znotraj strokovnega področja prosilca, ki jo delodajalcu odobri imigracijski urad v skladu z interesi nacionalne politike zaposlovanja;

2. Uveljavljanje pravic iz družinskega združevanja; 3. Priseljevanje na podlagi pravice do azila, pravice beguncev do začasnega

zatočišča ali iz humanitarnih razlogov. Za vse tri naštete oblike priseljevanja iz tretjih držav veljajo še časovne omejitve, ki običajno trajajo od tri do pet let. Običajno se podeljujejo tiste oblike stalnega bivališča, ki veljajo eno leto, potem pa morajo priseljenci pravico znova uveljavljati. Vendar je treba omeniti tudi veliko število priseljencev, ki ostanejo brez dela v novi državi, število nezaposlenosti med priseljenci namreč presega povprečno stopnjo brezposelnosti. Obstaja več razlogov za takšno stanje (Bevc 2000, 14):

Razkorak med novimi zaposlitvenimi potrebami spreminjajočega se trga dela in neustreznimi značilnostmi priseljenih delavcev;

Spremembe pri izdaji delovnih dovoljenj tujcem oziroma politika »krčenja« pravic priseljencev;

Podrejanje celostnega družbenega razvoja zahtevam ekonomske učinkovitosti in posledično vodenje protekcionistične politike v posameznih državah, kar vodi do diskriminacije tujcev;

Povečanje notranje mobilnosti državljanov EU; Zaviranje mobilnosti tujcev iz držav nečlanic znotraj območja EU.

35

Tabela 9: Zaloga tujih delavcev v izbranih državah (% celotne delovne sile)

Geografsko območje/čas 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006

Avstrija 9,9 9,9 10 10,5 11 10,9 11,8 11,9 12 11,9 Belgija 8,6 8,9 8,5 8,6 8,6 8,6 8,5 9,1 9,2 9,2 Češka 2,5 2,1 1,8 2 2 1,9 2,1 2,1 2,9 3,6 Danska 3,3 3,4 3,4 3,4 3,5 3,6 3,6 3,9 4 4,2 Finska .. .. .. 1,6 1,7 1,8 1,8 1,9 2,1 2,2 Francija 6,1 6,1 5,8 6 6,2 6,2 5,6 5,6 5,3 .. Nemčija 8,9 8,7 8,8 8,8 9,1 9,2 9,4 9,1 9,3 8,5 Grčija .. 3,7 3,4 3,7 4,5 5,5 5,8 6,4 6,7 6,7 Madžarska 0,5 0,6 0,7 0,8 0,9 1 1,2 1,6 1,5 1,5 Irska 3,4 3,3 3,4 3,7 4,7 5,5 .. .. .. .. Italija 2,9 2,9 4 3,9 3,9 3,8 6,1 5,8 5,8 5,9 Japonska 0,2 0,2 0,2 0,2 0,2 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 Koreja 0,5 0,4 0,4 0,6 0,6 0,6 1,8 1,3 0,8 1,3 Luksemburg 55,1 57,7 57,3 57,3 61,2 61,3 65,5 62 62,6 65 Nizozemska 3,8 3,6 3,5 3,9 3,8 3,7 3,9 3,8 3,4 3,3 Norveška 2,8 3 4,7 4,9 5,7 5,8 6,3 6,6 6,9 7,4 Portugalska 1,8 1,8 1,8 2 4,4 5,3 5,5 5,5 4,9 .. Slovaška 0,2 0,2 0,2 0,2 0,2 0,2 0,2 0,2 0,2 0,2 Španija 1,1 1,2 1,1 2,5 3,4 4,5 5,1 5,4 8,1 8,5 Švedska 5,2 5,1 5,1 5 5,1 4,9 4,9 4,8 4,2 4,3 Švica 20,5 20,7 20,1 20,1 21,1 20,9 20,6 20,6 20,9 21 Združeno kraljestvo 3,6 3,9 3,7 4 4,4 4,6 4,8 5,2 5,4 6,3 Vir: OECD, 2009 Iz tabele št. 8 je razvidno, da konstantno raste procent tujih delavcev med domačo delovno silo v izbranih državah. Ne glede na državo, ki je predmet analize, številke rastejo iz leta v leto in so v letu 2006 že zelo visoke v določenih državah kot so Švica, Avstrija, Belgija, Nemčija, Španija in predvsem Luksemburg, kjer zaloga tujih delavcev celo presega domače delovno silo. V Evropi obstaja vedno večje zavedanje in osredotočenost na globalizacijo in demografske spremembe, kot sta staranje evropskega prebivalstva in krčenje delovne sile. Izpolnjevanje ciljev EU za dvig stopnje zaposlenosti in izboljšanje produktivnosti bo zahtevalo boljše upravljanje migracijskih pritokov, kot tudi večja vlaganja v človeške vire, kvalifikacije in sposobnosti. Skupaj z izboljšano mobilnost delovne sile v EU bo priseljevanje lahko imelo pomembno vlogo pri zmanjšanju učinkov staranja prebivalstva v EU in pomanjkanja znanja in spretnosti. Vprašanja, povezana z uspešnim vključevanjem priseljencev na trg dela, so obravnavana v okviru evropske strategije zaposlovanja, ki je del strategije EU za gospodarsko rast in delovna mesta. Nacionalni programi reform, ki jih predložijo države članice, potrjujejo, da je integracije priseljencev na trg delovne sile med ključnimi političnimi izzivi v mnogih državah EU (European Commission, 2009).

36

6.2.1. Pravice priselitve in možnosti zaposlovanja Na splošno so za priselitev v razvite države EU tri možnosti:

zaposlitev ali izobraževanje, združevanje družinskih članov in pridobitev azila za begunce.

Pravico do začasne priselitve si lahko državljan iz tretjih držav pridobi tako, da najde zaposlitev v zasebnem sektorju, na svojem strokovnem področju. Tu je izjema Danska, saj so tam pogoji priseljevanja še nekoliko bolj omejeni. Takšne zaposlitve so nato vezane za leto dni ali največ za tri leta in pomenijo slabe možnosti za kariero. V prilogi številka 3 smo povzeli osebne izkušnje ljudi, ki so iz različnih razlogov želeli delati in živeti na Danskem. Zakonski in načelni pogoji pridobivanja zaposlitve imigrantov v EU zvenijo odprto in liberalno, vendar pa so v praksi na razpisih delovnih mest navadno navedeni pogoji, ki zaposlovanje zelo otežujejo. Na primer tekoče govorno in pisno znanje lokalnega jezika in v določenih članicah v javnem sektorju priznana izobrazba. V raziskavah se je na primer ugotavljalo, da so švedski delodajalci prepričani, da je etnična heterogenost med zaposlenimi moteča. Ceni se torej kulturna in družbena homogena skupina, ki se bolj razume in lažje usklajuje. V študijah se tudi izpostavlja dejstvo, da v akademskih in visoko profesionalno zahtevnih delovnih okoljih večina novo zaposlenih delo dobi na podlagi osebnih poznanstev ali ob izpolnjevanju drugih pogojev za delo (Verlič 2002, 115).

6.2.2. Neprijavljeno delo Neprijavljeno delo zadeva vse države članice in je zato eno od skupnih vprašanj na področju zaposlovanja. Pojem "neprijavljeno delo" pomeni vsako plačano dejavnost, ki je zakonita glede na njeno naravo, ne pa prijavljena državnim oblastem, ob upoštevanju razlik v pravnih sistemih držav članic. Ta definicija izključuje kriminalno dejavnost, kakor tudi delo, ki ga ni potrebno prijaviti. Neprijavljeno delo ogroža financiranje socialnih storitev, ki so že tako ali tako pod pritiskom, zmanjšuje posameznikovo socialno zaščito in možnosti trga dela, ki lahko vplivajo na konkurenčne pogoje. Prav tako je v nasprotju z evropskim idealom o solidarnosti in socialni pravičnosti. Ukrepi za boj proti neprijavljenemu delu vključujejo preoblikovanje v redno zaposlitev in mešanico ukrepov ki združuje tako preventivne ukrepe kot sankcije. Poleg tega je pomembno, da države članice izboljšajo zbiranje podatkov in spremljanje napredka, vključno s presojo vplivov političnih pobud (European Commission, 2009).

37

7. SKLEP Migracije so pomembne za vsako gospodarstvo posebej in nujno bi bilo razrešiti problematiko migracij v svetu za boljšo prihodnost. Imigranti bi se lažje asimilirali, selitve pa bi morale nekega dne dobiti pozitiven predznak v svetu in med posamezniki. Naše mnenje je, da je nepotrebno delati razlike med ljudmi samo zaradi različne vere ali kulture, druge moramo razumeti in sprejeti njihovo drugačnost. Vsaka družba ali skupina ljudi bi se morala zavedati da njihov način življenja in dela ni edini in ni boljši od načina življenja in dela drugih ljudi po svetu. Z takšnim zavedanjem bi bila obravnava snovi v našem diplomskem seminarju odveč, zaposlene bi se obravnavalo le še glede na delo v podjetju glede na njihov prispevek. Postavili smo si vprašanje: »Kdo ima pravico prepovedati vstop v drugo državo migrantu, ki v svoji matični državi ni zadovoljen, oziroma zaradi različnih razlogov tam nima več možnosti za bivanje?« Vsak posameznik, ki se rodi in živi v določenem okolju, se ni odločil sam za svojo pot, mnogi nimajo izbire, sredstev in možnosti za drugačne rešitve. Naše mnenje je, da je nujno potrebno najti razumevanje za ljudi z težavami in jim priskočiti na pomoč, jih tudi sprejeti v svoje delovno okolje, v svojo družbo in jim dati priložnosti, ki si jo zaslužijo. Menimo, da je v mnogih primerih migracij prav država in politika tista, ki ljudem ne da možnosti selitve. Ali pa se lahko priselijo, potem pa naletijo še na nešteto ovir pri zaposlitvi, izobraževanju in stanovanju. Vendar pa smo ljudje tisti, ki lahko z razumevanjem pripomoremo k spremembam tako v državi sami, predvsem pa med ljudmi v družbi, v katero se vsak imigrant mora vključiti, da lahko zaživi v novem okolju.

38

POVZETEK Zakaj se nekateri ljudje selijo in drugi ne, je eno izmed ključnih vprašanj in osrednja tema številnih analiz mobilnosti po svetu. Za posameznika kot potencialnega migranta prostor bivanja ne predstavlja le fizično okolje, temveč tudi priložnosti, družbeno življenje, vrednote in druge subjektivne podobe. Važna je tudi povezanost migracijskega prostora potencialnega migranta z drugimi pomembnimi dejavniki, na primer z družino in prijatelji. Za posameznika, ki se odloča o selitvi so pomembni tudi stroški in koristi mobilnosti, negotovost in informacije, ki zmanjšajo tveganje, ter časovno – prostorska situacija vezana na posameznikovo življenjsko obdobje in povezanost z domačim okoljem. V današnjem času imajo migracije pomembno vlogo v nacionalnih zadevah in predvsem v mednarodnih odnosih. Danes, ko se pomembnejša vprašanja vrtijo okoli denarja, je predvsem pomembno kam gre denar, ki ga služijo migranti. Prav tako se vse bolj odpirajo možnosti boljših zaposlitev za imigrante. Tako so v določenih državah javne storitve in celotni sektorji gospodarstva izjemno odvisni od migrantov, saj bi bilo brez njih težko zagotoviti nemoteno delovanje sektorjev. KLJUČNE BESEDE Migracije, Vzroki migracij, posledice migracij, migracijska politika, integracija, prisilne migracije, diskriminacija, trg dela EU, značilnosti trga dela EU.

39

ABSTRACT Why do some people move and others do not, is one of the key issues and the central theme of many analysis of mobility in the world. For the individual migrant as a potential area of residence does not represent the physical environment, but also opportunities, social life, values and other subjective image. Important is also the interaction of potential migrants migration space with other relevant factors, such as with family and friends. For the individual who is to decide on the relocation are also important in the costs and benefits of mobility, uncertainty, and information to reduce risk, and the temporal - spatial situation is bound to an individual's life and relationship with the home environment. In today's time of migration have an important role in national affairs and especially in international relations. Today, the major issues revolve around money, it is important, where is the money that migrants serve. It is also increasingly opening up more job opportunities for immigrants. Thus, in certain countries, public services and the entire sectors of the economy is extremely dependent on the migrants, it would be difficult without them, ensure the smooth functioning of the sectors. KEY WORDS Migration, causes of migration, the consequences of migration, migration policy, integration, forced migration, discrimination, EU labor market, the characteristics of the EU labor market.

40

Literatura

1. Bade, Klaus J.; Mercina, Alenka. 2005. Evropa v gibanju : migracije od poznega 18. stoletja do danes. Ljubljana : Založba /*cf.

2. Bešter, Romana; Drolc, Aleš; Kovač, Bogomir; Mežnarić, Silva; Zavratnik Zimic,

Simona; Pajnik. 2003. Migracije, globalizacija, Evropska unija. Ljubljana: Mirovni inštitud.

3. Bevc Milena, Prevolnik Valentina, Verlič Christensen Barbara. 2000, 2.

Meddržavne selitve in imigracijska politika v razvitih državah s poudarkom na državah Evropske zveze. IB revija. Ljubljana.

4. Devetak, Silvo. 2008. Zunanja Schengenska meja – izziv in odgovornost:

priporočila za izvajanje sistema. Maribor: ISCOMET (inštitut za etnične in regionalne študije).

5. Dimic, Luka. 2003. Širitev EU in odprtost trga dela za nove člane. Univerza v

Ljubljani: Ekonomska fakulteta.

6. Jazbec, Špela. 2008. Analiza gibljivosti delovne sile v EU s poudarkom na Sloveniji (magistrsko delo). Univerza v Mariboru: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

7. Jezeršek, Melita. 2007. Zaposlitvene priložnosti in beg možganov v Idrijsko-

Cerkljanski regiji (diplomsko delo). Univerza v Ljubljani: Fakulteta za družbene vede.

8. Klinar, Ana. 2006. Mobilnost delavcev: izziv, priložnost, pravica: razprave z

okroglih miz ob evropskem letu mobilnosti delavcev 2006. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

9. Klinar, Peter. 1973. Nekaj teoretičnih izhodišč za sociološko raziskovanje migracij.

Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo: Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij.

10. Klinar, Peter. 1976. Mednarodne migracije: sociološki vidiki mednarodnih migracij

v luči odnosov med imigrantsko družbo in imigrantskimi skupnostmi. Maribor: Obzorja.

11. Kralj, Ana. 2008. Nepovabljeni: globalizacija, nacionalizem in migracije. Koper:

Univerza na primorskem.

12. Malačič, Janez. 2006. Demografija : teorija, analiza, metode in modeli. 6. izdaja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

13. Milohnić, Aldo. 2002. Evropski vratarji: migracijske in azilne politike v vzhodni

Evropi. Ljubljana: Mirovni inštitut.

41

14. Pirher, Sonja. 1985. Sodobne mednarodne migracije in beg možganov. Ljubljana:

Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Raziskovalni inštitut.

15. Poročevalec Državnega zbora RS. 1998. Predlog resolucije o imigracijski politiki Republike Slovenije št. 38/1998. Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije.

16. Stoviček, Klara. 2002. Vplivi migracijskih tokov na trg dela ob širitvi Evropske

Unije (diplomsko delo). Univerza v Ljubljani: Ekonomska fakulteta.

17. Verlič Christensen, Barbara. 2002. Evropa v precepu med svobodo in omejitvami migracij. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstveno raziskovalni center Kobenhavn: Univerza Kobenhavn.

Viri

1. COE - Council of Europe: Migration. 2009. [online] Available: http://www.coe.int/t/dg3/migration/default_en.asp [14.5.2009]

2. Državni zbor Republike Slovenije. 2002. Resolucija o migracijski politiki (Uradni

list RS, št. 106/02). Ljubljana: državni zbor RS

3. Eu and the migration policy. 2009. [online] Available: http://www.migrationsverket.se/english.jsp?english/eeu/e_eu.html [3.4.2009]

4. CARIM - Euro-Mediterranean Consortium for Applied Research on International

Migration. 2009. [online] Available: http://www.carim.org/index.php?areaid=8&contentid=235&callTopic=7 [15.5.2009]

5. European Commission, Employment, Social Affairs and Equal Opportunities.

2009. [online] Available: http://ec.europa.eu/social/home.jsp?langId=en [10.4.2009]

6. EMN - European Migration Network. 2009. [online] Available:

http://emn.sarenet.es/html/index.html [14.5.2009]

7. Eurostat. 2009. [online] Available: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/population/data/database [19.4.2009]

8. Futureofeurope.com. 2009. [online] Available: http://www.futureofeurope.com/

[3.4.2009]

9. International Organization for Migration. 2009. The migration agency. [online] Available: http://www.iom.int/ [3.4.2009]

42

10. Komisija evropskih skupnosti. 2005. Zelena knjiga o pristopu EU do urejanja ekonomske migracije. [online] Available: http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/immigration/work/doc/com_2004_811_sl.pdf [3.4.2009]

11. OECD - Organisation for Economic Co-operation and Development. 2009. [online]

Available: http://www.oecd.org/home/0,2987,en_2649_201185_1_1_1_1_1,00.html [13.5. 2009]

12. AEMI - The association of european migration institutions. 2009. [online]

Available: http://www.aemi.dk/home.php [14.5.2009]

13. UNHCR - The UN Refugee Agency. 2009. [online] Available: http://www.unhcr.org/doclist/statistics/4146b6fc4.html [14.5.2009]

14. Uradni list Evropske unije. 2004-9999. Luksemburg: Urad za uradne publikacije

43

PRILOGE Priloga 1 ............................................................................................................................... 44 Priloga 2 ............................................................................................................................... 45 Priloga 3 ............................................................................................................................... 46

44

Priloga 1 Seznam tabel in seznam slik Tabela 1: Pregled mikroekonomskih dejavnikov in spremenljivk ............................................. 6 Tabela 2: Pregled makroekonomskih dejavnikov in spremenljivk ............................................ 6 Tabela 3: Priseljevanja (imigracije) v EU glede na državo prejšnjega bivališča ..................... 15 Tabela 4: Odseljevanja (emigracije) iz EU v državo kasnejšega bivališča .............................. 16 Tabela 5: Število prebivalcev članic EU, ki so v letih od 2001 do 2007 pridobili državljanstvo v naslednjih državah: ......................................................................................... 17 Tabela 6: Prošnje za azil, vložene v evropskih državah, 1992 - 2001 ...................................... 22 Tabela 7: Prošnje za azil, vložene v evropskih državah, 2001 - 2005 ...................................... 22 Tabela 8: Zaloga tujih delavcev v izbranih državah (% celotne delovne sile) ........................ 35 Slika 1: Odstotek državljanov EU-25, ki so se vsaj enkrat selili v druge regije ali v drugo državo EU, po doseženi stopnji izobrazbe, september 2005 ...................................................... 9

45

Priloga 2 Osebna stališča – od predsodkov k prepričanjem Med in nadnacionalni predsodki o drugih, samih sebi in vseh medsebojno (povzeto po Verlič 2002, 212): »Strokovnjaki iz nekdanjih socialističnih držav so nekoristni, posebno družboslovci, od njih se nimamo ničesar naučiti.« »Propad njihovega sistema je dokaz za to.« »Nacionalne kulture so ogrožene od priseljencev drugačnega etničnega izvora.« »Njihove izkušnje niso zanimive za probleme nove Evrope.« »So le škodljiv vpliv.« »Še svojih marksistov se ne moremo rešiti, kaj šele, da bi jih uvažali.« »Finci si nekaj zamislijo, Švedi realizirajo, Danci iz zavisti kritizirajo, Norvežani pa sploh ne razumejo za kaj gre.« »Danci samo pijejo pivo, kadijo hašiš in se imajo fino«, pravijo Švedi. »Danci so se navzeli veliko nemškega, saj so jim Nemci preblizu«, pravijo Švedi. »Švedi so zadrti, dolgočasni, zamorjeni, vse preveč ubogljivi«, trdijo Danci. »Švedi se oklepajo pravil kakor pijanec plota.« »Švedski delodajalci mislijo, da je heterogenost med zaposlenimi moteča in ne daje učinkovitih rezultatov pri delu.« »Torej ni dobičkonosna in ne učinkovita in jih lahko izločimo iz našega okolja.« »Ceni se kulturna in družbena homogena struktura, ki se lahko sporazume o medsebojnem delovanju, se lažje usklajuje pri strategijah.« »Je torej bolj učinkovita.« »To ni diskriminacija etničnih posameznikov pri postopkih zaposlovanja, je zgolj racionalno vedenje.«

46

Priloga 3 Osebne izkušnje posameznikov – primer Danske (povzeto po Verlič 2002, 113): M. je Pakistanec, britanski državljan, fizik, z večletno prakso v Angliji in Nemčiji, poročen z Danko. Zaradi šolanja otok in boljših možnosti za delo za oba partnerja se je družina preselila na Dansko. Tudi možu je uspelo najti delo, vendar je njegova danščina bolj za domačo rabo. V službi uporablja angleščino in to je tolerirano. Delodajalec mu omogoča »prost urnik dela«, da se lahko udeležuje tečaja jezika, vendar samo, dokler uspešno opravlja svoje delovne zadolžitve. Pri visoko specializiranem delu to tudi sicer ni izjema. H. je Iranec, star 45 let, 25 let je delal na univerzi kot biolog. Na Danskem je po letu dni begunstva in veliko neuspelih prošnjah za delo dobil službo praktikanta (začetnika v tem poklicu), vendar ne na svojem področju specializacije. Z njim v službi vsi govorijo angleško, na tečaj danščine hodi dvakrat na teden, vendar jo težko uporablja pri delu; nihče nima potrpljenja z njegovimi poskusi uporabe danščine, sam pa se strokovnega jezika nima kje in kdaj naučiti – poleg dela in tečaja ima tudi družino. Živi in dela torej znotraj treh jezikovnih področij. U. je 38 – letni zoolog z magisterijem akvakulture, prihaja iz Nigerije in je poročen z Danko. Ima mednarodne izkušnje v mednarodnih okoljih, vendar na Danskem ne najde zaposlitve, kljub temu, da v njegovem poklicu primanjkuje kadrov. V štirih letih je oddal 60 prošenj in šel štirikrat na pogovor za sprejem v službo, zaposlitve pa ni dobil. Občasno dela v tovarni pohištva ali pri drugih začasnih delih, sporazumeva se v angleščini (strokovno), sicer tekoče obvlada pogovorno danščino. Po strokovnem nasvetu se zdaj poskuša prekvalificirati za IT – delo z novimi tehnologijami komunikacij (Aktuelt, 1999, Magisterbladet, 11.2000). K. je arhitekt iz ZDA, na Danskem je našel svojo življenjsko partnerico. Po šestih mesecih si je našel delo v arhitekturni delavnici. Po dveh letih in pol bivanja v Kobenhavnu je delavnica propadla in tudi njegova partnerska zveza je zašla v krizo. Začasno delo je našel na lokalni pošti. Pogovorno danščino obvlada, s priznanjem izobrazbe pa so težave. Svoje arhitekturne delavnice ne more registrirati, ker nima opravljenega zahtevnega jezikovnega izpita Danish 2 in ker ni dobil odgovora pristojne organizacije o priznanju diplome arhitekta. Priseljenski urad mu ne podaljša pravice do bivanja, ker ne dela na svojem strokovnem področju, ni poročen z dansko rezidentko, niti ni državljan države članice EU. Odločba o »prisilni deportaciji« se izvrši v roku enega meseca.